Untitled Document
Untitled Document
© 2006 Planinsko društvo Vrhnika. |Izdelava: Mesec.org & PD Vrhnika
Untitled Document
Untitled Document
 
 
  - Veseli triglavci
  - Lintverni
  - Triglavke
  - Vaščani
  - Povžarji
  - Zimzelenčki
  - Cekinčki
  - Sončki
  - Barjani
 


     Zgodovina
     Izleti
     Foto galerija
     Aktualno
 
 
 
13.04.2020
Volovja reber – vetrnih elektrarn še ni

Milan je poleti 2019, v času svoje rehabilitacije , med drugim obiskal tudi Volovjo reber, najbolj poznano po »vojni » med investitorji in nasprotniki vetrnih elektrarn, ki jih je želela Elektro Primorska postaviti na obronkih Volovje rebri. Zgodba se je začela zapletati potem, ko je ARSO investitorju izdal okoljevarstveno soglasje, na katerega pa so se pritožili predstavniki DOPPS, ki so elektrarnam ugovarjali, češ, da bo z njihovo postavitvijo ogrožen habitat in preživetje beloglavega jastreba, planinskega orla, sršenarja, širokouhega netopirja, gozdnega jereba ter evrazijskega risa. Po dolgoletnih postopkih je nato ARSO v peti ponovitvi z odločbo leta 2013 zavrnil izdajo soglasja in projekt vetrnih elektrarn je padel v vodo. Danes naj spominja zgolj merilna postaja, ki jo je moč videti med pohajanjem po obronkih Volovje rebri.

Ker nam je vreme povzročalo preglavice in je bilo potrebno vedno znova premikati datume in zaradi vremenskih razmer, odpovedovati pohode, smo se na hitro dogovorili za obisk Volovje rebri na dan 11. septembra 2019.

Milanovo vabilo je bilo zgovorno in vabljivo, saj je zapisal: «Vsem znana reber po predlogu izgradenj vetrnih elektrarn, se nahaja zahodno od prostranih snežniških gozdov. S travnatega vrha, na katerem lahko opazimo številne, med njimi tudi zelo redke rastline, se nam odpre lep razgled po večjem delu jugozahodne Slovenije, ob lepem vremenu pa razgled seže vse do italijanskih Dolomitov. Osvojili bomo tri vrhove Volovje rebri – Veliko Milanjo ( 1099 m. n. m), Bele ovce (1029 m. n. m) in Milanko ( 948 m. n. m.)« . Drug avtor v svojem zapisu Volovja reber – Gora v viharju, zapiše: «Tu, na robu velikega snežniškega gozdnega morja, je ta redko poseljeni del Slovenije najbolj neposeljen. Občutki davnih časov si podajajo roke s prvinskostjo narave Širni gozdovi so na svojih prisojnih legah bili izkrčeni že pred tisočletji. Pripadniki neznanih ljudstev so na krčevinah našli sočno pašo za svoje ovčje in kozje črede. Svet okoli Volovje rebri je bil slovanskim prišlekom predan kot del izročila svojevrstne sredozemske agrarne kulture. V novejših časih tu nihče ne kosi, niti ne pase (da to ne drži več popolnoma smo se prepričali med pohodom), kulturna krajina je vrnjena naravi, namenjena skupnosti živega in neživega, ljudje, ki prihajajo sem po svoj mir, naj bi tu le gostovali.

Zaradi vseh privlačnih zapisov se nas je povabilu odzvalo kar 22 Cekinčkov, ki smo se na dan pohoda, ob 8. uri zbrali pri lovski koči – Trnovski bajti. Posebno topli so bili občutki ob srečanju z Milanom, ki je izpustil nekaj srečanj in pohodov, tokrat pa celo, po opisu poti, prevzel mesto vodilnega. Po široki, makadamski cesti smo se odpravili prvemu cilju, Veliki Milanji nasproti in kaj kmalu, ob cesti, opazili ostanke tuje civilizacije (zapuščen, odvržen nahrbtnik neznanega begunca) in se ob pogledih na grmovja, bogato ovešena s šipkom, približali  mestu, kjer nas je pričakal zelen »stvor« - bogomolka. Bila je zelo potrpežljiva in miroljubna, tako, da je nastalo kar nekaj lepih fotografij. Kmalu po tem srečanju smo sredi travnatih ravnic ugledali ogromen balvan, za katerega nam je ostala skrivnost na kakšen način in kdo ga je spravil tja. A kljub temu smo se povzpeli nanj in spet je nastalo nekaj skupinskih fotografij. Od tu se nam je že odpiral pogled na obsežne pašnike, na katerih smo opazili veliko število belih ovčic, za katere pa smo po prehojeni razdalji do njih, ugotovili, da so le kamnite skulpture, ki dajejo občutek črede ovc na paši. Po razkriti skrivnosti ovc brez pastirjev, smo se podali dalje in kaj kmalu prispeli do vrha, zadnjega cilja, Milanke. Po daljšem postanku in malici smo se napotili proti izhodišču in spotoma opazili kar nekaj (tokrat pravih) ovc na paši, ki pa so bile na varnem, za dvojno mrežo z električnim pastirjem, kar kaže, da je Volovja reber tudi območje velikih zveri in merilno postajo kot ostanek in spomin na »vojno« za vetrne elektrarne. Samo si je mimogrede ogledal še bunker, ostanek italijanskega vojaškega branika Ilirske Bistrice, ki je eden od celotne verige italijanske obrambne linije »Alpski zid«, ki pa nima nobene zveze z Rupnikovo linijo.

Spotoma smo se pogovorili še o trasi povratka in ugotovili, da se lahko vrnemo po bližnjici in ni potrebno uporabljati trase, ki smo jo že prehodili. Srečno smo zaključili hojo ter se ob povratku proti domovom kolektivno ustavili še v gostišču ter si privezali dušo in potem krenili proti domovom. Prekrasen, sončen dan nas je izpolnil z novo energijo, potrebno za nove podvige.

Na koncu zapisa pa še informacija, o stvari, ki sem jo našel šele v pripravah na pisanje članka in, ki je tudi sam nisem poznal in mi je bila popolnoma nova.

Z Volovje rebri smo namreč gledali in videli, a tedaj še nismo vedeli kaj.  Naj vam razkrijem, da je leta 2011 geolog Ladislav Placer, odkril največji znani plaz v Sloveniji. Gre za Ilirskobistriški fosilni plaz, ki se je sprožil približno pred ena do dvema milijonoma let na območju med Ilirsko Bistrico in Volovjo rebrijo. Gre za rotacijski plaz izjemnih razsežnosti. Zdrsnil je rob Snežniške planote površine približno 20 kv.km, debeline med 200 in 250 metri in prostornine okoli 5 kubičnih kilometrov. Ker je rotacijski plaz dobro ohranjen in je med največjimi na svetu, predstavlja vrhunsko geološko in geomorfološko naravno dediščino svetovnega formata. S 1. 2. 2019 je bil zatrep fosilnega plazu dodan na seznam naravnih vrednot Republike Slovenije in sicer kot vrednota državnega pomena.

Odlomna brežina plazu, kot imenujemo zaradi erozijskih in korozijskih procesov preoblikovan odlomni rob, tvori veličasten amfiteater s premerom 5 km, ki v prečni smeri sega od grape potoka Trnovška, imenovana Žlebovi, do severovzhodnega  pobočja Gabrovca (993 m. n. m.), v vzdolžni smeri pa od skrajnega odseka odlomnega roba, ki poteka po jugovzhodnih pobočjih Milanke (948 m. n. m.), Volovje rebri ( 900-1000 m. n. m.), Belih ovc (1012 m. n. m.), Devina ( 1088 m. n. m.) in Gabrovca do pete plazu, na kateri stoji Ilirska Bistrica. V tej smeri je danes vidni del plazu dolg okoli 5,5 do  6 km.

Naj zaključim in vas povabim, da si na spletni povezavi preberete več o plazu, da bi članek ne bil predolg.

https://sl.wikipedia.org/wiki/Ilirskobistri%C5%A1ki_fosilni_plaz

Zapisal: Miran Klavora

Foto: Sonja Gantar, Miran Klavora, Marjan Lipovec in Milan Jerman

 
 
 

( ! ) Warning: mysql_fetch_row() expects parameter 1 to be resource, boolean given in /home/ampy01/domains/pd-vrhnika.si/public_html/cekincki.php on line 103
Call Stack
#TimeMemoryFunctionLocation
10.0002235176{main}( ).../cekincki.php:0
20.0274269416mysql_fetch_row ( ).../cekincki.php:103
 
Untitled Document
 
  Ponovno odprtje Koče na Planini
OBVESTILO
Zimzeleni od Topola do Medvod
NUJNO OBVESTILO
OBVESTILO!
OBVESTILO
Barjani v Vitovljah
Veseli Triglavci vas vabijo n...

Vse novice
  Pzs.si
Grzs.si
Gore-ljudje.net
Vrhnika.si
Stara Vrhnika.si
Barje.net
Zavod Ivana Cankarja
Zaplana.net
Planinec.si
Hribi.net
  Vreme ARSO
Vreme Vrhnika
Vreme Slovenija
 
  Stolpi na Planini nad Vrhniko skozi čas z gradnjo zadnjega v letu 2008