varstvo narave
Untitled Document
© 2006 Planinsko društvo Vrhnika. |Izdelava: Mesec.org & PD Vrhnika
Untitled Document
Untitled Document
 
 
  - Veseli triglavci
  - Lintverni
  - Triglavke
  - Vašani
  - Povžarji
  - Zimzelenčki
  - Cekinčki
  - Sončki
  - Barjani


Varstvo gorske narave
 
 
 Zgodovina
 Galerija slik
 Aktualno
 
 
 
 
13.11.2017
Naravovarstveni izlet PD Vrhnika "Žareči

V jutranjem mraku smo zapustili Vrhniko in se po avtocesti odpeljali do Nazarij,

kjer se nam je pridružil Marijan Denša, načelnik odseka za varstvo gorske narave PD Nazarje  in član IO Komisije za varstvo gorske narave pri PZS. Skupaj smo se zapeljali  ob Savinji skozi Luče do planine Ravne, kjer so nas v dokaj hladnem jutru že čakali varuhi gorske narave in  ljubitelji narave PD Škofja Loka z Marto Bašelj, koordinatorko vsakoletnih izpopolnjevanj in zaključnih srečanj varuhov gorske narave  pri PZS.

Sonce se je dvigalo, osvetljevalo v macesne odete robove planine Ravne, mi pa smo prisluhnili  glavnemu vodniku in uvodni prestavitvi gozdnega rezervata Polšak na severovzhodnem delu Dleskovške planote. Rezervat z največjimi sestavi macesna v Evropi je bil  osnovan leta 1978 in danes meri 226 ha ter sega od nadmorske višine 950 m pa do vrha Križevnika (1909 m). Niže od  planine Ravne področje prekrivajo bukovi gozdovi z macesnom,  mi pa smo že stopali v gozdove smreke in macesna, ki  se razraščata po nekdanjih  pašnih površinah.

 "Gozdni rezervati so izločeni deli gozdov, ki so prepuščeni naravnemu razvoju. Izjema je vzdrževanje objektov kulturne dediščine ter vzdrževanje in označevanje poti. Namenjeni so raziskovanju naravnih procesov v gozdu. V njih je prepovedano gospodarjenje (posek) in vsa druga raba. V gozdovih, ki so prepuščeni naravnemu razvoju (rezervati), se lesna zaloga poveča, predvsem pa se znatno poveča delež odmrlega lesa, ker se ga ne odpelje iz gozda. Propadajoče drevje je domovanje številnih gliv, žuželk, tudi redkih in ogroženih ter drugih organizmov in seveda zatočišče številnih gozdnih prebivalcev, ki si ne želijo, da s hrupom vstopamo v njihov prostor tišine", je razlagal Denša z neko spoštljivostjo in odločnostjo, da besede odzvanjajo v človeku, četudi so že davno potihnile. Posebne pozornosti so bili deležni macesni, ki kakor najfinejša čipka prepletajo nebo nad mano. Posamični so častitljive starosti,  300 in tudi več let. Njihov les je eden najtrdnejših, sem opazovala macesne v pobočju pod stezo, ko je nanje opozoril vodnik. "Četudi drevesno lubje že odpada, bo drevo potrebovalo še petdeset let, da bo strohnelo." In je še dodal: "Ponekod so pod lubjem našli svoj dom drobni organizmi, ki macesnu ne škodijo." In skoraj na koži se je čutila živost teh zlato rumenih macesnovih gozdov, ki objemajo nekdaj pašno planino Polšak in nudijo pogled na širše področje Dleskovške planote in proti Križevniku, čigar skalni greben je belo kukal iz zelenega rušja in posamičnih zlatorumenih macesnov.

Hoja po apnenčasti, ponekod tudi dolomitni skalni podlagi, porasli s travami,  resjem z nastavki za cvetenje, nizkim rušjem in sleči,  je bila razgibana in je  na določenih predelih prehajala na mehkejše podlage  macesnovega gozda, v katerem  smo se kmalu znašli pred "Klopco resnice", pravzaprav sem  prva in prvič sedla nanjo in ob navodilu za  kratko predstavitev na kratko predstavila odsek in naše planinsko društvo ter ob predstavitvi drugih društev slišala kakšno idejo, ki bi se je dalo uresničiti tudi v odseku za varstvo narave PD Vrhnika. Steza se je strmo spustila, a ponovno dvigala in kmalu je vsem nam pogled zastal in za nekaj trenutkov obstal na majhni skoraj pravljični, ovalni  zaraščajoči planini, ki jo, kakor čuvarji daljne skrivnostne preteklosti, obdajajo gosti macesnovi gozdovi, od koder smo  kmalu prešli gozdno mejo in se po stezi med gostim rušjem povzpeli  na skalnat greben ter po njem na vrh Križevnika, kjer se je  v soncu in jasnem nebu pred nami odprl čudovit razgled na zlate  barve Dleskovške planote z Velikim vrhom, Veliko Zelenico, na nazobčane škrbine Poljskih devic, Grintovce in steno Ojstrice, ki se  je spuščala v dolino Robanovega kota.  Na vzhodu je  kipela kvišku Raduha, vmes pa so se razprostirali obširni gozdovi nekdanje fevdalne posesti, ki je bila v 13. stoletju  v lasti gornjegraške škofije in kmetov na samotnih hribovskih zaselkih, kmetij, s katerimi je še danes posuto vse področje  Podveže, nad Robanovim kotom in Lučami.

Ne vem kako dolgo, a dovolj dolgo smo stali in se razgledovali z vrha gore, da so se oči naužile razgledov in Denša je razumel, da se tu čas ustavi. Kar nekaj nas je bilo, ki smo bili prvič na Križevniku. Pri sestopu z grebena je bila potrebna  dodatna previdnost in prisotni planinski vodniki so poskrbeli za varno hojo, ki je postajala vedno bolj sproščujoča,  tako da smo naenkrat prišli na področje rezervata, ki je namenjen izvajanju številnih raziskav, opazovanj in meritev gozda.

Zapihal je veter  in mi nosil na glavo drobne macesnove iglice, mi pa smo se za trenutek ustavili na razgledišču in se zazrli v Luče pod nami. Strm in grapast teren je pomagal, da so se v rezervatu Polšak ohranili najlepši naravni gozdovi, četudi so bili v preteklosti tudi v njih izvedeni množični poseki. Les so spravljali v dolino po grapah, drčah, kasneje pa tudi z žičnicami, je povedal Marijan Denša, ki, kot gozdar in naravovarstvenik, skrbi za ohranjanje narave v gozdnem rezervatu Polšak in ostalih gozdovih območja Nazarje, saj živi in diha z gozdovi in ljudmi na teh samotnih hribovskih predelih.

Dotik preteklosti in sedanjosti je lebdel nad pohodniki, ko smo se nad planino Ravne še enkrat zazrli v macesnove gozdove. Kakor  se je gor grede sonce dvigalo in hodilo z nami, tako se je sedaj počasi nizko spuščalo in sijalo skozi macesne v barvi zlata in ognja. In ni si bilo težko predstavljati deklice, ki se je nekoč zagledala v te macesne, začutila njih lepoto in zaklicala: "Poglejte, macesni  žarijo!"

Nazaj grede smo se  razpoloženi vračali čez Gornji grad in mislim, da se je preživeti dan na Dleskovški planoti dotaknil vseh nas, vsakega na svoj način. "Mnogo sva z ženo že prehodila in marsikaj tudi videla,  a kaj takega, kot danes pa ne vem, če sva že kdaj doživela, ali pa je tega že zelo dolgo," je dejal eden od pohodnikov,  mene pa je  ob spustu s Črnivca zaton sonca zadnjega poletnega dne v oktobru, grel skozi okno.

Odsek za varstvo narave: Marija Dolinar

Fotografije: Denša, Školc, Repnik

13.10.2017
Naravovarstveni planinski izlet
Planinsko društvo Vrhnika in Odsek Varstva gorske narave vabita na naravovarstveni planinski izlet na Dleskovško planoto Vežo v soboto, 21. oktobra 2017. Več informacij najedete v priloženem vabilu.
11.04.2017
Čistilna akcija 2017

Planinsko društvo Vrhnika je v okviru Markacijskega odseka in Odseka za varstvo narave prvega aprila,  na soboto vsesplošne čistilne akcije v občini Vrhnika, opravilo akcijo urejanja in čiščenja okolice planinskih poti na področju Trojice in Planine. 

Šestnajst udeležencev se je zbralo na zbornem mestu pri Štirni. Skupina kolesarjev se je lotila čiščenja poti od Hamexa in Kurena.  

Mama in njen sin  sta z markacisti odšla proti Trojici, kjer sta našla marsikaj, tako da so vreče postale v parih urah precej težke. Grmovje v tem času še ni ozelenelo in je razkrivalo številne zaklade, saj vrtačast svet  "vabi", da  se odvrže tako  odvečni gradbeni material, kot  odslužene dežnike, železne posode in kolesne pnevmatike.  Najlepša hvala "čistilcem" s Stare Vrhnike, ki so poskrbeli za odvoz nabranega materiala.

Dva ljubitelja narave sta  se odpravila čez Storžev grič po poti,  ki je zaradi množičnega obiska najbolj obremenjena, a dobro vzdrževana in dokaj čista, saj pohodniki smeti odnašajo s seboj, marsikdo od njih pa spotoma pobere tudi,  kar  je odvrženo ob stezi. 

Tudi  na planinski poti čez Blatni dol smeti ni bilo. Dva udeleženca  sta obstrigla grmovje in robidovje, ki se je razraščalo na ožjih delih steze, ali je viselo nad stezo ter tako motilo prehod.  Na predelu, kjer je pot tudi gozdna vlaka, so odstranjeni ostanki vej, v skalnem zgornjem delu pa daljše veje, ki so bile ponekod zakrite z listjem.

Nekje je zazvonilo poldne, ko smo se zbrali  na izhodišču pri Štirni in zaključili akcijo. Zazrla sem se v pobočja Planine. Skozi  drevesa so se videli  obrisi stolpa. Ja, res  je lepa, naša Planina. Žari v soncu, kot da čuti naklonjenost svojih obiskovalcev, sem še enkrat pogledala proti stolpu. Občutek, da je narejeno še nekaj v skupno dobro,  je bil vreden več kot najboljše kosilo.

Iskrena hvala  vsem, ki ste z udeležbo na akciji izrazili, da imate spoštljiv odnos do narave in ste za njeno ohranjanje pripravljeni tudi kaj narediti,  hvala  pa tudi vsem pohodnikom na Planino, ki odgovorno ravnate z odpadki čez  vse leto.

Prepričana sem, da bo nekoč kakšen koš za smeti stal tudi vzdolž "Tankovske",  kjer obiskovalci Planine  in Starega malna parkirajo svoje avtomobile, pa mimogrede  kaj "zleti"  na tla ali v grmovje.  In bo mogoče  dodan koš ali še kakšna opozorilna tabla, da je prepovedano odlaganje smeti,  tudi  desno čez Tankovsko cesto, v smeri poti proti Trojici, ki jo je naš največji pisatelj imel tako rad, da jo je v svoji delih omenil kar osemindvajsetkrat, takrat sijočo, belo - čisto.. 

Odsek za varstvo narave:

Marija Dolinar

11.04.2016
Čistilna akcija 2016

PD Vrhnika  je skupaj z markacisti in varuhi narave organizirala v soboto 2. 4. 2016  čistilno akcijo po planinskih poteh proti Planini. Petnajst planincev, ljubiteljev čiste narave, se nas je zbralo pri Štirni, od koder so markacisti šli  urejat poti iz  Starega malna, preostali pa smo v treh skupinah začeli s preiskovanjem okolice. 

Kmalu nam je bilo jasno, da je največ "svinjarije" ob  tankovski cesti  pred vstopom na stezo, kjer  pohodniki parkirajo vozila, a ko se odpeljejo,  pustijo za  seboj prazno embalažo, ki se raztresa med grmovje po nasipu ceste.

Dalje smo pregledovali  ožjo in širšo okolico poti, počasi polnili vreče, vmes pa so nam oči zastajale na pisanem pomladnem cvetju, ki je krasilo pobočja, kukalo  s travnih robov in iz odpadlega listja. Poti so zelo shojene, a urejene v danih razmerah, večina bližnjic pa se od žleda dalje zarašča. Ponekod je tudi opozorilna tabla pomagala, da se je nepotrebna bližnjica opustila. Ob tem sem pomislila, da mogoče ne bi bilo odveč postaviti nekaj opozorilnih tabel ob tankovski cesti, da bi  ljudi  spomnile, da tam ni prostor za  vreče s smetmi in da do deponije na Tojnicah ni daleč. (Dober teden po akciji, sem na tankovski ponovno opazila modro vrečo par metrov od  makadama.)

Med delom smo se pogovarjali s planinci, ki so se vračali s Planine.  Potrdili so našo domnevo, da marsikdo od njih večkrat  nosi s seboj vrečko  za smeti in jih spotoma pobira. Tudi zato naše poti na Planino niso tako zelo onesnažene in pohodnikov, ki  bi odvrgli  pločevinko od piva ali plastenko za vodo, je vedno manj,  tako da so nas  najbolj "bodli v oči" robčki, nekje še sveže beli, drugje prepereli, vendar je dejstvo, da potrebujejo v naravi dve leti,  da se razgradijo, zato ne bi bilo nič narobe, če bi  bila v vsakem  nahrbtniku tudi vrečka za "bele robčke."

Pri  pobiranju "zakladov" so nam pomagali tudi  mlajši udeleženci Andreas, Matej in Matic, ki so našli marsikaj in pridno metali v vrečo. Dan je bil  ravno pravšnji za take vrste opravil, sem pogledovala oblake nad Ljubljanskim vrhom. Razen občasnega vetra je bilo suho in ne prevroče in  do dvanajstih smo se vsi  "prebili" do zavetišča.

Ko se prostovoljno odločiš, da  boš naredil nekaj za goro, ki jo imaš rad, postane čiščenje  planinskih poti samoumevno in prijetno, sem razmišljala po zaključku, ko je dobra volja udeležencev akcije preplavila kočo in so planinski pogovori  prepletli doživetja v gorah z nostalgijo preteklosti ter jih  naredili  posebne in spet resnične za te trenutke na Planini.

Vsi ljubitelji čiste narave in Planine ste lepo vabljeni, da se nam pridružite ob letu osorej !

Odsek za varstvo narave: Marija Dolinar
Fotografije: Sonja Repnik

09.04.2016
Živeti za gore

Irena Mrak, alpinistka in doktorica geografskih znanosti, sicer tudi načelnica Komisije za varstvo gorske narave, se je prijazno odzvala povabilu Odseka za varstvo narave in Planinskemu društvu Vrhnika, ki je organiziralo predavanje z namenom zbiranja prostovoljnih prispevkov za izgradnjo nove koče na Planini.

Alpinistka se nam je v torek 29. marca predstavila v Cankarjevem domu na Vrhniki in nam pripovedovala o alpinizmu na najvišjih vrhovih sveta ter mednje vtkala svoje življenjske izkušnje in dosežke. Na 23 alpinističnih odpravah ni le plezala, ampak se je lotevala problematike onesnaženosti himalajskih ledenikov, območij baznih taborov, saj je doseganje ohranjanja in varovanja visokogorske narave v domačih in tujih gorah eden od njenih dolgoročnih ciljev, ki zahtevajo veliko vztrajnega in dolgoletnega dela. Čez celotno predavanje se je kakor rdeča nit prepletala njena predanost strokovno raziskovalnemu delu na področju geografskih in geomorfoloških raziskav na alpinističnih odpravah v tujini in doma. Na svojih poteh je srečevala različne ljudi in spoznavala tako življenje in delo himalajskih nosačev, kot alpiniste različnih narodnosti in raziskovalce s katerimi je sodelovala pri raziskovalnemu delu v odpravah.

Z alpinizmom se je pričela ukvarjati po dvajsetem letu, ko je zaključevala študij na Filozofski fakulteti v Ljubljani, na oddelku za geografijo. Poudarila je, da alpinist ne postaneš čez noč in da je mnenja, da je bolje, če se plezanja lotiš starejši, ker bolj racionalno sprejemaš odločitve, ki so v steni mnogokrat potrebne.  Zelo zgodaj si je za cilj postavila doseganje osemtisočakov, za kar je potrebno "vložiti dolga leta dela, vsak dan, vsak vikend,  prostega časa enostavno ni več, ker se vse prepleta v en cilj za katerega pričenjaš živeti in vztrajaš, tudi ko ni prijetno, ko pride mraz, ozebline, ko se zgodijo nepredvideni padci, ki so se na srečo vsi dobro končali," pravi predavateljica.

Njeni prvi vzponi so bili namenjeni pet in šesttisočakom v Andih (Chimborazo, 6268 m; Andi, Ekvador, junij 1996), kasneje so prišli na vrsto višji vrhovi in potem se "preizkusiš na sedemtisočaku, kot je Nošak,(7492 m, Hindukuš, Afganistan, avgust, 2003), ko te odnese in je čudovito."

Sledilo je gorovje Karakorum v Pakistanu, ki je njena prva ljubezen in tam je v juliju leta 2004 je kot članica sedemčlanske druge alpinistično smučarske odprave Univerze v Ljubljani, stala na vrhu Gašerbruma II, 8035 m.

Alpinistka je omenila tudi negativne vplive množičnega himalajskega turizma in onesnaženost območij za šotorjenje na višinah 3000 – 5000 m. En tak primer je ledenik Baltoro, kjer je med potjo v bazo opravljala meritve onesnaženosti, saj številne odprave, namenjene na okoliške vrhove, po odhodu v baznem taboru pustijo smeti (najdejo se tudi ostanki šotorov Induplati in ribje konzerve Delamaris). Sama je pri podiranju baznega tabora zelo stroga in se striktno drži pravila, da člani odprave vse počistijo, pospravijo in odnesejo s seboj v dolino.

Zanimivi so bili fotografski posnetki nosačev, njihovih skromnih oblačil in obutve, saj pomagajo članom odprave prinesti opremo do baznega tabora tudi v gumijastih škornjih in plastičnih čevljih za, naše razmere, skromen zaslužek (100 dolarjev na eno nošenje do baznega tabora), ki jim omogoča preživeti družino v dolini.

Kasneje se je alpinistka Irena Mrak odločila za žensko navezo s someščanko Tržičanko Mojco Švajger. Po začetnih usklajevanjih in tedenskemu skupnem plezanju,  sta se avgusta 2007 povzpeli na predvrh Broad Peaka (8035 m, Karakorum, Pakistan). Do samega vrha Broad Peaka jima je zmanjkala ena ura hoje po grebenu oziroma 14 višinskih metrov, vendar sta se zaradi časa, ki sta ga potrebovali za varen sestop do baznega tabora, odločili za "vračanje v življenje, kar se je izkazalo za pravilno odločitev, saj je sledilo nenadno poslabšanje vremena," je zaključila predavateljica.

Leta 2011 sta se Irena Mrak in Mojca Švajger udeležili tretje himalajske odprave Univerze v Ljubljani na Nanga Parbat, ki je znan po doživetjih Tomaža Humarja. Bila je vodja odprave in usklajevanje dela je bilo zelo zahtevno, saj je bila odprava tudi raziskovalne narave (o prilagajanju človeka na velike nadmorske višine, o vplivu vremenskih pogojev na mehanske lastnosti plezalnih vrvi, o vplivih človeka na občutljivo visokogorsko okolje in pomenu gorskega turizma za razvoj province Gilgit - Baltis.) Irena Mrak je v navezi z Mojco Švajger poizkušala preplezati Messnerjevo sestopno smer iz leta 1978. Uspelo se jima je prebiti do roba Diamirske steno na višini 7597 m, nato pa sta se zaradi skalne prepreke odločili za sestop, pri katerem se je Mojci odlomila plošča ledeniškega ledu, da je zdrsnila 150 m in pristala na mehkem snegu. Spodneslo je tudi Ireno, ki je zaradi večje težnosti padla še niže in si poškodovala nogo s cepinom. Kljub večji rani na nogi sta postavili bivak in se naslednji dan vrnili v bazni tabor. Z najnujnejšo opremo in minimalno hrano (10 juh, 15 zavitkov kave in čaja, nekaj napolitank, 3 čokoladami, 40 dag sira, pol kg oreščkov in pol kg slanega peciva), sta preživeli v steni 9 dni.  Plezali sta v alpskem slogu, kar pomeni plezanje brez dodatnega kisika, brez pomoči nosačev. "Vse je potrebno narediti z lastno energijo, kar zmanjša možnost uspeha (na 10%) , a s tem krepi vztrajnost in zrelost odločitev.. in v tem uživaš," je rekla alpinistka.

Predavateljica se je dotaknila tudi svojega poklicnega dela. Poleg raziskovalnega dela na posameznih odpravah je doma sodelovala pri uvajanju novih metod v geografiji. Ena teh je raziskava določitve starosti podora v Velikem vrhu nad dolino pod Košuto. Z geomorfološkimi analizami so dokazali, da je podor v Velikem vrhu nastal pred več kot 660 leti v času Beljaškega potresa, ki je povzročil tudi podor na Dobraču.

Na koncu pa je alpinistka spregovorila o odpravi na Makalu leta 2014, s ciljem ponovitve vzpona na vrh in izvedbo raziskav o vplivu višinskega okolja na človeka ter spremembe v poledenitvi ledenka med leti 1972 in 2014, Iz prikazanih fotografij je bilo tudi nam v dvorani jasno, da se je v dobrih štiridesetih letih jezik ledenika vidno stalil.

"Raziskave so potekale na višini 4800 m in po petih tednih so se odločili, da se vrnemo v dolino, pravi alpinistka, a naslednji dan sem brez vzroka nevarno zbolela.", je povedala Irena. Zaradi hitrega posredovanja helikopterja, ki ga je priklicala Mojca, so jo odpeljali v bolnišnico v Katmandu in po 24 urni negotovosti je Irenina močna narava in volja do življenja zmagala ter jo postopno vrnila nazaj v življenje. Morala je pričeti vse znova, saj je izgubila vid, konec leta 2014 pa ji je potekla še pogodba o zaposlitvi na Univerzi v Ljubljani, vendar trdoživa Irenina narava in vztrajnost dosegata nove skoraj čudežne cilje. Vid se ji je izboljšal in se ji še izboljšuje, v veliko pomoč ji je kontakt z nepalskimi zdravniki, pričela se je vračati tudi nazaj v gore, najprej na dvatisočake v domačem okolju, na njen priljubljeni Storžič, a njeni prihodnji cilji so tudi še osemtisočaki in najljubše pogorje Karakorum v Pakistanu.

¨Občutki, ko stojiš na vrhu, gledaš vrhove pod seboj in vidiš ukrivljeni horizont obzorja, so nepopisni," nam je Irena poizkušala pričarati doživetja z najvišjih točk sveta, kamor se znova vrača. Avgusta lani je v gorovju Karakorum osvojila Minglik Sar, 6050 m, tudi za letos že ima nove cilje. Vrača se tudi v pedagogiko, kot profesorica geografije na eni od naših visokih šol, odpirajo se ji nove poti sodelovanja na področju mednarodnih geografskih raziskav.

Predavateljica je pripovedovala svojo zgodbo s čutom za ljudi in naravo in odgovornim odnosom do sebe in do drugih ter napolnila dvorano s svetlobo in temo premaganih preizkušenj, s posnetkov na platnu pa je čez vse sijalo sonce za nas oddaljenih gorovij, visokih belih vrhov našega planeta. Verjetno ni bilo dvorani človeka, ki ne bi začutil večplastnost njenega cilja, izraženega v naslovu Živeti za gore.

Besedilo: Marija Dolinar

Foto: arhiv Irene Mrak in Milan Jerman

11.03.2016
Izlet v Kozjanski park

Letošnje muhasto vreme v marcu je temu primerno spreminjalo napoved za soboto, vendar predvidenega izleta v Kozjanski park nismo odpovedali. Enaindvajset ljubiteljev narave se nas je sivem jutru odpeljalo po avtocesti v smeri Novega mesta do Krškega, kjer smo krenili ob narasli Savi navzgor, jo prečili in nadaljevali vožnjo proti Brestanici in Senovem ter se skozi vasi Mali kamen, Veliki kamen dvigovali med travnike in sveže zorane njive do Koprivnice in se mimo Gorjan skozi gozdove spustili do Podsrede na terasi doline, ujete v okoliško hribovje in varovane od impozantnega gradu v pobočju pod Orlico.

Na trgu pred Upravo Kozjanskega parka nas je pričakal prof. Dušan Klenovšek, nam na kratko opisal značilnosti Kozjanskega regijskega parka od prvih zasnov do ustanovitve leta 1981 in nam z ogledom filma predstavil biotsko raznovrstnost, ki je park uvrstila med prve štiri najpomembnejša naravovarstvena območja v Sloveniji in evropsko pomembna varstvena območja NATURA 2000.

Na vrtu upravne stavbe je vzbudil našo pozornost Carjevičev prestol, kamor ob prazniku Kozjanskega jabolka, na drugo nedeljo v oktobru, vsako leto posadijo pridelovalca najkvalitetnejšega jabolka. Na vzhodnem delu stavbe je prof. Klenovšek razložil preprost princip delovanja rastlinske čistilne naprave, ki naravno prečisti odplake iz Upravne stavbe parka in lokala v bližini.

Na trgu ni bilo ljudi, kraj je bil ovit v tišino, ko smo za trenutek obstali ob sramotilnem stebru - prangerju in se zamislili, saj so obenj včasih za eno do dve uri priklenili človeka, ki je napravil lažji prestopek. Ob spomeniku Antona Aškerca, ki je služboval v Podsredi, smo stopili v slovensko-bavarsko hišo, si ogledali razstavo kristalov, najdenih v okolišu Podsrede in z zanimanjem ogledovali lično izdelane hotele koristnih žuželk, ki jih na naravoslovnih taborih, pod mentorstvom g. Dušana Klenovška, izdelujejo marljivi šolarji.

Zunaj smo se prepustili vetru, ki je dvigoval poglede na Stare gore nad Podsredo in na poti med obnovljenimi kapelicami križevega pota do cerkve Marije Žalosti na vrhu Stare Svete gore, mi pa smo že zapuščali kraj, se spotoma ustavili ob nahajališču, grobišču fosilnih školjk, nato pa nas je g. Dušan usmeril s ceste na kolovoze in vlažne travnike, kjer smo se med občudovanjem cvetov temnoškrlatnega, blagodišečega in rdečega teloha naenkrat znašli nad domovanjem bobrov ob bregovih Bistrice in njenih pritokih ter si ogledovali rezultate njihove spretnosti pri racionalnem redčenju dreves na obrežju in gradnji jezov, če je to potrebno za varnost bobrovih domovanj. Vsekakor bobri niso taki škodljivci, kot nekateri mislijo, saj v naravi veliko več škode kot bober napravi človek s svojimi nepremišljenimi posegi.

Med vzpenjanjem proti Gradišču je kljub snegu na Vetrniku sonce prijetno grelo, da je bilo oblačil naenkrat preveč. Ogledovali smo krošnje jablan, prepredene z belimi omelami in bršljanom, rumeno cvetoče drene, robove gozda, prekrite s trobenticami in se razgovorili ob primerjavi listov vijolice in kopitnika, ki smo ga našli ob robu poti. Med hojo čez dva strma klanca smo med predahom opazovali temne oblake na severozahodu, ki nas niso dosegli. Čez čas se je pot zravnala in skozi gozd smo zagledali opuščeno kmetijo Čerček, ki jo je Kozjanski park odkupil in zasadil po desnem pobočju stare sorte jablan, levo navzdol pa stare sorte hrušk. Nehote sem pomislila, kako čudovito bo tu gori, ko bodo drevesa cvetela in koliko prijetnega dela bodo imele čebele in druge koristne žuželke, za katere je na vrhu postavljen hotel.

Pot nazaj do Podsrede se mi je zdela lahka, da me je imelo, da bi poletela, a k sreči me je razmočena zemlja na hribu dobro "prizemljila" in se to ni zgodilo, leteli pa so pogledi desno čez Vetrnik, nad grad v Podsredi ter po grebenu Orlice in leteli bi še dlje, če bi bilo mogoče.

Po kratkem odmoru v Podsredi smo se odpeljali v smeri Kozjega proti vasi Buče in se spustili v Grusko jamo. Po stezi smo najprej vstopili v Puščavnikovo jamo, kjer je med obema vojnama živel puščavnik, nato pa smo med šumenjem vode globoko pod nami previdno sestopili na dno doline in obstali od čudesa poigravanja vode s steno, iz katere je izvirala in v plesnih korakih padala po njej v obliki dvojnega slapa ter umirjena odtekala po zamočvirjenem dnu doline. Prevzeti od nenadejane lepote, smo se skoraj tiho in dosti bolj hitro povzpeli nazaj na razgledišče nad steno, se zahvalili prof. Dušanu Klenovšku za strokovno vodstvo po parku ter se ob zatonu dneva obrnili proti domu.

Na stekla avtobusa je narahlo rosil dež, kdor je želel, je še lahko podoživljal raznolikost Kozjanskega parka ter zaznal neko spontano delovanje človeka v njem. S prstom sem poskušala obrisati zarošeno steklo, da bi razločno videla naraslo Savo, ni se dalo, prepustila sem se vožnji in od nekje so se mi vrtinčili v zavest verzi Williama Blake, ki so me spominjali na pokrajino, ki smo jo zapuščali:

V zrnu peska videti ves svet 
in

nebo v roži na poljani.

Večni čas imeti v hip ujet
in

neskončnost obdržati v dlani.

Zapisala:     Marija Dolinar

Fotografije: Andrej in Ksenija Kolenc, Sonja Repnik, Sonja Zalar Bizjak, Sonja Kostevc

01.02.2016
Zakladi Tankovske ceste

So sprehodi in so »sprehodi« po tako imenovani Tankovski cesti, mnogi se na njej sprostijo ob prijetnem sprehajanju in klepetu, si nabirajo moči za nove delovne dni ali preprosto razgibavajo malce ostarela telesa. Drugi pa se na te »sprehode« odpravijo s slabimi nameni, zato neprestano oprezajo okoli  sebe in se v trenutku znebijo svojih »nadlog«.

Ni mi bilo vseeno, ko me je soseda opozorila, da je zaradi množice obiskovalcev Planine in Starega Malna, ki svoja vozila pustijo ob Štirni, na parkirišču in vzdolž Tankovske ceste moč najti obilo odvrženih odpadkov.

Tako sem se z Betajnove odpravil skozi Zadnje doline proti Tankovski cesti in glej ga vraga, takoj za zadnjimi hišami sem naletel na prvi, kmalu nato na drugi in nekaj kasneje še tretji »zaklad« - vrečke z raznoraznimi odpadki, ki skorajda bolj sodijo v kontejnerje za mešane odpadke. Seveda si je marsikdo svojo pot v naravi označil s papirnatim robčkom, cigaretno škatlico, s spektrom plastičnih steklenic raznoraznih pijač in še marsikaj.

Na Tankovski cesti pa se je »zakladništvo« kar nadaljevalo, le da ni bilo nakupovalnih vreč, ampak kar obilne vreče, do vrha napolnjene in skrbno zvezane, ki so mi na obraz privabile potne srage, ko sem jih iz dolin vlačil na cesto.

Tudi nekaj okrasnih pokrovov – »radkap« - je nenamerno ušlo vrlim voznikom, že nekaj let pa je v bregu »spravljenih« obilo azbestnih plošč, ki zahtevajo strokovno odstranitev.

Tako sem se pomikal počasi proti zgoraj omenjenim parkiriščem in za čuda je bilo tu stanje več kot odlično, res je bilo nekaj papirnatih robčkov in dve ali tri pločevinke, očitno mnogi obiskovalci pridno uporabljajo koše za odpadke in kontejnerje na ekološkem otoku, ali pa me je prehitela soseda in pred menoj pospravila večje odpadke.

Vesel sem bil, da nismo planinci, tekači in sprehajalci največji onesnaževalci narave, toliko bolj pa žalosten, da so med nami krajani, ki jim je težko svoje odpadke odpeljati na deponijo.

Ob povratku domov in po prestanem nasilju nad naravo sem si v najinem skalnjaku z veseljem ogledal, kako se prebuja prelepa narava.

Besedilo in foto: Milan Jerman

08.11.2015
Sestanek Odseka za varstvo gorske narave

V A B I L O

Spoštovani varuhi gorske narave, gorski stražarji

in vsi ljubitelji neokrnjene narave,

sestanek Odseka za varstvo gorske narave PD Vrhnika

 bo v sredo, 11. 11. 2015 ob 17.30

 v prostorih PD Vrhnika, Tržaška cesta 11.

 Lepo vabljeni !

 Odsek za varstvo gorske narave

                                                   Marija Dolinar
23.03.2015
Akcija čiščenja planinskih poti

Letošnjo čistilno akcijo je Planinsko društvo Vrhnika izvedlo 21. 3. 2015 skupaj z Markacijskim odsekom in Odsekom za varstvo gorske narave z namenom, da očistimo planinske poti. Markacisti so se odpravili v smeri Starega malna in Lintverna ter se strokovno lotili odseka, kjer vseh posledic lanskega žleda še nekaj časa ne bo mogoče v celoti odpraviti, markacistka pa je na novo označila odsek čez Gačnik, saj je bila na tem področju večina bukev z markacijami v času »žledoloma« podrta.

Preostali prostovoljci so se razdelili v skupine in se lotili čiščenja okolice ob označenih planinskih poteh, ki vodijo čez Storžev grič mimo bukve, čez Špico, odseka čez Blatni dol do vrha Planine, nazaj grede pa so čistili še odsek proti Kurenu.

Bila je sončna, vetrovna sobota in oči so pogledovale tudi v gole krošnje bukev z nalomljenimi vejami, saj nas je pokanje veje, ki je padla po pobočju, navdalo s previdnostjo.

Hitrost hoje je bila tokrat odvisna od števila ostankov vejevja na poteh, katere smo spotoma metali tudi na bližnjice. Bližnjic je veliko manj kot pred leti, nekatere je ob lanskem žledu zakrila tudi narava sama, čeprav nekateri še vedno mislijo, da morajo imeti svoje koridorje, ne glede, na škodo in probleme, ki jih s tem ustvarjajo.

Ugotovljeno je bilo, da je odpadkov po planinskih poteh vsako leto manj, četudi je obisk Planine vsako leto večji, kar pomeni da je osveščenost obiskovalcev glede ravnanja z odpadki v naravi dokaj visoka.

Poleg posameznih plastenk in nekaj PVC materiala, pa je kljub temu ob poteh in v grapah pod njimi,  odvrženo morje papirnatih robčkov, ki so sicer po določenem času razgradljivi, vendar so moteči in niso prav nič v okras čudoviti okolici, saj robove poti  in Planino samo v tem času krasi številno pomladno cvetje, od velikih zvončkov, trobentic, vijolic in podlesnih vetrnic do belega žafrana (nunke) na pobočjih ter jasah.

Planino nad Vrhniko, 733 m visoki vrh z zavetiščem in stolpom, občani Vrhnike in okoliških krajev zelo radi obiskujemo čez vse leto, je pa tudi točka drugih ljubiteljev narave in planincev, saj preko vrha poteka evropska peš pot E7. Planina in njene poti so na nek način naša osebna izkaznica in če bo skrb vseh nas, obiskovalcev, da jo zapustimo čisto in neokrnjeno, morda v bodoče zapiranje bližnjic in pobiranje odvrženih smeti ne bo več potrebno.

Zapis in foto: Marija Dolinar

30.03.2014
Čistilna akcija PD Vrhnika

Planinsko društvo Vrhnika je 22. marca 2014 organiziralo  čistilno akcijo z namenom, da se  po žledu ponovno usposobi za uporabo markirano pot Blatni dol – Planina in da se pobere  odmetane smeti na področjih pod Planino. Dve tretjini udeležencev akcije se je z vodjem  in člani Markacijskega odseka društva zbrala pri Štirni ob sedmih in se napotila na  področje Blatnega dola,  preostala tretjina planincev prostovoljcev pa se je zbrala uro kasneje in se  skupaj s predsednikom društva lotila pobiranja v naravo odvrženih smeti.  Začeli smo pri  kasarni na Stari Vrhniki.  Napredovali smo počasi, meter za metrom. Minila  je zima,  grmovje  in drevje še ni ozelenelo, pa tudi trava še ni bila tako visoka, da bi prekrila odmetane zaklade odpadkov, ki pristanejo  za  robovi cest in se ponekod primejo tudi na grmovje. Zelo zanimivo je bilo, kaj vse nam je uspelo najti in izvleči izza grmovja, ko smo se čisto  malo pomaknili po kolovozih v notranjost na robove jas.  V manjših in večjih vrtačah pristajajo vreče z odpadki, tudi takimi, ki bi se razgradili v naravi, če jih človeška  logika ne bi zapakirala v vrečke kot  so recimo obrezane smreke in ciprese, pa tudi odvrženi organski odpadki živali.  Celo pasje kakce  je bilo mogoče najti  v grmovjih ob poteh,  zavezane v PVC vrečke. So pa tudi posamezniki, ki odvečno šaro namečejo na kup in je bilo potrebno le zakuriti in počakati, da je ogenj pogorel, pa je od navlake vej in lesa ostal samo kup lesnega pepela.  Nekje so ravno to soboto pospravljali tudi doma in se je  odvečen gradbeni material z ostanki železja nenadoma znašel streljaj od udeležencev akcije, kot zasipni material za manjšo vrtačo. Kot da lastnim očem ne moremo verjeti, smo zaprepadeni gledali za traktorsko prikolico, ki se je prazna vračala proti Vrhniki. Če nas ne bi starejši gospod na traktorju zagledal prej kot mi  njega in se nebi tako hitro odpeljal, bi mu povedali, da lahko gradbene odpadke pelje le 2 km dlje in jih varno odloži na urejeno deponijo Tojnice, ki  deluje tudi ob sobotah. Ob nenavadnih najdbah so se zelene in črne vreče  hitro polnile. V prašnem grmovju ob tankovski, smo našli še bolj prašno, pred časom odvrženo tablo, ki je najverjetneje nekoč  pri Štirni  vabila na markirano pot proti Planini. Zanimivo bi bilo izvedeti, kdo je njen avtor? (Glej priponko.)

Očistili smo tudi teren ob poti  Hamex - tankovska cesta  in ob vstopu na markirano pot Hamex – Planina ,  poskušali naravnati betonski količek s tablo, ki je opozarjala na zaprto pot in naj bi planince še vedno opozarjala na previdnost pri hoji proti Planini.  Obhodili smo  robove poti, kolovoze in bližnje ozelenele razgledne jase, od koder so v naše vreče romali robčki, pločevinke piva,  prazni tulci petard od zasebnih praznovanj in še kaj se je  našlo, kar sodi v zasebnost ljudi, pa kot kaže nekateri ne mislijo tako.  

Na  našem »čistilno raziskovalnem pohodu«  smo na nekem kolovozu opazili zanimiv udor, ki najverjetneje predstavlja vhod v še eno kraško jamo ali brezno v obširnem kompleksu jam pod Planino.  Pisano cvetje ob poteh  je znanilo prihajajočo pomlad,  pogled na  brstenje  bukev v okolic  pa  je opogumljal, da  je tudi narava  pričela s počasnim a vztrajnim celjenjem ran, ki jih je  naredil februarski polom zaradi žleda.   Pogled se mi je ustavil na čemažu, ki je  tudi že pognal z gozdne podrasti, listja šmarnic ni bilo še videti vmes,  malo niže,  na dnu večje vrtače  pa je  samevala  velika  modra vreča. Podrto drevje in vejevje  je onemogočalo, da bi jo odstranili.  Počakala bo na ugodne čase, da se jo bo odpeljalo tja, kamor sodi, mi pa smo se počasi »prebili« do Štirne, očistili  še robove ceste v smeri Gabrč in ob predvidenem času zaključili akcijo z okusno malico  pri Jožetu na Storževem griču, kjer so odprta pašnja in pridne roke nekdaj zarasle predele spremenile v valoviti svet manjših vrtač, ki dajejo  zakraseli pokrajini  pod Planino poseben čar.                                                                                                                  Besedilo: Marija Dolinar

02.04.2012
Vrhnika, najbolj zelena občina v SLO

Ja, takšno priznanje je dobila pred kratkim občina Vrhnika. Prepričani smo, da je bolj zelena tudi zaradi vsakoletnih čistilnih akcij, ki jih vrhniški planinci organiziramo že šesto leto zapored.

Odločili smo se, da  jo letos izpeljemo mesec prej kot navadno in se tako priključili akciji Očistimo Slovenijo 2012. Odločitev  se je izkazala za pametno, kajti marsikaj, kar se skrije med listjem, je bilo letos vidno. Zbrali smo se pri „Štirni“ na tankovski cesti. Bilo nas je približno trideset. Ravno prav, da smo se organizirali v skupine in se po tradicionalnem čaju zapodili v strmino proti Planini, v Staje, proti Staremu malnu, proti logaški cesti, po tankovski cesti in na Sv. Trojico. Lotili smo se Tičnice in Zadnjih dolin. Dan prej so južni in vzhodni del čistili otroci iz OŠ Ivana Cankarja. Sv. Trojica je po šestih letih pridnega dela naših rok, izgubila svoj „smetarski „ sloves. Poti na Planino so sedaj res zelo čiste in odpadkov, ki se najdejo na njenih poteh, je iz leta v leto manj. Najbolj moteči so še vedno papirnati robčki. Res, da razpadejo v treh tednih, vendar je pogled nanje vse prej kot lep. Tudi v očem skritih dolinah in vrtačah se vsako leto najdejo obsežni kupi smeti. Dolina Staje in vrtače ob logaški cesti nas nikoli ne razočarajo. Vsako leto imamo tam obilo dela.

Ne morem kaj, da ne bi pripomnila, da smo bili s koordinacijo akcije Očistimo Slovenijo 2012 z občinske strani, razočarani. Morda smo  pričakovali preveč. Povabljeni nismo bili niti na informativni sestanek. Moram pa pohvaliti Komunalno podjetje Vrhnika, ki je ažurno odvažalo zbrane odpadke in se odzivalo na naše pripombe in želje. Tudi fantje iz Slovenske vojske so se zelo izkazali. Hvala vsem, ki ste se odzvali na povabilo in se udeležili čiščenja. Družina Gutnik je  prispevala  celo tri pare pridnih rok. Marsikdo bi lahko izkoristil lepo vreme in odšel na izlet ali doma urejal vrt. Tudi zaradi vseh vas je naša Vrhnika še lepša.

Posebna zahvala velja gostilni „Pri Krajnc“, ki nas vsako leto res kraljevsko pogosti ter je naš največji sponzor, ostali sponzorji, ki so se na ta dan izkazali pa so še: Žganjekuha Jože Šušteršič, One dollar club, Krnica Verd in Vinotoč Orel.

Besedilo:Vida Praprotnik

Fotografije: Pavli Gutnik, Vida Praprotnik in Miro Malneršič

17.04.2011
Čistilna akcija vrhniških planincev 2011

Hladno jutro marsikoga ni zvabilo med prebujajočo se naravo, ki je hitela, da bi nam zakrila odpadke, ki jih to nepredvidljivo človeško bitje odvrže kjerkoli mu paše, a zanimivo, nihče ne nosi odpadkov v hrib, saj jih je toliko lažje zakotaliti po bregu s ceste ali še raje v kakšno dolino.

Zakaj bi olajšal delo planincem, ki jih v našem društvu vsako leto skliče načelnica Odseka za varstvo gorske narave, Vida Praprotnik. Neljuba nezgoda ji je preprečila, da bi z nami delila "radosti" odvrženih odpadkov, a je svoje poslanstvo zaupala svojemu namestniku Darku, ki nas je ob 8.00 postrojil, dva poslal na Planino in nazaj, tri v Staje, Gačnik in Star maln, trije so se podali po tankovski proti cesti za Logatec in kot da bi slutil, da je največ dela po tankovski v smeri vojašnice pod Tičnico, nas je štiri poslal v to smer, Roman pa je s svojim vozilom in prikolico "povezoval" iskalce skritih zakladov.

 Pa še enega pomočnika smo imeli, vsem dobro znana šoja Pika nam je "s kljunčkom pot kazala" do največjega kupa odpadkov, ki jih je vrli nemarnež odvrgel ravno v Pikinem rajonu in že njej vse skupaj ni bilo všeč. Okregaja nas je najprej, a ko je videla, da bomo naravi vrnili svoj čar, nas je pustila na miru in se posvetila naprej svojemu poslanstvu gozdne stražarke.

In kakšen je bil izid akcije?

Darko nam je ob zaključku napel, da mu zadeva ni popolnoma nič všeč, ko smo nabrali krepko manj odpadkov, kot prejšnja leta, hkrati pa je ugotovil, da je iz leta v leto več osveščenih občanov in vedno manj naših sokrajanov, ki si poiščejo v naravi skrite kotičke in tam odvržejo vse, kar ne bi imeli v svojem stanovanju, hiši ali na dvorišču. Kaj mislite, ali delate prav?

Planinca, ki sta čistila poti na Planino sta z veseljem ugotavljale, da ostalih odpadkov ni več, še vedno pa nekateri ne zaupajo našim markacistom, ampak si raje pot označujejo s svojimi papirnatimi robčki, saj mislijo, da bodo le na tak način našli pot nazaj v dolino. Prosimo vas, zaupajte našim markacistom, saj so poti lepo in dovolj označene.

Celotne akcije pa ne bi izpeljali brez naših "sponzorjev", ki so podprli našo akcijo in ob tem trenutku se najlepše zahvaljujemo: Gostilni Pri Kranjcu - Franci Tomažič s.p., Kava bar Medeji - Osredkar Tanja s.p. in Javnemu podjetju Komunalno podjetje Vrhnika d.o.o..

Besedilo: Milan Jerman

Foto: Ivan Kalič in Miro Malneršič

02.11.2010
Juliana, naš edini alpski botanični vrt

V petek, 22. oktobra 2010, se nam je v Mali dvorani Cankarjevega doma na Vrhniki, zgodil pravi botanični posladek.

V  goste smo povabili priznano strokovnjakinjo, biologinjo, dr. Nado Praprotnik, strokovno vodjo alpskega botaničnega vrta Julijana v Trenti. Mala dvorana Cankarjevega doma je bila polna in na sveže postavljena slikarska razstava je bila ravno pravšnji okvir za predavanje. Obiskovalci so prišli iz vseh vetrov in veseli smo, da takšna predavanja pritegnejo tudi tiste, ki niso člani planinskih društev. Seveda se nam je zdel pravi trenutek, da prisotnim nekaj povemo o delu Planinskega društva Vrhnika. Moderator Milan Jerman je prisotne pozdravil in na kratko opisal aktivnosti, ki so se letos dogajale v društvu. Predstavil je opravljeno delo odsekov in skupin. Realiziranih je bilo že 25 pohodov in akcij. Posebej je omenil markaciste, kajti pri vzdrževanju poti je bilo opravljeno res veliko delo. Smola je, ker naši markacisti velikokrat opravljajo Sizifivo delo. Kajti na Vrhniki imamo enega ali dva vandala, ki uživata v uničevanju vodenic (bruna in kanali za varovanje poti pred vodno erzijo). Seveda je potrebno pohvaliti že tradicionalno aktivni Mladinski odsek, ki se vsako leto izkaže pri organizaciji mladinskih taborov. Pa da ne pozabim omeniti spletne strani društva. Kaj bi brez prizadevnih in ažurnih urednikov! Trud in delo, ki ga letos v Planinskem društvu res ni bilo malo, smo nagradili z aplavzom.

Načelnica Odseka za varstvo gorske narave je nato predstavila predavateljico. Našo gostjo smo našli, ko smo pripravljali gradivo za almanah ob petdesetletnici društva . Sodelovala je pri izobraževanju prve generacije Vrhniških gorskih stražarjev pred daljnimi 33 leti. Dr. Nada Praprotnik je muzejska svetnica, vodja Kustodiata za botaniko v Prirodoslovnem muzeju Slovenije. Ukvarja se tudi z zgodovino botaničnih raziskovanj na Slovenskem. Njeno glavno floristično raziskovalno območje so Alpe in Karavanke. Strokovno skrbi za naš edini alpski botanični vrt Julijana v Trenti. Mogoče je za nas posebej zanimivo, da je izdala monografijo Blagajev volčin - naša botanična znamenitost. Njena znanstvena dela, članki,  prispevki, televizijske in radijske oddaje, so tako številni , da jih raje ne bomo naštevali. V septembrski številki Planinskega vestnika je napisala čudovit nekrolog prof. dr. Tonetu Wrabru, ki nas je še letos razveselil s svojim predavanjem Od Devina do Kanina v Cankarjevem domu na Vrhniki. Velikega maža smo se spomnili z minuto molka.

Dr. Nada Praprotnik nas je nato popeljala skozi alpski botanični vrt Julijana. Zgradil ga je 1926. leta Albert Bois de Chesne iz Trsta. Seveda so dela trajala kar nekaj let. Vrt so popravljali, obnavljal , dopolnjevali,... V predavanju smo se sprehodili od nastanka in zgodovine vrta, od primerka do primerka, od cveta do cveta. Kot sem že omenila, smo ta večer doživeli festival najlepšega, kar raste v naših gorah. Dr. Nado Praprotnik smo prosili, da bi nas  strokovno  vodila  po Juliani naslednje leto, ko bomo dali obisk Julijane v naš pohodni koledarček. Predsednik  društva Roman Novak se ji je zahvalim z majhnim darilcem, ki jo bo spominjalo na Vrhniko, ona pa nam je podarila za društveno knjižnico svojo knjigo Alpski botanični vrt Julijana v Trenti.

Ne morem si kaj, da ne bi napisala slavospev Julijani izpod rok dr. Julijusa Kugya.

»V barvah se lesketajoči visoki grebeni Prisanka, silni zatrepi Velike Dnine, stolpičasti zidovi Lepe Špice gledajo vanj.

Pogled iz njega seže daleč po dolini navzgor in navzdol.

Obkrožajo ga štrleče stene zlato rumene sijoče gorske trate, visoki gozdovi, položeni kot kake orjaške blazine na strma pobočja, da vise globoko v modre soteske. Tako je,kot da bi se vsa presunljiva lepota Trente zbrala prav tukaj, da bi gorskemu vrtiču nudila primeren okvir. Naj dobre zvezde vselej bedijo nad njim.«

Zapisala: Vida Praprotnik

Fotografije: Miro Malneršič

 

15.10.2010
Alpski botanični vrt Juliana v Trenti

Da bi vedeli kdo nam bo predaval se spodobi, da predavateljico najprej predstavimo:

»Dr. Nada Praprotnik se je rodila na Jesenicah. Na Biotehniški fakulteti ljubljanske Univerze je študirala biologijo, tam je tudi magistrirala in doktorirala. Dr. Nada Praprotnik je muzejska svetnica, vodja Kustodiata za botaniko v Prirodoslovnem  muzeju Slovenije. Ureja in strokovno obdeluje stare herbarijske zbirke. Ukvarja se tudi z zgodovino botaničnih raziskovanj na Slovenskem. Pripravlja občasne razstave ter piše poljudne in strokovne prispevke o rastlinstvu in varstvu naravne dediščine. Njeno glavno floristično raziskovalno območje so Alpe, predvsem pa Karavanke. Strokovno skrbi za naš edini alpski botanični vrt Julijana v Trenti. Izdala je tri verzije vodnika po Julijani (1976,1989,1997) in monografijo Blagajev volčin - naša botanična znamenitost (2004). Bila je tudi načelnica Komisije za varstvo gorske narave in gorsko stražo pri Planinski zvezi Slovenije.«

Dr. Nada Praprotnik je v septembrski številki Planinskega vestnika napisala čudovit nekrolog prof. dr. Tonetu Wrabru, preminulemu 6. julija letos, ki nas je še 26. januarja razveseljeval in prosvetljeval s svojim predavanjem o svoji poti od Devina do Kanina z botaničnimi in narodnostnimi vtisi zahodne meje slovenstva.

Z dr. Nado Praprotnik sta »pod Vrtačo v Karavankah začela njuno botanično in pozneje prijateljsko sodelovanje«.


25.05.2010
Spoznavali smo Ljubljansko barje

Ljubljansko barje pa res poznam, bo marsikdo rekel. Resnica je, da živimo na Barju, vsak dan se srečujemo z njim, vendar še vedno skriva pred nami obilo skrivnosti.

Člani MDO Notranjske, Odbor za varstvo gorske narave, smo se letos prvič odločili, da organiziramo poučni izlet. Izbrali smo nekaj domačega, nekaj pred našim pragom, Ljubljansko barje. Odločili smo se, da ga pobližje spoznamo od Vrhnike do Podpeči.

Zbrali smo se v soboto, 22. maja, na parkirišču Hofer na Vrhniki. Pričakovali smo skromno število udeležencev, nazadnje pa nas je bilo čez štirideset tako, da nam je avtobus LPP prišel še kako prav. Prišli so ljubitelji narave iz vseh vetrov Notranjske in lepo je bilo videti, kako lepo lahko zaživi meddruštveno sodelovanje Sklepala so se nova prijateljstva, izmenjavale izkušnje.

Najprej smo se ustavili pri Domu ribičev, kjer nam je Nada prijazno postregla z dišečo kavico. Preko starega mostu, katerega je včasih uporabljala opekarna, smo prečkali Ljubljanico in si ogledali bajerje, ki danes služijo predvsem ribičem za ribolov in ornitologom za opazovanje in obročkanje ptic. Vodička Dragica nam je povedala nekaj o nastanku bajerjev in o zgodovini stare opekarne. Lepo, sončno jutro nas je kar poneslo proti Blatni Brezovici. Seveda nismo smeli spregledati štorkljinega gnezdišča na dimniku stare opekarne v Sinji gorici. Par se vrača že desetletje na to gnezdišče in , ko ga ne bo več, ga bomo zelo pogrešali. V Blatni Brezovici nas je čakalo veliko presenečenje. Vedeli smo, da si bomo ogledali zasebno zbirko ptic, vendar kaj takšnega res nismo pričakovali. Gospod Petrič iz Blatne Brezovice je petdeset let zbiral in prepariral ptice in druge živali. Zbirka je res zasebna, zaprtega tipa, vendar bi se lahko kosala s vsako v kakšnem naravoslovnem muzeju. Zaskrbljujoče je dejstvo, da kar kakšnih petdeset procentov prikazanih ptic več ne živi na Ljubljanskem barju. Eksponati so sistematsko urejeni, v vitrinah, označeni s slovenskimi in latinskimi imeni. Res nenavadno za zasebno zbirko!

Polni nepričakovanih vtisov smo se odpeljali do Malga placa. Nekateri so ga spoznavali prvič. Gospa Dragica nam je povedala marsikaj o nastanku tega čudovitega ostanka prvobitnega Barja. Tudi cvetje se je pokazalo v vsej svoji lepoti, predvsem vodne perunike so v polnem razcvetu. Od Malga placa nas je pot vodila do zadnjega ostanka barjanske šote. Po nekaterih podatkih »zraste » en centimeter šote v petsto letih. Naši predniki so jo res pridno »rezali«, kajti ostalo je še samo nekaj kvadratnih metrov.

Vodenje je prevzel Janez iz Logatca. Janez je med drugim tudi gorski stražar, ljubitelj narave in neverjeten poznavalec Ljubljanskega barja. Res ga je bilo zanimivo poslušati, saj je prava zakladnica znanja, podatkov in legend. Preko cvetočih travnikov smo se podali do stare struge Ljubljanice in hodili kar nekaj časa ob njej. Seveda nam je Janez po poti povedal še marsikatero zanimivost. Kot bi bili zmenjeni, se je mimo nas pripeljala dolga kolona starih dvo in štirikolesnikov. Na koncu so nas že bolele roke od mahanja, njim pa se je najbrž pokvarila kakšna hupa.

Odpeljali smo se do Podpeškega jezera,  se nameravali povzpeti na Sv. Ano, od koder bi lahko občudovali vse lepote, ki smo jih in  ki jih nismo prehodili. O Podpeškem jezeru smo izvedeli tudi to, da je po nekaterih podatkih to najgloblje jezero v Sloveniji. Črni oblaki so se začeli  zbirati in nas prepričali, da Sv. Ano osvojimo kdaj drugič.

Skupno mnenje je bilo, da je bil izlet zanimiv in poučen in da si kdaj drugič ogledamo še kakšen drug košček Ljubljanskega barja.

Hvala Miru in Janezu za  skrb in vodenje ! Se vidimo prihodnje leto na kakšnem podobnem meddruštvenem izletu v organizaciji Varuhov gorske narave!

Zapisala : Vida Praprotnik   Posnetki: Vida Praprotnik

19.04.2010
Slovenija, moja očiščena dežela

Letošnja akcija, Očistimo Slovenijo v enem dnevu, je bila res velik in zahteven zalogaj. Vse čestitke organizatorjem.

Menda smo Slovenci spet rekorderji po udeležbi. Zbrala se nas je neverjetna  četrtina milijona v skrbi za čisto okolje. Prepričana sem, da teh 250 000 udeležencev akcije, ne bo nikoli neodgovorno odvrglo nobene smeti. Predvsem je imela vzgojni pomen in najbrž je počistila tudi marsikatero glavo.

Planinci Planinskega društva Vrhnika smo v naši občini najbolj izkušeni, kar se tiče čistilnih akcij. Letos smo jo organizirali že četrtič. Lansko leto smo združili moči s Turističnim društvom Blagajana, letos smo se pridružili vseslovenski akciji, kajti imeli smo na isti dan planirano našo tradicionalno akcijo.

Zbrali smo se ob 8.00 (uro prej, kot ostali) na stalni lokaciji Štirna na Betajnovi. Prišlo je 120 ljubiteljev narave in čistega okolja. Pridružili so se nam člani Smučarskega kluba Vrhnika in ostali ozaveščeni občani. Posebej je potrebno pohvaliti pohodni skupini Zimzelenčki in Sončki, ki sta se pridružili Planinskemu društvu pred nekaj leti iz upokojenskih vrst.

Omeniti in pohvaliti je potrebno tudi Mladinski odsek pri Planinskem društvu Vrhnika. Bili so zelo številčni. Očistili so poti na Planino do Ulovke in Starga malna.

 Ostali smo čistili pobočja Svete Trojice, ob Tankovski in Tržaški cesti vse do Raskovca in verjemite, da je bilo dela za vse dovolj.

Še vedno se najdejo neverjetne stvari. Človeška domišljija je tudi pri odpadkih neizmerna. Ali lahko verjamete, da je bilo na enem odlagališču za tri velike vreče čevljev. Družina je morala biti res številna. Zakaj čevljev ne odpeljejo na Rdeči križ ali Karitas? Saj so bili še čisto uporabni.

Obsojanja vredno je, da nekateri v kraške vrtače še vedno odlagajo nevarne odpadke (salonitno kritino, avtomobilske plašče in akumulatorje, embalažo motornih olj).

Se kljub obveščanju ne zavedajo, kako so ti odpadki nevarni za naše življenjsko okolje!?

Lahko smo veseli in zadovoljni, da smo spet nekaj prispevali v skupno dobro.

Nekaj svojih moči in časa pa tudi stroškov smo žrtvovali, da nam bo vsem lepše in da se bomo še bolje počutili v svoji domovini.

Samo eno imamo, prelepa je in naj bo še bolj čista.

Hvala vsem udeležencem v želji, da se vidimo naslednje leto.

Posebna zahvala velja našima donatorjema Franci Tomažič s.p. (Gostilna pri Krajncu), Vrhnika in Pekarni Baškovč d.o.o., Vrhnika.

Planinski pozdrav

Na Vrhniki, 19. mali traven,2010

Tekst in slike: Vida Praprotnik

načelnica

Odseka za varstvo gorske narave pri Planinskem društvu Vrhnika

06.04.2010
Moja zgodba s Planine

Dobre volje sva se s prijateljico prvi dan po praznikih vzpenjali na našo, v pomlad prebujajočo se Planino. Čudovita narava, vzorno urejene planinske poti, užitek po vzponu na vrhu. Kaj si lahko zaželiš še lepšega!

Vendar, saj nisva mogli verjeti svojim očem. Nad Špico sva zagledali mladeniča, gorskega kolesarja, ki je sistematično odstranjeval debla, ki služijo za oporo jarkom za odvodnjavanje.

Seveda sva ga opozorili na zaprosilo kolesarjem na vrhu, da gorska kolesa ne sodijo na planinske poti, mu povedali, da se je zgodilo že nekaj nesreč ob srečanju planincev in kolesarjev. Skušali sva mu razložiti, da vodenice služijo zaščiti poti pred erozijo.

Opozorili sva ga na Zakon o prometu v naravnem okolju, mu povedali, da je v urejanje planinskih poti vloženo na desetine, tudi stotine prostovoljnih ur.

Vse je bilo bob ob steno, njegovo obnašanje pa zelo nesramno in arogantno.

Tudi on nama je razložil, da odstranjuje debla za sebe in vse ostale kolesarje, ker so nevarna. Planinci naj kar popravljamo pot, vendar on jo bo, po njegovih besedah, vedno znova poškodoval.

S svojim početjem je nadaljeval. Nekaj debel nama je uspelo položiti nazaj, nekaj je bilo pretežkih, nekaj pa jih je ponovno zmetal navzdol po pobočju.

Poklicali sva policijo, ki je bila uspešna. Možje postave so ga oglobili, ob neplačilu globe pa sledi prijava pri sodniku za prekrške.

Seveda  čaka planince spet nekaj ur trdega  dela zaradi mladega objestneža, pot pa je zaradi koles še malo bolj razrita.

Zakaj sem napisala to popraznično zgodbo?

Mogoče jo bo prebral kateri od mladih objestnežev, ki se ne držijo nikakršnih pravil in ne cenijo tujega dela . Morda jo bo prebral kateri od staršev in opozoril svoj podmladek.

Mlade vabim, naj se priključijo Mladinskemu odseku, ki zelo uspešno deluje pri Planinskem društvu Vrhnika. Po tej poti bodo pričeli spoznavati in ceniti naravo, jo varovati in ugotovili bodo, da je v varne in urejene planinske poti vloženo veliko časa in truda.

Morda bodo sodelovali pri kakšni delovno akciji.

Prva priložnost je vseslovenska  čistilna akcija, kateri se pridružuje tudi Planinsko društvo Vrhnika.

Na Vrhniki,  6. mali traven  2010

22.03.2010
Očistimo Ljubljansko barje

Člane Planinskega društva Vrhnika vabimo, da se udeležijo čistilne akcije, ki bo potekala v organizaciji Okoljevarstvenega društva Barjanski zmaj. Koordinator akcije v občini Vrhnika je Turistično društvo Blagajana Vrhnika. Zbirno mesto bo v soboto, 27. marca 2010  ob 8,00 pri spomeniku Ivana Cankarja na Vrhniki.

Ob tej priliki bi vam radi sporočili, da se bo druga čistilna akcija" Očistimo Slovenijo v enem dnevu" odvijala 17. aprila. 2010. V akciji bo aktivno sodelovalo tudi Planinsko društvo Vrhnika. V tej akciji bomo planinci čistili predvsem planinske poti.
Vse informacije vam bomo pravočasno posredovali.

Več o akciji Očistimo Ljubljansko barje najdete na spletu Barje.net

20.04.2009
Čistilna akcija 2009 uspela
 Člani Planinskega društva Vrhnika smo že tretjič zapored  organizirali čistilno akcijo ob DNEVU ZEMLJE.
Akcijo smo že drugič izpeljali v organizaciji Odseka za varstvo gorske narave pri Planinskem društvu Vrhnika in prvič  združili moči  s Turističnim društvom Blagajana Vrhnika.  Prvič in, upam, ne zadnjič.
Zbrali smo se v soboto, 18. aprila 2009, na Betajnovi. Tudi udeleženci, ki so se akcije udeležili v okviru Turističnega društva Vrhnika, so prišli na dogovorjeno mesto.
Otroci, bilo jih je trinajst, so se z mentorico  Anito Čretnik  in starši, čiščenja  Retovja in Močilnika  lotili kakšno uro kasneje.
Med planinci je najmlajši udeleženec, nekajletni Tian , pridno pomagal in bil neverjetno potrpežljiv.  Dokler bodo starši in stari starši na takšen način skrbeli za vzgojo otrok, se nam za lep in čist izgled naše Vrhnike ni bati!
Zbrali se nas je neverjetnih štirideset. Res lepa številka, če pomislimo, da je bilo še pred dvema letoma le pet  udeležencev akcije.
Po prijetnem klepetu, čaju in aperitivčku ( Jože je postavil »šank«), smo se odpravili vsak na svojo zadolžitev.
Člani Blagajane so čistili predvsem poti proti Močilniku , planinci pa smo se letos lotili tudi Sv. Trojice., kjer lahko najdeš neverjetne stvari. Na nekaterih lokacijah so tako obsežna divja odlagališča, da bo potrebno obvestiti Komunalno podjetje Vrhnika, da jih očisti, kajti za nas je bil to prevelik zalogaj.
Veliko veselje nam je naredila šoja Pika, ki se že nekaj časa zadržuje na območju Zadnjih dolin in straši in razveseljuje sprehajalce. Pozobala nam je nekaj piškotov «ozmerjala» nas pa tokrat ni.
Planinske poti na Planino so sorazmerno čiste(razen odvrženih papirnatih robčkov) .
Stanje na planinskih poteh je iz leta v leto boljše , kar je rezultat sprotnega čiščenja in opozarjanja. Velik optimizem vliva dejstvo, da se zavest o varovanju okolja seli tudi med vrhniške planince.
Opoldne smo se spet dobre volje in zadovoljni z opravljenim delom sešli na Betajnovi.
Malo smo poslikali neverjeten kup odpadkov, ki smo ga zbrali in dali izjavo za Radio 1.
Druženje smo zaključili v Starem malnu, kjer nas je Enis kraljevsko pogostil, otroci pa so se razveselili pic, ki jih je prispevala Pizzerija Boter . Dobro hrano smo zalili z vinom, ki nam ga je podaril Orel d.o.o..
Naše aktivnosti so objavili v časopisih VEČER, 7D, spletni strani POZITIVKE in GEA TV  .
Zahvaljujemo se vsem udeležencem in donatorjem: poleg že omenjenih Enis Džajić s.p., Pizzerija Boter, Orel d.o.o.,  še Turšič Anton s.p., Štirn d.o.o., Franci Tomažič s.p..
Naše upanje in želje so, da bi bil drugo leto kup odpadkov dosti manjši , mi pa se vseeno dobimo na prijetnem druženju!

Tekst: Vida Praprotnik          Foto: Vida Praprotnik in Simon Zalar

17.12.2008
Seminarska naloga Vide Praprotnik
"In zakaj sem se odločila, da poskušam v svoji seminarski nalogi opisati in pokazati na nekatere rešitve obnove poti na Planino?" se v svoji seminarski nalogi sprašuje naša varuhinja gorske narave - Vida Praprotnik. S klikom prideš do naloge, klikneš na "full screen" in prebereš vsebino.
15.12.2008
Neurejen motorni promet v naravnem okolj
Planinska zveza Slovenije, Komisija za varstvo gorske narave, je organizirala ob Dnevu gora okroglo mizo z naslovom »NEUREJEN MOTORNI PROMET V NARAVNEM OKOLJU«. Vse o tem perečem problemu najdete na njihovih spletnih straneh.
15.09.2008
Nova "dipl." varuhinja gorske narave

Planinsko društvo Vrhnika je bogatejše za še eno varuhinjo gorske narave, Vido Praprotnik, ki je v soboto 13. septembra 2008 v Mariboru prejela diplomo varuhinje gorske narave ob uspešnem zagovoru svoje seminarske naloge: Obnova planinske poti od »Štirne« do Zavetišča na Planini nad Vrhniko. Za diplomo in nalogo ji planinci iskreno čestitamo in prepričani smo, da se bomo kmalu seznanili tudi z njeno nalogo, ki nam bo še kako prav prišla pri našem pohajkovanju in obnašanju po poteh našo Planino.

Več o podelitvi diplom VI. generaciji tečajnikom varuh gorske narave si lahko preberete na spletni strani Komisije za varstvo gorske narave in ogledate slike v njihovi galeriji.

13.04.2008
Uspešen zaključek čistilne akcije

ČISTILNA AKCIJA V ORGANIZACIJI
ODSEKA ZA VARSTVO GORSKE NARAVE
PRI PLANINSKEM DRUŠTVU VRHNIKA

Planinsko društvo Vrhnika je že drugo leto zapored organiziralo čiščenje poti, ki vodijo na Planino, pa tudi poti, ki potekajo pod Planino.

Lansko leto se je čistilne akcije udeležilo 5 članov, letos pa že kar neverjetnih 26. Seveda smo na čistilno akcijo povabili vse ljudi dobre volje, seveda pa predvsem tiste, ki ljubijo čisto naravo. Tudi podmladek že imamo, saj je najmlajša udeleženka, Ula, štela rosnih 5 let. Ni kaj, zgodaj je potrebno začeti!

Akcija je potekala v nedeljo, 13. 4. 2008. Zbrali smo se ob 8.00 pri «Štirni«. Čeprav smo se še v soboto s skrbjo ozirali v nebo, kajti lilo je kot za stavo, nas je nedeljsko jutro pričakalo brez dežja. Za dobro voljo je že na začetku poskrbel Milan s čajem in sladkim ter slanim pecivom. Njegov najzvestejši odjemalec je bil štirinožnik Pit, ki je ves dan pridno sodeloval pri odkrivanju smeti, saj je po poklicu vohljač.

Vodja akcije, Dare, nas je razdelil v skupine in določil, katere poti bomo čistili. Nekaj jih je čistilo ob tankovski cesti, drugi cesto proti Starem malnu in njegovo okolico. Obdelali smo tudi vse poti, ki vodijo na Planino.Najtrši oreh je bila cesta proti Logatcu, oziroma okolica počivališča na vrhniškem klancu, kjer mrgoli divjih odlagališč.

Ugotovili smo, da so vsaj planinske poti letos čistejše kot lansko leto. Seveda imajo nekateri brezvestneži še vedno posebno veselje z odmetavanjem plastenk in pločevink v naravnem okolju. Predvsem na parkiriščih se najde marsikaj. Tudi to je razumljivo, da si je treba obrisati nos, ko sopihaš v hrib, manj pa je razumljivo, zakaj uporabljen robček ne odneseš domov!

Naša ugotovitev je , da je najteže osveščati prebivalstvo. Vsakdo lahko brezplačno pripelje dnevno 350 kg odpadkov na deponijo Komunalnega podjetja Vrhnika. Brezplačna je tudi oddaja pnevmatik, mi pa smo jih v tej akciji zbrali 96! Kdaj se bomo zavedeli, da nismo dobili narave v uporabo od prednikov, ampak smo jo dobili v čuvanje za naše vnuke!

Po končani akciji, ob 13.00 smo se podprli v Gostilni pri Kranjc (Franci Tomažič s.p.). Za pogostitev se jim iz srca zahvaljujemo.

Zahvala gre tudi donatorjem: Štirn d.o.o. , Turšič Anton s.p. in Enis Džajić s.p. - Star maln, ki so poskrbeli, da nismo bili žejni.

Poti na Planino so sedaj čiste in naj takšne tudi ostanejo!

Razmišljali smo, ali naj objavimo le nekaj slik, pa smo se končno odločili, da objavimo vse, mogoče bo kdo našel kaj, kar je v tem letu od zadnje čistilne akcije odvrgel.

Lep pogled vam želimo v Foto galeriji.

22.11.2007
Čistilna akcija 2008 bo potrebna
Kot vsako leto je narava odvrgla svojo zeleno obleko in sramežljivo pokazala, kaj je pod njo, nič kriva, skrivala. Kot veste smo v aprilu mesecu opravili čistilno akcijo in v njej nabrali za štiri res polne avtomobilske prikolice smeti, ki so jih nevestneži skrili pod okrilje zelene obleke narave. V začetku novembra sem poslikal nekaj meni znanih divjih odlagališč, ki jih bomo "sanirali" v čistilni akciji naslednje leto (13. aprila 2008) pod vodstvom Odseka za varstvo gorske narave pri Planinskem društvu Vrhnika.Če bo kdorkoli izmed vas odkril nova divja odlagališča vas prosim, da nas obvestite na elektronski naslov pdvrhnika@gmail.com ali na mobilno številko 041/254-316 (Darko Horvat). Naš odnos do narave si lahko ogledate v naši Foto galeriji
07.10.2007
Naše srečanje na Planini
V letu 2007 so bili za 5. generacijo varuhov organizirani trije dvodnevni tečaji, krona vsemu pa je bila svečana podelitev nazivov varuha gorske narave 21 tečajnikom, ki so uspešno opravili tečaj. Med njimi je tudi naš bodoči načelnik Odseka za varstvo gorske narave Darko Horvat. Za ta dogodek so si tečajniki na pobudo Dareta izbrali naše zavetišče na Planini. Tečajniki so za ta dan namenili soboto, 6.10.2007 in tudi slabo vreme ni pokvarilo čudovitega razpoloženja s podeltvijo nazivov, ki sta jih podelila predsednik PZS mag. Franci Ekar in podpredsednik Rudolf Skobe. Vse skupaj sta pozdravila tudi predsednik PD Vrhnika, Roman Novak in predsednik gradbenega odbora Milan Jerman, ki je prestavil kratko zgodovino dosedanjih stolpov in potek izgradnje novega. Celotna organizacija je potekala pod budnim očesom načelnice Komisije za varstvo gorske narave, Rozi Skobe. Kako so se imeli si oglejte v Foto Galeriji Odseka za varstvo gorske narave