Untitled Document
Untitled Document
© 2006 Planinsko društvo Vrhnika. |Izdelava: Mesec.org & PD Vrhnika
Untitled Document
Untitled Document
 
 
  - Veseli triglavci
  - Lintverni
  - Triglavke
  - Vaščani
  - Povžarji
  - Zimzelenčki
  - Cekinčki
  - Sončki
  - Barjani
 
 
     Zgodovina
     Izleti
     Galerija
     Aktualno
 
 

Zgodovina Triglavk

Začetki pohodov ženske ekipe " Triglavk " segajo v leto 91. Takrat se nas je 17 žensk zbralo in odločilo, da se tudi me podamo na pešpot od Vrhnike do Triglava. Pobudnik in organizator tega je bil Lenaršič Franc, imenovani " Lenč ".

Kljub ne najboljšim takratnim vojnim razmeram, smo se dogovorili, da se na pot odpravimo 23. Julija ob 7 uri zjutraj. Prav zaradi takratnih vojnih razmer smo morali spremeniti prvotno traso, mišljeno mimo vojašnice na Stari Vrhniki, na pot skozi Star Maln v Zaplano in od tod dalje po dogovorjeni poti.

Celotno traso je pripravil Lenč in jo tudi napisal ter dal vsaki udeleženki že veliko pred pohodom. Ne samo da je traso napisal, sam jo je tudi v celoti prej prehodil tako, da ni bil nikoli v dilemi, kam mora iti. Vse je pripravil do potankosti.

Tako tudi spremstvo, ki nas je čakalo na točno določenih dogovorjenih mestih. V spremstvu sta bila prvo leto Martin in Metod, ki sta svoje delo zelo dobro opravila in nam pripravljala odlične kuhane obroke, prav tako pa sta nam postregla tudi s hladno pijačo zelo pogosto.

Tako smo že na prvem pohodu spoznale marsikaj. Predvsem našo prelepo domovino Slovenijo, ki jo sicer z avtom nikakor ne moreš tako doživeti, kot jo lahko na pešpoti. K temu je veliko dodal tudi Lenč, ki je za gore dobesedno živel. S svojim znanjem o gorah, poteh in tudi o rastlinstvu v visokogorju je navdušil marsikoga, da je zašel hoditi v hribe. Znal je hoditi , se ustaviti in opazovati naravo ter vse, kar se je v njej dogajalo. Pokazal nam je marsikatero zdravilno rastlino in za večino njih je vedel tudi, za kaj je koristna. Da smo znale pravilno hoditi je poskrbel tudi Ilčk, ki je ponavadi hodil prvi in nam tako dajal tempo, ki je za celodnevno hojo pač poseben. Tempo je moral biti tak, da smo lahko na dan prehodile 8 do 10 ur. Seveda smo se vmes večkrat ustavile, ogledovale novo pokrajino ter vmes slišale marsikateri vic, s katerim je znal Lenč popestriti dan.

Tudi same smo poskrbele, da je bila naša kondicija primerna za veliko ur hoje na dan in v glavnem s tem ni bilo težav. Razen nekaj žuljev, ki so bili prisotni na vseh pohodih, ni bilo večjih poškodb. Žulje je znal Lenč prav posebno pozdraviti in to zelo hitro. Skozi žulj je potegnil šivanko s sukancem, tako da je tekočina iz žulja odtekala na obeh straneh ob sukancu. Potem je nit zavezal in stvar je bila zaključena, morda samo še malo posprejal z antibiotikom. Nismo mogle verjet učinku tega. Prav vsak žulj se je v dveh do treh dneh posušil. Naslednja leta je to njegovo delo prevzela Mateja, zato smo jo vse klicale "dohtarca" in je to tudi ostala vsa leta naših pohodov.

Žal nas je Lenč leta 93, malo pred tretjim pohodom nenadoma in mnogo prezgodaj zapustil. Zato smo se morali v mesecu dni popolnoma na novo organizirati. Šele tedaj smo videle, kaj vse je pripravljal in koliko stvari me še nismo vedele.

Prosile smo Jožeta Šušteršiča, da bi on prevzel nasledništvo Lenča. Vedele smo, da tudi Jože zelo veliko hodi v hribe in da nam lahko pomaga pri naših odpravah. Privolil je in tretji pohod smo opravili točno po napisani trasi, katero si je Lenč zamislil . V letu 94 smo organizirali jubilejni 20. Pohod na Triglav in poimenovali smo ga "jubilejni Lenčev pohod". Lenč je bil namreč prvi, ki je skupaj s tudi že pokojnim Stanetom Urhom in pa Petkovšek Jakatom prvič prehodil peš od Vrhnike do Triglava. Ta jubilejni pohod je uspel brez vsake poškodbe, kar je pri hoji v hribe ena najvažnejših stvari. Ker pa smo ženske pot od Vrhnike do Triglava prehodile že štirikrat, smo se leta 95 odločile, da začnemo delati transverzalo. Tako smo v štirih etapah po pet dni prišle od Pohorja pa v letošnjem letu do Idrije.

Vmes smo leta 99 zopet organizirali jubilejni pohod, tedaj že 25 za vse pohodne skupine Triglavcev.

V vseh teh letih nas je hodilo skupno 52 žensk, kako pa smo to opravljale po letih pa je razvidno iz spodnje tabele. Samo tri od teh hodijo s skupino že vsa leta.

Na posameznem pohodu nas je hodilo največ 26 in najmanj 16, kar je za organizacijo pohoda tudi najprimerneje.

Leto pohoda
Datum pohoda
Št. pohodnic
Trasa pohoda
1991
23.7. - 27.7.
21
Vrhnika - Triglav
1992
21.7. - 25.7.
24
Vrhnika - Triglav
1993
27.7. - 31.7.
25
Vrhnika - Triglav
1994
20.7. - 24.7.
26
Vrhnika - Triglav
1995
25.7. - 29.7.
26
Maribor - Solčava
1996
23.7. - 29.7.
23
Solčava - Jezersko
1997
29.7. - 2.8.
19
Jezersko - Golica
1998
28.7. - 1.8.
19
Golica - Krn
1999
20.7. - 24.7.
22
Vrhnika - Triglav
2000
25.7. - 29.7.
16
Krn - Idrija

Besedilo je povzeto po brošuri, ki je bila izdana leta 2000 ob 40 letnici društva.

   
   
 
 
10.08.2016
Planinskemu prijatelju Ilčku v spomin

Dragi Ivan,

vedno, kadar si z razglednega stolpa na Planini ugledal tebi tako dragi Triglav, je zahrepenelo tvoje srce. V poletni vročini te je iz nizkih ravan izvabljal na strme vrhe.

Prijatelju Ivanu, v spomin

(1927 – 2016)

Rodil si se 21. novembra 1927 materi Antoniji Rode – Čotovi in očetu Janezu Novaku, na Ilčkovi domačiji, na Vrhniki. Z bratom Cirilom sta preživljala lepo otroštvo. V želji po poklicu, si se med 2. svetovno vojno izučil za ključavničarja. Odraslega te je čakalo še služenje vojaškega roka. Trajalo je dlje, saj si služil v Titovi gardi, v Beogradu. Tam te je prvič opozorila bolezen pljuč. V želji po delu si odšel v delovno brigado, graditi progo Šamac – Sarajevo.

Zaposlil si se v Industriji usnja na Vrhniki in vso delovno dobo delal v kotlovnici.

Leta so tekla. Tvoja ljubezen Meri, je šele po petih letih snubljenja privolila v poroko. Bilo je januarja 1961, ko sta si podala roki, ki se nista ločili polnih 55 let. Na domačem vrtu na Vrhniki sta si zgradila topel dom, v katerem vama je ljubezen podarila tri otroke: Marjana, Jano in Darinko. Težko si čakal, da so toliko odrasli, da si jih lahko popeljal na tebi tako dragi Triglav. Ne skupaj, vsakega posebej. Marjana, ko je dopolnil 5 let, Jano in Darinko pa z 10 – tim letom. Tam sta ostala teden dni. V spoznavanju lepot gora si otrokom poklonil najlepše darilo, tisto ljubezen do gora, ki je vedno imela svoj kotiček v tvojem srcu.

Prav kmalu je življenje prineslo nove, prelepe trenutke. Rojevali so se vnuki in vnukinje: Marko, Maruša, Mateja, Matjaž, Anja, Špela in Jan. Kako hitro so odrasli! Kar naenkrat sta se z ljubljeno Meri že veselila pravnukov in pravnukinj: Erika, Emila, Anžeta in letos rojene Mije.

Tvoj lepi tenorski glas si razvijal in ohranjal v Moškem pevskem zboru Industrije usnja Vrhnika. Vaš zborovodja je bil Tone Jurjevčič.

Živahen klepet, ob ličkanju koruze v domačem kozolcu, je vedno prenehal, ko sta v duetu zapela s sosedo, Trčkovo Marto.

Kljub bolezni, ki se je pojavila že v letu 2009, si bil poln optimizma. Letos si podaljšal vozniški izpit. Zato, da si lahko na krajšo pot popeljal ženo Meri. Še v tem mesecu si iz trgovine, pripeljal hrano.

Kot vnet planinec in navajen delati, si se redno udeleževal prostovoljnih delovnih akcij na Planini nad Vrhniko.

Ljubezen do planin, te je vedno spremljala in te družila s sebi enakimi. S pohodniki Triglavci, ste dolga leta, leto za letom, prepešačili pot od Vrhnike na Triglav.

Ata Ilčk,

kot vodič si se leta 1991 pridružil prvemu pohodu skupini žensk, imenovani po pokojnem Lenču - Lenčkove punčke. Tebi so bile zaupane tiste najhitrejše, ki v svoji hitrosti rade spregledajo markacijo. S svojim krepkim in umirjenim korakom si nas vodil, da smo vedno hodile v skupini.

Kadarkoli smo se srečali, smo obujali spomine na naše pohode, na naš prvi pohod. Prenočili smo v Bohinjski Bistrici. Čemerno, deževno jutro nas je pričakalo, toda pogumno smo krenili na pot, proti Uskovnici. Med potjo nas je spremljalo hudo neurje. Pohodnice smo zaupale našima vodičema: Lenču in tebi, ata Ilčk. Bila sta mirna in z nami utirala pot, proti Uskovnici. Ata Ilčk, šele po dolgih letih si se izpovedal, da te je bilo takrat pošteno strah!

Leta 1995, po prehojenem prvem delu transverzale od Maribora do Solčave, ti je zdravnica odsvetovala napore. Pogrešale smo tvojo umirjenost, tvoj tenor, saj smo, četudi utrujene rade zapele s teboj.

Še smo se srečevali. Največkrat v gostilni pri Kranjcu, kjer smo dolga leta pohodnice zaključevale, naše petdnevno druženje.

Veliko lepih, prelepih spominov imamo na naše poti. Ne le planinke, tudi planinci, saj si s svojim optimizmom in preudarjenostjo, znal umiriti tudi najbolj razgrete pogovore.

… in zadnja ko ura odbila mi bo,

pod tvojim obzorjem naj spava telo,

kjer radostno ptički naznanjajo dan,

oj Triglav, oj Triglav…….kako si krasan!

Dragi ata Ilčk, hvala ti za dragocene trenutke, ki si jih delil z nami,

tvoji prijatelji planinci.

Ilčku v slovo zapisala Anka Grom: skupina Triglavk

 

( ! ) Warning: mysql_fetch_row() expects parameter 1 to be resource, boolean given in /home/ampy01/domains/pd-vrhnika.si/public_html/triglavke_zgodovina.php on line 152
Call Stack
#TimeMemoryFunctionLocation
10.0002235704{main}( ).../triglavke_zgodovina.php:0
20.0086266608mysql_fetch_row ( ).../triglavke_zgodovina.php:152
 
Untitled Document
 
  Razgledni stolpi v Sloveniji
Čudovit sončen zahod nad Pl...
Koča na planini zaprta
Društvena pisarna zaprta
Sončki na Sveti planini
Veseli Triglavci na 2244 m vi...
Tudi Zimzeleni po Hmeljski poti
Barjani na Limbarski gori

Vse novice
  Pzs.si
Grzs.si
Gore-ljudje.net
Vrhnika.si
Stara Vrhnika.si
Barje.net
Zavod Ivana Cankarja
Zaplana.net
Planinec.si
Hribi.net
  Vreme ARSO
Vreme Vrhnika
Vreme Slovenija
 
  Stolpi na Planini nad Vrhniko skozi čas z gradnjo zadnjega v letu 2008