Dopust je  mimo in po skoraj dveh mesecih, smo planinci Planinskega društva Vrhnika – skupina  Veseli Triglavci, komaj čakali, da se zopet podamo v hribe.

V soboto 6. septembra zjutraj se nas je zbralo pred hotelom Mantova kar 50 pohodnikov in nekaj jih je bilo z nami prvič. Z avtobusom smo se odpravili mimo Velenja, proti  Dravski dolini, do Podvelke in nato čez Dravo, do koče na Pesniku (1106 m), ki stoji na travnati planoti Ribniškega Pohorja.

Po krajšem okrepčilu smo se odpravili proti Ribniški koči (1507 m). Med hojo  nas presenetijo jurčki, ki so rasli kar ob poti. Nekatere je prevzela gobarska žilica in podali so se na lov za gobani.

Enourna hoja v breg nas niti ni preveč utrudila, zato smo se odpravili mimo Ribniške koče  do Jezerskega vrha (1537 m), na katerem stoji spomenik padlim borcem planincem. Na vrhu je bilo malo neprijetno zaradi močnega južnega vetra in smo se  hitro odpravili do Ribniškega jezera (150 m), ki leži v kotanji pod Jezerskim vrhom. Pred jezerom se nahaja lesena tabla, ki nas opozarja, da naj hodimo po lesenih deskah. Med neprehodnim ruševjem se sprehodimo do jezera, ki nas očara s svojo lepoto in pravljičnostjo. Ribniško jezero je visoko šotno barje, ki je nastalo na nepropustnih peskih in glinah. Krajši postanek ob jezeru nam da novih moči in se vrnemo do Ribniške koče, kjer smo se okrepčali in odpočili.

Na kraju, kjer danes stoji Ribniška koča je v kraljevini Jugoslaviji, postavil počitniško vilo mariborski tovarnar Josip Hutter, a so partizani leta 1942 požgali.

Po vojni so planinci PD Maribor – Matica z udarniškim delom postavili nov dom.

Od Ribniške koče nas je pot vodila po vrhu Pohorja proti najvišjemu vrhu - Črni vrh (1543 m), kjer smo si vzeli čas za nabiranje borovnic in brusnic. Po poti porasli z borovnicami in brusnicami, se odpravimo do Grmovškovega doma pod Veliko Kopo (1377 m), ki je bila zgrajena leta 1937. Dom je bil med vojno požgan, nato so ga planinci leta 1947 ponovno zgradili. Tri dni po otvoritvi je bil dom  ponovno požgan, kljub vsem težavam so ga marljivi planinci ponovno zgradili in leta 1954 ponovno odprli.

Naprej smo se podali po smučišču, na katerem se je pasla živina do vrha Velike Kope (1541 m) in nato do Male Kope (1524 m) mimo Partizanskega doma po strmem pobočju do planinskega doma Planinc (1010 m), ki leži v neposredni bližini pod spodnjo postajo najdaljše smučarske sedežnice Kaštivnik (1600 m), ki poteka do Male Kope.Tukaj smo si vzeli  krajši počitek, ki pa se je podaljšal v čakanje na nekaj utrujenih, katerim je pot po pobočju vzela še zadnje moči.

Ko smo bili zbrani, smo jo urno ubrali do kmetije Sedovnik (833 m), na zares zasluženo malico z domačimi dobrotami. Kmetija Sedovnik nas vedno prijazno  sprejme in pogosti, kadar  se nahajamo v njihovi bližini. Pred kmetijo stoji znamenita okrog  500 let stara lipa, ki ima obseg čez 11m. Na kmetiji  so nam  spekli  domač rženi kruh, katerega smo lahko  kupili za domov. Ker se je že bližala tema, smo jo mahnili do avtobusa. Peljali smo se  mimo Sv. Primoža na Pohorju, kjer je rojen naš vodnik in oskrbnik zavetišča na Planini, Mirko Goričan in se podali do gostilne Prodnar. Že pred gostilno nas je pričakal harmonikar, ki je s svojimi takti pognal utrujene noge, da so se takoj zavrtele v plesu.

V gostišču so nas  zelo dobro pogostili z telečjo obaro, ki nam je dala novih moči, da smo se še  zavrteli in  prehitro je minil prijeten večer ob plesu in pomenkovanju. Pozna ura nas je opozorila, da  moramo kreniti proti domu, saj nas je čakala še tri urna vožnja.

Na koncu  bi se radi zahvalili, našemu Mirkotu, za organizacijo in vodenje izleta, po prelepem Ribniškem Pohorju.

Poln avtobus pohodnikov izjemoma dovoljuje tudi objavo več slik kot običajno, ki si jih lahko ogledate v Foto galeriji.