Planinci Planinskega društva Vrhnika, sekcija Veseli Triglavci smo se podali na potep na goro Raduho in Snežno jamo. Raduha je najvzhodnejši dvatisočak v Kamniško-Savinjskih Alpah, ki ga od najvišjih vrhov tega gorstva ločuje globoka dolina reke Savinje. Če jo gledamo s severa, daje vtis mogočne gore s strmimi stenami in odsekanimi robovi, na jugovzhodu pa so njena pobočja položnejša in poraščena z iglavci. Raduho planinci radi obiskujejo. Deloma zaradi lahkega pristopa, deloma pa zaradi številnih zanimivosti. Med temi je treba na prvem mestu omeniti Snežno jamo, ki so jo pred dobrimi dvajsetimi leti odkrili jamarji iz Prebolda in v kateri si lahko ogledamo ledeno dvorano, stalaktite, stalagmite in druge mojstrovine narave. Začetek naše poti se je pričel iz ceste pod kočo na Loki, kjer so nas v zgodnjem jutru pričakali sveže zeleno odeti pašniki porasli z resjem in raznobarvnim cvetjem. Od koče na Loki smo jo kar hitro mahnili proti Raduhi in med potjo občudovali lepoto prebujajoče narave, ki se je pred kratkim znebila snežne odeje. Vse višje smo se vzpenjali več je bilo snega, katerega je letošnja zima obilno nasula po hribih, pa tudi polomljenega drevja je bilo veliko napoti in po tleh. Na vrhu Raduhe nas je pričakalo lepo sončno, toplo vreme z prekrasnim razgledom na okoliške hribe. Zaradi odmaknjene lege je razgled z Raduhe zelo obširen. Na jugozahodu vidimo osrednji del Kamniško-Savinjskih Alp z vitko Ojstrico, ki se pne nad Robanovim kotom. Na severu je skoraj na dosegu roke razpotegnjena Olševa z osamljenimi domačijami, desno od nje pa se v ozadju dviga Peca. Gosto poraščena gmota na vzhodu je Smrekovško pogorje, ki se v južnem delu naslanja na Golte. Na jugu pa našo pozornost privlači Menina planina. Po uživanju na vrhu na toplem soncu smo se odpravili v dolino proti še eni znamenitosti Raduhe, Snežni jami (1556 m). Že spust proti vhodu jame nam je dajal prijeten občutek hladu, ki se je stopnjeval, saj je bila v ledeni dvorani temperatura 0 stopinj Celzija. Letošnja zima bogata s snegom in nizkimi temperaturami je v jami ustvarila čudovite skulpture iz ledu, ki si jih je vredno ogledati. Pod vodstvom jamskega vodnika smo si ogledali zelo razgibano jamo z čudovitimi kapniki, na koncu jame pa so nas pogostili z šilcem domačega žganja, ki se je zelo prileglo. Prihod iz jame je bil kar malce neprijeten saj smo kar naenkrat prišli na 28 stopinj Celzija višjo temperaturo, tako, da smo se takoj preoblekli v poletna oblačila. Pot smo počasi nadaljevali proti planini Kal, nato pa do turistične kmetije Zavratnik na odlično telečjo obaro z ajdovimi žganci. Po tako lepem dnevu prebitem na planini in v jami ob prebujajoči naravi sploh nismo čutili utrujenosti in smo že kovali nove podvige v prelep gorski svet. Na Vrhniki, 25. maja 2009 Tekst in slike: Simon Zalar
