Untitled Document
Untitled Document
© 2006 Planinsko društvo Vrhnika. |Izdelava: Mesec.org & PD Vrhnika
Untitled Document
Untitled Document
 
 
  - Veseli triglavci
  - Lintverni
  - Triglavke
  - Vaščani
  - Povžarji
  - Zimzelenčki
  - Cekinčki
  - Sončki
  - Barjani
 
 
     Zgodovina
     Izleti
     Galerija
     Aktualno
 
 

Zgodovina Triglavk

Začetki pohodov ženske ekipe " Triglavk " segajo v leto 91. Takrat se nas je 17 žensk zbralo in odločilo, da se tudi me podamo na pešpot od Vrhnike do Triglava. Pobudnik in organizator tega je bil Lenaršič Franc, imenovani " Lenč ".

Kljub ne najboljšim takratnim vojnim razmeram, smo se dogovorili, da se na pot odpravimo 23. Julija ob 7 uri zjutraj. Prav zaradi takratnih vojnih razmer smo morali spremeniti prvotno traso, mišljeno mimo vojašnice na Stari Vrhniki, na pot skozi Star Maln v Zaplano in od tod dalje po dogovorjeni poti.

Celotno traso je pripravil Lenč in jo tudi napisal ter dal vsaki udeleženki že veliko pred pohodom. Ne samo da je traso napisal, sam jo je tudi v celoti prej prehodil tako, da ni bil nikoli v dilemi, kam mora iti. Vse je pripravil do potankosti.

Tako tudi spremstvo, ki nas je čakalo na točno določenih dogovorjenih mestih. V spremstvu sta bila prvo leto Martin in Metod, ki sta svoje delo zelo dobro opravila in nam pripravljala odlične kuhane obroke, prav tako pa sta nam postregla tudi s hladno pijačo zelo pogosto.

Tako smo že na prvem pohodu spoznale marsikaj. Predvsem našo prelepo domovino Slovenijo, ki jo sicer z avtom nikakor ne moreš tako doživeti, kot jo lahko na pešpoti. K temu je veliko dodal tudi Lenč, ki je za gore dobesedno živel. S svojim znanjem o gorah, poteh in tudi o rastlinstvu v visokogorju je navdušil marsikoga, da je zašel hoditi v hribe. Znal je hoditi , se ustaviti in opazovati naravo ter vse, kar se je v njej dogajalo. Pokazal nam je marsikatero zdravilno rastlino in za večino njih je vedel tudi, za kaj je koristna. Da smo znale pravilno hoditi je poskrbel tudi Ilčk, ki je ponavadi hodil prvi in nam tako dajal tempo, ki je za celodnevno hojo pač poseben. Tempo je moral biti tak, da smo lahko na dan prehodile 8 do 10 ur. Seveda smo se vmes večkrat ustavile, ogledovale novo pokrajino ter vmes slišale marsikateri vic, s katerim je znal Lenč popestriti dan.

Tudi same smo poskrbele, da je bila naša kondicija primerna za veliko ur hoje na dan in v glavnem s tem ni bilo težav. Razen nekaj žuljev, ki so bili prisotni na vseh pohodih, ni bilo večjih poškodb. Žulje je znal Lenč prav posebno pozdraviti in to zelo hitro. Skozi žulj je potegnil šivanko s sukancem, tako da je tekočina iz žulja odtekala na obeh straneh ob sukancu. Potem je nit zavezal in stvar je bila zaključena, morda samo še malo posprejal z antibiotikom. Nismo mogle verjet učinku tega. Prav vsak žulj se je v dveh do treh dneh posušil. Naslednja leta je to njegovo delo prevzela Mateja, zato smo jo vse klicale "dohtarca" in je to tudi ostala vsa leta naših pohodov.

Žal nas je Lenč leta 93, malo pred tretjim pohodom nenadoma in mnogo prezgodaj zapustil. Zato smo se morali v mesecu dni popolnoma na novo organizirati. Šele tedaj smo videle, kaj vse je pripravljal in koliko stvari me še nismo vedele.

Prosile smo Jožeta Šušteršiča, da bi on prevzel nasledništvo Lenča. Vedele smo, da tudi Jože zelo veliko hodi v hribe in da nam lahko pomaga pri naših odpravah. Privolil je in tretji pohod smo opravili točno po napisani trasi, katero si je Lenč zamislil . V letu 94 smo organizirali jubilejni 20. Pohod na Triglav in poimenovali smo ga "jubilejni Lenčev pohod". Lenč je bil namreč prvi, ki je skupaj s tudi že pokojnim Stanetom Urhom in pa Petkovšek Jakatom prvič prehodil peš od Vrhnike do Triglava. Ta jubilejni pohod je uspel brez vsake poškodbe, kar je pri hoji v hribe ena najvažnejših stvari. Ker pa smo ženske pot od Vrhnike do Triglava prehodile že štirikrat, smo se leta 95 odločile, da začnemo delati transverzalo. Tako smo v štirih etapah po pet dni prišle od Pohorja pa v letošnjem letu do Idrije.

Vmes smo leta 99 zopet organizirali jubilejni pohod, tedaj že 25 za vse pohodne skupine Triglavcev.

V vseh teh letih nas je hodilo skupno 52 žensk, kako pa smo to opravljale po letih pa je razvidno iz spodnje tabele. Samo tri od teh hodijo s skupino že vsa leta.

Na posameznem pohodu nas je hodilo največ 26 in najmanj 16, kar je za organizacijo pohoda tudi najprimerneje.

Leto pohoda
Datum pohoda
Št. pohodnic
Trasa pohoda
1991
23.7. - 27.7.
21
Vrhnika - Triglav
1992
21.7. - 25.7.
24
Vrhnika - Triglav
1993
27.7. - 31.7.
25
Vrhnika - Triglav
1994
20.7. - 24.7.
26
Vrhnika - Triglav
1995
25.7. - 29.7.
26
Maribor - Solčava
1996
23.7. - 29.7.
23
Solčava - Jezersko
1997
29.7. - 2.8.
19
Jezersko - Golica
1998
28.7. - 1.8.
19
Golica - Krn
1999
20.7. - 24.7.
22
Vrhnika - Triglav
2000
25.7. - 29.7.
16
Krn - Idrija

Besedilo je povzeto po brošuri, ki je bila izdana leta 2000 ob 40 letnici društva.

   
   
 
 
15.09.2011
Triglavke po Slovenski planinski poti - Pohorje od 26.7. do 30.7.2011

V torek 26.7.2011 smo se Triglavke - Lenčeve punčke zbrale pred OŠ Ivana Cankarja in se z manjšim avtobusom odpeljale proti izhodišču naših letošnjih pohodov po delu Slovenske planinske poti, ki poteka od Maribora do Ankarana.

Pot smo po dobrem okrepčilu iz spremljevalnega vozila pričeli pri Mariborski koči na Pohorju na višini 1080 m. V spomin na očeta slovenske planinske poti Ivana Šumljaka (1899-1984) stoji pred kočo njegov doprsni kip. Pot nas je vodila po gozdni cesti, skozi gozd in kar naenkrat smo bili pri cerkvi sv. Areha v bližini katere je Ruška koča. Pot smo nadaljevali proti slapu Šumik blizu katerega smo imeli postanek za kosilo. V toplem dnevu smo se hladili v senci visokih dreves in bližini potočka, ki je oddajal prijeten hlad. Pri koči na Klopnem vrhu od koder je bil zelo lep razgled na Maribor, smo opazovali konje na paši. Iz Klopnega vrha je pot speljana skozi gozd na nekaterih mestih s precej blatnimi kolovozi. Do večera se je naša hoja skozi gozd z vzponi in spusti končala pri koči na Pesku, kjer smo prvi dan naših pohodov uspešno zaključili. Pred spanjem smo pripravili še prijetno presenečenje Marjanu, ki je pred kratkim praznoval rojstni dan. Koča je bila polna planincev in dobre volje pred spanjem ni manjkalo.

 V hladu jutra smo si z okusno pripravljenim zajtrkom nabrali moči za pot proti Lovrenškim jezerom. Ker je bilo ob poti polno zrelih borovnic, tudi nabiralcev ni manjkalo. Po hoji navkreber skozi gozd je bil naš trud poplačan s prelepim pogledom na Lovrenška jezera. Na Pohorju so barja nastala v plitvih kotanjah na nepropustnih tleh v katerih so se ob velikih količinah padavin razvila močvirja, kasneje barja, po oceni stara 8000 let. Lovrenško barje je največe visoko barje v Sloveniji. Na kilometer dolgem in 300 m širokem Lovrenškem barju se razprostirajo Lovrenška jezera na katerih so prav v tem času cveteli lokvanji. Jezerca so obkrožena z nizkimi gostimi borovci ob robu barja pa so obsežni smrekovi gozdovi. Jezerca so globoka do 1,2 m. Najvišje leži na višini 1529 m in ob njem je lep razgledni stolp. Pot nas je nato vodila čez Jezerski vrh na katerem je postavljen spomenik NOB in proti Ribniški koči pred katero so se že sončili številni pohodniki. Kratek postanek nam je koristil za nadaljevanje poti proti Kopam. Najvišji vrh Pohorja je Črni vrh - 1543 m, kjer izvira tudi najvišji izvir Pohorja. Po kosilu je bil pred nami še lep del poti na katero so nas priganjali oblaki, ki so se pričeli zbirati. Do koče pod Kremžarjevim vrhom je bilo potrebno kar precej navkreber in večkrat navzdol. Koča stoji na JZ Kremžarjevega vrha - 1164 m in je najbolj zahodna pohorska planinska postojanka. Pri kapelici pred kočo je večkrat zazvonil zvon želja za nas pohodnice. Na večerjo se je bilo potrebno spustit nekoliko nižje do prve kmetije, kjer je bilo ob našem prihodu že vse nared. Pohorski kmet nas je gostoljubno sprejel na svoje posestvo in nam za pokušino prinesel med v satju, ki so ga čebele izdelale same. Po kratkem druženju je bil poteben strm vzpon do koče, kjer so nas že pričakale dežne kaplje. Po napornem dnevu je bilo pred nami samo še spanje.

Tretji dan nam je dež pošteno prekrižal načrte, tako smo najprej izboljšanje vremena čakali na prostoru ob spremljevalnem vozilu, kar v lopi za orodje in stroje. Ker je dež postajal vse močnejši, smo si za ta dan zatočišče poiskali v prijetnem okolju Poštarskega doma pod Plešivcem, kjer sta nas toplo sprejela oskrbnika. Čas smo si krajšali s kartanjem in pa s pogovori. Proti večeru je tudi dež že ponehal in tako je bil možen sprehod po okolici. Na srečo se je v petek vreme ustalilo in smo se po spremenjenem planu povzpeli na najvzhodnejši karavanški osamelec, na Uršljo goro - 1699 m, obsijano s soncem in res vredno truda. Ob poti so bili lepi cvetoči turški nageljni. Od tu je lep razgled na Mežiško, Mislinjsko, Šaleško in Dravsko  dolino. Ob domu je cerkev sv. Uršule, ki je našvišje stoječa cerkev na Slovenskem. Njena notranjost je lepo urejena in stene krasijo umetniška dela naših slikarjev. Pot nas je nato vodila skozi gozd preko travnikov do Andrejevega doma na Slemenu. Po nekaj dežnih kapljah ki so nas presenetile pri kosilu, smo nato pot brez dežja nadaljevali v Smrekovško pogorje, ki leži v vzhodnem delu Kamniško - Savinjskih Alp in je edino slovensko vulkansko pogorje.  Vrh Smrekovec je na višini 1577 m. Pred kočo na Smrekovcu - 1377 m nas je pozdravila družina koz, ki je počivala na mizah pred kočo. Večerja ob robu gozda pod kočo nam je dobro teknila. Irena pa je s pripravljenimi dobrotami nahranila tudi mlade fante in dekleta, ki so se zabavali v bližini.

Po prespani noči je sledil še pohod zadnjega dne, s ciljem na Golteh. Golte so apnenčasta razgibana planota na vzhodnem obrobju Kamniško- Savinjskih alp ki jo v večini porašča gozd. Vzpeli smo se na vrh Boskovec - 1587 m. Golte so leta 1987 razglasili za krajinski park in obsega 1223 ha. Prijetnega sprejema smo bili deležni na Mozirski koči, saj nam je oskrbnik zaigral na kitaro in zapel Kekčevo pesem, gospodinja pa nas je postregla s toplim domačim kruhom in s soljo. Prijetno posedanje pred kočo smo morali končati, saj nas je čakal še spust z gondolo v dolino. Tudi za zadnji dan je skrbna Irena poskrbela, da nihče ne bi lačen odšel na avtobus. Po vožnji mimo vrtnarije Skornšek, ki nas je s svojo zunanjo zasaditvijo cvetja očarala, je pot proti Vrhniki res hitro minila.

Ob zaključku smo družno ugotovili, da je bil plan pohodov uspešno in varno izpeljan, za kar se zahvaljujemo odlični organizacijski ekipi: Bogdanu, Jožetu, Marjanu, Cilki in Ireni. Zahvala gre tudi sponzorjem za prispevke.

Besedilo: Jana Fabjan    

Fotografije: Irma Krvina, Štefka Suhadolnik in Jože Školc

 

( ! ) Warning: mysql_fetch_row() expects parameter 1 to be resource, boolean given in /home/ampy01/domains/pd-vrhnika.si/public_html/triglavke_zgodovina.php on line 152
Call Stack
#TimeMemoryFunctionLocation
10.0003235288{main}( ).../triglavke_zgodovina.php:0
20.0180263544mysql_fetch_row ( ).../triglavke_zgodovina.php:152
 
Untitled Document
 
  Sončki v Rakovem Škocjanu
VABILO
POHOD BARJANOV NA SOVIČ IN P...
Pohod Sončkov po Kosovelovi ...
Vrhnika – Češmelj – Vrh...
Zimzeleni na deževni torek ...
Lintverni na Velikem Modrasov...
Zimzeleni po italijanskem Krasu

Vse novice
  Pzs.si
Grzs.si
Gore-ljudje.net
Vrhnika.si
Stara Vrhnika.si
Barje.net
Zavod Ivana Cankarja
Zaplana.net
Planinec.si
Hribi.net
  Vreme ARSO
Vreme Vrhnika
Vreme Slovenija
 
  Stolpi na Planini nad Vrhniko skozi čas z gradnjo zadnjega v letu 2008