Untitled Document
Untitled Document
© 2006 Planinsko društvo Vrhnika. |Izdelava: Mesec.org & PD Vrhnika
Untitled Document
Untitled Document
 
 
  - Veseli triglavci
  - Lintverni
  - Triglavke
  - Vašani
  - Povžarji
  - Zimzelenčki
  - Cekinčki
  - Sončki
  - Barjani
 
 
Zgodovina
 Izleti
Galerija
Aktualno
 
 
31.12.2017
Načrt akcij in pohodov v letu 2017
01.06.2017
Cres - Lošinj

Veseli Triglavci smo mesec maj rezervirali za dvodnevni izlet in pohod na Cres in Lošinj. Na deževno soboto ob 5. uri zjutraj smo se v večjem številu – kar 33 nas je bilo – zbrali na že znani lokaciji ter se z avtobusom odpeljali proti Hrvaški. Pot nas je vodila mimo Postojne, Ilirske Bistrice do mejnega prehoda Jelšane, nato pa mimo Reke do Valbiske na otoku Krku, kjer smo se vkrcali na trajekt za Cres. Po 20-minutni vožnji po morju smo nadaljevali pot do mesta Osor, kjer smo si naprtili nahrbtnike na rame ter se podali proti Osorščici in njenemu najvišjemu vrhu Televrina (588 m). V Osorju se nam je kot dodaten član na pohodu in odličen poznavalec otoka Cresa pridružil Pavel Setnikar, ki že vrsto let svoj čas z družino tu tudi preživlja.

Osoršćica je greben, dolg približno 20 km, ki se razteza čez severni del otoka Lošinja in gre za prvo goro, ki je pritegnila pozornost turistov že mnogo let nazaj, med njimi velja omeniti avstro-ogrskega prestolonaslednika Rudolfa Habsburga, ki se je povzpel na greben leta 1887. Na vrhu nas pričaka čudovit razgled na okoliške otoke, obalo Istre in Velebit. Tudi pogled na slovenske gore ob lepem vremenu ni zanemarljiv.

Po osvojenem vrhu in nastavljanju fotografskim objektivom smo se spustili do koče in si privoščili krajši počitek. Spoznali smo tudi nekaj Slovencev, ki se, tradicionalno, vsako leto vsaj enkrat povzpnejo na Osoršćico. Počasi smo se vrnili v dolino do avtobusa in se odpeljali do prenočišča – gostilne Mareta v Miholašćici na Cresu. Ker je bilo postelj manj kot nas pohodnikov, smo bili porazdeljeni v dodatne objekte v bližini, a to nas vseeno ni zadržalo, da si po dobri večerji ne bi privoščili skupnega prijetnega druženja, polnega smeha in pozitivne energije.

V nedeljsko jutro so nas prebudili topli sončni žarki in nam ponudili čudovit pogled na mirno morje. Po zgodnjem zajtrku in odjavi sob smo se ob 8. uri z avtobusom odpravili do mesta Mali Lošinj, kjer smo pešpot nadaljevali najprej po betonirani stezi vzdolž obale, del poti pa nas je vodil skozi gozd. Pot se vije po južnem delu otoka Lošinja in združuje vzhodno ter zahodno obalo otoka. Po dobri uri hoje nas le-ta pripelje do najlepšega lošinjskega zaliva, t. im. Krivica. Ekipno smo se strinjali - po besedah ene izmed pohodnic - da smo trenutno res deležni krivice, saj je vročina postajala neznosna. Sam zaliv Krivica se zajeda globoko v celino in je zaradi tega idealen za številne navtike in jadralce; uživanje v senci borovcev, kristalno čistem morju in prelepih prodnatih plažah pa nam nariše nasmeh na obraz. Po manjšem vzponu proti vrhu hriba smo se vmes ustavili v gostilnici Balvanida, se okrepčali s hladno pijačo, si malček odpočili, nato pa smo se povzpeli vse do vrha. Od tu dalje nas je pot vodila samo še navzdol do mesta Veli Lošinj, kjer smo si nekateri privoščili še manjši nakup spominkov in krajši ogled samega centra mesta.

Ure so hitro minevale in tako je nastopil tudi čas za naš zaključek. Na poti do trajekta v poznih popoldanskih urah smo se lakotniki ustavili še na kosilu. V gostilni smo zasedli ves zunanji prostor in dali veliko dela natakarjem, kar je pomenilo tudi precejšen zamik pri sami strežbi hrane, zato smo tudi trajekt ujeli za las. Sledila je vožnja proti domu, kamor smo prispeli v večernih urah.

Na tem mestu se posebej zahvaljujemo glavnima idejnima vodjema pohoda Borisu Riglerju in Srečku Krašovcu za organizacijo in izvedbo celotnega izleta; Pavletu in Beti Setnikar za odlično gostoljubje ter postrežbo na njunem »domačem terenu« ter hkrati tudi za vse podane zanimivosti otoka, ki nam jih je Pavle zaupal; Desi Rigler za vso dodatno pomoč; podjetju M-Orel d.o.o. za prispevano vodo; Izidorju Korošcu za pršut ter Jožetu Šušteršiču – Gozdnemu Joži za prispevano dodatno okrepčilo Navsezadnje pa posebna zahvala podjetju Frelih s.p. za brezhiben prevoz ter vozniku Janiju, ki je skrbel za našo varnost na poti.

Velika hvala vsem udeležencem pohoda, še posebej vsem tistim, ki ste bili z nami prvič, in vsem mlajšim pohodnikom, ki ste delili trenutke z nami, bili potrpežljivi in delili dobro voljo. Bodite z nami tudi naslednjič…

Besedilo: Branka Gutnik

Fotografija: Branka Gutnik

11.05.2017
23. pohod po Vrhniški planinski poti

Tako kot vsako leto smo se tudi letos na praznik Dan upora proti okupatorju, 27. aprila podali po Vrhniški planinski poti.

Kljub zelo slabi vremenski napovedi se nas je zbralo okoli 10 "pogumnih". Zaradi neugodnega vremena smo pot skrajšali, vodila nas je po Idrijski cesti in Betajnovi, na bivšo Tankovsko cesto do čebelnjakov, kjer smo prečkali Tržaško cesto in nato še železniško progo. Po gozdni cesti smo prispeli do Štampetovega mosta in pri nadvozu čez avto cesto zavili levo proti Verdu. Ves čas pa nas je močno močil dež. 

Po slabih treh urah in 10 km hoje smo premočeni prispeli do stare žage nad Verdom, kjer nas je čakalo zasluženo okrepčilo. 

Bila je lepa izkušnja in kljub dežju lepo druženje. 

Besedilo: Domen Malavašič

Slike: Jože Školč

15.04.2017
Pohod na Lisco

Na čudovito aprilsko sončno soboto je Vesele Triglavce pot zanesla na dolenjski konec z namenom osvojiti vrh Lisce (948 m). Pot nas je vodila mimo Trebnjega in Mokronoga proti Sevnici do vasi Breg, od tu pa do parkirišča ob cesti do planinskih oznak za Lisco.

S parkirišča smo prečkali cesto in se podali na pešpot skozi gozd do travnatega pobočja, od koder smo se povzpeli do strmejšega dela poti. Po krajšem vzponu nas je pot vodila do kolovoza in nato po strmi poti do cerkve sv. Jošta, za katero pa ni znano, kdaj je bila zgrajena. Naprej smo nadaljevali po vidni in dobro označeni poti, ki nas je pripeljala do pobočja Lisce in do Tončkovega doma na Lisci. Tu smo si ob vročih sončnih žarkih privoščili počitek in malico.

Z vrha Lisce, kjer stoji meteorološka radarska postaja, se razteza pogled na Posavsko-Zasavsko hribovje, del Dolenjske, Julijske Alpe in na daljno Notranjsko, kjer nad prostranimi gozdovi izstopa Snežnik.

Ni nas bilo veliko, a vseeno ni manjkalo smeha in dobre volje.

Besedilo: Branka Gutnik

Foto: Jože Školc in Marjan Nicoletti

19.03.2017
Pohod na Snežnik

Kot že zadnjih nekaj let zapored, smo se Veseli Triglavci tudi letos podali na pohod na Snežnik (1796 m). Ob 7. uri zjutraj se nas je 17 pohodnikov odpravilo proti omenjenemu cilju. Sončni žarki so nas spremljali po poti do Ilirske Bistrice, kjer smo spili prvo jutranjo kavico. Z avtobusom smo se nato zapeljali do Sviščakov. Pogled na sam vrh pobeljen s snegom nam je dal vedeti, da potrebujemo dodatno opremo, primerno za zimski pohod. S parkirišča smo se po poti odpravili skozi vikend naselje, nato pa nas je planinska steza vodila skozi gozd, z rahlim vzpenjanjem proti samem vrhu. Na poti navzgor smo srečevali pohodnike, ki so se že vračali v dolino in nas opozarjali na slabe vremenske razmere in ledene ploskve tik pod vrhom. Nastal je dvom, ali bomo sploh uspeli osvojiti vrh. No, in ker zna burja globoko pokazati svoje zobe, kar smo občutili na lastni koži, se nas je večina odločila za vrnitev, le tisti najbolj pogumni Triglavci pa so vseeno tvegali in se prebili do vse do vrha. Burja pa nam v tem dnevu ni uspela vzeti tistega najlepšega dela: pogleda na najvišje vrhove Gorskega Kotarja in Istre, Julijskih Alp, Kamniško Savinjskih Alp, Karavank in morje. Pri Planinskem domu na Sviščakih smo si tisti, ki nas je pregnala burja, privoščili malce daljši počitek, od tam pa smo se vsi skupaj odpravili proti domu, kamor smo prispeli v popoldanskih urah.

Besedilo: Branka Gutnik

Foto: Jože Školč

13.02.2017
Kokoš
Novo leto je tu in s tem se je obrnilo novo poglavje osvajanja slovenskih in tujih vrhov Veselih Triglavcev. Naše prvo srečanje nas je tokrat popeljalo na primorski konec, na hrib Kokoš (670 m). 

Na mrzlo sobotno jutro smo se z Vrhnike ob 7. uri z avtobusom odpeljali proti Divači, do vasi Lokev. Po prvi jutranji kavici smo se peš odpravili proti našemu zastavljenemu cilju. Pot nas je na začetku vodila skozi vasico Prelože pri Lokvi, od tam dalje pa po markirani poti, sprva cesti, ki se nato spremeni v kolovoz. Le-ta se zmerno vzpenja skozi gozd, po nekoliko strmejšem vzponu pa nas pripelje do razpotja pri izviru Vroček. Po zložno vzpenjajoči kolovozni poti smo se začeli spuščati v vse bolj redek gozd do razpotja, kjer smo se priključili makadamski cesti iz vasi Krvavi Potok. Slabih 15 minut hoje nas je še ločilo do koče na Kokoši, kjer smo se pogreli s toplimi napitki, se okrepčali z malico, nato pa smo se navzdol spustili v smeri Lipice. Zaradi zaledenele poti smo se spuščali bolj počasi, nekateri pa smo preizkusili tudi svoje drsalne korake in padce na zadnjo plat.  V zgodnjih popoldanskih urah smo se vrnili v domači kraj.

Besedilo: Branka Gutnik

Foto: Branka Gutnik in Jože Školc

23.12.2016
Vrhnika – Planina – Sv. Trije Kralji

Še zadnjič letos smo Veseli Triglavci po načrtu pohodov za leto 2016 odkorakali lahkotnih nog v višave. Kot običajno, smo se na sobotno jutro ob 8. uri zbrali pred vrhniško osnovno šolo ter se skozi stari del Vrhnike sprehodili čez Tankovsko in se povzpeli čez Storžev grič in Špico na Planino (733 m). V koči smo se malček pogreli, popili čaj in se nato spustili do brunarice Ulovka. Od tu naprej nas je pot vodila skozi Zaplano do ranča g. Jelka Orla, kjer sta nas v prelepem sončnem dopoldnevu skupaj z ženo Metko pogostila z domačimi dobrotami, za kar se jima lepo zahvaljujemo. Ob prijetnem sončku in še lepšem druženju se je bilo kar težko posloviti od prelepe narave, ki nas je obkrožala. Pešpot smo nadaljevali skozi gozd vse do vrha Sv. Treh Kraljev (884 m), kjer nas je pričakal prečudovit razgled na mogočne Julijske Alpe. V koči smo se okrepčali z zasluženo malico ter se v popoldanskih urah proti domu odpeljali z avtobusom.

In če strnemo letošnje leto v samo dve besedi: bilo je razgibano in čudovito. In vemo, da bo v prihodnje tudi tako oziroma še boljše.

Ob koncu letošnjega in začetku prihodnjega leta pa vljudno vabimo vse ljubitelje pohodništva in narave, ki bi radi skupaj z nami odkrivali prelepe vrhove slovenskih in tujih gora, da se nam pridružijo.

 Življenje je potovanje,

za katerega nihče ne dobi zemljevida.

Vsakdo potuje po svoje in si sproti riše

svoj zemljevid.

Vsaka risba je nov smerokaz za vse,

ki hodimo po poteh življenja.

Naj bo novo leto pot dobre volje, ljubezni in zdravja!

SREČNO 2017

 VESELI TRIGLAVCI

Besedilo: Branka Gutnik

Foto: Branka Gutnik

15.11.2016
Martinov pohod po Prekmurju

Po programu Veselih Triglavcev je letos padla odločitev, da se namesto tradicionalnega Martinovega pohoda Litija – Čatež pridružimo pohodnikom na 17. tradicionalnem Martinovem pohodu Moravske Toplice.

Na deževno soboto smo se torej Veseli Triglavci in ostali ljubitelji pohodništva zbrali na že znanem zbirnem mestu ob 6. uri zjutraj. Tokrat smo zasedli skorajda cel avtobus, saj nas je vseh skupaj bilo 29. Z vmesnim postankom za prvo jutranjo kavo na počivališču Tepanje smo na cilj pred Terme Vivat v Moravskih Toplicah prispeli ob 9.30 uri, kjer so že bili zbrani pohodniki iz različnih koncev Slovenije. Vmes, ko smo se ogrevali s čajem, kuhanim vinom ter njihovimi domačimi dobrotami, nas je pozdravil župan mesta in nam zaželel prijeten pohod, čeprav je bil organizator primoran zaradi slabih vremenskih razmer le-tega delno skrajšati. V dežju, snegu in vetrovnem dnevu smo se nato pod vodstvom peš odpravili na pot po prekmurskih vasicah. Po asfaltni poti so nas koraki vodili do postojanke, kjer nas je ekipa domačinov pričakala z igranjem harmonike, postrežbo toplih napitkov in sladko slanih dobrot. Nato smo pot nadaljevali po makadamski, vremenu primerno blatni poti do cilja pod šotorom, kjer nas je pričakala topla malica – »bujta« repa ter zabavni program. Organizator je pozdravil vse udeležence pohoda, pri čemer se je izkazalo, da je bila naša skupina najštevilčnejša. Ker nas je veter prepihal do kosti, smo se zato v ritmu domačih pesmi zavrteli na plesišču. Sledilo je žrebanje nagrad, katere so v večjem številu, vključno z glavno nagrado, romale v roke naših pohodnikov. Prav tako smo bili prisotni krstu novega vina, pri katerem je sodeloval naš vodič Boris Rigler.

Ob 14.30 uri smo se odpravili v gostilno – vinoteko »Pri Lujzi«, ki se nahaja v Dobrovniku ob glavni cesti v bližini Bukovniškega jezera na okušanje raznih sort vina in domačega bezgovega soka. Vsekakor smo bili deležni tudi prave domače prekmurske gibanice, brez katere v tej pokrajini enostavno ne gre.

Kar dvakrat pa smo bili deležni pogostitve s strani naših pohodnikov, in sicer nam je vodja tokratnega pohoda Boris Rigler ob grižljajih najboljše sladice zaupal, da odhaja v zasluženi pokoj; pohodniku Martinu Gutniku pa smo ob godu nazdravili s kozarcem dobrega vina.

Ekipa Veselih Triglavcev Borisu želi v novi vlogi še veliko zdravja in prijetnih korakov, Martinu pa čestitamo za god in prihajajoči rojstni dan.

Okrog 17. ure smo se odpeljali proti domu, kamor smo s krajšim postankom prispeli v večernih urah.

Besedilo: Branka Gutnik

Fotografija: Marko Sečnik

13.10.2016
Blejska koča – Viševnik – Pokljuka

Skupina 10 Veselih Triglavcev je na tokratno soboto utrla pot pod noge na gorenjski konec z namenom osvojiti vrh Viševnika (2050 m). Z Vrhnike smo se z minibusom ob 6. uri zjutraj odpeljali do parkirišča v bližini planine Zajavornik. Od tu smo se sprva po zložno vzpenjajoči poti skozi smrekov gozd povzpeli do naslednjega razpotja, kjer smo nadaljevali levo v smeri Lipance. Po širokem kolovozu nas je pot pripeljala do pašnega območja Lipance. Tu smo zavili desno in se v zmernem vzponu vzpenjali ob desnem spodnjem robu omenjene planine. Prečkali smo travnato pobočje in pot, ki nas ponovno pripelje v gozd in nato do koče na planini Lipance (1630 m) – Blejska koča. V lepem vremenu se nam odpre razgled na pokljuške gozdove ter vrhova Mrežce in Lipanski vrh. V koči smo se okrepčali in pogreli s čajem, nato pa se podali proti Viševniku.

Vreme nam tokrat ni bilo naklonjeno ravno najbolje, saj nas je spremljala oblačnost, megla pa nam je zakrivala pogled v dolino in okoliške hribe. Na vrhu Viševnika smo se za kratek čas odpočili, posneli nekaj fotografij, nato pa smo hitro pobegnili proti Pokljuki, kjer nas je pričakal naš prevoz. Spotoma smo pozdravili še dekleta iz skupine Veselih Triglavk, ki so ravno takrat tudi pohajkovale po bližnjih gorah. Domov smo se vrnili v poznih popoldanskih urah.

Besedilo Branka Gutnik

Foto: Marko Sečnik

15.09.2016
Hochobir - Ojstrc / Avstrija

Po skorajšnjih končanih dopustniških dneh se je skupina 17-ih Veselih Triglavcev odpravila v sosednjo Avstrijo osvojiti najvišji vrh pogorja imenovanega Hochobir - Ojstrc (2142 m), ki se nahaja zahodno od Železne Kaple (Eisenkappel) na avstrijski strani Karavank in je poznan po bogatem rastlinstvu.

Ob 6. uri zjutraj smo se odpravili na pot proti mejnemu prehodu z Avstrijo. Že po nekaj minutah vožnje v smeri Ljubljane pred izvozom Brdo nas je presenetila počena guma in nam tako vzela urico časa, saj smo morali vozilo v počasni vožnji pripeljati do prvega servisa, ker je na licu mesta ni bilo mogoče menjati. Seveda smo morali počakati, da je servis odprl svoja vrata, mi pa smo ta čas posegli po prvi jutranji kavici. Po opravljeni menjavi smo pot nadaljevali ter se zaradi gneče na mejnem prehodu Karavanke preusmerili čez Ljubelj skozi Borovlje proti Železni Kapli do izhodiščne točke Šajda (Schaidasattel).

Od tu smo se proti vrhu odpravili peš. Že sam pogled s sedla, na s soncem obsijano pogorje Košute nam je skozi spreminjajočo pokrajino obetal užitek hoje po zmerno vzpenjajoči triurni nezahtevni poti. Poleg pogorja Košute nas je objemalo pogorje Grintovcev ter del Kamniških in Savinjskih Alp.

Na vrhu, na katerem je postavljen križ in meteorološka postaja, smo si privoščili malico ter uživali ob prekrasnih pogledih na čudovito pokrajino z vseh strani. Po krajšem počitku smo pot v dolino nadaljevali po drugi strani mimo štrlečih zidov porušene Rainerjeve koče, ki je nastala iz majhne rudarske kolibe in je bila v vseh Karavankah prva planinska postaja. Do koče Einsenkappel Hütte (1555m), kjer smo imeli postanek, nas je ločila dobra urica. Po dodatnem okrepčilu in prijetnem vzdušju pred kočo polno gostov, smo zaradi nekaterih poškodovanih pohodnikov počakali na naš prevoz.

Domov smo se vračali čez Jezersko, kamor smo prispeli v zgodnjih večernih urah. Ob prijetnih občutkih in dogodivščinah smo se v dobri volji poslovili do naslednjič.

Besedilo Branka Gutnik

Foto: Marko Sečnik

14.07.2016
23. 6. 2016 - 26. 6. 2016 Biokovo, Makarska

Veseli Triglavci smo tokrat organizirali izlet in pohod v sosednjo Hrvaško na Biokovo – gorski hrbet v osrednjem delu Dalmacije, ki se strmo spušča proti Makarskemu primorju. Pohodniki smo se zbrali v četrtek v poznih večernih urah ter se z avtobusom odpeljali na pot. V zgodnjih jutranjih urah in v spremstvu jutranjega sonca smo prispeli v kraj Tućepi, kjer smo se nastanili v apartmajih.

Po skupnem zajtrku smo imeli krajši počitek ter ogled mesta. Nekateri se nismo mogli izogniti klicu prelepega jadranskega morja, zato smo si privoščili skok v vodo. Naslednji dan ob 6. uri zjutraj smo se odpeljali v kraj Makar do začetne točke našega podviga in se skupaj z lokalnim vodičem Edom začeli vzpenjati proti zastavljenemu cilju. Ves čas do planinske koče na Vošacu (1422 m), od koder je zelo lep pogled v dolino proti Makarski ter na otoke Brač, Hvar in Korčula, je pripekalo močno sonce, senco za kratek počitek pa smo morali loviti.

Pri koči smo se dodatno okrepčali z malico in pijačo, nato pa smo tisti najbolj pogumni v vročem sončnem dnevu brez kančka vetra krenili še do najvišjega vrha, sv. Jurija (1762 m), ki je dobil ime po stari kapelici, obnovljeni v letu 1646. Sv. Jurij je drugi najvišji vrh v hrvaškem gorskem svetu. Po osvojenem vrhu smo se spustili v dolino do avtobusa, kjer nas je presenetil dež ter se vrnili do našega prenočišča.

V nedeljo zjutraj smo krenili proti domu in se spotoma ustavili v Splitu na kratek ogled mesta in nakup manjših spominkov. Zatem nas je pot vodila do enega izmed najstarejših hrvaških mest Skradina, ki slovi po svoji dolgi in burni preteklosti. Zaradi svoje slikovitosti je mestece privlačna turistična destinacija z avtentičnim mestnim jedrom in čudovitim pogledom na reko Krko, prav tako pa se tu nahaja ena od najlepših marin na Hrvaškem. Od tu smo nadaljevali v smeri Slovenije, kamor smo prispeli v večernih urah.

Bilo je nepozabno doživetje in za nekatere velik podvig, zato se na tem mestu zahvaljujemo: vozniku avtobusa Kenu, ki nas je varno pripeljal v obe smeri, glavnemu idejnemu vodji pohoda Borisu za organizacijo in izvedbo celotnega izleta, podjetjem Jurbus d.o.o., Tera Nova d.o.o., Gostilni Pri Krajncu, Orel d.o.o., Dvig d.o.o., Gostilni in pizzeriji Boter, Pekarni Vrhnika, gospodoma Izidorju Korošcu in Mavrič Jožetu, pohodniku Marjanu za glasbeno podlago, puncam za sladke domače dobrote ter vsem pohodnikom in pohodnicam za izjemno dobro voljo in spodbujanje vsakega izmed nas.

Besedilo: Branka Gutnik

Fotografije: Marko Sečnik

12.05.2016
Mrzlica

Tokrat se je skupina osmih Veselih Triglavcev podala v raziskovanje Zasavja, in sicer je bil naš cilj osvojiti Mrzlico (1122 m). Z minibusom smo se odpeljali po avtocesti proti Trojanam, kjer nas je vonj po trojanskih krofih in kremšnitah tako premamil, da smo se ustavili na običajni pohodniški jutranji kavi. Nato smo krenili proti Preboldu in se povzpeli do Lovskega doma Trbovlje, od koder nas je zmerno vzpenjajoča pešpot vodila skozi gozd do ceste, ki vodi proti Mrzlici. Višje se cesta položi in nas iz gozda pripelje na razgledna travnata pobočja, s katerih imamo lep pogled na vrhove, ki obdajajo Savinjsko dolino.  Nadaljevali smo desno po precej strmi poti do samega vrha, kjer nas je dodobra prepihalo. Od tu smo se spustili v manj kot 5 minutah do planinskega doma na Mrzlici ter se okrepčali z malico. Na poti domov smo na željo našega člana Dareta naredili ovinek čez Kisovec in Izlake, ter tako izkoristili dan še za avtobusni ogled zasavskih krajev. Zaradi napovedanega slabega vremena, ki ga sicer nismo dočakali, je bila udeležba majhna, a vendar je bila ekipa kot vedno dobre volje in smeha nam ni primanjkovalo.

Besedilo: Branka Gutnik

Foto: Mare Sečnik

12.04.2016
Pohod na Snežnik

Skupina 14 Veselih Triglavcev se je ta dan podala na pohod na Snežnik (1796 m). Ob 7. uri zjutraj smo se dobili pred staro osnovno šolo in se z minibusom ter prvimi jutranjimi sončnimi žarki popeljali v smeri Ilirske Bistrice  kjer smo se ustavili na jutranji kavici. Na poti do Sviščakov se je sonce skrilo in na plano so pokukali oblaki. Na parkirišču smo se opremili za pot po snegu in se začeli vzpenjati proti vrhu. Ves čas pohoda nas je spremljala burja, ki nam je z nekaterimi močnimi sunki močno otežila hojo, a nas ji ni uspelo premagati.

Na vrhu smo se v koči pogreli in okrepčali z malico, nato pa se v spremstvu burje in megle vrnili v dolino in domov prispeli v popoldanskih urah. Tokrat zaradi slabih vremenskih razmer razgleda na sosednje vrhove ni bilo. Čeprav je bila pot po beli snežni odeji, burji in megli na trenutke naporna, nas je tako kot vedno spremljala dobra volja ter veliko zadovoljstvo ob še enem osvojenem cilju.

»Ko burja nad Krasom se znese,

prepiha te prav do obisti.

Ti burja ne boš me pregnala,

jaz ne bom se ti predala.

Čeprav hočeš se me znebiti,

močnejša od mene morala boš biti.«

Besedilo: Branka Gutnik

Fotografija: Branka Gutnik

11.01.2016
Nejcu v spomin

 

 

 

 

 

Leto dni minilo je,

odkar odšel si ti,

a spomin nate še vedno živi.

Tvoji majhni, a hitri koraki,

vsepovsod so z nami.

Tvoj glas spremlja nas

v vsako planinsko vas.

Bil prijatelj si pravi,

mi imeli smo te radi.

Prehitro tvoja pot se je končala,

ko bi le vrniti te znala.

Zdaj pogrešamo te od tod,

a vemo, da srečali zopet

Se bomo nekje… nekoč…

Veseli Triglavci

05.01.2016
Srečko Krašovec

Srečko Krašovec

 

Ob tvojem rojstnem dnevu želimo ti:

Naj ob 70-letnici zdravje pokonci te drži,

naj sreča spremlja te povsod,

naj tvoja dobra volja sega daleč naokrog,

naj planine ostanejo tvoje življenje,

saj s tabo hoditi naokoli naše pravo je veselje.

05.01.2016
Pohod na Javornik

Veseli Triglavci smo se v decembru podali na pohod na Javornik nad Črnim vrhom (1240 m). Kot po navadi smo se zbrali pred staro šolo ob 7. uri zjutraj in se zato, ker nas je bilo le pravljičnih sedem, na pot odpravili kar z dvema osebnima avtomobiloma.

V Črnem vrhu smo se ustavili na jutranji kavici, nato pa krenili z voziloma še malček naprej in se podvizali proti samemu vrhu Javornika. Pohod je bil idiličen, saj nas je glede na letni čas spremljalo presenetljivo toplo vreme, sonce in čudovit razgled na okoliške hribe, doline in gore, tudi Dolomite.

Na vrhu so si nekateri privoščili pogled z razglednega stolpa, nekateri pa smo raje ostali na trdnih tleh. Spustili smo se do koče, kjer smo nazdravili še zadnjemu uspešno zaključenemu pohodu v letu 2015  ter se okrepčali z malico. Smeha nam ni manjkalo, za kar je tokrat predvsem poskrbel naš član Andrej Tomazini, ko je ob naročilu pijače med drugim naročil tudi dvoje »kratkih« za ženske. Zahvala na tem mestu gre obema voznikoma, hkrati pa pozdravljamo novi članici in ju vabimo na nove izzive.

Prav tako pa ste na nove pohode v letu 2016 vabljeni vsi, tako mladi kot starejši, da se nam pridružite. Dobre volje in timskega duha vam vsekakor ne bo primanjkovalo.

Besedilo: Branka Gutnik

Foto: Veseli Triglavci

01.01.2016
Načrt akcij in pohodov za leto 2016
Veseli Triglavci so sprejeli svoj načrt akcij in pohodov, ki jih predstavljajo v priloženi priponki.  KLIK
13.10.2015
Pohod Paklenica

Po načrtu za leto 2015 je prišel na vrsto tudi pohod v Paklenico, naš cilj je bil osvojiti tretji najvišji vrh na hrvaškem - Vaganski vrh 1757 m. To nam je uspelo skoraj v celoti, v nezavidljivih razmerah z burjo, močnim nalivom in sodro.

Pohod smo pričeli iz Bunovca, desno pred tunelom Sveti Rok. Tam smo za ogrevanje imeli vzpenjajočo, dobro označeno, gozdno pot mimo označenih minskih polj in v strmo gozdno brežino. Preko nje smo prispeli na bolj položen odprt teren med nizkimi borovci. Po dobre pol ure nas je ujelo  zmerno deževje, ki se je nato razbesnelo v hudo deževje z vetrom in sodro. Zaradi vremena smo 15 minut pod vrhom obrnili v dolino.

Držali smo se kot pravi profesionalni planinci z močnim timskim duhom in to je bil eden glavnih razlogov, da smo po 8 urah, kot skupina dosegli vas Ramiće, premočeni in brez poškodb, kjer smo se poizkusili osušiti in se dobro okrepčali z odlično lokalno podpeko.

Naslednji dan smo se spustili med plezalne stene v Paklenici, od koder smo z avtobusom krenili nazaj v Slovenijo.

Kot vodja se celotni skupini iskreno zahvaljujem za izkazano solidarnost, potrpežljivost, vztrajnost in timskemu delu na visokem nivoju !

Besedilo: Sečnik Marko

Fotografije: Janez Jazbar in Marko Sečnik

12.09.2015
Mangart

Bilo je neponovljivo, doživeto, s timskim ekipnim duhom ob prečudovitem razgledu.

Še se bomo vrnili ! Mangart

Foto: Veseli Triglavci

05.09.2015
41-ič peš z Vrhnike na Triglav

 

V spomin na legendarnega Lenča smo se Veseli Triglavci Planinskega društva Vrhnika enainštiridesetič odpravili na pešpot z Vrhnike na Triglav.

Na to zahtevno pot nas je pet krenilo izpred Cankarjevega spomenika v sredo, 26. avgusta 2015 ob 7.00 zjutraj.

Cilj je bil dosežen v soboto, 29. avgusta zjutraj. Glavni junak tega podviga je 76 – letni Franc Kotnik z Verda. Čestitamo!

Da je naša akcija uspela imata zaslugo še ekonoma – spremljevalca, zet pokojnega Lenča, Miro Mivšek in njegov prijatelj Aleš Merlak – Peška. Najlepša hvala obema.

Hvala tudi Sreču Kraševcu za dobro organizacijo in vodenje pohoda.

Zahvaljujemo se tudi Avtomehaniki Mivšek in vsem sponzorjem, ki so kakorkoli prispevali, da smo uspeli.

Vse naše člane, ki jih ta pot zanima, pa prisrčno vabimo na 42. pešpot Vrhnika – Triglav leta 2016.

Lep planinski pozdrav

Gozdni Joža

Foto: Marjan Nicoletti

12.08.2015
Ankogel - Mallnitz

Na sončno vročo soboto smo se Veseli Triglavci podali v Avstrijo, da osvojimo vrh Ankogla (3252 m). Ob 5. uri zjutraj smo se zbrali pred šolo na Tržaški in se z minibusom odpeljali do Mallnitza v Avstriji. Po treh urah vožnje in postankom za jutranjo kavico smo prispeli do spodnje postaje gondole, ki nas je popeljala do višine 2600 m, kar je seveda pripomoglo k časovno krajšemu pohodu. Od tam naprej smo pot nadaljevali peš z rahlim spustom do manjšega sedla, nato pa smo se počasi po razmeroma položnem pobočju pričeli vzpenjati ob ledeniku Lassacher Kees.

Po skalnem grebenu smo dosegli vrh Kleine Ankogel (3100 m), ki je bil na nekaterih mestih proti vrhu rahlo izpostavljen. Tisti najbolj pogumni so v spremenljivih vremenskih razmerah od sonca, megle in krajše toče, osvojili tudi vrh Ankogla (3252 m). Pot do samega vrha je sicer precej strma in na nekaterih mestih tudi nevarna za zdrs. Tudi granitne plošče, po katerih se je treba povzpeti, niso povsod najbolj stabilne. Nato pa smo se kar hitro zaradi slabših vremenskih pogojev na tej višini vrnili nazaj v dolino in se po kratkem počitku odpravili proti domu.

Besedilo in foto: Branka Gutnik

12.05.2015
Vrhniški pohod 2015

Na praznični ponedeljek, ko se Slovenci spominjamo ustanovitve Osvobodilne fronte slovenskega naroda, je Planinsko društvo Vrhnika – skupina Veselih Triglavcev organiziralo že tradicionalni 21. vrhniški pohod. Udeleženci pohoda, in ni nas bilo malo, smo se zbrali ob 7. uri zjutraj na Trgu Karla Grabeljška ter se preko Storževega griča povzpeli do zavetišča Planina (733 m), kjer smo imeli prvi krajši postanek. Nato smo se spustili po strmi poti navzdol mimo Lintverna proti Staremu malnu in krenili v smeri Strmice. Pred prečkanjem primorske avtoceste smo se okrepčali z malico, nato pa nas je pot vodila pod Ljubljanskim vrhom do Jerinovca (Ajdovski zid) vse do kurirske postaje TV 17, kjer so nam predstavniki Zveze borcev pripravili prijeten sprejem s čajem in sladkimi dobrotami.

Zaradi slabe vremenske napovedi smo pot hitro nadaljevali navzdol mimo Dolgih talov po cesti Pokojišče – Vrhnika do Češnjice ter se po bližnjici mimo Tisovca (brezno) spustili pod železniški most proge Ljubljana – Koper ter pod avtocesto Vrhnika – Postojna do stare žage v Verdu, kjer smo naš malo več kot 6-urni pohod zaključili z glasbo, pijačo in jedačo. Vreme nam je bilo do zaključka poti naklonjeno, saj je ravno v trenutku, ko smo prispeli na cilj začelo močno deževati.

Besedilo: Branka Gutnik

Foto: Veseli Triglavci

31.03.2015
Pohod na Snežnik

Veseli Triglavci smo se tega dne podali na pohod na Snežnik (1796 m). Bilo nas je 13. Ob 7.00 zjutraj smo se dobili pred Mantovo in se podali na pot proti Ilirski Bistrici, kjer smo se ustavili na prvi jutranji kavici. Prispeli smo do Sviščakov, kjer smo parkirali, se opremili za pot po snegu in se podali osvojiti zastavljeni cilj.

Lahka označena pot do vrha se počasi vzpenja, sam vrh pa ob lepem sončnem dnevu, takem kot smo ga imeli tokrat, ponuja pogled na najvišje vrhove sosednje Hrvaške in sicer Gorskega Kotarja in Istre, kjer izstopajo predvsem Risnjak, Snježnik in Učka. Na slovenski strani pa zasledimo najvišje vrhove Julijskih Alp, Kamniško Savinjskih Alp in Karavank.

Na vrhu smo se v koči, ki je bila ta dan odprta, okrepčali z malico, nato pa se vrnili v dolino in domov prispeli v popoldanskih urah.

Besedilo: Branka Gutnik

Foto: Veseli triglavci

31.03.2015
Pohod na Čaven

Skupina Veselih Triglavcev se je v mesecu februarju, na kulturni dan, odpravila na pohod na Čaven (1185 m). Ni nas bilo veliko, pa vendar smo vztrajali in se kljub obilici snega in nizkim jutranjim temperaturam dobili pred Mantovo in krenili proti primorskemu koncu. Po postanku za kavico smo nadaljevali še z nekaj minutno vožnjo, nato pa parkirali naš minibus in se podali proti vrhu Čavna.

Snega na poti ni manjkalo, sonce nas je prebudilo dovolj zgodaj in nas spremljalo na vsakem koraku. Po strmi poti navzgor smo, nekateri sicer malo bolj zadihani, drugi manj, prispeli do cilja in se okrepčali z malico. Nato smo se po isti poti počasi odpravili v dolino in se odpravili proti domu.

Razgled z vrha Čavna je bil ob sončnem dnevu, brez kančka vetra, čudovit.

Besedilo: Branka Gutnik

Foto: Veseli triglavci

04.05.2014
Jubilejni 20. pohod po Vrhniški planinski poti

Planinska skupina Veselih triglavcev, pri Planinskem društvu Vrhnika je ob prazničnem dnevu upora proti okupatorju v nedeljo, dne 27. 4. 2014 organizirala jubilejni 20. pohod planincev po Vrhniški planinski poti.

Na Trgu Karla Grabeljška na Vrhniki se je do 7. ure zjutraj prijavilo skoraj 50 pohodnikov. Kolono pohodnikov je vodil novi (stari) vodja planinske skupine Veselih triglavcev. Srečo Krašovec skozi Lošco do Mirk in nato po Češnjici vse do odcepa ceste za Pokojišče za Ljubljanski vrh. Tam sta nas pričakala sam predsednik Planinskega društva Vrhnika Jože Šušteršič s soprogo in nam postregla s šilcem dobrega domačega žganja.

Pot smo nadaljevali po makadamski cesti mimo Dolgih talov vse do koče pri TV-17, vmes pa so nekateri za povrh nabrali še za pol košare mavrahov. Tu so nas s toplim čajem, piškoti in še čem, pričakali vsakoletni dobri gostitelji člani Zveze borcev za vrednote NOB Vrhnika pod vodstvom predsednika Kikelj Janeza. Po nekaj minutnem postanku nas je pot vodila po makadamski cesti vse do koče na Jerinovcu, kjer smo se ponovno rahlo okrepčali. Od tu naprej pa čez gozd vse do Štampetovega mostu, mimo kasarne Ivana Cankarja na Raskovcu do kmetije Osenk in nato čez Blatni dol mimo bukve do koče na Planini.

Ob prijetnem druženju v koči na Planini, sta predsednik PD Vrhnika, Jože Šušteršič in vodja Veselih triglavcev, Srečo Krašovec podelila 2 priznanji za udeležbo na vseh 20-ih pohodih po Vrhniški planinski poti in sicer Susman Jaki ter Per Nejcu, tudi sicer članoma Veselih triglavcev.

Naj se v imenu Veselih triglavcev zahvalim vsem pohodnikom, ki so bili zares disciplinirani med pohodom, še posebej zaradi specifičnosti same poti (posledice žledu), Miru Malneršiču za dosledno vodenje evidence vseh pohodnikov, Tinetu Suhadolniku za izdelavo ličnih priznanj, predsedniku PD Vrhnika, Jožetu Šušteršiču za logistiko med samim pohodom, članom ZB  Vrhnika za topel sprejem na TV-17,  osebju planinske koče na Planini in na koncu še Tonetu, Marku, Marti, Miranu in Sreču za trud ob čiščenju posledic žledu na Vrhniški planinski poti, ki je prav zaradi tega letos nekoliko bolj zavila proti Vrhniki (Blatni dol) in ne kot sicer, proti Staremu malnu in Lintvernu.

Ob tej priložnosti naj ponovno vse zainteresirane spomnim, da se bliža rok 15. 6. 2014, to je rok, do katerega se bodo zbirale zadnje prijave za letošnji jubilejni Lenčev pohod Vrhnika – Triglav, ko mineva 40let od prvega pohoda.  Prijave zbiramo v gostilni Pri Kranjc na Vrhniki.

Besedilo: Miran Štupica

Foto: Miro Malneršič in Miran Štupica

31.03.2014
Po Lenčevih sledeh

Kdor se znoji po zakotnih stezah, namesto da bi isto daljavo pohlastal z avtom v nekaj prašnih minutah, in potem prenočuje v kočah, senikih, kozolcih, ali celo pod smreko, na prostem, da ga prekrije jutranja rosa, da se napije večerne in jutranje zarje, nočnih neviht, da zvezdam reče lahko noč  in dobro jutro, posluša žuborenje potočka, šumenje vetra, jutranje petje ptic; blagor mu. Ta je bogat. Gozdovi in planine imajo svoje srce. Človek brez srca je mrtev.

»Moji prvi začetki planinarjenja, če se pravilno spominjam po več kot 20 letih pisanja mojih planinskih spominov, sem se prvič resno odpravil v planine julija 58, v spremstvu logaškega župnika Pogorevca in tovarišev: brigadirja Jožeta, dr. Skvarča, Modrijanovega Naceta, Hlistanovega Franceljna in Lojzeta, Johanovega sina Zdenka, Isteničevega Korla, in fant z Martinj hriba, ki sem mu ime že pozabil in Rožmancev Emil. Mislim da sem naštel vse, pa to niti ni bistveno, pomembno je da sem prvič prehodil lep del slovenske planinske poti, med njimi tudi očaka planin.

Pot nas je vodila iz Mojstrane mimo slapa Peričnik v Vrata, kjer smo prenočili. Naslednjega dne smo se zbudili v zlatem jutru, ko je sonce pozlatilo najvišje vrhove okrog Triglava; smo bili že eno uro na poti proti Kredarici, šli smo čez Prag, naslednje prenočevanje je bilo na Kredarici. Ker smo prišli do koče rano popoldne smo se mislim, da trije odpravili na Triglav še tega  dne in naslednjega dne še enkrat. Pot smo nadaljevali čez Prehodavce v Dolino sedmerih jezer, tretjega dne se je vreme pokvarilo, tako da smo prišli do Koče pri sedmerih jezerih, prenočili, vendar tudi dež ni pokvaril prijetnih prvih vtisov, tudi četrti dan je še deževalo na poti do Komne, spustili smo se do Savice, nato z avtobusom v Boh. Bistrico in z vlakom domov. Takrat smo večinoma potovali z vlakom, saj avtobusne zveze so bile slabše. Na zaključku sem mislil, da sem prehodil pol sveta.

Bilo je pravo doživetje v novem svetu, v svetu planin. Takrat so bile planine prazne, srečevali smo redke posameznike ali skupinice. Koče so bile prazne, prostora za spanje dovolj, pa tudi drago ni bilo, sploh ne skupno ležišče, kjer smo v glavnem spali. Hrana se je v kočah slabo dobila, zato je bilo v naših nahrbtnikih vse potrebno. Živo se spominjam da smo imeli s seboj argo juho in makarone, ki so nam jih v koči z veseljem skuhali.

Ja časi so bili drugačni, bolj domači, bolj sproščeni. Tudi pot smo hodili zmerno štiri dni, danes dirjajo in jo prehodijo v treh, celo dveh dneh. Pa še to srečo smo imeli, ko je z nami hodil župnik, če bi kdo padel v prepad, bi mu dal v zraku odvezo, tako da bi padel na čista tla.

Jeseni 58 sem začel hoditi na srednjo tehnično šolo in za časa študija v glavnem nisem hodil v planine. Prva naslednja pot v planine je bila avgusta 62 in zanimivo, da je bila enaka prvi, le da je bila ekipa druga. Starkež Stane, Tadej Bine, Zorcev Miro, Grabnarjev Dare in jaz. Med potjo pa smo srečali še domačina Mežnarjevega Petra iz Dragomera in Figarjevega Tineta s Kurena. Pot je bila lepa, saj me je spominjala na prvo in jaz sem bil v nekaterih primerih celo kot vodič. Vreme pa je bilo lepo, zato so tudi vtisi ostali čudoviti, zato sem se vedno pogosteje vračal v planine, poleti 63. Z mojo ljubeznijo na Kokrško sedlo.

Bilo je na moj rojstni dan 20. julija 63., takrat tudi še meni nepoznano Kokrško sedlo. Z nama sta bila še Edo Kovačič in Jože Plestenjak. Hodili smo v snežnem jutru, mudilo se nam ni, zato smo vmes tudi počivali. V grapi na sredini poti med Kamniško Bistrico, kjer smo začeli našo pot in Kokrškim sedlom so bili še ostanki trdno stlačenega snega in vmes je utrjevala pot voda. Ob krajšem postanku smo se osvežili. Časa si nisem niti zapomnil niti zapisal koliko smo potrebovali do sedla, verjetno manj ne kot tri ure. Koča je bila na pol prazna, oskrbnik Rihter Rudi je ponudil čaj, iz nahrbtnika pa smo vzeli sendvič. V koči se nismo dolgo zadrževali, saj smo se še tega dne povzpeli na Grintovec. Vreme je bilo lepo in razgled čudovit. Primerno utrujeni smo se popoldne vrnili do koče in planinski pogradi so se nam prilegli.

Naslednjega dne sva se z Mari vrnila v Kamniško Bistrico, Jože in Edo pa sta jo mahnila mimo Suhadolnika na Jezersko. Čas je že zabrisal podrobnosti, ostal pa je en sam lep spomin, ki se ne bo zabrisal niti meni, pa tudi ostalim iz te družbe, saj se te poti z Mari rada spominjava, ko iz doline gledava na Grintovec, najvišji vrh Kamniških Alp (2558 m).«

Iz Lenčevih spominov – se nadaljuje.

24.03.2014
Štirideseta obletnica prvega Lenčevega pohoda Vrhnika – Triglav

Planinska skupina Veselih triglavcev pri Planinskem društvu Vrhnika v počastitev 30. obletnice svojega delovanja ter 40. obletnice prvega pohoda iz Vrhnike na Triglav organizira med 22.  in 26. 7. 2014 jubilejni Lenčev pohod.

Zbrali se bomo v torek 22. 7. 2014 ob 6.00 pred hotelom Mantova na Vrhniki in nato ob 7.00 pot peš nadaljevali v več etapah po začrtani poti v smeri Triglava. Povratek na Vrhniko do gostilne Kranjc je predviden za soboto, dne 26. 7. 2014 v popoldanskih urah.

Prijavnina za vsakega udeleženca znaša 100 eurov, ki se lahko poravna v dveh delih in sicer: takoj ob vpisu 50 eurov in 50 eurov pri odhodu na pot. Plačilo je možno v času uradnih ur v pisarni Planinskega društva Vrhnika na Tržaški cesti 11 ali v gostilni Kranjc na Vrhniki.

Rok za prijavo: 15. 6. 2014

Ta sredstva bodo uporabljena za nakup hrane ter pijače med potjo, za plačilo prenočišč v planinskih kočah ter plačilo prevoza z avtobusom s Pokljuke nazaj na Vrhniko.

Načrt pohoda:

1. dan, torek 22. 7. 2014

6.00     zbor pri hotelu Mantova na Vrhniki

7.00    odhod z Vrhnike

            Smrečje ( malica )  

            Brebovnica

            Gorenja vas

            Hotavlje (pozno kosilo in spanje)

2. dan, sreda  23. 7. 2014

             Hotavlje  (zajtrk in odhod)

             Leskovica

             Novaki (malica)

             Davča

                         Sorica (kosilo in spanje)

3. dan, četrtek 24. 7. 2014

                        Sorica (zajtrk)

                        Soriška planina

                        Bohinjska Bistrica (malica)

                        Uskovnica ( kosilo in spanje)

4.dan, petek 25.7.2014

                        Uskovnica (zajtrk)

                        Studorski preval

                        Vodnikova koča (malica iz nahrbtnika ali nakup v koči)

                        Kredarica (hrana iz nahrbtnika ali nakup v koči, spanje)   

5.dan, sobota 26.7.2014

                        Kredarica

                        vrh Triglava

                        Rudno polje

15. 00               odhod avtobusa na Vrhniko

                        Zaključek pohoda v gostilni Pr` Kranjc na Vrhniki

Veseli triglavci

24.03.2014
Veseli triglavci ponovno zaživeli pod novim vodstvom

"Predsednik društva Jože Šušteršič je seznanil občni zbor o pobudi ustanovitve nove »stare« planinske skupine Veselih triglavcev. Pobuda za ponovno obuditev skupine je prišla iz starih članov skupine, ko so še z »Lenčem« hodili v hribe in je ravno letos 40 let od prvega Lenčevega pohoda na Triglav. Letos je tudi obletnica 20. pohoda po vrhniški planinski poti.

Srečo Krašovec, kot vodja skupine je zelo hvaležen za sprejem skupine v Planinskem društvu Vrhnika."

Tako "stoji" zapisano v zapisniku občnega zbora, samo dejanje pa je poželo velik aplavz vseh prisotnih planincev. 

Dobrodošli ponovno med nami.

22.02.2013
Ukinitev planinske skupine
Skladno s sprejetim sklepom rednega občnega zbora Planinskega društva Vrhnika, ki je bil v petek, 22. februarja 2013 pod točko 7 dnevnega reda se planinska skupina Veseli triglavci ukine.
10.04.2011
Veseli triglavci na Čemšeniški planini

Sobotno jutro z izredno lepo jutranjo zoro, ko je bilo nebo proti vzhodu obarvano z rdečo barvo je kar vabilo v hribe. Planinci Planinskega društva Vrhnika – planinska skupina Veseli triglavci smo se tokrat odpravili proti še ne obiskanemu zasavskemu pogorju Čemšeniška planina ali tudi imenovana Velika planina z najvišjim vrhom Črni vrh (1205 m).

Čemšeniška planina leži med krajem Šentgotard na zahodu, Zagorjem na jugu, Trbovljami na Vzhodu in Vranskim na severu in je eden lepših vrhov v Sloveniji. Na območju planine sta dve planinski postojanki: Lovski dom na Prvinah in Golobova koča na vrhu planine. Dostop na Čemšeniško planino je po dobrih in markiranih poteh iz Šentgotarda pri Trojanah, z Ločice, Lok, Izlak ter s trboveljske strani. Do vrha planine je moč priti edino peš, od tam pa je zelo lep razgled na okoliške hribe, na Veliko Kozje nad Zidanim Mostom, Kum, Gorjance, Snežnik, Nanos ter tudi tja do Julijcev, s poti proti vrhu pa se razgrinja tudi panorama Kamniških ali Savinjskih planin.

Izhodišče našega pohoda je bil Šentgotard pri Trojanah, kjer je eno od izhodišč poti na Čemšeniško planino. Za jutranje ogrevanje smo jo mahnili malo po cesti malo po stezi proti Prvinam, kjer leži eno od manjših smučišč na severni strani planine od koder se nam je odprl lep razgled proti Uršlji gori in Peci na Koroškem. Ne preveč strma pot nas je peljala naprej po bukovem gozdu poraslem z čudovitim zelenim tepihom čemaža, ki ga je tu zares v izobilju. Kmalu smo prispeli na greben Čemšeniške planine in na jugu se je že bohotil Zasavski Triglav Kum, ki je z svojim oddajnikom in cerkvijo izstopal sredi zasavskih hribov. Hoja po grebenu je bila prijetna saj nas je pričelo greti pomladansko sonce in kmalu smo prispeli do koče na Češeniški planini, ki leži na južni strani planine v zavetju mogočnega bukovega gozda. Toplo sonce in lepa zelena trata, ter klopi pred kočo so hitro postali naš inventar za počitek, okrepčilo in poležavanje. Dobra domača malica iz nahrbtnikov in prekrasen razgled proti Zasavskim gričem in zelenim i travniki ob kmetijah so nam dali novih moči za pot naprej.

Pot nas je peljala naprej do najvišje točke planine Črnega vrha in naprej do prelaza  Vrhe nad Zagorjem, kjer smo ob cerkvici Svetega Lenarta izkoristili počitek za poležavanje na toplem soncu in razgledu na Savinjsko dolino. Po krajšem počitku smo se po makadamski poti odpravili naprej proti Partizanskemu vrhu in Sveti planini kjer stoji počitniški dom Franca Šalamuna. Pod lipami  pred domom in hladno osvežilno pijačo smo uživali v razgledu na Zagorje in okolico globoko v dolini.  Počasi smo se odpravili naprej mimo cerkvice Sv. Marije  proti Planinski vasi kjer smo zaključili naš pohod. Za konec pa še, da se Čemšeniško planino res izplača prehoditi in uživati v zelo lepi naravi, urejenimi travniki poraslimi z raznovrstnim cvetjem in prijaznimi ljudmi, ki živijo na osamljenih kmetijah na obronkih planine. Pot ni zahtevna in je dobro označena ter primerna za pohodnike vseh starosti. Kot ponavadi smo zaključili pohod ob dobri kmečki hrani, tokrat v gostišču Brin v Knezdolu nad Trbovljami in ob enem podarili gospodinji Mariji mini Aljažev stolp v zahvalo za dobro hrano in prijetno postrežbo.

Tisti, ki niste mogli uživati z nami na pohodu v prečudovitem dnevu po prebujajoči spomladanski naravi odeti z sveže zelenimi travniki in prečudovitem razgledu daleč naokoli si utrinke z naše poti lahko ogledate tudi na facebook-u in spletni strani Planinskega društva Vrhnika in vas tudi v bodoče vabimo, da se nam pridružite na naslednjih pohodih.

Besedilo in fotografije: Simon Zalar

14.03.2011
Veseli triglavci po Bohorskih slapovih in Bohorju

Bohor je pogorje, ki se nahaja nad  Senovim, katerega najvišji vrh je Veliki Javornik (1024 m), na jasi pod Plešivcem (925 m) pa stoji koča na Bohorju.

Od koče ali z bližnjega Plešivca (Špic hriba) je lep razgled proti jugu, kjer vidimo Senovsko dolino, del Brestanice, položnejša južna pobočja, kjer se vrstijo gozdovi, travniki in polja v smeri proti Koprivnici in še naprej proti Bizeljskim goricam; gričevje na drugi strani Save z Velikim Trnom in široko Krško polje z Gorjanci v ozadju in v lepem vremenu je viden tudi Snežnik.

Pripeljali smo se po asfaltirani cesti iz smeri Senovega do kraja Jablance, kjer je tudi izhodišče za vzpon na Bohor.

Ker bi bil sam vzpon na Bohor prekratek smo se  napotili ob Dobrovskem potoku v dolino Blanščice na izhodišče poti po Bohorskih slapovih.

To je zelo zanimiva in razgibana pot po štirih Bohorskih slapovih in zanimivi pokrajini. Naš prvi cilj je bil slap Bojanca do katerega smo prišli po večkratnem prečkanju istoimenskega potoka in vzpenjanju po skobah saj je na nekaterih mestih pot speljana čez strme stene ob potoku. Sam slap je bil zaradi suhe zime bolj miren je pa nudil lep pogled na strme stene porasle z bršljanom.

Že kar malo plezalna pot nas je pripeljala na Rigel, ki se nahaja nad slapom, kjer smo se malo odpočili in nabrali energijo za naprej.

Po počitku smo se odpravili do naslednjega slapu Pekel nad katerim stoji skalni osamelec Igla, ki je viden že od daleč. Tudi  ta slap je bil zaradi malo vode bolj miren a sta nam pogled na iglo in lepo jasno nebo pričarala lep razgled.

Od slapu smo se povzpeli do kmetije Vrtec, kjer raste najdebelejša trta v Sloveniji  (tako vsaj trdijo domačini), naprej pa po travnikih do zaselka Puste Ložice, kjer smo imeli krajši počitek ob vškem vodnjaku pod mogočnimi lipami.

Malica in sveža voda iz vodnjaka, toplo sonce sta nam dala novih moči za pot naprej.

Naslednji slap do katerega smo se povzpeli je Ubijavnik in se nahaja na Dobrovskem potoku. Ta slap se nahaja med hladnimi stenami in so ga ledni plezalci  uporabili in z pomočjo cevi in mraza izdelali ledno steno za plezanje. Ker je letošnja zima hladna in dolga se je kar nekaj ledu še ohranilo.

Od slapu nas je vodila nekaj časa kar strma pot iz korita Dobrovskaga potoka in naprej do koče. Na Špic hribu nas je pričakala koča na Bohorju, kjer smo si vzeli daljši počitek za malico in uživanje na soncu. Po počitku smo se odpravili v dolino kamor nas je vodila pot mimo zaselka Bukovščica in naprej do Jablnc, kjer nas je čakal avtobus.

Za nami je bil zopet čudovit dan, ki smo ga preživeli v manj poznanih in obiskanih krajih (rekli bi bogu za hrbtom saj nismo videli nobene cerkve), ki nudijo v vsakem letnem času veliko možnosti za lepe pohode še posebej ko je zraven prijetna družba veselih ljudi.

Besedilo in
fotografije: Simon Zalar
21.02.2011
Veseli triglavci na pohodu po Ratitovcu

V gorah zima  še kar traja zato smo se planinci Planinskega društva Vrhnika planinska skupina Veseli triglavci podali v sredogorje  na Ratitovec (1666 m) in Altemaver (1679 m).

Ratitovec je dolgo travnato sleme, ki se dviguje nad Selško dolino in poteka v smeri vzhod – zahod in spada k Julijskim Alpam.

Ratitovec je po obliki ravno nasproten kot večina naših gora saj je južno pobočje strmo - prepadno odrezano, severno pa položnejše in poraslo z smrekovim gozdom.

V pogorju Ratitovca je več vrhov. Iz Selške doline se vidita Gladki vrh (1667 m) in Kosmati vrh (1643 m). Zahodno od njiju je najvišja vzpetina Altemavr (1679 m).

Na severno stran se pobočja spuščajo proti gozdovom Jelovice.

Razgled z Ratitovca je eden najlepših v slovenskih gorah zato je zelo obiskan skozi celo leto saj na njem stoji tudi Krekova koča, ki je odprta skozi celo leto.

V soboto zjutraj 19. februarja smo se z avtobusom odpeljali mimo Podlipe, Smrečja, Lučin v Poljansko dolino in naprej skozi Škofjo Loko do Železnikov, kjer se odcepi cesta za Prtovč (1011 m), kjer je bilo izhodišče našega pohoda.

Megleno jutro nam ni pokvarilo vzdušja in kar hitro smo jo počasi mahnili po shojeni poti proti Ratitovcu. Po kakšni uri hoje se je že nasmihalo sonce in jasno nebo, severni veter pa je odpihnil oblake proti jugu.

Vse višje smo se vzpenjali čarobnejša je bila zimska pokrajina, ki se je lesketala v soncu. V zavetju Gladkega vrha nas je pričakala Krekova koča v kateri smo se okrepčali in pogreli premražene ude.

Po počitku smo mahnili še na Altemaver, kjer smo uživali v zares lepem razgledu na naše Alpe, le doline so se skrivale v megli iz katere sta izstopala le Blegoš in Porezen.

Že uhojena gaz nas je vodila nazaj proti koči od tam pa smo krenili proti Vratcom od koder se razlega eden najlepših pogledov na Triglav obdan z smrekovim gozdom.

Sonce je počasi začelo zahajati in metati vse daljše sence na pokrajino, mi smo se počasi odpravili v dolino. Nekateri so si zaradi varnosti nadeli dereze za bolj varen korak saj pravijo, da je cilj hribovcev v dolini.

Na koncu smo se ustavili na prijetni turistični kmetiji Mohorič v Prtovču, kjer smo se okrepčali z divjačinskim golažem, domačim kruhom in flancati.

Za nami je bil zares prijeten dan preživet v naravi z enkratnim vremenom in prijetni druščini. Za konec pa še refren, ki ga poje Vlado Kreslin v svoji pesmi – (Nekaj pa je še takih ljudi, ki se jih človek razveseli) in z njimi dan preživi.

Prijetno vabljeni vsi, ki si želite sproščene družbe veselih ljudi, prijetnih pohodov, da se nam pridružijo in uživajo z nami na naslednjih pohodih!

Besedilo in foto: Simon Zalar

16.01.2011
Veseli triglavci na Uršlji gori

Na prvi pohod v letu 2011 smo se planinci Planinskega društva Vrhnika planinska skupina Veseli Triglavci odpravili na Uršljo goro (1699 m).

Uršlja gora, 1699 m, staro ime Plešivec je najvzhodnejši vrh v Karavankah. Ime Plešivec je gora dobila po travnatem vrhu, ki je z juga videti, kot bi bil plešast. Ime Uršlja gora ima po najvišje ležeči cerkvi v Sloveniji sv. Uršule, ki so jo med leti 1578 in 1602 zgradili kmetje iz okoliških krajev. Leta 1570 so se zbrali kmetje na kmetiji Plešivčnik in se dogovorili, da postavijo božji hram, da v sedmih okoliških deželah ne bo tako velike cerkve na taki višini.

 

Z vrha je prelep razgled na vse strani. Na vzhodni in jugovzhodni strani ležijo Mislinjska, Šaleška in Spodnja Savinjska dolina, lepo vidimo Slovenj Gradec, zadaj Pohorje, Mislinja, Velenje in Šoštanj. Na južni strani se dvigajo Golte, Smrekovško pogorje, Menina. Od jugozahoda proti severozahodu se zvrstijo Kamniško-Savinjske Alpe z Ojstrico in Raduho in Greben Olševe. Na severu leži Mežiška dolina z Ravnami in Prevaljami, ter Peco v ozadju. V podnožju Uršlje gore vidimo Ivarčko jezero in Kotlje, ob dobri vidljivosti se vidi tudi Julijce s Triglavom.

Z avtobusom smo se pripeljali iz smeri Šoštanja do prelaza Sleme kjer se je začel naš pohod. Kaplje dežja nam niso vzele volje in smo se kar hitro odpravili po gozdni cesti proti vrhu. Kaj kmalu se je začelo jasniti in nad nami se je odprlo jasno modro nebo. Pot nas je vodila po gozdnih vlakah proti vrhu Uršlje gore. Čim višje smo se vzpenjali več je bilo snega in ledu, ki pa nas pri vzponu ni preveč oviral, razen ledenih plošč na nekaterih mestih.

Kar naenkrat se  pred nami prikaže mogočna cerkev sv. Uršule in RTV oddajnik v ozadju na vrhu Uršlje gore. Po dve in pol urni hoji smo prisopihali na vrh, ki se je kopal v soncu in je ponujal prekrasen razgled na vse strani.

Na vrhu stoji dom na Uršlji gori (1680 m) katerega upravlja Planinsko društvo Prevalje in je odprt od začetka junija do konca septembra, pozimi pa ob sobotah, nedeljah in praznikih.

Vsak si je našel svoj prostor na soncu in se predal užitkom ob malici, ter razgledovanju bližnje in daljne okolice. Razgled je bil zares enkraten saj smo imeli Kamniško – Savinjske Alpe kot na dlani pa tudi Triglav se je bohotil v ozadju.

Po počitku in razgledovanju smo se odpravili naprej po zahodnem grebenu do koče na  Naravskih ledinah, kjer smo se ustavili na kratkem počitku in nato nadaljevali spust do kraja Žerjav (542 m).

Najlepše vedno pride na koncu in za konec poti smo odšli na turistično kmetijo, ter ogled Koroške znamenitosti Najevske lipe.

Avtobus nas je odpeljal na Ludranski vrh, kjer smo si ogledali Najevsko lipo z največjim obsegom debla v Sloveniji, ki je nekoč znašal 11,2 m in višino 24 m, ter starostjo, ki je ocenjena na okoli 500 let. Raste pod Smrekovškim pogorjem ob domačiji Osovnik (po domače Najevnik).

Po ogledu smo zaključili dan z izvrstno kmečko hrano izpod Pece na turistični kmetiji Smrečnik na kateri je doma naš znani alpski smučar Aleš Gorza. Tokrat se moramo zares lepo zahvaliti obema domačima gospodinjama mami in stari mami Gorza za izvrstno kmečko hrano (med drugimi klocavi nudlni in  tosti grunti), ki sta nam jih pripravili.

Ker so zimski dnevi kratki smo se morali počasi posloviti od domačih na kmetiji in se odpeljali nazaj proti domu.

Za konec pa še to, da smo preživeli zares lep dan v najlepših razmerah, ki jih lahko nudi narava in prijaznimi ljudmi, ki živijo na tako odmaknjenih krajih naše domovine.

Vabimo vse, ki si želite preživeti tako lep dan v gorah, da se nam pridružite na naslednjih pohodih, mi pa se bomo potrudili, da vam ne bo žal.

Tekst in foto: Simon Zalar

30.12.2010
Golaki

Zimski čas, prazniki na soboto in nedeljo, zato smo se odločili, da porabimo še zadnje dneve letošnjega dopusta za zadnje uživanje v hribih.

Tokrat smo se Edi, Damjana, Martin in jaz odločili, da opravimo lažjo turo v sredogorju. Za cilj smo si izbrali Golake ( Veliki, Srednji, Mali), da ji prehodimo v zimskih razmerah.

Vzpon smo pričeli v Korenini od najvišje ležečih hiš na Gori kakor temu predelu pravijo domačini, kjer se začne ena izmed označenih  poti na Golake.

Markirana pot nas je vodila po pomrznjenem snegu skozi lep bukov gozd proti Srednjemu Golaku in  naprej na Veliki Golak. Na grebenu med vrhovoma nas je pričakala v sneženi oklep odeta narava, ki se je lesketala v soncu.

Na vrhu Velikega Golaka smo ostali brez sape zaradi enkratnega razgleda na vse strani. Tak razgled kot smo doživeli mi, da vidiš hribe od Kuma na vzhodu pa do konca Dolomitov na zahodu se ponudi malokrat.

Po uživanju na vrhu smo se odpravili nazaj na Srednji  in naprej na Mali Golak nato pa smo si privoščili še malo avanture in se po neokrnjeni naravi in brezpotju Mimo Medvedjega vrha vrnili nazaj  na Korenino.

Omeniti moram še to, da smo imeli zares zimske razmere, na začetku pomrznjen in

od predhodne odjuge poledenel sneg zaradi katerega smo morali uporabljati dereze in cepin, saj je obstajala precejšnja nevarnost zdrsa.

Tako lep dan kot smo ga mi preživeli privoščimo vsem ljubiteljem gora in jim želimo, da se jim izpolni velikokrat v naslednjem letu 2011.

Za konec naj omenim še povzetek po vodniku Pot po Dolu gor in dol.

Na Goro in iz Gore smo hodili peš. Vozimo se šele nekaj desetletij. Žal pa se tudi v tako kratkem času poti zarastejo, zato bi vsaj nekatere  radi spet shodili.

Pot po Dolu Gor in dol ima trinajst postaj, pa se sprehodimo polagoma skozi celo pot. Sicer pa kdor bo na Goro zašel, bo našel, če bo iskal.

Besedilo in fotografije: Simon Zalar

25.10.2010
Ušesa Istre

Prišla  je jesen in narava se je odela v prečudovite jesenske barve, zato smo se planinci Planinskega društva Vrhnika planinska skupina Veseli triglavci odločili, da obiščemo eno lepših pokrajin Slovenske Istre, ki  v tem letnem času ponuja paleto najrazličnejših barv ruja, ki se bohoti po travnikih.

Naš pohod smo pričeli v osrčju Slovenske Istre v vasici Gračišče (296 m), ki se nahaja ob cesti Koper – Buzet. Mimo cerkve sv. Miklavža in starega dela vasi smo se podali v značilno Istrsko pokrajino poraslo z nizkim drevjem in grmovjem proti hribu Lačna (451 m), kjer se nahaja kovinski stolp, s katerega se razprostira prelep razgled na Koprski zaliv, Trst, Črni kal, Kraški rob, Slavnik, Čičarijo in Slovensko Istro.

Med zelenimi borovci, se je že začel bohotiti ruj v najrazličnejših barvnih odtenkih, ki nas je spremljal celo pot. Po slikoviti pokrajini nas je pot vodila po vrhovih, ki se dvigujejo nad vasicama Smokvica in Movraž do vasice Dvori (230 m), ki leži tik ob Hrvaški meji in kjer se nahaja  izrazit Kraški rob z spodmoli, tako imenovana ušesa Istre, ki jih lahko štejemo med velike naravne znamenitosti Slovenije in naravnim kamnitim mostom.

Ušesa Istre je del planote, ki se na svojem južnem robu spušča proti vasici Mlini in tvorijo značilne spodmole (ostanki zrušenih kraških jam). Najvišja točka robu je Veli Badin (359 m), s katerega se razprostira pogled na dolino rečice Reke in proti Buzetu.

Z robu se stene strmo spuščajo proti mejnemu prehodu Sočerga na naši strani in Požane na hrvaški strani. Ker so stene tople v njih gnezdijo plašne vrste ptic: puščavec, skalni golob, rdeča lastovka in planinski hudournik. Plezanje po stenah je prepovedano, no mi smo se mimo spodmolov povzpeli po označeni poti po jeklenicah in skobah na vrh Velega Badina.

Z vrha se razteza lepa pešpot obkrožena z neštetimi grmi raznobarvnega ruja, brinja, borovcev in ostalim rastlinjem do cerkvice sv. Kirika (408 m). Če si zaželite ogledati ruj morate obiskati ta kraj saj nikjer drugje ne boste videli tako pordelih poljan kakor tu.

Od sv. Kirika smo se spustili do vasi Sočerga (317 m) do gostilne pri Milanu na zasluženo pijačo.

Za zaključek našega pohoda smo se podali v Hrastovlje do turistične kmetije Škrgat na istrsko mineštro, slasten domač kruh z olivami in kozarček domačega refoška.

Na koncu se moram zahvaliti našemu prijatelju in vodniku Marjanu Oleniku za lepo prikazano in vodeno turo na kateri nam je prikazal istrsko pokrajino in življenje ljudi v teh krajih.

Utrinke z naše poti si lahko ogledate na spletni strani Planinskega društva Vrhnika, planinska skupina Veseli triglavci. Na tokratnih fotografijah sem predvsem poudaril ruj, ki je zares prečudovit in si ga je vredno ogledati.

Besedilo in
fotografije: Simon Zalar
10.08.2010
Odprava na Mont Blanc 4810 m 2010
Mont Blanc (Bela gora) je najvišja gora v Alpah ter v Zahodni Evropi, visoka je približno 4810 metrov. Višina ni natančno določena zaradi debeline snega, ki se iz leta v leto spreminja. Meritev francosko-italijanske znanstvene odprave iz leta 2003 je pokazala, da je trdni vrh na višini 4796 m. Zaradi uravnanosti vrha je na njem namreč trajna plast snega in ledu, visoka najmanj 14 m. Masiv Mont Blanca se nahaja v Savojskih Alpah na meji med Francijo in Italijo, vrh leži v Franciji. Mont Blanc je najvišji vrh Evrope, če izvzamemo gore Kavkaza, ki ležijo v evropskem delu, kjer je tudi gora Elbrus s 5642 metri. Na vrh Mont Blanca sta se prva povzpela Francoza Jacques Balmat in Michel Paccard dne 8. avgusta 1786. Dva najbolj znana kraja pri Mont Blancu sta Chamonix v departmaju Haute-Savoie v Franciji (to je bil kraj prvih zimskih olimpijskih iger leta 1924) in Courmayeur v dolini Aoste v Italiji. Med obema mestoma pod to goro poteka cestni predor, katerega gradnja se je začela leta 1957 in zaključila leta 1965. Predor pod Mont Blancom je dolg 11,6 kilometra in je ena od glavnih alpskih prometnih povezav.

Po dvakrat neuspelem poizkusu priti na to belo goro se mi je lani zopet porodila želja povzpeti se na vrh 4810 m visokega Mont Blanca.

Ker to niso bile samo moje želje se mi je pridružilo še devet znancev in prijateljev z Vrhnike in okolice. Večina nas prihaja iz Planinskega društva Vrhnika – planinska skupina Veseli triglavci in njihovi prijatelji. Priprave na ta vzpon smo začeli načrtovati že spomladi, ko smo se dogovorili o podrobnostih (kondicijske priprave, potek poti, datum odhoda, oprema, itd). Skupaj smo se dogovorili, da bi bil najprimernejši datum za vzpon v začetku avgusta, ker so takrat najprimernejše vremenske razmere.

Vsak udeleženec se je po svoje pripravljal na ta vzpon, v glavnem pa smo imeli v okviru skupine letos precej vzponov čez  2000 m in pa vsakodnevne vzpone na našo Planino.

Teden dni pred odhodom smo opravili aklimatizacijsko – kondicijski vzpon čez Plemenice na Triglav v precej zimskih razmerah saj je čez noč zapadlo tudi do 30 cm snega tako, da smo imeli precej podobne razmere kot na Mont Blancu.

V sredo, 4.8.2010 smo se z dvema kombijema odpravili čez mejni prehod Fernetiči v Italijo. Pot nas je vodila mimo Trsta, Benetk, Verone, Milana v dolino Aoste do predora pod Mont Blancom. Ob čakanju na vstop v tunel se nam je prikazal naš cilj z zares pravim imenom - bela gora. Po nekaj minutni vožnji skozi tunel smo prispeli na francosko stran tunela, kjer nas je očaral ledenik, ki se spušča s te mogočne gore.

Odpeljali smo se do 20 km oddaljenega mesta Saint Gervais (584 m), kjer smo se nastanili v hotelu z pravim imenom Mont Blanc, da smo se po 7 urni vožnji odpočili in dobro naspali.

V četrtek 5.8. smo jo mahnili na bližnjo postajo zobate železnice, ki leži nekaj 100 m od hotela in se odpeljali do ene postaje nižje od Nid d´Aigle na višino okoli 1900 m, kjer sta nas pričakala megla in dež.  Po pol urnem čakanju smo se odločili, da se peš spustimo dve postaji nižje in v prijetni koči Le Courant Dair počakamo na boljše razmere. Ker se je slabo vreme stopnjevalo smo se odločili, da bomo prenočili v bližnjem hotelu Col de Voza. V hotelu smo si privoščili bogato večerjo z testeninami in se počasi odpravili k počitku.

Ponoči se je zjasnilo in naslednje jutro v petek, 6.8. ob 6.00 smo se z višine okoli 1600 m ob progi zobate železnice odpravili proti koči Aiguille du Gouter (3817 m).

Na končni postaji Nid d Aigle (2380 m) nas je pričakal prvi sneg, ki se je z višino debelil a je bil na srečo zaradi nižjih temperatur suh. Po dolgi in naporni sedemurni hoji, zadnjih tisoč metrov z derezami, smo prišli do z jeklenicami opremljene poti in tako prispeli do koče Aiguille du Gouter. Kar utrujeni smo si poiskali proste mize in nekaj malega pojedli saj je višina že opravila svoje. Na takšni višini človek nima teka pa vendar mora nekaj pojesti in popiti, da ne pride do dehidracije. Ker imajo francoski in italijanski vodniki z navezami prednost nismo dobili prostora na skupnih ležiščih ampak smo morali prespati kar na mizah, pod njimi in na klopeh, za katere smo morali tudi plačati. Ob deseti uri smo počasi polegli po svojih prostorčkih in poizkušali vsak po svoje zaspati  in si nabrati moči za jutranji vzpon.

Ponoči ob dveh smo se začeli prebujati in si začeli pripravljati opremo za na pot. Dereze, cepin in naglavna svetilka so bile glavne stvari, ki smo jih potrebovali za pot v hladno noč.

Nad kočo Aiguille du Gouter se  nam je prikazala strmina posejana z lučkami ki so se pomikale proti vrhu gore. Nizka temperatura in severni veter sta nam premrazila ude predvsem roke, noge in obraz. Počasi smo prispeli do bivaka Dome du Gouter na višino 4304 m, kjer smo si malo odpočili in se v zavetju bivaka pred vetrom ogreli.

Od bivaka naprej smo se korak za korakom počasi pomikali proti vrhu saj je bil največji problem pomanjkanje kisika v zraku in se vsake toliko časa ustavljali, da smo se nadihali in odpočili. Med hojo človek razmišlja ali je vse to vredno toliko truda, ali se ne bi raje obrnil in vrnil nazaj. Vse bližje smo bili vrhu bolj se je začelo daniti in kar na enkrat smo stali na vrhu bele gore.

Občutek stati ob sončnem vzhodu (6.22) in videti senco bele gore na najvišji gori Evrope je nepopisen. V nekaj minutnem razmaku so prišli na vrh še ostali fantje, tako, da smo se hitro fotografirali si ogledali okoliške vrhove in se zaradi mraza odpravili navzdol. Med potjo proti zavetišču smo si zaželeli popiti nekaj pijače in ugotovili, da je vse zmrznilo zaradi mraza in vetra, temperatura je bila okoli -18 stopinj.

Nižje ko smo se spuščali lažje je bilo dihati in sonce je do dobra ogrelo naše premražene ude.

V kočo Dome du Gouter smo prispeli nekaj čez deveto uro tako, da smo si vzeli čas za počitek in okrepčilo po napornem vzponu.

Ko smo se odpočili nas je čakal nevaren spust po 500 m visoki steni do vznožja stene, saj je v njej bilo še veliko snega in nevarnih odsekov. Še posebej je bilo nevarno v vstopu v koluar, kjer  se je zaradi sonca, ki se je uprlo v steno začelo krušiti kamenje. V spodnjem delu je nevaren prehod, katerega je potrebno prečiti, kjer vsakih nekaj sekund prileti kamenje raznih velikosti. Ta del smo uspešno prečili in se varno spustili preko zadnjega snežišča do končne postaje Nid d Aigle, kjer nas je že grelo močno sonce in tu smo  opazovali kozorogi.

Prehoditi smo morali še odsek proge, ki je zaprt zaradi sanacije in že smo prišli do postaje zobate železnice, kjer nas je čakal vlak za pot v dolino. Preden smo se vkrcali v vlak smo si privoščili hladno osvežilno pivo, ki smo si ga zares zaslužili.

Ob 14.45 je vlak krenil v dolino in mi smo se ozirali nazaj proti gori in vsak po svoje strnjevali svoje misli o prehojeni poti. Pred hotelom sta nas pričakala kombija z malo lažjo opremo kot smo jo nosili do sedaj, zato smo se kar hitro preobleki in se ob 17.00 odpravili proti domu. Vsak si želi po takem doživetju čim preje priti domov, vendar smo se utrujeni a previdno okrog druge ure v nedeljo zjutraj vrnili z lepimi občutki, polnih užitkov in odhajali vsak proti svojemu domu z željo, da takšno odpravo ponovimo na kakšno drugo goro.

Besedilo in fotografije: Simon Zalar

26.07.2010
Z Veselimi triglavci na Krofičko

Tudi v vročem poletju  planinci Planinskega društva Vrhnika – planinska skupina Veseli triglavci ne mirujemo,  zato smo se odpravili na Krofičko (2083 m).

Krofička je gora v vzhodnem delu Kamniško-Savinjskih Alp, skupaj z njenim predvrhom Ute (2029 m) in sosednjim Strelovcem tvori gorsko pregrado med Logarsko dolino in Robanovim kotom. Južni greben se strmo spušča na Škrbino, preko katere je povezana s sosednjo ojstrico. Njeno vzhodno pobočje je strmo, v zgornjem delu travnato, na zahodni strani pa se z razbitim ostenjem in grapo kratko spusti do gozdnatega pobočja, kjer v zgornjem delu prevladuje macesen, nižje  pa prehaja v mešani gozd bukve in smreke. Njen vrh je maloprostoren, zaradi odročne lege pa zelo razgleden.

Od kod sploh ime, Krofička? Nekateri viri jo navajajo tudi kot Grofička, Peter Ficko pa v svojem vodniku Kamniške in Savinjske Alpe  navaja ljudsko pripovedko, ki jo je zapisal Franc Kocbek in jo naslovil kot Lovec Krofič, gre pa takole:

Na kvatrno nedeljo je šel Krofič na lov na goro. Ko je zagledal gamse, jim je sledil po lepi stezi. Nenadoma zmanjka steze. Ni mogel ne naprej ne nazaj. Pastirji so slišali njegovo vpitje na pomoč. To so sporočili solčavskemu župniku. Ta je prihitel v Robanov kot in mu od daleč dal odvezo. Zaužil si je drobtine iz malhe. Zatem je rekel župnik, naj vrže puško navzdol, če bo ostala puška cela, potem lahko skoči tudi on čez prepad. Puška se je razletela, toda župnik  mu  je rekel, da je ostala cela. Krofič je skočil v globino in se ubil. Od tistega časa se ta gora imenuje Krofička.

Po nočni ohladitvi smo se z avtobusom pripeljali do doma Planincev (833 m) v Logarsko dolino, kjer se je začel naš vzpon na Krofičko.

Od doma Planincev smo jo mahnili proti Klemenči jami, ko sta nas dež in grmenje začela  spremljati po poti.

Po uri hoje smo prispeli do koče na Klemenči jami (1208 m) kjer smo sklenili počakati, da se bo vreme uneslo. Čakanje se je obneslo in že smo jo mahnili do najdebelejšega macesna in naprej proti vrhu. Dežne kaplje so nas spremljale vse do odcepa za Strelovec, nato pa je počasi pojenjal tako, da se nas je večina povzpela na vrh, kjer nas je klub hladnemu severnemu vetru pričakal prekrasen razgled na vse strani.

Mraz na vrhu smo občutili kar močno saj je bila razlika v temperaturi od prejšnjega dneva kar 30 stopinj. Ker smo bili zadnje dni vajeni na temperature nad 30 stopinj smo se hitro spustili v dolino do Klemenče jame ter naprej do penziona Plesnik, kjer nas je že čakal avtobus.

Kot vedno se po zaključku pohoda odpeljemo na kakšno turistično kmetijo na domačo hrano in vse ostalo kar paše zraven. Odpeljali smo se do prijetne kmetije Klemenšek, ki se nahaja na panoramski cesti pod Olševo, kjer sta nas Klemenškova pričakala z dobrodošlico in aperitivom, ter odličnim golažem.

V zahvalo za prijaznost in gostoljubje, ki nam ga vedno pripravita, ko jih obiščemo smo jima podarili miniaturen Aljažev stolp izdelek našega Lojzeta.

Za konec pa še, da dan kot se nam je pričel z nizko temperaturo, dežjem in grmenjem nas ni mogel odvrniti, da bi obupali  in ostali doma.

Zadovoljni in veseli, da smo se povzpeli na vrh in uspešno vrnili v dolino smo se odpravili proti domu in že kovali načrte za naprej.

Na Vrhniki,  25. julija 2010

Besedilo in foto: Simon Zalar

 

07.06.2010
Z Veselimi triglavci na Velikem Risnjaku

Planinci Planinskega društva Vrhnika, planinska skupina Veseli triglavci smo se odpravili na pohod na enega najlepših vrhov na Hrvaškem – Veliki Risnjak (1528 m).

Veliki Risnjak je najvišji vrh v Narodnem parku Risnjak, ki je bil ustanovljen leta 1953 na pobudo dr. Iva Horvata geobotanika, po njem se imenuje tudi ena od osrednjih poti, ki vodijo na Veliki Risnjak. Risnjak naj bi dobil ime po eni različici po risu, po drugi pa po travi risnici ali resnici.

Sam park obsega okoli 32 hektarjev, v njega je vključena tudi okolica izvira reke Kolpe. Spada v Dinarsko gorstvo ni tvori z našim Snežnikom njen zahodni krak.

Zaradi geološke zgradbe (apnenec in dolomiti) je to kraški svet, kjer primanjkuje vode, sploh v višjih predelih., čeprav ima to področje zelo veliko padavin bodisi dežja ali snega. Predstavlja nekakšno klimatsko pregrado: z juga prihaja z mediteranski zrak s Kvarnerja – oddaljenost je samo 15 km – in s severa celinski. Zapade lahko tudi do tri ali štiri metre snega, ki se obdrži do pozne pomladi, predvsem v vrtačah, kar smo videli tudi mi.

V samem parku je možno doživeti srečanje z medvedom, ob njem pa  živita še ris in volk, ter okoli 60 vrst ptic.

Začetek našega pohoda je bil pri vhodu v Narodni park Risnjak Bele Vode (680 m), od koder smo jo mahnili po stezi Leska v hladni jutranji senci mogočnih dreves, kakršna je mogoče občudovati le tukaj. Po kakšni uri hoje se je pot začela počasi vzpenjati, listje bukve pa je zadrževalo močne sončne žarke, da nas niso preveč greli med hojo. Sama pot je speljana, podobno kot naše mulatjere in ni bila preveč naporna poteka pa po bukovem gozdu skoraj do koče.

Po dvourni hoji smo prispeli do Medveđih vrat, kjer smo lahko prvič uzrli tudi morje in Kvarnerski zaliv. Krajši počitek in razgledovanje nam je dalo novih moči za vzpon do Schlosserjevega doma (1418 m), kjer smo se ustavili za daljši počitek in uživanje na prekrasnem soncu.

Brez nahrbtnikov smo se povzpeli še na sam vrh in si razgledovali bližnjo in daljno okolico, saj je razgled z samega vrha res enkraten. Pogled seže najprej do našega Snežnika, Goteniškega Snežnika, pa tudi do Kamniških planin. Na vzhodu so na dlani mogočni gozdovi Gorskega Kotarja, na jugu pa se že bohoti Velebit. Najlepši pa je pogled na Kvarner z otoki, Opatijo in Učko.

Počasi smo se spustili do koče, kjer sta nam prijazna oskrbnika Schlosserjevega doma Vesna in Gari pripravila okusne palačinke, ter ostale dobrote. V zahvalo smo jim podarili mini Aljažev stolp. Povabila sta nas, da se še vrnemo v njihove gore.

Vsega lepega je enkrat konec, zato smo jo počasi mahnili v dolino. Za spust smo izbrali Horvatovo stezo, ki nas je vodila po prečudoviti kraški pokrajini porasli z iglavci, ki so se vzpenjali visoko v nebo.  Po dve in pol urni hoji smo prispeli do nazaj do Belih Vod, kjer nas je čakal avtobus.

Za konec naj omenim, da smo doživeli prekrasen pohod z jasnim sončnim vremenom v prečudovitih gozdovih Gorskega Kotarja ob prijaznih ljudeh in veselimi ter zadovoljnimi pohodniki. Če si želite, da bi tudi vi doživeli tako lepe trenutke se nam lahko pridružite na naslednjih pohodih.

Pridite ne bo vam žal!

Tekst in foto: Simon Zalar

25.04.2010
Z Veselimi triglavci po treh vrhovih

Tokrat smo se planinci Planinskega društva Vrhnika – planinska skupina Veseli Triglavci odpravili na pohod po manj znanem predelu naše Slovenije.

Podali smo se po treh izrazitih vrhovih, kjer poteka tudi Evropska peš pot: Ahac, Srenji vrh in Kozlek, ki se vzpenjajo nad dolino reke Reke vzhodno od Ilirske Bistrice.

Izhodišče našega pohoda so bile Črne njive (610 m) nad Ilirsko Bistrico, od koder smo se podali na Ahac (799 m), kjer je bila nekoč utrjena naselbina zgrajena že v železni dobi. Na Ahacu se nahajajo ruševine obrambnega stolpa in romarske cerkvice.

Pot nas je naprej vodila po slikovitem borovem gozdu čez Goli vrh (859 m) in naprej do Srednjega vrha (923 m), iz katerega se razprostira lep razgled proti severu na Volovjo reber, na jugu Risnjak, Učko in Cres, na zahodu pa na naš Slavnik in Vremščico.

Pod nami se nahajajo po dolini reke Reke vasice Vrbovo, Vrbica Trpčane Podgraje, in Kuteževo.

Po krajšem počitku smo se povzpeli na Kozlek (997 m), kjer je bil cilj našega pohoda.

Na Kozleku se nahaja planinsko zavetišče, katerega upravlja Planinsko društvo Snežnik z Ilirske Bistrice, kjer nas je oskrbnik Marjan prijazno pogostil z dobrim čajem in fraklnom domače slivovke. Pri koči smo imeli tudi daljši počitek in malico nato pa nam je oskrbnik Marjan razkazal bližnjo in daljno okolico.

Sonce  je razkadilo meglice in mi smo jo mahnili proti dolini do vasi Trpčane in naprej do vasi Vrbica na Kmetijo Štemberger, kjer se ukvarjajo z sirarstvom in vzrejo drobnice.

Na kmetiji smo preizkusili izdelke iz kozjega mleka: kozji sir, razne skute, sirni namaz z dodatkom črnih oliv, namaz z čemažem, no nekaj smo kupili tudi za domov.

Za zaključek smo se ustavili še v Narinu na kmetiji Petrovi, kjer  v preurejenem kamnitem hlevu obratuje črna kuhinja z odprtim ognjiščem in kmečko pečjo, kjer postrežejo svoje goste.

Gospa Majda nam je pripravila odličen golaž z belo in rumeno polento, ter domačim kruhom in teranom, za sladico pa še domači štruklji.

Presenetila nas je tudi oblečena v tradicionalno  nošo in v njihovem narečju prikazano življenje in delo nekoč na kmetiji.

No vsega lepega je enkrat konec in počasi smo se poslovili od prijaznih gostiteljev, ter se odpravili proti domu.

Za konec naj omenim, da je to izlet primeren vsem pohodnikom, ki si želijo lahke in prijetne in ne preveč utrudljive hoje, z lepimi razglednimi točkami ter prečudovito naravo.

Vabimo vse, ki želijo uživati z nami v lepotah naših hribov in kulinariki naših kmetij, da se nam pridružijo na naših pohodih.

Na Vrhniki, 25. april 2010

Besedilo in
fotografije: Simon Zalar
28.02.2010
Z Veselimi triglavci po Menini planini
V soboto, 27. februarja 2010 smo se planinci planinskega društva - planinska skupina Veseli triglavci, odpravili na zimski pohod na Menino planino.

V prekrasnem jasnem sončnem jutru smo se odpeljali mimo Kamnika, čez prelaz Črnivec do Gornjega Grada (431 m), kjer je biol izhodišče našega pohoda.

Nad nami modro nebo brez oblačka in pot po kateri smo se začeli vzpenjati  nas je vodila mimo Svetega Florijana (743 m) do Šentprimožnika, kjer smo uzrli Raduho v vsej zimski lepoti. Vse višje, ko smo se dvigali več je bilo snega, a nam ni delal težav saj je bila pot uhojena in pomrznjena.

Počasi smo primahali iz gozda in pred nami se je odprla nebeška modrina, snežna belina ter Hrib Špic (1499 m), ki se vzpenja nad kočo na Menini planini.

S Špica se nam je odprl prekrasen pogled na vrhove Kamniško Savinjskih Alp, grebena Olševe, Raduhe, Pece in naprej na Pohorje. Po treh urah hoje smo prispeli do koče na Menini planini, kjer nas je pričakalo toplo sonce in daljši počitek.

Zimska plaža z sončenjem in okrepčilom ter zabavo na snegu sta nam dala nove volje in moči za pot naprej.

Po trdem snegu smo se odpravili naprej do najvišjega vrha Menine planine Vivodnika (1508 m), kjer stoji razgledni stolp se je odpiral pogled do Nanosa Snežnika,Triglava, Kuma, Pohorja in celo naša Planina se vidi z njega.

Po krajšem razgledovanju smo se začeli spuščati na južno stran Menine planine v Tuhinjsko dolino.

Tu smo že začutili moč sonca, saj smo se vsak peti korak pogreznili do zadnje plati. Vse nižje ko smo se spuščali južnejši je bil sneg, tako, da smo morali hoditi po ozki gazi, da se nam ni udiralo.

Počasi smo prispeli do vasi Golice (654 m) in naprej do Vasi Zgornji Tuhinj (580 m), kjer smo zaključili naš pohod in se zadovoljni odpravili proti domu.

Tak prekrasen dan kot smo ga mi preživeli na Menini planini in ki se lahko zgodi samo enkrat v letu bi privoščil vsem in jih vabim, da se nam pridružijo na naslednjih pohodih. Utrinke z našega potepanja pa si lahko ogledate na spletni strani Planinske društva Vrhnika – planinska skupina Veseli triglavci.

Tekst in foto:   Simon Zalar

19.01.2010
Veseli triglavci gredo na Kriško goro

V nedeljo, 31. januarja 2010 vabi sekcija na Kriško goro. Več si preberite v priloženem vabilu. KLIK

28.09.2009
Z Veselimi triglavci po Olševi
Tokrat smo si Veseli  Triglavci za izlet izbrali izredno slikovit greben  Olševe, ki leži točno v smeri vzhod - zahod. Domačini tam okrog ji rečejo Ouvševa, po drevesu jelši, ki se v krajevnem besednjaku sliši kot jeuša. Najvišji vrh, približno 5 km dolgega  gorskega grebena Olševe je Govca (1929 m). Zahodni del Olševe, ki meji na Avstrijo se imenuje Obel kamen  (1911 m). Vrh grebena je tudi meja med Štajersko in Koroško. Z vrha je prekrasen pogled na severni del Kamniških Alp, Logarsko dolino, Raduho, Karavanke in avstrijsko Koroško.
 Olševa je zraven svojega širokega grebena znana še po Potočki zijalki. Potočka zijalka je naravna jama, ki se nahaja na južnem pobočju gore Olševe (1700 m nad morjem), ime ima zijalka po kmetu Potočniku, posestniku tega dela pogorja.
Sobotno jutro nas je dočakalo pred hotelom Mantova, kjer je naše običajno zbirališče in od koder se odpravljamo in tudi vračamo s pohodov.
Tokrat se nas je zbralo 25 veselih planincev , ki smo se z avtobusom odpeljali proti Kamniku, mimo Stahovice, preko Kranjskega Raka v Luče in naprej proti Logarski dolini do vasi Solčava. Iz Solčave smo se odpeljali po cesti za Črno na Koroškem do prelaza Spodnje Sleme (1254 m), kjer je bilo izhodišče našega pohoda. Po krajši makadamski cesti smo krenili v gozd  s smreko poraslemu  Lepemu vrhu (1616 m) in naprej do Gladkega vrha (1850 m),  kjer smreka preide v macesen, ki je že dobival rumene barve iglic.
Lepa, malce strma pot nas po kakih 600 višinskih metrih pripelje na vršni greben Olševe, kjer se nam odpre prekrasen pogled na Kamniške planine, Peco in Raduho.
Meglice, ki so se dvigale iz doline so nam malce kvarile razgled, vendar jih je toplo sonce počasi razkadilo.
Po krajšem počitku na Gladkem vrhu smo po grebenu krenili proti najvišjemu vrhu Olševe Govci (1929 m). Po lepi poti speljani med macesni, ki nekajkrat preide v s travo poraslo južno pobočje, smo občudovali slikovite skalne gmote, ki se dvigujejo v nebo.
Po razgledovanju in uživanju na soncu smo se pričeli spuščati po strmem pobočju
poraslem s travo in brusnicami proti znamenitosti Olševe, Potočki zijalki, ki leži na 1700 metrih nadmorske višine. Jama je dolga 110 m ter široka do 40 m. Približno 20.000 do 40.000 tisoč let nazaj - v kameni dobi, naj bi bilo tu središče tedanjih lovcev.
Počasi smo se spustili do vasi Sveti duh, kjer nas je čakal avtobus ki nas je odpeljal do še ene znamenitosti na panoramski poti nad Solčavo, naravnega izvira kisle vode , bogate z železom in minerali.
Na koncu smo se odpeljali do turistične kmetije Klemenšek na okusen golaž, domači kruh in jabolčni zavitek, ki ga je pripravila gospodinja Judita, sicer doma z okolice Vrhnike, sedaj pa že šestnajst let živi in pripravlja domače dobrote na turistični kmetiji. Prijazni gospodar Klemenšek nas je še odpeljal na ogled Klemenškovega pekla in Klemenče peči , katera se z 45o metrsko steno strmo dviguje nad Logarsko dolino in nudi lep pogled proti severni steni Kamniških planin, Matkovemu kotu in po nekaterih podatkih najbolj zahtevno goro pri nas, Mrzlo goro.
V gozdičku za kmetijo smo si dali duška z nabiranjem gob saj jih je v tem času  raslo kar precej.
Minil je še en lep dan preživet v gorah z lepim vremenom, še lepšim vzdušjem in spoznavanjem skritih kotičkov in narave naše domovine.
Na Vrhniki, 28. septembra 2009      Tekst in
foto: Simon Zalar
26.05.2009
Veseli triglavci na Raduhi
Planinci Planinskega društva Vrhnika, sekcija Veseli Triglavci smo se podali na potep na goro Raduho in Snežno jamo.
Raduha je najvzhodnejši dvatisočak v Kamniško-Savinjskih Alpah, ki ga od najvišjih vrhov tega gorstva ločuje globoka dolina reke Savinje. Če jo gledamo s severa, daje vtis mogočne gore s strmimi stenami in odsekanimi robovi, na jugovzhodu pa so njena pobočja položnejša in poraščena z iglavci. Raduho planinci radi obiskujejo. Deloma zaradi lahkega pristopa, deloma pa zaradi številnih zanimivosti. Med temi je treba na prvem mestu omeniti Snežno jamo, ki so jo pred dobrimi dvajsetimi leti odkrili jamarji iz Prebolda in v kateri si lahko ogledamo ledeno dvorano, stalaktite, stalagmite in druge mojstrovine narave.
Začetek naše poti se je pričel iz ceste pod kočo na Loki, kjer so nas v zgodnjem jutru pričakali sveže zeleno odeti pašniki  porasli z resjem in raznobarvnim cvetjem.
Od koče na Loki smo jo kar hitro mahnili proti Raduhi in med potjo občudovali lepoto prebujajoče narave, ki se je pred kratkim znebila snežne odeje.  Vse višje smo se vzpenjali več je bilo snega, katerega je letošnja zima obilno nasula po hribih,
pa tudi polomljenega drevja je bilo veliko napoti in po tleh.
Na vrhu Raduhe nas je pričakalo lepo sončno, toplo vreme z prekrasnim razgledom na okoliške hribe.
Zaradi odmaknjene lege je razgled z Raduhe zelo obširen. Na jugozahodu vidimo osrednji del Kamniško-Savinjskih Alp z vitko Ojstrico, ki se pne nad Robanovim kotom. Na severu je skoraj na dosegu roke razpotegnjena Olševa z osamljenimi domačijami, desno od nje pa se v ozadju dviga Peca. Gosto poraščena gmota na vzhodu je Smrekovško pogorje, ki se v južnem delu naslanja na Golte. Na jugu pa našo pozornost privlači Menina planina.
Po uživanju na vrhu na toplem soncu smo se odpravili v dolino proti še eni znamenitosti Raduhe, Snežni jami (1556 m).
Že spust proti vhodu jame nam je dajal prijeten občutek hladu, ki se je stopnjeval, saj je bila v ledeni  dvorani temperatura 0 stopinj Celzija. Letošnja zima bogata s snegom in nizkimi temperaturami je v jami ustvarila čudovite skulpture iz ledu, ki si jih je vredno ogledati. Pod vodstvom jamskega vodnika smo si ogledali zelo razgibano jamo z čudovitimi kapniki, na koncu jame pa so nas pogostili z šilcem domačega žganja, ki se je zelo prileglo.
Prihod iz jame je bil kar malce neprijeten saj smo kar naenkrat prišli na 28 stopinj Celzija višjo temperaturo, tako, da smo se takoj preoblekli v poletna oblačila.
Pot smo počasi nadaljevali proti planini Kal, nato pa do turistične kmetije Zavratnik na odlično telečjo obaro z ajdovimi žganci.
Po tako lepem dnevu prebitem na planini in v jami ob prebujajoči naravi sploh nismo čutili utrujenosti in smo že kovali nove podvige v prelep gorski svet.
Na Vrhniki, 25. maja 2009    Tekst in
slike: Simon Zalar
29.04.2009
15. pohod po Vrhniški planinski poti je uspel

Tudi letos smo planinci Planinskega društva Vrhnika v organizaciji sekcije Veseli Triglavci uspešno izvedli 15. pohod po Vrhniški planinski poti.

Letos smo se začeli zbirati že uro prej kot prejšnja leta, saj planinci vedo, da se v hribih dela dan zgodaj, pa tudi vreme je bolj stabilno. Pogled proti nebu nam ni pokvaril vzdušja, saj ni nič kazalo, da bo sonce prebilo oblake.

Ob sedmi uri  smo se odpravili na 23 km dolg pohod proti Retovju in nato proti železniški postaji Verd in mimo Češnjice do odcepa za Ljubljanski vrh, kjer nas je čakal spremljevalni kombi z vročim čajem in osvežilno pijačo.

Po krajšem počitku in okrepčilu smo se odpravili mimo zavetišča Dolgi tali do nekdanje kurirske postojanke TV 17, kjer so nam borci pripravili prijeten sprejem z čajem, pecivom in domačim žganjem. Na kratko nam je Milan Jerman predstavil pomen omenjene kurirske postojanke in vlogo med 2. svetovno vojno, nato pa smo se odpravili do Jerinovca, kjer nas je čakal daljši počitek in malica.

Mimo  Bukovega vrha smo se spustili do avtoceste in po cesti pod Raskovcem do Starega malna, kjer smo si nabrali moči za zadnji vzpon na Planino.

Strm vzpon na Planino je nekaj pohodnikov kar pošteno namučil, saj po 20 km hoje že kar poidejo moči.

Pohod smo zaključili ob harmoniki, okusnim bogračem, harmoniki in prijetnim druženju.

Letošnjega pohoda se je udeležilo okrog 80 pohodnikov in pohodnic, med njimi pa je bila peterica, ki so opravili vseh 15 pohodov: Tine Suhadolnik, Jaka Susman, Stanka Velkavrh, Dare Horvat in Nejc Per, ki so ob enem prejeli priznanja in simbolična darila.

Pohod je minil  v zelo prijetnem vremenu, saj ni bilo vroče, dežja tudi ni bilo, včasih nas je obsijalo sonce, pa tudi po zadovoljnih obrazih je bilo sklepati, da je dan minil za pohodnike v zelo ugodnih razmerah.

Na Vrhniki, 28.aprila 2009      Tekst in foto: Simon Zalar

09.03.2009
Veseli triglavci na Snežniku

Tokrat smo se Veseli Triglavci odpravili na pohod v prelepo nedeljsko jutro v Snežniško pogorje na Snežnik (1796 m).

Po kratki vožnji mimo Pivke in Ilirske Bistrice smo pripeljali do Sviščakov, kjer nas je pričakalo polno parkirišče in veliko obiskovalcev. Pohod se je začel skozi bukov gozd po lepo shojenem in trdem snegu, tako, da je hoja bila zelo prijetna. Kar hitro smo se povzpeli do sedla, kjer ponavadi stoji kup drva, da jih planinci nosijo do koče na vrh Snežnika. Pogled se nam je uprl na vrh in množici planincev, ki so se vzpenjali proti vrhu.

Na vrhu Snežnika nas je pričakal raj brez vetra in jasno modro nebo nam je odpiralo pogled daleč na okoli, tako, da smo tokrat bili nagrajeni z fantastičnim razgledom.

Na jugu se je videl celoten Kvarnerski zaliv z otoki tja do Malega Lošinja in južnega Velebita in Gorski Kotar z mogočnimi gozdovi. Proti severu se je bohotil Triglav in celotne Kamniške planine, tja do severo vzhodne Slovenije in Kuma pa tudi naša Planina se je videla, tokrat malo nižje saj  pogled iz 1796 m visokega  Snežnika prikaže drugačno sliko.

Po uživanju in sončenju na prijetnem soncu smo se spustili po zmehčanem snegu proti Sviščakom, kjer se nam je prileglo hladno pivo ob lenarjenju  in kramljanju na spomladanskem soncu.

No še nekaj za konec, zopet smo doživeli prekrasen pohod v idealnih zimskih razmerah z obilico snega, jasnim vremenom, prelepim razgledom daleč naokoli in prijetnem druženju.

Na Vrhniki, 8. marca 2009     Tekst in foto:Simon Zalar

18.02.2009
Vršič zasnežen kot že dolgo ne
Na Vršiču je letos zagotovo največ snega v zadnjih tridesetih letih. Proti vrhu iz snega gleda le nekaj centimetrov količkov, ki označujejo rob ceste, ponekod pa še teh količkov ni, tako da se sploh ne ve, kje natančno teče cesta. Glede na to, da so ti količki visoki štiri metre, si lahko le mislimo, koliko snega je zapadlo.
 Z Andrejem sva se v nedeljo zjutraj odpeljala proti Kranjski gori  do parkirišča malo nad prvo serpentino proti Vršiču.
Termometer je  ob sedmi uri zjutraj kazal minus 12 stopinj in sonce je že obsijalo prve vrhove.
Kar hitro sva jo mahnila po cesti proti Vršiču, snega ob cesti je bilo kak meter, nizka temperatura pa je naredila, da je sneg kar pošteno škripal pod čevlji.
Pri Mihovemu domu kar nisva mogla verjeti koliko je snega saj skoraj v kočo ni dalo priti.
Cesta je bila splužena do koče na Gozdu naprej pa se je začela prava zimska idila.
Ko sva hodila po shojeni gazi komaj opaziva prometne oznake, ki so kukale iz globokega snega. Vse višje, ko sva se vzpenjala vse več je bilo snega, tako, da nama je bila orientacija shojena pot saj drugih oznak sploh ni bilo videti, saj v tako visokem snegu je bila pokrajina popolnoma spremenjena.
Bolj ko sva se bližala prelazu hladneje je postajalo, saj je severni veter še bolj poudarjal nizko temperaturo.
Na prelazu Vršič je bila pokrajina popolnoma drugačna, kot poleti, od kioskov sta gledali iz snega le strehi, v Tičarjev dom pa sploh ni možno priti saj je bil zasnežen preko vrat.
Ob opazovanju okoliških vrhov sva opazila, da tudi v takih  zimskih razmerah planinci ne počivajo in jih je kar nekaj krenilo proti Mojstrovki in tudi na Špik. Šele doma,  na ekranu, sem opazil peterico alpinistov, ki so se vzpenjali proti vrhu Špika.
Napravila sva nekaj posnetkov, saj naju je temperatura okoli minus dvajset stopinj, kar hitro pognala nazaj v dolino.
Ob vračanju sva se ustavila še pri Erjavčevi koči, ki je kukala iz snaga. V kočo sva morala vstopiti navzdol, saj je bilo snega do oken v prvem nadstropju. Na najino presenečenje je bila koča odprta zato sva se v koči pogrela in okrepčala. 
Prezadovoljna sva se ob redkem  doživetju  take zime z obilico snega in izredno lepem vremenu vrnila v dolino.
Na Vrhniki 15.2.2009            Tekst in
foto: Simon Zalar
16.02.2009
Pohod na Čaven
Letos smo se vesli Triglavci že štirinajstič podali na pohod na Čaven, katerega vsako leto na kulturni praznik pripravijo planinci Planinskega društva Ajdovščina.
V nedeljskem deževnem  jutru smo se preko Cola odpeljali proti Predmeji, od koder smo začeli naš pohod.
Sneg pomešan z dežjem je kar lepo naletaval in  nam je pripravil pravo zimsko idilo. Višje kot smo se vzpenjali bolj je snežilo in pokrajina odeta v nov sneg nam je dala še večje veselje za hojo.
Pot je bila lepo shojena saj se je kar precej pohodnikov odpravilo pred nami iz Predmeje.
Pričakala nas je polna koča pohodnikov, tako, da smo komaj dobili mizo. Po okrepčilu se nam je pridružil ajdovski župan Marjan Poljšak, kateri je imel krajši nagovor,  v katerem  je še posebej pozdravil vrhniške planince nato pa smo vsi skupaj zapeli slovensko  Zdravljico.
Po okrepčilu in druženju v koči smo se počasi odpravili nazaj proti Predmeji, kjer smo uživali v drsanju po zasneženi poti.

Na Vrhniki, 8.2.2009    Tekst in foto: Simon Zalar

11.01.2009
Veseli triglavci na ponovoletnem Nanosu

Sekcija Veselih triglavcev še naprej vzdržuje svoje tradicionalne pohode, no vsaj katere, in tako so se drugi novoletni dan v letu 2009 na Nanos. V kakšnih snežnih razmerah so ga sovojili si poglejte na Simonovih fotografijah.

16.12.2008
Veseli triglavci na pohodu iz Žiri na Vrhniko
Planinci planinskega društva Vrhnika – sekcija veseli Triglavci smo izvedli zadnji pohod v letu 2008 iz Žirov na Vrhniko. Tokratni pohod se je začel v prestolnici hribovske obutve Žireh.  Že dolga leta je tradicija, da smo vrhniški planinci izvedli pohod v smeri Vrhnika – Goropeke, letos pa smo ga prehodili v obratni smeri. To je tudi ena izmed etap tradicionalnega pohoda Vrhnika – Triglav.

Tokratni vodnik,  stari maček Srečo,  nas je popeljal po mokri poti do planinskega doma na Goropekah (682 m), kjer smo si vzeli krajši počitek za jutranjo malico in topel čaj.

Po nočnem sneženju je bila pokrajina prekrita z 10 cm debelo snežno odejo, ki  je dajala prijetno  zimsko vzdušje in naš pohod smo nadaljevali proti Sv. Trem kraljem (884 m).V  meglo oviti vrhovi niso dajali velikega razgleda, a so nam male malenkosti ob poti pričarale lepoto zime. V koči pri Sv. Treh kraljih smo se pogreli z kuhanim vinom in čajem nato pa smo počasi krenili proti Smrekovcu in naprej proti Miznemu dolu.

Vmes smo se ustavili na domačiji znanih Vrhničanov Metke in  Jelka Orla, ki sta nas postregla s kuhanim vinom in vročim čajem. Na koncu nam je Jelko zaigral še na harmoniko in treba je bilo kreniti naprej.

Zadnji del naše poti smo nadaljevali po gozdni cesti proti Miznemu dolu, kjer domuje naš planinec Miro Šmigoc, ki nas je že čakal z krepčilno pijačo za žejo in premražene ude. V zavetišču na naši Planini sta nas že nestrpno čakala Mirko in Berto z dobro pašto in zakurjeno kmečko pečjo.

Po kar naporni hoji nam je hrana teknila kot že dolgo ne tako, da smo pojedli vsak po dve porciji.

Ker se je začelo temniti, pa tudi spolzka pot v dolino ni dopuščala daljšega posedanja na Planini smo se počasi odpravili proti domu. Za nami je bil prijeten dan brez padavin, ki so prejšnje dni dodobra namočila prehojeno pot, a mi smo dokazali, da se tudi v slabih pogojih da uživati v naravi in za leto 2009 vabimo tiste, ki želijo prijetne trenutke deliti z nami, da se nam pridružijo.

Na Vrhniki, 15. decembra 2008         Tekst in slike: Simon Zalar

24.11.2008
Veseli triglavci na Velikem Kozju
Planinci planinskega društva Vrhnika smo se tokrat podali osvajat vrhove v Posavskem hribovju.
Veliko Kozje (986 m) se nahaja nad Obrežjem pri Zidanem mostu. Malo pod vrhom se nahaja skalnata razgledna točka, ki ponuja lep razgled na Kum, preko Kamniških planin, Pohorja, pa vse do Dravskega polja.
V hladnem sobotnem jutru smo jo mahnili proti Zasavju do Zidanega mosta, kjer je bil začetek našega pohoda.
 Za začetek poti nas je vodnik Edo popeljal ob reki Savinji do Obrežja pri Zidanem mostu, kjer se je po gozdni cesti začel vzpon proti Gašperjevi koči (435 m). Na žalost je bila koča zaprta, zato smo se pred kočo okrepčali z hrano iz nahrbtnika in nabrali moči za strm vzpon na Veliko Kozje ( nosi kar pravo ime).
Proti vrhu nas je čakal strm vzpon porasel z bukovem drevjem in reso pa tudi telohi so začeli kukati iz listja. Čim bolj smo se dvigali proti vrhu hladneje je postajalo pa tudi veter nam je nagnal mraz do kosti.
Sam vrh je porasel z mogočnimi bukvami in ne nudi razgleda, zato smo se podali malo nižje do skalnate razgledne točke, kjer se nam je odprl pogled na vso severo vzhodno Slovenijo.
Po krajšem razgledu in počitku smo jo mahnili po grebenu proti Svetemu Lovrencu (713 m). Jesensko listje pod nogami in toplo sonce, ki nas je začelo greti nam je dalo novo veselje in energijo za naprej. Na južni strani se nam je odprl pogled na Savo in njenimi hidroelektrarnami v daljavi se je bohotil Snežnik in Gorjanci.
Sveti Lovrenc katerega ime naj bi pomenil z lovorjem okrašen, je botanični biser Posavskega hribovja. Ponaša se z rastiščem Clusijegeva svišča – encijana, ki vsako pomlad v prvih dneh meseca maja zacveti v tisočih modrih cvetovih. Rastišče na Lovrencu je zaščiten naravni botanični spomenik. Vrh s travniki posejanega griča stoji cerkev iz 16. stoletja. Legenda priča, da so cerkev postavili v spomin pastirčku Lovrencu, ki naj bi umrl na tem griču za časa turških vpadov. In na tem mestu, kjer naj bi pastirček zaspal so znanstveniki odkrili izredno močno pozitivno zemeljsko sevanje.
Spočiti in polni energije smo se spustili do naselja Okroglice (489 m) do turistične kmetije Močivnik na dobro kosilo.
Za konec smo jo mahnili še na Sevniški grad, kjer smo si ob vodenem ogledu z zanimanjem ogledali zgodovino gradu, njegove prostore in razstavljene predmete.

Na Vrhniki 23. novembra 2008                                               Simon Zalar

Fotografije so na ogled v Foto galeriji.

09.11.2008
Po Mozirskih planinah

Planinci Planinskega društva Vrhnika smo se tokrat odpravili na potepanje po Mozirskih planinah.
Golte oziroma Mozirske planine, kot jim pravijo domačini, so razgibana planotanad Mozirjem, ki se na jugu spušča proti Savinji, na severu pa naslanja na Smrekovško  pogorje. Pobočja večinoma prerašča temen smrekov gozd, na vršnem delu pa so znana smučišča in planine. Nad njimi se vzpenja nekaj kopastih vrhov, med katerimi sta za planince najzanimivejša najvišji Boskovec (1587 m) in pretežno goli Medvedjak. Za Golte je značilno razjedeno površje z množico kraških pojavov, od suhih dolin do vrtač in jam. Najbolj znana med njimi je Ledenica severno od Mozirske koče, v kateri se – kot pove že ime – vse leto zadržuje led.
Mokro jutro na našem standardnem zbirališču ni dajalo nič kaj lep občutek za naš pohod na Golte, a nismo obupali, saj je Boris dejal, da je včasih treba iti na pohod tudi v slabem vremenu.
Presenečenje nas je čakalo že zjutraj na avtobusu saj je tokrat bila naša voznica ženska, pa še zelo urejena je bila, da na začetku nismo verjeli, da nas bo vozila ona.
Voznica Hermina je veselo pognala avtobus proti Štajerski tako, da smo se kar hitro pripeljali na Šmihel nad Mozirjem, kjer je bil naš začetek poti.
Šmihel nad Mozirjem je naselje samotnih gorskih kmetij in leži na južni strani planote Golte, ki je oddaljen 7,5 km od Mozirja.
Tokrat nas je naš vodnik Simon popeljal po  lovski poti po lepem smrekovem gozdu
proti Verbučevi planini. Med potjo smo se ustavili na požganiji, kjer je leta 1950 zaradi malomarnosti zgorelo okoli 80 ha gozda. Po ogledu nas je pot pripeljala na Verbučevo planino, kjer nas je pri lovski koči ujel dež a smo ga ugnali tako, da smo si vzeli kratek odmor za malico in počitek.
Ko je prenehalo deževati smo krenili proti najvišjemu vrhu Mozirskih planin Boskovcu (1587 m), na katerem stoji lesen stolp. Na vrhu Boskovca smo se ustavili na kratko saj zaradi megle ni bilo nobenega razgleda.
Z vrha Boskovca smo jo mahnili do Mozirske koče na Golteh, kjer smo srečali planince iz sosednjega planinskega društva Horjul pod vodstvom Bogdana Seligerja, ki je včasih bil član našega planinskega društva.
Mozirska koča je ena najstarejših planinskih koč nekdanjega Slovenskega planinskega društva - šesta po vrsti, zgrajena že leta 1896, ki leži na južnem pobočju Boskovca na višini 1360 m.
V prijetno topli koči smo se pogreli z čajem in si vzele malce daljši počitek pred spustom v dolino medtem, ko je zunaj deževalo.
Od Mozirske koče  smo se spustili proti Šmihelu nad Mozirjem, do turistične kmetije Jesevnik, kjer so nas  čakale kmečke dobrote, kislo zelje, domači ocvirki, klobase, domač kruh, domača pašteta in prijazni gostitelji.
Turistična kmetija Jesvnik stoji na nadmorski višini 760 m, kjer nudijo domače specialitete in sprejmejo do 40 gostov. Pri njih se je ohranila tradicija cepljenja skodel.
Dobra domača kmečka hrana nam je hitro teknila tako, da smo hitro spraznili krožnike. Za konec smo še malo zaplesali, nato pa se počasi z našo voznico Hermino, z njeno lepo vožnjo in prijetnim vzdušjem pripeljali nazaj na Vrhniko.

Na Vrhniki 9. novembra 2008                                                  Simon Zalar

Utrinke s poti najdete v Foto galeriji.

26.10.2008
Veseli triglavci na Kriški gori in Tolstem vrhu

Tokrat smo se planinci planinskega društva Vrhnika, sekcija veseli Triglavci podali na Kriško goro in Tolsti vrh.

Kriška gora je okrog pet kilometrov dolg gorski greben med dolino Tržiške Bistrice in Storžičem. Usmerjena je v smeri zahod - vzhod in geološko pripada Kamniškim in Savinjskim Alpam, ki se pričenjajo na Pečeh nad vasjo Žirovnica. Z južne strani imenujejo greben Kriška gora, s severne pa Kukovnica. Na sredini grebena je markantna zareza Vrat (1591 m), na vzhodu pa Tolsti vrh (1715 m).

Pod vodstvom našega vodnika Boštjana smo se z avtobusom odpravili proti Tržiču, kjer se je začel naš hribovski vzpon. Po obvezni jutranji kavi se je naša pot začela malce nenavadno, kar po stopnicah v centru Tržiča smo se mimo cerkvice sv.Jožefa

podali v strmi klanec. Z jesenskim listjem prekrita pot ter megla in vlaga sta nas spremljali do koče na Kriški planini (1473 m), kjer smo se po dve in pol urni hoji  odpočili in okrepčali.

Počasi smo jo mahnili naprej in po kakih desetih minutah hoje so začeli sončni žarki predirati megleno zaveso. Ko smo prišli iz megle se nam je pred nami prikazal Tolsti vrh za njim pa Storžič okoli pa  očaki, ki so se dvigali iz morja megle.

Pot proti Tolstemu vrhu poteka po grebenu poraslim z ruševjem in viharniki, kar je posledica ostre alpske klime in severovzhodnih vetrov. Severno pobočje je strmo skalnato, na južni strani pa poraslo z strmimi travniki na katerih se poleti pase živina.

Na  Tolstem vrhu smo se predali lenarjenju in uživanju na prijetno toplem jesenskim soncu. Razgled na okoliške hribe je bil fantastičen, med njimi je kraljeval naš očak Triglav, v daljavi na jugu se je videl  Snežnik, na katerega so se isti dan povzpeli naši najmlajši planinci.

Ker se je za nami proti vrhu bližala večja skupina planincev smo se odpravili proti

dolini, nazaj v megleno zaveso. Po eno in pol urni hoji po neprijetno spolzkih skalah

smo prišli do naselja Gozd (891 m), ki se nahaja nad znanim Golnikom, običajnim izhodiščem za vzpon na Kriško goro in Tolsti vrh.

Naš pohod smo zaključili v planinskem zavetišču Gozd ob prijazni oskrbnici in dobri hrani iz njihove kuhinje.

Za konec vabimo vse, ki bi želeli deliti z nami lepe trenutke na naših pohodih, da se nam pridružite.

Nekaj slik vam ponujamo v Foto galeriji.

                                                                                Simon Zalar

12.10.2008
Juršče - Kršičevec za nami

Planinci Planinskega društva Vrhnika, sekcija Veseli Triglavci smo se odpravili v deželo Martina Krpana.

V sobotnem jutru smo se odpeljali mimo Postojne, Pivke do vasi Parje, kjer smo krenili levo in nato skozi  vas Palčje do vasi Juršče, ki leži na zahodnih obronkih snežniških gozdov, tik pod javorniškim kompleksom, v prelepi kraški dolini na višini 703 m. Vas obkrožajo hribi in griči, ki so poraščeni z borovim gozdom, ki se v višjih legah spreminja v smrekov in mešan gozd. Bližnje pašnike pa vedno bolj zarašča brin in drugo grmičevje, ki je predvsem značilno za kraški svet. Za Jurišče je značilna ovčereja, saj je zibelka ovčereje na Primorskem. V vasi so štirje večji ovčarji, ki skupaj premorejo čredo okrog štiristo ovac predvsem  jezersko – solčavske  in istrske pasme.

Vsak gost, ki obišče Juršče se po ogledu vasi in okolice lahko okrepča na turistični kmetiji pri Cunarju, v vasi pa boste poleg ovčjega sira in skute lahko kupili tudi domač brinjevec za katerega pravijo, da je tu najboljši.

Mi smo se tokrat odpravili na vrh  Kršičevec (1091 m), po lepo označeni poti, ki se vije med pašniki in grmičevjem proti vrhu gore.

Kršičevec je gora, ki s svojo tišino in lepoto ponuja pohodnikom posebno doživetje. Z vrha Kršičevca  je zelo lep razgled, na jugovzhodu je viden Snežnik, na jugu Učka in Slavnik na zahodu Nanos, Furlanska nižina, Julijske Alpe, na severu Kamniško – Savinjske Alpe. Na vrhu Kršičevca nas je pričakalo lepo toplo vreme, ki nas je   spravilo v poležavanje in uživanje na soncu in v naravi.

Po enournem počitku in ogledovanju okolice smo se odpravili nazaj proti  dolini. Med potjo se nam je pridružil  lep kraški ovčar, ki nas je spremljal celo pot do naše naslednje točke Spodmola in Belih sten.

Po dokaj strmem vzponu po borovem gozdu smo prispeli do Spodmola. To je naravni spodmol (previs) pod  katerega se je med drugo svetovno vojno skrila cela vas, ker jih je ščitil pred Nemškimi napadi.

Pot nas je pripeljala še do ene znamenitosti  Bele stene (895 m) s katerih je lep razgled na vas Juršče in  Kršičevec ter pašnike na katerih se je pasla drobnica z svojimi nepogrešljivimi čuvaji kraškimi ovčarji.

Čakal nas je še krajši spust po južnem pobočju skozi borov gozd do vasi, nato pa okrepčilo na turistični kmetiji Cunar, kjer nam je gospodinja postregla hišno specialiteto: pečenim jagenjčkom, golažem z domačimi njoki, srnino v omaki, potico in teranom.

Slike s pohoda si lahko ogledate v Foto galeriji.          Simon Zalar

28.09.2008
Zasneženi Špik Hude police

Planinci Planinskega društva Vrhnika, sekcija Veseli triglavci smo se tokrat odpravili v zahodne Julijce, čez mejo v Italijo na Špik hude police (Cima di Terrarossa 2392 m), ki se nahaja v pogorju med Montažem (2753 m) in Višem (2666 m).

V zgodnjem sobotnem jutru, ob petih, nas je 31 planincev krenilo iz Vrhnike proti Kranjski gori. Vožnjo smo nadaljevali čez mejni prehod Rateče in nato pred Trbižem levo po Jezerski dolini mimo Rabeljskega jezera do spodnje postaje  Nevejske žičnice in nato iz glavne ceste krenili po ozki strmi  cesti na planino Pecol (1510 m).

Na planini Pecol nas je pričakal veter, vrhovi pa zaviti v oblake. Polagoma smo krenili v hrib, da smo se ogreli. Pot je nemarkirana in  zlagoma speljana v hrib, ki nas pripelje do oznake za Montaž in Cima di Terrarossa. Po stari vojaški  mulatjeri se počasi vzpenjamo proti vrhu, kjer nas pričaka čreda kozorogov in gamsov, ki jih je na tej planini precej. Navajeni ljudi se kaj malo menijo za nas, saj sploh niso plašni tako, da se pasejo nekaj metrov od poti. Počasi se začenja pojavljati sneg, kii že prekriva zadnje cvetje, ki še gleda iz njega. Čim višje gremo bolj je hladno, pa tudi megla nam začenja zakrivati pogled v dolino in na vrhove. Na vrhu veter, megla in kar nizka temperatura ni nič kaj prijazna do nas, zato se po skupinicah fotografiramo in nato hitro v dolino.

Po isti poti se vračamo proti planini Pecol, žvižgi pa nas začnejo opozarjati na prisotnost svizcev, ki se lepo rejeni  sončijo pred svojimi domovanji.

Kdor si želi od blizu ogledati gamse, kozoroge in  svizce naj poleti obišče planino Pecol, saj bo že po kake pol ure hoje užival v njihovi bližini in pa na fotoaparat naj ne pozabi.

Pri koči Refugio di Brazza (1660 m), ki se nahaja na planini Pecol si privoščimo počitek in malico.  Megla se je počasi začela dvigovati, mi pa uživamo ob pogledu na pobočje Špika Hude police  in Kaninsko pogorje nasproti nas. Čakal nas je še kratek spust po pašniku do avtobusa in vožnja proti domu. Fotografije iz tega pohoda si lahko ogledate v Foto galeriji.

(Tekst in fotografije: Simon Zalar)

26.09.2008
Jurišče - Kršičevec je smer novega pohoda
"Tokratni pohod nas bo popeljal v deželo Martina Krpana" je v vabilu zapisal vodja pohoda, naš predsednik Roman Novak. Več o tem si preberite v priloženem vabilu (KLIK). Še opozorilo: Od sedaj naprej bodo organizatorji pohoda sprejemali prijave do nedelje zvečer v tednu pred pohodom. Razlog: pravočasno naročilo ustreznega avtobusa. Torej tokrat prijave do nedelje, 5. oktobra 2008.
14.09.2008
Z Veselimi triglavci na Špik Hude police
Boris se je letos odločil, da nam razkaže lepote Zahodnih Julijcev na drugi strani bivše meje, v Italiji. Več si preberite v priloženem vabilu. KLIK
08.09.2008
Na potepu po Ribniškem Pohorju z Mirkom

Dopust je  mimo in po skoraj dveh mesecih, smo planinci Planinskega društva Vrhnika – skupina  Veseli Triglavci, komaj čakali, da se zopet podamo v hribe.

V soboto 6. septembra zjutraj se nas je zbralo pred hotelom Mantova kar 50 pohodnikov in nekaj jih je bilo z nami prvič. Z avtobusom smo se odpravili mimo Velenja, proti  Dravski dolini, do Podvelke in nato čez Dravo, do koče na Pesniku (1106 m), ki stoji na travnati planoti Ribniškega Pohorja.

Po krajšem okrepčilu smo se odpravili proti Ribniški koči (1507 m). Med hojo  nas presenetijo jurčki, ki so rasli kar ob poti. Nekatere je prevzela gobarska žilica in podali so se na lov za gobani.

Enourna hoja v breg nas niti ni preveč utrudila, zato smo se odpravili mimo Ribniške koče  do Jezerskega vrha (1537 m), na katerem stoji spomenik padlim borcem planincem. Na vrhu je bilo malo neprijetno zaradi močnega južnega vetra in smo se  hitro odpravili do Ribniškega jezera (150 m), ki leži v kotanji pod Jezerskim vrhom. Pred jezerom se nahaja lesena tabla, ki nas opozarja, da naj hodimo po lesenih deskah. Med neprehodnim ruševjem se sprehodimo do jezera, ki nas očara s svojo lepoto in pravljičnostjo. Ribniško jezero je visoko šotno barje, ki je nastalo na nepropustnih peskih in glinah. Krajši postanek ob jezeru nam da novih moči in se vrnemo do Ribniške koče, kjer smo se okrepčali in odpočili.

Na kraju, kjer danes stoji Ribniška koča je v kraljevini Jugoslaviji, postavil počitniško vilo mariborski tovarnar Josip Hutter, a so partizani leta 1942 požgali.

Po vojni so planinci PD Maribor – Matica z udarniškim delom postavili nov dom.

Od Ribniške koče nas je pot vodila po vrhu Pohorja proti najvišjemu vrhu - Črni vrh (1543 m), kjer smo si vzeli čas za nabiranje borovnic in brusnic. Po poti porasli z borovnicami in brusnicami, se odpravimo do Grmovškovega doma pod Veliko Kopo (1377 m), ki je bila zgrajena leta 1937. Dom je bil med vojno požgan, nato so ga planinci leta 1947 ponovno zgradili. Tri dni po otvoritvi je bil dom  ponovno požgan, kljub vsem težavam so ga marljivi planinci ponovno zgradili in leta 1954 ponovno odprli.

Naprej smo se podali po smučišču, na katerem se je pasla živina do vrha Velike Kope (1541 m) in nato do Male Kope (1524 m) mimo Partizanskega doma po strmem pobočju do planinskega doma Planinc (1010 m), ki leži v neposredni bližini pod spodnjo postajo najdaljše smučarske sedežnice Kaštivnik (1600 m), ki poteka do Male Kope.Tukaj smo si vzeli  krajši počitek, ki pa se je podaljšal v čakanje na nekaj utrujenih, katerim je pot po pobočju vzela še zadnje moči.

Ko smo bili zbrani, smo jo urno ubrali do kmetije Sedovnik (833 m), na zares zasluženo malico z domačimi dobrotami. Kmetija Sedovnik nas vedno prijazno  sprejme in pogosti, kadar  se nahajamo v njihovi bližini. Pred kmetijo stoji znamenita okrog  500 let stara lipa, ki ima obseg čez 11m. Na kmetiji  so nam  spekli  domač rženi kruh, katerega smo lahko  kupili za domov. Ker se je že bližala tema, smo jo mahnili do avtobusa. Peljali smo se  mimo Sv. Primoža na Pohorju, kjer je rojen naš vodnik in oskrbnik zavetišča na Planini, Mirko Goričan in se podali do gostilne Prodnar. Že pred gostilno nas je pričakal harmonikar, ki je s svojimi takti pognal utrujene noge, da so se takoj zavrtele v plesu.

V gostišču so nas  zelo dobro pogostili z telečjo obaro, ki nam je dala novih moči, da smo se še  zavrteli in  prehitro je minil prijeten večer ob plesu in pomenkovanju. Pozna ura nas je opozorila, da  moramo kreniti proti domu, saj nas je čakala še tri urna vožnja.

Na koncu  bi se radi zahvalili, našemu Mirkotu, za organizacijo in vodenje izleta, po prelepem Ribniškem Pohorju.

Poln avtobus pohodnikov izjemoma dovoljuje tudi objavo več slik kot običajno, ki si jih lahko ogledate v Foto galeriji.

25.08.2008
Veseli triglavci iz Vrbe (Avstrija) do Triglava

Letošnji večdnevni pohod smo sekcija Veseli triglavci člani Planinskega društva Vrhnika opravili skupaj s koroškimi Slovenci  iz Kostanj (Kőstenberg - Avstrija) na Triglav, ki ga je organiziral in vodil Janez Kavčič (Kocina). Pohoda se je udeležilo 16 pohodnikov.

Nekajletno poznanstvo z zamejskimi Slovenci iz najsevernejše vasi Kostanje, kjer še živijo koroški Slovenci in se nahaja med Vrbskim in Osojškim jezerom, je letos obrodilo skupen pohod od  Kostanj do Triglava.

V sredo 20. avgusta smo se odpeljali do vasi Kostanje k našemu gostitelju Christianu Zeihenu, kjer nas je prisrčno sprejel in pogostil.

Ob druženju z domačini so se nam pridružili  tudi člani okteta Raskovec in muzikanti z Vrhnike, z lepim kulturno – pevsko - glasbenim programom. Druženje se je nadaljevalo v vaški gostilni Glantsening, kjer se je pelo in plesalo.

Naslednje jutro smo se skupaj odpravili po severnem pobočju Karavank do Kepe (2193 m), od tam pa v Dovje, Kjer nas je čakal Janez (Kocina) z kombijem in  okrepčilom. Po devet urni hoji se nam je prilegla vožnja od Dovjega  do Aljaževega doma v Vratih. Noč v Vratih smo skupaj prebili z Lintverni, ki so se odpravljali na svoj pohod.

Zjutraj nas je pričakalo jasno nebo in obsijani Triglav, naš cilj, do katerega smo morali preliti kar nekaj potu. Pridružilo se nam je še nekaj planincev iz Vrhnike in smo jo skupaj  mahnili po Tominškovi poti proti domu Valentina Staniča (2332 m), kjer smo imeli krajši počitek. Pot smo nadaljevali do doma na Kredarici (2539 m), kjer smo se odpočili in počakali, da so se razkadile meglice okrog našega očaka.

Popoldan se je Triglav (2864 m) prikazal v svoji lepoti in mi smo se skupaj odpravili proti vrhu. Kot je že v navadi se je bilo med potjo potrebno izogibati skupinam, ki so se vračale iz vrha. Na vrhu smo imeli krajši obred krsta za dva, ki sta se prvič povzpela in sicer sta jih Herman in Ivo dobila po zadnji plati z štrikom, rabelj je bil Christian. Čakal nas je še hitri spust z vrha proti Kredarici , kjer smo ob večerji, druženju in klepetu počasi odhajali na počitek.

Naslednje jutro smo jo mahnili do Kovinarske koče v Krmi, kjer smo se še zadnjič z našimi rojaki iz zamejstva pozdravili in domenili, da se naslednje leto vidimo ob našem petintridesetem pohodu iz Vrhnike na Triglav.

Na koncu se moramo posebej zahvaliti Janezu Kavčiču za uspešno organizacijo in vodenje ter Christianu Zeichenu za gostoljubnost in pogostitev.

Celotno pot si lahko ogledate v Foto galeriji.

14.07.2008
Veseli triglavci iz Kostanj (A) na Triglav
Svoj večdnevni letni pohod so Veseli triglavci namenili skupnemu pohodu s koroškimi pohodniki. Njihov "urnik" si s KLIK-om oglejte v priloženem vabilu.
07.07.2008
Tudi Špik (2473 m) je osvojen

Tokratnega vzpona smo se udeležili štirje gorniki. Pot se nam je začela malo bolj zgodaj kot običajno (zaradi jutranjega hlada) in sicer ob petih smo krenili z Vrhnike proti Kranjski Gori in naprej proti Krnici do prostora, kii je dobro poznan vrhniškim planincem, saj smo tam običajno imeli poletne planinske tabore.

Po ne preveč naporni poti smo prispeli do koče v Krnici (1113 m), kjer smo popili jutranjo kavico, ker jo zaradi zgodnje ure drugje nismo mogli. Pri koči nas pot popelje skozi gozdiček do hudournika po katerem se začnemo vzpenjati proti Gamsovi Špici (1955 m). Jutranji hlad je prijeten za hojo in nekje na pol poti proti vrhu se nam prikaže sonce in veličastni vrhovi okoli nas.

Na Gamsovi Špici se predamo jutranjemu soncu in opazujemo okoliške vrhove, ki se začnejo kazati iz megle.

Nato se nam začne krajši vzpon po jeklenicah proti vrhu Lipnica (2418 m), ki je hitro za nami. Ko prispemo na vrh se pred nami prikaže Špik (2473 m) do katerega nas čaka krajši spust in malo bolj strm vzpon proti vrhu.

Na vrhu nas pričaka toplo sonce brez vetra, dolina pa se kopa v meglenem morju, mi pa se prepustimo enournemu uživanju in malici, saj nas čaka strm spust po najdaljšem melišču v Kačji graben. Skakanje po melišču v dolino je pravi užitek saj se v nekaj minutah spustimo za približno 700 m.

Strma pot skozi macesnov gozd se nam počasi spušča v dolino Krnice, kar je utrujajoče za kolena, a tudi to smo zmogli. Naš pohod smo zaključili pred  kočo na Gozdu, kjer smo se okrepčali z hladnim pivom in še zadnjič uprli pogled proti Špiku in prehojeni poti.

Naš podvig si oglejte v naši Foto galeriji. Simon Zalar

24.06.2008
Špik - pravljična gora nas pričakuje
Špikova edinstvena, pravilna piramida krasi panoramo Martuljka, ki tako tekmuje z najslavnejšimi lepotci svetovnih gorstev. in nanj vas vabijo Veseli Triglavci s priloženim vabilom. KLIK
22.06.2008
Veseli triglavci na Kamnitem lovcu

Na tokratno turo smo opravili na Kamniti lovec / Cima del Cacciatore (2071 m), ki je priljubljena izletniška točka nad Trbižem (Italija). Vzpon nam je skrajšala gondola na sv. Višarje (1766 m), kjer se je tudi začel naš pohod. B

Boris, naš vodnik, nas je na začetku popeljal na travnike posejane z lepim gorskim cvetjem. Pot nas je vodila po gozdnati poti porasli z viharniki in lepo zelenimi macesni. Na gozdni meji se nam odpre pogled proti Kamnitemu lovcu. Po uri hoje smo imeli krajši počitek in preoblačenje v bolj poletna oblačila, kajti sonce in lepo vreme sta že pokazala svojo moč. Sedaj nas je čakal še zadnji malo bolj strm vzpon proti vrhu, med drugim smo se morali spopasti tudi z plezanjem po jeklenicah.

Na vrhu se nam odpre pogled na vršace: na vzhodu naša vrhova Mangrt in Jalovecna zahodu pa Viš (2666 m) preko Hudih polic pa še Montaž / Špik nad policami (2753 m). Vrh Kamniti lovec naj bi dobil ime po tem, ker je neki lovec streljal na Marijino svetišče in ga je po tem doletela kazen – okamenel je in v večno svarilo mimoidočim ga lahko prepoznajo v steni gore.

Po uživanju v razgledu in prijetnem sončenju smo se odpravili nazaj proti Višarjem, kjer smo si zaželeli hladne krepčilne pijače.

Na povratku domov smo si ogledali tudi Zelence (izviri Save Dolinke), kjer so si nekateri ohladili noge.

Po slike pa pojdite v našo Foto galerijo

09.06.2008
Višarje - Kamniti lovec
Kakor čuvaj nad Višarji bedi Kamniti lovec in pričakuje vrhniške Vesele triglavce. Povabilo na pohod si preberite v priponki. KLIK
31.05.2008
Veseli triglavci na Lipniku, Goliču, Kojniku in Brežcu

Naš tokratni pohod se je začel malo naprej od vasice Zazid po strmi gozdnati poti do železniške postaje Zazid na pobočju Kraškega roba. Za postajo se pot odcepi desno in se polagoma vzpenja proti vrhu Lipnik (801m). Ko se vzpenjamo proti vrhu se na posameznih mestih ustavljamo na policah Kraškega roba in opazujemo vasi pod nami in proti notranjosti Istre.

Čim bolj s bližamo vrhu več je cvetja v prelepi spomladanski zeleni travi.

Naš prvi cilj je vrh Lipnik na južnem delu Kraškega roba, kjer se nam odpre pogled proti viaduktu Črni kal, Trstu, Kopru Istri in Slavniku.

Pot nas nato vodi po planoti, kjer nam vzame dih prelepa cvetoča narava z raznovrstnim cvetjem. Ko enkrat doživiš ta botanični vrt cvetočih: perunik, potonik, lilij, šmarnic, narcis, zlatih korenov, kukavic in ostalega cvetja lahko rečeš, da si doživel res nekaj lepega v življenju.

Po polurni hoji prispemo na vrh Golič (890m), kjer je tudi najvišja točka naše poti in se nam v daljavi prikaže naš naslednji vrh Kojnik (802m), kateri je oddaljen približno uro hoda po kolovozni poti.

Na vrhu Kojnik imamo krajši počitek in pred nami se odpre pogled na vas Podgorje, kjer je tudi izhodiščna točka za vzpon na Slavnik (1028m).

Pot nas vodi po južnem pobočju proti Kraškemu robu do vrha Brežec (649m), kjer se nam v daljavi prikaže viadukt Črni kal in dolina z vasicami pod Kraškim robom.

Po krajšem počitku se odpravimo po strmi poti do vasice Zazid, kjer se ustavimo hostelu Xaxid, kjer nas mlada študenta postrežeta z hladno pijačo in kavo.

Po celodnevni hoji se odpeljemo še do kmečkega turizma Bordon v dolini Rižane na dobro okrepčilo in nato proti domu.

Na spletni strani planinskega društva Vrhnika, sekcija veseli Triglavci si lahko ogledate
fotografije iz naše poti.

24.05.2008
Vse belo pod Golico in tudi na vrhu
Ni se še zaprl objektiv Simonovega fotoaparata, že so bile slike na CD-ju in vest je dobra, dokler je vroča. Nekaj Veselih triglavcev se je odločilo obiskati Golici in imeli so srečo, v dolini belo od narcis, ključavnic po domače, na vrhu pa še nekaj zaplat snega med čudovito zeleno preprogo. Vse to si lahko ogledate v Foto galeriji.
18.05.2008
V Čičarijo (Kavčič-Golič-Kojnik)
Kje se bomo potepali skupaj z Veselimi Triglavci si oglejte na priloženem vabilu (KLIK). Posamezne opise delov poti pa si oglejte na spletni strani zaplana.net.
15.05.2008
Soft Shell jakne

Vse člane skupine Veseli triglavci in ostale, ki bi želeli nabaviti Soft Shell jakno in majico z logotipom obveščamo, da jih lahko naročite in izberete velikost v društveni pisarni PD Vrhnika Tržaška cesta 11 vsako sredo ob uradnih urah od 19.00 do 20.00, ali pri Simonu Zalarju na telefonsk številki 041 357 827.

Cena jakne cca 50 €, majice pa 10 €.

Vprimeru večje naročene količine bo cena še nižja.

12.05.2008
14. pohod po Vrhniški planinski poti
Kakšno sporočilo so napisali lahko vidite v priponki (KLIK), kako smo se imeli pa si oglejte v njihovi Foto galeriji.
19.03.2008
Snežnik v snežnih razmerah
V preteklosti je bil okoli 8. marca organiziran tradicionalni zimski pohod na Snežnik, katerega se je udeleževalo veliko ljudi in med njimi tudi Veseli triglavci. Zadnjih nekaj let pa ta pohod ni več organiziran, vendar se ga Veseli triglavci še vedno udeležujemo. Tako smo se zbrali v soboto, 8.3.2008 ob 6.00 uri pred Mantovo na Vrhniki in se pod Srečotovim vodstvom odpeljali proti Snežniku.Tam nas je pričakala prava zimska idila z obilico snega, ki je še veselo padal. Na Sviščakih smo si oprtali nahrbtnike in krenili proti vrhu. Veselje pa se je hitro nehalo, kajti gaz v snegu je skrenila iz markirane poti in mi smo začeli veselo gaziti celi sneg, na nekaterih mestih tudi do riti. Pri tem našem delu pa je bil najbolj zagrizen naš Nejc. Kakor koli, v 2,5 ure smo prišli do koče na vrhu kjer nas je pričakaj topel čaj in prijazno osebje. Po krajšem počitku pa smo zadovoljni krenili nazaj proti Sviščakom in naprej proti domu. Vsem pa se je poznala utrujenost zaradi geženja celega snega. Kar oglejte si ta podvig v naši Foto galeriji.
16.03.2008
Veseli triglavci na pohodu po Haloški planinski poti, etapa Cirkulane-Podlehnik

Po dve in polurni vožnji smo prispeli v Cirkulane, kjer je bil naš začetek poti. Dvaindvajset pohodnikov z vodnikom Bogdanom Gromom smo se po severnem pobočju, med travniki in vinogradi, povzpeli na Gradiški Hum - 336 m. Z vrha se odpre lep pogled po Halozah in Dravskem polju, zaradi oblačnosti nismo imeli sreče z razgledom. Pot smo nadaljevali po pobočju med vinogradi nad desnim bregom Drave do Dravcev. Ustavili smo se na kmečkem turizmu Korpič v Dravcih, kjer smo se okrepčali z malico in domačim haloškim vinom. Poleg kmetije smo si ogledali vaški muzej, v katerem se nahaja etnološka zbirka od zrna do kruha z orodji in pripomočki ter stara kuhinjska oprema z posodo.

Mimo največjega klopotca smo se odpravili proti Varejskemu vrhu - 317 m, od koder smo nadaljevali pot po grebenu na Dravinjski vrh - 320m, kjer smo pri vinotoču Maroh imeli daljši počitek. Ker se je vreme zjasnilo se nam je od tu odprl prelep pogled proti Ptuju njegovemu jezeru in celemu Dravskemu polju. V vinotoču nam je gospodinja postregla toplo ocvirkovo pito, meso iz tunke, zaseko ter pravkar pečen domač kruh, čez to pa je prijala še dobra haloška kapljica.

Od Dravinjskega vrha smo imeli še kakšno uro poti med slikovitimi vinogradi mimo Majskega vrha - 339 m do Podlehnika.

Kot običajno so fotografije s pohoda na ogledu v Foto galeriji.

03.03.2008
Po delu Haloške planinske poti
Tako so zapisali Veseli Triglavci v sjoje vabilo, ki ga prilagamo. Le oglejte si ga in pridružite se jim. (KLIK)
17.02.2008
Pohod po Gorjancih - Trdinov vrh

Sobotno hladno jutro, 16. februarja 2008 se odpravimo proti Dolenjski. Naš cilj je najvišji vrh Dolenjske Trdinov vrh (1178m).

Naš vzpon se začne iz vasice Gabrje, kjer se podamo navkreber v gabrov gozd. Po uri hoje prispemo do Gospodične, kjer se pod kočo nahaja studenček, v katerem se je po Trdinovi bajki grajska gospa umila in se pomladila.

Po kratkem počitku nas pot popelje proti vrhu Gorjancev, kjer se pot vije skozi lep mešan gozd, proti vrhu pa mogočne bukve, nakar ugledamo oddajnik in naš cilj. Na vrhu Gorjancev stojita cerkvici, naša je sv. Jera, na Hrvaški strani pa sv. Gera.

Po obveznem slikanju nas pot popelje v naravni rezervat, pragozd Gorjanci, kjer kraljujejo pravi stoletni orjaki in pa sibirski mraz. Pot nas pripelje do sv. Miklavža, kjer se okrepčamo in pogrejemo. V okolici sv. Miklavža se nahaja lepa narava, v kateri si je možno poleti najeti krasen prostor za piknike.

Na poti proti dolini prispemo do točke, kjer se nahaja krvavi kamen, kamniti osamelec na križišču gorjanskih poti, o katerem kroži več legend in ena od njih je zapisana na tabli (glej fotografijo).

Ko počasi sestopamo se nam pogled upre proti dolenjski prestolnici, nato pa še proti Kumu in pa Kamniško - Savinjskim Alpam.

Malo utrujeni in zadovoljni posedemo po avtobusu, kjer nas Janez (Kacina) pocrklja z lešnikovo čokolado.

Naš podvig si oglejte v Foto galeriji.

09.02.2008
8. Božin pohod na Čaven je za nami

Ob lepem jasnem jutru, na kulturni praznik 8. februarja, smo se zopet zbrali, da se udeležimo novega pohoda na poznano ajdovsko pohodno točko, Čaven.

Avtobus nas je pripeljal do kamnoloma med Lokavcem in Predmejo, kjer smo si oprtali nahrbtnike in se počasi podali v lep borov gozd proti našemu cilju.Po lepi ne preveč strmi uhojeni poti posejani z borovimi iglicami počasi nabiramo višino.Sonce nas začne počasi greti, hkrati pa hladiti burja, a se ne damo in jo nato mahnemo v strmi klanec.Ko prisopihamo na travnato pobočje se nam odpre pogled na prelepo Vipavsko dolino prav do Nanosa. Bolj ko se bližamo vrhu se nam pogled upre proti morju in Slovenski Istri.

Pri zavetišču Antona Bavčerja na Čavnu nas pričaka polno pohodnikov, ki so prišli uživat prelepo naravo in še bolj sončen dan.

Po obveznem okrepčilu se počasi podamo proti Predmeji.Na severni strani nas pričaka prava zima s snegom in primorsko burjo, a nas pot pelje po prelepem bukovem gozdu in pripelje do Predmeje, kjer se večina preda toplemu soncu.

Po skupinskem posnetku se počasi odpravimo proti domu.

Vse to si lahko ogledate v Foto galeriji.

06.02.2008
Veseli triglavci gremo na Gorjance
Najlepše jih je opisoval Janez Trdina, če pa vse to res drži bomo preverili na našem pohodu o katerem preberite več na priloženem vabilu. KLIK
29.01.2008
8. Božin pohod na Čaven je pred nami
Veseli Triglavci vas vabimo na 8. Božin pohod na čaven, ki bo v pete, 8. februarja 2008, tokrat iz Lokavca. Več v priponki (KLIKNI).
27.01.2008
Pa levo, pa desno, pa ... na Komno

Da taka je pot na ta zimski biser nad Bohinjskim jezerom. Ob zgodnji jutranji uri za nekatere (6.00) se nas je 18 Veselih triglavcev zbralo pred Mantovo. Jasno jutranje nebo je še krasila luna, ki smo jo presenetili na njeni poti k spanju in z vodnikom Boštjanom smo se odpravili proti Gorenjski.

Res je, v hribih se dela dan, saj se nam kmalu prikažejo v vsej svoji lepoti temeljito obsijani s soncem. Pohod pričnemo pri Koči pri Savici in kmalu nas obsije sonce, pogled pa se nam zazre v megle nad Bohinjskim jezerom iz katerega smo ravnokar ušli. Pod nogami se nam začne debeliti snežna odeja, proti vrhu pa nas začne krepko greti januarsko sonce.

Komna nam postreže s čudovito zasneženimi pobočji, ki se spuščajo s Podrte gore, Tolminskega kuka, Bogatina ali Mohavščka, Lanževice in še od kje. Na terasi pred kočo nas ob krepčanju božajo sončni žarki in nas pripravljajo na drugo življenje, na življenje martinčkov in kar ne moremo se odpraviti v dolino.

Toda tudi tega je moralo biti enkrat konec, še spust, objem vrhov okoli jezera, iskanje sedeža v avtobusu, še kakšna beseda ali dve, malo dremeža in Vrhnika je tu.

Vse to si lahko ogledate v naši Foto galeriji.

17.12.2007
Levstikova pot, Goropeke in Osolnik so za nami

Veseli Triglavci smo tudi letos opravili s tradicionalno potjo od Litije do Čateža. Fotografije si oglejte s klikom na Levstikova pot.

Konec novembra pa smo se odpravili na Goropeke. Kljub napovedi slabega vremena se nas je tega pohoda udeležilo 20 pohodnikov in šele zadnjih 200 metrov pred kočo nas je malo pozdravil dež toliko, da ne pozabimo kako je, če te malo namoči.

Pot nas je vodila mimo zavetišča na Planini kjer nas je Mirko prijazno postregel z čajem nato pa smo nadaljevali proti Ulovki in Miznemu dolu. Vmes nas je pričakal Piko in nas postregel z dobrim ta kratkim domačim. Od Miznega dola pa smo jo mahnili po poti in skozi gozd do ranča Orlovga Jelka, kjer nas je pozdravil prijazni pasji lajež, topot konj in topel čaj. Pot smo skozi gozd nadaljevali proti koči na Treh kraljih in naprej proti Goropekam.
Na Goropekah nas je pričakala oskrbnica koče s čudovito obaro, ki smo jo bili ža vsi krepko potrebni.Da pa nam je vse skupaj še bolj teknilo so poskrbeli godci, ki jih je na Goropeke pripeljal Jure.Čas je prehitro minil in treba je bilo iti na avtobus, ki nas je odpeljal proti domu. Vse to si lahko ogledate na poti Vrhnika-Goropeke.
Naše decembrsko potepanje iz Sore na Osolnik in dalje na Govejek je zabeležil fotoaparat in nam več povedal o poti Osolnik-Govejek.

 

28.10.2007
V opojnih barvah jesenskega ruja
Zadno oktobrsko soboto se nas je 22 Veselih triglavcev podalo na raziskovanje tržaškega krasa. Začeli smo takoj čez mejni prehod Krvavi potok v vasici Pesek, se spustili do vasi Draga in jo po planoti nad hribom Stena mahnili priti vasici Jezero. Z enkratnim razgledom na tržaški zaliv in kanjon Glinščice smo bili več kot zadovoljni, še posebej, ker nas je celo pot spremljal jesensko rdeče obarvani ruj. Spustili smo se na traso železniške proge in "pristali" v naročju koče posvečene tržaškemu alpinistu Emiliu Comiciju. Sledil je ogled arhitekturnih znamenitosti, rimskega vodovoda in slapa Glinščice ter se v slovenski gostilni v Botaču okrepčali s slovenskim vinom in slovenskim "kozlom", čeprav smo bili v Italiji. Čakal nas je še vzpon na železniško progo, nato po njej skozi tunel do vasi Draga in še do vasice Pesek, kjer nas je čakal avtobus in nas polne jesenske opojnosti odpeljal proti domu. Naš podvig si oglejte v naši Foto galeriji.
30.09.2007
Osvojili smo Kompotelo (1989 m)
V soboto zjutraj ni kazalo najbolje, a volja je bila močnejša. in avtobus nas je popeljal pod Krvavec, kjer smo začeli s potjo proti enemu od vrhov nad planoto Krvavca - Kompoteli, ki se strmo, gozdnato in pečevnato spušča v dolino Kamniške Bistrice. Njen vrh se povezuje z Vrh Korenom in Jermanovim turnom. Vrh je zanimiv pomladi in poleti, ko ga krasi raznovrstno cvetje, nas pa sta sprejela jesenska megla, prvi sneg in lepote jesensko obarvanih gozdov. Edo se je prav odločil, zadi snega je bil vprašljiv varen povratek čez Ježo in smo se raje spustili do Škrbine, planine Dolge njive, se dvignili pod sam Zvoh in se spustili pod Krvavec. Kako smo se imeli si oglejte v naši Foto galeriji
17.09.2007
S pohoda na Stegovnik
Padel je še en izlet Veselih Triglavcev pod vodenjem Boštjana Ravnika. Povzpeli smo se iz Medvodja po brezpotju na Stegovnik (1691 m) po višini nič kaj obetujoče, a po zahtevnosti kar krepak zalogaj. Pohod trinajsterice je bil obogaten z nabiranjev jurčkov do višine 1500 m in marsikdo si je močno povečal težo svojega nahrbtnika. Naš trud je bil poplačan, kot vedno, s čudovitim razgledom na Košutino verigo, Storžič in svojstveni pogled na Grintovce. Tudi na tej poti smo doživeli igro narave, ki je ustvarila dve okni. Po osvojenem vrhu smo se spustili na pašnike prelepe planine Javornik, kjer so ravnokar zaključevali z letošnjo pašo. Čakal nas je še spust do Koče pod Storžičem in z velikim zadovoljstvom in obogateni z lepotami naši gora smo jo mahnili proti domu. Kako smo se imeli si lahko ogledate v naši Foto galeriji.
30.08.2007
Veseli triglavci od Kopra do Trave
Veseli Triglavci so si v letošnji plan zadali "kronski" pohod od Kopra do Trave. Zakaj kronski? Zato, ker je s tem pohodom peterica zaključija svojo pot okoli Slovenije, ostalih 10 in spremstvo pa so jim celo pot stali ob strani. O celotni poti Veselih Triglavcev boste še brali, sedaj pa si oglejte našo pot Koper - Trava na fotografijah.
18.04.2007
Plan pohodov za leto 2007
KLIK
 
 
 
Untitled Document
 
  Strojni tlaki - estrihi kon&#...
Lintverni na Kamnitem lovcu, ...
Zavetišče na Planini osv...
Celodnevno družabno sreč...
Akcija Lintvern prestavljena
Sončki od Osankarice do ...
Prostovoljna delovna akcija -...
Nova koča v križanki Naš...

Vse novice
  Pzs.si
Grzs.si
Gore-ljudje.net
Vrhnika.si
Stara Vrhnika.si
Barje.net
Zavod Ivana Cankarja
Zaplana.net
Planinec.si
Hribi.net
  Vreme ARSO
Vreme Vrhnika
Vreme Slovenija
 
  Stolpi na Planini nad Vrhniko skozi čas z gradnjo zadnjega v letu 2008