Untitled Document
Untitled Document
© 2006 Planinsko društvo Vrhnika. |Izdelava: Mesec.org & PD Vrhnika
Untitled Document
Untitled Document
 
 
  - Veseli triglavci
  - Lintverni
  - Triglavke
  - Vašani
  - Povžarji
  - Zimzelenčki
  - Cekinčki
  - Sončki
  - Barjani
 
 
     Zgodovina
     Izleti
     Galerija
     Aktualno
 
 
19.08.2016
Pohod Triglavk po SPP od Bohinja do Porezna

Za letošnji petdnevni pohod skupine PD Vrhnika  Triglavke je vodstvo skupine (Cilka, Bogdan, Jože in Roman) načrtovalo del Slovenske planinske poti od Komne do Ermanovca. Zaradi občasno slabega vremena nam načrtovane poti v celoti sicer ni uspelo prehoditi, dnevne načrte pa smo uspešno uresničevali.

Naš logistik Marjan ter podpornika Jože in Anže so nas v torek, 26. 7. 2016, že navsezgodaj zjutraj pripeljali na parkirišče ob Koči pri Savici (653m). Za ogrevanje smo se pognali po 48–ih serpentinah mulatjere proti Domu na Komni (1525m). Po krajšem počitku pri domu smo se podvizali  proti Bogatinskem sedlu (1803m), saj je bila pred nami še dolga pot do dnevnega cilja. V dopoldanskem času nas je ves čas grelo sonce, opoldne pa so se že začeli nabirati nevihtni oblaki. Na Prehodcih (1635m) smo se morali odločiti, ali gremo naprej po daljši poti proti Krnu ali se bomo ločili in bo le del skupine odšel proti Planinskem domu pri Krnskih jezerih. Soglasno smo se odločili, da vsi zmoremo pot proti Krnu. Od Peskov do Krnske Škrbine (2058m) so nam prišle prav pelerine in vetrovke, vendar na vso srečo padavine niso bile močne. Do Gomiščkovega zavetišča na Krnu (2182m) smo hodili sicer v oblačnem in vetrovnem vremenu, vendar suhi. Ko se je vreme malo ustalilo, pa smo šli še po razgled na vrh Krna (2244m). Gomiščkovo zavetišče na Krnu je kljub težkim razmeram lepo vzdrževano, za kar sta zaslužna zelo prijetna oskrbnika Nives in Dejan.

V sredo smo se navsezgodaj zjutraj spustili po SPP proti Planinskem domu pri Krnskih jezerih (1385m), kjer smo si privoščili kratek počitek, in nato »nazaj« proti Prehodcem, kjer se je naša pot odcepila v smer proti planini Razor. Tehnično je ta del SPP sicer nezahteven, je pa zahteven zaradi dolžine poti in posledično dolgih, dolgih ur hoje. Za nameček nas je začelo močiti že kmalu za planino na Kalu. V Kočo na planini Razor (1315m) smo prispeli mokri do kože, tudi zaradi »švica« pod pelerinami.

Zaradi slabe vremenske napovedi za naslednji dan so se morali vodniki odločiti, ali tvegati grebensko pot od Vogla proti Črni prsti ali raje prevedriti dan na planini Razor. Že v četrtek dopoldne se je odločitev, da prestavimo ta del poti na petek, izkazala za pravilno. Počitek po dveh dolgih dnevih hoje pa je tudi kar prijal.

Dan, ki smo ga sicer po sili razmer preživeli v koči, smo izkoristili tudi za obveznosti, kot sta žigosanje in podpisovanje 150-ih razglednic. Marjan s kombijem in njegovo vsebino je bil ves čas na razpolago, proti večeru pa nas je obiskal še predsednik PD Vrhnika Jože Šušteršič s svojim dohtarjem in svežimi borovnicami.

Na tem mestu bi se v imenu vseh članov skupine Triglavke zahvalila oskrbnici Doma na planini Razor Viktoriji za res izjemno in nepozabno gostoljubje ter odlične štruklje.

V petek smo se navsezgodaj zjutraj polni novih moči in »v našem stilu« zagrizli v breg proti Voglu (1923m), nato naprej proti Rodici (1964m) in po krajšem postanku za malico proti Črni prsti (1844m). Kljub temu, da se je zjutraj kazal čudovit in jasen dan, so se okrog Rodice opoldne že nabirali oblaki. Del poti smo prehodili v meglici in brez razgleda na primorsko stran. Vreme je le zdržalo, mi tudi in Črna prst je bila pozno popoldne osvojena.

V soboto se je naša pot že obrnila proti domu. Še prej pa nas je čakal spust s Črne prsti do Vrha Bače, kjer nam je Marjan pripravil pozen zajtrk, in naprej do Petrovega Brda. Pri Koči na Petrovem Brdu (804m) smo si nalili studenčnico in se podali  na zadnji vzpon na Porezen (1630m) oz. do Koče na Poreznu (1585m), čemur je sledil še »najdaljši« spust do Raspeta v Davči, kjer se zaključil naš pohod. Ermanovec bo moral počakati na drugo leto.

Toliko raznolikega cvetja, kot smo ga videli, in lepih razgledov, kot smo jih doživeli v teh petih dneh, je pravo razkošje in balzam za dušo vsakega pravega planinca.

Ampak, ni še bilo konec vsega lepega. Za piko na i nas je v Davči čakala izvrstna obara in pečene postrvi…

V imenu Triglavk se zahvaljujem Cilki za organizacijo in vodenje skupine, Ireni za odlično pripravljeno hrano, Marjanu za logistično podporo, Bogdanu, Jožetu in Romanu za varno vodenje po planinskih poteh ter prave odločitve, našim šoferjem Jožetu, Anžetu in Luki za varno vožnjo ter vsem ostalim, ki so kakorkoli pripomogli k izvedbi pohoda.

Besedilo: Martina

Foto: Triglavke

10.08.2016
Planinskemu prijatelju Ilčku v spomin

Dragi Ivan,

vedno, kadar si z razglednega stolpa na Planini ugledal tebi tako dragi Triglav, je zahrepenelo tvoje srce. V poletni vročini te je iz nizkih ravan izvabljal na strme vrhe.

Prijatelju Ivanu, v spomin

(1927 – 2016)

Rodil si se 21. novembra 1927 materi Antoniji Rode – Čotovi in očetu Janezu Novaku, na Ilčkovi domačiji, na Vrhniki. Z bratom Cirilom sta preživljala lepo otroštvo. V želji po poklicu, si se med 2. svetovno vojno izučil za ključavničarja. Odraslega te je čakalo še služenje vojaškega roka. Trajalo je dlje, saj si služil v Titovi gardi, v Beogradu. Tam te je prvič opozorila bolezen pljuč. V želji po delu si odšel v delovno brigado, graditi progo Šamac – Sarajevo.

Zaposlil si se v Industriji usnja na Vrhniki in vso delovno dobo delal v kotlovnici.

Leta so tekla. Tvoja ljubezen Meri, je šele po petih letih snubljenja privolila v poroko. Bilo je januarja 1961, ko sta si podala roki, ki se nista ločili polnih 55 let. Na domačem vrtu na Vrhniki sta si zgradila topel dom, v katerem vama je ljubezen podarila tri otroke: Marjana, Jano in Darinko. Težko si čakal, da so toliko odrasli, da si jih lahko popeljal na tebi tako dragi Triglav. Ne skupaj, vsakega posebej. Marjana, ko je dopolnil 5 let, Jano in Darinko pa z 10 – tim letom. Tam sta ostala teden dni. V spoznavanju lepot gora si otrokom poklonil najlepše darilo, tisto ljubezen do gora, ki je vedno imela svoj kotiček v tvojem srcu.

Prav kmalu je življenje prineslo nove, prelepe trenutke. Rojevali so se vnuki in vnukinje: Marko, Maruša, Mateja, Matjaž, Anja, Špela in Jan. Kako hitro so odrasli! Kar naenkrat sta se z ljubljeno Meri že veselila pravnukov in pravnukinj: Erika, Emila, Anžeta in letos rojene Mije.

Tvoj lepi tenorski glas si razvijal in ohranjal v Moškem pevskem zboru Industrije usnja Vrhnika. Vaš zborovodja je bil Tone Jurjevčič.

Živahen klepet, ob ličkanju koruze v domačem kozolcu, je vedno prenehal, ko sta v duetu zapela s sosedo, Trčkovo Marto.

Kljub bolezni, ki se je pojavila že v letu 2009, si bil poln optimizma. Letos si podaljšal vozniški izpit. Zato, da si lahko na krajšo pot popeljal ženo Meri. Še v tem mesecu si iz trgovine, pripeljal hrano.

Kot vnet planinec in navajen delati, si se redno udeleževal prostovoljnih delovnih akcij na Planini nad Vrhniko.

Ljubezen do planin, te je vedno spremljala in te družila s sebi enakimi. S pohodniki Triglavci, ste dolga leta, leto za letom, prepešačili pot od Vrhnike na Triglav.

Ata Ilčk,

kot vodič si se leta 1991 pridružil prvemu pohodu skupini žensk, imenovani po pokojnem Lenču - Lenčkove punčke. Tebi so bile zaupane tiste najhitrejše, ki v svoji hitrosti rade spregledajo markacijo. S svojim krepkim in umirjenim korakom si nas vodil, da smo vedno hodile v skupini.

Kadarkoli smo se srečali, smo obujali spomine na naše pohode, na naš prvi pohod. Prenočili smo v Bohinjski Bistrici. Čemerno, deževno jutro nas je pričakalo, toda pogumno smo krenili na pot, proti Uskovnici. Med potjo nas je spremljalo hudo neurje. Pohodnice smo zaupale našima vodičema: Lenču in tebi, ata Ilčk. Bila sta mirna in z nami utirala pot, proti Uskovnici. Ata Ilčk, šele po dolgih letih si se izpovedal, da te je bilo takrat pošteno strah!

Leta 1995, po prehojenem prvem delu transverzale od Maribora do Solčave, ti je zdravnica odsvetovala napore. Pogrešale smo tvojo umirjenost, tvoj tenor, saj smo, četudi utrujene rade zapele s teboj.

Še smo se srečevali. Največkrat v gostilni pri Kranjcu, kjer smo dolga leta pohodnice zaključevale, naše petdnevno druženje.

Veliko lepih, prelepih spominov imamo na naše poti. Ne le planinke, tudi planinci, saj si s svojim optimizmom in preudarjenostjo, znal umiriti tudi najbolj razgrete pogovore.

… in zadnja ko ura odbila mi bo,

pod tvojim obzorjem naj spava telo,

kjer radostno ptički naznanjajo dan,

oj Triglav, oj Triglav…….kako si krasan!

Dragi ata Ilčk, hvala ti za dragocene trenutke, ki si jih delil z nami,

tvoji prijatelji planinci.

Ilčku v slovo zapisala Anka Grom: skupina Triglavk

14.08.2015
Triglavke letos osvojile Prisojnik in Jalovec

Skupina dvanajstih  Triglavk – Lenčevih punčk,  s  spremljevalcem in vodniki,  smo nadaljevali pot po Slovenski planinski poti – transverzali. Predlani smo končali pot do Mojstrane. Lani smo bili na jubilejnem Lenčevem pohodu  »z Vrhnike na Triglav«. Letos smo nadaljevali po načrtovani poti po Slovenski planinski poti od Aljaževega doma v Vratih preko Kriških podov, pod Razorjem, Vršiča, Jalovca, izvira Soče, Prehodavcev in doline Sedmerih jezer do Vogarja.

Lani smo osvojili simbol Slovenstva - Triglav. Letos pa Jalovec (2648 m) kralja naših gora, ki je v grbu Planinske zveze Slovenije. Poleg njiju smo osvojile še Prisojnik (2547 m).

Za ta del poti smo potrebovali pet dni od torka, 21. julija do sobote, 25. julija 2015. V soboto, 11. julija, smo kot priprava na letošnji pohod, osvojili še Prisojnik, ki je tudi obvezna točka transverzale.

V torek, 21. julija, ob šesti uri zjutraj, smo se že po običaju zbrali pred Osnovno šolo Ivan Cankar. Prtljago smo naložili v spremljevalni kombi, kjer je bila tudi hrana in pijača. Voznik te prtljage je bil požrtvovalni Marjan. Zapeljali smo se v dolino Vrata, kjer sta tiste dni letovala naša dolgoletna oskrbnika koče na Planini Ema in Mirko Goričan. Še pred vzponom čez Sovatno sta nas pogostila s sladkimi dobrotami , čajem in kavo. Vzpon čez Sovatno je bil naporen, predvsem zaradi sonca. Ko smo dosegli Dovška Vrata (2180 m) so nam oblaki naredili senco, da smo lahko ob pogledu na Kriške pode s Pogačnikovim domom uživali ob lepotah gora.

Tudi drugi dan je bil topel. Že ob jutranjem vzponu na Sedlo Planja (2349 m) smo se dodobra ogreli. Razor nam bo ostal v spominu kot velikan Julijskih Alp, ki ga od vsepovsod obdajajo strme stene. Še dobro, da je bil spust v zahodni steni do studenca Mlinarice v senci, saj se je delal vroč dan. Hoja po zložni poti od Mlinarice do Kranjske planine pod Prisojnikom je bila naporna. Popestril nam jo je gorski ali rdeči apolon (Parnassius apollo), ki je eden izmed najbolj prepoznavnih, a žal tudi najbolj ogroženih dnevnih metuljev v Sloveniji. Pri nas ga lahko opazujemo le še v Julijskih Alpah in na robu Trnovskega gozda. Komisija za varstvo gorske narave poziva obiskovalce gora, da tega prelestnega metulja fotografiramo in opišemo kraj, kjer se nahaja. Roman je vse to opravil v stilu veščega foto reporterja. Od Gladkega roba do Erjavčeve koče, kjer smo drugič prenočili, nas je močil dež. Pri koči sta nas Marjan in Irena pogostila z okusnim pasuljem.

Tretji dan smo začeli že v ranem jutru. Na poti z Vršiča do Koče pod Špičkom smo ob prekrasnem cvetju opazili več primerkov metulja apolon. Proti zavetišču pod  Špičkom smo pospešili korak, da smo ušli nevihti. Po nevihti sta Roman in Jože popeljala pet Triglavk na vrh Jalovca. Samo tisti, ki je že bil na vrhu, ve kaj pomeni osvojitev tega kralja gora. Ko se je ekipa vrnila z vrha je bil to najsrečnejši trenutek našega letošnjega pohoda. Ker na vrhu ni bilo časa za krst prvo pristopnic,  smo to opravili v koči.

V petek zgodaj zjutraj je sledil spust v dolino Zadnja Trenta do Koče pri izviru Soče in naprej  v dolino Zadnjice. Poleg potoka Krajcarica pod spodnjo postajo tovorne žičnice za Pogačnikov dom smo imeli kosilo z bogračem, kot ga zna skuhat samo naša Irena.

Popoldne smo premagali še zadnji vzpon, (čez tisoč višinskih metrov) na Zasavsko kočo na Prehodavcih. Pod mogočnim ostenjem Kanjavca smo se vzpenjali v zatrepu doline vse do mulatjere, ki nas je zlagoma pripeljala do današnjega cilja. Spotoma smo se ozirale na vrhove Razorja, Prisojnika in Jalovca, ki so nam nudili gostoljubje. Pred koncem poti na Prehodavce, nas je spet ohladil dež. Pa nič zato, saj smo se že navadile uporabljati dežnike in pelerine.

V soboto, zadnji dan pohoda, smo spet občudovali dolino Sedmerih jezer. Še vedno je lepa, samo vodostaj v njih je nizek. Drugo jezero, imenovano Rjavo jezero, je skoraj prazno. Na Dednem polju smo obiskale Janeza – Kacino. Potem pa spet po dežju mimo planine pri Jezeru na Vogar. Tam smo spet prišli do našega spremstva in avtobusa. Preoblekli smo se v suha oblačila in končali s piknikom pri gostoljubnem Jonasu, ki nam je odstopil prostor pri svoji koči in tako zaključili še en uspešen pohod Triglavk.

Na koncu naj se zahvalimo vsem donatorjem, ki so nam pomagali pri izvedbi pohoda: Telekom d. d. Slovenije, Rastor d.o.o  Vrhnika, Fortrade d.o.o  Vrhnika, JP KP Vrhnika d.o.o. Vrhnika, ŽITO d. d. PE Vrhnika, Vehar Robert s. p.  Bevke

Besedilo: Bogdan Grom

Fotografije: Štefka Suhadolnik, Roman Novak, Jože Školc

12.08.2014
Triglavke so letos v celoti uresničile zastavljeni cilj

Minilo je štirideset let, odkar so trije Vrhničani Lenč, Pavkar in Urh prvič prehodili pot od Vrhnike na Triglav. V letu, ko se je rojevala samostojna Slovenija, se je Lenču porodila krasna misel: Prav bi bilo, da bi tudi nežni spol doživel čar pohoda. Ideja se je prijela, ženske smo se z navdušenjem začele prijavljati. Že na prvem sestanku se je odločil, da bomo njegove »punčke«. Od takrat smo to pot prehodile devetkrat. Spomin na naš prvi pohod je lep. Tudi letos smo se večkrat s spoštovanjem spominjale Lenča. Z Damjano sta poskrbela za vso organizacijo, z Ilčkom sta prehodila skoraj celotno traso, Metod in Martin sta skrbela, da nismo bile žejne in lačne.

Tako je bilo prvič, bogato in polno doživetij. V nas je zrastla trdna odločitev o vsakoletnem nadaljevanju. Žal nas je Lenč zapustil še pred tretjim pohodom. Njegove punčke hodimo v njegov spomin. Prvo leto ga je zamenjal Jože, naslednje pa Bogdan.

Jutro, na dan letošnjega pohoda ni bilo preveč obetavno, a smo kljub temu z veseljem krenile na pot. Hoja mimo Kurena do Jamnika, kjer nas je čakal dober rogljiček je hitro minila. Tudi nadaljevanje čez Peske do Smrečja ni prineslo nobenih težav. Po obilni malici smo z lahkoto nadaljevale pot po Žirovskem vrhu z Javorčem v Lajše in Gorenjo vas. Pred Hotavljami je začelo deževati. Z odprtimi dežniki smo prišle na piknik prostor ob Poljanski Sori. Marjan je s pomočjo kuharic postavil pravi beduinski šotor. Za kosilo smo pojedle okusne čufte, ki jih je že doma pripravila Irena. Kljub dežju je bilo vzdušje prijetno. S hojo smo nadaljevale skozi Hotavlje, po dolini Kopačnice, do novo nastajajočih toplic pri Topličarju. Med pitjem kave je začelo močno deževati. Do večera smo prispele do spodnje postaje smučišča Počivalo, kjer smo prenočile v prijetnem apartmaju Gatej.

Veselo je bilo naslednje jutro. Dobro naspane smo v lepem vremenu začele s hojo mimo Jureža v zgornji Davči, po pobočju Porezna, mimo Podhočarja na Petrovo brdo. Med potjo smo nabrale veliko lisičk in lepe jurčke. Irena je takoj določila, da bo iz njih skuhala okusno večerjo. Po zelo okusnem sladkem zelju, nas v vročini ni mikal vzpon preko Vrha Bače in Koble. Raje smo se spustile v Podbrdo in se z vlakom skozi tunel zapeljale v Bohinjsko Bistrico. Pot po kolesarski poti iz B. Bistrice v Staro Fužino je bila dolga in naporna. Potolažile smo se v razkošju na travi, ob večerji z gobami. Pred spanjem  v planinskem domu v Vojah, smo si pripravile nahrbtnike za tri dni in se posladkale z borovnicami, ki jih je prinesel Jože.

Z obteženimi nahrbtniki smo se povzpele preko planine Blato, planine Krstenice in planine Jezerce na Velo polje. Zaradi dežja smo vedrile  kar v sirarni pod Vodnikovim domom. Pastirja sta nam skuhala kavo, narezala sir in postregla s kislim mlekom. Ko je dež ponehal, smo nadaljevale skozi Velsko dolino proti Doliču. Na pol poti je že spet začelo deževati, vedno pogosteje smo prečile sneg. Ko se je spustila še megla, so postale razmere čisto zimske. Z dobro orientacijo naših vodičev, smo srečno prišle v Tržaško kočo na Doliču.

Zbudile smo se v pričakovanju vzpona na Triglav. V meglenem jutru smo šle na Planiko. Kadar se je megla vsaj malo umaknila, nam je Bogdan poimenoval vse vrhove, ki so se videli. Ob opazovanju vrhov, smo se tudi odpočile. V dobrih dveh urah, smo se razveselile toplega čaja v Planiki. Med pitjem nam je pogled uhajal  proti vrhu, ki je bil skrit v oblakih. Želja, da ga osvojimo je bila vedno večja. Končno je padla odločitev: Gremo! Če ne bo šlo se bomo lahko obrnile. Zaradi zahtevnega vzpona, smo si nadele zaščitne čelade. Kljub slabi vidljivosti je bilo razpoloženje dobro. Ko pa smo tik pod vrhom prvič zagledale Aljažev stolp je bilo veselje nepopisno.  Meglo je prav gotovo razgnal Lenč.  Ob osvojitvi vrha nas je pozdravilo celo sonce. Nobena ni skrivala solz sreče.

Ob povratku na Planiko so vsem žarela lica, pogledi so uhajali nazaj, gor v strmo ostenje, preko katerega so se podile megle ali pa jih je za kratek čas obsijalo popoldansko sonce. V očeh vodičev smo videle srečo.

Pot do Kredarice je minila v podoživljanju trenutkov na vrhu Triglava- simbola slovenstva. Večer na Kredarici je minil v izmenjavi spominov o prehojeni poti  Povžarjev in Triglavcev, ki sta se tudi udeležili  jubilejnega pohoda.

Tudi zadnji dan, ko smo se spuščali na Pokljuko, nas je motil dež. Skale so bile spolzke, zato tudi tu previdnost ni bila odveč. Utrujene in mokre smo končno prišle na cilj. V dobro voljo nas je spravilo druženje pod napuščem vojaškega objekta. Pojedle smo še vso hrano, ki nam je ostala in se z avtobusom odpeljale na Vrhniko. Pri Kranjc smo se razživele ob dobri jedači in plesu.

V vseh dneh pohoda sta nam bila v veliko pomoč  vodnika  Roman in Jože. Posebno se zahvaljujemo Marjanu, ker je ustregel vsaki »babji muhi« in razumel sitnobo, ki jo stresajo »zmatrane« punčke. Za uspešen pohod je »kriva« šefica Cilka.

Pohod smo opravile ob donatorski podpori: Telekom Slovenija d. d.; Ljubljana;  Fortrade d.o.o., Vrhnika; JP KP Vrhnika d.o.o., Vrhnika; Andreja Križan, Vrhnika; Krka d. d., Novo Mesto; Borut Mrak, Vrhnika; Robi Vehar, Bevke; Unichem d.o.o, Sinja Gorica in Jože Šušteršič, Vrhnika. Tudi njim najlepša hvala za nesebično pomoč.

Zapisala: Mateja in Bogdan

Foto: Jože Školč  

25.08.2013
Pohod Triglavk - Lenčevih punčk po SPP - Storžič, Karavanke od 23.7. do 27.7.2013
Izpred O.Š. Ivana Cankarja se nas je v torkovem jutru odpeljalo 14 Triglavk s 4 vodniki proti izhodišču našega letošnjega pohoda - Mače pri Preddvoru 520 m. Jutro je napovedovalo lep sončen dan. Letos sta se nam na pohodu pridružili dve novi članici: Dušica in Pavla, ki sta bili obe polni pričakovanj.

Po planu pohoda so letos pred nami po Storžiču še Karavanke, ki smo jih iz smeri Dovjega že prehodile pred petimi leti. Po hitro pripravljeni malici v Mačah, nas je polne dobre volje in pozitivne energije pot vodila po lepi gozdni stezi proti domu na Kališču. Ko smo bili že nekoliko višje, se nam je na nekaj mestih odprl prelep pogled na Preddvor z jezerom Črnjava in v daljavi Kranj, Škofja Loko in vrhove nad njimi. Ob poti so bili lično urejeni smerokazi izdelani iz raznih korenin dreves, ki so bili prava umetniška dela, kar resnično pritegne pozornost pohodnikov in polepša že tako lepo naravo. Posebej nas je presenetila ura na drevesu, ki je kazala točen čas, po katerem smo vedeli, da smo že blizu doma na Kališču, kjer smo imeli prvi daljši postanek in prekrasen razgled s terase.

Nadaljevanje poti je sledilo na Storžič 2132 m, kjer smo začeli najprej po široki in skoraj ravni poti, do Bašeljskega prevala, nato pa strmo v hrib mimo nizkih borovcev in kasneje po skalah. Ob poti smo tu že občudovali gorsko cvetje, prve planike, murke in druge rože. Prav vsi pohodniki smo se razveselili vrha Storžiča, kjer smo lahko občudovali gore, ki so nas obkrožale. Vodnik Bogdan nam je že kazal vrhove, ki so jih Triglavke osvojile lani, kot so Skuta, Kočna, Turska gora. Pred nami je bil spust v dolino proti Lomu pod Storžičem. Na prvem delu poti je bila potrebna precejšnja previdnost, zato je bil korak pohodnic nekoliko počasnejši. Nebo se je začelo oblačiti in upali smo, da bo dež še nekoliko počakal, da pridemo do Doma pod Storžičem in res smo imeli to srečo. Ko smo že skoraj povečerjali nas je  poškropilo le nekaj dežnih kapelj. Ker smo se zvečer javljali domačim, so le ti povedali, da je ravno v tem času doma na Vrhniki divjala nevihta z močnim vetrom. Po večernem druženju v domu je sledilo spanje.

Drugi dan smo se po zajtrku vzpeli do Male Poljane. Ob poti preko gorskih pašnikov s kravami je bilo poleg cvetja tudi precej gozdnih jagod in Bogdan nas je presenetil s sveže nabranimi. Na višini 1715 m je bil pred nami že Tolsti vrh in po kratkem postanku za opazovanje okolice, slikanje je sledilo tudi nadaljevanje poti proti Kriški gori. Pot je vodila skozi gozd in se je bolj spuščala. Občudovali smo kraje Gorenjske, katere so nam skupaj z vidnimi vrhovi predstavljali vodniki. Po postanku pri Koči na Kriški gori 1471 m je sledil spust v dolino. Preko travnikov skozi gozd v lepem sončnem vremenu smo komaj čakale da bomo v Tržiču. Tu nas je poškropilo nekaj dežnih kapelj. Ker se je dveh Triglavk lotil prehlad, je bila lekarna zelo zaželena, saj smo prav vse nameravale opraviti pot do konca. Naš končni cilj tega dne Koča na Dobrči 1478 m pa je bila še zelo daleč. Pri večerji ob spremljevalnem vozilu nas je rahlo pršenje dežja spomnilo, da je potrebno napolniti nahrbtnike z obleko in hrano za naslednja dva dneva. V Koči na Dobrči nas je zelo gostoljubno sprejel mlad oskrbnik s svojima pomočnicama. Večerni pogled na Bled z otokom sredi jezera je bil z balkona koče prekrasen. Večer se je zaključil ob veselem vzdušju, dobri glasbi in celo s plesom.

Naslednje jutro pred odhodom smo po zajtrku občudovali balkonsko cvetje, ki tu zelo lepo uspeva, kar pa kaže na pridne roke osebja v koči. Po lepi gozdni poti smo prišli preko planine Prevala do Roblekovega doma na Begunjščici 1657 m. Pred leti je bilo pogorje Begunjščice bogato z manganovo rudo in tu so jo kopali in odvažali v dolino, na kar spominjajo table ob poti. Ob njej smo občudovali vse polno rož in ob poti imeli tudi pitno vodo. Po poti na vrh Begunjščice 2060 m smo ugotavljali kako lepo so jo uredili. Lepi pogledi na okolico in jasno nebo nam je polepšalo dan. Z vrha se je naša pot vila navzdol in na delih s kamenjem, po poti preko melišča smo morali biti znova zelo previdni. Skrb naših vodnikov in opozorila so nas stalno spremljala za varen korak vseh udeleženk. Dom na Zelenici 1536 m nam je nudil bivanje čez noč v obnovljenih prostorih z zelo lepo notranjostjo, vendar z neprijaznim oskrbnikom. V domu smo bivali sami.

Četrti dan smo se na pot odpravili bolj zgodaj, saj je bilo potrebno prehoditi veliko poti pod vročim soncem, s strmim vzponom po kamniti oz. peščeni poti. Ob poti pa znova cele zaplate rož, raznih barv od rumenih, belih, roza - to je prava umetnost narave. Veseli smo bili osvojitve vrha Stola 2236 m, ki je bil poln domačih in tujih pohodnikov. Razgledi proti Avstriji z Dravo in jezeri ter gorami so bili prekrasni. Pot smo nadaljevali do Prešernove koče na Stolu 2174 m, kjer smo si malo odpočili. Bilo je zelo vroče in pred nami še dolga pot do Koče na Golici 1582 m preko planine Seča, kjer so se pasli konji in krave ki so uživali v gorskem miru. Odlična večerja v naravi po njej pa še okusne sladice naših pohodnic so bile dobra priprava za odhod v kočo na Golici in po večernem klepetu pred njo tudi za nočni počitek.

Zadnji peti dan pa je bil nekoliko manj naporen. Hodili smo tik ob Avstrijski meji in občudovali pokrajino naših severnih sosedov. Prelep pogled je bil tudi na naše Julijce, še posebej lepo je bil viden očak Triglav. Prileglo se je posedanje na Hrušenskem vrhu pod katerim je speljan predor Karavanke. Lep zaključek poti smo si pričarali na planini Rožca, saj smo oskrbnika poznali in se nam je pridružil pri kratkem klepetu. Čakal nas je še spust proti dolini, kjer smo počakali na avtobus. Vendar vsega lepega še ni bilo konec. Malo pred domom nas je čakalo posebno presenečenje: sprejem v domači gostilni z ansamblom harmonikašev, najboljšo možno hrano in pestrim umetniškim programom. Vse to je bilo namenjeno našemu Abrahamovcu vodniku Romanu. Naše želje Romanu še za naslednjih 50 let so bile res iskrene. Vzdušje na letošnjem pohodu Lenčevih punčk je bilo enkratno. Doživele smo veliko lepega: hoje, druženja, prijateljstva.

V imenu Triglavk se zahvaljujem za organizacijo, vodenje, odlično pripravljeno hrano in uspešno izpeljan pohod po Karavankah: Bogdanu, Jožetu, Marjanu, Romanu, Cilki in Ireni.

Besedilo:  Jana Fabjan

Fotografije: Krvina Irma, Suhadolnik Štefka, Školc Jože

16.04.2013
Triglavke na Pokljuki

Leto je hitro naokoli in znova smo se Triglavke 6. 4. 2013 zbrale na Pokljuki na dvodnevnem druženju.

Po nič kaj prijaznem deževnem jutru smo se z Vrhnike na Pokljuko pripeljali v pravo zimo z 2 metra debelo snežno odejo. Pred kočo je bilo ravno prav prostora za vse naše jeklene konjičke. Po namestitvi v koči je sledila dobrodošlica, ki smo si jo pripravili z dobro malico, kavo in čajem. Potem, ko se je v koči dobro ogrelo in smo se na veliko razgovorili, smo se skozi okna ozirali v nebo in se še odločali o pohodu. Ker smo si bili vsi edini, da je potrebno na svež zrak, je padla odločitev za pohod na Uskovnico. Najprej smo z Goreljka odšli po cesti čez Rudno polje, mimo športnega centra, kjer smo srečevali zagrete smučarje tekače. Pot nas je vodila navzdol po dobro uhojeni gazi. Ko smo ob poti zagledali leseno kapelico in naprej počitniške hiše, smo vedeli da je planinska koča na Uskovnici (1154 m) blizu. Koča nosi ime po borcih Jeseniško-Bohinjskega odreda, ki so se bojevali tudi na tem območju. Sprejel nas je gostoljuben oskrbnik, ki je poskrbel, da smo se pogreli s toplim čajem.  Koča je bila dobro ogrevana, zelo lepo urejena in pogled skozi okna je nudil lep razgled na zasneženo pokrajino  okoli nje. Čeprav je bil postanek prav prijeten, je bila pred nami še pot na katero smo krenili, da smo še pred večerom prišli v naš začasen dom – v kočo na Goreljku. Kljub temu, da je rahlo deževalo, smo bili zadovoljni, da smo prvi dan uspešno opravili zimski pohod. V koči je po večerji, za katero sta odlično poskrbela Irena in Marjan, čas našega druženja ob pripovedovanju raznih šal hitro minil. Ob topli krušni peči, po lepih doživetjih, nas je premamil spanec in družno smo se odpravili v spalnice, da si naberemo moči še za en dan v zimski idili.

V nedeljo smo dobre volje vstali, se okrepčali in že pogledovali skozi okno kakšno vreme nam bo naklonjeno. Tako prijetno je bilo v koči, da je bila odločitev Ivi, da se bo kar treba odpraviti, res prava. Napotili smo se proti Lipanci, najprej po cesti, nato skozi smrekov gozd navzgor pa preko Javorniške planine (1300 m).  Na planini so številne lesene pastirske koče in staje.  Poleti se tod pasejo krave, pozimi pa so na njej urejene tekaške proge. Prav tu na planini nas je že razveselilo sonce, ki je takoj priklicalo  nasmeh na naše obraze. Pred nami je bil še strm vzpon do Lipance. Ta planina ločuje Pokljuško planoto od doline Krme. V Blejski koči  (1630 m) je za nas prijazno poskrbel oskrbnik in naš postanek smo kar hitro zaključili, saj je bilo kar nekaj počitka željnih planincev in smučarjev za nami. Spust v dolino je bil precej hitrejši, čeprav je sonce poskrbelo, da je sneg postal mehkejši in previdnost pri hoji zato ni bila odveč. Že korak iz uhojene poti, je  imel za posledico, da si se globoko pogreznil v sneg. Na Javorniški planini je bil  lep razgled na okoliške gore in Bogdan nam je kazal v daljavi Viševnik  (2050 m) in Mali Draški vrh (2132 m). Po povratku v „našo“ kočo smo se veselili dobrega kosila, po njem je sledilo pospravljanje koče in  pred nami je bil že odhod proti domu.

Ob koncu smo soglasno sklenili, da bo naše druženje na Pokljuki postalo tradicionalno, zato se naslednje leto znova zberemo v prijetno urejeni koči ob robu gozda. Morda nam bo takrat vreme bolj naklonjeno za pohod v višje hribe.

Bilo nam je lepo, za kar smo zaslužni prav vsi udeleženci.                                         

Besedilo: Jana Fabjan

Fotografije: Jože Školč

27.10.2012
Pohod Triglavk na Ojstrico (2350 m)

V soboto 6.10.2012 smo se z osebnimi avtomobili odpeljali proti Kamniku, pot nadaljevali proti prelazu Černivec, kjer smo le malo pred njim zavili levo in pot nadaljevali proti Kranjskemu Raku in se nato spustili v dolino Podvolovljek. V  baru Gams, tik ob cesti,  smo imeli prvi postanek za jutranjo kavo, kjer smo se ob pripovedih novih šal že dodobra nasmejali.

Polni pričakovanj smo se nato odpeljali proti Planini Podvežak, sprva še po asfaltirani cesti, nato po makadamski cesti, kjer je bilo potrebno vožnjo primerno upočasniti. Na parkirišču pod planino Podvežak smo si oprtali nahrbtnike in se za vodnikom Bogdanom odpravili proti planini Podvežak (1564 m).

Pot nas je vodila navkreber skozi gozd in nato po gozdni cesti  do planine Podvežak. Od tu se nam je odprl lep razgled na Lepenatko in Rogatec, za katera smo se odločili, da ju v spomladi obiščemo, ker sta prav takrat najlepša zaradi pomladnega cvetja.  Tudi  nadaljevanje poti je  skozi gozd  z macesni, preko travnate ravnice in z vzponi  skozi pas ruševja. Nekoliko višje si ogledamo Inkretov studenec s pitno vodo. Ob postanku se kar ne moremo načuditi  sončnemu vremenu, ki nam je polepšal dan.

Prešerno razpoloženi dospemo na Moličko planino, kjer se ob kratkem postanku poleg zaprte Kocbekove koče okrepčamo. Koča je bila postavljena leta 1894 in tri leta zatem še kapela sv. Cirila in Metoda. V času postavitve je bila s 1780 metri n.m. najvišje ležeča kapela na Slovenskem. Pred njo se spomnimo na našo nedavno  preminulo Triglavko Meto, ki je bila ta dan pogosto del naših pogovorov in misli.

Za nadaljevanje poti je vodnik izbral  pot v smeri Korošice, ki nas je potem vodila s Sedelca po Kocbekovi poti, najprej po travniku, ki se nato vzpne po pobočju in nas ozka steza privede do vrha Male Ojstrice, ki ga krasi miniaturni Aljažev stolp, do katerega se vsa navdušena povzpne Ivi. Ostali  smo opazovali okoliške hribe - Dedca, ki se strmo vzpenja nad planino Korošico, prav nasproti Ojstrice, Kocbekov dom na Korošici in modro nebo  brez oblakov. Z nadaljevanjem poti se strmo vzpenjamo, pred nami je pot po skalnatem terenu, prijetnejša je tam, kjer so klini za oprijem. Z grebena je bila lepo vidna Logarska dolina in Robanov kot. Bolj se vzpenjamo, večja previdnost je potrebna.  Kot  ekipa, kjer vodnik in spretnejši v skalah vedno priskočijo na pomoč manj veščim, hitro napredujemo proti vrhu in ob vzpenjanju že opazimo, da se iz dolin dvigujejo oblaki megle. Veselje, ko prispemo na vrh Ojstrice je bilo precejšnje. Vsak si najde svoje mesto za občudovanje okoliških vrhov. Bogdan nam že razlaga imena vrhov, ki so jih Triglavke osvojile letos poleti: Turska gora, Skuta, Kočna ... Pogled se je zazrl v morje megle, ki je zastirala razgled v dolino, vrh je bil v soncu, v daljavi pa beli oblaki, na pogled kot blazine iz puha, na katerih bi lahko lebdel. Ob takih pogledih je potrebno prepustiti domišljiji prosto pot.  Na vrhu so bile dobro razpoložene tudi  skupine drugih planincev, s katerimi smo se malo pošalili.

Sledil je spust z vrha preko Škarij, ki  v zgornjem delu zaradi grušča na poti zahteva veliko mero previdnosti.  Precej nižje smo ob poti občudovali kamnite stvaritve narave kot je pes koder, želva in moškega, kar pa vsake oči vidijo drugače. Ko smo zagledali nizka borova drevesca, smo vedeli, da smo že blizu Kocbekovega doma na Korošici.

Po daljšem postanku z malico smo se v nekoliko oblačnem in hladnejšem vremenu odpravili na pot proti  dolini. Pot se je kar naprej vzpenjala, ali pa se nam je tako samo zdelo, vendar pa ogleda jezera v obliki srca  - Vodotočnik nismo hoteli izpustiti. Pot po travnati površini je bila za utrujene noge prav prijetna. Po markirani poti smo se vračali proti našemu jutranjemu izhodišču preko planine Podvežak, kjer megle ni bilo več.

Pred nami je bila le še vožnja proti domu, a še prej ugotovitev skupine, da je za nami resnično lep pohod, v prijetnem vzdušju pod odličnim vodstvom naših vodnikov Bogdana in Jožeta ter organizatorke Cilke, ki si zaslužijo pohvalo.

Besedilo: Jana Fabjan

Fotografije: Irma Krvina, Štefka Suhadolnik

10.08.2012
Pohod Triglavk – Lenčevih punčk od 24.7. do 28.7.2012
Z Vrhnike smo se odpeljale polne mladostnega žara, velikih pričakovanj in tudi nekaj skrbi. Zavedale smo se, da nas čaka najtežji del Slovenske planinske poti.
Prvi dan je bila osvojitev Raduhe, z lahkim nahrbtnikom, videti lahka, a se je hoja do srečanja z Ireno in Marjanom zavlekla do večera, ker smo vmes tudi vedrile. Po izdatnem obroku nas je čakala še enourna hoja na Robanovo planino, kjer smo prespale.

Prebudilo nas je oblačno jutro. Oprtane s težkimi nahrbtniki za štiri dni smo krenile proti steni. Pred vstopom v steno je začelo rositi. Večurno vzpenjanje po mokri jeklenici ni bilo preprosto. Zelo prav je prišel počitek z okrepčilom na Molički planini. Tako smo lažje dosegle Kocbekov dom na Korošici. Na načrtovano Ojstrico se nismo vzpele, ker je bila ves čas v megli in še rosilo je ves čas.

Peč v koči je bila slabo zakurjena, tako se tudi preko noči oblačila niso povsem posušila.

Pohvala našega vodiča Romana nam je dobro dela. Bil je presenečen nad vzpenjanjem v težkih pogojih, ki so nas spremljali prejšnji dan. Po pohvalnih besedah smo se počutile močne in nahrbtniki se nam niso zdeli več tako težki. Čakala nas je pot preko Planjave na Kamniško sedlo. Hodile smo počasneje kot so predvideli naši vodiči. Tudi na vrh Planjave nismo šle, ker zaradi megle ni bilo razgleda. Pot smo nadaljevale do koče. Po dvournem počitku je sonce obsijalo Brano, zato se je del skupine odločil za vzpon na vrh. Vse so ugotovile, da gre brez nahrbtnikov veliko lažje. Razgled z vrha na prehojeno pot je bil čudovit, nekaj skrbi pa je povzročil pogled na Tursko goro, Skuto, Grintovec in Kočno. Težko bo, naslednje dni bomo hodile ves dan. Ker napovedujejo lepo vreme, bomo morale nositi vsaj dva litra tekočine.

Napoved se je uresničila in prebudile smo se v sončno jutro. Zavedale smo se zahtevne poti, ko smo si nadele še čelade je vse videti čisto zares. Krušljive skale, Kotliči, Sod brez dna, vrh Turske gore in lepe rože so lepote s katerimi si poplačan za trud.

Ob spuščanju s Turske gore proti vznožju Skute smo se čisto po babje raznežile ob pogledu na skupino kozorogov. Niso bežali. Mali kozliči so pili pri mamah kozah, one pa so se sladkale z gorskimi travami. Pogled z gorske idile nam je zdrsnil na steno, po kateri se bomo povzpele na vrh Skute.  Cilj bomo dosegle, o tem ni bilo dvoma. Po dobrih dveh urah smo se srečno objele in si ena drugi čestitale. Lepi, bogati občutki so to in nikoli pozabljeni. Videle smo srečo tudi v očeh naših vodičev. Privoščile smo si dobro malico iz nahrbtnikov. Čim več bomo pojedle, manj bo treba nositi. Spust s Skute proti bivaku ni tako naporen, kljub temu pa je potrebna previdnost. Noge so postale utrujene, prav nam je prišla vsaka zanimivost ob kateri smo se ustavile in si jo ogledale. Zanimivo je pogledati prehojeno pot in se ozreti na tisto, ki nas čaka. Bivak se nam je zdel lepo urejen in ni samo rešitev v sili, bilo bi prav prijetno prespati v njem. Ob prijetnem klepetu smo kmalu zagledale današnji cilj Cojzovo kočo na Kokrškem sedlu. Nahrbtnike smo odložile kar zunaj in se prepustile večernim užitkom. Utrip v koči je bil zanimiv, ker so organizatorji mednarodnega gorskega teka na Grintovec imeli še zadnje dogovore.

Po dobro označeni trikilometrski trasi smo se zjutraj odpravile tudi me. Z nahrbtniki smo se že kar dobro udomačile, tudi hrane v njih ni bilo več veliko. Do vrha smo porabile dobri dve uri. Hoja z vrha do sedla in vzpon na Kočno ni bila prav lahka. Del poti je bilo potrebno lesti samo po trebuhu. Še dobro, da bomo malicale šele ob povratku, smo si mislile. Na vrhu je bilo komaj dovolj prostora za vse, zato smo ga hitro zapustile. Med spuščanjem do nahrbtnikov nam je Roman pokazal drobne ostanke strele, ki sekajo v pobočja Kočne. Mislim, da bo čez nekaj let nižja za kak meter.

Nazadnje sta nas čakala še spusta do Češke koče na spodnjih Raven in do Jezerskega. Spuščale smo se počasi, vodniki so vedeli, da so naše noge po petih napornih dneh utrujene. Pomagala nam je misel na srečanje z Ireno, Marjanom in Heleno, postajala je vedno močnejša in končno se je uresničila. Topli objemi, mrzla pijača, čestitke, nebeška obara, Silvina gibanica …, skoraj preveč lepega in dobrega naenkrat. Žarela so nam lica, bose smo hodile po mehki travi, misli in pogledi pa so nam uhajali nazaj gor na od sonca obsijane vrhove. Na trdna tla nas je postavil Davo Karničar, ko nam je pokazal strma ostenja, na katerih je treniral za spust s smučmi z vrha Mt. Everesta. Obnemele smo. Ko nam je čestital za prehojeno pot, smo se tudi me počutile izpolnjene.

Roman, Jože – hvala za vso skrb in dobro vodenje. Cilka, ti imaš zasluge, da je bilo vse tako kot mora biti. Še vemo ne, na kaj vse si morala pomisliti, da se je vse dobro izteklo. Hvaležne smo ti za vse. Irena, Marjan – bila sta vedno ob pravem času na pravem mestu. Bravo in hvala tudi vama.

Bogdan in Meta sta hodila z nami, nas bodrila, nam sproti čestitala ob osvojenih vrhovih in pošiljala sporočila z dobrimi željami. Vse je pomagalo k uspešno premagani najtežji etapi Slovenske planinske poti.  
Zmagajta tudi vidva!

Zapisala: Triglavka Mateja

Fotografije: Irma Krvina, Jože Školc

15.05.2012
Triglavke na Pokljuki

Sredi aprila se nas je večina članic planinske skupine Triglavk z veseljem odzvala na povabilo dveh članic skupine, ki sta si za praznovanje svoje okrogle obletnice  - 60 let, izbrali Pokljuko. Dobrodošlica v obliki belokranjske pogače je bila v deževnem sobotnem jutru na zbirnem mestu pred osnovno šolo  A.M. Slomška prijetno presenečenje.

Z osebnimi avtomobili smo se odpeljali proti Gorenjski.  Na Pokljuki sta nas v že ogrevani  brunarici , sprejela Slavi in Marjan. Slavljenki Štefka in Ivi sta takoj poskrbeli za močno obloženo mizo z mesnimi in sladkimi dobrotami, ki sta jih pripravili s pomočjo svojih bližnjih. Marsikdo se od tako izvrstnih dobrot ne bi kar tako ločil, vendar smo Triglavke samo čakale, da se je zunaj začelo svetlikat in že smo se podale na pot proti Blejski Koči na Lipanci – 1630 m visoko. Ob poti smo le tu in tam ugledale kako zaplato snega, sicer pa je bilo naokoli vse polno razcvetelih telohov. Po kratkem postanku v koči je padla odločitev, da pot nadaljujemo proti Mrežcam. Tu smo se tudi spomnili na Meto in vodnika Bogdana in na ostale odsotne planinke. Pot po kateri smo se odpravili je bila zasnežena , brez gazi, tako, da sta se morala vodnik Jože in Cilka  kar potrdudit, da nismo brez markacij, ki so bile skrite pod snegom, kam zašli. Višje smo se vzpenjali več snega je bilo pod nogami in proti vrhu je že močno snežilo, pihalo in vidljivost ni bila najboljša. Neverjetno lepo je bilo, ko smo  iz pomladi v dolini prišli na vrh Mrežc – 1965 m visoko,  v pravo zimo. Le nekaj fotografij je bilo še na vrhu in potrebno se je bilo vrniti po isti poti proti Blejski koči ter nato na Pokljuko. Prijetno utrujeni smo se vrnili v brunarico, kjer je sledil program, ki so ga najbolj prizadevne planinke pripravile našim dvem slavljenkama, ki se jima je pri napornem kvizu pridružila še „abrahamovka“ Mateja. Zastavljena vprašanja so bila kar težka, iz odgovorov pa smo izvedeli marsikatero skrivnostno dogodivščino iz naših preteklih skupnih poletnih pohodov. Vse tri tekmovalke so se morale zelo potrudit in dokazat kako dobro poznajo že osvojene vrhove naših prelepih gora. V posebej za to priliko pripravljenih majicah so bile prava zmagovita trojka. Na koncu so si prislužile nagrado.  Po napornem dnevu, polnem vseh kulinaričnih dobrot , naravnih lepot in prijetnega druženja smo se odpravile k počitku.

V nedeljo zjutraj smo se takoj po zajtrku odpeljali  proti Uskovnici. Tam smo smo se napotili na pohod proti številnim energijskim točkam, kjer je bila pri nekaterih prav posebna gneča. Ob nabiranju energije za lajšanje raznih bolezenskih težav, tudi smeha ob pripovedovanju šal ni manjkalo. V teh dveh dneh druženja smo si vsi nabrali dobršno mero energije. Po kosilu je v brunarici kar završalo od pospravljanja, saj je bila pred nami le še vrnitev domov.    

Ob tej priliki se v imenu vseh planink zahvaljujem našima dvema gostiteljicama Štefki in Ivi za res izvrstno pogostitev in jima hkrati voščim še na mnoga  zdrava leta.  Vse najboljše želimo tudi „abrahamovki „Mateji.

Besedilo: Jana Fabjan, fotografije: Jože Školč

06.11.2011
Srečanje Triglavk ob 20. obletnici delovanja

Ob 20. obletnici delovanja smo se Triglavke - Lenčeve punčke skupaj s povabljenimi gosti dne 28.10.2011 zbrale na Planini. Kot se za praznovanje obletnic spodobi, se je naše srečanje pričelo s takoimenovanim uradnim delom.

Vse zbrane nas je najprej pozdravila oranizatorka Cilka, ki je poudarila pomen delovanja planinske skupine za vse pripadnice, ki so jo v teh 20-ih letih sooblikovale in s tem prispevale, da uspešno deluje še danes.

Naš vodnik Bogdan je na kratko predstavil začetek pohodov skupine 17 žensk Planinskega društva Vrhnika, ki jo je ravno v času nastajanja naše samostojne države prvič peš z Vrhnike na Triglav popeljal Lenč, kar je ponovil še dvakrat. Po prvem vodniku skupine je v njegov spomin ohranjeno poleg imena skupine Triglavk še ime Lenčeve punčke. Ker je na mesto preminulega Lenča leta 1995 vstopil Bogdan, nam je na kratko predstavil podvige planinske  skupine, ki je v vseh teh letih 8 krat peš prehodila pot z Vrhnike na Triglav, Slovensko planinsko pot od Maribora do Ankarana, ki smo jo letos začele znova. Poleg tega so bili v vseh teh letih v vsakoletnih 5-dnevnih pohodih osvojeni številni vrhovi slovenskih gora, med katerimi je bilo 22 vrhov z več kot 2000 metri n.m. višine. Povedal je, da se je v  teh letih v skupini zamenjalo kar nekaj planink in kot kaže se za obstoj skupine, ki bo nadaljevala tradicijo pohodništva Triglavk, ni bati. Vzdušje v skupini je prijetno, vsaka udeleženka prispeva svoj delež, vse pa druži skupni cilj – pohodništvo po naših gorah in planinah.

Vzpodbudne besede aktivnemu delovanja skupine v Planinskem društvu Vrhnika nam je namenil predsednik društva Roman in zaželel še veliko uspešnih pohodov in užitkov pri osvajanu vršacev naših gora.

Mateja, ki je ena od dveh pohodnic v skupini že od samega nastanka, se je spomnila vseh udeleženk v skupini v preteklih dvajsetih letih. Posebej se je zahvalila vodniku Bogdanu, Jožetu, Marjanu, Cilki in Ireni, ki sedaj skrbijo, da pohode vsako leto uspešno izpeljemo ter tistim, ki s svojimi prispevki podpirajo aktivnosti skupine, med katerimi je potrebno omeniti Tineta, ki nas vsako leto preseneti z novim lesenim spominkom.

Druženje se je nadaljevalo v prijetnem vzdušju, ob obujanju spominov in kovanju načrtov za prihodnost.

Vse Triglavke – Lenčeve punčke se zahvaljujemo Cilki in vsem, ki so sodelovali pri pripravi Zbornika ob 20. obletnici delovanja Triglavk v PD Vrhnika. Odlično pripravljen zbornik s številnimi fotografijami in pisnimi prispevki podrobno predstavi delovanje skupine in vtise posameznih planink, kar bo prispevalo k ohranitvi spomina na prehojeno pot do danes, ki pa se na srečo vseh udeleženk, pod zavzetim vodstvom, še nadaljuje.

Besedilo: Jana Fabjan       Fotografije: Jože Školč

15.09.2011
Triglavke po Slovenski planinski poti - Pohorje od 26.7. do 30.7.2011

V torek 26.7.2011 smo se Triglavke - Lenčeve punčke zbrale pred OŠ Ivana Cankarja in se z manjšim avtobusom odpeljale proti izhodišču naših letošnjih pohodov po delu Slovenske planinske poti, ki poteka od Maribora do Ankarana.

Pot smo po dobrem okrepčilu iz spremljevalnega vozila pričeli pri Mariborski koči na Pohorju na višini 1080 m. V spomin na očeta slovenske planinske poti Ivana Šumljaka (1899-1984) stoji pred kočo njegov doprsni kip. Pot nas je vodila po gozdni cesti, skozi gozd in kar naenkrat smo bili pri cerkvi sv. Areha v bližini katere je Ruška koča. Pot smo nadaljevali proti slapu Šumik blizu katerega smo imeli postanek za kosilo. V toplem dnevu smo se hladili v senci visokih dreves in bližini potočka, ki je oddajal prijeten hlad. Pri koči na Klopnem vrhu od koder je bil zelo lep razgled na Maribor, smo opazovali konje na paši. Iz Klopnega vrha je pot speljana skozi gozd na nekaterih mestih s precej blatnimi kolovozi. Do večera se je naša hoja skozi gozd z vzponi in spusti končala pri koči na Pesku, kjer smo prvi dan naših pohodov uspešno zaključili. Pred spanjem smo pripravili še prijetno presenečenje Marjanu, ki je pred kratkim praznoval rojstni dan. Koča je bila polna planincev in dobre volje pred spanjem ni manjkalo.

 V hladu jutra smo si z okusno pripravljenim zajtrkom nabrali moči za pot proti Lovrenškim jezerom. Ker je bilo ob poti polno zrelih borovnic, tudi nabiralcev ni manjkalo. Po hoji navkreber skozi gozd je bil naš trud poplačan s prelepim pogledom na Lovrenška jezera. Na Pohorju so barja nastala v plitvih kotanjah na nepropustnih tleh v katerih so se ob velikih količinah padavin razvila močvirja, kasneje barja, po oceni stara 8000 let. Lovrenško barje je največe visoko barje v Sloveniji. Na kilometer dolgem in 300 m širokem Lovrenškem barju se razprostirajo Lovrenška jezera na katerih so prav v tem času cveteli lokvanji. Jezerca so obkrožena z nizkimi gostimi borovci ob robu barja pa so obsežni smrekovi gozdovi. Jezerca so globoka do 1,2 m. Najvišje leži na višini 1529 m in ob njem je lep razgledni stolp. Pot nas je nato vodila čez Jezerski vrh na katerem je postavljen spomenik NOB in proti Ribniški koči pred katero so se že sončili številni pohodniki. Kratek postanek nam je koristil za nadaljevanje poti proti Kopam. Najvišji vrh Pohorja je Črni vrh - 1543 m, kjer izvira tudi najvišji izvir Pohorja. Po kosilu je bil pred nami še lep del poti na katero so nas priganjali oblaki, ki so se pričeli zbirati. Do koče pod Kremžarjevim vrhom je bilo potrebno kar precej navkreber in večkrat navzdol. Koča stoji na JZ Kremžarjevega vrha - 1164 m in je najbolj zahodna pohorska planinska postojanka. Pri kapelici pred kočo je večkrat zazvonil zvon želja za nas pohodnice. Na večerjo se je bilo potrebno spustit nekoliko nižje do prve kmetije, kjer je bilo ob našem prihodu že vse nared. Pohorski kmet nas je gostoljubno sprejel na svoje posestvo in nam za pokušino prinesel med v satju, ki so ga čebele izdelale same. Po kratkem druženju je bil poteben strm vzpon do koče, kjer so nas že pričakale dežne kaplje. Po napornem dnevu je bilo pred nami samo še spanje.

Tretji dan nam je dež pošteno prekrižal načrte, tako smo najprej izboljšanje vremena čakali na prostoru ob spremljevalnem vozilu, kar v lopi za orodje in stroje. Ker je dež postajal vse močnejši, smo si za ta dan zatočišče poiskali v prijetnem okolju Poštarskega doma pod Plešivcem, kjer sta nas toplo sprejela oskrbnika. Čas smo si krajšali s kartanjem in pa s pogovori. Proti večeru je tudi dež že ponehal in tako je bil možen sprehod po okolici. Na srečo se je v petek vreme ustalilo in smo se po spremenjenem planu povzpeli na najvzhodnejši karavanški osamelec, na Uršljo goro - 1699 m, obsijano s soncem in res vredno truda. Ob poti so bili lepi cvetoči turški nageljni. Od tu je lep razgled na Mežiško, Mislinjsko, Šaleško in Dravsko  dolino. Ob domu je cerkev sv. Uršule, ki je našvišje stoječa cerkev na Slovenskem. Njena notranjost je lepo urejena in stene krasijo umetniška dela naših slikarjev. Pot nas je nato vodila skozi gozd preko travnikov do Andrejevega doma na Slemenu. Po nekaj dežnih kapljah ki so nas presenetile pri kosilu, smo nato pot brez dežja nadaljevali v Smrekovško pogorje, ki leži v vzhodnem delu Kamniško - Savinjskih Alp in je edino slovensko vulkansko pogorje.  Vrh Smrekovec je na višini 1577 m. Pred kočo na Smrekovcu - 1377 m nas je pozdravila družina koz, ki je počivala na mizah pred kočo. Večerja ob robu gozda pod kočo nam je dobro teknila. Irena pa je s pripravljenimi dobrotami nahranila tudi mlade fante in dekleta, ki so se zabavali v bližini.

Po prespani noči je sledil še pohod zadnjega dne, s ciljem na Golteh. Golte so apnenčasta razgibana planota na vzhodnem obrobju Kamniško- Savinjskih alp ki jo v večini porašča gozd. Vzpeli smo se na vrh Boskovec - 1587 m. Golte so leta 1987 razglasili za krajinski park in obsega 1223 ha. Prijetnega sprejema smo bili deležni na Mozirski koči, saj nam je oskrbnik zaigral na kitaro in zapel Kekčevo pesem, gospodinja pa nas je postregla s toplim domačim kruhom in s soljo. Prijetno posedanje pred kočo smo morali končati, saj nas je čakal še spust z gondolo v dolino. Tudi za zadnji dan je skrbna Irena poskrbela, da nihče ne bi lačen odšel na avtobus. Po vožnji mimo vrtnarije Skornšek, ki nas je s svojo zunanjo zasaditvijo cvetja očarala, je pot proti Vrhniki res hitro minila.

Ob zaključku smo družno ugotovili, da je bil plan pohodov uspešno in varno izpeljan, za kar se zahvaljujemo odlični organizacijski ekipi: Bogdanu, Jožetu, Marjanu, Cilki in Ireni. Zahvala gre tudi sponzorjem za prispevke.

Besedilo: Jana Fabjan    

Fotografije: Irma Krvina, Štefka Suhadolnik in Jože Školc

12.08.2010
Pohod Triglavk po Zahodnih Julijcih 27.7.2010 – 30.7.2010

Tudi letos smo se planinke Planinskega društva Vrhnika, združene v planinski skupini »Triglavke«, zbrale za pohod po zahodnih Julijcih  v planiranem  času od 27.7. do 31.7.2010.

Izhodišče naših pohodov je bilo v Bovcu, od koder smo se z žičnico popeljali na Kaninske pode (2202 m). Od tam nas je pot vodila do doma Petra Skalarja (2260 m), kjer smo pustili del prtljage in se takoj napotili k osvojitvi prvega planiranega vrha – Visokega Kanina (2587 m). Hoja po tem delu visokogorja nam je razkrivala lepote kraškega sveta. Voda je skozi čas v kamen izklesala razne vdolbine . Čeprav je svet skalnat in mestoma peščen, so nas ob poti

razveseljevali pogledi na živo pisano gorsko cvetje. Sam vzpon na vrh je zelo strm, zato tudi varovan z jeklenicami in olajšan s klini. Potrebna je pazljivost in primerna fizična pripravljenost. Naš trud je bil poplačan s prekrasnim razgledom na Julijske Alpe v Italiji z vrhovi kot so Montaž, Viš , ŠpikHude police in smučišče Sella Nevea, ki je povezano s Kaninom in pa na vrhove naših gora kot so Triglav, Mangart, Krn, Krasji vrh, Kobariški Stol,  in še bi lahko naštevali. Oblačno nebo nas je priganjalo k sestopu z vrha in še pred dežjem smo se vrnili v kočo, kjer smo prenočevali.

Jasno jutro nas je kar vabilo k vzponu na Prestreljenik ( 2499 m), pod katerim je znano naravno okno, ki za ogled privlači številne ljubitelje gora. Pri vzponu na vrh so nam druščino delali tropi belih in črnih ovac na visokogorski paši. Razgledi na okoliške gore in v dolino so bili zopet prekrasni in prav zaradi njih se vsak napor pri hoji izplača. Za spust v dolino Krnice preko Prevale , Planine Krnice v vas Zavrzelno  je bilo potrebno prehoditi skoraj 2000 m višinske razlike. Cvetja ob poti ni manjkalo, kar nam je lepšalo poglede naokoli in res smo lahko ugotavljali kako lepa in neokrnjena je naša gorska pokrajina.

Nočitev nas je čakala v vasi Log pod Mangartom, ki je po močnem plazu pred leti, že lepo obnovljena. V njej lahko vsakdo najde pravi mir in zdi se  kot, da bi se tu zaustavil čas. Naslednji dan smo se namenili na vrh Jerebice ( 2126 m), preko doline Možnice, vendar nam je dež prekrižal načrte. Zaradi varnosti smo se morali vrniti nazaj v dolino. Sledil je ogled mogočnih ostankov trdnjave Kluže iz leta 1639 in kasnejših utrdb v ozki dolini Koritnice , na ustju Bavščice.

Četrtega dne se je deževno vreme še okrepilo in nam tako preprečilo nameravano osvojitev vrha Svinjaka (1653 m) in naslednjega dne vrha Mangarta (2679 m). Pripeljali smo se do koče pod Mangartom, kjer je močno pihal veter,bilo je zelo mrzlo in goro je pobelil sneg. Zadovoljiti smo se morali le s pogledi proti vrhu.

Sprijazniti se je bilo potrebno s predčasnim zaključkom naših pohodov, saj smo spoznali , da je narava nepremagljiva in tudi optimistični planinci jo moramo upoštevati. Res pa je, da so gore večne in možnosti za osvojitve vrhov  bo še mogoče realizirati.

Besedilo: Jana Fabjan   Fotografije: Irma, Štefka in Jože

31.07.2008
Triglavke dale vetra Karavankam

Da, dobesedno tako je bilo so mi pripovedovale, kajti drugi dan njihovega večdnevnega pohoda je imel orkanski veter namen pomesti jih z grebena Belščice. A ni mu uspelo. Dekleta so zmagale in začrtano pot od Dovja do Pungart planine so uspešno opravile.

Posredovale so nam nekaj fotografij, ko utrnejo vtise nam bodo namenile še komentarje pod fotografije, niso pa pozabile na nekaj nas srečnežev in nam, kot običajno, poslale svoje pozdrave, kjer je na prvi strani začrtana pot, na drugi strani pa so stvarni dokazi (žigi), kako so opravile z zelo razgibano potjo (KLIK).

 Fotografije si oglejte v njihovi Foto galeriji.

31.07.2007
Triglavke opravile s potjo Hotavlje-Tolminska korita

Triglavke - Lenčeve punčke smo letos v času od 24. do 28. julija 2007 opravile s potjo Hotavlje - Tolminska korita in na nekaj naslovov poslale pozdrave (le oglej si jih, s klikom na kartico spodaj) s žigi točk, ki smo jih obiskale. Kako smo opravile s potjo pa si lahko ogledate na fotografijah.

16.04.2007
Plan pohodov za leto 2007
 
Untitled Document
 
  Strojni tlaki - estrihi kon&#...
Lintverni na Kamnitem lovcu, ...
Zavetišče na Planini osv...
Celodnevno družabno sreč...
Akcija Lintvern prestavljena
Sončki od Osankarice do ...
Prostovoljna delovna akcija -...
Nova koča v križanki Naš...

Vse novice
  Pzs.si
Grzs.si
Gore-ljudje.net
Vrhnika.si
Stara Vrhnika.si
Barje.net
Zavod Ivana Cankarja
Zaplana.net
Planinec.si
Hribi.net
  Vreme ARSO
Vreme Vrhnika
Vreme Slovenija
 
  Stolpi na Planini nad Vrhniko skozi čas z gradnjo zadnjega v letu 2008