Untitled Document
Untitled Document
© 2006 Planinsko društvo Vrhnika. |Izdelava: Mesec.org & PD Vrhnika
Untitled Document
Untitled Document
 
 
  - Veseli triglavci
  - Lintverni
  - Triglavke
  - Vaščani
  - Povžarji
  - Zimzelenčki
  - Cekinčki
  - Sončki
  - Barjani
 
 
     Zgodovina
     Izleti
     Galerija
     Aktualno
 
 
 
10.08.2012
Pohod Triglavk – Lenčevih punčk od 24.7. do 28.7.2012
Z Vrhnike smo se odpeljale polne mladostnega žara, velikih pričakovanj in tudi nekaj skrbi. Zavedale smo se, da nas čaka najtežji del Slovenske planinske poti.
Prvi dan je bila osvojitev Raduhe, z lahkim nahrbtnikom, videti lahka, a se je hoja do srečanja z Ireno in Marjanom zavlekla do večera, ker smo vmes tudi vedrile. Po izdatnem obroku nas je čakala še enourna hoja na Robanovo planino, kjer smo prespale.

Prebudilo nas je oblačno jutro. Oprtane s težkimi nahrbtniki za štiri dni smo krenile proti steni. Pred vstopom v steno je začelo rositi. Večurno vzpenjanje po mokri jeklenici ni bilo preprosto. Zelo prav je prišel počitek z okrepčilom na Molički planini. Tako smo lažje dosegle Kocbekov dom na Korošici. Na načrtovano Ojstrico se nismo vzpele, ker je bila ves čas v megli in še rosilo je ves čas.

Peč v koči je bila slabo zakurjena, tako se tudi preko noči oblačila niso povsem posušila.

Pohvala našega vodiča Romana nam je dobro dela. Bil je presenečen nad vzpenjanjem v težkih pogojih, ki so nas spremljali prejšnji dan. Po pohvalnih besedah smo se počutile močne in nahrbtniki se nam niso zdeli več tako težki. Čakala nas je pot preko Planjave na Kamniško sedlo. Hodile smo počasneje kot so predvideli naši vodiči. Tudi na vrh Planjave nismo šle, ker zaradi megle ni bilo razgleda. Pot smo nadaljevale do koče. Po dvournem počitku je sonce obsijalo Brano, zato se je del skupine odločil za vzpon na vrh. Vse so ugotovile, da gre brez nahrbtnikov veliko lažje. Razgled z vrha na prehojeno pot je bil čudovit, nekaj skrbi pa je povzročil pogled na Tursko goro, Skuto, Grintovec in Kočno. Težko bo, naslednje dni bomo hodile ves dan. Ker napovedujejo lepo vreme, bomo morale nositi vsaj dva litra tekočine.

Napoved se je uresničila in prebudile smo se v sončno jutro. Zavedale smo se zahtevne poti, ko smo si nadele še čelade je vse videti čisto zares. Krušljive skale, Kotliči, Sod brez dna, vrh Turske gore in lepe rože so lepote s katerimi si poplačan za trud.

Ob spuščanju s Turske gore proti vznožju Skute smo se čisto po babje raznežile ob pogledu na skupino kozorogov. Niso bežali. Mali kozliči so pili pri mamah kozah, one pa so se sladkale z gorskimi travami. Pogled z gorske idile nam je zdrsnil na steno, po kateri se bomo povzpele na vrh Skute.  Cilj bomo dosegle, o tem ni bilo dvoma. Po dobrih dveh urah smo se srečno objele in si ena drugi čestitale. Lepi, bogati občutki so to in nikoli pozabljeni. Videle smo srečo tudi v očeh naših vodičev. Privoščile smo si dobro malico iz nahrbtnikov. Čim več bomo pojedle, manj bo treba nositi. Spust s Skute proti bivaku ni tako naporen, kljub temu pa je potrebna previdnost. Noge so postale utrujene, prav nam je prišla vsaka zanimivost ob kateri smo se ustavile in si jo ogledale. Zanimivo je pogledati prehojeno pot in se ozreti na tisto, ki nas čaka. Bivak se nam je zdel lepo urejen in ni samo rešitev v sili, bilo bi prav prijetno prespati v njem. Ob prijetnem klepetu smo kmalu zagledale današnji cilj Cojzovo kočo na Kokrškem sedlu. Nahrbtnike smo odložile kar zunaj in se prepustile večernim užitkom. Utrip v koči je bil zanimiv, ker so organizatorji mednarodnega gorskega teka na Grintovec imeli še zadnje dogovore.

Po dobro označeni trikilometrski trasi smo se zjutraj odpravile tudi me. Z nahrbtniki smo se že kar dobro udomačile, tudi hrane v njih ni bilo več veliko. Do vrha smo porabile dobri dve uri. Hoja z vrha do sedla in vzpon na Kočno ni bila prav lahka. Del poti je bilo potrebno lesti samo po trebuhu. Še dobro, da bomo malicale šele ob povratku, smo si mislile. Na vrhu je bilo komaj dovolj prostora za vse, zato smo ga hitro zapustile. Med spuščanjem do nahrbtnikov nam je Roman pokazal drobne ostanke strele, ki sekajo v pobočja Kočne. Mislim, da bo čez nekaj let nižja za kak meter.

Nazadnje sta nas čakala še spusta do Češke koče na spodnjih Raven in do Jezerskega. Spuščale smo se počasi, vodniki so vedeli, da so naše noge po petih napornih dneh utrujene. Pomagala nam je misel na srečanje z Ireno, Marjanom in Heleno, postajala je vedno močnejša in končno se je uresničila. Topli objemi, mrzla pijača, čestitke, nebeška obara, Silvina gibanica …, skoraj preveč lepega in dobrega naenkrat. Žarela so nam lica, bose smo hodile po mehki travi, misli in pogledi pa so nam uhajali nazaj gor na od sonca obsijane vrhove. Na trdna tla nas je postavil Davo Karničar, ko nam je pokazal strma ostenja, na katerih je treniral za spust s smučmi z vrha Mt. Everesta. Obnemele smo. Ko nam je čestital za prehojeno pot, smo se tudi me počutile izpolnjene.

Roman, Jože – hvala za vso skrb in dobro vodenje. Cilka, ti imaš zasluge, da je bilo vse tako kot mora biti. Še vemo ne, na kaj vse si morala pomisliti, da se je vse dobro izteklo. Hvaležne smo ti za vse. Irena, Marjan – bila sta vedno ob pravem času na pravem mestu. Bravo in hvala tudi vama.

Bogdan in Meta sta hodila z nami, nas bodrila, nam sproti čestitala ob osvojenih vrhovih in pošiljala sporočila z dobrimi željami. Vse je pomagalo k uspešno premagani najtežji etapi Slovenske planinske poti.  
Zmagajta tudi vidva!

Zapisala: Triglavka Mateja

Fotografije: Irma Krvina, Jože Školc

 
 
 
 
Untitled Document
 
  Na pohod: Grgarske ravne - Sv...
Lintverni - krožni pohod Mov...
Sončki praznovali desetletnico
24. pohod po Vrhniški planin...
Zimzeleni iskali lepše vreme...
Ansambel Presenečenje za nov...
Barjani na Bohorju
Sončki med vasmi nad Vipavsk...

Vse novice
  Pzs.si
Grzs.si
Gore-ljudje.net
Vrhnika.si
Stara Vrhnika.si
Barje.net
Zavod Ivana Cankarja
Zaplana.net
Planinec.si
Hribi.net
  Vreme ARSO
Vreme Vrhnika
Vreme Slovenija
 
  Stolpi na Planini nad Vrhniko skozi čas z gradnjo zadnjega v letu 2008