Untitled Document
Untitled Document
© 2006 Planinsko društvo Vrhnika. |Izdelava: Mesec.org & PD Vrhnika
Untitled Document
Untitled Document
 
 
  - Veseli triglavci
  - Lintverni
  - Triglavke
  - Vaščani
  - Povžarji
  - Zimzelenčki
  - Cekinčki
  - Sončki
  - Barjani
 
 
     Zgodovina
     Izleti
     Galerija
     Aktualno
 
 

Zgodovina Triglavk

Začetki pohodov ženske ekipe " Triglavk " segajo v leto 91. Takrat se nas je 17 žensk zbralo in odločilo, da se tudi me podamo na pešpot od Vrhnike do Triglava. Pobudnik in organizator tega je bil Lenaršič Franc, imenovani " Lenč ".

Kljub ne najboljšim takratnim vojnim razmeram, smo se dogovorili, da se na pot odpravimo 23. Julija ob 7 uri zjutraj. Prav zaradi takratnih vojnih razmer smo morali spremeniti prvotno traso, mišljeno mimo vojašnice na Stari Vrhniki, na pot skozi Star Maln v Zaplano in od tod dalje po dogovorjeni poti.

Celotno traso je pripravil Lenč in jo tudi napisal ter dal vsaki udeleženki že veliko pred pohodom. Ne samo da je traso napisal, sam jo je tudi v celoti prej prehodil tako, da ni bil nikoli v dilemi, kam mora iti. Vse je pripravil do potankosti.

Tako tudi spremstvo, ki nas je čakalo na točno določenih dogovorjenih mestih. V spremstvu sta bila prvo leto Martin in Metod, ki sta svoje delo zelo dobro opravila in nam pripravljala odlične kuhane obroke, prav tako pa sta nam postregla tudi s hladno pijačo zelo pogosto.

Tako smo že na prvem pohodu spoznale marsikaj. Predvsem našo prelepo domovino Slovenijo, ki jo sicer z avtom nikakor ne moreš tako doživeti, kot jo lahko na pešpoti. K temu je veliko dodal tudi Lenč, ki je za gore dobesedno živel. S svojim znanjem o gorah, poteh in tudi o rastlinstvu v visokogorju je navdušil marsikoga, da je zašel hoditi v hribe. Znal je hoditi , se ustaviti in opazovati naravo ter vse, kar se je v njej dogajalo. Pokazal nam je marsikatero zdravilno rastlino in za večino njih je vedel tudi, za kaj je koristna. Da smo znale pravilno hoditi je poskrbel tudi Ilčk, ki je ponavadi hodil prvi in nam tako dajal tempo, ki je za celodnevno hojo pač poseben. Tempo je moral biti tak, da smo lahko na dan prehodile 8 do 10 ur. Seveda smo se vmes večkrat ustavile, ogledovale novo pokrajino ter vmes slišale marsikateri vic, s katerim je znal Lenč popestriti dan.

Tudi same smo poskrbele, da je bila naša kondicija primerna za veliko ur hoje na dan in v glavnem s tem ni bilo težav. Razen nekaj žuljev, ki so bili prisotni na vseh pohodih, ni bilo večjih poškodb. Žulje je znal Lenč prav posebno pozdraviti in to zelo hitro. Skozi žulj je potegnil šivanko s sukancem, tako da je tekočina iz žulja odtekala na obeh straneh ob sukancu. Potem je nit zavezal in stvar je bila zaključena, morda samo še malo posprejal z antibiotikom. Nismo mogle verjet učinku tega. Prav vsak žulj se je v dveh do treh dneh posušil. Naslednja leta je to njegovo delo prevzela Mateja, zato smo jo vse klicale "dohtarca" in je to tudi ostala vsa leta naših pohodov.

Žal nas je Lenč leta 93, malo pred tretjim pohodom nenadoma in mnogo prezgodaj zapustil. Zato smo se morali v mesecu dni popolnoma na novo organizirati. Šele tedaj smo videle, kaj vse je pripravljal in koliko stvari me še nismo vedele.

Prosile smo Jožeta Šušteršiča, da bi on prevzel nasledništvo Lenča. Vedele smo, da tudi Jože zelo veliko hodi v hribe in da nam lahko pomaga pri naših odpravah. Privolil je in tretji pohod smo opravili točno po napisani trasi, katero si je Lenč zamislil . V letu 94 smo organizirali jubilejni 20. Pohod na Triglav in poimenovali smo ga "jubilejni Lenčev pohod". Lenč je bil namreč prvi, ki je skupaj s tudi že pokojnim Stanetom Urhom in pa Petkovšek Jakatom prvič prehodil peš od Vrhnike do Triglava. Ta jubilejni pohod je uspel brez vsake poškodbe, kar je pri hoji v hribe ena najvažnejših stvari. Ker pa smo ženske pot od Vrhnike do Triglava prehodile že štirikrat, smo se leta 95 odločile, da začnemo delati transverzalo. Tako smo v štirih etapah po pet dni prišle od Pohorja pa v letošnjem letu do Idrije.

Vmes smo leta 99 zopet organizirali jubilejni pohod, tedaj že 25 za vse pohodne skupine Triglavcev.

V vseh teh letih nas je hodilo skupno 52 žensk, kako pa smo to opravljale po letih pa je razvidno iz spodnje tabele. Samo tri od teh hodijo s skupino že vsa leta.

Na posameznem pohodu nas je hodilo največ 26 in najmanj 16, kar je za organizacijo pohoda tudi najprimerneje.

Leto pohoda
Datum pohoda
Št. pohodnic
Trasa pohoda
1991
23.7. - 27.7.
21
Vrhnika - Triglav
1992
21.7. - 25.7.
24
Vrhnika - Triglav
1993
27.7. - 31.7.
25
Vrhnika - Triglav
1994
20.7. - 24.7.
26
Vrhnika - Triglav
1995
25.7. - 29.7.
26
Maribor - Solčava
1996
23.7. - 29.7.
23
Solčava - Jezersko
1997
29.7. - 2.8.
19
Jezersko - Golica
1998
28.7. - 1.8.
19
Golica - Krn
1999
20.7. - 24.7.
22
Vrhnika - Triglav
2000
25.7. - 29.7.
16
Krn - Idrija

Besedilo je povzeto po brošuri, ki je bila izdana leta 2000 ob 40 letnici društva.

   
   
 
 
10.08.2012
Pohod Triglavk – Lenčevih punčk od 24.7. do 28.7.2012
Z Vrhnike smo se odpeljale polne mladostnega žara, velikih pričakovanj in tudi nekaj skrbi. Zavedale smo se, da nas čaka najtežji del Slovenske planinske poti.
Prvi dan je bila osvojitev Raduhe, z lahkim nahrbtnikom, videti lahka, a se je hoja do srečanja z Ireno in Marjanom zavlekla do večera, ker smo vmes tudi vedrile. Po izdatnem obroku nas je čakala še enourna hoja na Robanovo planino, kjer smo prespale.

Prebudilo nas je oblačno jutro. Oprtane s težkimi nahrbtniki za štiri dni smo krenile proti steni. Pred vstopom v steno je začelo rositi. Večurno vzpenjanje po mokri jeklenici ni bilo preprosto. Zelo prav je prišel počitek z okrepčilom na Molički planini. Tako smo lažje dosegle Kocbekov dom na Korošici. Na načrtovano Ojstrico se nismo vzpele, ker je bila ves čas v megli in še rosilo je ves čas.

Peč v koči je bila slabo zakurjena, tako se tudi preko noči oblačila niso povsem posušila.

Pohvala našega vodiča Romana nam je dobro dela. Bil je presenečen nad vzpenjanjem v težkih pogojih, ki so nas spremljali prejšnji dan. Po pohvalnih besedah smo se počutile močne in nahrbtniki se nam niso zdeli več tako težki. Čakala nas je pot preko Planjave na Kamniško sedlo. Hodile smo počasneje kot so predvideli naši vodiči. Tudi na vrh Planjave nismo šle, ker zaradi megle ni bilo razgleda. Pot smo nadaljevale do koče. Po dvournem počitku je sonce obsijalo Brano, zato se je del skupine odločil za vzpon na vrh. Vse so ugotovile, da gre brez nahrbtnikov veliko lažje. Razgled z vrha na prehojeno pot je bil čudovit, nekaj skrbi pa je povzročil pogled na Tursko goro, Skuto, Grintovec in Kočno. Težko bo, naslednje dni bomo hodile ves dan. Ker napovedujejo lepo vreme, bomo morale nositi vsaj dva litra tekočine.

Napoved se je uresničila in prebudile smo se v sončno jutro. Zavedale smo se zahtevne poti, ko smo si nadele še čelade je vse videti čisto zares. Krušljive skale, Kotliči, Sod brez dna, vrh Turske gore in lepe rože so lepote s katerimi si poplačan za trud.

Ob spuščanju s Turske gore proti vznožju Skute smo se čisto po babje raznežile ob pogledu na skupino kozorogov. Niso bežali. Mali kozliči so pili pri mamah kozah, one pa so se sladkale z gorskimi travami. Pogled z gorske idile nam je zdrsnil na steno, po kateri se bomo povzpele na vrh Skute.  Cilj bomo dosegle, o tem ni bilo dvoma. Po dobrih dveh urah smo se srečno objele in si ena drugi čestitale. Lepi, bogati občutki so to in nikoli pozabljeni. Videle smo srečo tudi v očeh naših vodičev. Privoščile smo si dobro malico iz nahrbtnikov. Čim več bomo pojedle, manj bo treba nositi. Spust s Skute proti bivaku ni tako naporen, kljub temu pa je potrebna previdnost. Noge so postale utrujene, prav nam je prišla vsaka zanimivost ob kateri smo se ustavile in si jo ogledale. Zanimivo je pogledati prehojeno pot in se ozreti na tisto, ki nas čaka. Bivak se nam je zdel lepo urejen in ni samo rešitev v sili, bilo bi prav prijetno prespati v njem. Ob prijetnem klepetu smo kmalu zagledale današnji cilj Cojzovo kočo na Kokrškem sedlu. Nahrbtnike smo odložile kar zunaj in se prepustile večernim užitkom. Utrip v koči je bil zanimiv, ker so organizatorji mednarodnega gorskega teka na Grintovec imeli še zadnje dogovore.

Po dobro označeni trikilometrski trasi smo se zjutraj odpravile tudi me. Z nahrbtniki smo se že kar dobro udomačile, tudi hrane v njih ni bilo več veliko. Do vrha smo porabile dobri dve uri. Hoja z vrha do sedla in vzpon na Kočno ni bila prav lahka. Del poti je bilo potrebno lesti samo po trebuhu. Še dobro, da bomo malicale šele ob povratku, smo si mislile. Na vrhu je bilo komaj dovolj prostora za vse, zato smo ga hitro zapustile. Med spuščanjem do nahrbtnikov nam je Roman pokazal drobne ostanke strele, ki sekajo v pobočja Kočne. Mislim, da bo čez nekaj let nižja za kak meter.

Nazadnje sta nas čakala še spusta do Češke koče na spodnjih Raven in do Jezerskega. Spuščale smo se počasi, vodniki so vedeli, da so naše noge po petih napornih dneh utrujene. Pomagala nam je misel na srečanje z Ireno, Marjanom in Heleno, postajala je vedno močnejša in končno se je uresničila. Topli objemi, mrzla pijača, čestitke, nebeška obara, Silvina gibanica …, skoraj preveč lepega in dobrega naenkrat. Žarela so nam lica, bose smo hodile po mehki travi, misli in pogledi pa so nam uhajali nazaj gor na od sonca obsijane vrhove. Na trdna tla nas je postavil Davo Karničar, ko nam je pokazal strma ostenja, na katerih je treniral za spust s smučmi z vrha Mt. Everesta. Obnemele smo. Ko nam je čestital za prehojeno pot, smo se tudi me počutile izpolnjene.

Roman, Jože – hvala za vso skrb in dobro vodenje. Cilka, ti imaš zasluge, da je bilo vse tako kot mora biti. Še vemo ne, na kaj vse si morala pomisliti, da se je vse dobro izteklo. Hvaležne smo ti za vse. Irena, Marjan – bila sta vedno ob pravem času na pravem mestu. Bravo in hvala tudi vama.

Bogdan in Meta sta hodila z nami, nas bodrila, nam sproti čestitala ob osvojenih vrhovih in pošiljala sporočila z dobrimi željami. Vse je pomagalo k uspešno premagani najtežji etapi Slovenske planinske poti.  
Zmagajta tudi vidva!

Zapisala: Triglavka Mateja

Fotografije: Irma Krvina, Jože Školc

 

( ! ) Warning: mysql_fetch_row() expects parameter 1 to be resource, boolean given in /home/ampy01/domains/pd-vrhnika.si/public_html/triglavke_zgodovina.php on line 152
Call Stack
#TimeMemoryFunctionLocation
10.0002235288{main}( ).../triglavke_zgodovina.php:0
20.0127264792mysql_fetch_row ( ).../triglavke_zgodovina.php:152
 
Untitled Document
 
  Ponovno odprtje Koče na Planini
OBVESTILO
Zimzeleni od Topola do Medvod
NUJNO OBVESTILO
OBVESTILO!
OBVESTILO
Barjani v Vitovljah
Veseli Triglavci vas vabijo n...

Vse novice
  Pzs.si
Grzs.si
Gore-ljudje.net
Vrhnika.si
Stara Vrhnika.si
Barje.net
Zavod Ivana Cankarja
Zaplana.net
Planinec.si
Hribi.net
  Vreme ARSO
Vreme Vrhnika
Vreme Slovenija
 
  Stolpi na Planini nad Vrhniko skozi čas z gradnjo zadnjega v letu 2008