Untitled Document
Untitled Document
© 2006 Planinsko društvo Vrhnika. |Izdelava: Mesec.org & PD Vrhnika
Untitled Document
Untitled Document
 
 
  - Veseli triglavci
  - Lintverni
  - Triglavke
  - Vašani
  - Povžarji
  - Zimzelenčki
  - Cekinčki
  - Sončki
  - Barjani
 
 
     Zgodovina
     Izleti
     Galerija
     Aktualno
 
 
 
26.11.2017
Pohod Triglavk - Bolnica Franja – Razdrto

Pred nami je predzadnja etapa Slovenske planinske poti. Parkirišče pred šolo krasijo potovalke, ki so obilne, saj jih bo vozil Marjan. Na drugem kupčku pa so nahrbtnički za čez dan. V njih ni stvari, ki bi bila odveč. S temi se bomo oprtale pri Bolnici Franji, kjer bomo letos začele petdnevni pohod po SPP.

 

Prevoz do tja hitro mine ob kavici in klepetu. Tu pa se začne zgodba o Bogdanu in Marjanu. Razgrneta zemljevid, izmenjata nekaj besed, si pokimata, potem pa je vse prepuščeno njuni navigaciji. Vedno jima uspe, občudujem ju na vsakem pohodu, bravo! Letos bo dogovorov več, ker trasa dopušča več srečanj na dan.

 

Poskrbimo za prvi žig, oglasi se piščalka in že krenemo proti Ermanovcu. Dosegle naj bi ga v treh urah in pol, nato pa nadaljevale preko Bevkovega vrha na Mrzlik, kjer nas čaka zaslužen počitek.

 

Ves čas hoje na svoj način doživlja pohod Ivi, ki v objektiv lovi vse lepo in zanimivo. Takole pravi: »Naš prvi dan je v znamenju modre barve. Modre so naše majice in modro je nebo nad nami.«

 

Na kmetiji, Na ravan, pod Bevkovim vrhom, imamo kosilo. Tu se nadaljuje Irenina zgodba, ki se je začela pri njej doma že en teden prej, ko je kuhala obroke za vseh pet dni. Za prvi dan nam je pripravila pečenko, štruklje in solato. Zelo je okusno, najemo se preveč, težko je začeti s hojo v hrib. Vesele smo ker nam uspe še pred nevihto priti na Mrzlik. V prijetni koči utrujenost hitreje mine, občudujemo mavrico, v daljavi vidimo celo Ljubljanski vrh.

 

Zbudimo se v prelepo jutro, začenja se dan za zeleno. Zelene so naše majice, pašniki, travniki in gozdovi. Po žigu na Sivki nas čaka spust v Idrijo, nato pa vzpon preko Hleviške planine na Vojsko. Ugotavljamo, da so spusti težji kot vzponi, če pa so tla spolzka, moraš imeti  veliko sreče, da se ne znajdeš na tleh. Nekaj nas te sreče ni imelo. Prileže se kavica po takem naporu. Dobro nam gre do kosila pod Hleviško planino. Makaroni z mesom in solata, ni boljšega, zopet se prepozno vključi občutek za sitost. Vojsko, prihajamo! Samo tri ure nas ločijo do tam. Niti si ne bomo mogle vsega novega povedati, zato govorimo kar dve ali pa tri hkrati. Po dveh urah smo že bolj kulturne, zmanjkuje nam tem, gruča začne počasi razpadati, tri so potegnile naprej, dve sta šli na minus, eno moti kamenček v čevlju, zamenjati je treba mokro majico ali pa narediti požirek ali dva. Vsem bi se prileglo, da bi že bile na cilju. Hoja po asfaltu je zelo utrujajoča. Končno zagledamo zvonik vaške cerkve, naša odrešitev, in potem nagrada - Irenino sladko zelje. Sledilo je še presenečenje večera. Vaška kulturna skupina nas je povabila na generalko, da jo bodo bolj zares vzeli. V prijetnem narečju so prikazali, kako mladi in stari preživljajo dan. Sliši se nekako takole: »Pa ne pavidat naprej! Ma ni govara. No mrbit sam ta najbliz'm sasidam.«

 

Tretji dan so na vrsti vijolične majice. Vojsko ostane za nami, hodimo mimo pašnikov, čez senožeti, skozi gozdove na gosto posute z večjimi in manjšimi skalami, mimo zanimivega javorja, prisopihamo na oba Golaka. Na prehodu med vrhovoma skoraj prepozno zagledamo planike. Presenečene smo, navajene smo jih opazovati na večjih višinah. Razgled z vrha pa je nagrada za trud. Opazujemo lahko Triglav in morje. Naša Slovenija je res en mali biser.

 

Po spustu mimo Iztokove koče nas čaka kosilo. Dobrodošlo in okusno, kot vedno. Enolončnico z mesom slastno zajemamo z žlico in prikimavamo druga drugi. Do večera moramo priti do dve uri oddaljene Koče A. Bavčarja na Čavnu. Uspe nam  -  veselo zasedemo klopi pred  kočo. Večerja je grofovska, skoraj nam je teklo od komolcev, ko smo zagrizle v dobro pečene mini svinjske krače. Pokamo od zadovoljstva, Dušica pa ne bi bila to kar je, če ne bi poskrbela za glasbo in ples. Utrujenosti ni, plešemo in lepo nam je.

 

Četrti dan, v zelenih majicah zapustimo Čaven, spustimo se do Predmeje, občudujemo spomenik Materi Gori, potem pa stopimo na prekrasno Pot po Robu, z razgledi po Vipavski dolini. Za kratek čas postojimo pri Kamnitem polžu, ki je lepo obnovljen in vreden ogleda. V bližini si ogledamo tudi Otliško okno. Nadaljevanje poti do Sinjega vrha, nas preseneča z lepimi razgledi in zanimivim rastlinjem. Na Sinjem vrhu se sestajajo različni umetniki, ustvarjajo, svoje izdelke pa podarijo v dobrodelne namene. Tu smo se srečali z Vrhničanom Ludvikom, ki pozna okolico. Spremil nas je do svojega vikenda, kjer smo pojedle čudovite nadevane paprike. Seveda je tudi te skuhala Irena. Do Pirnatove  koče na Javorniku je pet ur. Naši vodniki so se odločili, da nam pot malo olajšajo. Sončni zahod opazujemo že z Javornika. Oskrbnica nam odpre kočo, postreže  z večerjo in odide v dolino. Večer mine v živahnem klepetu, z obujanjem dogodkov s prehojene poti in načrtovanjem zadnje etape Slovenske planinske poti, ki nas čaka drugo leto. Ves čas na obzorju lahko opazujemo naš Triglav.

 

Zjutraj odidemo še preden pride oskrbnica. Zopet smo v modrem. Čaka nas razgibana pot do Podkraja, zavetišča pri Abramu, Vojkove koče na Nanosu, nazadnje pa še spust do Razdrtega. V vseh dneh nas je spremljalo lepo, ne prevroče vreme. Vsaka pohodnica je pohod doživljala na svoj način. Med celodnevno hojo je lahko občudovala stvari, ki so ji všeč - od rož, kamenčkov, zanimivih hiš ali pa je  pobožala prijazno živalco, se pogovarjala z domačini in občudovala njihovo narečje.

 

Irena je prav gotovo uživala, ob pogledu na zadovoljne, kimajoče glave, ki so se sklanjale nad vabljive porcije hrane.

 

Marjan in Bogdan sta vsak dan večkrat žarela od sreče, ker jima je dogovor uspel.

 

Jože je samozavestno prevzel vodenje.

 

Cilka, naša šefica, se ni veliko jezila, kar pomeni, da je bila z nami zadovoljna, me pa z njo.

 

Največ potrpljenja smo morale imeti zaradi Štefke in Ivi, kar naprej sta nas hoteli imeti na kupu in to vesele in prijazne. Upamo, da bo kaj koristi od tega.

 

Ob večerih pa nas je razvajala Mateja mlajša; ni besed, to moraš doživeti.

 

Hodimo vedno ves dan, z daljšimi ali krajšimi počitki. Letos smo prehodile 130 km in premagale 2800 višinskih metrov. Najbolj žalostno pa je, da smo vse pridobile na teži. Mislim, da rešitev ni v gibanju, ampak v reku "manj žri".

 

K našemu uspešnemu pohodu so na svoj način pripomogli tudi: Telekom Slovenije d. d., Žito d. d., P.C. Pekarna Vrhnika, Vehar Robi SGV Sinja gorica, Žganjekuha Šušteršič Jože - Gozdni Joža, Fortrade d. o. o., JP Komunalno podjetje Vrhnika, ŠD Povž Stara Vrhnika, Športna trgovina KIBUBA in seveda možje Triglavk: Dušice, Mateje in Pavle.


Vsem najlepša hvala za podporo.

 

Triglavki Ivi in Mateja

Foto: Triglavke

 
 
 
 
Untitled Document
 
  Veseli Triglavci vabijo na Ja...
Viki Grošelj v Cankarjevi kni...
Sončki nad Gračiš&#...
Zimzeleni na barjanskih razgl...
PD Jakoba Aljaža na Planini
Lintverni na Škabrijelu in Sv...
Planinci iz Bele Krajine na P...
Pot dveh slapov

Vse novice
  Pzs.si
Grzs.si
Gore-ljudje.net
Vrhnika.si
Stara Vrhnika.si
Barje.net
Zavod Ivana Cankarja
Zaplana.net
Planinec.si
Hribi.net
  Vreme ARSO
Vreme Vrhnika
Vreme Slovenija
 
  Stolpi na Planini nad Vrhniko skozi čas z gradnjo zadnjega v letu 2008