varstvo narave
Untitled Document
© 2006 Planinsko društvo Vrhnika. |Izdelava: Mesec.org & PD Vrhnika
Untitled Document
Untitled Document
 
 
  - Veseli triglavci
  - Lintverni
  - Triglavke
  - Vašani
  - Povžarji
  - Zimzelenčki
  - Cekinčki
  - Sončki
  - Barjani


Varstvo gorske narave
 
 
 Zgodovina
 Galerija slik
 Aktualno
 
 
 
 
 
13.11.2017
Naravovarstveni izlet PD Vrhnika "Žareči

V jutranjem mraku smo zapustili Vrhniko in se po avtocesti odpeljali do Nazarij,

kjer se nam je pridružil Marijan Denša, načelnik odseka za varstvo gorske narave PD Nazarje  in član IO Komisije za varstvo gorske narave pri PZS. Skupaj smo se zapeljali  ob Savinji skozi Luče do planine Ravne, kjer so nas v dokaj hladnem jutru že čakali varuhi gorske narave in  ljubitelji narave PD Škofja Loka z Marto Bašelj, koordinatorko vsakoletnih izpopolnjevanj in zaključnih srečanj varuhov gorske narave  pri PZS.

Sonce se je dvigalo, osvetljevalo v macesne odete robove planine Ravne, mi pa smo prisluhnili  glavnemu vodniku in uvodni prestavitvi gozdnega rezervata Polšak na severovzhodnem delu Dleskovške planote. Rezervat z največjimi sestavi macesna v Evropi je bil  osnovan leta 1978 in danes meri 226 ha ter sega od nadmorske višine 950 m pa do vrha Križevnika (1909 m). Niže od  planine Ravne področje prekrivajo bukovi gozdovi z macesnom,  mi pa smo že stopali v gozdove smreke in macesna, ki  se razraščata po nekdanjih  pašnih površinah.

 "Gozdni rezervati so izločeni deli gozdov, ki so prepuščeni naravnemu razvoju. Izjema je vzdrževanje objektov kulturne dediščine ter vzdrževanje in označevanje poti. Namenjeni so raziskovanju naravnih procesov v gozdu. V njih je prepovedano gospodarjenje (posek) in vsa druga raba. V gozdovih, ki so prepuščeni naravnemu razvoju (rezervati), se lesna zaloga poveča, predvsem pa se znatno poveča delež odmrlega lesa, ker se ga ne odpelje iz gozda. Propadajoče drevje je domovanje številnih gliv, žuželk, tudi redkih in ogroženih ter drugih organizmov in seveda zatočišče številnih gozdnih prebivalcev, ki si ne želijo, da s hrupom vstopamo v njihov prostor tišine", je razlagal Denša z neko spoštljivostjo in odločnostjo, da besede odzvanjajo v človeku, četudi so že davno potihnile. Posebne pozornosti so bili deležni macesni, ki kakor najfinejša čipka prepletajo nebo nad mano. Posamični so častitljive starosti,  300 in tudi več let. Njihov les je eden najtrdnejših, sem opazovala macesne v pobočju pod stezo, ko je nanje opozoril vodnik. "Četudi drevesno lubje že odpada, bo drevo potrebovalo še petdeset let, da bo strohnelo." In je še dodal: "Ponekod so pod lubjem našli svoj dom drobni organizmi, ki macesnu ne škodijo." In skoraj na koži se je čutila živost teh zlato rumenih macesnovih gozdov, ki objemajo nekdaj pašno planino Polšak in nudijo pogled na širše področje Dleskovške planote in proti Križevniku, čigar skalni greben je belo kukal iz zelenega rušja in posamičnih zlatorumenih macesnov.

Hoja po apnenčasti, ponekod tudi dolomitni skalni podlagi, porasli s travami,  resjem z nastavki za cvetenje, nizkim rušjem in sleči,  je bila razgibana in je  na določenih predelih prehajala na mehkejše podlage  macesnovega gozda, v katerem  smo se kmalu znašli pred "Klopco resnice", pravzaprav sem  prva in prvič sedla nanjo in ob navodilu za  kratko predstavitev na kratko predstavila odsek in naše planinsko društvo ter ob predstavitvi drugih društev slišala kakšno idejo, ki bi se je dalo uresničiti tudi v odseku za varstvo narave PD Vrhnika. Steza se je strmo spustila, a ponovno dvigala in kmalu je vsem nam pogled zastal in za nekaj trenutkov obstal na majhni skoraj pravljični, ovalni  zaraščajoči planini, ki jo, kakor čuvarji daljne skrivnostne preteklosti, obdajajo gosti macesnovi gozdovi, od koder smo  kmalu prešli gozdno mejo in se po stezi med gostim rušjem povzpeli  na skalnat greben ter po njem na vrh Križevnika, kjer se je  v soncu in jasnem nebu pred nami odprl čudovit razgled na zlate  barve Dleskovške planote z Velikim vrhom, Veliko Zelenico, na nazobčane škrbine Poljskih devic, Grintovce in steno Ojstrice, ki se  je spuščala v dolino Robanovega kota.  Na vzhodu je  kipela kvišku Raduha, vmes pa so se razprostirali obširni gozdovi nekdanje fevdalne posesti, ki je bila v 13. stoletju  v lasti gornjegraške škofije in kmetov na samotnih hribovskih zaselkih, kmetij, s katerimi je še danes posuto vse področje  Podveže, nad Robanovim kotom in Lučami.

Ne vem kako dolgo, a dovolj dolgo smo stali in se razgledovali z vrha gore, da so se oči naužile razgledov in Denša je razumel, da se tu čas ustavi. Kar nekaj nas je bilo, ki smo bili prvič na Križevniku. Pri sestopu z grebena je bila potrebna  dodatna previdnost in prisotni planinski vodniki so poskrbeli za varno hojo, ki je postajala vedno bolj sproščujoča,  tako da smo naenkrat prišli na področje rezervata, ki je namenjen izvajanju številnih raziskav, opazovanj in meritev gozda.

Zapihal je veter  in mi nosil na glavo drobne macesnove iglice, mi pa smo se za trenutek ustavili na razgledišču in se zazrli v Luče pod nami. Strm in grapast teren je pomagal, da so se v rezervatu Polšak ohranili najlepši naravni gozdovi, četudi so bili v preteklosti tudi v njih izvedeni množični poseki. Les so spravljali v dolino po grapah, drčah, kasneje pa tudi z žičnicami, je povedal Marijan Denša, ki, kot gozdar in naravovarstvenik, skrbi za ohranjanje narave v gozdnem rezervatu Polšak in ostalih gozdovih območja Nazarje, saj živi in diha z gozdovi in ljudmi na teh samotnih hribovskih predelih.

Dotik preteklosti in sedanjosti je lebdel nad pohodniki, ko smo se nad planino Ravne še enkrat zazrli v macesnove gozdove. Kakor  se je gor grede sonce dvigalo in hodilo z nami, tako se je sedaj počasi nizko spuščalo in sijalo skozi macesne v barvi zlata in ognja. In ni si bilo težko predstavljati deklice, ki se je nekoč zagledala v te macesne, začutila njih lepoto in zaklicala: "Poglejte, macesni  žarijo!"

Nazaj grede smo se  razpoloženi vračali čez Gornji grad in mislim, da se je preživeti dan na Dleskovški planoti dotaknil vseh nas, vsakega na svoj način. "Mnogo sva z ženo že prehodila in marsikaj tudi videla,  a kaj takega, kot danes pa ne vem, če sva že kdaj doživela, ali pa je tega že zelo dolgo," je dejal eden od pohodnikov,  mene pa je  ob spustu s Črnivca zaton sonca zadnjega poletnega dne v oktobru, grel skozi okno.

Odsek za varstvo narave: Marija Dolinar

Fotografije: Denša, Školc, Repnik