Na zadnji junijski izlet smo se odpeljali skozi Trbiž do vasi Žabnica. Spodnja postaja žičnice Svete Višarje je samevala v jasnem jutru, sonce pa je že pilo roso trav, posute s pisanim junijskim cvetjem.
Pri obeležju Nebeške romarske poti iz Ogleja do Svetih Višarij so nam dobrote nove sedemdesetletnice dale energijo, ki je prav prišla za premagovanje strmine po stoletja stari poti čez Višarski graben. Višarski potok je zaradi obilice padavin bučno padal čez kamnite pregrade proti dolini. Kontrast zelene in rumenih cvetov pogačic me je pritegnil, ob postanku pri postaji Križevega pota pa sem kmalu razumela tudi, zakaj pot imenujejo Kalvarija. Dvigala se je skozi gozd in ponekod skrenila pod košate jelke in smreke, komaj opazna strmina pa se je stopnjevala. Zvonik višarske cerkve se je za trenutke prikazal nad gozdom na visokem vrhu. Med samo hojo je bil čas za klepete Sončkov, za opazovanje oblik kamenja pod nogami in previdno stopanje čez drevesne korenine na robu Višarske planine. Na levi so se odprli prvi razgledi na visoke skalne stene, ki so dali zagon za vzpon in kmalu sem med hojo ob leseni ograji v pobočju prvega vrha občudovala Kamnitega lovca in stene Viševe in Montaževe skupine. Po spustu na sedlo sem zagrizla v zadnje pobočje in kmalu spet zagledala zvonik višarske cerkve z Dolomiti in Visokimi Turami v ozadju. Obstala sem na najvišjem vrhu na n. v. 1766 m. Vsak je našel svoj prostor med travami in na robovih stez, oči pa so občudovale vrhove Dobrača, Mangarta in mimogrede sem bila tudi v stenah Jalovca.
Počasi smo sestopili med hiše v posebni arhitekturni skladnosti do Marijine romarske cerkve, božje poti Slovanov, Germanov in Romanov. V zgodovini je bila večkrat poškodovana in obnovljena, ohranil pa se je Marijin kip z Jezusom. Znotraj je ladjo obdajala tihota in edino svetlobo oddajala pozlačena s srebrom tkana obleka Matere Božje z Detetom na glavnem oltarju ter rumena barva njenega plašča na poslikavi slikarja Toneta Kralja na glavnem oboku, zunaj pa me je zajel vrvež prodajalcev, romarjev in obiskovalcev Višarij. Vrnili smo se z gondolo s pogledom na Kanalsko dolino in svet gora nad njo, na poti domov pa me je tudi malo "zmanjkalo".
Pot na Višarje sem že dolgo hodila v mislih, danes pa je bila malo težja. Nisem bila le pohodnik, ampak tudi romar, saj sem poleg svoje teže prinesla gor vse, ki mi kaj pomenijo in teh ni bilo malo, ni čudno, da sem komaj zmogla.
Besedilo: Marija Dolinar
Fotografije: Tatjana Rodošek
Zemljevid: Srečo Kenk
