Untitled Document
Untitled Document
© 2006 Planinsko društvo Vrhnika. |Izdelava: Mesec.org & PD Vrhnika
Untitled Document
Untitled Document
 
 
  - Veseli triglavci
  - Lintverni
  - Triglavke
  - Vaščani
  - Povžarji
  - Zimzelenčki
  - Cekinčki
  - Sončki
  - Barjani
 
 
Zgodovina
 Izleti
Galerija
Aktualno
 
 
 
31.03.2014
Po Lenčevih sledeh
 

Kdor se znoji po zakotnih stezah, namesto da bi isto daljavo pohlastal z avtom v nekaj prašnih minutah, in potem prenočuje v kočah, senikih, kozolcih, ali celo pod smreko, na prostem, da ga prekrije jutranja rosa, da se napije večerne in jutranje zarje, nočnih neviht, da zvezdam reče lahko noč  in dobro jutro, posluša žuborenje potočka, šumenje vetra, jutranje petje ptic; blagor mu. Ta je bogat. Gozdovi in planine imajo svoje srce. Človek brez srca je mrtev.

»Moji prvi začetki planinarjenja, če se pravilno spominjam po več kot 20 letih pisanja mojih planinskih spominov, sem se prvič resno odpravil v planine julija 58, v spremstvu logaškega župnika Pogorevca in tovarišev: brigadirja Jožeta, dr. Skvarča, Modrijanovega Naceta, Hlistanovega Franceljna in Lojzeta, Johanovega sina Zdenka, Isteničevega Korla, in fant z Martinj hriba, ki sem mu ime že pozabil in Rožmancev Emil. Mislim da sem naštel vse, pa to niti ni bistveno, pomembno je da sem prvič prehodil lep del slovenske planinske poti, med njimi tudi očaka planin.

Pot nas je vodila iz Mojstrane mimo slapa Peričnik v Vrata, kjer smo prenočili. Naslednjega dne smo se zbudili v zlatem jutru, ko je sonce pozlatilo najvišje vrhove okrog Triglava; smo bili že eno uro na poti proti Kredarici, šli smo čez Prag, naslednje prenočevanje je bilo na Kredarici. Ker smo prišli do koče rano popoldne smo se mislim, da trije odpravili na Triglav še tega  dne in naslednjega dne še enkrat. Pot smo nadaljevali čez Prehodavce v Dolino sedmerih jezer, tretjega dne se je vreme pokvarilo, tako da smo prišli do Koče pri sedmerih jezerih, prenočili, vendar tudi dež ni pokvaril prijetnih prvih vtisov, tudi četrti dan je še deževalo na poti do Komne, spustili smo se do Savice, nato z avtobusom v Boh. Bistrico in z vlakom domov. Takrat smo večinoma potovali z vlakom, saj avtobusne zveze so bile slabše. Na zaključku sem mislil, da sem prehodil pol sveta.

Bilo je pravo doživetje v novem svetu, v svetu planin. Takrat so bile planine prazne, srečevali smo redke posameznike ali skupinice. Koče so bile prazne, prostora za spanje dovolj, pa tudi drago ni bilo, sploh ne skupno ležišče, kjer smo v glavnem spali. Hrana se je v kočah slabo dobila, zato je bilo v naših nahrbtnikih vse potrebno. Živo se spominjam da smo imeli s seboj argo juho in makarone, ki so nam jih v koči z veseljem skuhali.

Ja časi so bili drugačni, bolj domači, bolj sproščeni. Tudi pot smo hodili zmerno štiri dni, danes dirjajo in jo prehodijo v treh, celo dveh dneh. Pa še to srečo smo imeli, ko je z nami hodil župnik, če bi kdo padel v prepad, bi mu dal v zraku odvezo, tako da bi padel na čista tla.

Jeseni 58 sem začel hoditi na srednjo tehnično šolo in za časa študija v glavnem nisem hodil v planine. Prva naslednja pot v planine je bila avgusta 62 in zanimivo, da je bila enaka prvi, le da je bila ekipa druga. Starkež Stane, Tadej Bine, Zorcev Miro, Grabnarjev Dare in jaz. Med potjo pa smo srečali še domačina Mežnarjevega Petra iz Dragomera in Figarjevega Tineta s Kurena. Pot je bila lepa, saj me je spominjala na prvo in jaz sem bil v nekaterih primerih celo kot vodič. Vreme pa je bilo lepo, zato so tudi vtisi ostali čudoviti, zato sem se vedno pogosteje vračal v planine, poleti 63. Z mojo ljubeznijo na Kokrško sedlo.

Bilo je na moj rojstni dan 20. julija 63., takrat tudi še meni nepoznano Kokrško sedlo. Z nama sta bila še Edo Kovačič in Jože Plestenjak. Hodili smo v snežnem jutru, mudilo se nam ni, zato smo vmes tudi počivali. V grapi na sredini poti med Kamniško Bistrico, kjer smo začeli našo pot in Kokrškim sedlom so bili še ostanki trdno stlačenega snega in vmes je utrjevala pot voda. Ob krajšem postanku smo se osvežili. Časa si nisem niti zapomnil niti zapisal koliko smo potrebovali do sedla, verjetno manj ne kot tri ure. Koča je bila na pol prazna, oskrbnik Rihter Rudi je ponudil čaj, iz nahrbtnika pa smo vzeli sendvič. V koči se nismo dolgo zadrževali, saj smo se še tega dne povzpeli na Grintovec. Vreme je bilo lepo in razgled čudovit. Primerno utrujeni smo se popoldne vrnili do koče in planinski pogradi so se nam prilegli.

Naslednjega dne sva se z Mari vrnila v Kamniško Bistrico, Jože in Edo pa sta jo mahnila mimo Suhadolnika na Jezersko. Čas je že zabrisal podrobnosti, ostal pa je en sam lep spomin, ki se ne bo zabrisal niti meni, pa tudi ostalim iz te družbe, saj se te poti z Mari rada spominjava, ko iz doline gledava na Grintovec, najvišji vrh Kamniških Alp (2558 m).«

Iz Lenčevih spominov – se nadaljuje.

 
 
 
 
 
 
Untitled Document
 
  Zbiranje predlogov za priznan...
Planina nad Vrhniko
Koča dobila enotno napisno t...
Sončki na Ajdni
Zimzeleni na Črvovem vrhu
Barjani na Krvavcu
Markacisti na poti Star maln ...
Lintverni v Prlekiji

Vse novice
  Pzs.si
Grzs.si
Gore-ljudje.net
Vrhnika.si
Stara Vrhnika.si
Barje.net
Zavod Ivana Cankarja
Zaplana.net
Planinec.si
Hribi.net
  Vreme ARSO
Vreme Vrhnika
Vreme Slovenija
 
  Stolpi na Planini nad Vrhniko skozi čas z gradnjo zadnjega v letu 2008