Untitled Document
Untitled Document
© 2006 Planinsko društvo Vrhnika. |Izdelava: Mesec.org & PD Vrhnika
Untitled Document
Untitled Document
 
 
  - Veseli triglavci
  - Lintverni
  - Triglavke
  - Vaščani
  - Povžarji
  - Zimzelenčki
  - Cekinčki
  - Sončki
  - Barjani
 
 
Zgodovina
 Izleti
Galerija
Aktualno
 
 
 
10.08.2010
Odprava na Mont Blanc 4810 m 2010
  Mont Blanc (Bela gora) je najvišja gora v Alpah ter v Zahodni Evropi, visoka je približno 4810 metrov. Višina ni natančno določena zaradi debeline snega, ki se iz leta v leto spreminja. Meritev francosko-italijanske znanstvene odprave iz leta 2003 je pokazala, da je trdni vrh na višini 4796 m. Zaradi uravnanosti vrha je na njem namreč trajna plast snega in ledu, visoka najmanj 14 m. Masiv Mont Blanca se nahaja v Savojskih Alpah na meji med Francijo in Italijo, vrh leži v Franciji. Mont Blanc je najvišji vrh Evrope, če izvzamemo gore Kavkaza, ki ležijo v evropskem delu, kjer je tudi gora Elbrus s 5642 metri. Na vrh Mont Blanca sta se prva povzpela Francoza Jacques Balmat in Michel Paccard dne 8. avgusta 1786. Dva najbolj znana kraja pri Mont Blancu sta Chamonix v departmaju Haute-Savoie v Franciji (to je bil kraj prvih zimskih olimpijskih iger leta 1924) in Courmayeur v dolini Aoste v Italiji. Med obema mestoma pod to goro poteka cestni predor, katerega gradnja se je začela leta 1957 in zaključila leta 1965. Predor pod Mont Blancom je dolg 11,6 kilometra in je ena od glavnih alpskih prometnih povezav.

Po dvakrat neuspelem poizkusu priti na to belo goro se mi je lani zopet porodila želja povzpeti se na vrh 4810 m visokega Mont Blanca.

Ker to niso bile samo moje želje se mi je pridružilo še devet znancev in prijateljev z Vrhnike in okolice. Večina nas prihaja iz Planinskega društva Vrhnika – planinska skupina Veseli triglavci in njihovi prijatelji. Priprave na ta vzpon smo začeli načrtovati že spomladi, ko smo se dogovorili o podrobnostih (kondicijske priprave, potek poti, datum odhoda, oprema, itd). Skupaj smo se dogovorili, da bi bil najprimernejši datum za vzpon v začetku avgusta, ker so takrat najprimernejše vremenske razmere.

Vsak udeleženec se je po svoje pripravljal na ta vzpon, v glavnem pa smo imeli v okviru skupine letos precej vzponov čez  2000 m in pa vsakodnevne vzpone na našo Planino.

Teden dni pred odhodom smo opravili aklimatizacijsko – kondicijski vzpon čez Plemenice na Triglav v precej zimskih razmerah saj je čez noč zapadlo tudi do 30 cm snega tako, da smo imeli precej podobne razmere kot na Mont Blancu.

V sredo, 4.8.2010 smo se z dvema kombijema odpravili čez mejni prehod Fernetiči v Italijo. Pot nas je vodila mimo Trsta, Benetk, Verone, Milana v dolino Aoste do predora pod Mont Blancom. Ob čakanju na vstop v tunel se nam je prikazal naš cilj z zares pravim imenom - bela gora. Po nekaj minutni vožnji skozi tunel smo prispeli na francosko stran tunela, kjer nas je očaral ledenik, ki se spušča s te mogočne gore.

Odpeljali smo se do 20 km oddaljenega mesta Saint Gervais (584 m), kjer smo se nastanili v hotelu z pravim imenom Mont Blanc, da smo se po 7 urni vožnji odpočili in dobro naspali.

V četrtek 5.8. smo jo mahnili na bližnjo postajo zobate železnice, ki leži nekaj 100 m od hotela in se odpeljali do ene postaje nižje od Nid d´Aigle na višino okoli 1900 m, kjer sta nas pričakala megla in dež.  Po pol urnem čakanju smo se odločili, da se peš spustimo dve postaji nižje in v prijetni koči Le Courant Dair počakamo na boljše razmere. Ker se je slabo vreme stopnjevalo smo se odločili, da bomo prenočili v bližnjem hotelu Col de Voza. V hotelu smo si privoščili bogato večerjo z testeninami in se počasi odpravili k počitku.

Ponoči se je zjasnilo in naslednje jutro v petek, 6.8. ob 6.00 smo se z višine okoli 1600 m ob progi zobate železnice odpravili proti koči Aiguille du Gouter (3817 m).

Na končni postaji Nid d Aigle (2380 m) nas je pričakal prvi sneg, ki se je z višino debelil a je bil na srečo zaradi nižjih temperatur suh. Po dolgi in naporni sedemurni hoji, zadnjih tisoč metrov z derezami, smo prišli do z jeklenicami opremljene poti in tako prispeli do koče Aiguille du Gouter. Kar utrujeni smo si poiskali proste mize in nekaj malega pojedli saj je višina že opravila svoje. Na takšni višini človek nima teka pa vendar mora nekaj pojesti in popiti, da ne pride do dehidracije. Ker imajo francoski in italijanski vodniki z navezami prednost nismo dobili prostora na skupnih ležiščih ampak smo morali prespati kar na mizah, pod njimi in na klopeh, za katere smo morali tudi plačati. Ob deseti uri smo počasi polegli po svojih prostorčkih in poizkušali vsak po svoje zaspati  in si nabrati moči za jutranji vzpon.

Ponoči ob dveh smo se začeli prebujati in si začeli pripravljati opremo za na pot. Dereze, cepin in naglavna svetilka so bile glavne stvari, ki smo jih potrebovali za pot v hladno noč.

Nad kočo Aiguille du Gouter se  nam je prikazala strmina posejana z lučkami ki so se pomikale proti vrhu gore. Nizka temperatura in severni veter sta nam premrazila ude predvsem roke, noge in obraz. Počasi smo prispeli do bivaka Dome du Gouter na višino 4304 m, kjer smo si malo odpočili in se v zavetju bivaka pred vetrom ogreli.

Od bivaka naprej smo se korak za korakom počasi pomikali proti vrhu saj je bil največji problem pomanjkanje kisika v zraku in se vsake toliko časa ustavljali, da smo se nadihali in odpočili. Med hojo človek razmišlja ali je vse to vredno toliko truda, ali se ne bi raje obrnil in vrnil nazaj. Vse bližje smo bili vrhu bolj se je začelo daniti in kar na enkrat smo stali na vrhu bele gore.

Občutek stati ob sončnem vzhodu (6.22) in videti senco bele gore na najvišji gori Evrope je nepopisen. V nekaj minutnem razmaku so prišli na vrh še ostali fantje, tako, da smo se hitro fotografirali si ogledali okoliške vrhove in se zaradi mraza odpravili navzdol. Med potjo proti zavetišču smo si zaželeli popiti nekaj pijače in ugotovili, da je vse zmrznilo zaradi mraza in vetra, temperatura je bila okoli -18 stopinj.

Nižje ko smo se spuščali lažje je bilo dihati in sonce je do dobra ogrelo naše premražene ude.

V kočo Dome du Gouter smo prispeli nekaj čez deveto uro tako, da smo si vzeli čas za počitek in okrepčilo po napornem vzponu.

Ko smo se odpočili nas je čakal nevaren spust po 500 m visoki steni do vznožja stene, saj je v njej bilo še veliko snega in nevarnih odsekov. Še posebej je bilo nevarno v vstopu v koluar, kjer  se je zaradi sonca, ki se je uprlo v steno začelo krušiti kamenje. V spodnjem delu je nevaren prehod, katerega je potrebno prečiti, kjer vsakih nekaj sekund prileti kamenje raznih velikosti. Ta del smo uspešno prečili in se varno spustili preko zadnjega snežišča do končne postaje Nid d Aigle, kjer nas je že grelo močno sonce in tu smo  opazovali kozorogi.

Prehoditi smo morali še odsek proge, ki je zaprt zaradi sanacije in že smo prišli do postaje zobate železnice, kjer nas je čakal vlak za pot v dolino. Preden smo se vkrcali v vlak smo si privoščili hladno osvežilno pivo, ki smo si ga zares zaslužili.

Ob 14.45 je vlak krenil v dolino in mi smo se ozirali nazaj proti gori in vsak po svoje strnjevali svoje misli o prehojeni poti. Pred hotelom sta nas pričakala kombija z malo lažjo opremo kot smo jo nosili do sedaj, zato smo se kar hitro preobleki in se ob 17.00 odpravili proti domu. Vsak si želi po takem doživetju čim preje priti domov, vendar smo se utrujeni a previdno okrog druge ure v nedeljo zjutraj vrnili z lepimi občutki, polnih užitkov in odhajali vsak proti svojemu domu z željo, da takšno odpravo ponovimo na kakšno drugo goro.

Besedilo in fotografije: Simon Zalar

 
 
 
 
 
 
Untitled Document
 
  Zbiranje predlogov za priznan...
Planina nad Vrhniko
Koča dobila enotno napisno t...
Sončki na Ajdni
Zimzeleni na Črvovem vrhu
Barjani na Krvavcu
Markacisti na poti Star maln ...
Lintverni v Prlekiji

Vse novice
  Pzs.si
Grzs.si
Gore-ljudje.net
Vrhnika.si
Stara Vrhnika.si
Barje.net
Zavod Ivana Cankarja
Zaplana.net
Planinec.si
Hribi.net
  Vreme ARSO
Vreme Vrhnika
Vreme Slovenija
 
  Stolpi na Planini nad Vrhniko skozi čas z gradnjo zadnjega v letu 2008