Untitled Document
Untitled Document
© 2006 Planinsko društvo Vrhnika. |Izdelava: Mesec.org & PD Vrhnika
Untitled Document
Untitled Document
 
 
  - Veseli triglavci
  - Lintverni
  - Triglavke
  - Vaščani
  - Povžarji
  - Zimzelenčki
  - Cekinčki
  - Sončki
  - Barjani
 
 
     Zgodovina
     Izleti
     Galerija
     Aktualno
 
 

Zgodovina Triglavk

Začetki pohodov ženske ekipe " Triglavk " segajo v leto 91. Takrat se nas je 17 žensk zbralo in odločilo, da se tudi me podamo na pešpot od Vrhnike do Triglava. Pobudnik in organizator tega je bil Lenaršič Franc, imenovani " Lenč ".

Kljub ne najboljšim takratnim vojnim razmeram, smo se dogovorili, da se na pot odpravimo 23. Julija ob 7 uri zjutraj. Prav zaradi takratnih vojnih razmer smo morali spremeniti prvotno traso, mišljeno mimo vojašnice na Stari Vrhniki, na pot skozi Star Maln v Zaplano in od tod dalje po dogovorjeni poti.

Celotno traso je pripravil Lenč in jo tudi napisal ter dal vsaki udeleženki že veliko pred pohodom. Ne samo da je traso napisal, sam jo je tudi v celoti prej prehodil tako, da ni bil nikoli v dilemi, kam mora iti. Vse je pripravil do potankosti.

Tako tudi spremstvo, ki nas je čakalo na točno določenih dogovorjenih mestih. V spremstvu sta bila prvo leto Martin in Metod, ki sta svoje delo zelo dobro opravila in nam pripravljala odlične kuhane obroke, prav tako pa sta nam postregla tudi s hladno pijačo zelo pogosto.

Tako smo že na prvem pohodu spoznale marsikaj. Predvsem našo prelepo domovino Slovenijo, ki jo sicer z avtom nikakor ne moreš tako doživeti, kot jo lahko na pešpoti. K temu je veliko dodal tudi Lenč, ki je za gore dobesedno živel. S svojim znanjem o gorah, poteh in tudi o rastlinstvu v visokogorju je navdušil marsikoga, da je zašel hoditi v hribe. Znal je hoditi , se ustaviti in opazovati naravo ter vse, kar se je v njej dogajalo. Pokazal nam je marsikatero zdravilno rastlino in za večino njih je vedel tudi, za kaj je koristna. Da smo znale pravilno hoditi je poskrbel tudi Ilčk, ki je ponavadi hodil prvi in nam tako dajal tempo, ki je za celodnevno hojo pač poseben. Tempo je moral biti tak, da smo lahko na dan prehodile 8 do 10 ur. Seveda smo se vmes večkrat ustavile, ogledovale novo pokrajino ter vmes slišale marsikateri vic, s katerim je znal Lenč popestriti dan.

Tudi same smo poskrbele, da je bila naša kondicija primerna za veliko ur hoje na dan in v glavnem s tem ni bilo težav. Razen nekaj žuljev, ki so bili prisotni na vseh pohodih, ni bilo večjih poškodb. Žulje je znal Lenč prav posebno pozdraviti in to zelo hitro. Skozi žulj je potegnil šivanko s sukancem, tako da je tekočina iz žulja odtekala na obeh straneh ob sukancu. Potem je nit zavezal in stvar je bila zaključena, morda samo še malo posprejal z antibiotikom. Nismo mogle verjet učinku tega. Prav vsak žulj se je v dveh do treh dneh posušil. Naslednja leta je to njegovo delo prevzela Mateja, zato smo jo vse klicale "dohtarca" in je to tudi ostala vsa leta naših pohodov.

Žal nas je Lenč leta 93, malo pred tretjim pohodom nenadoma in mnogo prezgodaj zapustil. Zato smo se morali v mesecu dni popolnoma na novo organizirati. Šele tedaj smo videle, kaj vse je pripravljal in koliko stvari me še nismo vedele.

Prosile smo Jožeta Šušteršiča, da bi on prevzel nasledništvo Lenča. Vedele smo, da tudi Jože zelo veliko hodi v hribe in da nam lahko pomaga pri naših odpravah. Privolil je in tretji pohod smo opravili točno po napisani trasi, katero si je Lenč zamislil . V letu 94 smo organizirali jubilejni 20. Pohod na Triglav in poimenovali smo ga "jubilejni Lenčev pohod". Lenč je bil namreč prvi, ki je skupaj s tudi že pokojnim Stanetom Urhom in pa Petkovšek Jakatom prvič prehodil peš od Vrhnike do Triglava. Ta jubilejni pohod je uspel brez vsake poškodbe, kar je pri hoji v hribe ena najvažnejših stvari. Ker pa smo ženske pot od Vrhnike do Triglava prehodile že štirikrat, smo se leta 95 odločile, da začnemo delati transverzalo. Tako smo v štirih etapah po pet dni prišle od Pohorja pa v letošnjem letu do Idrije.

Vmes smo leta 99 zopet organizirali jubilejni pohod, tedaj že 25 za vse pohodne skupine Triglavcev.

V vseh teh letih nas je hodilo skupno 52 žensk, kako pa smo to opravljale po letih pa je razvidno iz spodnje tabele. Samo tri od teh hodijo s skupino že vsa leta.

Na posameznem pohodu nas je hodilo največ 26 in najmanj 16, kar je za organizacijo pohoda tudi najprimerneje.

Leto pohoda
Datum pohoda
Št. pohodnic
Trasa pohoda
1991
23.7. - 27.7.
21
Vrhnika - Triglav
1992
21.7. - 25.7.
24
Vrhnika - Triglav
1993
27.7. - 31.7.
25
Vrhnika - Triglav
1994
20.7. - 24.7.
26
Vrhnika - Triglav
1995
25.7. - 29.7.
26
Maribor - Solčava
1996
23.7. - 29.7.
23
Solčava - Jezersko
1997
29.7. - 2.8.
19
Jezersko - Golica
1998
28.7. - 1.8.
19
Golica - Krn
1999
20.7. - 24.7.
22
Vrhnika - Triglav
2000
25.7. - 29.7.
16
Krn - Idrija

Besedilo je povzeto po brošuri, ki je bila izdana leta 2000 ob 40 letnici društva.

   
   
 
 
27.10.2012
Pohod Triglavk na Ojstrico (2350 m)

V soboto 6.10.2012 smo se z osebnimi avtomobili odpeljali proti Kamniku, pot nadaljevali proti prelazu Černivec, kjer smo le malo pred njim zavili levo in pot nadaljevali proti Kranjskemu Raku in se nato spustili v dolino Podvolovljek. V  baru Gams, tik ob cesti,  smo imeli prvi postanek za jutranjo kavo, kjer smo se ob pripovedih novih šal že dodobra nasmejali.

Polni pričakovanj smo se nato odpeljali proti Planini Podvežak, sprva še po asfaltirani cesti, nato po makadamski cesti, kjer je bilo potrebno vožnjo primerno upočasniti. Na parkirišču pod planino Podvežak smo si oprtali nahrbtnike in se za vodnikom Bogdanom odpravili proti planini Podvežak (1564 m).

Pot nas je vodila navkreber skozi gozd in nato po gozdni cesti  do planine Podvežak. Od tu se nam je odprl lep razgled na Lepenatko in Rogatec, za katera smo se odločili, da ju v spomladi obiščemo, ker sta prav takrat najlepša zaradi pomladnega cvetja.  Tudi  nadaljevanje poti je  skozi gozd  z macesni, preko travnate ravnice in z vzponi  skozi pas ruševja. Nekoliko višje si ogledamo Inkretov studenec s pitno vodo. Ob postanku se kar ne moremo načuditi  sončnemu vremenu, ki nam je polepšal dan.

Prešerno razpoloženi dospemo na Moličko planino, kjer se ob kratkem postanku poleg zaprte Kocbekove koče okrepčamo. Koča je bila postavljena leta 1894 in tri leta zatem še kapela sv. Cirila in Metoda. V času postavitve je bila s 1780 metri n.m. najvišje ležeča kapela na Slovenskem. Pred njo se spomnimo na našo nedavno  preminulo Triglavko Meto, ki je bila ta dan pogosto del naših pogovorov in misli.

Za nadaljevanje poti je vodnik izbral  pot v smeri Korošice, ki nas je potem vodila s Sedelca po Kocbekovi poti, najprej po travniku, ki se nato vzpne po pobočju in nas ozka steza privede do vrha Male Ojstrice, ki ga krasi miniaturni Aljažev stolp, do katerega se vsa navdušena povzpne Ivi. Ostali  smo opazovali okoliške hribe - Dedca, ki se strmo vzpenja nad planino Korošico, prav nasproti Ojstrice, Kocbekov dom na Korošici in modro nebo  brez oblakov. Z nadaljevanjem poti se strmo vzpenjamo, pred nami je pot po skalnatem terenu, prijetnejša je tam, kjer so klini za oprijem. Z grebena je bila lepo vidna Logarska dolina in Robanov kot. Bolj se vzpenjamo, večja previdnost je potrebna.  Kot  ekipa, kjer vodnik in spretnejši v skalah vedno priskočijo na pomoč manj veščim, hitro napredujemo proti vrhu in ob vzpenjanju že opazimo, da se iz dolin dvigujejo oblaki megle. Veselje, ko prispemo na vrh Ojstrice je bilo precejšnje. Vsak si najde svoje mesto za občudovanje okoliških vrhov. Bogdan nam že razlaga imena vrhov, ki so jih Triglavke osvojile letos poleti: Turska gora, Skuta, Kočna ... Pogled se je zazrl v morje megle, ki je zastirala razgled v dolino, vrh je bil v soncu, v daljavi pa beli oblaki, na pogled kot blazine iz puha, na katerih bi lahko lebdel. Ob takih pogledih je potrebno prepustiti domišljiji prosto pot.  Na vrhu so bile dobro razpoložene tudi  skupine drugih planincev, s katerimi smo se malo pošalili.

Sledil je spust z vrha preko Škarij, ki  v zgornjem delu zaradi grušča na poti zahteva veliko mero previdnosti.  Precej nižje smo ob poti občudovali kamnite stvaritve narave kot je pes koder, želva in moškega, kar pa vsake oči vidijo drugače. Ko smo zagledali nizka borova drevesca, smo vedeli, da smo že blizu Kocbekovega doma na Korošici.

Po daljšem postanku z malico smo se v nekoliko oblačnem in hladnejšem vremenu odpravili na pot proti  dolini. Pot se je kar naprej vzpenjala, ali pa se nam je tako samo zdelo, vendar pa ogleda jezera v obliki srca  - Vodotočnik nismo hoteli izpustiti. Pot po travnati površini je bila za utrujene noge prav prijetna. Po markirani poti smo se vračali proti našemu jutranjemu izhodišču preko planine Podvežak, kjer megle ni bilo več.

Pred nami je bila le še vožnja proti domu, a še prej ugotovitev skupine, da je za nami resnično lep pohod, v prijetnem vzdušju pod odličnim vodstvom naših vodnikov Bogdana in Jožeta ter organizatorke Cilke, ki si zaslužijo pohvalo.

Besedilo: Jana Fabjan

Fotografije: Irma Krvina, Štefka Suhadolnik

 

( ! ) Warning: mysql_fetch_row() expects parameter 1 to be resource, boolean given in /home/ampy01/domains/pd-vrhnika.si/public_html/triglavke_zgodovina.php on line 152
Call Stack
#TimeMemoryFunctionLocation
10.0011237728{main}( ).../triglavke_zgodovina.php:0
20.0151263624mysql_fetch_row ( ).../triglavke_zgodovina.php:152
 
Untitled Document
 
  Ponovno odprtje Koče na Planini
OBVESTILO
Zimzeleni od Topola do Medvod
NUJNO OBVESTILO
OBVESTILO!
OBVESTILO
Barjani v Vitovljah
Veseli Triglavci vas vabijo n...

Vse novice
  Pzs.si
Grzs.si
Gore-ljudje.net
Vrhnika.si
Stara Vrhnika.si
Barje.net
Zavod Ivana Cankarja
Zaplana.net
Planinec.si
Hribi.net
  Vreme ARSO
Vreme Vrhnika
Vreme Slovenija
 
  Stolpi na Planini nad Vrhniko skozi čas z gradnjo zadnjega v letu 2008