Untitled Document
Untitled Document
© 2006 Planinsko društvo Vrhnika. |Izdelava: Mesec.org & PD Vrhnika
Untitled Document
Untitled Document
 
 
  - Veseli triglavci
  - Lintverni
  - Triglavke
  - Vaščani
  - Povžarji
  - Zimzelenčki
  - Cekinčki
  - Sončki
  - Barjani
 
 
     Zgodovina
     Izleti
     Galerija
     Aktualno
 
 

Zgodovina Triglavk

Začetki pohodov ženske ekipe " Triglavk " segajo v leto 91. Takrat se nas je 17 žensk zbralo in odločilo, da se tudi me podamo na pešpot od Vrhnike do Triglava. Pobudnik in organizator tega je bil Lenaršič Franc, imenovani " Lenč ".

Kljub ne najboljšim takratnim vojnim razmeram, smo se dogovorili, da se na pot odpravimo 23. Julija ob 7 uri zjutraj. Prav zaradi takratnih vojnih razmer smo morali spremeniti prvotno traso, mišljeno mimo vojašnice na Stari Vrhniki, na pot skozi Star Maln v Zaplano in od tod dalje po dogovorjeni poti.

Celotno traso je pripravil Lenč in jo tudi napisal ter dal vsaki udeleženki že veliko pred pohodom. Ne samo da je traso napisal, sam jo je tudi v celoti prej prehodil tako, da ni bil nikoli v dilemi, kam mora iti. Vse je pripravil do potankosti.

Tako tudi spremstvo, ki nas je čakalo na točno določenih dogovorjenih mestih. V spremstvu sta bila prvo leto Martin in Metod, ki sta svoje delo zelo dobro opravila in nam pripravljala odlične kuhane obroke, prav tako pa sta nam postregla tudi s hladno pijačo zelo pogosto.

Tako smo že na prvem pohodu spoznale marsikaj. Predvsem našo prelepo domovino Slovenijo, ki jo sicer z avtom nikakor ne moreš tako doživeti, kot jo lahko na pešpoti. K temu je veliko dodal tudi Lenč, ki je za gore dobesedno živel. S svojim znanjem o gorah, poteh in tudi o rastlinstvu v visokogorju je navdušil marsikoga, da je zašel hoditi v hribe. Znal je hoditi , se ustaviti in opazovati naravo ter vse, kar se je v njej dogajalo. Pokazal nam je marsikatero zdravilno rastlino in za večino njih je vedel tudi, za kaj je koristna. Da smo znale pravilno hoditi je poskrbel tudi Ilčk, ki je ponavadi hodil prvi in nam tako dajal tempo, ki je za celodnevno hojo pač poseben. Tempo je moral biti tak, da smo lahko na dan prehodile 8 do 10 ur. Seveda smo se vmes večkrat ustavile, ogledovale novo pokrajino ter vmes slišale marsikateri vic, s katerim je znal Lenč popestriti dan.

Tudi same smo poskrbele, da je bila naša kondicija primerna za veliko ur hoje na dan in v glavnem s tem ni bilo težav. Razen nekaj žuljev, ki so bili prisotni na vseh pohodih, ni bilo večjih poškodb. Žulje je znal Lenč prav posebno pozdraviti in to zelo hitro. Skozi žulj je potegnil šivanko s sukancem, tako da je tekočina iz žulja odtekala na obeh straneh ob sukancu. Potem je nit zavezal in stvar je bila zaključena, morda samo še malo posprejal z antibiotikom. Nismo mogle verjet učinku tega. Prav vsak žulj se je v dveh do treh dneh posušil. Naslednja leta je to njegovo delo prevzela Mateja, zato smo jo vse klicale "dohtarca" in je to tudi ostala vsa leta naših pohodov.

Žal nas je Lenč leta 93, malo pred tretjim pohodom nenadoma in mnogo prezgodaj zapustil. Zato smo se morali v mesecu dni popolnoma na novo organizirati. Šele tedaj smo videle, kaj vse je pripravljal in koliko stvari me še nismo vedele.

Prosile smo Jožeta Šušteršiča, da bi on prevzel nasledništvo Lenča. Vedele smo, da tudi Jože zelo veliko hodi v hribe in da nam lahko pomaga pri naših odpravah. Privolil je in tretji pohod smo opravili točno po napisani trasi, katero si je Lenč zamislil . V letu 94 smo organizirali jubilejni 20. Pohod na Triglav in poimenovali smo ga "jubilejni Lenčev pohod". Lenč je bil namreč prvi, ki je skupaj s tudi že pokojnim Stanetom Urhom in pa Petkovšek Jakatom prvič prehodil peš od Vrhnike do Triglava. Ta jubilejni pohod je uspel brez vsake poškodbe, kar je pri hoji v hribe ena najvažnejših stvari. Ker pa smo ženske pot od Vrhnike do Triglava prehodile že štirikrat, smo se leta 95 odločile, da začnemo delati transverzalo. Tako smo v štirih etapah po pet dni prišle od Pohorja pa v letošnjem letu do Idrije.

Vmes smo leta 99 zopet organizirali jubilejni pohod, tedaj že 25 za vse pohodne skupine Triglavcev.

V vseh teh letih nas je hodilo skupno 52 žensk, kako pa smo to opravljale po letih pa je razvidno iz spodnje tabele. Samo tri od teh hodijo s skupino že vsa leta.

Na posameznem pohodu nas je hodilo največ 26 in najmanj 16, kar je za organizacijo pohoda tudi najprimerneje.

Leto pohoda
Datum pohoda
Št. pohodnic
Trasa pohoda
1991
23.7. - 27.7.
21
Vrhnika - Triglav
1992
21.7. - 25.7.
24
Vrhnika - Triglav
1993
27.7. - 31.7.
25
Vrhnika - Triglav
1994
20.7. - 24.7.
26
Vrhnika - Triglav
1995
25.7. - 29.7.
26
Maribor - Solčava
1996
23.7. - 29.7.
23
Solčava - Jezersko
1997
29.7. - 2.8.
19
Jezersko - Golica
1998
28.7. - 1.8.
19
Golica - Krn
1999
20.7. - 24.7.
22
Vrhnika - Triglav
2000
25.7. - 29.7.
16
Krn - Idrija

Besedilo je povzeto po brošuri, ki je bila izdana leta 2000 ob 40 letnici društva.

   
   
 
 
12.08.2019
Pohod Triglavk – Lenčevih punčk

Planinska skupina Veselih triglavcev pri PD Vrhnika je v počastitev 45. obletnice prvega pohoda z Vrhnike na Triglav  od 23. 7. do 27. 7. 2019  organizirala jubilejni Lenčev pohod.

Leta 1991 je Lenč z ekipo prvič popeljal 17 planink  PD Vrhnika peš z Vrhnike na Triglav. Tako je bila na njegovo pobudo ustanovljena ženska planinska skupina, imenovana Triglavke.

V spomin na, žal že pokojnega,  Lenča  smo se tudi Triglavke v torek 23. 7. 2019  odpravile na petdnevni pohod. Izpred spomenika našega največjega pisatelja Ivana Cankarja smo krenile na pot proti Ulovki, kjer nas je že čakal Marjan s spremljevalnim vozilom in nas je pogostil z domačimi dobrotami. Pot nas je nato vodila po gozdnih cestah in poteh preko Smrečja, po dolini Brebovnice, Javorča - Žirovskega vrha do Hotavelj. Tam smo imeli na jasi prvi daljši postanek za okusno kosilo, ki ga je pripravila Irena, ki je tokrat iz zdravstvenih razlogov morala ostati doma. Pri pripravi jedi jo je nadomestila Mateja. Potem, ko smo se okrepčali in malo odpočili, smo se odpravili na pot proti Črnemu Vrhu nad Cerknim, kjer je bila naša prva nočitev v prijetni leseni koči nad smučiščem. Pred spanjem smo se še malo družili in na vrsti je bilo spanje.

V sredo  smo se prebudili v sveže jutro obsijano s soncem in se po zajtrku odpravili proti Davči. Med potjo smo občudovali gozd okoli nas in lepo pokošene travnike na strmih terenih, kar kaže na pridne roke kmetov v teh krajih. Nad Davčo  nas je poleg lepega razgleda za  lesenim križem – »kapelico« v naravi presenetila pitna voda in lesena klopca v senci pod krošnjo drevesa. Naš cilj je bil Petrovo Brdo, kjer so nas lastniki hiše ob cesti toplo sprejeli na svojem dvorišču in nam dovolili, da smo si pogreli kosilo in si nabrali novih moči. Pot nas je iz Petrovega brda nato vodila proti Soriški Planini, ki je bila oblegana od turistov iz različnih držav. Spust v Bohinjsko Bistrico po poti ob kateri smo obžalovali številne podrte smreke in skoraj goloseke ob poti, kot posledico močnih neurij in verjetno tudi lubadarja. Marjan nas je s spremljevalnim vozilom pričakal ob reki Belici poleg železniške postaje. Hladna reka je prijetno ohladila naše utrujene noge. Tudi tu je bilo polno turistov, ki so uživali kot mi. Ta dan smo zaključili s spanjem v koči na Vogarju, potem, ko smo se do sitega najedli večerje iz spremljevalnega vozila.

V četrtek zjutraj pa smo si po zajtrku oprtali nahrbtnike in se poslovili od Marjana, saj se je naše razvajanje z dobrotami iz spremljevalnega vozila zaključilo. Žal smo se je od nas poslovila tudi Cvetka zaradi ožuljenih nog. IZ Vogarja smo krenili proti Planini jezero, preko Dednega polja, pod Kanjavcem čez Hribarice proti Tržaški koči na Doliču, kjer je bilo naše tretje prenočišče.  Med hojo smo opazovali gorske vršace, rože in tudi pogledovali proti nebu, če bo vreme zdržalo. Celo popoldne smo imeli časa za druženje v koči in izven nje. Razveselili smo se vodnika Romana, ki se nam je pridružil proti večeru. 

Pogovarjali smo se o vzponu na Triglav, ki je bil pred nami naslednji dan, predvsem smo upali, da ne bo dežja.  V bližini koče, pod potjo, smo lahko opazovali dva gamsa kako sta brezskrbno skakljala po strmini. Bila sta čisto blizu in veliko nas ju je hotelo ovekovečiti z mobitelom. Kmalu smo se odpravili spat, saj smo bili polni pričakovanj za naslednji dan.

V petek zjutraj pa smo zgodaj krenili na pot čez Škrbino proti Triglavu. Pot se je strmo vzpenjala po kar široki mulatjeri in dobro nam je šlo. V zraku je bilo kar nekaj meglic. Prišli smo do planote na  kateri so ruševine italijanske vojašnice iz časa med prvo in drugo svetovno vojno. Pravilno se imenuje Triglavska vojašnica  Viktorja Emanuella III., pogosto napačno imenovana Morbegna po nekdanji bližnji koči.  Vojašnica je stala  malo pod vrhom Glave v Zaplanji, na višini 2520 m in je bila druga najvišje ležeča stavba v Sloveniji. Vojašnica je bila z dolino povezana s telefonskim kablom in tovorno žičnico. Do te vojašnice se je lahko poveljujoči oficir pripeljal iz Trente z motorjem. Zgradba je bila mogočna – dolga 30 m, široka 11 m in visoka 17 m. Celotna kvadratura objekta je bila 855 m2. Nad vojašnico se nahaja manjši betonski bunker, ki služi za poletni bivak Alojziju Žaklju iz Jesenic. Ob našem obisku je bil prisoten in nas je lepo sprejel. Povedal je, da skoraj polovico leta preživi tu v gorah. Po hrano pa se odpravi v Trento 1 x tedensko. Morali smo nadaljevati pot, saj je bil naš cilj še visoko nad nami. Ko se je končala peščena pot, je bilo potrebno palice pospraviti v nahrbtnik in pred nami je  je bilo kar nekaj plezanja preko skal, kar so nam olajšali številni klini in jeklenice, ki so trdno nameščeni.  Ponujali so se nam prekrasni pogledi na gore v okolici in toplo sonce nas je ves čas spremljalo. Naše veselje ob prihodu na vrh Triglava in pogledu na Aljažev stolp je bilo nepopisno. Nekateri smo potočili kar nekaj solz sreče. Na vrhu ni manjkalo pohodnikov in potrebno je bilo počakati na vrsto za slikanje ob Aljaževem stolpu, saj nismo hoteli v dolino brez spomina na simbol našega naroda. Vzeli smo si čas in uživali na vrhu.  Pot v dolino proti Planiki je bila strma in pri sestopu z našega očaka previdnost ni bila odveč. Pri koči na Planiki smo se našega podviga skupno veselili.  Prispela je  tudi skupina Veselih triglavcev in Polžarjev.  Začelo je deževati, nato se je zjasnilo in znova je posijalo sonce, ki je zvabilo nove  pohodnike proti Triglavu. Naše druženje je trajalo do večera. Po prespani noči nas je čakal še spust v dolino, mimo Vodnikovega doma na Velem polju, Studorskega  prevala, preko Jezerc, skozi gozd do Rudnega polja na Pokljuki. Med potjo ni izostalo občudovanje gorskih cvetlic, med katerimi so bile prekrasne zvončice,  kranjske lilije in tudi planike.

Vrnitev na Vrhniko smo zaključili v Gostilni pri Kranjcu, kjer so nas prijazno postregli z odlično pripravljeno večerjo.

Zahvalo za uspešno izpeljan pohod skupine Triglavk  si zaslužijo : Cilka, Marjan, vodniki Jože, Bogdan in Roman. Ker je bilo na poti za nas poskrbljeno z doma pripravljenimi okusnimi obroki hrane, se zahvaljujemo Ireni in Mateji, ki jo je na poti nadomeščala.

Najlepša hvala tudi podjetjem Telekom Slovenije d. d., Rastor d.o.o. in Fortrade d.o.o., ki so prispevali sredstva za naš pohod in Suzani za sponzorske majice.

Znova se je potrdil rek: «v slogi je moč«, saj nam je vsem skupaj uspelo priti na vrh našega očaka Triglava in se varno vrniti domov.

Besedilo: Jana Fabjan

Foto: Jože Školč

 

( ! ) Warning: mysql_fetch_row() expects parameter 1 to be resource, boolean given in /home/ampy01/domains/pd-vrhnika.si/public_html/triglavke_zgodovina.php on line 152
Call Stack
#TimeMemoryFunctionLocation
10.0002235704{main}( ).../triglavke_zgodovina.php:0
20.0034268208mysql_fetch_row ( ).../triglavke_zgodovina.php:152
 
Untitled Document
 
  Razgledni stolpi v Sloveniji
Čudovit sončen zahod nad Pl...
Koča na planini zaprta
Društvena pisarna zaprta
Sončki na Sveti planini
Veseli Triglavci na 2244 m vi...
Tudi Zimzeleni po Hmeljski poti
Barjani na Limbarski gori

Vse novice
  Pzs.si
Grzs.si
Gore-ljudje.net
Vrhnika.si
Stara Vrhnika.si
Barje.net
Zavod Ivana Cankarja
Zaplana.net
Planinec.si
Hribi.net
  Vreme ARSO
Vreme Vrhnika
Vreme Slovenija
 
  Stolpi na Planini nad Vrhniko skozi čas z gradnjo zadnjega v letu 2008