Untitled Document
Untitled Document
© 2006 Planinsko društvo Vrhnika. |Izdelava: Mesec.org & PD Vrhnika
Untitled Document
Untitled Document
 
 
  - Veseli triglavci
  - Lintverni
  - Triglavke
  - Vaščani
  - Povžarji
  - Zimzelenčki
  - Cekinčki
  - Sončki
  - Barjani
 
 
     Zgodovina
     Izleti
     Galerija
     Aktualno
 
 

Zgodovina Triglavk

Začetki pohodov ženske ekipe " Triglavk " segajo v leto 91. Takrat se nas je 17 žensk zbralo in odločilo, da se tudi me podamo na pešpot od Vrhnike do Triglava. Pobudnik in organizator tega je bil Lenaršič Franc, imenovani " Lenč ".

Kljub ne najboljšim takratnim vojnim razmeram, smo se dogovorili, da se na pot odpravimo 23. Julija ob 7 uri zjutraj. Prav zaradi takratnih vojnih razmer smo morali spremeniti prvotno traso, mišljeno mimo vojašnice na Stari Vrhniki, na pot skozi Star Maln v Zaplano in od tod dalje po dogovorjeni poti.

Celotno traso je pripravil Lenč in jo tudi napisal ter dal vsaki udeleženki že veliko pred pohodom. Ne samo da je traso napisal, sam jo je tudi v celoti prej prehodil tako, da ni bil nikoli v dilemi, kam mora iti. Vse je pripravil do potankosti.

Tako tudi spremstvo, ki nas je čakalo na točno določenih dogovorjenih mestih. V spremstvu sta bila prvo leto Martin in Metod, ki sta svoje delo zelo dobro opravila in nam pripravljala odlične kuhane obroke, prav tako pa sta nam postregla tudi s hladno pijačo zelo pogosto.

Tako smo že na prvem pohodu spoznale marsikaj. Predvsem našo prelepo domovino Slovenijo, ki jo sicer z avtom nikakor ne moreš tako doživeti, kot jo lahko na pešpoti. K temu je veliko dodal tudi Lenč, ki je za gore dobesedno živel. S svojim znanjem o gorah, poteh in tudi o rastlinstvu v visokogorju je navdušil marsikoga, da je zašel hoditi v hribe. Znal je hoditi , se ustaviti in opazovati naravo ter vse, kar se je v njej dogajalo. Pokazal nam je marsikatero zdravilno rastlino in za večino njih je vedel tudi, za kaj je koristna. Da smo znale pravilno hoditi je poskrbel tudi Ilčk, ki je ponavadi hodil prvi in nam tako dajal tempo, ki je za celodnevno hojo pač poseben. Tempo je moral biti tak, da smo lahko na dan prehodile 8 do 10 ur. Seveda smo se vmes večkrat ustavile, ogledovale novo pokrajino ter vmes slišale marsikateri vic, s katerim je znal Lenč popestriti dan.

Tudi same smo poskrbele, da je bila naša kondicija primerna za veliko ur hoje na dan in v glavnem s tem ni bilo težav. Razen nekaj žuljev, ki so bili prisotni na vseh pohodih, ni bilo večjih poškodb. Žulje je znal Lenč prav posebno pozdraviti in to zelo hitro. Skozi žulj je potegnil šivanko s sukancem, tako da je tekočina iz žulja odtekala na obeh straneh ob sukancu. Potem je nit zavezal in stvar je bila zaključena, morda samo še malo posprejal z antibiotikom. Nismo mogle verjet učinku tega. Prav vsak žulj se je v dveh do treh dneh posušil. Naslednja leta je to njegovo delo prevzela Mateja, zato smo jo vse klicale "dohtarca" in je to tudi ostala vsa leta naših pohodov.

Žal nas je Lenč leta 93, malo pred tretjim pohodom nenadoma in mnogo prezgodaj zapustil. Zato smo se morali v mesecu dni popolnoma na novo organizirati. Šele tedaj smo videle, kaj vse je pripravljal in koliko stvari me še nismo vedele.

Prosile smo Jožeta Šušteršiča, da bi on prevzel nasledništvo Lenča. Vedele smo, da tudi Jože zelo veliko hodi v hribe in da nam lahko pomaga pri naših odpravah. Privolil je in tretji pohod smo opravili točno po napisani trasi, katero si je Lenč zamislil . V letu 94 smo organizirali jubilejni 20. Pohod na Triglav in poimenovali smo ga "jubilejni Lenčev pohod". Lenč je bil namreč prvi, ki je skupaj s tudi že pokojnim Stanetom Urhom in pa Petkovšek Jakatom prvič prehodil peš od Vrhnike do Triglava. Ta jubilejni pohod je uspel brez vsake poškodbe, kar je pri hoji v hribe ena najvažnejših stvari. Ker pa smo ženske pot od Vrhnike do Triglava prehodile že štirikrat, smo se leta 95 odločile, da začnemo delati transverzalo. Tako smo v štirih etapah po pet dni prišle od Pohorja pa v letošnjem letu do Idrije.

Vmes smo leta 99 zopet organizirali jubilejni pohod, tedaj že 25 za vse pohodne skupine Triglavcev.

V vseh teh letih nas je hodilo skupno 52 žensk, kako pa smo to opravljale po letih pa je razvidno iz spodnje tabele. Samo tri od teh hodijo s skupino že vsa leta.

Na posameznem pohodu nas je hodilo največ 26 in najmanj 16, kar je za organizacijo pohoda tudi najprimerneje.

Leto pohoda
Datum pohoda
Št. pohodnic
Trasa pohoda
1991
23.7. - 27.7.
21
Vrhnika - Triglav
1992
21.7. - 25.7.
24
Vrhnika - Triglav
1993
27.7. - 31.7.
25
Vrhnika - Triglav
1994
20.7. - 24.7.
26
Vrhnika - Triglav
1995
25.7. - 29.7.
26
Maribor - Solčava
1996
23.7. - 29.7.
23
Solčava - Jezersko
1997
29.7. - 2.8.
19
Jezersko - Golica
1998
28.7. - 1.8.
19
Golica - Krn
1999
20.7. - 24.7.
22
Vrhnika - Triglav
2000
25.7. - 29.7.
16
Krn - Idrija

Besedilo je povzeto po brošuri, ki je bila izdana leta 2000 ob 40 letnici društva.

   
   
 
 
14.08.2018
Triglavke so že drugič prehodile SPP

Slovensko planinsko pot so odprli 1953. leta. Povezuje najlepše predele Slovenije. Doživela je nekaj sprememb, od leta 2013 je njena skupna dolžina 599 km, od tega je 45,2 km vzponov in 45,5 km spustov. Hoja po njej je varna, označena z znano Knafljevo markacijo, poleg nje pa je še rdeča številka 1. Obiskati je potrebno 58 planinskih koč.

Triglavke so jo uspešno prehodile že dvakrat. Prvič v letih 1995-2003, drugič pa od 2011 do 2018. Na pot smo se odpravile enkrat na leto za pet dni.

Pot nas je peljala od panonskih nižin čez gričevja, skozi vinograde, preko planot čez doline, skozi soteske, čez polja in planine do gorovij, po skalah in snežiščih, mimo prepadov, brezen, jezer, slapov, skozi podzemeljske jame, mimo kraških vrtač do blagih obmorskih brd do morja.

Povsod smo srečevale prijazne domačine. Zanimivo je z njimi poklepetati, poslušati njihova narečja, pohvaliti rože na oknih in pobožati čuvaja. Večkrat nam ponudijo svoje dobrote in seveda kapljice za zdravje. Lep občutek je ko ugotoviš, da smo veseli drug drugega. 

Zanimivo je premagovati razdalje ob klepetu. Veliko časa imamo, lahko si sam s sabo, ali pa se pridružiš pogovoru ki te pritegne. Počasi pozabljamo na vsakodnevne skrbi. Pot nas združuje, vedno laže se pogovarjamo in rešujemo tudi težje probleme. Zelo modra ugotovitev je, da je življenje eno samo valovanje: dan in noč, gor in dol, sreča in bolečina, sonce in dež, jok in smeh. Zavedanje vsega tega ti pomaga do spoznanja, da imaš marsikaj rad, da povsod cvetijo rože tudi zate. Zavemo se vsega lepega, ki se nam vsak dan dogaja. V sebi začutimo moč, ob taki priliki se mi vedno v uho prikrade vesela Čemažarjeva “viža”:

Čez zelene trate, grem med hribe v svate,

srečen sem vesel, da bi ves svet objel!

Letos smo prehodile zadnji del te prekrasne poti. Lani smo končale z Nanosom in spustom v Razdrto. Tako zjutraj ni bilo težav s smerjo, Nanosu obrnemo hrbet, pa gremo. Četica se izgubi med cvetočimi travniki, izgine v senčne gozdove, pa zopet zakorači na obširne planinske pašnike pod vrhom Vremščice. Cerkvica sv. Urbana, ki jo je izdelovalec v veliki meri klesal ročno, na vse naredi močan vtis. Med spuščanjem proti Divači, se je stemnilo in zagrmelo. Velike kaplje so prešle v močan naliv, ki ni odnehal, dokler nismo bile vse mokre, od glave do pete. Ne, naliv nam ni vzel dobre volje, od srca smo se nasmejale druga drugi, ko smo zlivale vodo iz čevljev. Lepo je bilo spati v udobnem hostlu Škrla blizu Škocjanskih jam.

Drugi dan moramo videti Matavun, Artviže, Slivje, jamo Dimnico, Markovščino in Skadanščino, končni cilj pa je še zadnji tisočak Slavnik. Hojo začnemo po mokri travi, nadaljujemo v bukovih in hrastovih gozdovih, po območjih medveda, po slemenih brkinskih gričev, med tipičnimi vasicami, mimo starih cerkvic in lepih domačij. Začenja se kamniti kras z brinjem in grmičjem. Po kolovozih obdanih s suhozidom prisopihamo do kraških travnikov pod vrhom Slavnika. Zopet se začenjajo visoke trave in rožice, rožice. . . Kako je to lepo! Z zadovoljstvom opazujemo prehojeno pot, žareče sonce pa počasi tone v morje.

Jutro tretjega dne nam vliva dovolj poguma za spust v Prešnico in nadaljevanje skozi Petrinje in Kastelec do Socerba in Ospa. To sta se dva biserčka na naši poti. Prvi očara z lepimi razgledi z vrha Kraškega roba na Tržaški zaliv in okolico, drugi gnezdi v zavetju pod njim, na obronkih rodovitne doline. Nad malo slikovito vasico s strnjenimi hišami, cerkvijo in ozkimi ulicami, se dvigajo navpične, previsne stene, ki so pravi raj za plezalce. Še posebej lepe pa so zvečer, ko jih zahajajoče sonce odene v toplo, zlato barvo. Trenutki, ki ostanejo.

Četrti dan nas čaka zmaga in slovo. Z mešanimi občutki krenemo navzdol med oljke in trte. Vzpon na Tinjan nam ne dela težav. Ves čas vemo, da je v bližini  Roman z mrzlo pijačo. Prijetno smo presenečeni, ko nas v Urbancih prijazno sprejmeta Vrhničana Majda in Marjan. Lepo je bilo posedeti in si nabrati novih moči. Postaja vroče, hoja med trtami, v opoldanski pripeki ni ravno prijetna. Gledamo naše morje, želimo si sezuti prepotene čevlje in počasi zabresti vanj. Vemo, da to še ne bo tako kmalu. Prepešačiti moramo še preko Hrvatinov, šele nato sledi dokončni spust. Še preden nam je to uspelo, nam je načrte preprečil dež. Tako smo brez kakega velikega vzhičenja pritisnile še zadnji žig. Dobro da nas je čakalo še srečanje s piknikom.

V lepem oljčnem gaju sta nas sprejela Triglavka Mateja in njen Jože. Ob dobrem fižolovem obroku, lepo pečenem mesu, solati in pijači, smo hitro pozabile na utrujenost. Marjanu, Slavi, Mari in Jožetu, smo hitele pripovedovati o dogodivščinah med potjo.

Na letošnjem pohodu je doktoriral Roman, tik pred zdajci je prevzel odgovorno nalogo, voziti naše spremljevalno vozilo. Sliši se enostavno, v resnici pa to ni lahko. Poznati moraš vse poti in bližnjice, kupiti kar ti naročijo in biti pravočasno na dogovorjenem mestu. Za vsem tem se skriva velika odgovornost. Roman, hvala, dobro ti je šlo!

Kot vedno sta brez napake opravila svoje delo vodiča Bogdan in Jože. Seveda smo hvaležne tudi vama.

Triglavki Cilka in Irena, sta poleg svoje osnovne naloge, dobro skrbeli še za prehrano in dobro počutje. Uspelo vama je, kar tako naprej!

Zelo prav so nam prišla Telekomova darilca, velikokrat je težave rešil Šušteršičev Triglavski dohtar, lepo in varno se je vozila naša prtljaga, v kombiju Robija Veharja. Svoj prispevek je dalo tudi Javno podjetje Komunala Vrhnika. 

Vsem se od srca zahvaljujemo! 

Zapisali: Ivi in Mateja

Foto: Ivi, Mateja in Jože

 

( ! ) Warning: mysql_fetch_row() expects parameter 1 to be resource, boolean given in /home/ampy01/domains/pd-vrhnika.si/public_html/triglavke_zgodovina.php on line 152
Call Stack
#TimeMemoryFunctionLocation
10.0001235288{main}( ).../triglavke_zgodovina.php:0
20.0149266456mysql_fetch_row ( ).../triglavke_zgodovina.php:152
 
Untitled Document
 
  Ponovno odprtje Koče na Planini
OBVESTILO
Zimzeleni od Topola do Medvod
NUJNO OBVESTILO
OBVESTILO!
OBVESTILO
Barjani v Vitovljah
Veseli Triglavci vas vabijo n...

Vse novice
  Pzs.si
Grzs.si
Gore-ljudje.net
Vrhnika.si
Stara Vrhnika.si
Barje.net
Zavod Ivana Cankarja
Zaplana.net
Planinec.si
Hribi.net
  Vreme ARSO
Vreme Vrhnika
Vreme Slovenija
 
  Stolpi na Planini nad Vrhniko skozi čas z gradnjo zadnjega v letu 2008