Untitled Document
Untitled Document
© 2006 Planinsko društvo Vrhnika. |Izdelava: Mesec.org & PD Vrhnika
Untitled Document
Untitled Document
 
 
  - Veseli triglavci
  - Lintverni
  - Triglavke
  - Vašani
  - Povžarji
  - Zimzelenčki
  - Cekinčki
  - Sončki
  - Barjani
 
     Zgodovina
     Izleti
     Foto galerija
     Aktualno
 
 
11.09.2017
Sončki od Osankarice do Ruške koče na Pohorju

Sončki smo se odpeljali proti Pohorju skozi Slovensko Bistrico, do hribovske vasi Veliko Tinje. Ob občudovanju zelenih pobočij s samotnimi vasmi in kmetijami pod nami, smo prispeli do zaselka Trije kralji in na Osankarici  začeli  s hojo v želji, da prehodimo našo četrto "pohorsko etapo."

Kako samosvoji so pohorski gozdovi, sem se spomnila takoj, ko smo stopili na lesene podeste v smeri Črnega jezera, naravnega rezervata, obdanega z značilnimi travami visokega barja. Obstali smo ob njegovem robu, pod smrekami, ki so se zrcalile na mirni površini temnega jezera. Za trenutek nas je objela tišina, kot, da je vsem zastal dih, nato pa se je kolona razpotegnila naprej v gozd. Vse je dišalo po vlagi in smrekah, ki so se v dolgem vročem poletju naužile toplote in oddajale to dopoldne  v okolico svoj vonj, ki smo ga dihali s polnimi pljuči. Spustili smo se do potoka Lobnica in ga prečili na področju Bajgot, kjer se odcepi strma pot k slapovoma Lobnice v pragozdu Šumik, 57 ha velikemu gozdnemu naravnem rezervatu. Krenili smo desno mimo oznake za pragozd, se rahlo dvigali čez poseke naprej pod visoke smreke in se le ponekod umikali nizkemu vejevju bukev. Oči pohodnikov so bile nemalokrat uprte v tla, v želji, da bi med številnimi gobami našli tisto pravo…

Urejene planinske poti slovenske planinske transverzale so dajale občutek varnosti, sama bi se sicer prav lahko izgubila v prostranosti teh gozdov, večinoma poraslih s travo, ki je obsijana s soncem trepetala v hladnem vetru in dajala navdih pravljičnosti, da sem si zlahka predstavljala hudobne in dobre vile ter škrate iz Tomažičevih Pohorskih legend, priljubljenega branja  v času mojega otroštva, a cerkev sv. Areha s kapelo sv.Lovrenca je bila resnična pravljica sredi travnika na Arehu na Ruškem Pohorju. Tam  nas je čakal tudi avtobus, v Ruški koči, najstarejši pohorski planinski postojanki, pa okusen pohorski pisker.

Nazaj grede so pogovori potihnili. Sanjala sem v odtenkih zelene 13,6 km dolgo pot in ko je nekdo omenil Kačurjevo, menda pelje naravnost, mimo enajste šole nekam levo, sem se v trenutku zbudila, saj bi skoraj pozabila izstopiti.  Hvala planinski vodnici za skrbno načrtovani prvi pohod v novi sezoni in tudi šoferju, ki nas je spretno in varno pripeljal domov - če bi jaz vozila pohorske ovinke z avtobusom, ne bi šlo tako gladko…

Besedilo:     Marija Dolinar

Fotografije: Tatjana Rodošek, Sonja Zalar Bizjak

Zemljevid:   Srečo Kenk

27.06.2017
Sončki na zadnjem pohodu prvega polletja 2017

Tudi mi, malo starejši, si zaslužimo počitnice, prav tako kot šolarji.

Naš zadnji pohod v prvi polovici leta nas je popeljal pod "poveljstvom" bevške Sonje in njenega Viktorja po pašnih planinah nad Bohinjskim jezerom, ki so kljub svojim krasotam kar malo zapostavljene. Vsem se kar preveč mudi z izhodišča Blato preko planine pri Jezeru naprej proti Sedmerim jezerom, na lepo Špičje, Prehodavce, pa do našega Triglava.

Veseli smo bili tudi "naše" Sonje, ki se nam je po kratki odsotnosti pridružila. Vse od vremena, razpoloženja in razgledov je bilo nepozabno. Obrazi pohodnic in pohodnikov (29) so bili vedri in sproščeni. Še gad, ki smo ga presenetili ob poti, ni zgledal tako grozljiv, čeprav ni bil prav navdušen nad toliko občudovalci.

Kljub zavidljivih prehojenih 14 km in 800 višinskih metrih smo vsi zadovoljni končali s pohodom. Nekateri so celo predlagali, da bi opravili še končni izlet pred počitnicami, pa potem z idejo ni bilo nič.  Vesele počitnice in nasvidenje jeseni.

Besedilo:     Sonček, ki je star toliko, kot zgleda

Fotografije: Tatjana Rodošek, Sonja Zalar Bizjak, Sonja Repnik

Zemljevid:  Srečo Kenk

15.06.2017
Sončki na Reški planini nad Preboldom

S štajerske avtoceste smo se na izvozu za Šempeter usmerili  proti Preboldu in se mimo cerkve sv. Pavla obrnili v pobočje Gradišča. Med hribovskimi kmetijami vasi Marija Reka smo se pripeljali do Planinskega doma pod Reško planino in se sprehodili do cerkve Marije Vnebovzete z  razgledom na okoliška hribovja.

Od table Krožna učna pot Marija Reka smo šli po cesti, občudovali orjaške lipe in obstali pri tabli s popisom drevesnih vrst, in ob geološkem stolpcu s plastmi kamnin, ki se pojavljajo na območju občine Prebold. Pri  Popelovi kapeli smo krenili desno mimo informacijske table za Plezalno steno in na razpotju s ceste sledili markacijam v strmino, ki ni popustila, dokler nas ni steza pripeljala na greben Reške planine med čudovite več debelne bukve in čez čas na njen 925 m visoki vrh,  prepreden s travo in podrtim drevjem. Posedli smo po trohnečih deblih in štorih ter malicali. Med osamelima  smrekama sem gledala Spodnjo savinjsko dolino in njene kraje, se spogledovala z Goro Oljko in šoštanjskim dimom nekje v ozadju. Nadaljevali smo čez poseke z mladimi smrekami in listavci do smrekovega gozda in  ob njegovem robu navzdol do vikenda Mrzličar in se med cvetočimi travami spustili na cesto do kmetije Završnik in čez dvorišče navzgor na pot ob gozdu, na steze v pobočju Tolstega vrha ter uživali v hoji, ki jo je hladil rahel vetrič vse do Počivalnika, kjer smo zavili navzdol do travnikov in hiš ter prišli na cesto ob nekdanji Tekstilni tovarni Prebold, kjer nas je osvežil rahel dež, da smo pohiteli v klanec mimo graščine skozi park do parkirišča, kjer je čakal avtobus.

Na poti domov mi gneča in požar ob avtocesti nista dvignila adrenalina. Zleknjena na sedež sem  tavala po poteh na Reško planino in namesto smradu dima, vonjala lipe, ki bodo gor prav kmalu cvetele. Še bi šla doživet njen vrh, ki me v svoji drugačnosti in zapuščenosti vabi, da bi tam sedela dolgo in se prepričala, če se res tako divje samotno dviga iz Posavskega hribovja, kot se mi je to zdelo danes.

Besedilo:     Marija Dolinar

Fotografije: Tatjana Rodošek

Zemljevid:  Srečo Kenk

26.05.2017
Sončki na Golici

Dan potem, ko je zagorel Kemis, smo se Sončki odpeljali na Jesenice, do vasi Planina pod Golico na nadmorsko višino 950 m in prve narcise smo opazili v travah nad cesto že med vožnjo.

S hojo proti 1835 m visoki Golici smo začeli po sankaški progi. Pri Korlnovem rovu smo krenili levo navzgor ob slapu in se pod visokimi smrekami dvignili do spodnje postaje žičnice, kmalu prešli gozdno mejo ter čez travno pobočje ob pogledu na Julijce in Zahodne Karavanke premagali strmino do koče pod Golico. Zagrizli smo v pobočje gore, opazovali spomladanske in clusijeve svišče, občasno gledali gore naokoli, pazili pa tudi na varen korak. Na grebenu smo se obrnili levo do planotasto razširjenega vrha Velika Golica s prepadno severno steno nad dolino Drave, ki je nudil razglede na hribovja do južnega obzorja, na vzhodne Karavanke in Kamniške ter bele vrhove Julijcev,  prepoznali  pa smo tudi kakšnega v oddaljenih Turah.

Vračali smo po grebenu Krvavke in Male Golice, po travnih pobočjih, posutih s cvetovi ključavnic, kot so narcise, glede na legendo, poimenovali ljudje v teh krajih. Na sedlu Suha smo se usmerili proti Markljevem rovtu in se ob Savskih jamah, nekdanjih rudnikih železove rude, na katero spominjajo rdeče kamnine ob Črnem potoku, vrnili nazaj do mostu pri Korlnovem rovu.  Ob zadnjih korakih navzdol proti vasi Planina me je osupnil pogled na beli Triglav. Ustavili smo se na pokopališču ob cerkvi  sv. Križa, ob grobu alpinista in gorskega reševalca Joža Čopa, nato pa si ogledali  še  minimundus Alpe v malem, delo slikarja in rezbarja Cena Razingarja.

Sonce se je spustilo nad zahodne vrhove in osvetljevalo Golico ter vasi pod njo, mi pa smo se vozili proti dolini Save, razpoloženi in upravičeno ponosni, saj smo prehodili 14,6 km s1000 metri vzpona in prav toliko spusta. Začuda me naslednji dan noge niso bolele, saj je bila tura skrbno načrtovana in prav tako tudi izpeljana. Spomini na nepozabne razglede in narcise z rdeče obrobljeno čašico občasno še zacvetijo v meni in povsod naokoli.

Besedilo:     Marija Dolinar

Fotografije: Tatjana Rodošek, Sonja Repnik, Sonja Zalar Bizjak

Zemljevid:   Srečo Kenk

11.05.2017
Sončki na južnem robu Dobroveljske planote

V oblačnem jutru smo se odpeljali na Vransko in levo navzgor do prelaza Lipa z dvodebelno lipo in kapelico, ki je nekoč usmerjala romarje proti Novi Štifti. Prelaz ločuje planoti Menina in Dobrovlje ter povezuje Vransko in Šmartno ob Dreti v Zadrečki dolini.

Štartali smo po markacijah za Savinjsko planinsko pot in evropsko pešpot E6 v smeri sv. Jošta in se povzpeli do cerkve sv. Gervazija in Protazija z lesenim zvonikom. Ob hoji čez travnik smo med občudovanjem hribovij v daljavi zagledali ošiljeni zvonik gotske cerkve sv. Jošta na robu pobočja ter se mimo kmetije Mežnar pomikali v smeri Tolstega vrha. V gozdu smo postali pred spominskim obeležjem NOB in nadaljevali s hojo do križišča pod kmetijo Ptica ter levo ob zakraselem pobočju Belice do kozolca ob poti.

Sedla sem na kamen, se zagledala v visoke pečine nad pobočjem s kmetijo Ručgar, ki s prenovljenimi podi, kaščo, sodi v ta prostor in bi še kar sedela za kozolcem ter štela ovce na paši, a sem že drobila korake naprej mimo kmetije in ob hribu Kokarce do razgledišča s križem na Ropasovih pečeh. Sedeč naokoli smo se predali razgledu na Vransko in znane vrhove v Posavju, nato pa skoz gozd visokih bukev prišli do Zakrajškove kmetije in cerkve sv. Katarine, se podali po stezi na greben mimo kapele s Križanim in spomenika padlim borcem 13. brigade ter po hribu do cerkve Matere Božje in niže ležečega Planinskega doma na Čreti.

Počasi smo se odpravili mimo Podpečana nazaj v dolino, se čudili izvirom ob poti in grapam hriba Petelinek, vdihavali gozd in travniške rože v okolici Briš vse do Vranskega, kjer smo vrgli še en pogled desno na plezališče v opuščenem kamnolomu s plezalcema v steni ter zaključili 14 km dolgo pot.

Domov grede sem klepetala, a drugo jutro sem sanjala v barvah bele pečine, zelene gozdove s spomeniki NOB, cvetoča drevesa, travnike s cerkvicami in vsi so, držeč se za roke, plesali okoli samotnih hribovskih kmetij, plesali so ples senc in sonca po južnem robu Dobroveljske planote.

Besedilo:      Marija Dolinar

Fotografije:  Tatjana Rodošek, Sonja Repnik

Zemljevid:    Srečo Kenk

11.04.2017
Sončki na Travni gori in Kamnem griču

Pohod smo začeli v Novi Štifti na Brinovem vrhu, ki ga krasi romarska cerkev Marijinega Vnebovzetja.

Usmerili smo se na lahko markirano pot proti pobočju Travne gore. V občasnih strminah smo večkrat prečili gozdno cesto, občudovali stasite bukve in raznovrstno pomladno cvetje ter naenkrat prišli do velike sončne jase z Domom na Travni gori (890 m). V tišino okolice so  odmevali pogovori pohodnikov in kakor rahel dež padali  na trave, obkrožene z gostimi  krošnjami iglavcev,  ki so nas zvabili  dalje v gozdove  smrek in jelk z označenimi križišči, vse do koče na  Kamnem griču na nadmorski višini 1016 m, kjer se je dvigal  nad gozdovi na jugozahodu Snežnik, mi pa smo se skoraj porazgubili v suhih travah, posutih s pisanim pomladnim cvetjem od nunk do zaspančkov (spomladanskega svišča) s šopkom trobentic v sredini.  

Rahel veter je hladil ozračje, ko smo stopili desno na stezo med mladimi smrekami v gozd  in se počasi  spuščali čez samotne, ponekod zaraščajoče, travnike do vasi Hrib, ki je ena od šestih vasi, ki sestavljajo občino Loški potok. Povzpeli smo se še na hrib (Tabor) na nasprotni strani doline s cerkvama  Sv. Lenarta in Sv. Barbare ter se s pogledi na Petelinjek in Racno goro  vrnili v čakajoči avtobus.

Pohod začneš in zaključiš doma, pravijo vsi dobri poznavalci pohodništva. Res je, med hojo pa lahko dovoliš, da ti narava šepeta. Če je pot načrtovana po skoraj nedotaknjeni  pokrajini  čez Travno goro do Loškega potoka,  še doma ostaja v veter ujet šepet prehojene divjine: Trave in rože in gozd! In radovedna misel, kam neki so se pred Sončki skrili medvedi, kralji gozdov Loškega potoka.

Besedilo:     Marija Dolinar

Fotografije: Tatjana Rodošek, Sonja Repnik, Sonja Zalar Bizjak, Danica Kos

Zemljevid:  Srečo Kenk

27.03.2017
Sončki na Kozleku

Ura se je bližala sedmi in z vseh strani smo hiteli na zborno mesto pri šoli Ivana Cankarja. Le nekaj iz skupine jih je manjkalo. Z avtobusom smo se odpeljali proti Postojni, Pivki in Ilirski Bistrici ter malo naprej  pri vasici Vrbica pričeli naš vzpon na 997 metrov visoki Kozlek.

Pot nas je vodila mimo ruševin cerkvice Marije Snežne, ki kliče  po ureditvi in obnovi.  Krajši vzpon  nas je pripeljal do ruševin srednjeveškega gradu Jablanica. Debele kamnite stene, razporeditev prostorov, veliko notranje dvorišče  in vse kar je od gradu ostalo, nakazujejo, kako mogočen je bil. Postavljen je bil tako,  da je lastnikom omogočal  pregled  nad dolino reke Reke. Grad je zamenjal nekaj lastnikov, zadnji so bili Lazariniji, ki so zapustili neudoben grad na pobočju in se preselili v dvorec v vasi Jablanici.

Na gozdni poti smo našli suhe liste in kapico želoda cera. Les tega hrasta  so  v preteklosti veliko uporabljali v ladjedelništvu. Toplo vreme je kljub višini obudilo prve pomladne cvetlice, trobentice, nunke in kosmatinca, ki je bil tik pred cvetenjem.

Po skalnatem  robu smo prišli do koče na Kozleku. Desno pod nami se je odpirala zgornja dolina reke Reke z vasicami Trbčane, Betuli, Žabice… Vidljivost je bila dokaj dobra, videli smo slemena Čičarije od Slavnika do Učke, morje in  otok Cres, Julijskih Alp pa ne. Po postanku pri koči smo se skozi gozdove Rebri spustili v dolino, v Jablanici nas je čakal avtobus in nas  odpeljal v Dolnji Zemon na dobro malico.

Bilo je veliko smeha, klepeta, šal in  imeli smo se lepo.

Zapisala: Metka Vrenjak

Fotografije: Sonja Zalar Bizjak, Sonja Repnik

Zemljevid: Srečko Kenk

16.03.2017
Ko so na Bohorju cvetele jarice

Muhasto vreme se je poigravalo v prvih dneh marca tudi s Sončki, zato smo se v četrtek odpeljali v Krško in skozi Brestanico ter Senovo do vasi Jablance, kjer smo na cesti proti Bohorju izstopili "na ovinku".

S hojo smo začeli nad strmo grapo Dobrovskega potoka, kjer je čez dolomitne pregrade lahkotno šumela  voda  bohorskega slapa Ubijavnika.

Pestra kamninska sestava, sem pomislila, ko je pritegnil našo pozornost  tuf - zelenkasta kamnina vulkanskega izvora. Vse to je Bohor,  se mi je pogled ustavljal  na pobočjih s pomladnimi rožami v odtenkih bele, rumene, roza in modre ter nazadnje zastal na brunarici pod visokimi jelkami, obnovljeni partizanski bolnici na Travnem lazu.  Po  oznakah  smo se spustili na gozdna  in travna pobočja, se za nekaj trenutkov ustavili na razgledišču Petrova skala ter s pogledi objeli  Krško polje in Gorjance v daljavi. Cvetoče preproge resja in visokih trav nad stezo so vabile, da bi malo  posedeli,  a  tik pred nami je že čakala koča in gospa Sonja Kostevc, varuhinja gorske narave pri PD Bohor Senovo,  ki nas je popeljala po delčku Zasavske planinske poti v smeri Debelega vrha. V tihoti so nas sprejele stasite jelke in bukve, ki skrbno varujejo zavarovana rastišča živo rumenih jaric. Pred tednom jih je še prekrival sneg, danes pa je skozi drevesa posijalo sonce in jarice so odprle svoje cvetove. Sonce in naši pogledi so se med potjo lovili na njihove venčne liste, mi pa smo že stali na, debelo s skalami posutem, Debelem vrhu, od koder so se videla hribovja Kozjanskega parka, nad Senovim in Krškim poljem. Tiste s fotografsko žilico so jarice  zvabile nazaj v gozd, od koder smo se po isti poti vrnili do koče in se tam poslovili od gospe Sonje.

Med potjo domov so mi tik nad gladino nakodrane Save poplesavale živo rumene jarice z Bohorja, ki sem si ga predstavljala čisto drugače - malo po svoje, a to, kar  občutiš in vidiš na njegovih poteh,  ponudi možnost, da  Bohor dojameš v njegovi dimenziji.

Besedilo:      Marija Dolinar

Fotografije:  Sonja Repnik, Sonja Zalar Bizjak, Danica Kos

Zemljevid:   Zoran Cvetkovič

27.02.2017
Tudi Sončki v Živem muzeju Krasa

Sončki smo se kot zadnja izmed skupin Planinskega društva Vrhnika oz. Društva upokojencev Vrhnika z vodnikom Milanom sprehodili po območju med Sežano in Lipico, kjer je zaradi bogatosti s tipičnimi kraškimi pojavi pred nekaj leti pod okriljem občine Sežana nastal Živi muzej Krasa.

Ker listje še ni ozelenelo in ni zakrivalo naših pogledov, smo lahko nemoteno občudovali lepote, ki jih je ustvarila narava, ko se je poigrala z apnencem, ga razbrzdala, izdolbla in iz kamnov osamelcev ustvarila mogočne skulpture. Poleg naravnih danosti pa smo se srečali tudi s številno kulturno dediščino, ki jo je skozi stoletja sooblikoval človek s svojim delom, in sicer s suhimi zidovi, pastirskimi hiškami in obnovljeno Novo štirno Sežana-Orlek.

Kaj vse smo videli, si poglejte na naših fotografijah.

Fotografije: Tatjana Rodošek, Sonja Repnik, Danica Kos

Zemljevid:   Srečo Kenk

13.02.2017
Sončki obiskali Šavrinsko gričevje

Sončki smo zaradi novozapadlega snega prestavili pohod na Valvazorjev dom in se odpravili na Primorsko, kjer smo obiskali Supotski slap v Šavrinskem gričevju.

Veselih src in polni pričakovanj smo se zjutraj odpeljali proti zahodu. Avtomobilska nesreča na avtocesti nas je usmerila na staro cesto. Obvoz je bil poplačan, ko nas je pričakal čudovit prizor jutranjega sonca nad poplavljenim Planinskim poljem. Ostali smo brez besed zaradi velike količine vode, ki je prekrivala polje. Zapustili smo Planino, sonček pa nam je pomahal in zaželel lep dan.

V Šmarju nad Koprom smo zapustili avtobus, si oprtali nahrbtnike in čas je bil, da se razgibamo. Po E 6 smo se napotili proti Pomjanu, kraju, kjer so snemali priljubljeno serijo Usodno vino. Ker je naš član Jože praznoval »senijorski« jubilej, sta nas  z vedno nasmejano ženo Ivanko presenetila in pogostila s sveže pečenimi belokranjskimi dobrotami.

Krožna pot k Supotskem slapu nas je vodila po kamnini, ki je značilno za te kraje. To je fliš, ki je za vodo nepropusten in ga poleg različno debelih plasti peščenjaka sestavljata še lapor in glinovci. To smo kmalu občutili, ker je bil del poti razmočen in blaten.  Tudi potok Supot, običajno skoraj brez vode, je bil tokrat zelo vodnat. Ker je bil zaradi velike količine vode težko prehoden, so nas iz zagate rešili naši vrli možje, ki so za svoje »Sončice« poiskali izhod v sili.

Vzpon nazaj proti Pomjanu smo nadaljevali mimo domačije Rak, po nekoliko strmejši poti, a zato bolj suhi. Ob poti smo šli mimo kamnitih podpornih zidov iz peščenjaka, visokih tudi do 2m.  Šavrinsko gričevje je bogata z rastlinjem vseh vrst, vendar smo sredi februarja lahko videli le zelenje divjih špargljev in bodeče lobodike.

Za konec smo šli še na rob Pomjanskega hriba, kjer je lepa razgledna točka. Tukaj se nam je razprostrl čudovit razgled na Koprski in Tržaški zaliv. Vidljivost je dopuščala, da smo lahko prešteli ladje, ki so čakale za vstop v tržaško luko.

Po pohodu smo si zaslužili tudi dobro kosilo, ki nas je čakalo v gostilni Pri treh lovcih. Pripravili so nam juho, značilno za te kraje - bobiče s pršutom in klobaso, ter domačim kruhom. Kosilo je bilo dobro, ljudje pa zelo gostoljubni.

Ko smo si nabrali novih moči, se spočili in okrepčali, smo pot  z avtobusom nadaljevali proti domu. Bil je nadvse lep izlet, poln novih spoznanj in pozitivnega razpoloženja.

Pa naj zaključim z mislijo. Imamo pamet v glavi in čevlje na nogah, tako lahko usmerimo svoj korak, kamor nam srce poželi. Planinski pozdrav.

Tekst: Bernarda Vehar

Fotografije: Tatjana Rodošek, Sonja Zalar Bizjak, Sonja Repnik

Zemljevid: Srečo Kenk

23.01.2017
Sončki na Magdalenski gori in Pugledu

Zjutraj se nam je obetal pravi zimski pohod, z nizkimi temperaturami, severnim vetrom in možnostjo sneženja. Avtobus nas je zapeljal do vasi Paradišče, severozahodno od Grosuplja. Pot smo začeli po zasneženem, zložnem gozdnatem slemenu in se povzpeli na Magdalensko goro (504 m). Med 8. in 1. stoletjem pr.n.št.  je bila tam železnodobna naselbina in obsežno gomilno pokopališče. Teren je bil izravnan za bivališča v treh poselitvenih terasah. Terasasto naselje je bilo odraz takratne družbe, od najnižjih socialnih slojev do vladajočega aristokratskega sloja. Domnevajo, da je bilo na najvišji terasi svetišče. Na drugi strani vzpetine  so bile številne družinsko–rodovne gomile s po več kot 100 grobovi. Prve najdbe - zlat in bronast nakit, orožje, bronaste posode, stekleni in jantarni obeski so iz leta 1870, vendar zaradi nesistematičnega izkopavanja in kasnejših tujih arheologov so izkopanine žal končale v tujih muzejih, le malo jih hrani Narodni muzej v Ljubljani. Po prihodu Rimljanov so se prebivalci preselili v dolino, po pojavu krščanstva pa so na domnevnem svetišču postavili najprej gotsko kapelo, kasneje pa cerkev sv. Magdalene.

Pot smo nadaljevali malo po gozdu, malo po cesti do Malega Lipoglava, kjer smo na toplem na izletniški kmetiji Pr'Jakopc pomalicali, nato pa nadaljevali z vzponom preko Velikega Lipoglava na Pugled (615 m). Med tem se je razjasnilo in imeli smo pravo zimsko pravljico, s soncem obsijana zasnežena pobočja in drevesa. Na Pugledu je postavljen spomenik NOB v spomin na hude boje s Italijani leta 1942. V spomin na te dogodke smo zapeli znano pesem Tam na Pugled gori. Z vrha Pugleda se nam je odprl krasen pogled na Ljubljano, Polhograjsko gričevje in Šmarno goro.

Po obisku vrha smo se vrnili na kmetijo Pr'Jakopc, kjer so nas domači lepo postregli z ričetom in klobaso.

Zapisala: Dragica Umek

Fotografije: Tatjana Rodošek, Sonja Zalar Bizjak, Sonja Repnik

Zemljevid: Srečko Kenk

11.01.2017
Pohod na Ključ

Sončki smo se že 3. januarja odpravili na prvi pohod. Iz Vrhnike smo se odpeljali v smeri Horjula in nekaj sto metrov od table, ki označuje konec naselja Brezje, smo izstopili iz avtobusa. Tokrat je bil naš cilj Ključ. Dokaj strma gozdna pot se je ob klepetu hitro izgubljala za nami. Prvi postanek smo imeli pri Partizanskem domu na Ključu. Prisluhnili smo zgodbam, ki jih je spisala vojna vihra v teh krajih, saj je nemalo pohodnikov iz bližnje ali daljne okolice.  Nadaljevali smo pot do vrha Ključa, se razgledali po bližnji okolici, odtisnili žig, potem pa pot pod noge do cerkve sv. Urha, ki je obdana obrambnim zidom in stolpi iz 15. stoletja. Vse je lepo obnovljeno in urejeno. Od tu nas je pot vodila samo še do gostišča Pr' Kozinc v Podolnici, kjer so nas pričakali naši člani, ki jim trenutno zdravje ne dopušča daljše hoje. Po krajšem druženju ob zaključku pohodniškega leta 2016 smo se odpravili domov.

Besedilo: Ivanka in Jože Štumberger

Fotografije: Sonja Zalar Bizjak in Sonja Repnik

Zemljevid: Srečko Kenk

28.12.2016
Sončki na Sv. Joštu nad Kranjem

V torek, 20. decembra 2016 smo se Sončki podali na naš zadnji skupi pohod v tem letu. Vreme je bilo mrzlo in megleno, soncu  ni uspelo razkrojiti meglenega pokrova nad  nižjimi predeli Slovenije.

Z avtobusom  smo se zapeljali do izhodišča v Crngrobu pri Škofji Loki. Še preden smo se podali na pot,  so nam slavljenke postregle s čudovitimi domačimi dobrotami.

Najprej smo si od zunaj ogledali romarsko cerkev Marijinega oznanjenja, potem pa se povzpeli po gozdnatem slemenu na Planico in skozi vas Čepulje  nadaljevali proti vrhu, kjer stoji cerkev sv. Jošta in gostoljuben Dom na Joštu. V domu smo uživali v toploti kmečke peči in odličnem ričetu.

Pri sestopu se je na žalost Cveti pripetila nezgoda, poškodovala si je gleženj in potrebovala je pomoč. Ena vodnica in par Sončkov je ostal z njo do prihoda reševalcev, ostali so pod vodstvom druge vodnice sestopili do avtobusa na parkirišču pod Joštom. Vožnja domov je minila brez običajnega klepeta, vsak je v mislih premleval dogodek. Ja, en neroden korak in meseci okrevanja. Lahko bi se zgodilo vsakemu od nas.

Besedilo: Slavka Mattias

Fotografije: Tatjana Rodošek, Sonja Zalar Bizjak

Zemljevid: Srečko Kenk

16.12.2016
Sončki na Galetovcu

Med  jutranjo vožnjo  proti  Gorenjski  je skozi kovinsko sivino neba na vzhodu  prodiralo  veliko rdeče sonce ter s škrlatom  posipalo Grintovce in Storžič. Kmalu  je avtobus krenil v smeri Babjega zoba nad ledeniško  dolino Save Bohinjke.  Osojna pobočja  z drevjem je  srebrilo ivje, a nebo nad nami se je jasnilo.  Vozili smo mimo Koprivnika in naprej skozi Gorjuše, ki so znane po izdelovanju pip.

Toplotna inverzija  je grela ozračje in nas, med hojo skozi temno zeleni gozd  Konjske ravni. Usmerili smo se na južni rob Belske planine na jugovzhodni Pokljuki in stopali pod visokimi drevesi listavcev in iglavcev ter kaj kmalu stali  na travnem  vrhu nad  prepadnimi stenami Galetovca (1265 m) s čudovitim razgledom na Blejsko jezero in vrhove Karavank za njim. Toplina decembrskega sonca se je razlivala čez pohodnike  na  čokati Storžič in kamniške vrhove na severovzhodu. 

Zapustili smo vrh in se naenkrat znašli v osrčju tihe planine Ilovec, obdane z vencem  gostih smrek na zgornjem robu,  jaz pa sem se zazrla na silhueto modrine Spodnjih Bohinjskih gora, Peči,  v daljavi. Skozi košate osamele  smreke po planini so sončni žarki lovili moje poglede in se odbijali od belo lesketajočih združb brez, vse dokler nas ni ponovno zajel gozd ter nas čez čas pripeljal  na  suhe  trave Kranjske doline. Hojo smo nadaljevali do Planine za Jamo, kjer smo posedli po pobočju ob robu steze in  dihali s polnimi pljuči zrak in vonj suhih trav. V poletnih mesecih tod  najde svoj prostor pod soncem številno cvetje in tudi  marsikatera zavarovana vrsta rastlin, pred oči sem si pričarala prihodnje poletje, na  leskah pa opazila ušesca, ki čakajo pomladno brstenje.

Previdno smo sestopali po stezah ter grapah pod Velikim Pršavcem  ter  kmalu imeli škrbinice Babjega zoba  nad dolino Save Bohinjke kakor na dlani. Levo nad nami so stražile  gozdove  visoke pečine  Galetovca,  mi pa  smo  prečili gozdne poti  in na križiščih  zrli  v napeljano hlodovino, saj je tudi v  nižjih predelih jugovzhodne Pokljuke na delu lubadar,  ki  pušča za sabo nenačrtovane poseke.

Izlet smo zaključili v zgornjem delu vasi Bohinjska Bela,  pod belimi pečinami Iglice. Ob sprehodu med hišami smo občudovali strmine plezališča Stara Bela in v  razpokah stene Iglice  poslušali šumenje slapa  potoka Suhe  ter,  prežeti  z močjo belih sten in vode,  zapustili  dolino Save Bohinjke.

Kdor je želel,  je na tokratnem pohodu Sončkov lahko  začutil prostranost in spokojnost Pokljuke in njene arhitekture, se napil čistih razgledov in skril vase  en delček vsega tega samo zase.   

Besedilo:     Marija Dolinar

Fotografije: Tatjana Rodošek, Sonja Zalar Bizjak, Sonja Repnik

Zemljevid:  Srečo Kenk

19.11.2016
Sončki na Polhograjski gori in Malem vrhu

Glej, kamor stopim,

vidim te, domovina,

ti rajski vrt,

meni draga, edina.

 Še dobro se nismo namestili v avtobusu, malo poklepetali in izmenjali novice za čas, ko se nismo videli, že smo v Zaklancu zavili desno in se preko prelaza spustili na polhograjsko stran. Tu nas je pričakalo pravo jutranje razkošje. Vsa dolina, vse gore so se kopale v soncu in vsak pogled je bil lepši od predhodnega.

Pri graščini v Polhovem Gradcu smo se malo razgledali in pogledovali na Goro, na naš glavni cilj, kjer na vrhu kraljuje vsa v belem cerkvica sv. Lovrenca. Odrinili smo  na pot v čudovito sončnem, a hladnem dnevu in kaj hitro mimo Čebelarskega doma prišli do obeliska, ki ga je dal postaviti grof Blagay leta 1838 v spomin na obisk saškega kralja Friderika Avgusta II., ki je tako počastil novoodkriti blagajev volčin. Pot smo nadaljevali po gozdni, dobro shojeni poti, kar je samo dokaz, da je ta pot resnično priljubljena ne samo pri domačinih, temveč tudi širše. V žuborenju naših pogovorov, skoraj nismo občutili v nogah, da se pot na trenutke postavi bolj pokonci. V dobri uri smo prispeli na vrh, kjer na majhnem prostoru stoji gotsko zasnovana cerkev, katero obdaja tesno objemajoče obzidje. Razgledi, da ti dih zastane, vse se vidi, vse je blizu. In to vse dobiš na višini komaj 824 m.

Zapustili smo Polhograjsko goro in se spustili proti vasici Praproče. Po gozdni poti je na debelo odpadlega listja in ko je naš korak mešal to listje, smo se potopili v prijetnost nastalega zvoka. Sprehodili smo se skozi vas in obstali pred mogočno kmečko hišo, čudovito obnovljeno in z mogočnim glavnim vhodnim portalom.   

Vleklo nas je naprej, na Mali vrh. Človek bi dejal, kucelj, nič posebnega, visok 708m. Toda tudi tukaj smo bili obdarjeni s prekrasnim razgledom. Takoj desno Kožljek, pa Koreno, malo dlje Ljubljana, naprej Kamniške Alpe in vsa čudovita bližnja okolica.

Naša pot je šla proti koncu, po gozdnatem pobočju smo se spuščali v dolino Male vode.  Na sredi pobočja stoji cerkev sv. Martina in bila je priložnost, da se spomnimo lepih običajev ob martinovanju.

Še prijeten spust do Sv. Treh kraljev pri Brišah in bili smo na cilju.

Zadnja dva pohoda smo kljub slabi vremenski napovedi opravili in bili zato veseli. Toda ta zadnji je bil pravljica. Nagrajeni smo bili za vse nazaj in naprej. Med nami se je čutilo posebno vzdušje, energija, veselje. Morda bomo imeli tako srečo že naslednjič.

Besedilo: Tine Šantelj

Fotografije:  Sonja Repnik, Sonja Zalar Bizjak

Zemljevid: Viktor Repnik

06.11.2016
Sončki na Kranjski rebri oz. Vrhu Kašne planine (1435 m)

Na prelazu Černivec (902 m) smo šli čez asfaltno cesto na gozdno pot in po stezi navzgor levo med  praprot in leskove grme, nizke smreke ter breze v zaraščajoča pobočja z ostanki izruvanih drevesnih štorov, ki  šepetajo zgodbo o orkanskem vetru, ki je tod pustošil  v juliju 2008.

Hladen veter z zahoda se je tudi danes poigraval z nami in izgubljal svojo moč v zatišnih predelih, kjer se je steza usmerila čez vodne izvire in korenine čudovitih smrek, ki jih tornado ni dosegel. Po večkratnem prečenju gozdne ceste smo stopili na greben. Oviti v pesem vetra v krošnjah smrek  in topla oblačila, smo hodili  med valovanjem  suhih trav naokoli in pogledovali na pot iz  temnih kamnin vulkanskega izvora.

Prešli smo gozdno mejo in se dvigali čez trave mimo s travo obraslih kalov z vodo. Osamela drevesa iglavcev in listavcev so svobodno razpirala roke svojih vej in dihala veter, ki je občasno odkril oblačno zaveso nad belino Grintovcev, zlate macesne na Dleskovški planoti in Veliki vrh, da smo se naenkrat znašli pred gmoto skalovja Vrha Kašne planine ali Kačjega vrha (1435 m), se povzpeli na vrh in na drugi strani odkrili svet pašnikov Kašne planine z Raduho v daljavi, ki se je skozi borove veje sivo modro dvigovala v oblačno nebo. Razkropili smo se med šope trav, borovja in brusnic ter med občudovanjem strmin Rogatca in oblin gole Lepenatke prispeli do pastirske koče.

Glasovi pohodnikov so se izgubljali  v smeri Menine planine, ko smo zapuščali Kašno planino in po gozdni cesti ubirali korake po jugovzhodnem pobočju Kranjske rebri ter se vrnili na prelaz Črnivec.

V štirih urah nam je bilo dano ujeti veter in sonce ter gledati modro nebo nad meglo po dolinah. V udobnem sedežu sem se prepustila brezvetrju avtobusa in prgišču zajetega sonca, ki je grel, grel, da sem komaj zaznala, kako se je proti Ljubljani nebo temnilo in narahlo nosilo dež v okna avtobusa.

Zapisala:      Marija Dolinar

Fotografije:  Danica Kos, Sonja Repnik

Zemljevid:   Srečo Kenk

22.10.2016
Sončki na Novaški gori nad Rakitno

Zdelo se je, da smo meglo tokrat pripeljali s seboj, saj je lebdela nad gladino jezera na Rakitni in dve rački sta neutrudno nabirali kondicijo na mirni vodi.

S hojo smo začeli ob jezeru, šli čez mokrišča, ob gozdnem robu,  mimo rimskega miljnika. Informativne table za Učno pot so nas spremljale do Avšnika z ostanki  rimskega obrambnega stolpa in zapornega zidu, po katerem smo se dvignili na stezo mimo Jerebičje skale, prečili cesto Rakitna-Cerknica in se usmerili na Novaško goro. Bujni listnati, jelovi in smrekovi gozdovi so mešali barve neštetih odtenkov rumene s temno zeleno ter se kontrastno odbijali od meglenega ozračja, kot da ne dovolijo, da megla zamegli naše poti, ob katerih nas je vse do vrha Novaške gore (Šop, 998 m) spremljalo z mahom obraslo kamenje nekdanjega rimskega obrambnega zidu. Grebenska pot, posuta z listjem in iglicami, nas je vodila do roba gozda in se med grmi spustila na travno pobočje severozahodnega predela gore - do gozdne poti proti vasi Novaki, kjer smo krenili levo. Čez zaraščajoči predel visokih trav smo prišli nazaj v gozd v smeri 940 m visokega vrha Krimšček, ter se ustavili pod jamo Jaslice. Pod stezo nad vasjo Zabočevo pa se nahaja jama Irhovica. Iz prepadnega kraškega  terena so štrlela drevesa, vasi in strmine je skrila megla. Previdno smo se povzpeli čez kamnito stezo na zložno pot.

 Megla se je gostila, da so bila križišča vsa enaka, ko sem iskala znane poti. V Zagabrnicah smo ugotovili, da je od nekdanje Brinarjeve jelke, mutanta bele jelke, ostal samo štor in nekaj vejevja. Hodili smo po jugozahodnem delu Novaške gore, gledali za gobami in ogledovali visoka drevesa,  jaz pa sem se razveselila svetlobe, ki je pričela pronicati skozi krošnje in smo spet prečili cesto Rakitna-Cerknica. Asfalt nam ni ugajal, zato smo se umaknili na staro jamborno cesto in se po njej vrnili na učno pot ob gozdnem robu ter ob prehodu čez mokrišča  opazili vrbo rakito, po kateri ima kraj ime. Do avtobusa smo prišli ravno, ko je pričelo deževati. Oddahnili smo se, le za las je šlo brez dežnikov.

Ko smo odhajali, sta rački še plavali po zamegljenem jezeru. Z rokavom sem brisala orošeno steklo, da bi ju bolje videla. Ja, človek lahko vedno vidi kaj, česar doslej še ni videl. Področje Rakitne sem danes videla na tisoč in en način, sem se nasmehnila in s pogledi iskala jesensko obarvane gozdove.

Zapisala:      Marija Dolinar

Fotografije: Tatjana Rodošek, Sonja Repnik, Sonja Zalar Bizjak

Zemljevid:  Srečo Kenk

08.10.2016
Sončki na Golteh nad Mozirjem

Barje so razsvetljevale zvezde, cesto pa luči avtobusa in bilo je točno 7.06, ko se je nekje med posavskimi vrhovi prikazalo sonce in za tuneli smo nekaj časa vozili proti Celjski kotlini naravnost v rumeno svetlobo, nato pa krenili z avtoceste v Mozirje in od prvega krožišča dalje sledili oznakam za Golte, vse do parkirišča pri vstopu v Alpski vrt Golte. Informativne table so nas opozorile, da smo na  področju  Krajinskega parka Golte, planote travnikov in smrekovih gozdov, kjer domujejo številne redke zavarovane vrste ptic in cvetlic.

Zagrizli smo v klanec, šli mimo hotelskih kompleksov po "Poti po Golteh" in se ozirali na zamegljene doline pod seboj ter prepoznavali posamezna hribovja v daljavi. Čez Medvedjak je hladen veter razpihoval oblake v odtenkih modre. Pogled na Grintovce se nam je odprl na grebenu ob hoji čez pašna področja. Razplet žičnic in posamezni kali in bazeni z vodo so šepetali zgodbo, da je pozimi, ko zapade sneg, ali pa ga narede, tu gori povsem drugače.

V zatišnih dolinah čez Stare stane je prijetno grelo, ko smo krenili desno ob Ojstrem vrhu, kjer se je v krošnje smrekovih gozdov ujel veter, da se je zdelo, kot da spodaj teče reka, a sem vsake toliko časa zagledala le Šaleško dolino in dim nad Šoštanjem. Na sedlu Isteje smo stopili na stezo in se po markacijah pod gostimi smrekami povzeli na 1587 m visoki vrh Boskovec, kjer stolpa ni več,  a bi kar obsedeli na lesenih klopeh s pogledi v smeri Posavja in Čemšeniške planine, če nebi pričelo rositi tako na lahno, kot da bi naletavale snežinke. Hitro smo se pobrali z vrha in skozi smrekov gozd prišli nad travno dolino s kapelo na desni in Mozirsko kočo niže na levi. V koči smo se greli s ciganskim golažem in opazovali dež in veter, ki sta nas hladila ob zadnjih korakih čez sedlo do avtobusa. Dežniki niso kaj dosti pomagali, najraje bi kar poplesavali po mokrem cestišču, a je uspelo le enemu, "baletnemu"  pa še tega je vztrajna lastnica ujela za cestno ograjo.

Alpski vrt bo počakal za drugič, sem slišala govoriti planinsko vodnico v mikrofon. Ogledala si ga bom neke pomladi, ko bo poln alpskega cvetja, ko telohi že delajo cvetne nastavke in v zatišni legi blizu koče že cveti zgodnji ali pa zapozneli avrikelj.

Zaprla sem oči in si zlahka predstavljala divjino, tišino in veter gozdov in travnikov na planoti - Golte, kakršne so bile v času brez žičnic in hotelskega turizma.

Besedilo:      Marija Dolinar

Fotografije: Tatjana Rodošek, Sonja Repnik

Zemljevid:  Srečo Kenk

01.10.2016
Sončki na pokljuških planinah

Vonj po dežju in zgodnje jesenski megli na morostu je do kraja razblinil  pogled skozi  okna avtobusa, ko je med vožnjo po gorenjski avtocesti  oblake za nami obarvalo sonce in za trenutek ožarilo tudi Julijce pred nami ter napovedovalo  raznolik dan.

In tako je tudi bilo, saj smo lahko v vasi Podjelje zadihali čisto ozračje in se po strmem kolovozu usmerili proti pokljuškim planinam. Najprej smo skozi gozd zagledali planino Javornico,  jo prečili ter  po gozdnih poteh kmalu prišli na višje ležeče pašnike planine Zajamniki. Zazrti v vijugasto vrsto pastirskih stanov pod nami, smo posedeli na njenem zgornjem robu in pustili očem, da so nesli poglede na meglico, ki se je v kotu dvigala s Bohinjskega jezera, na vrhove nad njim in na Triglavsko pogorje na desnem obzorju. Od nekod se je slišalo nizanje imen  znanih vrhov, med katerimi je kakor ujeta ptica, ždela planinska koča na Kredarici. Sprehodili smo se skozi Zajamnike s stani, preurejenimi v vikende,  se dvignili nazaj na gozdno pot čez planino Na Pečeh in se počasi spuščali, zavili desno navzdol, počakali, da je nekaj živine menjalo ogrado in nam dovolilo  vstop v Konjsko dolino, kjer smo v travi našli lepo dežnikarico, nato pa po stezi za stanom nadaljevali hojo do planine Jelje, kjer je čez njene pašnike in nekdanje stane sijalo sonce. Lahko bi skočili na bližnji Javorov vrh, vendar smo se zaradi labilne vremenske napovedi odločili za gozd pred nami. Spotoma smo iskali ob poteh morebiti kje skrite jurčke, se mimo močvirja spustili najnižje in čez strmi pašnik ob vikendu na Zgornjem Goreljeku prišli do žičnice ter dalje skozi gozd do hotela Jelka, kjer nas je čakal avtobus.

Ko smo vozili v dolino, so se nad Pokljuko nabirali deževni oblaki in jo ovijali v meglo, mene pa so obdajali njeni razgledi nad skodlastimi strehami Zajamnikov, čez pečine pod planino na Pečeh in vabeči pašniki Konjske doline s tihoto planine Jelje, tako da sem v zavetju gozdov na Pokljuki prespala pot do doma.

Zapisala:     Marija Dolinar

Fotografije: Tatjana Rodošek, Sonja Repnik

GPS sled:     Zoran Cvetkovič

15.09.2016
Sončki na Hleviški planini

Sončki smo se zbrali v vremensko ne preveč obetavnem jutru, vendar je bilo prisotno veselje ob ponovnem srečanju po poletnih počitnicah. Odpeljali smo se proti Idriji in  spotoma sprejeli na avtobus še preostale naše pohodnike, ki so nas čakali ob poti.

V Idriji smo se v upanju, da se nam na ozki  in dokaj vijugasti cesti na Vojskarsko planoto nasproti ne pripelje večje vozilo, povzpeli do izhodišča na Kočevšah. Po prijetno razgibani in ne naporni stezi smo krenili po gozdnatem grebenu med dolinama Nikove in Idrijce proti koči na Hleviški planini. Samotne kmetije v vasici Čekovnik so obkrožale črede ovac ali koz, ki so nepogrešljive v tem okolju.  Na razgledišču na vrhu Hleviške planine (908 m) smo uživali ob pogledu na Trnovski gozd in na Golake v daljavi. Po dokaj strmi stezi smo se spustili z vrha navzdol, kjer nam je vodnica Sonja pokazala skalni greben, kjer se spomladi bohoti v cvetju  kranjski jeglič. Pri koči na Hleviški planini smo srečali gospoda Vlada Sedeja, ki je soustvarjalec  nastajajočega Geo parka in igrišča za otroke v lepem okolju in nam podal zanimivosti o tej pridobitvi.

Pot smo nadaljevali proti vzhodu do zadnjega vrha v grebenu. Domačini mu pravijo Okrogli vrh, v zemljevidih pa je Čekovnik (762 m). Od tu nas je čakal le še spust do  reke Idrijce, ki nas je s svojim šumenjem spremljala po stezi skozi gozd. Pot smo končali pri Divjem jezeru, kjer nas je čakal avtobus in slastne slaščice, s katerimi so nam postregli naši slavljenci, ki se jim lepo zahvaljujemo.  Tistih nekaj kapljic dežja pa ni pokvarilo lepega izleta.                                                                                                                                                 Besedilo: Ani Kenk

Fotografije: Tatjana Rodošek, Sonja Zalar Bizjak

Zemljevid: Srečko Kenk

27.06.2016
Sončki na Uršlji gori

Avtobus nas je v megli peljal po štajerski avtocesti do izvoza za Žalec in dalje proti Slovenj Gradcu v vas Sele. Izstopili smo pri zadnjih kmetijah in se zagrizli v asfaltni klanec do Poštarskega doma pod Plešivcem in naprej v gozdne ceste ter poti, ki so nas v megli vodile čez goloseke na Kalu, kjer je mogočne smreke lani podiral močan veter. Hodili smo po oznakah SPP mimo samotnih znamenj. Megla pod nami je zakrivala doline in postopno odkrivala okoliške vrhove. Skozi smrekove gozdove je posijalo sonce in barvalo gozd ter podrast v odtenkih zelene. Nekajkrat smo prečili gozdno cesto in mimo v skalo odtisnjenih kolen sv. Uršule  prišli više pod mogočne smreke in mimo brezna na nova križišča. Po zadnjem vzponu čez skalovje, smo prešli gozdno mejo in zagledali "plešo" Uršlje gore z gotsko cerkvijo s streho iz skodel in planinskim domom ter antenami v ozadju. Oči so se privadile kontrastu modre in zelene in videli smo rumene cvetove pogačic povsod, kamor je segel pogled. V notranjosti najvišje ležeče cerkve na Slovenskem, s sv. Uršulo v glavnem oltarju, se je čas za trenutek ustavil. Tihota sakralnega prostora, skoraj brez poslikav, je sijala belino in s kamnitega tlaka je vel hlad pradavnine.

Nadaljevali smo po grebenu na vrh s križem in razglednikom. Z višine 1699 m smo zrli na mesta in kraje v Mislinjski, Šaleški, Mežiški in Dravski dolini in na vrhove nad njimi. Veter je upogibal trave in cvetje v njih. Pazili smo, da ne bi pohodili žarečih kamniških murk. Vračali smo se mimo stopinje sv. Uršule v skali, po strmih kamnitih poteh, se napili vode s studenca ob poti in čez čas zagledali planino s planinsko kočo na Naravskih ledinah, od koder nas je avtobus peljal skozi Kotlje in Slovenj Gradec  proti domu.

Prehodili smo 13 km s 1003 m skupnega vzpona in 654 m spusta, sem premlevala podatke, ki jih je izmeril Srečo. Na skrbno načrtovanem pohodu planinske vodnice smo zaključili še zadnji izlet pred poletjem in od zime sem nabrali kar nekaj kondicije. Je že res, da človek stvari, pridobljene z več truda, bolj ceni in je res tudi, da bom čez poletje pogrešala te pohode in Sončke, tiste z manj in one z več kondicije, saj smo le skupaj to, kar smo. Večina je budnih, sem prisluhnila čebljanju po avtobusu, občudovala nasade visokoraslega hmelja v Šaleški dolini ter sledila z očmi pokrajini, ki smo jo zapuščali.

Zapisala:     Marija Dolinar

Fotografije: Sonja Zalar Bizjak, Tatjana Rodošek, Danica Kos, Jana Marušič

Zemljevid: Srečko Kenk

17.06.2016
Sončki na Učki

V torek, 7. junija nas je pozdravilo prijazno sončno jutro, kot nalašč za pohod na naš želeni cilj – Učko. Po prijetni vožnji skozi Ilirsko Bistrico in preko mejnega prehoda Jelšane, smo se pripeljali na izhodišče na prevalu Poklon, kjer stoji planinska koča. S sedla smo krenili po vzhodnem pobočju Učke po poti, ki je bila sprva položna, kasneje pa vse strmejša in se povzpeli na sedlo med dvema vrhovoma, kjer smo si privoščili kratek počitek in malico.

Od tu smo se povzpeli levo na Suhi vrh (1333 m) do razgledišča, od koder se vidi Lovran in Kvarnerski zaliv. Po krajšem postanku smo se vrnili na sedlo ter zagrizli v strmi breg na najvišji vrh Učke – Vojak, visok 1.396 m, kjer stojita kamniti stolp, meteorološka postaja in TV oddajnik. Z vrha se odpira čudovit razgled na Istro in njeno okolico. Po prihodu na vrh se je vreme slabšalo, zato smo se hitro spustili z Vojaka do našega izhodišča na sedlu, kjer nas je čakal avtobus.

Za nami je bil tako ponovno še en prečudovit pohodniški dan, ki sta nam ga še polepšali dve naši slavljenki. Domov smo se vrnili pozno popoldne, veseli in polni lepih vtisov.

Besedilo: Jana in Janez Kenk

Fotografije: Sonja Zalar Bizjak in Sonja Repnik

Zemljevid: Srečko Kenk

22.05.2016
Sončki na Grmadi pri Celju, Celjski koči in Tolstem vrhu

Sonce  se je v maju poigravalo z dežjem in planinska vodnica je za drugi izlet izbrala Celjsko kočo z Grmado in Tolstim vrhom, tako da smo se iz Celja odpeljali na jug, izstopili v Zagradu ob Savinji in krenili po markacijah v smeri Grmade.

Po poteh med bukvami in smrekami smo prišli do hiše na Pečovniku, kjer je živela svetovna popotnica in pisateljica Alma Karlin, nato pa smo se vztrajno dvigali v pobočja pod Celjsko kočo, da je Celjski grad postajal vse manjši, levo pa so se videle pečine Grmade. Po osvežitvi v izviru pod Trobiševo bukvijo, smo po lažji poti prišli do kozolca s plezalno steno in se ob Pečovniški koči povzpeli čez manjši vrh, nato pa po grebenu čez skalne prehode stopili na vrh 718 m visoke Grmade, kjer je zvonil zvon želja. Sede ali stoje okoli križa smo zrli lepoto Uršlje gore, Pece in Raduhe vse do Boča in Donačke gore. Svetloba in sence oblakov so padale na hribe, mesta in vasi ter jim pridale nadih večdimenzionalnosti, ki je očarala še tako strogo oko pohodnika.

Z nagrmadenega skalovja smo stopili v gozd, pri Pečovniški koči pa obkolili mladostno razigrano sedemdesetletnico ter se čudili hitremu minevanju časa - pesku v peščeni uri, ki neprenehoma pada za vse, a za vsakega drugače.

Ob vrtu z zelišči smo se odpravili proti Celjski koči in ob Bobkart stezi, dosegli greben ter čez čas tudi brezno na Tolstem vrhu, 834 m. Odslej je hoja mehko valovila do travnikov in vasi Svetina, kjer se je nad hišami dvigal osmero kotni zvonik romarske cerkve Marije Snežne. Občudujoče smo gledali njene oboke, visoka okna z obrambnimi linami, simetrijo streh, prekritih s skrilavcem in že stali na pokopališču ob grobu Alme Karlin.

Pričelo je rositi. Hitro smo posedli v čakajoči avtobus in se ob vožnji skozi slikovite vasi nad Štorami naenkrat znašli ob železarni ter čez Teharje in Celje skoraj padli s hribovite idile na "zaplankano" avtocesto, ki pa ni mogla preprečiti, da ne bi stegovala vratu skozi okno in iskala znane vrhove v daljavi, saj je Grmada pri Celju s svojim razgledom vzbudila v meni priokus visokogorja s paleto gora v daljavi. Ob pogledu nanje sem uživala vse do Ljubljane in podoživljala skrbno načrtovano pot z neko nostalgijo po tisti patinasti tišini ob minevanju starodavnega in sedanjega, ki sem jo nehote zaznavala v objemu tega predela Posavja.

Besedilo:     Marija Dolinar

Fotografije: Sonja Repnik, Sonja Zalar Bizjak

Zemljevid:  Srečo Kenk

08.05.2016
Sončki na Vrhu Sv. Treh Kraljev

 Vrh Sv. Treh Kraljev (884 m) je že bil naš nedosežen cilj v močnem sneženju, tokrat pa smo ga z lahkoto dosegli v čudoviti prebujeni pomladi. Pot smo začeli  v kraju Sopot, vendar smo se po drugi poti kot lani povzpeli na vrh.  Vrh Sv. Treh Kraljev  je raztresena hribovska vas, na vzvišenem hribu samevata le cerkev s pokopališčem in župnišče. Cerkev je bila prvič omenjena že leta 1560, sedanja stavba je bila postavljena leta 1698. Z vrha, ki ima razgledno ploščad,  je lep razgled na vse strani. Na obzorju pa se vidijo tudi gore od Krna, Triglava, Blegoša, Ratitovca do Karavank in Kamniških Alp.

Z vrha smo se spustili po asfaltirani poti in stezi do Planinske koče na Vrhu Sv. Treh Kraljev, kjer smo pojedli malico iz nahrbtnika, nato pa pot nadaljevali proti Goropekam. Ves čas smo hodili po slemenu med dolinama Sovre in Račeve. Pot ni bila zahteva, ves čas pa so nas spremljali čudoviti razgledi in bujno cvetoči travniki in sadno drevje. Zadnji sneg in slana na tem področju nista naredila škode.  Z Goropeškega griča smo se po kolovozu med travnik spustili do Goropek ( 698 m). Pred nami je bil lep pogled na Žirovsko kotlino, ki smo jo hitro dosegli po spustu skozi  gozd in čez rumene travnike.

V Žireh smo se ustavili na kavici in pivu, da smo počakali na avtobus. Na Vrhniko smo prispeli že pred drugo uro. Ker nas pot ni utrudila, smo lahko še ves popoldan namenili spomladanskemu delu.

Besedilo: Vera Fefer

Fotografije: Sonja Zalar Bizjak in Sonja Repnik

Zemljevid: Srečko Kenk

01.05.2016
Sončki na Blegošu

Blegoš prepoznamo z vseh hribov nad barjem, saj s svojimi 1562 m štrli iz Škofjeloškega hribovja. Bili smo gor pred snegom, ki ga je narava natresla na praznik. Megla je tisto jutro zastirala doline, a ko smo se vozili proti Gorenji vasi in Hotavljam, je že sijalo sonce, mi pa smo mimo toplega izvira Kopačnice peljali skozi vas Kopačnico in dospeli do vasi Leskovica (800 m).

Zakadili smo se v klanec do cerkve Sv. Urha in naprej ob pobočje Kovka, med smreke in mlade bukve, ki so preživele žled. Ob poti je cvetelo resje in po grapah so šumeli potoki. Razpotegnjena kolona pohodnikov se je vila navzgor čez plaz, prečila cesto in prispela do Zavetišča gorske straže na Jelencih. Na jasi, obdani s smrekami, smo se nadihali in najedli dobrot nove šestdesetletnice in se okrepljeni spoprijeli s strmino, ki nas je pripeljala do križišča z oznakami poti na vse štiri strani. Opazna je bila opozorilna tabla na smreki: Blegoš ni smetišče in res je bilo videti le pašnike z belimi nunkami. Mimo planinske koče smo krenili v travno pobočje in med šopki črnega teloha premagovali gruščnato pot v ključih do vrha, s katerega je hladen veter razkadil oblake in nam razkril prostranost Polhograjskega, Škofjeloškega in Cerkljanskega hribovja ter gora za njimi. Slovenija na dlani, sem začutila majhnost in veličino naše dežele v enem, se z očmi dotaknila Triglavskega pogorja in pomahala Tošču in Grmadi na jugu. Mesta in vasi so počivala pod nami, po okoliških hribih pa so se belile hiše hribovskih zaselkov. Veselili smo se cvetja, gledali ostanke bunkerjev, sestopili do koče na Blegošu, si privoščili topel obrok, se vrnili do križišča poti in se po E7 napotili ob Špehovšu na Smoletovše ter malce levo posedli na trave v pobočju in bili kakor starodavni čuvaji samote teh odmaknjenih krajev. Tisti trenutek je bil naš. Prišli smo do smučišča na Črnem vrhu in zaslišali avtobus, a smo zazrti v daljave kar stali na robu parkirišča in šele kasneje skozi okna avtobusa trgali poglede od pokrajine, ki smo jo zapuščali.

Gora ima veliko obrazov, odvisnih od poti in smeri, s katere jo občudujem ali hodim na njen vrh. Danes mi je zastajal dih od razgledov in pogledov v nedrja zelene, se mi je med vožnjo domov utrnila refleksija pohoda in mi med dremežem usipala razcvetele telohe, ki jih je vrtinčil veter z Blegoša med tišino gora v daljavi in me vabil, da bi spet šla.

Besedilo :     Marija Dolinar

Fotografije:  Sonja Repnik, Sonja Zalar Bizjak

Zemljevid:   Srečo Kenk

11.04.2016
Sončki na Paškem Kozjaku

Ko iz Dobrne pogleduješ v planjave Paškega Kozjaka, te pogorje navda z neko spoštljivostjo. Začutiš željo, da bi prehodil greben z  najvišjima vrhoma, Špikom 1108 m in Basališčem 1272 m.

 S Sončki se pogorja lotiš iz Velenja. Prisopihaš do gradu Šalek in mimo razvalin gradu Ekenštajn nadaljuješ po planinskih poteh ob Veterskem vrhu in Zabukovniku, kjer se oddahneš in počasi dvigaš ob hribu Dobrač. Pogledi ti med pogovori pohodnikov uhajajo v Šaleško dolino. Zajame te tišina samotnih  kmetij in hribovij naokoli. Šteješ posekane smreke in jelke in se sprašuješ, če je na delu lubadar, a korak te že vodi med stare sadovnjake ob turistični kmetiji Tuševo v Lopatniku. Hodiš ob hribu Radojč in občuduješ rumene trobentice ter preideš v pobočje Ramšakovega hriba, na ravnem predelu sedeš v rob nad potjo in pomalicaš ter z novim zagonom  stopaš dalje. Pred kmetijo Ramšak se pridruži domači kuža, ki prilagaja stopinje pohodnikom, ti pa pozdraviš družinico, ko utrjuje pot v klanec, se nasmehneš otroku, pogledaš razpelo sredi travnika,  se vprašaš, zakaj je tam in skozi drevorede cvetočih ringlojev prideš na sedlo pri kmetijah Habe in Jurk . Kreneš v vzhodno strmino hriba Visoko, se razveseliš brez in čez čas zagledaš cerkev na Paškem Kozjaku ter Špik, niže pa planinski dom, kjer se ustaviš in z nostalgijo opazuješ dim Termoelektrarne Šoštanj v dolini. Čutiš, kako so te do sem gor spremljala prostrana hribovja v daljavi. Sedeš na klop, pogleduješ Mrzlico, Čemšeniško planino, s snegom prekrite Golte, nakar "fokusiraš" Menino planino. "Tam bomo drugo leto," slišiš reči planinsko vodnico in vstaneš ter se zagrizeš v kamnito pot do pokopališča in cerkve sv. Jošta na Paškem Kozjaku ter krevsaš zadnje metre med skalovjem, obraslim z mahom, in med cvetovi velikih zvončkov zakorakaš proti razglednemu vrhu, kjer se s pohodniki izoblikuje krog za kuža, ki se uleže in se po dobro opravljenem delu skoraj smehlja naokoli. Sledi skupinska fotografija in sestop do planinskega doma, kjer ti hrana na žlico tekne, da že dolgo ne tako.

 Pelješ se nazaj v dolino in proti domu, sit, prijetno utrujen in počutiš se bogatega zaradi vsega, kar si zaznal na poteh iz Velenja na Paški Kozjak. Marsikaj  boš pozabil, a vtis temno zelenega pogorja in življenja pod njim bo ostal in v krogu želja je tudi ta, da se ga v prihodnosti še lotiš, morda z vzhodne strani.

Besedilo:     Marija Dolinar

Fotografije: Sonja Repnik, Sonja Zalar Bizjak

Zemljevid:  Srečo Kenk

23.03.2016
Sončki na Nanosu

V obvestilu za izlet je planinska vodnica napisala: "Pohod iz Vipave do Abrama na Nanosu," jaz pa sem med vožnjo proti Vipavi ugotovila, da na tem najbolj zahodnem predelu nanoške planote še nikoli nisem bila.

V Vipavi so nas  v parku sprejeli kamniti dečki "putti", mi pa smo se ob pogledih na Lanthierjev dvorec pripravili za pohod in strmeli v pogorje Nanosa ter steno z zelo zahtevno potjo Gradiške ture. Čez najstarejši most smo prečili reko Vipavo in se čudili lepoti njenega deltastega izvira. Voda je vrela iz dna pečin in se oblikovala v reko, ki je izginjala pod petindvajsetimi mostovi. Odpravili smo se v breg na kamnito pot med jesene, gabre... in rumene drenove grme ter kmalu pokukali na travnik, kjer so se na robu dvigale bršljanaste stene razvalin Starega gradu, v globini pod njimi pa je počivalo mesto z dvorcem Zemono v daljavi.

Sestopili smo v gozd in hodili po poti z obnovljenimi markacijami vse do križišča z oznako za Plaz. Nadaljevali smo naravnost in sem pa tja še opazili posamične obledele pasaste markacije, nato pa čez skalne balvane s fluorescenčnimi oznakami prišli do Teodozijevega bivaka in belih skal na prepadnem robu, se povzpeli še na skalni vrh Škavnica (734 m) in zavili med skalovje v borovih in jelovih gozdovih, se med potjo dotikali rujevih grmov, ki še niso pognali očesc in občasno zagledali tudi sonce. Na travnem predelu s pomladnim cvetjem smo spet opazili markacije ter tablo za Gradiško turo in se obrnili levo do križišča s hlodovino in svežimi goloseki, saj se  tudi ta planota zarašča. Na travnikih so cvetele nunke, po kotanjah pa se je svetlikal sneg. Objel nas je hlad planote, na kateri so nekoč delovali trije ledeniki, od koder so tovorili led v Trst. Pospešili smo korake mimo observatorija, premagali klanec ob kmetiji Majer in nad kmetijo Margon zavili na cesto ter kmalu ugledali planinsko zavetišče in kmetijo  Abram, kje sem medvedu v tesni ogradi z očmi preštela kremplje v šapi in se prepričala, da sem enake sledi res našla tudi v domačem hribovju.

Veter, ki je zapihal nad planoto, je prinesel dež, a smo se z avtobusom že spuščali proti dolini Bele. Med vožnjo v smeri Podkraja smo v gozdu nad cesto opazili divjo mačko, medtem pa nas je z Gore dohitela snežna ploha, ki je dan ozaljšala pravljično. Snežinke so poplesavale za okni in se mešale s spomini na raznolikost nanoškega pogorja v vseh letnih časih.

Besedilo:     Marija Dolinar

Fotografije: Sonja Repnik, Sonja Zalar Bizjak

Zemljevid :Srečko Kenk

08.02.2016
Sončki na Jurčičevi poti

V začetku februarja nas je pot vodila po Jurčičevi poti. Pa ne bi opisoval, kje smo hodili in kaj smo videli. To pot je že skoraj vsak vsaj enkrat prehodil, bodisi v šolskih letih ali kasneje.

Februar je mesec, ko nikoli ne veš, ali boš na pohodu potreboval bundo, kapo, rokavice in male dereze, ali pa nam bo že v sami srajci vroče. Pomembno je, da gremo! V tem zimskem času se prenekatera nepokurjena kalorija obesi pod kožo in nam spomladi dela napoto, ko pričnemo z raznimi deli okoli hiše. Tudi če vreme ni vedno idealno in ni ravno za oči in dušo, pa poskrbimo za telo. Hvaležno nam bo. Naši vodnici poskrbita, da je vsak pohod primeren vremenskim razmeram. Vedno in povsod se najde kaj zanimivega, samo opazovati je treba in včasih malo prisluhniti.

Prišel bo tudi čas, ko bomo kakšen pohod izpustili, bo že kakšen razlog za to. Takrat pa bomo v spominu popotovali po prehojenih poteh. Zato moramo sedaj, ko je še čas, nabrati čim več vtisov. Pa ne pozabite, da se v teh letih tudi že marsikaj pozabi, zato mora biti zaloga čim večja.

Sicer pa je do takrat še daleč in bodite aktivni, kolikor se le da. Zato vam želim veliko doživetij, lepega vremena in varen korak.

Besedilo: Marjan Grom

Fotografije: Tatjana Rodošek, Sonja Repnik, Sonja Zalar Bizjak

Zemljevid: Srečko Kenk

25.01.2016
Luna za stolpom na Planini nad Vrhniko

Za nekatere fotografije velja, biti ob pravem času na pravem mestu. Za to fotografijo je zaslužen mož Vojko, ki je videl, da se zahajajoča luna bliža obzorju in me je na to opozoril. Jaz sem hitro šla v pritličje po 300 mm teleobjektiv,  odhitela na podstrešje in slikala skozi okno. Časa ni bilo veliko, neverjetno, kako se je luna hitro pomikala čez silhueto stolpa. Nisem imela časa niti preverjati nastavitve.

Slika je nastala v Janezovi vasi ob avtocesti, 25. januarja 2016 ob 7.20 zjutraj.

Foto: Sonja Zalar Bizjak

25.01.2016
Sončki v okolici Medvedjega Brda

Izhodišče našega pohoda je bila tokrat Hotedršica, kjer nas je pričakala naša pohodnica Bernarda z lokalnim vodnikom. Na pohod smo krenili po cesti skozi  Žejno dolino ob potoku, ki nikoli ne presahne, pred Hotedršico pa ponikne v kraško podzemlje. Cesta je bila delno poledenela, tako da smo nekateri nataknili pohodniške dereze zaradi varnejše hoje. V Žejni dolini je bilo zaradi senčne lege mrzlo, pri kmetiji Treven pa so nas le obsijali sončni žarki. Pred dolino Pikalca smo  šli mimo Snežne jame, nato pa na snegu opazovali ledene kristale v obliki majhnih smrečic, ki so se lesketali v sončnih žarkih.

Pot smo nadaljevali z vzponom na Medvedje Brdo.  Ustavili smo se pri cerkvi sv. Katarine, kjer nas je  pohodnik Tone pogostil, mi pa smo mu  zapeli za njegov rojstni dan. Nato smo se povzpeli po zasneženem pobočju na razgledni Šinkovčov grič in si ogledali panoramsko ploščo, ki jo je pripravil naš član Vojko v letih, ko je služboval v bližnjem domu CŠOD. Z vrha z nadmorsko višino 814 m so se lepo videli Triglav, Julijske Alpe, Trnovski gozd, smučišče Javornik ter vse do Krima.

Mimo kapelice z vgrajeno ploščo, ki označuje polovico poti med Idrijo in Vrhniko, smo šli skozi Rovtarske Žibrše do kmetije Tumle, kjer nas je prijazna gospodinja postregla s čajem in odlično ocvirkovo potico. Po dobrem okrepčilu v prijetnem in domačem okolju smo se odpravili proti Ravniku, od koder nas je z griča nad vasjo pozdravljala cerkev sv. Barbare. Čakal nas je le še spust po cesti do Hotedršice, kjer je doma naša pohodnica Bernarda. Tu nas je njena hčerka Špela postregla s čajem in pecivom. Ogledali smo si hišo, dve kozi in zajčke, nato pa nadaljevali pot do gostilne Turk v Hotedršici, kjer nas je čakalo okusno kosilo.

Za nami je bilo 20 km poti in bili smo srečni, da smo te kilometre še vedno zmožni prehoditi brez kakršnih koli težav. Pohod je ob prijetnem klepetu s pohodniki hitro minil. Tako smo preživeli en lep zimski dan, čeprav je bilo jutro zelo mrzlo. Vendar, ko nas  je obsijalo sonce, je vse postalo prijetnejše.

Zapisala: Lidija in Milan Drašler

Fotografije: Tatjana Rodošek, Sonja Zalar Bizjak

Zemljevid: Srečko Kenk

11.01.2016
Zaključni pohod Sončkov na Planino

Zadnji pohod v lanskem letu in ob enem prvi otvoritveni pohod Sončkov v letu 2016 je bil pohod na Planino in zaključek v gostilni Mesec.

Zbrali smo se pri Štirni, si še enkrat zaželeli »Srečno ter veliko uspešnih pohodov« in pričeli pot proti  vrhu. Pot je bila prehojena, narava idilična, zasnežena in ob klepetanju smo hitro prišli do koče, ki nam je nudila lepo ozadje za skupinsko sliko. Nadaljevali smo pohod do Zaplane.

V Gostilni Mesec nas je prijazno sprejel gostilničar Grega in nazdravili smo z domačim napitkom. Po slastnem kosilu smo nadaljevali s programom. Spomnili smo se vseh dosežkov v lanskem letu, prisluhnili zanimivi statistiki ter hvaležno nagradili zaslužne organizatorje naših uspešnih pohodov. Prav tako nas je naš Vojko, ki je lani počasi zapuščal skupino, nasmejal s kratkimi zgodbicami. Na koncu programa smo se seznanili s planom pohodov v letošnjem letu.

Za zaključek smo ugotovili, da je bilo pohodniško leto uspešno z upanjem in željo, da bo tako tudi letos, smo se  srečno vrnili v dolino.

Zapis: Nuša in Zoran Cvetkovič

Fotografije: Tatjana Rodošek, Danica Kos, Sonja Repnik

Zemljevid: Srečko Kenk

23.12.2015
Sončki na Šmarni gori

Pot našega zadnjega letošnjega pohoda nas je  vodila mimo Ljubljane do Broda, kjer smo prečkali reko Savo. Nas parkirišču pri Tacnu smo izstopili iz avtobusa in se napotili proti Grmadi. Spotoma smo videli zapuščeno hišo, v kateri je bival politik Edvard Kardelj.

Grmada in Šmarna gora sta prepreženi s potmi. Nekaj smo jih spoznali tudi Sončki. Najprej Pot čez Zatrep, potem Pot svobode in nato Mazijevo pot, ki smo jo izbrali za vzpon na Grmado. Ob poti smo sledili spreminjanju gozdne sestave: nižje uspeva predvsem bukev, na strmih prisojnih pobočjih pa toploljubna gabrovec in puhasti hrast. Vsepovsod je bilo videti posledice lanskega žleda. Zeleni so bili samo listi teloha  in ciklam, posamezni cvetki trobentic so oznanjali pomlad. Vsaj tako se nam je zdelo, saj je bilo toplo vreme, neobičajno za december.

Na grebenu smo se priključili Westrovi poti in kmalu dosegli vrh Grmade. Na njej so v petnajstem stoletju prižigali kresove in streljali z možnarji ter sporočali na Gorenjsko, da se bliža turška vojska. Zahodni vrh osamelca, ki je za nekaj metrov višji od Šmarne gore, je zaradi stalno pripravljene grmade drv dobil ime Grmada. Pod nami se je razprostirala megličasta Ljubljanska kotlina, na desno smo videli bližnje Polhograjsko hribovje, kaj več pa so skrivali oblaki.  Okrepili smo se z malico in nadaljevali pot do Sedla, od tam pa se mimo kapele sv. Sobote povzpeli na Šmarno goro.

Šmarna gora je 669 metrov visok osamelec na severnem obrobju Ljubljane. Pripovedka pravi, da je Šmarna gora kup skalovja, ki ga je čez Savo metal Hrust, da bi naredil kaj dobrega za ljudi. Tem pa kup kamenja ni bil všeč, zato ga je Hrust pohodil in nastalo je Sedlo med Grmado in Šmarno goro. Gora je dobila ime po Mariji Zavetnici šmarnogorske cerkve, ki je skrita za visokim obzidjem tabora, kjer so prebivalci okoliških vasi našli varstvo v času turških vpadov. Namesto prvotne romarske gotske cerkve, stoji danes na Šmarni gori baročna cerkev iz leta 1729.

Po okrepčilu v topli izbi gostišča pod cerkvijo smo se mimo zvona želja pričeli vračati v dolino. Po cesti smo šli mimo Gorjanca do odcepa za Kovačevo stezo, kjer smo zgroženi opazovali prevrnjena debla visokih bukev, ki jih je prevrnila teža ledu.

Za konec nas je še naša fotografinja pogostila z jabolčnim zavitkom. Zaželeli smo ji veliko zdravja in pohodov, nato nas je avtobus nasmejane in židane volje odpeljal proti domu.

Vsi Sončki želimo tudi ostalim pohodnikom srečno, zdravo in uspehov polno novo leto 2016.

Besedilo: Mira Trdan

Fotografije: Tatjana Rodošek, Danica Kos, Sonja Repnik, Sonja Zalar Bizjak

06.12.2015
Sončki na Gori in Sinjem vrhu

Z »našim« šoferjem Borisom smo odpeljali proti Logatcu, ko se je počasi pričelo daniti. Na Kalcah smo zavili proti Colu in nato proti Predmeji, kjer smo pričeli z našim pohodom. Namenjeni smo bili na Goro in Sinji vrh. To je svet na robu Trnovske planote, ki strmo pada v Vipavsko dolino ali Deželo, kot ji pravijo domačini. Že med vožnjo  smo, kot vedno,  izvedeli marsikaj o krajih , ki smo jih nameravali prehoditi. Kakšne so geološke značilnosti in kako so ljudje  glede na naravne danosti živeli.

V Predmeji,  ki se je do petdesetih let prejšnjega stoletja imenovala Dol, smo na pot stopili pri spomeniku, posvečenem Materi Gorjanki. Pot nas je vodila proti vzhodu, malo gori, malo doli, na višini med osemsto in tisoč metri. Sicer kopna  pot je bila na nekaterih delih zasnežena, zaradi od burje napihanega snega.

Nad kamnito steno Orlovice in z vrha Dolskega maja smo desno pod strmino pogledovali v zgornjo Vipavsko  dolino. Kam dalj se zaradi oblačnosti ni videlo. Ustavili smo se tudi pri kamnitem polžu in piramidi, nato pa občudovali Otliško okno. Steza nas je peljala še čez razgledne Navrše in že smo počasi koračili proti Sinjemu vrhu.

Domačin in lastnik kmečkega turizma na Sinjem vrhu, Hieronim Vidmar, nam je globoko v hribu pokazal vodni zbiralnik, ki so ga zgradili Italijani leta 1939. Na Sinjem vrhu vodo iz podzemnih cistern še vedno uporabljajo. Svet Gore je apnenčast, brez površinskih vodotokov, zato je  bila  voda vedno zelo cenjena.  V bližini gostišča je gospodar Vidmar postavil kopijo  Škrgalove  hiše, krite s slamo in prikazom razmer, v katerih so Gorjani  živeli.

Med vožnjo proti domu sem razmišljala o kopici podatkov in vtisov, ki sem jih  med dobre štiri ure  dolgim pohodom izvedela in doživela.

Zapisala: Metka Vrenjak

Fotografije: Tatjana Rodošek, Sonja Repnik, Sonja Zalar Bizjak

Zemljevid: Srečko Kenk

23.11.2015
Sončki na Kumu

Kum, visok 1220 m, je  najvišji vrh Posavskega hribovja. Viden je skoraj z vsakega  večjega hriba v Sloveniji in se verjetno ravno zato imenuje Zasavski Triglav.

Vozili smo se ob Savi skozi Litijo ter kmalu zagledali dimnik trboveljske termoelektrarne.  Najvišji v Evropi je več desetletij reševal Zasavje onesnaženja. Na  parkirišču pred steklarno Hrastnik smo čez cesto, ob tabli  a Kum, stopili na markirano pot in se spopadli s  prvim travnim pobočjem, oziraje se na vijugasto dolino reke Save pod nami. Steza se je zravnala, nato pa vodila navzgor  skozi  listnate gozdove. Levo je teren padal v strme grape pod Bajdo in Mat'co, desno pa so štrlele v nebo skalne pečine. Robove je prekrivalo resje, ki je že odpiralo drobne cvetove. Listi telohov so sem ter tja odkrili posamezen beli cvet, drugje pa  je v nas modro strmel zapozneli zaspanček. Bili smo v krajinskem parku Kum, ki ravno tu ohranja biotsko raznovrstnost alpskega rastlinstva in  preddinarskih  gozdov bukve in javorja, ponekod tudi črnega gabra.

Po poti v ključih smo pustili za sabo še en breg in se znašli na  planoti hribovske vasi Župa ter  v daljavi zagledali  znane vrhove s silhueto Kamniško Savinjskih Alp v ozadju.  Za vasjo smo  skozi smrekov gozd  prišli do makadama, se kmalu umaknili desno na stezo in se vztrajno vzpenjali v čokato pobočje gore vse do ceste iz Dobovca. Skozi drevje  smo zagledali  oddajnik in cerkev z dvema zvonikoma in čez travno strmino prišli do cerkve  sv. Neže in planinskega  doma na Kumu. Prepustili smo se razgledom na doline in bližnje ter daljne vrhove v meglicah,  iz katerih je na severozahodu kukal Triglav. V cerkvi smo  poslušali Tinetovo pripoved, zakaj romarji iz Kostanjevice vsakih sedem let zadnjo nedeljo v avgustu priromajo k sv. Neži na Kum. Sestopili smo po  južnem, zakraselem pobočju gore in prišli do vasi  Mali Kum s hišami in kozolci na  robu doline. Pod vasjo nas je čakal avtobus, ki smo ga bili, mislim da prav vsi,  zelo veseli, saj smo prehodili 9,8 kilometrov in opravili 1068 metrov vzpona.

Še mislim na lepoto prehojene poti na Kum,  ki je zahtevala kar nekaj vztrajnosti in napora.  In tudi na  sedanje ter stare čase v teh hribih,  razrezanih na doline in strmine z  vasmi in ljudmi,  ki, vajeni skromnosti, skrbno obdelujejo njive in kosijo bregove.  Mislim, da je sv. Neža s Kuma   natrosila tem krajem zvrhano mero blagoslova od zgoraj, toliko,  da ga lahko delček odneseš s seboj.

Besedilo:     Marija Dolinar

Fotografije: Sonja Zalar Bizjak, Sonja Repnik

Zemljevid:  Srečo Kenk

09.11.2015
Sončki na Vošci nad Kranjsko goro

Tokratni pohod Sončkov je bil zame  izlet v neznano,  saj  nisem  pogledala, kje se vrh nahaja, a ker je naša planinska vodnica za ta cilj čakala prav tako vreme, kot je bilo napovedano po prazniku Vseh Svetih,  sem slutila, da je Vošca nekaj posebnega.

Z minibusoma smo se  odpeljali do Gozda Martuljka, v centru zavili desno navzgor  do  Srednjega Vrha. Za kmetijo Hlebanja smo krenili desno  in se ustavili na prvem razgledišču, saj  so nas  kakor pahljača  pozdravljali  vrhovi Špikove skupine. Vstopili smo  v  macesnove in smrekove gozdove  in  ob šumenju potoka Jerman s pritoki, ki so polzeli po grapah v strugo, premagovali klance. Vdihavala sem  vonj po vodi in igličastih gozdovih.  Mimo Hudih hlevov čez področje Železnica  smo prišli na Blekovo planino. Z njenega roba smo zagledali  avstrijsko  dolino Drave ter vrhove vzhodnih Karnijskih in Ziljskih Alp ter Visokih Tur v daljavi. Steza proti jugovzhodu je vodila na  Trupejevega poldne, mi pa smo se obrnili v nasprotno smer. V sneženju  macesnovih iglic, ujetih v sonce,  smo  čez suhe trave,  liste telohov in grmički sleča  osvojili  Zajčnik in med  zajetnimi macesni zagledali Mangart ter Višarje s Kamnitim lovcem. Sledil je sestop  v gozdove iglavcev, premagali smo še zadnji vzpon, se zastrmeli v travno področje Vošce z razvalinami nekdanje karavle, kjer smo malicali.  Oči niso gledale sendviča, rahlo priprte  so trepetale  ob čudovitem  pogledu na naše bele vrhove. Škrlatico je ravno tisti čas obsijalo sonce,  nad prelazom Vršič  je Prisank skrival Ajdovsko deklico, Mojstrovki sta metali senco na Sleme, mene pa je posrkala vase mogočnost Jalovca in Mangarta.  S tišine naokoli smo rezali  koščke, da bi jih odnesli v dolino.  Na vrhu smo še enkrat  pogledali v sosednjo državo, na Dobrač in neštete vrhove v  daljavi,  nato pa zapustili trave Vošce, se čez Tamarčo  dvignili na Grpišco  in navzdol do Nizke Bavhe ter v  objemu  smrek  po lepi stezi v ključih  sestopili  do lovske koče na Brvogih in na Tatjanini  "gasilski"  dokumentirano vzeli s sabo  nepozaben pogled na naše vrhove.  Imela sem občutek, da  je že blizu dolina, vendar je bil pred nami še en blažji spust  do  koče pod Srnjakom,  od koder sta nas minibusa varno pripeljala do Kranjske gore in tudi domov.

Redkokdaj  so pozni  jesenski dnevi  tako  zelo sončni in topli kot letos in ko sem tak  jasen dan doživela na Vošci, sem mi je zdelo, da me je ogrela in "nafilala"  za vso zimo, ki morda pride. 

Besedilo:      Marija Dolinar

Fotografije Tatjana Rodošek, Sonja Repnik, Sonja Zalar Bizjak

Zemljevid: Sonja Repnik in Zoran Cvetkovič

26.10.2015
Sončni dan s Sončki na Uskovnici in Konjščici

Zaradi muhastega vremena je naša vodnica  že večkrat prestavila pohod na planini Uskovnico in Konjščico in tudi tokrat je ves ponedeljek močno deževalo, a smo se v megli novega jutra vseeno odpeljali na Gorenjsko. Pred mostom Peračica so se po avtobusu zaslišali občudujoči vzkliki. Iz megle po kotlini so štrleli v nebo od sonca obsijani beli vrhovi Triglava in Julijcev.

V Srednji vasi pri Bohinju smo izstopili, se po stopnicah povzpeli do cerkve Sv. Martina in mimo šole ter vodohrana prišli po cesti do steze s smerno tablo za Uskovnico. Po obilici grušča v začetnem delu je pot prešla na deloma listno podlago in se postopno dvigala nad dolino Ribnice. Skozi jesensko obarvane gozdove so prodirali sončni žarki. Nad zatrepom doline smo se obrnili desno in skozi drevesa opazili na drugi strani  nad dolino Ribnice planino Zajamniki. Hodili smo previdno, saj je talna erozija ponekod načela zunanje robove steze. Nismo hiteli. Med pogovori pohodnikov smo naenkrat prišli iz gozda in se znašli med vikendi (preurejenimi stani)  na Uskovnici. V eni od ograd se je še pasla živina,  mi pa smo se izpred planinske koče, odete v odtenke rumene, zazrli v belino Viševnika in Malega Draškega vrha.

Pot smo nadaljevali čez grbinaste travnike, ki so posledica delovanja pradavnega ledenika in pri kapeli Marije Kraljice miru za trenutek postali. Pogled se mi je dotaknil beline na vrhovih Peči, nato pa sem zasopihala po kolovozu navzgor. Gostota dreves se je večala in se na sedlu razširila v gozdove smrek in rumenih macesnov. Bili smo nad planino Konjščica in skoraj svečano hodili po kolovozih, čez izvir  Ribnice na dnu planine do smernih tabel poti proti Velemu polju in Triglavu. Ena sama tišina in veter, ki je nosil z visokogorja vonj po snegu, in macesni, ki so žareli med rušjem v pobočjih  Ablance in Velikega Draškega vrha. Planina  me je očarala, da bi še ostala, a smo že grizli strmino nad njo. Usmerili smo se desno po markacijah in se postopno spustili skozi pokljuške gozdove do kasarne na Rudnem polju, kjer smo zaključili štiriurno hojo in napolnili avtobus.

Ko smo zapuščali Pokljuko, sem skozi okno spremljala let ptice nad smrekami. Ko bi znala leteti, sem se nasmehnila, avtobus pa je brnel v dolino in zdelo se je, da kolesje šepeče pravljico doživetega dne nad Bohinjem, vsakemu svojo, v jeziku spominov in trenutkov v času.

Besedilo:      Marija Dolinar

Fotografije:  Tatjana Rodošek, Sonja Zalar Bizjak, Sonja Repnik

Zemljevid:    Srečo Kenk

13.10.2015
Sončki na Pohorju od Osankarice do Peska

Odločili smo se, da po etapah osvojimo Pohorje - prehodili smo že zahodni in del osrednjega, letos v začetku oktobra pa smo se v oblačnem jutru odpeljali proti Slovenski Bistrici ter skozi Veliko Tinje vedno više čez slikovite pohorske zaselke do Treh kraljev in se ob občudovanju ravnin in mest pod nami  pripeljali do Doma na Osankarici .

Mimo oznak rezervata ekosistema na Črnem jezeru smo šli po poteh do prizorišča poslednjega boja Pohorskega bataljona v januarju 1943, kjer pod visokimi bukvami in smrekami strmijo iz listja granitni kvadri s spomenikom v sredini in napisi zemljank ter položaji borcev v času boja. Zajela nas je tišina in zdelo se je, da je v krošnjah nad nami še ujeto grozeče vzdušje tega trenutka zgodovine. Pod nogami je ječalo listje, ko smo se spuščali v močvirje enega od pritokov Lobnice ter se dvigali ob oznakah za slovensko planinsko pot ter občudovali drevesa in zelene mahove. Pri treh žebljih smo prečili Lobnico in krenili desno skozi šumeče pohorske gozdove. Le pet minut je do Tihega jezera  in ravno toliko do izvira Lobnice, a bosta počakala, saj oblačnost nad nami ni pojenjala. Čez čas smo se po makadamski poti mimo ostankov nedavne kope povzpeli do Koče na Klopnem vrhu. Dež je rosil, v ogradi pa sta konja dvigovala glavi. Pobočje pod kočo kmalu spet preide v gozd in v daljavi so se v mokrem dnevu risali obrisi Maribora.

Od smerne table za Pesek smo na stezi v pesku opazili drobno svetlikajočo sljudo (mačje srebro) in se povzpeli na Klopni vrh 1340 m. Nadaljevali smo  čez borovje po položnih in mehkih podlagah, ki so  dajale občutek pravljičnosti in prostranosti Pohorja. Ob Brvnem vrhu smo po dobri uri prišli do Zgornje brvi. Pohodnica je v veselje vseh našla krepkega jurčka, prav kmalu pa so se še nekatere vrnile iz visoke praproti z jurčkom v roki. Preostali del poti je rosilo in dežniki so se odpirali in zapirali, mi pa  smo se spuščali ob manjšem vrhu in kmalu ugledali avtobus ter Kočo na Pesku, kamor smo se umaknili pred dežjem in se pogreli s pohorskim loncem.

Vračali smo se čez Roglo in Zreče, mene pa so utrinki s sedemnajst kilometrske poti uspavali vse do Gorjanca. Preostalo nam je še Mariborsko Pohorje, sem ugotavljala. Ja, mogoče pride na vrsto drugo leto v času, ko bodo zorele junijske trave. Mogoče, pravzaprav kadarkoli, sem zaključila in zaokrožila spomine in današnji izlet v novo celoto.

Besedilo:     Marija Dolinar

Fotografije: Tatjana Rodošek, Sonja Zalar Bizjak, Sonja Repnik

Zemljevid:   Srečo Kenk

27.09.2015
Sončki na Gori Oljki

Kadarkoli sem se po avtocesti peljala proti Celju, sem občudovala temno goro v Savinjski dolini z zvonikoma,  ki sta na vrhu  štrlela v nebo.  Enkrat bom šla gor,  sem si vedno rekla,  a je prej prišel september in izlet  Sončkov na Goro Oljko.

 S štajerske avtoceste smo na izvozu  za Šempeter krenili  proti  zgornji Savinjski dolini. V Parižljah smo zavili desno proti Polzeli. Malo pred železniško progo smo izstopili  in se zagledali v hrib Vimperk in  Goro Oljko za njim. Sledili smo smernim tablam in se pri zadnjih hišah zagrizli čez strm travnik do asfaltne poti na Vinskem vrhu.  Polzela je ostala globoko pod nami,  v daljavi pa  je iz meglic kukalo Posavsko hribovje.  Jutro je bilo nasičeno z vlago dežja, ki je padal ponoči, toda oblaki so se trgali in osvetljeni od jutranjega sonca risali na nebo nenavadne oblike. Za zaselkom se je pričela gozdna pot, ki je čez čas prešla na planinsko stezo ter nas pripeljala na Vimperk, od koder smo se mimo cerkve sv. Miklavža spet spustili v mešani gozd.  Poti so dobro markirane in uhojene.  Na  drevesih ob stezi so postaje križevega pota, ki so nas spremljale  vse do vrha gore.

Na  razpotju, kjer stoji kužno znamenje, smo krenili desno do zaselka Dobrič, kjer na robu vasi stoji stara Bolčinova hiša  s številnimi   majhnimi okni. Na njivi pod cesto  so ravno pobirali krompir. S travnatega grebena na koncu vasi smo za oblaki komaj opazili obrise Kamniško Savinjskih  Alp na eni in  Pohorje na drugi strani.  Za njo  je  travnik  prešel v gozd na strmem pobočju  Gore Oljke in čez dobre pol ure  smo zagledali pred seboj  vrh z romarsko cerkvijo sv. Križa z dvema zvonikoma. Ob cerkvi je  planinska  koča. Naredili smo postanek,  si ogledali notranjost cerkve z glavnim oltarjem, ki preseneča z nenavadno rezbarsko zasnovo zadnje večerje.  V tihoti smo si pogledali  tudi svetišče  pod cerkvijo,  božji grob.

Prečili smo vrh proti severu in se  spustili do razpotja pod Brezovcem,  kjer  nas je čakal avtobus. Po ozki cesti  ob strugi Hudega potoka smo se  zapeljali skozi Šmartno  ob Paki in Polzelo. Sonce je obsijalo gole hmeljarske nasade. Z neko nostalgijo sem opazovala te njive, s katerih so že spravili letošnji pridelek hmelja. Obrnila sem se nazaj in še enkrat pogledala področje Gore Oljke, kjer smo prehodili enajst kilometrov dolgo pot.

Ja, lepi so naši planinski pohodi,  prinašajo svežino juter in  potepanja po neokrnjeni naravi  na različnih predelih  Slovenije, sem še pomislila, nakar sem ob enakomerni avtocestni vožnji dremala do Trojan in vse do doma.

Besedilo:     Marija Dolinar

Fotografije: Tatjana Rodošek, Sonja Zalar Bizjak, Sonja Repnik

Zemljevid:  Srečo Kenk

06.09.2015
Sončki na Dleskovški planoti

Tako, kot se naši šolarji prvega septembra podajo spet v šolske klopi, smo si tudi Sončki spet oprtali svoje nahrbtnike in se podali novim izzivom in znanju naproti na prvi jesenski pohod. Vreme je bilo idealno za obisk visokogorja, zato je bil naš cilj kraška Dleskovška planota ali Veža, ki se nahaja v Kamniško-Savinskih Alpah. Do planine Ravne 1500 metrov visoko sta nas pripeljala minibus in kombi, nato smo nadaljevali peš po razgibani planoti proti prelazu Sedelce (1840 m) med Dleskovcem in Velikim vrhom. 

Med pohodom smo bili pozorni na višinske rastlinske pasove. Prvo je bil mešani gozd s smrekami in macesni, nato so bili samo macesni, ko pa smo se povzpeli še višje, nas je spremljalo le še ruševje. Nad Sedelcem pa nas je pot vodila predvsem po skalovju do Velikega vrha (2110 m). Na vrhu smo si vzeli čas za počitek, malico in prečudovit razgled. Kot na dlani je bila pred nami Ojstrica, za njo Planjava, na drugih straneh neba Raduha, Olševa, pa Velika Planina… V daljavi smo videli Obir v Avstriji in našo pravljično Peco. Po tratah smo se sprehodili do vrha Velike Zelenice (2114 m) in z roba občudovali Robanov kot globoko pod nami.

Bujnega poletnega cvetja ni bilo več, s modrimi cvetovi sta nase opozarjala le   Hayekova preobjeda, ki je kamniškoalpski endemit in resasti sviščevec.

Ko smo prispeli nazaj na planino Ravne, smo se skupaj z našim Radom  poveselili njegovega šestinsedemdesetletnega jubileja. Rado nam je lahko s svojo vitalnostjo in humorjem vsem  za vzgled. Tako smo naš pohod pripeljali h koncu.

Vsak pohod je kot življenje, včasih strm, včasih raven, včasih obsijan s soncem, včasih pa oblačen. Z vsakega pohoda pa se vrnemo  nasmejani, polni novih znanj in izkustev, ki nam lepšajo in lajšajo naše vsakodnevne poti.

Besedilo: Bernarda Vehar

Fotografije: Sonja Repnik, Sonja Zalar Bizjak, Tatjana Rodošek

Zemljevid: Srečko Kenk

22.06.2015
Sončki na Mali gori pri Ribnici (964 m)

Na našem zadnjem pohodu pred poletnimi počitnicami, ko se Sončki razkropimo na vse strani, smo prečili Malo goro. Po planu bi sicer morali na razgledno Uršljo goro pri Slovenj Gradcu, vendar nam jo je vreme tokrat zagodlo.

V turobnem jutru smo se ob dolenjski železniški progi odpeljali do Ortneka, od tam pa v hrib do vasice Velike Poljane.  Pri cerkvi na začetku vasi smo izstopili, se sprehodili skozi vas in naprej med travniki. Razveselili smo se suhe poti, saj v Suhi krajini ponoči ni deževalo, zato smo s ceste zavili na stezico. Označena, vendar ponekod komaj vidna, s travo poraščena steza, nam je skrajšala del hoje po makadamu.  Zadnji strmi vzpon po stezi med z mahom poraščenimi skalami  nas je privedel do razgledišča - videlo se je le v Struško dolino, hribi in gore so bili skriti v oblakih.

Pri Planinski koči pri Sv. Ani, zgrajeni na temeljih nekdanje kmetije in mežnarije, smo ob Ivankinih belokranjskih dobrotah, prvič zaslišali oddaljeno grmenje. Ustavili smo se tudi pri bližnji cerkvici Sv. Ane, od koder bi se v lepem vremenu videlo do Snežnika, mi pa smo s pogledi obšli le ribniško dolino z Veliko goro in cerkev v Novi Štifti pod Travno goro.

Opisi na ličnih lesenih tablah, ob spustu proti Ribnici  po Ribniški naravoslovni učni poti, so nas opozorili na: "ognjeni telefon", ki je potekal od Vinice v Beli Krajini do Ljubljane in obveščal o turških napadih, na kopišča in oglarjenje, na ptice, divjad, gozd in njegove funkcije... Prve dežne kaplje so nas ujele pred Jamarskim domom, vendar nas je gosto listje bukovega gozda zaščitilo pred njimi. Med tem, ko so nekateri v Jamarskem domu pri Francetovi jami, ob kavici pred poletjem še zadnjič poklepetali, smo drugi  iz spanja v svoji "koči" z jabolki  zvabili njihovo ikono, vietnamskega pujsa z imenom Lojz. Po pol ure hoje pod dežniki so nas pri avtobusu pričakali prvi sončni žarki.

Vožnja do doma je med tem, ko smo obujali spomine na prehojene poti in premlevali  načrte za počitnice, hitro minila. Še zadnji pozdrav, nasmeh in že smo odšli vsak proti svojemu domu.

Besedilo:     Sonja Repnik

Fotografije: Tatjana Rodošek, Sonja Repnik, Sonja Zalar Bizjak

Zemljevid:  Srečo Kenk

07.06.2015
Sončki na Veliki planini

V čudoviti jutranji zarji smo se Sončki 2. junija odpeljali proti Veliki planini, ki je s 557 ha površine največja slovenska planina. Njena znamenitost so nekoč ovalne, danes pa predvsem pravokotne lesene pastirske koče – bajte. Na planini pasejo avtohtono cikasto govedo, ki ga priženejo na začetku junija in ostane na paši do srede septembra.

Iz avtobusa smo izstopili na parkirišču pod Rakovim robom in se razveselili slastne pehtranove potice, s katero nas je počastila vodnica Sonja. Skozi gozd strmega  pobočja smo se odpravili našim trem vrhovom nasproti – Bukovcu, Gradišču in Poljanskemu robu.

Na robu visoke kraške planote nas je obsijalo sonce, ki nas je spremljalo večino poti. Mimo bajt Gojške planine in planine Dovja raven smo se najprej namenili na Bukovec (1552 m),  lep vrh s pogledi na Rogatec, Dleskovško planoto in vrhove od Kočne do Ojstrice. Travniki Bukovca so bili pisano poraščeni s prečudovitimi rožami, ki jih še niso popasle in pomendrale krave.  Polno je bilo ranjaka, vretenčastega ušivca, plahtice, kamniške murke so bile tik pred razcvetom. Na vrhu smo počivali in se razgledovali in s svojim štrukeljci nas je počastila še Jana. Obema slavljenkama smo ta dan zaželeli veliko zdravja.

Naslednji cilj je bil Veliki stan, največje pastirsko naselje na Veliki planini s kapelo Marije Snežne.  V zadnji zimi druge svetovne vojne so Nemci naselje in kapelo požgali, po vojno obnovljene bajte pa niso bile več take kot nekoč. Izjema je le Preskarjeva bajta, zgrajena po starih tehnikah, ovalne oblike, brez oken in z odprtim ognjiščem. Ob poti proti Zelenemu robu smo se ustavili nad kraško jamo Veternica, kamor so nekoč pastirji v suši hodili po sneg, da so ga talili in imeli vodo za pitje. Od tu se nam je odprl čudovit pogled na vrhove Kamniško-Savinjskih Alp in na turistično naselje lesenih hišic, zgrajenih po načrtih arhitekta Vlaste Kopača.

Na Zelenem robu nas je pričakal planšar v tradicionalnem oblačilu, nato pa smo se povzpeli na najvišji vrh planote, na 1668 metrov visoko Gradišče. Spet lepi razgledi, žigosanje knjižic, potem pa naprej po stezi po robu planote proti Poljanskemu robu.  Čez dolino Kamniške Bistrice smo videli Krvavec, v dolini pa Stahovico in Kamnik. Pod robom je strmo pobočje, kamor so ljudje hodili nabirat planike in je bilo zaradi neprimerne obutve in neizkušenosti v preteklosti veliko smrtnih žrtev. Povzpeli smo se na Poljanski rob (1570 m), od tam pa se spustili na Malo planino, kjer stojijo trije domovi – Domžalski, Črnuški in Jarški. V zadnjem smo se podkrepili z okusno telečjo obaro in sirovimi štruklji, ki so se kar topili v ustih. Vsi zadovoljni in prevzeti od čara Velike planine, ki nam bo ostala v lepem spominu,  smo se med kapljami dežja vrnili k avtobusu in se odpeljali proti domu.

Besedilo: Mira Trdan

Fotografije: Sonja Zalar Bizjak, Sonja Repnik, Tatjana Rodošek

25.05.2015
Sončki v hrvaški Čičariji

Z avtobusom smo se odpeljali proti morju po avtocesti do izvoza za Črni kal, mimo Hrastovelj in Gračišča do mejnega prehoda Sočerga ter pred Buzetom zavili levo v vas Brest s cerkvijo in manjšim stolpom dveh zvonov. Markacije za Istrsko planinsko pot (IPP) so nas usmerile v gozd, kjer so dišali borovci. Dvignili smo se v strmino skal in prišli do planinske koče v borovem gozdu. Od tu dalje se je pot nadaljevala zložno, dreves je bilo vedno manj. Veter je valovil trave in steza se je strmo zajedla v pobočje gore, po katerem so cvetele navadne mračice in narcise, mi pa smo se kmalu znašli na 1014 m visoki Žbevnici. V daljavi smo prepoznali Slavnik in v zatišni kotanji opazili v travah naravni vrt rdečih navadnih potonik.

Vrh smo zapustili po IPP na severnem pobočju. Veter je hladil ozračje toplega dne, valovil trave, raznašal vonj cvetočih malih jesenov, mi pa smo se čudili cvetovom rumenega podraščeca. Pri nekdanjem vodohranu Istrskega vodovoda smo se obrnili levo navzdol v mešani gozd, se spustili do dna doline ter prišli navkreber v vas Trstenik, kjer ljudi ni bilo, le bršljan in drevje, ki sta obraščala stare istrske hiše in kapelo v pokopališkem zidu.

V zvoniku je zazvonilo poldne, nas pa je zakril gozd vse do ozke steze pod belim ostenjem, ki se je kmalu odprla med  zraščene travnike borovcev, grmovja in brinja. Med travami, cvetovi zlatega korena, vrtovi potonik in irisov smo se zagrizli v strmino, vdihavali sonce in bele skale ter v vonju  zelišč osvojili vrh Gomilo (1026 m). Kakor pisane ptice v belih klobukih smo posedli s pogledi na oddaljena hribovja od Slavnika,  Žabnika (Ostriča) do Snežnika in Učke na jugovzhodu. Kljub vetru, ki je mešal pogovore s plapolanjem šotora nad nami, je bil vrh obdan z neko spoštljivo tihoto, ki človeka prevzame, ko začuti divjo lepoto skalovja in rastja tega predela hrvaške Istre.

Sestopali smo počasi po razpotegnjenih stezah skozi borove in mešane gozdove ter prišli v Račjo vas, kjer je čakalo hladno pivo. Avtobus nas je zibaje odpeljal domov, jaz pa sem pestovala misli na osvojena vrhova, tako enaka in tako različna obenem,  misli na modro nebo nad istrskimi vasmi med zelenjem in kamnitimi vrhovi hrvaške Čičarije. Nehote je njen droben delček, zelen in svetal, ostal z mano. Če boš kdaj šel tja in vse to videl, boš  vedel zakaj.

Zapisala:    Marija Dolinar

Fotografije: Tatjana Rodošek, Sonja Repnik, Sonja Zalar Bizjak

Zemljevid:     Srečko Kenk

11.05.2015
Sončki in Konjiška gora

Avtocesto smo zapustili na izvozu za Slovenske Konjice, izstopili v mestu ter se sprehodili čez Mestni trg mimo skulpture ženske na konju, čez Stari trg do cerkve Sv. Jurija, vmes pa poslušali legendi o nastanku trga in imena Slovenske Konjice. Mesto je ostalo pod nami, mi pa smo se po lesenih stopnicah povzpeli do Starega gradu, kjer je cvetel grobeljnik, pod zidovi pa se je okoli Zlatega griča razprostirala pokrajina z vasmi in vinogradi.                                                                    

V križišču, s smernimi tablami na zajetni hruški, smo izbrali pot na Stolpnik (1012 m), najvišji vrh Konjiške gore. Pod Krniškim robom in Jelenovim vrhom smo se dvigali skozi listnate gozdove, prekrite s cvetovi srebrnika in čemaža, nato pa se spustili do sedla Kotle (Grofov  štant), prečili gozdno pot in se pod bukvami spopadli z zadnjo strmino. Bil je vroč dan, pomešan z vonjem po cvetju in poletju, ki ga je  hladil  južni veter vse do vrha s kovinskim stolpom in zavetiščem, za katerim so se pozibavali cvetovi kranjske bunike.

Nazaj grede smo se na Kotlah obrnili desno (proti Kartuziji) in hodili skozi mešan gozd pod Ribežljevim vrhom do treh križev, odetih v cvetje, nato pa se je pot  kmalu obrnila mimo raztresenih kmetij Kamne gore po kolovozih ter strmih pobočjih navzdol. Zaradi podrtih dreves in nevarnosti zdrsa, smo pazili na svoje korake in varno prišli do Žičke kartuzije v dolini Sv. Janeza.

Po ogledu zeliščnega vrta, smo z vodičko Kartuzije stopili med zidove v stolp z muzejem o zgodovini in življenju menihov ter kopijami nekaj rokopisov nekoč velike knjižnice. Po ogledu kapele brez strehe, lončarske delavnice z galerijo in najstarejše lekarne s pokušino zdravilnih kapljic po receptih Žičkega samostana, smo zapustili skrivnostno dolino pod Konjiško goro, ter se mimo označenega rastišča žičkega grobeljnika ob kamnolomu, odpeljali na Tolsti vrh, kjer so nas čakale  dobrote domače kuhinje.

Toliko lepega  v enem dnevu ! Kljub 14,6 km dolgi poti in 878 m skupnega vzpona, utrujenosti ni bilo, ali pa se je nanjo pozabilo med raznolikimi utrinki te poti. Nenazadnje, med sproščenim klepetom in veselim razpoloženjem pohodnikov za utrujenost ni bilo nobenega časa.

Besedilo:     Marija Dolinar

Fotografije: Tatjana Rodošek, Sonja Repnik, Sonja Zalar Bizjak

Zemljevid:  Srečo Kenk

30.04.2015
Sončki na Trdinovem vrhu

Z Vrhnike smo se odpeljali ob šestih in se skozi Novo mesto z veduto na stari del mesta nad Krko, vozili ravno, ko so otroci hodili v šolo.

V Podgorju smo nad vasema Gabrje in Jugorje stopili na planinsko pot, ki nas je čez Škrince in košenice vodila v objeme bukev in gabrov. Sonce v mladem listju je gozd in mnogolistne konopnice po grapah s studenci ovilo v čarobnost. Po vdelanih stopnicah smo prisopihali pod kočo na Gospodični, na področje, kjer je od leta 1928 do 1937 delovala parna žaga za predelavo lesa. Krenili smo levo po oznakah za evropsko pešpot E7 in brali table z imeni izvirov in potokov v okolici. Za nekaj minut smo se ustavili »Na Placu«, do koder so nekoč za potrebe parne žage po gozdni železnici z lesenimi tiri in vagoni tovorili les iz oddaljenih gozdov.

Nekaj časa smo še hodili po oznakah za E7 in se spuščali čez košenice, nato pa krenili desno navkreber do pragozda pod Trdinovim vrhom, ki predstavlja redko, dragoceno dediščino in je zavarovan kot naravni rezervat. Občudovali smo sobivanje podrtih in pokončnih velikanskih bukev, v gozdu, kjer človeška roka ne posega, se dvignili na travni greben in zaradi številnega pomladnega cvetja hodili previdno vse do Trdinovega vrha (1178 m), ki je razkril skrivnost Sv. Jere in Sv. Ilija ter poglede na obe strani meje. Na hrvaški strani sem opazila tablo z oznako Park prirode Žumberak in kasneje prebrala, da je tudi pri nas predvideno Osrednje Gorjance zavarovati kot krajinski park.

V vetru smo se z vrha spustili po markirani poti ter skozi gozdove prišli nazaj do Planinskega doma na Gospodični. Ob pogledu na Novo mesto in valovito okolico je oskrbnikova pripoved o bolni Gospodični, ki je s pitjem vode iz izvira ozdravela in se pomladila, zazibala pohodnike v čase bajk in povesti o Gorjancih. Mogoče je pa vse res, se je utrnila misel in že je hladna voda iz izvira Gospodična radovednim močila lica in polnila steklenice.

Pomlajeni od sonca na Gorjancih smo se vrnili do vasi Gabrje. Med vožnjo domov je pogovor in smeh pohodnikov še žuborel po avtobusu , meni pa so utrinki dneva legali na oči. Sem bo treba tudi še priti, se je utrnila misel, in doživeti Trdinove Bajke in povesti o Gorjancih.

Doma sem jih našla na polici in te dni jih ponovno berem, drugače.

Besedilo:     Marija Dolinar

Fotografije: Tatjana Rodošek, Sonja Repnik, Sonja Zalar Bizjak

Zemljevid:  Srečo Kenk

13.04.2015
Pohod Sončkov na Lašček

V torek zjutraj smo se iz hladne in delno oblačne Vrhnike odpeljali proti zahodu Slovenije na Banjško planoto, da se povzpnemo na vrh Laščka. Pot nas je vodila skozi Solkan, Grgar in po Čepovanskem dolu do Čepovana, od tam pa na planoto do našega izhodišča v Srednjem Lokovcu.

Vas Lokovec se nahaja na skrajnem vzhodnem delu Banjške planote nad Čepovansko dolino in je najdaljša vas v Sloveniji, saj meri v dolžino 9 km. V 18. stoletju je vas imela 1400 prebivalcev, po zadnjih podatkih  pa jih je samo še 292. Vas se nahaja na tipično kraškem svetu, polnem globeli, vrtač in brezen. Hiše so združene v majhne zaselke, ki so stisnjeni ob rob gozda na eni strani, na drugo, sončno stran, pa gledajo v vrtače. Hiše so kamnite, s čudovitimi kamniti portali. Vsaka hiša ima kapnico, saj tu ni nobenih izvirov vode. Obdelovalne zemlje je malo, še ta se nahaja v vrtačah in obrobkih in je obdana s kamnitimi zidki. Zato so se ljudje ukvarjali še z oglarstvom, kovaštvom, tkalstvom in čipkarstvom.

Pot smo pričeli izpred cerkve sv. Petra in Pavla, šli mimo muzeja kovaštva in po lepo označeni in udobni poti mimo zaselkov, ki pa so nekateri prazni, hiše pa razpadajoče.  Ker smo izhodišče imeli na 850 m in je tu celinsko podnebje, je kljub soncu bilo hladno. To je bilo vidno tudi na rastlinju, saj nas je spremljalo zgodnje pomladansko cvetje in sicer petelinčki, deveterolistna konopnica, navadni volčin, zeleni teloh, višje pa zvončki in žafrani. Ob občudovanju vseh dolov in dolinic, nekdaj narejenih kamnitih zidkov, hiš in kašč smo prišli na 1071 m visok vrh Lašček. Odprl se je čudovit razgled na Porezen, Julijske Alpe s Triglavom, Krnsko pogorje, Karnijske Alpe, Dolomite, Padsko nižino, Jadransko morje in Snežnik. To je bil pogled za bogove.

Tudi pot navzdol nas je vodila mimo vrtač, ki so že precej zaraščene z malinami in debelimi leskami. Ob vrnitvi k avtobusu smo še prisluhnili razlagi gospodov Mirana in Andreja o življenju teh pridnih domačinov in omogočila sta nam ogled cerkve in kovaškega muzeja. S čudovitimi občutki po tako lepem, žal zelo vetrovnem dnevu, smo se vrnili preko Solkana domov.

Besedilo: Dragica Umek

Fotografije: Tatjana Rodošek, Sonja Zalar Bizjak, Sonja Repnik

Zemljevid: Srečko Kenk

23.03.2015
Sončki na Polhograjski Grmadi

Zbudili smo se v meglenem jutru. Še dobro, da je bil v programu planinski pohod, če ne bi še kar malo podremali in dneva ne bi niti približno tako lepo preživeli. Naš cilj je bila Grmada, 898 metrov  visok hrib v Polhograjskem hribovju. Zaradi nezahtevnega dostopa in razgledov, ki jih nudi, je priljubljena pohodniška točka.

Avtobus nas je skozi Polhov Gradec zapeljal v dolino Božne, do odcepa za Mačkov graben, kjer smo izstopili. Na prvem križišču smo zavili desno, nato pa smo bili po nekaj deset korakih že na markirani poti. Po precej strmi stezi, ki nas je vodila po dolomitnem grebenu,  smo prispeli do slikovite cerkvice sv. Uršule. Kar prileglo se je malo počitka, še bolj pa slastne domače dobrote,  s katerimi sta nam polepšala dan Meri in Srečo. Zadovoljni smo nadaljevali pot proti našemu cilju. Cvetoča spomladanska resa  in mnogo druge pomladanske cvetice so nas pozdravljale na vsakem koraku. Sonce nas je le tu in tam malo pogrelo, megla in oblaki pa so nas prikrajšali za razgled. Postanek na samem vrhu Grmade  je bil razgledu primeren - kratek. Pri spustu na Gonte smo opazili še ne cvetoč blagajev volčin, imenovan po grofu Blagayu, lastniku Polhograjske graščine v 19. stoletju. V dolino smo se vračali po  Mačkovem grabnu. Dobršen del poti je speljan ob potoku, polnem jezov, kar priča, da je ob obilnih padavinah lahko sila nevaren, to potrjujejo tudi zapisi iz let 1924 in 1926.

Po obvezni kavici v Pograjskem domu smo se ustavili še pri Polhograjski graščini, ki stoji pod Kalvarijo na eni in Polhograjsko goro na drugi strani. Na njenem vznožju smo obiskali  spomenik, ki ga je grof Blagay dal postaviti v spomin na obisk saškega kralja Friderika Avgusta II, ki je prišel leta 1838 na Polhograjsko goro občudovat novo odkrito rožo - blagajev volčin.

Prijetno utrujeni in polni vtisov smo se odpeljali proti Vrhniki.

Zapisala: Ivanka in Jože Štumberger

Fotografije: Viktor Repnik, Sonja Zalar Bizjak, Danica Kos

Zemljevid: Srečko Kenk

09.03.2015
Steze na Vremščici

Doline je zakrivala megla, a Sončki smo se peljali proti Primorski. Na izvozu Postojna smo krenili levo proti Pivki in nato desno v smeri Divače. Izstopili smo na odcepu pred Volčami, kjer nas je objelo sonce in modro nebo. Prav so prišla tudi pokrivala in rokavice, saj je burja hladila ozračje. Smerne table na križišču planinskih poti so vabile na vse štiri strani, mi pa smo izbrali staro slovensko planinsko pot na Vremščico.

 Čez kraški travnik smo prišli na gozdne steze borovih drevoredov. Ponekod smo prečili sneg, napihan od burje in po markiranih poteh naenkrat prešli gozdno mejo ter se med brinjem in pašniki dvignili skozi borov gozd do cerkve Sv. Urbana s kapelo z mozaikom Marije z Detetom. Na skalnem vrhu so v čistem ozračju sijala hribovja in gorovja naokoli: Brkini in Slavnik v Čičariji z Učko na jugu, a sijal je tudi Snežnik, desno od Nanosa Grintovci, mi pa smo se spustili s prvega vrha in se povzpeli na Veliko Vremščico (1027 m) ter občudovali Tržaški zaliv, italijanske Dolomite in Julijce, v Vremski dolini pod nami pa so, ujete v skalne stene, samevale Škocjanske jame.

Hoja po valovitem terenu rjavih trav je prinašala občutek svobode. Samotna drevesa je burja oblikovala v pravljične oblike, ki so se kot več roka bitja dotikala neba na obzorju. Steza nas je vodila do doline z zgradbami Centra za sonaravno rekultiviranje Vremščica Veterinarske fakultete, ki z raznimi projekti preprečujejo zaraščanje opuščenih predelov planote.

Po cesti smo se vrnili med travnike, ki so se spuščali in zoževali, dokler niso gore skupaj z nami potonile v gozd, kjer je na razpotju čakal avtobus. Tristo metrov niže smo si ogledali tudi vzrejo avtohtonih ovac istrska pramenka in krško-poljskih prašičev.

Med vožnjo proti Senožečam sem na strmem pobočju opazila krasne bukve, podrte od lanskega žleda, nato zaprla oči in »preštela« številne utrinke s steza na Vremščici . Še bom šla tja gor, mogoče maja, morda jeseni, pravzaprav kadarkoli, Vremščica me bo vedno pričakala v drugačni preobleki.

Zapisala:     Marija Dolinar

Fotografije: Tatjana Rodošek, Sonja Zalar Bizjak

Zemljevid:  Srečo Kenk

22.02.2015
Sončki na Križni gori nad Ložem

Bil je pustni torek in na jutranjem zbirnem mestu se je zbrala nenavadna druščina: Bevške čebele, klovn, gozdni ježek, Božiček, očarljiva dama… Nekateri Sončki so svoje maske nataknili šele med pohodom ali na koncu, če zasnežena pot pustni maski ni ustrezala.

Megleni pokrov Ljubljanske kotline smo kmalu pustili za seboj in Notranjsko podolje se je izkazalo s pravo zimsko podobo. Najprej zasneženo Planinsko polje, nato Cerkniško, kjer smo komaj slutili jezero pod Javorniki in nazadnje Loška dolina, kamor smo bili namenjeni. Malo pred Danami so nas čakali trije domačini, na čelu s  vodnico Božo Troha, ki je bila naš vir informacij o krajih, kamor smo se namenili.

Loška dolina je pretočno kraško polje in želeli smo videti, kam izginjajo vode Obrha, vodotoka, ki zbira vse vode Loške doline. Čez polje smo se sprehodili do vhoda v jamo Golobina, kjer pa vode ni bilo, ker se je že prej izgubila v dnu struge. Skozi zaselek Škrilje smo nadaljevali pohod po poti skozi gozd, prečkali asfaltno cesto in kmalu prišli v Klance. Tu je našo pozornost pritegnila žaga, ki je kot za šalo razrezala debelo smreko na deske. Do Sv. Ane, vasice pod Križno goro, smo hodili po zasneženem gozdu in izpolnila se je Tinetova želja izpred štirinajstih dni, da naj zima še traja. Še krajši vzpon in stali smo pred cerkvijo Sv. Križa na Križni gori, 857 metrov visoko. Na jugu se je pod nami bleščala zasnežena Loška dolina, za cerkvijo pa je pogled zaobsegel Slivnico in Cerkniško polje brez jezera.  Obetali smo si pogled na bližnji Snežnik, pa se je skrival v oblakih. Vodnica Boža je tudi tu povedala veliko zanimivosti o zgodovini Križne gore od pradavnine pa do danes. Hvala ji za vso pozornost, ki nam jo je namenila, vodniku Matjažu pa za primeren tempo vodenja kolone, ki je tokrat štela preko štirideset pohodnikov.

Še spust preko Podloža in že smo bili pri avtobusu v Ložu. Za konec nas je v gostišču Mlakar pričakal beduinski par in nam ponudil dobrodošlico na arabski način. Za konec smo si še z ocvirkovko omastili usta, kot se spodobi za Pusta.

Besedilo: Sonja Zalar Bizjak

Zemljevid: Srečko Kenk

Fotografije:  Sonja Zalar Bizjak, Viktor Repnik, Tatjana Rodošek

06.02.2015
Sončki v Rovtarskem hribovju

Že nekaj časa nam zima kaže zobe, zato smo bili še toliko bolj veseli napovedi, da bo na dan našega pohoda  vreme vzdržalo. Tudi naša vodnica Sonja je menila, da bo tako z opozorilom, da se bomo na samem pohodu morda prilagajali. In zgodilo se je ravno to.

Dobre volje smo se odpeljali proti Logatcu, kjer nas je pozdravilo sonce in nadaljevali pot mimo Rovt v dolino Sovre do kraja Sopot. Tu se nam je pridružil domačin France, z nami pa je bil še vodnik Frenk. Zelo prijetno je bilo poslušati oba, ko sta kot poznavalca tega področja povedala veliko zanimivega. V objemu mogočnih zasneženih smrek v dolini Sovre sta nam pričarala stanje, kako so predniki skromno a preudarno živeli, da je tu voda gnala pet mlinov, pa žage, mala HE dela še danes.

Zapustili smo dolino in se v koloni po uhojeni stezi skozi pol metra debelo snežno odejo podali proti vrhu. Ko tako že nekaj časa koračimo po beli opojnosti, se kar naenkrat se z neba vsuje sneg in to zelo zares. Pa vendar, na naših obrazih je bilo videti veselje, kajti od pohoda v pravih zimskih razmerah je minilo že veliko časa. Dobro razpoloženi smo prispeli do Planinske koče na Vrhu Sv. Treh kraljev na višini 823 m. Sledil je postanek, malica iz nahrbtnika in razvajanje z dobrotami naših slavljencev. Tu je padla odločitev, da se v sneženju in slabi vidljivosti ne gre na sam Vrh sv. Treh kraljev in naprej čez Goropeke v Žiri, temveč obrnemo korak proti Smrečju. Tu nas je v gostilni Kasarni čakala kava, topel čaj in avtobus.

Pot po prehojenih kilometrih je bila kratka, vendar je bila en sam užitek. Želimo si, da bi ta zimska pravljica trajala vsaj še 14 dni, do našega naslednjega pohoda. 

Zapisal: Martin Šantelj

Zemljevid: Srečko Kenk

Fotografije: Tatjana Rodošek, Sonja Zalar Bizjak, Viktor Repnik

25.01.2015
Sončki na Tigrovski krožni poti

Za drugi letošnji pohod nam je bilo namenjeno, da se odpravimo proti Primorski in sicer na Tigrovsko krožno pot, posvečeno spominu nekdanjih tigrovcev iz vasice Ocizla pri Kozini. Z avtobusa smo videli strugo Glinščice, ki izvira pri vasi Klanec pred Ocizlo.  Prav kmalu smo izstopili na robu vasice Ocizla in »vzeli pot pod noge«.

Rumene markacije so nas spremljale od znamenitosti do znamenitosti. Spustili smo se v prvo grapo, prečkali strugo, se dvignili iz grape in to se je ponovilo še večkrat. Nekatere potoke krasijo slapovi, ki padajo čez skalne pragove. Hodili smo ob koritih potočkov, ki vsi ob stiku z apnencem izginjajo v podzemlje. Jame so si kar sledile. Imenitna je Miškotova jama z znamenitim naravnim mostom pred vhodom v njo, pa očarljiva Meletova jama, v katero v slapu pada potok Korošica. Z baterijskimi svetilkami smo se nekateri podali v Blažev spodmol. Jama je ponekod ozek rov in potrebna je bila pazljivost, da je nisi dobil po »buči«.

V nadaljevanju pohoda ni manjkalo ostankov iz 1. svetovne vojne. Ob poti je majhen muzej – v beton zalitih ostankov vojaške opreme in granat. Na pobočju pa množica kavern, bunkerji in dobro viden jarek.

Najlepši del pohoda pa je bil Tonetov šestdeseti rojstni dan ob prigrizku in kozarčku sredi gozda Po prijetnem druženju smo zaključili krožno  pot in se dobre volje odpravili proti domu.

Besedilo: Prebil Meri

Fotografije: Danica Kos, Viktor Repnik, Sonja Zalar Bizjak

Zemljevid: Srečo Kenk

11.01.2015
Podali smo se v Polhograjsko hribovje, v svet čudovitih razgledov

Prvi torek v letu 2015 smo se Sončki podali v Polhograjsko hribovje in sicer  na Koreno in  Kožljek.   Dan je bil lep, sončen, malo mrzel, tako kot se za zimo spodobi.

Že na zbornem mestu pred osnovno šolo na Vrhniki smo si Sončki od srca voščili zdravja in sreče v novem letu.

Nato pa na avtobus. Še preden smo se dobro vsedli, že je bilo treba v Horjulu iztopiti. Brez odlašanja smo se po  položni poti odpravili proti vasi Koreno nad Horjulom. Domačini ji pravijo Korena, pa tudi Karena. Vas je prvič omenjena leta 1455. Razloženo naselje leži na 650 metrih na razglednem slemenu v južnem delu Polhograjskega hribovja med dolinama potoka Male vode na severu in rečice Horjulščice na jugu. Sestavljajo ga zaselki s prastarimi  lepimi imeni Ulaka, Za Brdom, Slevica in Zaklanec. Hodili smo od ene velike kmetije do druge z ličnimi domačijami, ki jih kmetje pridno obnavljajo. Travniki so ograjeni z električnimi pastirji za pašo živine. To nas ni preveč motilo, ker vemo, da daje živinoreja kruh ljudem v tem hribovitem svetu.  Nekateri smo prvič videli škotsko višavsko govedo z dolgo dlako, ki se pase vse leto in ne potrebuje hleva. Meso te govedi je v svetovni kuhinji in med gurmani zelo cenjeno, saj ima specifičen okus in nizko stopnjo maščob.

V vasi smo na kratko postali pod lipo ob cerkvici sv. Mohorja in Fortunata s konca 15. stoletja, ki je bila večkrat prezidana.  Pred nami je bil čudovit razgled po Barju, Polhograjskih Dolomitih, zasneženih Julijcih, Karavankah in Kamniško - Savinjskih Alpah. Cerkvica je vidna daleč naokoli. V notranjosti skriva izredno zanimive freske o prepovedanih nedeljskih opravilih, ki jih je umetnik upodobil z motiko, lopato, plugom, plenkačo in drugimi  kmečkimi orodji. Še marsikaj zanimivega je v njej, kar nas vabi, da si enkrat ogledamo še notranjost cerkvice. Opazili smo, da so pred kratkim obnovili zunanjost prezbiterija.

Pot smo nadaljevali proti vasici  s  ponovno lepim prastarim imenom Samotorica. Vas leži na približno enaki višini kot Koreno, večinoma na prisojah pod razglednim vrhom Kožljekom (788 m). Tudi nanj smo se povzpeli. Z njega se nam je odprl lep razgled na Pohograjsko hribovje in na del Kamniško - Savinjskih Alp. Spust v Samotorico je bil kratek. Na severu se svet spušča v dolino potoka Male vode, na jugu pa v dolino potoka Šujice. Jedro vasi, ki je bila prvič omenjena leta 1340,  je okoli renesančne cerkvice sv. Mihaela. Že malo pred dvanajsto smo bili pri kmetiji odprtih vrat »Pr' Hlipč«, ki se ponaša z dvema jabolkoma in jo vodi družina Gerjolj. Gospodarica in gospodar sta nas prijazno sprejela in nam postregla okusno kmečko pojedino.

Pred odhodom domov je Sonja Z. B. predstavila statistično in vremensko sliko minulega leta 2014. Kljub slabemu vremenu smo bili Sončki uspešni, nekateri celo tako, da so prejeli priznanja za udeležbo na vseh pohodih. Vsi pa smo od Sonje R. prejeli vsak fotko s pohoda, ki smo se ga udeležili. Pohvalne geste. Vzdušje je bilo prijetno, polno dobre volje. Lepo je vse skupaj poporal Vojko z nekaj smešnicami. Hvaležni smo našim vodjem skupine, obema Sonjama in njunima soprogoma, ki prostovoljno pripravljajo in izvajajo vse aktivnosti Sončkov že vrsto let. Vendar je pri prostovoljnem delu tako, da to delajo radi, če vidijo naše zadovoljne  obraze. Te pa so vsekakor lahko opazili.

Bilo je kratko, a sladko.

Zapisala: Cvetka Pavlina Likar

Fotografije: Tatjana Rodošek in Danica Kos

Zemljevid: Srečko Kenk

24.12.2014
Sončki iz Bevk na Vrhniko malo drugače

Spet dež, sem gledala mokri asfalt in oblake nad Krimom med hojo proti Športnemu parku Bevke, kamor so se Sončki pripeljali z avtobusom. Po kavici in zadnjem klancu za vasjo, smo obstali na robu osamelca Kostanjevica. Med razlago o nastanku Ljubljanskega barja, sem si čez koruzne njive, travnike in jelše zlahka predstavljala, kako je bilo tu pred pet tisoč leti, ko so na jezeru živeli mostiščarji.

Po gozdni poti levo smo dosegli greben in se spustili navzdol ob meji med dolomitom in peščenjakom, glavnima kamninama na osamelcu. Še nikoli se mi Kostanjevica ni zdela tako lepa, kot ravno ta torek. Po stezi in zelenem mahu, ki prerašča tla pod jelkami, smo se sprehodili do Malega blatca/Malega placa, najjužneje ležečega visokega barja v Evropi. Tu je mogoče najti avtohtone rastline kot so šotni mahovi, šaši, mesojedo rosiko, munec. Mali plac, ki so ga ljudje z nestrokovnimi posegi skoraj uničili, je naravni rezervat in od leta 2008 sestavni del Krajinskega parka Ljubljansko barje. Po krožni poti smo obšli močvirje, kjer živi, tokrat očem skrita, močvirska sklednica, edina avtohtona vrsta želve pri nas.

Zrak je dišal po iglavcih, ko smo zapuščali Kostanjevico ter se po bližnjicah približali Jurčevemu šotišču, naravnemu spomeniku državnega pomena. Preraščajo ga breze in rastlinje visokih barij, pod njimi pa je vidna plast šote, ki je bila nekoč debela 6 m, a je zaradi uporabe za kurjavo, dodajanja vrtni zemlji v preteklosti in preperevanja, na Barju skoraj izginila.

Pričelo je rositi. Po cesti smo se bližali Drenovem griču in pred nadvozom nad avtocesto krenili levo proti Sinji gorici. Naše klepete pod dežniki, je čez bližnje njive spremljal trop srn, fazan v grmovju pa je v nizkem letu zamenjal zavetje. Ob poti čez Tojnice so v narasli Ljubljanici uživale race, čaplja pa je v kljunu odnašala plen, a preden je pojedla kosilo, smo mi že bili na Vrhniki.

Prehojena pot je bila marsikomu neznana, a ravno prav dolga. Vreme, ki se je morda zdelo kislo, je Ljubljansko barje ovilo v pravljičnost in me prevzelo, vse je bilo malo drugače.

Besedilo: Marija Dolinar

Fotografije:  Danica Kos in Sonja Zalar Bizjak

07.12.2014
Sončki skozi gozdove pod Ljubljanskim vrhom

Že mesec dni Sončki nimamo sreče z vremenom. Novembrsko Žbevnico je »odplahnilo« deževje in smo jo nadomestili s potopisnim predavanjem po gorah Korzike in Elbe v prostorih DU Vrhnika. Tudi v začetku decembra se je po celodnevnem dežju v ponedeljek obetal oblačen torek z nizko oblačnostjo in občasnim dežjem. Kam na pohod?

Če ne moreš zaradi megle ničesar videti, pa želiš hoditi, imamo v okolici Vrhnike dovolj možnosti. V okolici Ljubljanske vrha so ceste in gozdne poti, kjer je mogoče hoditi tudi z dežnikom, zato odločitev ni bila težka.

Izpred OŠ Ivana Cankarja smo odkorakali skozi Mirke, v Retovju prečkali naraslo Ljubljanico in se začeli vzpenjati. Malo po gozdni stezi, predvsem pa po cesti, ki vodi na Pokojišče. Da so gozdovi, prizadeti po žledu, še vedno nevarni, priča naslednji dogodek. V popolnem brezveterju je eni naših pohodnic nenadoma na glavo padla veja, ki se je sprostila iz krošnje in jo rahlo ranila. Pogled na gozd ob cesti je dokazoval, da je še vedno neprehoden. Debla, veje, vse leži križem kražem.

Na Češnjici smo krenili desno in pod Ljubljanskim vrhom šli do obračališča na koncu ceste. Bili smo ravno na meji nizke oblačnosti, ki je zakrivala vso okolico. Od tu smo krenili navzdol po kolovozu, ki je bil prehoden, saj ga uporabljajo pri čiščenju posledic žledoloma in nas je pripeljal do avtoceste. Od tu smo nadaljevali po znani poti pod Štampetovim mostom in mimo vojašnice na Vrhniko.

Na koncu smo bili vsi zadovoljni. Nahodili smo se, se pogovorili o vsem mogočem in večina pohodnikov je prvič hodila po gozdovih pod Ljubljanskim vrhom, čeprav jih imamo pred nosom. Nekateri se tja ne podajo tudi zaradi strahu, da ne bi srečali kosmatinca.  Ker pa medved dobro sliši in voha, se srečanjem s človekom po navadi on izogne.

Besedilo: Sonja Zalar Bizjak

Fotografije: Tatjana Rodošek in S. Z. B.

09.11.2014
Sončki na Košenjaku

Prvi torek v novembru smo se Sončki odpeljali proti Dravogradu. Namenili smo se na Košenjak, ki je del Dravskega obmejnega hribovja in meji na sosednjo Avstrijo.

Nekaj časa je sonce krasilo štajersko avtocesto, na severu pa so nas strašili temno sivi oblaki. No, le ne bo šlo brez dežnika, sem si mislila. A na srečo se je okoli Slovenj Gradca začelo jasniti in pod Uršljo goro se nam je skozi oblake nasmihala mavrica.

Avtobus nas je zapeljal na Ojstrico, po pobočju razloženo naselje s samotnimi kmetijami nad Dravogradom. Izstopili smo 982 metra visoko, pred prelepo cerkvico sv. Janeza Krstnika, zgrajeno v poznogotskem stilu. Okrog cerkvice je pokopališče s kamnitim obzidjem. Čudili smo se kaj je naredil veter, vse sveče so bile razmetane daleč naokoli. Kar težko smo se poslovili od tega kraja, še posebno pa tudi od dobrot, s katerimi nas je pogostila Nuška, ki je bila slavnostno sprejeta v Klub seniorjev. Še mnogo pohodov smo ji zaželeli. A pot nas je peljala naprej, treba je bilo osvojiti vrh.

Po 30 minutni hoji smo se ustavili v Planinskem domu na Košenjaku, ki je bil slučajno odprt in odtisnili smo žige v planinske knjižice. Od doma dalje nas je vodila strma pot skozi obsežne smrekove gozdove, ki so kraljevali v svoji mogočnosti. Pobočja so iz vododržnih kristalnih skrilavcev, zato so nas spremljale polegle trave, borovničevje, mahovje in sem ter tja kaka goba.

Bolj ko smo se bližali vrhu, bolj nas je božal veter in pljuča so globoko vdihovala čisti zrak. Prispeli smo na širok vrh Košenjaka, pihalo je, kratek postanek za skupinsko fotografijo in že smo krenili navzdol, tokrat po grebenu v smeri Dravograda. Pri novozgrajeno kapelici pod zaselkom Mungos smo krenili levo, prečili dolino in se vračali proti sv. Janezu, kjer nas je na cesti pobral avtobus. Dolgo vožnjo proti domu smo prekinili s postankom na Trojanah in mnogi so kupili krof ali dva.

Vračali smo se proti domu. Dišalo je po krofih, slišal se je smeh. Končal se je še en lep pohod, dolg le 11 kilometrov, a videli smo nove kraje, daleč od doma.

Besedilo: Jana Marušič

Fotografije: Sonja Zalar Bizjak in Sonja Repnik

Zemljevid: Srečko Kenk

25.10.2014
Sončki iz Želimelj na Kurešček

Skozi Škofljico in Pijavo Gorico smo se po razmeroma ozki  Želimeljski dolini, ki je nastala vzdolž  tektonske prelomnice,  pripeljali v Želimlje ter pri gasilskem domu začeli s hojo. Nejeverno smo zrli v nebo, od koder je narahlo rosilo. Završale so kape in vetrovke, nahrbtniki pa so zasijali v živih barvah zaščitnih prevlek.

Pri zadnjih hišah smo se po desnem robu doline dvignili na gozdno pot in se razgledovali na strme stene ter številne zaselke na levi strani doline. Čez čas smo se obrnili  na markirano pot in čez Strmec nadaljevali po dolomitnem grebenu, poraslem z bujnim resjem tik pred cvetenjem. Razveselil me je ruj, ki se ga na tem področju nisem nadejala, a se kot avtohtona rastlina tu dobro počuti. Presenetili so šopki trobentic, kot da je tu gori pomlad preskočila jesen in zimo. Po ozki  stezi  mimo Starega gradu smo nad strmo dolino desno pod nami opazili vas Selnik in zgoraj vas Golo. Zdelo se mi je, da hodim po pravi planinski stezi, s katere smo naenkrat prišli na planoto vasi Rogatec in se sprehodili skozi. Kolono pohodnikov je ponovno zakril gozd. Mimo prvih hiš v vasi Visoko smo se vnovič zagrizli v strmino. Odcep poti levo je s smerno tablo vabil proti Turjaku, mi pa smo prečili asfaltno pot in se ustavili pri Domu na Kureščku. Po nekaj metrih asfalta smo ob postajah Križevega pota skozi dišeče smreke zagledali travnat vrh  in romarsko cerkev na Kureščku. Po ogledu zlato sijoče notranjosti cerkve s Kraljico miru v glavnem oltarju, smo v tihoti zapuščali cerkev in skozi gozd sestopili nazaj na travnik vse do asfalta. Na križišču smo zapustili markacije in po gozdnih poteh nadaljevali hojo skozi vas Golo do cerkve Svete Marjete, od koder smo se začeli spuščati  in še v strmini zagledali vas Klado. Pri kapelici na koncu vasi smo se  podali desno v gozd v smeri doline. Preostalo nam je še prečenje  terena, kjer še vedno leži  po pobočju nešteto od žleda podrtih bukev, nato pa smo  kmalu na razgledišču pod nami opazili Gimnazijo Želimlje in tudi naš avtobus.

Na poti domov se  je sonce  zadovoljno smehljalo, jaz pa sem se spomnila, da so bili  tokrat  razgledi večinoma zakriti z oblaki.  Zanimiva krožna pot v neokrnjeni svet nad Želimeljsko dolino in Igom nosi v svoji razgibanosti terena in raznolikosti rastja toliko skrivnosti  od pradavnine  do danes, da  razgledov niti pogrešala nisem.

Zapisala:     Marija Dolinar

Fotografije: Sončki (DK, SR, SZB)

Zemljevid:  Srečo Kenk

15.10.2014
Sončki na Lovrenških jezerih in Ribniškem Pohorju

Sončki smo se prvi torek v oktobru odpeljali proti Pohorju. Avtocesto smo  zapustili pri izvozu za Slovenske Konjice, se skozi Zreče pripeljali na Roglo, izstopili pri hotelu Planja in spili kavico v  prijetnem delu hotela Stara koča. 

Sledilo je Pohorje v megli in mi okoli novejše cerkve, kjer smo ogledovali kritino iz umetnega skrilavca na stožčasti strehi cerkve.  Pri smerni tabli za Lovrenška jezera smo čez pašnike vstopili v gozd in po markirani poti med smrekami lepoticami prispeli na sedlo Komisija. Skoraj neopazno  smo se dvignili do višine 1520 m in pri smerni tabli zavili desno na lesene podeste nad močvirjem  Lovrenških jezer. S stolpa smo se razgledovali čez  rušje, ki prekriva 22 ha veliko visoko barje, v katerem se kakor kača vije lesena pot in so kot okenca posejana Lovrenška jezera. Jugozahodnik je razpihal meglo in odnašal Sonjin glas, kaj razlikuje visoko barje od nizkega barja v naši domači okolici,  kako je nastajalo visoko barje pred 8000 leti z odmiranjem šotnih mahov, ki so se v obliki šote nalagali na nepropustno geološko podlago. Sprehodili smo se med rušjem, kjer je našel svoje mesto islandski lišaj in kjer je med šašem pričenjala cveteti jesenska resa. Občudovali smo jezerca, napolnjena z deževnico, ki zaradi neprepustne podlage ne odteka.  Gladina jezerc, ozaljšana z lokvanji, je odsevala temino barja in rušja.

Po lesenih podestih smo prehodili močvirje in vstopili v zavarovano območje Lovrenško-Ribniškega gozdnega rezervata. Nemirni pogledi so se ustavljali na visokoraslih smrekah in  barvitih travah volka. V lahkotni hoji čez planje, značilne pohorske poseke, ki se ponovno zaraščajo, smo zapustili greben Planinka in sedlo Šiklarico. Hodili smo med rastlinjem trav, resja, grmov borovničevja in brusnic . Med rušjem smo v melodiji  vetra ugledali Ribniško jezero in se čez  Ribniški vrh spustili do Ribniške koče pod Malim Črnim vrhom. Po toplem obroku smo nadaljevali hojo na Črni vrh (1543 m),  žigosali planinske dnevnike, sestopili v gozd in se po grebenu  predali hoji navzdol do Grmovškovega doma pod Veliko Kopo.

Klepet in smeh pohodnikov  je polnil ozračje v avtobusu na poti skozi Legen in Slovenj Gradec ter vse do doma ni pojenjal. Zmagali smo  18,4 km dolgo turo čez Ribniško Pohorje,  jo prehodili v 5 urah in eni minuti s poprečno hitrostjo 3,8 km/h. In naslednje dni nas  niso prav nič bolele noge, iz česar sledi, da smo  jesensko sezono Sončki  začeli zelo zelo dobro uhojeni.

Zapisala:     Marija Dolinar

Fotografije: Tatjana Rodošek

Zemljevid:  Srečo Kenk

23.09.2014
Sončki in Volovja reber

Jutranje sonce je z oblakov obsijalo Pivško dolino in Javornike, ko smo se bližali Knežaku. V Šembijah smo izstopili, po kolovozu levo čez travnik prišli do pobočja hriba Tuščak in kmalu zavili desno navzgor proti Volovji rebri.

Steza med visokimi travami je bila komaj vidna. Ozračje je dišalo po pozno poletnem cvetju in zeliščih. Pobožala sem cvet divjega česna, šla z dlanjo čez bližnjo skalo, poraslo s šetrajem in se zagledala v oranžno žareče grme šipka. To je dih Volovje rebri. Ikebane trav in klinčkov so nosile vonj po poteh čez travišča, mi pa smo mimo "možica" v strmini dospeli na prvi vrh v Volovji rebri. Nadaljevali smo skozi gozd borovcev, črnih gabrov in hrastov puhavcev. Steze niso markirane in urejene, zato smo previdno stopali na skale in šope trav. Pogovori pohodnikov in petje čričkov je rezalo tišino. V koloni po eden je divjina šepetala in vztrajno pronicala v kožo. Nebo nad gozdom je preletela ptica ujeda. Nešteto jih je, ki domujejo tu na robu submediteransko-dinarskega sveta.

Povzpeli smo se na vrh Milanka (948 m), "požigosali" planinske dnevnike in šli dalje po grebenu. Na vzpetini Bele ovce (1029 m) je veter prinašal hlad bližajoče jeseni. Bele skale iz breče so ždele v travi pod nami, kakor ovce na paši.  Spustili smo se navzdol in spet dvignili na vrh Velika Milanja (1099 m). Z najvišje skale smo gledali prostrano Volovjo reber,  v daljavi videli morje, Cres, Učko, desno čez Ilirsko Bistriško kotlino pa Slavnik in Vremščico. Na jugovzhodu so mašunski gozdovi skrivali Snežnik. Nešteti posušeni cvetovi gorskega jelenovca so se  prepogibali v vetru, grmi še zelenega ruja pa so dajali pokrajini podobo krasa. Dvignili smo se do skalne škrbine imenovane Zob, se od tam podali navzdol čez vrtačast svet pašnikov, prečili greben in se ustavili pri Trnovski bajti ob gozdni cesti za Snežnik ter po makadamu prišli do avtobusa.

Noro lepo sem strnila občutja v dve besedi, ko smo se peljali proti Ilirski Bistrici. Noro lepo je doživeti Volovjo reber v soncu z oblaki belih ovc na nebu in v travah. Noro lepo je, ker nisem našla prostora, kamor bi se mi zdelo primerno postaviti vetrno elektrarno. Noro lepo je užiti neokrnjenost divjega sveta na južnem robu Slovenije. Noro lepo je  tudi biti in spontano hoditi s Sončki.

Zapisala:     Marija Dolinar

Fotografije: Tatjana Rodošek, Sonja Zalar Bizjak

Zemljevid:  Srečo Kenk

22.06.2014
Sončki na vrhovih nad Soriško planino

Zadnji izlet pred poletnimi počitnicami smo Sončki prihranili za vrhove nad Soriško planino in se v svežem jutru zagrizli v strmo smučišče nad Litostrojsko kočo. Povzpeli smo se na 1549 m visoki Lajnar, ki nas je nagradil z razgledi na Porezen, Blegoš, Kojco, Črno prst. Pohodniki so veselo čebljali, gore pa so molčale in s svojimi sencami božale doline in grape pod sabo.

Z vrha smo šli navzdol do sedla in stopili na stezo v pobočju Slatnika (1598 m). Pot je položena v goro in ni naporna. Prepadni predeli so zavarovani z žico. Korak je včasih zastal zaradi občudovanja pisanih šopkov gorskega cvetja. Kranjske lilije (zlata jabolka) so oranžno žarele v nedostopnih strminah.

Dosegli smo vrh Slatnika  in se spustili nazaj na markirano pot, ki  nas je vodila mimo ostankov nekdanje tovorne žičnice do sklanega useka.  Z lijakaste kotanje so meketale ovce, mi pa smo nadaljevali pot in osvojili 1602 m visoki Možic. Vrh je podoben možicu, vklenjen v bunker in vraščen v svet nad Soriško planino. Prepustili smo domišljiji prosto pot, da se je izgubljala med gorami vse do Tržaškega zaliva na obzorju in Bohinjskega jezera v dolini.

Nazaj grede smo v križišču zavili  proti Šavniku. Iz skalovja je kukalo pisano cvetje, ki si je tu našlo svoj prostor pod soncem. Veter je  pihal čez  trave, cvetove pogačic in nizko rastočega ranjaka ter mešal ozračje z vonjem po materini dušici. Ponekod so se v travah skrivala rastišča arnike, redke rastline, ki sodi med zavarovane rastlinske vrste. V gozdu nad Vrhom Bače smo pogledali mejni kamen, ki je po Rapalski pogodbi razmejeval Italijo in Kraljevino Jugoslavijo. Na Vrhu Bače se je naši poti priključila steza s Črne prsti z oznako 1-slovenska planinska pot.  Po njej smo nadaljevali hojo do Lovčevega bivaka na Kaucah pod Lajnarjem. In navzdol skozi dišeče gozdove, vse do Petrovega Brda, kjer smo zaključili pohod.

Ko sem se bližala avtobusu, je pričelo rositi in drobne kaplje so nosile z gora pridih preteklosti. Ob sozvočju ljudi in narave sem tiho obsedela. Vrhovi nad Soriško planino so za en dan podarili Sončkom svoje zeleno razkošje, kamor sprejmejo vsakogar. Vabijo v svet pred vrati visokogorja. Le odločitev ni njihova.

Zapisala:     Marija Dolinar

Fotografije: Sončki (TR, SZB, VR, SR)

Zemljevid:  Srečo Kenk

09.06.2014
Sončki v dolini Tolminke

Na ne preveč topel dan, 3. rožnika, smo se skupina Sončki odpeljali proti severni Primorski. Naš cilj je bil izvir Tolminke in cerkvica sv. Duha na Javorci v čudoviti alpski dolini reke Tolminke.

Iz Zatolmina smo se po vijugasti in ozki cesti odpeljali do Planine Srednjica pod Javorco, nato pa se mimo pašnikov na Planini Polog peš odpravili do odcepa, ki vodi k strugi Tolminke. Tu pa smo s pomočjo znamenite žičnice "kurukule" prečili strugo Tolminke, res lepe gorske reke. Steza nas je pripeljala na Planino Prode, nato pa čez zaraščena melišča in preko čelne morene nekdanjega ledenika do obširnih prodišč ledeniške krnice, kjer leži Planina pod Osojnico. Tu pod pobočji izvira reka Tolminka in se razliva po bližnjem pašniku. Pot smo nadaljevali pod pobočji Osojnice, kjer smo videli ogromne skalne gmote, posledice velikonočnega  potresa leta 1998. Nad gorami so se pričeli zbirati oblaki in čez nekaj minut je že rahlo deževalo, zato smo pohiteli na izhodišče naše poti. Tu smo odložili nahrbtnike in se povzpeli do cerkvice sv. Duha na Javorci, ki so jo zgradili avstro-ogrski vojaki leta 1916. V notranjosti cerkve so na lesenih ploščah vžgana imena vojakov, ki so padli na okoliških gorah  med 1. svetovno vojno.

Polni lepih vtisov smo se vrnili k minibusoma in se odpeljali v Zatolmin na kosilo - tolminsko kašo in kobariške štruklje. Prijetno utrujeni smo se odpeljali mimo smaragdno zelene Soče proti Vrhniki.

Hvala vsem slavljenkam za pogostitev.

Zapisala Slavka Mattias

Fotografije: Sončki T. R., D.K., S.Z.B., V. R.

Zemljevid: Srečko Kenk

28.05.2014
Sončki na Snežniku

Ledeni možje so opravili svoje delo, Sončki pa smo se odpeljali v Ilirsko Bistrico, v križišču za Sviščake krenili levo in se po vijugasti cesti v čistem jutru dvignili nad meglice reke Reke.

Pri planinskem domu na Sviščakih ( 1242 m) smo izstopili, prečkali travnik z regratom in se mimo vikendov napotili v jutranjo tišino gozda. Premagovali smo gruščnato pot navzgor med stasite sveže zelene bukve, ki  pa so  na višini 1460 m pod Lomom šele pričele brsteti. Na sedlu smo na smernih tablah prebrali, da je do vrha še uro hoda.   Po pobočjih Malega in Velikega Snežnika so se razprostirali predeli ruševja, mi pa smo stopili vanj po poti, ki je zelo podobna stezam v alpskem visokogorju. Sončni žarki so ogreli pohodnike in tudi belo skalovje med njimi. Na robovih so ždeli beli šopki alpskih kosmatincev, drugje so modro žareli veliki encijani (Clusijevi svišči), kar je sicer tudi značilno cvetje alpskega sveta. Da bi ohranili posebnost tukajšnjega rastja, je bil vrh Snežnika nad drevesno mejo že leta 1964 razglašen za botanični rezervat.

Občudovala sem skalne tvorbe, ki jih je v tisočletjih oblikovala narava. Sveže markacije so govorile, da ni dolgo, odkar so pot urejali. Ponekod so zaradi lažje hoje odstranili del rušja.  Kmalu je  z leve privijugala steza iz Grde drage, ki se med ruševjem vidi kakor bela sled, ki se združi s potjo s Sviščakov. Mudilo se nam ni, zato smo opazovali doline in gozdove pod nami in proti jugu do Risnjaka in Učke nad Kvarnerjem. Na robu prepadne stene z zaplato snega smo strmeli v mrazišče na dnu skrivnostne globeli, ki je delovala kakor otok temnega rastja (smrek) sredi obširnih bukovih gozdov.

Na 1796 m visokem vrhu nad bivakom in planinsko kočo smo se razkropili , se spustili do brezna pod nami, vmes pa dihali  sonce in svet gozdov, dolin in bližnjih ter daljnih vrhov. To so pogledi, ki bi se jih razveselili tudi angeli, sem pomislila.

Snežnik ima nešteto obrazov. Četudi bi ostala gor ves dan, bi se mi zdelo, da se prehitro vračam. Še enkrat sem se obrnila in ga pogledala, nato pa po isti poti čez skale lovila kolono. Kmalu nas je zakril gozd in zdelo se je, kakor da smo se prehitro vrnili, četudi nas je čakala enolončnica in udobje avtobusa.

Zapisala:     Marija Dolinar

Fotografije: Tatjana Rodošek, Sonja Zalar Bizjak, Danica Kos

Zemljevid:  Srečo Kenk

12.05.2014
Sončki na Stojni

Sončki smo se 6. maja odpravili v jugovzhodni del Slovenije, na pogorje Stojna nad Kočevjem. Za vzpon smo izbrali Grajsko in za spust Kalanovo pot, ker je na tej trasi veliko zanimivih točk, ki si jih je vredno ogledati.

Pot nas je vodila skozi Veliko laščansko pokrajino s nepropustnimi kamninami in površinskimi vodami v kraško Ribniško-Kočevsko podolje s ponikalnicami, ki ga obdajajo visoke kraške planote in slemena. Eno od teh slemen je Stojna, južno od Kočevja. Po Grajski poti, ki vodi skozi prečudovit gozd z mogočnimi ravnimi drevesi, smo se povzpeli na gozdnat Livoldski vrh. (994 m). Po malici smo nadaljevali pot do gradu Fridrihštajn, ki stoji 970 metrov visoko in je najvišje ležeči slovenski grad. Od gradu ni ostalo veliko, le ruševine. Grad ima v slovenski zgodovini posebno mesto, saj je z njim povezana velika ljubezen celjskega grofa Friderika in Veronike Deseniške. Tukaj smo se razgledali po Kočevskem polju in se pogovarjali o načinu življenja v času grofa Friderika. V nadaljevanju poti smo ugotovili, da je isto pot pred nami prehodil tudi staroselec medved, le njegove sledi so vodile v dolino. Srečanja z njim si iskreno povedano nismo niti želeli, kljub njegovi ljubkosti. S ceste smo skrenili na stezo, ki nas je pripeljala do Ledene jame na Stojni (840m), ki je res vredna ogleda. Pogled je bil čudovit, saj so sončni žarki obsijali dno udornega brezna in iz njega dvigajoče meglice. Na robu jame stoji prečudovita mogočna jelka  kot njena čuvajka. Prizor je bil enkraten.

Odpravili smo se naprej do koče pri Jelenovem studencu, ki obratuje le ob koncih tedna. Blizu koče izvira studenec, ki po nekaj deset metrih ponikne, kot da si pride pogledat, kakšno je vreme na površju.

Počasi smo se spustili po strmi Kalanovi poti v Kočevje. Tu smo si privoščili kavico in pijačo. Kot na vsakem našem izletu, je bilo poskrbljeno za sladke dobrote. Tokrat nam je pripravila Sonja Repnik dobro sladko pecivo, odsotni Vojko pa se nas je spomnil z zdravimi suhimi kockami iz kutin. Zadovoljni s čudovitim izletom smo se odpravili z avtobusom nazaj v domači kraj Vrhniko.

Vtise z izleta je zapisala: Dragica Lončar

Fotografije: S.Z.B., T.R. in D. K.

Zemljevid: Srečko Kenk

23.04.2014
Sončki na Sv. Petru nad Begunjami in na Smokuškem vrhu
Izstopili smo v Begunjah in se povzpeli do Plečnikovega razglednega paviljona "Jožamurka" in senčnice »Murka«. Skozi park talcev smo se spustili do begunjske graščine, šli ob žičnici in skozi gozd po Krpinovi poti proti cerkvi Sv. Petra nad Begunjami. "Babje pšeno" nas je zajelo tik pod cerkvijo, ki nam je bila tudi zatočišče. Med poslušanjem oskrbnice in ogledom fresk smo se ovili v vetrovke in pelerine, se pogreli pri oskrbnici v topli hiši ter kasneje na pobeljenem vrhu pod zvonikom opazovali nebo, ki se je jasnilo.

Med hojo po grebenu smo opazili zaprte cvetove velikih encijanov, na desni pa je visoko v snegu ždel Roblekov dom na Begunjščici. V zavetju gozda smo pozabili na veter in že stali ob Sankaški koči ter gledali preorane njive in gorenjske kraje vse do Blejskega jezera. Za kočo smo se zakopali v breg in sledili markacijam mimo lovske koče na Gozdecu v hrib podrtih smrek in čezenj levo na nemarkirano stezo pod Smokuškim vrhom, koder smo prispeli na vrh in potihnili ob čudovitem razgledu na pobeljene vrhove Ratitovca in Julijcev v daljavi ter na rojstne vasi Prešerna, Čopa, Finžgarja in Jalna pod nami.

Po poteh navzdol smo hodili previdno zaradi mokrega listja po grapah. Na križišču za preval Golovec smo izbrali pot desno, se med potjo razveselili Stola s Prešernovo kočo pod vrhom ter kmalu prispeli v dolino potoka Završnica, ki je šumel čez pregrado pri mali HE Žingarica. Dol grede smo se ustavili ob mali HE Bukovlje in ob akumulacijskem Završniškem jezeru. S poti ob jezeru smo stopili na stezo nad sotesko Završnice in si ogledali vodostan v Rebru. »Završnico so zajezili leta 1915. Voda iz jezera teče po tunelu do vodostana, od tod pa po ceveh v dolino do HE Završnica, ki je sedaj preurejena v tehnični muzej, delujoča HE Moste na Savi pa še vedno uporablja tudi regulacijski sistem Završnice«, je povedal Viktor, ko smo se razgledovali in čudili objektu nad nami.

Nato smo se vrnili do jezera in čez most nad pregrado do avtobusa. Osrčje doline Zavrh mi je zlezlo pod kožo, sem zrla v stene in vrhove nad dolino, preden me je avtobus zazibal v sen, odvzel utrujenost z nog ter odpeljal proti domu.

Zapisala:     Marija Dolinar

Fotografije: Sončki (TR, DK, SR)

Zemljevid:  Srečo Kenk

06.04.2014
Izlet v Kostanjevico na Krki in na obrobje Gorjancev

Kostanjevica na Krki se je prebujala, ko smo Sončki z g. Francem Štokarjem, predsednikom PD Polom Kostanjevica, ubirali korake od Kostanjeviškega samostana čez mokre trave med vinograde, cvetoče češnje in jablane proti Gorjancem.

Čez Grič in Podstrm smo prišli do cerkve Marije Pomočnice v Malih Vodenicah in gledali Kostanjevico pod nami ter Krakovski gozd v daljavi. Sonce je skozi meglice vabilo v skrivnostni svet Gorjancev, jaz pa sem hodila v zeleno, da se naužijem pobočij pomladnega cvetja. Za vasjo smo vstopili v gozd gabrov in hrastov ter po markacijah hodili proti Mirčevemu križu in Polomu. Pričela se je strmina in kmalu sem lahko občudovala bukve, prepletene v tihe objeme, druge spet obrasle z bršljanom. Za hip smo se ustavili pri kapeli s Pieta na Mirčevem križu. Hoja čez mehke košenice je bila kakor pravljica. Blizu meje s Hrvaško je pot zavila levo do koče na Polomu in se spuščala ob pobočju Velikega Trebeža, mimo Aleksandrove koče do jase z lovsko kočo, kjer smo ponovno zagledali malo mesto na otoku, mesto neštetih arhitekturnih, slikarskih, kiparskih in drugih kulturnih zanimivosti.

Tik nad dolino je bilo v mešanem gozdu smrek in bukev videti posledice žleda. Pod nogami so pokali ostanki vej pod listjem, da sem ves čas gledala tudi kam stopam. Med ozelenelimi bukvami smo se ob hribu Kičer, mimo vasi Dolšce, spustili do Kostanjeviške jame in nadaljevali ob potoku ter spet zagledali Kostanjevico in fasado OŠ Jožeta Gorjupa z mozaikom Bitke na Krškem polju. Razveselila sem se tudi avtobusa, ki je čakal ob meandru reke Krke.

"Vozimo se po ulici mojega otroštva in kadar je Krka poplavljala, smo se med hišami vozili s čolni, zato Kostanjevico upravičeno imenujemo tudi Dolenjske Benetke", sem slišala Tineta, ki je s srčno zasnovanim izletom ponudil pohodnikom možnost, da je vsak našel kaj zase. Vračali smo se ob robu Krakovskega gozda in si ogledali Cvelbarjev  dob, drugi najdebelejši hrast v Sloveniji, ki je zavarovan kot naravna vrednota državnega pomena.

Vožnjo domov sem večinoma prespala in med dremežem tavala po gozdovih na obrobju Gorjancev ter iskala pravljična bitja, ki živijo v Trdinovih "Bajkah in povestih o Gorjancih". "Mislim, da so še vedno tam, le vsakemu se ne dajo spoznati. Če bi prehodila Gorjance, bi jih sigurno srečala. Tudi sem bom še prišla, rada imam pravljice", sem se nasmehnila soncu za oknom.

Zapisala:     Marija Dolinar

Fotografije: Sončki (TR, SZB, DK, SR)

Zemljevid:  Srečo Kenk

23.03.2014
Sončki na Kokoši

V torek, 18.marca, smo se Sončki odpeljali  do vasi Lokev, nekoč največje kraške vasi, ki je izgubila svoj pomen z izgradnjo železnice Ljubljana-Trst. Iz avtobusa smo izstopili na trgu, kjer stoji stolp Tabor, ki je najprej služil protiturški obrambi, kasneje kot žitnica, danes pa je v njem vojaški muzej. Nekaj metrov stran stoji cerkev sv. Mihaela, ki so jo postavili templarji daljnega leta 1118. Kasneje je bila cerkev porušena in v 17. stoletju obnovljena, od leta 1943 pa se ponaša s poslikavami umetnika Toneta Kralja. Njegov križev pot ponazarja trpljenje slovenskega ljudstva v obdobju fašizma.

Čez okoliške travnike, posejane s pomladnim cvetjem, smo prišli do vasi Prelože s kamnitim vaškim kalom, ki so ga  tudi zgradili templarji v času, ko so prišli na naše ozemlje.  Po poti nad vasjo smo se v gozdu ustavili pri  izviru Vroček, kjer je nekdaj na dan vrela topla voda. Kot pravi bajka, pa se je škrat, ki je sedel na izviru in vodo grel, postaral in zato se je tudi voda ohladila. Steza nas je pripeljala na 742 m visok vrh Veliko Gradišče. Naokoli so cveteli  čvrsti petelinčki in  dvolistne morske čebulice, razgleda pa zaradi megličastega ozračja ni bilo. Po grebenu smo se skozi hrastove gozdove  nad Krvavimi potokom spustili do obnovljene obmejne karavle z značilnimi opazovalnimi odprtinami tik pod ostrešjem. Od tu smo šli desno po gozdni poti, ki se je počasi dvigovala skozi kraški gozd, ki je postajal bolj redek, vedno več  pa je bilo nizkega grmičevja, kjer sta cvetela rumeni dren in črni trn. Kmalu se je pred nami odprlo travnato področje z Domom na Kokoši, kjer je slavljenka Nada poskrbela za okusen prigrizek.

Vračali smo se po markirani stezi v smeri Lipice in opazili, da nas poleg markacij s smernimi tablami spremlja tudi tabla STOP kolo,  a kolesarja zaradi hitrosti tega napisa nista videla. Ogrel pa je nasvet  s sedme  table  Zlatorogove transverzale:

Če vas ožuli čevelj in le stežka nadaljujete pot,

ustavite korak in družbo prepričajte, da je trenutek kot nalašč za pesem.

A družba je že hitela po strmini, saj imamo vsi dobro uhojene gojzarje. Po dobri uri hoje smo prispeli do parkirišča pri mejnem prehodu Lipica, kjer je že čakal avtobus in nas   zadovoljne in  ravno prav utrujene Sončke odpeljal proti domu.

Besedilo: Irma Krvina

Fotografije: Sonja Repnik, Sonja Zalar Bizjak, Danica Kos

Zemljevid: Srečko Kenk, Kokoš-zemljevid

10.03.2014
Sončki od Izole do Portoroža

Spet je bil prvi torek v mesecu, vendar to ni bil navaden torek, ampak pustni torek in Sončki smo se odpravili na slovensko obalo, na potep od Izole do Portoroža. Ker pa je bil PUST, so se pohodnikom pridružili še čarovnica, hipijevka, klovn, gradbišče, šef gradbišča, kmetica, ki smo jo klicali kar teta Pehta, Pika Nogavička, ptica in še nekaj drugih.

Pohod smo začeli v Izoli na avtobusni postaji, kjer smo se najprej malo posladkali, naši Vera in Majda sta spekli zelo dobro pecivo. Zvedeli smo, da se staro mestno jedro Izole nahaja na nekdanjem otoku, ki je danes povezan s kopnim. Pot od Izole do Portoroža poteka po zelo lepem delu naše obale, ki jo sestavljajo tri vrste kamenin. Najprej smo naleteli na apnenčaste skale v morju. Ob poti proti hotelu Delfin pa smo občudovali tudi številne jahte.

Ker je pihala rahla burja, so valovi butali ob obalo in jo ponekod celo poplavljali, kar pa nas ni motilo, zato smo krenili na pot proti Belvederu na vrh polotoka Ronek. Tu je krajinski park Strunjan, ki obsega celoten Strunjanski polotok od Simonovega zaliva do izliva Strunjanskega potoka, vključno z 200 metrskim pasom morja. Vključuje tudi notranji del Strunjanskega zaliva s Strunjanskimi solinami in z laguno Stjužo. Spotoma smo naleteli na drugo vrsto kamenin, na fliš, ki gradi strmo severno obrežje - Strunjanski klif. Prepadne stene, visoke do 80 m so zgrajene iz mehkih kamnin, ki jih morje, veter in dež stalno spreminjajo. Na rtu Ronek rastejo celo prave sredozemske rastline, kot sta mirta in jagodičnica. Pot nad Strunjanskim klifom je lepo urejena in nudi čudovit razgled na Tržaški zaliv in na severno obalo Strunjanskega polotoka. Najlepši pa je pogled na Mesečev zaliv ali zaliv Sv. Križa, nad katerim se dviguje kamniti Strunjanski križ. Od križa smo se spustili v Strunjan, kjer smo si v restavraciji na plaži privoščili kavico in malo klepeta ter uživali ob pogledu na Piranski zaliv.

Pot smo nadaljevali preko Strunjanskih solin, kjer smo se srečali še s tretjo strukturo tal, poplavno ravnico ob izlivu Strunjanskega potoka. Pri Strunjanskem kampu smo

videli največji drevored pinij pri nas, ob poti proti tunelu pa smo opazovali cvetoče mimoze in rožmarin ter visoke trave. Tunel je ostanek nekdanje Porečanke – Parenzane,  ozkotirne železnice, ki  je povezovala Trst s Porečem. Danes je po stari trasi speljana kolesarska pot. Na izhodu iz tunela se nam je pridružil še jamski človek in neverjetno, v svoji buči je nosil ravno tako suho sadje, kot ga imamo mi danes. 

Za konec smo se sprehodili še malo ob obali Portoroža, potem pa je po nas prišel avtobus in nas srečne in vesele odpeljal nazaj na Vrhniko.

Besedilo: Danica Kos

Fotografije: Tatjana Rodošek, Sonja Repnik, Danica Kos

Zemljevid: Srečko Kenk

21.02.2014
Pohod Sončkov po Krasu od kala do kala

Slovenski Kras je pokrajina, ki je tako blizu nas, pa tudi daleč, saj mislimo, da vse vemo o njem. A se motimo. Kraški svet je edinstven po svoji veliki raznolikosti in številnih posebnostih. Zimski čas je kar primeren za pohode po kraških pobočjih, saj burja očisti ozračje in razpiha meglo, ki je za nas iz vrhniških krajev v tem obdobju skoraj dnevni gost. Zato je bil pohod na Kras zadetek v polno in je zadovoljil druščino Sončkov, ki se redno odpravlja na pohode po različnih krajih naše male, toda zanimive in lepe Slovenije.

Naš prvi cilj je bila vas Kobjeglava, ki jo sestavljajo iz kamna sezidane hiše, strnjene na griču okoli cerkve. Vasi dajejo poseben čar »borjači«, to so dvorišča pred hišami, ki so po arhitekturi značilne samo za Kras. S hrbtom so stavbe obrnjene proti burji, s prednjim delom pa proti soncu. Večje in bogatejše hiše imajo na dvorišču vodnjake ali »štirne« po kraški govorici.

Danes so vodovodi speljani po vseh kraških vaseh, toda včasih je bilo drugače. Voda je bila dragocena življenjska tekočina, s katero so Kraševci vedno skrbno in varčno ravnali. V ta namen so si zgradili številne že prej omenjene vodnjake, kjer so črpali zelo redke talne vodne vire ali pa so v njih lovili deževnico s streh. Za preživetje so bili zelo pomembni tudi kali, ponekod jih imenujejo tudi lokev ali lokva. Kali so plitve kotanje, najpogosteje s nahajajo v bližini vasi, kjer se je zbira deževnica. Voda iz njih ne odteka, ker je dno obloženo z glino. Sprva so bili kali namenjeni tako ljudem kot živini, z gradnjo vodnjakov pa so v glavnem služili le še za napajanje živine.

Naš pohod je bil dolg preko devet kilometrov in je potekal v okolici Kobjeglave in Tupelč po Poti devetih kalov. Hodili smo od kala do kala, po poti, ki je večinoma speljana po borovem gozdu. Borovci so tudi velika značilnost našega Krasa. Spotoma smo se seznanili s pastirskimi hiškami, manjšimi kamnitimi zgradbami, ki so včasih nudile zavetje pastirjem. Danes so opuščene, vendar jih marljivi Kraševci obnavljajo in ohranjajo zgolj kot kulturno in etnološko dediščino.

Kraška pokrajina s širšo okolico je zaradi lege nepretrgano naseljena od kamene dobe dalje. Prvotna bivališča so bila v kraških jamah in  spodmolih, kakršni sta jama Hrami in Nenča jama,  ki smo si ju ogledali na približno polovici poti.

Okoliške griče, na primer Škratlovca, so Kraševci poimenovali po škratih. Na gričih so kupi kamenja, ki so ga tja znosili v starih časih, da so tako pridobili površine za pašnike. Vrtovi, njivice in travniki so večinoma obdani s kamnitimi mejniki – suhozidi.

Pot smo sklenili v Hruševici, kjer smo se na domačiji, ki se ukvarja s kmečkim turizmom, okrepčali z njoki s pršutom in kozarcem kraškega terana. Bili smo dobre volje, kot vedno. Ta dan je rojstni dan praznovala tudi naša kolegica Ivanka, ki smo ji zaželeli vse najboljše. Posladkali smo se tudi z njenimi dobrotami,

Vidimo se čez štirinajst dni, ko bomo ponovno odšli novim dogodivščinami naproti.

Besedilo: Zalka Arčon

Fotografije: Sonja Repnik, T.R. (progasti žafran)

Zemljevid: Srečko Kenk

26.01.2014
Sončki na Poti skozi Zalo

Dne 21. 1. 2014 smo se Sončki napotili po tematski Poti skozi Zalo. Pot je zgodovinska in je nastala v okviru projekta »Duša tematskih poti«. Pohodnike vodijo zeleno-rumene markacije, smerokazi in animacijske table, ki so oblikovane v obliki ličnih kozolčkov. Na vsaki od šestih tabel je tridimenzionalni žig, na katerega se položi zgibanka in s pomočjo svinčnika se izrišejo slikice, ki skupno tvorijo  iz vseh 6 tabel sliko medveda. In na vsaki tabli so odlomki in risbe pripovedi iz knjige v Zali, ki jo je napisal naš pisatelj dr. Ivan Tavčar. Prvi  in zadnji del poti  poteka  po hrbtu Žirovskega Vrha, ki meji med občinama Žiri in Gorenja vas – Poljane, večji del poti pa vodi skozi gozd Zala, o katerem piše Tavčar v svoji povesti.

Pohod  smo pričeli pri najvišje ležeči  kmetiji v Žirovskem vrhu, po domače »pr' Bukovc« iz leta 1639, v kateri je bila najdena ena izmed dveh Dalmatinovih biblij v Sloveniji. S ceste smo kmalu zavili v gozd in prispeli v osrčje Zale. Pod najvišjo točko, vrhom Zale (899 m), smo nadaljevali mimo velikanskih mravljišč do lepe gozdne jase in naprej do Marijinega znamenja v Zali. Tam naj bi po pripovedi nekoč medved raztrgal nekega človeka. Nad Mrakovo domačijo se je odprl čudovit pogled na okoliške kmetije Žirovskega Vrha in na Blegoš. Mladi gospodar domačije pri Mraku, nam je dovolil, da smo si ogledali rezbarije znotraj in zunaj hiše, ki jih je naredil prejšnji gospodar kmetije gospod Mrak Ciril. Razkazal nam je tudi  hlev in živino v njem. Pot smo nadaljevali navzdol mimo drugih domačij do Mlina, ki stoji ob živahnem potoku Zali. Nato smo se povzpeli po asfaltni cesti do domačije Žirovski vrh 72, kjer so nas pogostili z domačim žganjem, kruhom in zaseko. Kdor je želel, si je dobrote lahko kupil tudi za domov. Nato smo se čez travnike povzpeli do ceste na grebenu Žirovskega vrha in krenili vzporedno ob  Rupnikovi liniji nazaj proti izhodišču. Cesti smo se deloma izognili in krenili na gozdno markirano pot do kmetije Bukovc, kjer  so nas pričakali z aperitivom - domačim žganjem, orehovcem in z »žirovskarjem«, posebnim žganjem z zelišči, nabranimi na Žirovskem Vrhu. Postregli so nas z dobrim kosilom in kruhom, pečenim v krušni peči. Vse njihove dobrote smo lahko tudi kupili.

Prehojena pot ni bila težka, vreme nam je bilo naklonjeno,  uživali smo na svežem zraku in čudovitem pogledu na okoliške kmetije, ki so razporejene po hribih.

Zapisala: Jelka Koderman

Fotografije: Tatjana Rodošek, Danica Kos, Sonja Repnik in Sonja Zalar Bizjak

Zemljevid: Srečko Kenk

12.01.2014
Sončki iz Samije nad Podlipo na Vrhniko

Meglena koprena je še zakrivala okoliške hribe, ko nas je avtobus  peljal v Podlipsko dolino. Vas je še počivala v jutru. Le Podlipščica je bučala pod mostom in tekla dalje po dolini. Po cesti proti Smrečju smo se med pašniki in obrobju gozda pripeljali do avtobusne postaje pri zaselku Samija ter izstopili.

Krenili smo desno po cesti mimo kapelice in  hiš ter se podali čez pašnike v gozd. Pot se je razcepila levo proti Celarjem, kjer so nekoč kopali železovo rudo, a mi smo šli naravnost v gozd. V gozdovih bukev, smrek in tudi borovcev rastejo očem skrite blagajane (blagajev volčin), ki so poleg planike prva zavarovana rastlina v Sloveniji (leta 1898). Čez čas smo opazili  v podrasti še zimzeleno bodiko (ilex), ki je v Sloveniji tudi zavarovana rastlinska vrsta. Prišli smo do vrha Križavca in se po travnatem pobočju spustili do Kajndola, prečili cesto za Žažar in se po kolovozu spet napotili v hrib. Gozd je dišal po grapah, vodi in listju. Gola pobočja so bila sveže zelena, spodaj pa je ždela Podlipa. Pogledi so nam begali po okoliških hribih posutih z zaselki in samotnimi kmetijami. Med kramljanjem pohodnikov se je v krošnjah nad nami občasno oglasila ptica, mi pa smo dokaj hitro prišli do "polharske koče" ter se nato po stezi povzpeli na Križmanov vrh. Sledil je spust po gozdni strmini in po cesti mimo kmetije "M'klav", nato pa smo skozi bukov gozd  že zagledali sonce in kamnolom nad "Podčelom". Po nekaj korakih smo prišli  ob  kmetiji pri "Ciril" do dna doline in dalje hodili po kolovozih. Po "preizkusu vzdržljivosti" na "morostnih" terenih, smo prišli do cestne povezave z Ligojno in  zavili desno na Staro Vrhniko. Dan se je že prevesil v drugo polovico, ko smo čez tankovsko cesto in Kačjo vas  po ulicah Vrhnike  prispeli do cilja.

Zaključili smo z novoletnim kosilom »Pri Kranjc«. Veselih obrazov smo poslušali poročilo: v letu 2013 smo prehodili nad 200 km, dosegli nad 11000 m skupnega vzpona s poprečno 35 pohodniki na pohod. Iz navedenega sledi, kar vsi dobro vemo, da se v skupini vsak posebej in vsi skupaj dobro počutimo tako zaradi nas samih,  kot tudi zaradi kvalitetne priprave pohodov  s strani planinskih vodnic Sonje Zalar Bizjak in Sonje Repnik ter njunih mož Vojkota in Viktorja. Njihovo delo temelji na prostovoljstvu in ga bogati srčnost. Zato vemo, da bomo skupaj hodili v hribe, dokler nam bo zdravje dopuščalo. In bom tudi jaz tokrat zaključila z verzom, ki pozdravlja pohodnike pred Iztokovo kočo na Golakih (podoben napis na skali pri zavetišču pod Špičkom):

»Hodi v hribe, dokler je čas,

ker prišel bo čas, ko ne bo več časa.

In kmalu bo ta čas.«                                                                

Zapisala:     Marija Dolinar

Fotografije: Danica Kos, Tatjana Rodošek, Sonja Zalar Bizjak, SR

Komentar:  Sonja Repnik

Zemljevid:  Srečo Kenk

21.12.2013
Sončki na Viridini poti

V torek, 17. decembra, smo se Sončki v mrzlem, meglenem jutru odpravili na pohod po Viridini poti pri Stični. Pot je imenovana po vojvodinji Viridi Visconti, rojeni 1351 leta, ki je živela na Pristavi nad Stično in je bila velika dobrotnica Stiškega samostana.

Naša pot se je pričela še v meglo zagrnjenih Mekinjah, od koder smo se najprej povzpeli v vas Metnaj, kjer nas je že obsijalo toplo sonce. Nato smo se spustili navzdol vse do Stiškega potoka, nekaj časa hodili ob njem, nadaljevali skozi vas Poljane, od tu pa se povzpeli do razglednega vrha Obolno. Odprl se nam je čudovit razgled na Triglav, Kamniške Alpe, Kum in Snežnik.

Od tu nas je pot vodila navzdol skozi vasice Obolno, Osredek, Debeče do delujočega mlina Balentin ob potoku Bukovica. Čakal nas je še zadnji vzpon proti cerkvici sv. Lamberta in našemu zadnjemu cilju na turistični kmetiji na Pristavi nad Stično.

Besedilo: Tone in Pavla Gutnik

Fotografije: Sonja Zalar Bizjak, Sonja Repnik, Tatjana Rodošek

Zemljevid: Srečko Kenk

08.12.2013
Sončki na Mrzlici

Prvi torek v decembru smo se Sončki odpeljali  proti Litiji in Trbovljam ter v Hrastniku pričeli s hojo na 1121 m visoki vrh Mrzlica. Kmalu smo med hišami zagledali prve smerne table. Hodili smo po asfaltu, počasi, kajti cesta se je takoj dvignila, kakor da se namerava poigravati z našo vzdržljivostjo. Vmes se je pot kdaj pa kdaj tudi rahlo zravnala, a se je čez čas z novim vzponom na markirano stezo levo navzgor ponovno kosala z vztrajnostjo pohodnikov.

Sonce je sijalo skozi gole bukve, šelestenje listja pod nogami pa nas je opozarjalo na previdnost pri hoji. Kmalu smo krenili levo in še enkrat levo do razgledne Jelenske skale. Pod nami se je odprla ozka dolina posuta z zaselki, mi pa smo se vrnili na stezo. Pot nas je vodila v pobočje Jelence in čez čas smo po lepo vzdrževani planinski poti stopili na vrh Klobuka (890m), s katerega smo zagledali Hrastnik, Trbovlje in Kum, proti severu pa se je dokaj daleč pred nami dvigovala Mrzlica. Počasi smo se spustili skozi gozd, prečkali makadamsko pot ter se zagrizli v travnato pobočje do Planinskega rudarskega doma na Kalu.

Po kratkem postanku smo se čez Kalski hrib približali gozdovom Mrzlice. Po premaganem pobočju gore smo zagledali antenski stolp in po zadnji strmini prišli do vrha, ki ima tudi razgledno ploščo. Četudi nas je v koči pod nami čakala enolončnica, se nam ni mudilo, kajti pogled na Slovenijo, ki ga je ponudila Mrzlica, je bil presenetljiv. Vem da je lepa, Slovenija, a beli Grintovci in nešteti drugi vrhovi so jo, v jasnem dnevu sonca in senc na gozdovih, travnikih in krajih  naokoli, naredili veličastno.

Sledil je spust do koče, kjer so nas fotografije 49 rož, ki od pomladi do jeseni cvetijo na tem področju, spomnile, da smo na območju Krajinskega parka Mrzlica. Zato je obisk te gore zanimiv v vsakem letnem času.

Pot po cesti nazaj do lovske koče blizu Podmeje, kjer nas je čakal avtobus, se je vseskozi spuščala. Premagane strmine so bile pozabljene in med vožnjo domov sem še enkrat »prehodila« pot, ki je razgrnila pred menoj čisto nov pogled na kotlast svet med Hrastnikom in Trbovljam, svet ljudi in pokrajin, ki je prijazen, obširen in svetel.

Zapisala:     Marija Dolinar

Fotografije: Sonja Zalar Bizjak, Sonja Repnik, komentar: Sonja Repnik

Zemljevid:  Srečo Kenk

23.11.2013
Sončki na Blokah

V sivo jutro smo se odpeljali z avtobusom proti Cerknici in skozi Grahovo ter Bločice do Bloške police, kjer smo krenili levo do Nove vasi in od tam še enkrat levo do Volčjega. Ustavili smo se ob Bloškem jezeru, ki je samevalo v megli. Iz  nje je po mirni gladini jezera proti obrežju plavala račja družina. S poti ob jezeru smo stopili v gozd na markirano pot E6, vendar so markacije izginile, medtem ko smo hiteli po obrobju močvirja, ki ga skupaj s pritoki ustvarja potok Blatnica, v spodnjem toku imenovan Bloščica. Obilne padavine  preteklih dni so razmočile gozdne poti, da smo se med hojo umikali na robove kolovozov. Kmalu smo pokukali iz gozda na travnike ter preskočili pritok Blatnice, ki je počasi vijugal navzdol po dolini. Pod vasema Mramorovo pri Lužarjih in Strmco smo obšli področje nizkega barja, nato pustili za seboj tudi asfalt skozi Zakraj ter se umaknili desno v gozd. Po rahlem vzponu čez vznožje Velikega vrha smo prišli do izvirov Iške. Nižje ob Iški, na kateri so nekoč delovali mlini, smo videli  ruševine enega od njih.

Na samotnih poteh skozi gozdove smrek, jelk, bukev, rdečega bora in brez nismo srečali nobenega pohodnika, živali pa so se verjetno umaknile v zavetje gozda, preden bi jih opazili. Ponekod je zlato mokro listje prekrivalo poti in naredilo hojo v meglicah oblačnega dne še bolj mehko in nežno. Pohodniki so čebljali, občasno pa poslušali Zoranova pripovedovanja o življenju na Blokah in o mladostnih dogodkih, ki jih je doživel na Blokah. Kmalu smo prišli do vasi Ravnik. Ustavili smo se pri vodnjaku, ki ga je dal postaviti turjaški grof Auersperg in občudovali izvir, čigar voda nikoli ne presahne, iz dna pa se na različnih mestih dvigajo zračni mehurčki. Za vasjo Ravnik se je pot obrnila čez položne bloške travnike nazaj proti jezeru. Pričelo je deževati. Pod pisanimi dežniki smo prispeli do brunarice in vstopili v avtobus.

 Dež je še rosil in meglil visoka stekla, ko je za nami izginjala tiha, skrivnostno lepa pravljična pokrajina Bloške planote. Ko jo vidiš, jo  preprosto moraš imeti rad.

Zapisala:     Marija Dolinar

Fotografije: Tatjana Rodošek, Sonja Zalar Bizjak, Sonja Repnik,  

Komentar: Sonja R.

Zemljevid:   Srečo Kenk

20.10.2013
Sončki na Slovenjegraškem Pohorju

Sončki smo se v megleno jutro odpeljali po AC proti Štajerski. Skozi Velenje in naprej ob Paki smo mimo jame Huda luknja prispeli do Slovenj Gradca, kjer smo izstopili v naselju Legen.

Prve korake smo naredili po asfaltu, prečkali potok Barbara in kmalu krenili s ceste na markirano planinsko pot. Pod Gradiščem nas je vodila v gozd in v meglo ovito strmo pobočje Kremžarjevega vrha. Malo pod vrhom je koča in tam je posijalo tudi sonce. Megle so se ujele v pobočja vrhov v daljavi, v dolinah pod nami pa so počivala koroška mesta in vasi. Od koče smo se povzpeli na Kremžarjev vrh (1164 m) in se od tam skozi obširne pohorske gozdove spustili do sedla Mačkov križ in mimo Mačkovega vrha na Brneško sedlo (1001 m), nato pa se ponovno zagrizli v gozdno strmino do Kaštivskega sedla (1191 m). Tokrat se je strmina poigravala z našo vzdržljivostjo in nikakor ni popustila.

Med hojo do vrha Male Kope (1524 m) so se trave navihano poigravale v vetru in sonce je zlatilo robove gozda. Pobočja, prekrita z drobnim listjem borovničevja, so žarela ognjeno rdeče. Narava je v soncu uravnovesila paleto jesenskih barv. Med temno zelenimi smrekami so rumenele bukve in kostanji,v gozdu ob travnatem pobočju Velike Kope je žarela jerebika. V močnem vetru, ki je naenkrat pooblačilo nebo, smo dosegli vrh Velike Kope (1541 m). Med zadnjim spustom smo v plapolanju visokih trav občudovali Dravsko dolino z Mariborom v daljavi.  Pred nami je vabila koča na Ribniškem Pohorju, mi pa smo se napotili do Grmovškovega doma na sedlu Pungart (1374 m), kjer nas je čakal avtobus.

Z zatonom sonca smo se vračali proti Šaleški dolini in do doma nismo dremali, kar bi sicer pričakovali, saj smo prehodili 15 km in  naredili 1375 m vzpona. Občutek, da smo premagali strme koroške klance in pobožali z očmi in srcem ta lepi del naše domovine, je odvzel utrujenost. Pohorski razgledi in gozdovi so se vtisnili in nas še vabijo. In v zraku se še zazna prijeten vonj mogočne smreke, ki jo je pohorski kmet pred našimi očmi zasekal in podrl na predvideno mesto.

Zapisala:      Marija Dolinar, komentar Sonja Repnik

Fotografije: Tatjana Rodošek, Sonja Zalar Bizjak, Sonja Repnik

Zemljevid:   Srečo Kenk

06.10.2013
Sončki na Poreznu

Po zelo deževni nedelji in malo manj deževnem ponedeljku se je v zahodni Sloveniji obetala razjasnitev. Ravno prav, saj hočemo v torek na Porezen. In smo šli, čeprav so se za popoldan v Julijskih Alpah obetale plohe.

Pod smučiščem Črni vrh nad Cerknim nas je zajela gosta megla, ki se je iz Davče valila na cerkljansko stran. Dva minibusa sta nas zapeljala še malo višje, pod greben Cimprovke, kjer smo pričeli z vzponom. Ko smo prišli iz senčnega gozda, nam je sončna bleščava skoraj vzela sapo. Na vzhodu se je v soncu pod nami bleščalo megleno morje in zakrivalo bližnjo okolico, na zahodu pa nas je pod modrim nebom vabil Porezen. Po slemenu Cimprovke vodi dobro uhojena steza sprehajalno krožne poti na Kopo, ki jo je uredilo turistično društvo Novaki v želji, da bi obiskovalcem približali ta malo manj znani del Cerkljanskega. In nismo bili razočarani. Le Kope, skalnate vzpetine na pobočju Cimprovke, zaradi nevarnosti zdrsa na strmi stezi v travnatem pobočju nismo obiskali.

V sončnem vremenu smo nadaljevali pot navzdol in se na robu travnatih Vrš razgledali proti jugu in zahodu. Pod nami je v tesni kotlini ležalo Cerkno, na desno sta se razprostirali Šentviška in Šebreljska planota, Vojskarsko planoto pa so zakrivali oblaki. Ob robu gozda smo pomalicali in poželjivo gledali številne dežnikarice, ki so rasle po travnikih. »Jih bomo nabirali nazaj grede«, smo sklenili. Preko sedla Velbnik smo nadaljevali pot na Medrce, kjer pa nas je že pričakala megla, ki je skrila Porezen. Namesto za vzpon po vetrovnem in meglenem JV grebenu smo se odločili, da gremo na Porezen po nekdanji vojaški cesti.

Na grebenu se nam je odprl pogled na Baško grapo in deloma tudi na Spodnje Bohinjske gore, celo Triglav se je dalo slutiti. Veter je odnašal in prinašal meglo, pred zaprto kočo je bilo senčno in hladno, zato smo kmalu odšli na vrh. Ker razgleda ni bilo, smo po skupinskem slikanju začeli sestopati na zahod proti Prehodu v dveh skupinah. Ena se je spustila po zahodnem grebenu, druga pa se je vrnila h koči in šla po zložnejši poti po pobočju. Skupaj smo nadaljevali pot po nekdanji vojaški mulatjeri preko južnega pobočja Porezna nazaj na Medrce. Vračali smo se čez Velbnik, kjer se je še pasla živina, nato pa kar po cesti do Razpotja, kjer sta na nas čakala minibusa. Megleni pokrov se je še znižal, tako da je zakril celo Kopo, kjer smo zjutraj uživali v soncu.

Cilj je bil dosežen, vremena pa ne moremo izbirati. Mogoče se še kdaj odpravimo na Porezen, saj je drugih poti na najvišji vrh Cerkljanskega hribovja še dovolj.

Besedilo: Sonja Zalar Bizjak

Fotografije: Sonja Zalar Bizjak, Sonja Repnik, Danica Kos

Zemljevid prehojene poti: Srečko Kenk

20.09.2013
Sončki v Deželi kozolcev in otroških slikanic

Na  tokratni torek smo se odpeljali v Šentrupert na Dolenjskem in se najprej sprehodili med 19 kozolci različnih oblik in velikosti, izdelanih od poznanih mojstrov tesarske obrti iz Mirenske doline. So prvi muzej kozolcev na prostem na svetu. Dež in hlad pod »sušilnimi napravami« nekdanjega časa sta se mešala z zgodbami o kozolcih, ki jih je pripovedovala kustosinja muzeja in spomini na čas, ko so kozolci krasili tudi vasi na našem področju. Občudovali smo izrezljane ornamente na pročeljih v obliki rož, ptic, src, križev, po katerih se je nekdaj dalo prepoznati tesarskega mojstra, ki je kozolec oblikoval. Menda je najlepši Simončičev toplar ob poti proti Bistrici, jaz pa nisem mogla odlepiti oči od diskretno postavljenega, z rženo slamo kritega toplarja. Zame je najlepši, četudi je vogal strehe rahlo načet. Res je najlepši, sem si potiho ponavljala in se nazaj do avtobusa izogibala lužam deževnega dne.

Nato smo na Veseli gori obiskali Barbovo graščino in si v njej ogledali etnološko muzejsko zbirko , občudovali starodavno tiskarsko napravo podobno wittenberški ter ponatise najstarejših izdaj Dalmatinove Biblije in Valvazorjeve Slave Vojvodine Kranjske. Nazadnje smo vstopi še v cerkev Sv. Frančiška Ksaverija in se potem mimo kapel Križevega pota in gradu Škrljevo odpeljali v Šentrupert do OŠ dr. Pavla Lunačka. Upokojeni ravnatelj g. Jože Zupan nam je predstavil kratko zgodovino šole, kraja ter nas vodil skozi občudovanja vredno zbirko originalnih ilustracij slovenskih ilustratorjev otroških slikanic, pravljic in zgodb. Razstavljene so tudi najlepše slikanice, prevedene v 27 svetovnih jezikov.

Nato smo se skupaj sprehodili še do najlepše slovenske gotske cerkve Sv. Ruperta, ki se dviga v nebo nad Šentrupertom. Notranjost krasijo orgle in visoki beli oboki, skozi gotska okna pa so snopi svetlobe padali na čudovit beli oltar iz carrarskega marmorja.

Na poti proti domu je skozi raztrgane oblake že sijalo sonce. Oddaljene silhuete gora je ponekod že pobelil sneg. Gore bodo počakale na ugodnejše vremenske razmere, ki so bile razlog, da je bil naš izlet tokrat drugačen. Enkratna izbira vodnice nas je popeljala v svet že pozabljene dežele kozolcev, otroških slikanic, križev in gotike - v svet nekakšnega Sončkovega »izleta v neznano«.

Zapisala:     Marija Dolinar

Fotografije: Tatjana Rodošek, Danica Kos, Sonja Repnik

Komentar: Sonja Repnik

06.09.2013
Slemenova špica, Tamar in Zelenci

Sončki smo se tokrat odpeljali z avtobusom proti Gorenjski do Kranjske gore in po vršiški cesti do prenovljene Ruske kapelice. Na prelazu Vršič (1611 m) smo zapustili avtobus in pri smerni tabli za Slemenovo  špico stopili na markirano pot. Po njej smo se povzpeli skozi rušje in čez melišče do sedla Vratca, kjer je razcep poti, leva zavije pod ostenje Šit in na Malo Mojstrovko, desna  na Robičje, naravnost pa nad Malo Pišnico proti Slemenovi špici. Izbrali smo pot naravnost ter med skalovjem, grmi rododendrona, rušjem in macesni prišli na planoto Sleme. Zaradi sušnega poletja je bila le ena kotanja napolnjena z vodo. Voda je bila motna, a vseeno smo iskali v njej odseve, svoje in obrise Jalovca, ki se je dvigal pred nami kakor na dlani. Jalovec, naša šesta najvišja gora (za Kugyja gora gorá), je zaradi svoje markantne lege in oblike dobil svoje mesto v grbu PZS. Po travnatem pobočju smo se povzpeli na vrh Slemenova špica (1909 m) in uživali v pogledih na bele grebene gora naokoli. Stene Mojstrovk in Travnika so bile zavite v tišino, na vrhu Male Mojstrovke pa so se tudi premikale postave. Tik pod nami je odeta v zeleno ždela dolina Tamar, nad njo smo v steni Zadnje Ponce opazili izvir Nadiže.

Vračali smo se po isti poti in za trenutek obstali ob pogledu na dolge trepalnice Ajdovske deklice v steni Prisanka. Ustavili smo se na Vršiču, kjer nas je zajel vrvež motoristov in drugih obiskovalcev, ki pa ni motil oči, ki so še begale po Prisojniku, po pobočjih Mojstrovke in Šit ter se ustavile na vrhovih nad Zadnjo Trento.

Z avtobusom smo se odpeljali še v Planico in se v toplem popoldnevu sprehodili do Doma v Tamarju. Ko je sonce sijalo že nizko nad Poncami in je helikopter še vedno dovažal material za gradnjo objekta ob novi skakalnici, smo se vrnili v avtobus.

Nazaj grede smo si ogledali Zelence. Zadnji sončni žarki so se poigravali z visokimi travami in se kodrali na gladini jezerc, izvirih Save Dolinke.

Prehodili smo 14 km dolgo pot in se ob zatonu dneva vrnili domov, obogateni z razgledi na naše lepe Julijce in Karavanke.

Zapisala:     Marija Dolinar

Fotografije: Tatjana Rodošek, komentar Sonja Repnik

Zemljevid:  Srečo Kenk

21.06.2013
Pohod Sončkov na Češko kočo

Na zadnji  izlet pred poletjem  smo se pohodniki skupine Sončki  odpeljali do Zgornjega Jezerskega, kjer smo zapustili avtobus. Po ledeniški dolini Makekove Kočne, ob potoku Mlinarica, smo zavili v prekrasne smrekove gozdove.

Na razcepu poti proti slapu Čedca smo krenili navzgor čez gozdno poseko in  hodili dobro uro skozi  dišeč smrekov gozd.  Gozdna meja je  kmalu ostala za nami, mi pa smo skozi nizko ruševje kmalu prišli do sklanih sten, ob katerih je potekala planinska  pot, ki je dobro zavarovana z jeklenicami in  »vojtrcami«.  Pred nami se je odprl pogled na  snežene Ledine, pod nami je počivala ledeniška dolina Ravenska Kočna,  v gozdu ob robu doline pa je tekla  reka Jezernica.

Med skalovjem  je še cvetelo resje, podlesne vetrnice,  alpske velese  in gorski sroboti.  Zagrizli  smo se čez »Hudičeve kvance« in kmalu za zadnjim ovinkom, nad rušjem, zagledali  slovensko zastavo, naslednji trenutek tudi Češko kočo na Spodnjih Ravneh.

Ob daljšem postanku smo se  lahko nagledali področij cvetočega slečnika in dlakavega sleča, ki bo šele pričel s cvetenjem. Občudovali smo od sonca obsijano Babo,  Ledine s snežišči, Rinke, greben Dolgega hrbta. Opazovali  smo  poti, ki po meliščih in strminah vodijo na Grintovec, Kočno, Skuto...

Vračali smo se po strmem grapastem terenu čez Štularjevo  planino do dna doline in po poti, kjer so dišali pokošeni travniki,  do Planšarskega jezera. Nadihani gorskih lepot smo se razpoloženi  vrnili domov.  

Zapisala:      Marija Dolinar

Fotografije: Sonja Z.B., Tatjana Rodošek, Danica Kos, Sonja R.

Zemljevid:   Srečo Kenk

15.06.2013
Sončki na Jelenku

Jutranje megle so še pokrivale bregove nad dolino Idrijce, ko smo v zgodnjem jutru  izstopili iz avtobusa v Travniku ob Idrijci. Prečkali smo reko in takoj »zagrizli« v strmino pobočja  Masore. Na strmih slemenih med grapami še stojijo kmetije, kjer so s trdim delom vztrajale generacije, ki pa nimajo več naslednikov, ker jih je zvabilo lažje življenje v dolini. Kako je  živeti v Masorah smo videli pri edini kmetiji, mimo katere smo šli. Iz doline vodi do tja le kolovoz, z vrha slemena pa cesta, vendar ne do hiše. Je prestrmo.

Pod gozdnatim Galekom smo dosegli sleme, ki se od Straže vleče proti 1107 metrov visokemu Jelenku. Odprli so se nam pogledi čez Otuško grapo proti Vrhovcu, malo višje pa proti Jagrščam in kmalu smo občudovali zasneženo Kaninsko pogorje in Krn. Skoraj smo že obžalovali, da le nismo šli v dolino Tolminke, vendar se je kasneje izkazali, da je bila odločitev prava. Sonce je še prijetno grelo, ko smo se vzpenjali po cesti proti Jelenku. Uživali smo ob pogledu na pisano cvetoče travnike, opazovali staro in novo – obnovljeno arhitekturo domačij, ki so našla prostor na slemenu ali pa v pobočjih pod njim. V gozdu pod vrhom so nas na čas, ko so ti kraji pripadali kraljevini Italiji, spomnili ostanki vojaških objektov, ki še kljubujejo času.

Dosegli smo cilj, vrh Jelenka in ugotovili, da so se čez nebo od SV razvlekli sivi oblaki in v kratkem času prekrili nebo. Kranjski jeglič, ki na vršnih travnikih množično uspeva, je že odcvetel, razgleda zaradi drevja ni veliko in ko so padle prve kaplje dežja, smo hitro zapustili vrh in se odpravili proti Spodnji Idriji.

Od nočnega dežja je bila steza blatna in mestoma spolzka, zato smo previdno sestopali. Sem ter tja je malo deževalo, vendar so večino kapelj prestregle krošnje  dreves. Nad kmetijo Grapar smo se razgledali po  Idrijskem hribovju, nato pa se skozi gozd spustili v Trepališe tik nad Spodnjo Idrijo. Od tam vodi navzdol strma steza, mi pa smo se odločili za daljšo, vendar udobnejšo pot mimo kmetije V Rovtu do ceste iz Idrijskih Krnic v Spodnjo Kanomljo. Od tam pa ni bilo daleč do Spodnje Idrije.

Besedilo: Sonja Zalar Bizjak

Fotografije: Tatjana Rodošek in Sonja Repnik

Zemljevid: Srečko Kenk

28.05.2013
Sončki na Kraškem robu

Z avtobusom smo se po AC  peljali do Kozine in  izstopili v vasi Podpeč. Po zavarovani poti ob stolpu nad vasjo smo se  čez steno  povzpeli na kraški rob in se razveselili cvetočih trav in modrega morja v daljavi.

Hodili smo  po stezi med skalami in nizkim grmovjem, šli mimo vhoda v kraško jamo in naprej v borove hoste. V dolini pod nami so ob železniški progi proti Puli kipeli beli drevoredi cvetočih robinij ("akacij"). Na Jampršniku smo v sencah jesena in črnega gabra občudovali rožnata socvetja jesenčkov. Kmalu smo pred seboj zagledali valovite travnike, posute z narcisami, perunikami in drugim pisanim cvetjem, ki tukaj cveti maja. Občudovali smo tihe mračice, odcvetele glavice kosmatincev, skale  z alpskim volčinom in modre cvetove francoskega lana.

Z 804 m visokega Lipnika smo se usmerili proti vzhodu, med visoke trave v svet kotanj, prekritih s cvetovi potonik, zlato sijočih zlatih korenov in narcis. Po stezi z markacijami smo se dvignili na 888 m visoki vrh Nadglavinjak, od koder smo lahko pozdravili Kavčič, najjužnejši slovenski vrh do meje s Hrvaško.  Pred nami se je v nebo ošiljeno dvigoval najvišji vrh tega področja, Golič (890 m).

Med hojo smo pazili na korake, da ne bi nehote pohodili nežnega cvetja, ki je rastlo tudi na stezah. Z vrha  je  vodila  ravno začrtana pot, s katere smo občudovali  morje v  Koprskem  in Tržaškem zalivu, ki nas je spremljalo tudi na naslednji  802 m visoki vrh Kojnik, od koder se je zdel Slavnik čisto blizu. Spustili smo se po pobočju in stopili na kamnito gozdno pot med borovci, ki nas je pripeljala v dolino do vasi Podgorje.

Avtobus nas je po šestih urah hoje odpeljal proti domu. 18 km  prehojene poti ni malo, so šepetali pekoči podplati, ko je na steklih avtobusa zarosil dež. 36 udeležencem pohoda so z obraza sijali razgledi in rože, ki so  sicer ostale  med  travami neokrnjene narave Kraškega roba, a so se s  svojo divjo lepoto dotaknile vsakega na svoj način.

Zapisala:      Marija Dolinar

Fotografije: Sonja Zalar Bizjak, Sonja Repnik

12.05.2013
Sončki na Pivškem

Sončki smo si za pohod 7. maja zaradi nezanesljivega vremena izbrali Pivško. Jutranje vreme ni obetalo nič dobrega. A ker sreča spremlja hrabre, smo kmalu po Postojni med raztrganimi oblaki lahko videli, kakšne barve je nebo.

Na drugi strani Pivke nas je Oblakov avtobus odložil in po zložni poti smo se odpravili proti prvemu cilju – Primožu, 718 metrov visokemu hribu, ki je v preteklosti igral pomembno vlogo. Strateško pomemben hrib so v času Kraljevine Italije leta 1930 spremenili v pravo utrdbo. Številni rovi so povezovali bivalne dele z opazovalnimi kupolami in topovskimi bojnimi bloki. Nasprotnik Italije je bila Kraljevina Jugoslavija, ki je v odgovor na gradnjo Alpskega zidu začela graditi Rupnikovo linijo. Ali ni to zanimivo; obe strani sta vse te utrdbe gradili v obrambne namene! Pa razumi, če moreš!

Nadaljevanje poti ni bilo naporno, saj smo se s Primoža napotili preko Dolov proti naslednjemu cilju – Šilen taboru. Med potjo je bilo dovolj sape, da si je lepši spol izmenjal informacije o tem, kaj vse jim je na vrtu že ven prišlo. Možje pa smo modro molčali.

Vrh Šilen tabor s 751 metri ni visok, je pa markanten. Še bolj veličasten je moral biti grad, ki je stal na samem vrhu nad navpično steno. Obdan je bil s tremi obrambnimi zidovi, ki so ga varovali pred Turki, ki so bili v tistih časih strah in trepet za prebivalce okoliških vasi. Ampak tudi Turki takrat niso bili več tisto, kar se je govorilo o njih. Legenda pripoveduje, da so Turki skušali osvojiti grad, medtem ko so bili njegovi prebivalci pri maši v bližnji cerkvi sv. Martina. V gradu je ostala le grajska kuharica, ki je čez pečine zmetala nekaj panjev čebel in sovrag se je popikan moral sprijazniti z umikom. Še dobro, da niso vedeli, da jih je nagnala kuharica.

Če nas v vasici Narin, slabih 300 metrov pod nami, ne bi čakal preverjeno dober golaž, bi še kar posedali na vrhu in uživali v prav lepem vremenu in razgledu.

Po obilnem obroku na turistični kmetiji Pri Andrejevih nas je čakala še dobra ura hoje gori-doli do muzeja vojaške zgodovine v Pivki. To pa je že zgodba za kdaj drugič.

Skoraj bi pozabil, da nas je za svoj rojstni dan pogostila naša vodička Sonja R. Slastno. Sploh ugotavljam, da se že zaradi dobrot, s katerimi nas razvajajo rojstno dnevnice »splača« hoditi na izlete! Si bo treba enkrat »cukr« izmerit.

Živeli Sončki, pa tudi Zimzeleni, Vandrovke, Barjani itd.

Čvrst in varen korak vam želim!                                                    

Zapisal: Sonček Marjan

Fotografije: Tatjana Rodošek in Sonja Repnik

Tekst k fotografijam: Sonja Zalar Bizjak

Zemljevid: Srečo Kenk


24.04.2013
Sončki na Koradi

Končno pomlad, končno Korada. Pohod na Korado je bil že trikrat planiran, pa ga vremenske razmere niso omogočale. Sončki smo večkrat ugotavljali, da se vse zgodi z določenim razlogom. Lep primer za to je bila Slivnica, ki smo jo tudi odpovedali, potem pa nas je presenetila zasnežena in s soncem obsijana. Za Korado lahko rečemo, da je bila v teh pomladnih dneh lepa izkušnja, saj smo se iz bujno cvetoče doline dvignili na višino 812 m, kjer se je narava  šele prebujala iz dolge zime, v daljavi pa smo lahko opazovali še zasnežene Julijske Alpe.

Korada je najvišji vrh Goriških Brd,  ki se razprostirajo južno od nje. Hkrati je del skrajnega JZ dela Kanalskega Kolovrata, grebena med vzporednima dolinama Soče na vzhodu in Idrije na zahodu. S svojo lego Korada ščiti Goriška Brda pred mrzlimi vetrovi s severa, zato na tem področju dobro uspeva vinska trta. Po pobočjih Korade se dvigujejo zahodni zračni tokovi iz Furlanske nižine in se na grebenu srečujejo s tokovi s severa, z Alp. Vremensko dogajanje na Koradi je zelo pestro, zato so na njej postavili avtomatsko meteorološko postajo. Na Koradi je zaradi odlične termike tudi vzletišče za športne padalce.

Geološko prevladuje na južnih področjih Korade, vključno z Brdi fliš, kamnina iz peščenjakov in laporjev, ki z obilico gline tvori rodovitno prst. SZ del Korade je bolj apnenčast, zato tam prevladujejo na plitvi prsti travniki in pašniki. Po 2. svetovni vojni so bili prepuščeni zaraščanju, vendar se vrača pašništvo, ki zaustavlja propadanje kulturne krajine.

Na Korado vodi več poti: z Vrhoveljskega prevala, iz Plav in Kanala. Nas je avtobus zapeljal do Vrhovelj pri Kojskem. Pot do vrha je bila nezahtevna in prijetno hladna. Med potjo smo opazovali ostanke prve svetovne vojne. Korada je namreč v obdobju bojev na soški fronti spadala med strateško pomembnejše vrhove, ki jih je zasedla italijanska vojska. Tu vodi Pot miru od Alp do Jadrana. V manj kot dveh urah smo dosegli vrh Korade, ki je zaradi travnikov na vrhu zelo razgledna gora. Na vzhodu smo videli Banjščice, na severu Kambreško pogorje, Matajur in Krn. Lepo je bila videti tudi Stara gora s samostanom in romarsko cerkvijo Madone di Monti.

Pod vrhom stoji planinsko zavetišče, ki so ga odprli leta 1991 in je odprto za vikende in praznike. Posedli smo po klopeh in se podprli s pijačo in jedačo iz nahrbtnika, ki smo jo dopolnili še s sladkimi dobrotami naših slavljenk. Na vrhu smo naredili še skupinsko sliko z lepim ozadjem naših zasneženih gora.

Pot v dolino nas je vodila mimo cerkvice sv. Genderce, ki je bila pred kratkim obnovljena. Spust v Plave je bil malce daljši in bolj zahteven za kolena. Na poti smo naleteli na večje poseke in bolj ali manj opuščene zaselke. V Plavah nas je pričakala pomlad v polnem razcvetu, a z zaprto gostilno, zato smo se zapeljali do Solkana, kjer je bilo prijetno toplo in sta se pivo in kava resnično prilegla. V prijetnem druženju je tako  minil še en lep pohod.

Pa še to. Štirinajst dni pred pohodom na Korado je bil 2. aprila za Sončke pomemben dan – praznovali smo pet let delovanja skupine. Vreme nam tega dne ni omogočilo izvedbe pohoda, zato smo se zbrali v prostorih DU Vrhnika na predavanju o Peruju. Obudili smo spomine na  1. april 2008,  ko se je osemnajst takrat še Zimzelenčkov druge skupine povzpelo na Krim. Prvemu pohodu je sledilo še devetindevetdeset  in ravno zadnji pohod na Korado je bil jubilejno stoti.

Besedilo: Vera Fefer in Sonja Zalar Bizjak

Fotografije: Tatjana Rodošek in Sonja Repnik

Zemljevid: Srečko Kenk

22.03.2013
Sončki na Veliki Špički nad Begunjami pri Cerknici

Hojo na  955 m visoki vrh s tremi imeni smo začeli pred trgovino v Begunjah in po markacijah med hišami stopili na stezo, ki nas je čez zasnežene travnike privedla v gozd.

Na križišču poti smo zagazili v sneg in se po grapastem terenu povzpeli do večje jase, nekakšnega sedla. Sneg se je lesketal po pobočjih in gozd na desni, kamor smo krenili, se je rosno svetil zaradi dotikov jutranjega sonca na mokra debla in veje jelk in bukev. Prostranost gozdov, osamljene jase ponekod porasle z lesko,  so oddajale nadih samote in tišino v njih, dokler nismo zastali v strmini pred jaso z novim razcepom poti. Usmerili smo se na greben in po licih nas je pobožal hladen veter, ki se je proti vrhu še krepil,  tako da so z iglavcev pršile na  nas rosne kapljice včerajšnjih padavin. Vrh je očiščen in je nudil čist razgled proti Blokam, Slivnici, Cerknici in Javornikom. Pod nami  so pod zasneženimi strehami počivale vasi s področja Menišije, na čigar robu smo se nahajali.  Po isti poti smo se vrnili v zatišje znanega razcepa, od tam pa nadaljevali skozi gozd in pred vasjo Stražišče prišli na cesto proti Rakitni, kjer smo zavili proti vasi Kožljek. Mimo cerkvice sv. Ane v Kožljeku smo se vrnili v Begunje.

Avtobus nas je  nato skozi Cerknico  pripeljal v vas Dolenje jezero, kjer smo med sprehodom občutili divjo lepoto presihajočega jezera na Cerkniškem polju. Z valovi nakodrana modro zelena gladina je odsevala barvo neba in Javornikov. Na nasprotni strani je kakor na morskem bregu ždela Cerknica z zasneženo Slivnico, med hribovji na jugovzhodu pa je izstopala Križna gora.

Kasneje smo naredili še  en postanek  pod razvalinami gradu Hošperk (Haasberg) v Planini pri Rakeku. Tako grad, nekoč v lasti grofov Windischgratz, kot tudi mejni kamen iz leta 1926 pod njim, sta  nemi priči minljivosti nekega razkošja in časa, od katerega ostajajo le kamni, razvaline in kamniti zidovi, prerasli z bršljanom. 

Med vožnjo proti Grčarevcu smo s pogledi spremljali poplavljeno Planinsko polje in okoliške gozdove, moje misli pa so nizale dotike samotnega, skrivnostnega in neokrnjenega sveta, kjer smo hodili,  v želji, da jih ne bi nikoli pozabila.  

Zapisala:      Marija Dolinar

Fotografije:  Tatjana Rodošek, Sonja Repnik

Komentar:    Sonja Repnik

Zemljevid:    Srečo Kenk

08.03.2013
Planinska skupina Sončki v Tamarju

Pohodniki smo izstopili iz avtobusa v sneg pod skakalnicami v Planici. Z občudovanjem smo strmeli v belo pokrajino in občudovali eleganco velikanke pod  Poncami na desni, levo pa se je bočil  Ciprnik.  

Sneg je  enakomerno škripal pod koraki, ko smo se podali po poti skozi gozd.  V tišini mrzlega jutra smo s pogledi raziskovali okolico in občudovali gore.  Zaposleni z opazovanjem skalnih masivov in  ošiljenih belih vrhov Suhega vrha in Slemenove špice ter grape Grlo, smo naenkrat  prišli do planinskega Doma v Tamarju, ki je vabil, da nas ogreje. A nas je grela čarobna okolica. Kontrast temnih smrek na obrobju jase je dajal okolici nadih pravljičnosti. Ob gozdu je v snegu ždela kapela s prepoznavnimi mozaiki p. Marka Rupnika na pročelju.  Obkroženi smo bili s strmimi stenami Mojstrovk in Ponc, v ozadju planinskega doma pa se je nekje nad zatrepom doline Tamar visoko v nebo vabljivo smehljal Jalovec.

Pohodniki smo se razkropili naokoli, kakor da  vsak rabi delček prostora v  tem čistem jutru zase in  za svoje neskaljene poglede na okoliške gore. Kmalu so prostor in tišino pred kočo napolnili šolarji s svojim čebljanjem in smehom. Od nekod z desne se je na kolesu pojavil celo kolesar. Tako kot se je pojavil, je tudi izginil s prizorišča, mi pa smo stopili v gaz za planinskim domom in šli medi smrekami in macesni proti Črni vodi. Med hojo sem s pogledom spremljala umetniško izklesane oblike Jalovca. Oko se ni ločilo od njega tudi še potem, ko smo že gazili sneg pod ostenje Velike in Zadnje Mojstrovke ter občudovali v led ujeto padanje zelenkasto belih Tamarskih slapov.

Vrnili smo se do planinskega doma in se po krajšem postanku napotili proti  izviru Nadiže. Kmalu smo ugotovili, da bo dostopen šele, ko bo skopnel sneg.

 Ko smo se vračali v Planico, nas je skozi smreke prijetno grelo opoldansko sonce, ki je  osvetljevalo gore, da so metale svoje stasite sence na dolino Tamar za nami. Med hojo navzdol smo  prehiteli  starejši par, ki sem ga opazila že pred planinskim domom. Zložno sta sedela na klopi  in gledala, lahko bi rekla, da sta pila gore naokoli. Z njunih umirjenih obrazov je seval mir.  Nasmehnila sem se, tudi onadva sta prišla sem v želji,  da nahranita tiste skrite kotičke srca, kjer se človeka lahko dotakne le gora. Obsijana s soncem sta počasi prišla  za nami v Planico, za trenutek postala pod  letalnico, nato pa tiho odšla do avta in se odpeljala. Za njima smo se odpeljali tudi mi in odnesli s seboj prečudovit dan, ki nam je bil podarjen v Tamarju.

Zapisala:      Marija Dolinar

Fotografije:  Tatjana Rodošek, Sonja Repnik

Komentar:    Sonja Repnik

Zemljevid:    Srečo Kenk

22.02.2013
Sončki na Kjeclu in Socerbu nad Vipavsko dolino

S parkirišča v Podnanosu smo po asfaltu  mimo znane Tavčarjeve hiše prišli do vasi Orehovica in prečili potok Pasji rep. Polagoma smo  med vinogradi za vasjo prišli na obrobje  hriba, ob njem do zanimive kamnite kapelice. Pod njo je na visokem boru odzvanjal  čisti glas zvonca,  ko so  pohodniki vlekli za verižico in upali na izpolnitev skritih želja.

Hojo smo nadaljevali skozi borove in hrastove gozdove. Pod »gojzarji« je škripal sneg, na platno jasnega neba pa so se risale krošnje borovcev in hrastov. Mimo znamenja smo se zagrizli v kratko strmino in prišli na vrh  Kjecl z miniaturnim Aljaževim stolpom. Po gozdni poti smo se povzpeli še na vrh Socerb s cerkvico Sv. Socerba. Pod seboj smo gledali Vipavsko dolino,  strme stene nad njo  in od snega pobeljeni hrbet Nanosa.

Skozi obširna  področja porasla s hrastom, smo postopno prišli do grebenske poti, pod katero se je razprostiral Kras. V poplavi dreves je bilo le sem pa tja opaziti strnjeno vasico. Daleč na obzorju je bila Sežana,  na grebenu nasproti pa je iz temine dreves izstopala vas Tabor. Počasi smo se spuščali in mimo zamrznjenega ribnika pod cerkvijo Sv. Ane prešli na travno področje. Še vedno smo uživali ob pogledu na Nanos, ki je postajal vedno bližji, kakor da bi hodil z nami. Na grebenu pred seboj smo opazili  hiše vasi Vrabče, se sprehodili med kamnitimi hišami in se nato vrnili do križišča, kjer smo zavili proti  Podnanosu.

Asfalt smo kmalu zapustili in se po gozdni poti postopno spuščali v dolino. Med potjo smo  prečili potok Pasji rep. V zatrepu doline  Pasji rep nas je visoko v nasprotnem bregu pričakala ena sama hiša, naokoli pa  nešteta drevesa ozaljšana z bršljanom.  Potok Pasji rep je žuborel dalje, nas pa je spremljala tišina doline posute z vinogradi, vse do prvih hiš v vasi Orehovica. Skozi drevored orehovih dreves smo zapustili vas in se čez travnike vrnili do Tavčarjeve hiše v Podnanosu. Kratek ogled Podnanosa  je presenetil. Kraj  je navdušil s  svojo arhitekturo, ki me spominja na  stara obmorska mesta.

14 km  dolga prehojena pot je bila zaključena. Toliko na novo odkritega sveta v enem samem dopoldnevu, sem se nasmehnila. Skozi steklo avtobusa  sem opazovala vedno več snega v bežeči pokrajini. Vedno več snega, pomislim,  v meni pa vedno manj želja po tujini, ko je  tu doma še nešteto  skritih biserov, področij, kjer še nisem bila.

Zapisala:     Marija Dolinar

Fotografije: Tatjana Rodošek

Komentar:   Sonja Repnik

Zemljevid:   Srečo Kenk

08.02.2013
Pohod Sončkov po Vertovčevih poteh

Na prvi termin v februarju smo se Sončki odpravili na pohod  po  Vertovčevih  poteh nad  Vipavsko dolino.  Planirano Korado smo prestavili na drug termin, ko bodo  vreme in druge okoliščine ugodnejše. Z avtobusom smo se zapeljali do zaselka Dolenje, kjer se je začel kolovoz, ki nas je mimo nahajališča fosilov iz geološke dobe eocen  pripeljal do cerkvice Sv. Marjete. Tu se je odprl pogled na Ajdovščino in pobočja Čavna pod temno sivimi oblaki.

Prvi postanek smo imeli na Planini v zaselku Brith, kjer smo tudi malicali. Obenem pa nas je vodja seznanila s Cerkvijo sv. Kacijana iz leta 1631 in stavbo krajevne skupnosti, v kateri so leta od 1750 do 1782 prebivali menihi kartuzijani iz Bistre. V okolici je veliko vinogradov, pridelujejo dobra vina, najbolj znana sorta grozdja pa je pinela. Na Planini je od junija 1809 do aprila 1813 služboval Matija Vertovec, ki je domačine učil vinogradništva, vinarstva in kletarstva. Poučeval je tudi otroke in odpravljal nepismenost odraslih.

Pot smo nadaljevali skozi  zaselek Marci in se povzpeli na Ostri vrh (422 m), od koder smo imeli razgled na vasi Gabrje, Šmarje, Štjak in obronke Krasa. Z Ostrega vrha smo se spustili nazaj na preval Trešnik in nadaljevali pot do zaselka Potok, kjer so v bližini Jakulini, rojstni kraj Matije Vertovca, duhovnika, poljudnoznanstvenega pisca in učitelja vipavskih vinogradnikov.

V starem delu vasi Šmarje je farna cerkev sv. Marije iz leta 1620, pri kateri je nastal tudi naš skupinski posnetek. Na vaškem trgu pod cerkvijo je spominsko obeležje Matiji Vertovcu, ki so ga vaščani postavili svojemu rojaku v zahvalo ob 150-letnici njegove smrti. Pot smo nadaljevali do vasi Vrtovče in naprej v Tevče, od koder smo opazovali zamegljeno Trnovsko planoto. Med Tevčami in sosednjimi Uštini je nekoč potekala deželna meja  med Kranjsko in Goriško-Gradiščansko, kar dokazuje mejni kamen iz leta 1801 ob poti. Tevče so danes poznane po kostanju in vinu.

Po kaki uri smo prispeli do zaselka Uhanje ob reki Vipavi in pri tabli nam je vodja skupine povedala zgodbo. Pred dobrimi 4000 leti so Argonavti z ladjo Argo potovali iz Grčije do Črnega morja in se nato po Donavi, Savi, Ljubljanici in Vipavi vračali v domovino. Prav na Uhanjah so doživeli najhujšo preizkušnjo, saj so jim domačini na reki Vipavi pripravili zasedo, iz katere so se komaj rešili. Pot nas je vodila še čez most preko Vipave in skozi vipavsko vasico Ustje, pod katero nas je pri mogočnem hrastu čakal avtobus. Prehodili smo 16 km, pot je bila zelo lepa in nič kaj naporna.

Odpeljali smo se do Ajdovščine, se tam ustavili na kavi ter se dobre volje, ker smo dan preživeli v dobro družbi ter videli mnogo zanimivosti, vračali v dežju proti domu.

Zapisala: Lidija in Milan Drašler

Fotografije: Tatjana Rodošek in Sonja Repnik

Besedilo k fotografijam: Sonja Zalar Bizjak

Zemljevid: Srečko Kenk

18.01.2013
Sončki v jami Dimnice

Torkov izlet Sončkov se je pričel še v temi. Nič kaj obetavno vreme nas je spremljalo do Kozine, kjer smo zapustili avtocesto. Med vožnjo nas je Vojko seznanil z njemu dobro poznano jamo Dimnice. Zanjo smo nekateri prvič slišali in postalo je že bolj zanimivo. Zvedeli smo, da so bili nekoč domačini prepričani, da v njej hudič prekajuje meso.

Na cilju v vasi Slivje, nas je pričakal vodnik po jami, Vojkov prijatelj, Franc Malečkar. Sneg nas je dobro presenetil, saj smo do vhoda v jamo morali gaziti kar visok sneg. Na vhodu je vodnik razdelil dodatne svetilke, saj jama ni razsvetljena in spustili smo se po spiralasto speljani zavarovani poti v vhodno brezno. Pojasnil je, da je jama dobila ime po megli, ki se v začetku zime prikaže iz jame. Mrzli zrak, ki vdira v jamo izrine toplega, v katerem se vlaga kondenzira in se kot steber belega dima dviguje v zrak.

Sprehodili smo se po enih najdaljših kraških jam, ki je bogata s kraškimi jamskimi oblikami, kot so stalagmiti, stalaktiti, stebri, ponvice in zavesice. V prvi etaži podzemne jame smo si ogledali Plesno, Belo in Vilinsko dvorano. V spodnji etaži jame, sto metrov pod površjem,  smo se spustili do ponikalnice Potok, podzemnega pritoka reke Rižane. Zmotili smo tudi speče prebivalce jame – netopirje in videli nekaj belih in slepih jamskih živali. Da smo podoživeli njihovo življenjsko okolje, smo ugasnili luči in gledali temo in poslušali tišino.

Pred vrnitvijo iz jame nas je v eni izmed prečudovitih dvoran presenetil naš sonček Jože s pravo »belokranjsko pojedino«. Ob tem smo ugotovili, da belokranjske pogače teknejo tudi v podzemlju.

Pri prihodu iz jame nas je nepričakovano dočakalo sonce in spet smo srečni ugotovili, da smo pravi Sončki. Izlet smo zaključili v vasi Slivje, kjer smo si pod zanimivim vodstvom Vojka ogledali še cerkev sv. Martina z znanimi poslikavami Toneta Kralja.

Med vožnjo proti domu je nebo posivelo in ponovno je pričelo snežiti.

Besedilo: Nuška in Zoran Cvetkovič

Fotografije: Tatjana Rodošek in Sonja Repnik

Komentar k fotografijam: Sonja Zalar Bizjak

07.01.2013
Sončki z Lesnega Brda na Vrhniko

Na prvi januarski pohod smo se Sončki  z avtobusom odpeljali do Lesnega Brda  ter se mimo hiš dvignili do naravnega spomenika Kuclerjev kamnolom,  si ogledali  njegove značilnosti in vrste  kamnin, prikazanih v geološkem stebru. V zgornjem delu so nas pričakali obdelani kamni, ki so jih izklesali umetniki. V kamnolomih so zanimive plasti sivega in črnega apnenca  z belimi kalcitnimi žilami, zaradi katerih je kamnina še lepša. V preteklosti so jo veliko uporabljali kot okrasni kamen v stavbarstvu. Po pobočju Visokega vrha smo šli do opuščenega Vodnikovega kamnoloma,  mimo Matevžovca ter prečkali  cesto Drenov grič – Horjul. Po grebenih nad  horjulsko dolino smo se skozi bukov gozd po z listjem prekritih poteh med Špičastim gričem in Kremenikom spustili v Peske.

Pri cerkvi Sv.Lenarta nad Malo Ligojno nas je objelo  sonce. Barje in hribovja nad njim so  izginjala v mrenastem ozračju,  nam  pa je pogled počival na hišah Male in Velike Ligojne, ki  jima Vrhničani zaradi tople zatišne lege pravijo tudi  »vrhniška Vipava«. Iz Ligojne smo se spustili v dolino, prečkali Podlipščico in se z asfalta po peščeni poti po obrobju doline Kozji dol dvignili do Stare Vrhnike. Po poti med travniki tokrat nismo usmerili korakov proti Planini, ampak čez Tankovsko cesto na pot pod Trojico. Mimo opuščenih mlinov ob potoku Bela smo zavili do gostilne Pri Kranjcu na Vrhniki, kjer smo zaključili pohod z novoletnim kosilom.

Ob branju statistike so se nam spomini vračali na prehojene poti v letu 2012. Sončki smo pod skrbnim vodstvom vodnic in njunih pomočnikov varno hodili na 20 pohodih, s poprečno udeležbo 33 članov. Skupna prehojena pot je znašala 256 km, poprečna dolžina vsakega pohoda  je bila nad 12 km z višinsko razliko nad 600 m. Sončki smo na dosežene rezultate ponosni. Četudi nam leta s seboj prinašajo  razne tegobe, jih vsak zase vztrajno premaguje,  pri tem pa mu prav gotovo pomagajo tudi pohodi Sončkov, kjer poleg nabiranja kondicije in prijetnega druženja, lahko  res prav vsak najde nekaj  tudi čisto zase.

Sonce je počasi tonilo in  ozarjalo nebo za okni, v prostoru pa je sijalo sonce, ki ga nosimo Sončki v sebi in je sijalo z obrazov štiridesetih zbranih pohodnikov.  Najlepša hvala vsem, ki ste poskrbeli, da se je to zgodilo.

Zapisala:      Marija Dolinar

Fotografije:  Tatjana Rodošek, Sonja Repnik

Zemljevid:    Srečo Kenk

Komentar:    Sonja Repnik

23.12.2012
Sončki na Pasji ravni in Sivki

Sončki smo od septembra dalje bolj Senčki, saj z lepim vremenom nismo imeli sreče. Tudi na zadnjem pohodu ni bilo nič bolje, ko smo bili bolj Meglenčki. Odpravili smo se v Polhograjsko hribovje, na Pasjo ravan in Sivko. Vremenska napoved je obetala oblačnost in na tihem smo upali, da bo bolj visoka, tam nad tisoč metrov. Pa se nam upi niso uresničili. Oblaki so se zadrževali med  800 in 1000 metri in v tej višini nas je vodila pot na oba vrhova.

Čeprav je cerkev sv. Lenarta že segala v oblake, smo se vseeno povzpeli na vrh vzpetine – kot bi se dražili z razgledom, ki ga ni bilo. Potem pa na cesto, kajti markirane steze v smeri Pasje ravni ni. Nič ni bilo s pogledom na razgiban svet grap in slemen, ne na polhograjsko in ne na poljansko stran. Le na bližnje kmetije ob cesti in sivino okoli nas.

Na vrh Pasje ravni nas je popeljala steza skozi še gostejšo meglo. Na ravnici, ki jo je za seboj na vrhu pustila JLA, so nas pričakale zaplate ledu, posledica nedavne odjuge. Potem pa kot čudež se je kar nenadoma megla razredčila in nam se je pokazala modrina neba. Škoda, ker gozd obrašča vršno ploščad in drevje ovira razgled. Uspelo nam je ujeti le pogled na zasneženi Storžič. Privoščili smo si malico, potem pa smo se spet »potopili« v meglo in nadaljevali pot proti Sivki. Kljub megli so se nekateri povzpeli na njen vrh. Drugi so šli po cesti pod Sivko z zaobljubo, da se še vrnejo v jasnem vremenu, saj slovi kot zelo razgleden vrh. Namenjeni smo bili še na Planino nad Horjulom, pa nas je pomanjkanje markacij in zmeda v vrisanih poteh v različnih zemljevidih zapeljala na napačno pot. Hitro smo se odločili, da pot skrajšamo in se po najkrajši poti spustili v Lučine, kamor je po nas prišel avtobus.

Pohod smo zaključili s sklepom, da v te kraje še pridemo.

Besedilo: Sonja Zalar Bizjak

Zemljevid: Srečko Kenk

Fotografije: Tatjana Rodošek in Sonja Zalar Bizjak

08.12.2012
Sončki in Učna pot Bevke na Ljubljanskem barju

Pohod skupine Sončki je imel  tokrat izhodišče v Športnem parku Bevke, kjer smo si ogledali slovenski kozolec - toplar.  Po poti ob osamelcu  Brdo in osamelcu Gradišče, kjer naj bi bilo v mlajši železni in rimski dobi naselje, smo prišli do Učne poti Bevke (UPB).

Pot nas je vodila mimo ostankov nekdanjega perišča in »pojišča  za živino«. Vaško perišče je bilo poleti tudi kopališče za otroke. Nad nami so se dvigovala v ivje odeta barjanska  drevesa ob poti proti strugi Stare Ljubljanice. Rastlinje, ki smo ga opazili na fotografijah na informacijskih tablah UPB, je že počivalo pod snegom. Le barjanske trave v strugi Stare Ljubljanice so štrlele nad ravnino, ki jo je osvetljevalo bledo sonce nad Krimom. Kakor široka črta je Stara Ljubljanica mirno vijugala nad belino v smeri  od Vrhnike proti Podpeči. Po njenem desnem bregu naj bi potekala tudi rimska cesta, trgovska pot, ki je povezovala Emono z Nauportusom in naprej do morja. Prečkali smo strugo in po blatnem, pomrznjenem kolovozu prišli do table UPB, ki stoji na meji občin Brezovica in Vrhnika. Tu najden mejni kamen dokazuje, da je bila v času Rimljanov tukaj meja med Akvilejo (Oglejem) in Emono (Ljubljano). Ob Ljubljanici, kraški reki sedmih imen, smo prišli do kmetije pri Kaminu, kjer so otroci leta 1981 našli keltske srebrnike, za katere so mislili, da so kamenčki - sedaj so v hrambi Narodnega muzeja v Ljubljani. Ob Pekovem grabnu smo se vrnili do začetka UPB.

Nadaljevali smo do Blatne Brezovice in mimo cerkve Sv. Jakoba hodili med snežinkami proti Sinji gorici. Pri Ribiškem domu smo prečili naraslo Ljubljanico po »železnem mostu«, po katerem je nekdaj potekal  transport gline do Opekarne . Sledila je hoja po stezi skozi grmovje mimo bajerjev, kjer so včasih kopali glino za opeko.  Moji pogledi so božali snežinke in misli so se usedale nanje ter padale z njimi na mirno gladino. Pokrajina je imela nadih pravljičnosti. V njo so počasi tonile moje misli na Opekarno, na Staro Ljubljanico, na pretekle in sedanje čase na Barju.

Sončki smo prehodili 15 km dolgo pot,  na kateri je vsak lahko našel kaj zanimivega zase. Ljubljansko barje, Učna pot Bevke je izziv, ki mu je vredno slediti, ga obiskati, videti in doživeti – peš ali s kolesom.

Zapisala:      Marija Dolinar

Fotografije: Tatjana Rodošek, Sonja Repnik

Komentar:   Sonja Repnik

Zemljevid:   Zoran Cvetkovič, Srečo Kenk

23.11.2012
Pohod na Planinsko goro in Goro (Sv. Lovrenc)

Zaradi dežja dan prej, smo se Sončki namesto na Gorenjsko odpeljali proti Logatcu skozi Grčarevec do naselja Planina in z dvorišča nekdanje furmanske gostilne, počasi usmerili korake proti Planinski gori.

Po enourni hoji skozi gozd smo mimo stolpičaste kapele prišli do obzidja romarske cerkve Svete Marije pod Grmado. Skozi gozd  je pot vodila naše korake proti razgledišču in Petričevemu hribu (879 m). Burja je na travnatem vrhu močno vlekla in razpihovala meglo. Na južnem obzorju se je kazal pas jasnine, Nanos pa je še vedno imel »kapo«. Spustili smo se do križišča na sedlu in nadaljevali hojo mimo obnovljenega znamenja po razpotegnjenem pobočju Lipovca (1005 m) s pogledom na vasi pod nami: Lohačo, Strmico in Studeno ter na majhno cerkev Marije Snežne. Med vasmi se je vila »Jamborna cesta«, po kateri so furmani včasih vozili  jambore, drva, oglje… v Trst, Benetke... Prišli smo na pašnike pod Špilnikom (1015 m) in se po brezpotju dvignili do steze, ki je vodila levo proti hribu Sv. Lovrenc - domačini ga imenujejo Gora. Gruščasta pot se je spustila do križišča z gozdno cesto, kjer je stala smreka, ki jo roke dveh ljudi niso obsegle.

Po cesti smo se začeli vzpenjati proti Gori. Pogledi so se ustavljali na velikih ploščatih skalah, razsutih po pobočju, kamor so se privalile s skalnatega roba nad nami. Nenavadne skale na kraškem svetu so posledica davnega narivanja evrazijske tektonske plošče na stiku z afriško ploščo, ki je dvignilo apnenčaste sklade iznad morja in ustvarilo današnjo kraško planoto Hrušico. Zamišljena v razsežnost časa sem kmalu zagledala še en značilni primorski zvonik in nato cerkev Sv. Lovrenca tik pod vrhom. Opazila sem Knafelčevo  markacijo  Notranjske planinske poti, po njej smo prišli na vrh Gore (1019 m) z razglednikom in štampiljko. Četudi je burja v prste zarezovala hlad, se ni mudilo nazaj.

Burja v krošnjah borovcev je odzvanjala v mehki melodiji Krasa tudi še potem, ko smo stopali po kamnih na stezi čez pašnike pod Goro in se med obiranjem brinovih jagod spustili do vasi Studeno, kjer smo si ogledali še znameniti »Napoleonov vodnjak«. Med vožnjo domov sem opazovala poplavljene rokave na Planinskem polju in temne gozdove Notranjske, v moji zavesti pa je počivalo prehojeno področje Planinske gore.  Nekje na 15-kilometrski trasi mi je zlezla pod kožo in  med dremavico na avtobusu sem sanjala o nedeljskem jutru,  ko se bom vrnila po poglede, ki jih je Gora tokrat zadržala zase.

Besedilo:     Marija Dolinar

Fotografije: Tatjana Rodošek, Sonja Repnik

Komentar:  Sonja Repnik

Zemljevid:  Srečo Kenk

10.11.2012
Sončki na pohodu po robu Krasa od Cerja do Trstelja

Na Krasu je krasno - zlasti jeseni, ko ruj v gmajnah in listi trte v vinogradih popestrijo pokrajino z množico barv in kombinacijami od zelene pa vse do temno škrlatne. Če je vreme ugodno, so tudi razgledi lepi. Z vrhov planote segajo čez Kras do morja, pa v Furlansko nižino, Vipavsko dolino, na rob Trnovskega gozda in Nanosa in vse tja do Snežnika. Vse to smo Sončki doživeli na pohodu v začetku novembra. Saj razgledi so lahko tudi obsežnejši, ampak glede na vremensko napoved smo bili več kot zadovoljni. Vse kar smo videli, spoznali in doživeli nam je bilo v zadovoljstvo.

Prijazni voznik avtobusa Ivan nas je pripeljal po makadamski poti skoraj do Cerja  in nam prihranil nekaj pešačenja. Cerje je vrh na severozahodnem robu Krasa, kjer je zgrajen  veličasten spomenik, posvečen  branilcem zahodne meje slovenskega ozemlja, predvsem v 1. in 2. svetovni vojni. Spomenik je hkrati tudi muzej, za katerega si je vredno vzeti čas. Nas pa je čas priganjal, saj smo morali prepešačiti  deset vrhov (imena vrhov so na zemljevidu)! Poti po ravnem je bilo prav malo, kar naprej je šlo gor, pa spet dol. Kljub nizkim nadmorskim višinam vrhov smo po Srečkovem GPS naredili preko 700 višinskih metrov vzpona. Po moje jih je bilo vsaj 1700, če pomislim, koliko sem moral dvigovati noge, da sem prestopil vse kamne na stezi.

Tod je kljub zaraščenosti površja z gozdom še vedno videti sledi grozot  prve svetovne vojne – povsod jame od eksplozij topovskih granat, strelni in povezovalni jarki, okopi in votline v živi skali, imenovane kaverne, kjer so se branilci skrivali pred topniškim obstreljevanjem. Najbolj oblegan vrh je bil Fajti hrib (ta dan zagotovo - naskočilo ga je kar 39 Sončkov!). Na vrhu nam je Sonja prebrala nekaj spominov na boje na Krasu pisateljev Ivana Matičiča in Franceta Habeta. Spomnili smo se še Prežihovega Voranca in njegovega romana Doberdob. Tam gori smo imeli tudi prijetnejše opravilo - nazdravili smo Irmi za njeno sedemdesetletnico in ji zaželeli, naj bo še naprej tako »sončna«. Malica, ki nam jo je pripravila, nam že dolgo ni tako teknila.

S Fajtega hriba smo nadaljevali gori-doli do Trstelja, kjer smo bili za konec deležni obsežnega razgleda. Malo pod vrhom nas je sprejela prijazna ekipa Stjenkove koče in nas pogostila. Po dobri joti in kozarcu terana smo se zadovoljni spustili po strmi stezi v kraško vasico Lipa k avtobusu. Bili smo vedri in klepetavi in sem si mislil »Žabe regljajo, dež bo«.

Ko smo pripeljali na Vrhniko je zabliskalo in zagrmelo in padal je dež. Pa kaj, mi smo imeli lep dan in smo se imeli »fajn«!

Besedilo: Sonček Vojko

Fotografije: Sonja Repnik, Sonja Zalar Bizjak, Danica Kos

Zemljevid: Srečko Kenk

17.10.2012
Sončki na pohodu od Podlipe do Vrhnike

Na zborno mesto pred OŠ Ivana Cankarja  smo  v močnem jutranjem nalivu prihajali z dežniki in ugibali, kam nas bo tokrat popeljala planinska vodnica. Zaradi dežja je izbrala rezervno turo.

Avtobus nas je odpeljal v Podlipo. Mimo cerkve in čez potok Hlevščico, kjer je meja med Podlipo in Rovtami, ki so že v logaški občini, smo se dvignili proti Podpesku v hrib, ki se je po strmem delu zravnal med pašna  travniška področja. Pod pašniki se je levo skozi kaplje dežja in kopreno meglic videla podlipska dolina in zadnje luči avtov, ki so vijugali po dolini.  Krave na paši so dvignile glave in radovedno pritekle do električnih pastirjev ob cesti. Prvič v življenju so se mi zdele komunikativne. Škoda le, da zavita v vetrovko in z  dežnikom v roki,   nisem imela pri roki sendviča, ki jim bi najbrž prijal poleg trave, ki jo žvečijo dan na dan. Mimo kmetije Rihar smo nadaljevali hojo čez  valovito travno področje, v ozadju obdano z gozdom. Zeleni pašniki so bili kakor oživeli od dežja in nudili svojevrsten kontrast  mešanemu gozdu, obarvanemu z rumeno in zlato. Hodili smo mimo samotnih kmetij ter občudovali red okoli njih. Po kolovozu smo se spustili čez travnike do Rastovk in se skozi   gozd ponovno dvignili, do ceste Zaplana – Rovte. Krenili smo proti  Zaplani, kjer smo na pašnikih opazili zanimivo škotsko govedo. Iz Miznega dola smo mimo Jamnika prišli do nekdanjega smučišča. Ulovka je bilo ovito v meglo, a markacije za našo pot in E7 so bile na pravih mestih. Sledil je zanimiv prehod čez potok z leseno brvjo, na katero so narasle vode padale v slapu in jo preplavljale ter hrumeče tekle navzdol po strugi. Sledil je kratek postanek pri lovski koči, kjer so še zadnji pospravili pelerine in dežnike.

Nadaljevali smo do cestne povezave s Planino in z nje sledili markacijam v pobočje Planine in Ulovke. Kdor je ocenjeval, da so vzponi za nami, se je motil. Zagrizli smo v znano in lepo pot navzgor in nekateri smo spet zadihani prišli do gozdne ceste Zaplana-Planina. Usmerili smo se proti Zaplani in mimo odcepa steze proti nekdanji Drnovškovi hiši prišli do planinske poti, ki pripelje iz »Starga malna«. Občudovanja vredna je bila naravna postavitev razstave  raznovrstnih gob v podrasti na obeh straneh poti.  Mimo Ajdovske stopnje smo po zanimivi stezi pod Planino obhodili njeno pobočje, kjer so skrbni markacisti na nerodnem skalovitem predelu napeli jeklenico.

Sonce je posijalo skozi bukov gozd, nebo se je razjasnilo, mi pa smo nadaljevali mimo klopce pri bukvi do Storževega griča. Med potjo se je odpiral pogled na Vrhniko umito od dežja in obsijano s soncem.  Prišli smo na znano tankovsko cesto, kjer smo se ločili: nekateri so krenili proti Stari Vrhniki, drugi proti Idrijski cesti, peščica pa nas je  šla na označeno pot proti Sv.Trojici. Ta zadnji del poti je bil zame čisto nepoznan in še posebej lep zaradi dreves in kotanj, zaradi gozdne jase zalite z vodo od nočnega dežja in zaradi neštetih poti do mesta. Če ne bi bilo področje tako zgledno markirano, bi se celo lahko izgubila.

Spomnila sem se, da sem med dokumenti v planinskem muzeju v Mojstrani prebrala, da je bil ta del poti  prva in najstarejša markirana pot na Planino. Zdaj sem tudi razumela, zakaj. Mimo cerkve  smo se spustili do Cankarjeve hiše Na klancu  in naprej do parkirišča. Med vožnjo domov sem kot vedno v sebi urejala svoje »vtise« s prehojene poti. Bila je skrbno načrtovana in nas je vodila tako, da smo  lahko v dežju, ki je na svoj način delal neokrnjen čudoviti svet nad Podlipo in Vrhniko še lepši, doživeli sicer za nas znano področje, čisto drugače.  

Tudi sem se bom še vračala. Nasmehnem se, ne vem če bo eno življenje dovolj za vsa moja vračanja v te lepote slovenskih planin in hribovij, odkritih  in prehojenih s  pohodno skupino Sončki.

Besedilo:     Marija Dolinar

Fotografije: Tatjana Rodošek, Viktor Repnik

Zemljevid:   Srečo Kenk

Komentar:   Sonja Repnik

06.10.2012
Sončki v dolini Kamniške Bistrice

No, končno sem tudi jaz prišel na vrsto in dobil priložnost, da napišem nekaj vtisov z zadnjega pohoda. Veste, pri nas Sončkih je tako, da ko Sonja vpraša, kdo bo napisal članek o tisti dan doživetem, se dvigne toliko rok, da je v resnih težavah. Pa bo res treba napraviti nekakšen vrstni red!

V torek, 2. oktobra, je zjutraj kazalo zelo slabo. Misel, da bi opravili pohod na Češko kočo, ki ga imamo že od septembra v planu, je odpadla ob vremenski napovedi dan prej. Odpeljali smo se proti Kamniku, da bi s Kranjskega Raka opravili vzpon na Veliko planino. Vendar so temni oblaki pred nami kazali na dež in oskrbnik Jarške koče nam je po telefonu svetoval, naj ostanemo kar v dolini, čeprav smo imeli gori naročene pečenice z zeljem. Sledila je hitra sprememba plana in padla je odločitev, da gremo po Koželjevi poti ob Kamniški Bistrici.

Po daljšem postanku za kavo ob vznožju gondolske žičnice na Veliko planino smo ugotovili, da iz preperelih žlebov malo manj curlja. Iz nahrbtnikov smo potegnili rekvizit, ki smo ga skoraj celo leto nosili s seboj po nepotrebnem. Sedaj pa se nam je predstavil kot pravi prijatelj. Le kdo si ga je izmislil? Menda je bil najprej namenjen za nežno gospodo, da jim sonce ni preveč porjavelo kože. Vidite, že takrat so ljudje vedeli, da pretirano sončenje ni zdravo.

Nismo prehodili cele Koželjeve poti. Najprej smo prečkali dolino Korošice, nato pa nadaljevali po stezi nad strugo Kamniške Bistrice. Ker nam je pogled zastiral dežnik ali pelerina zaradi pršenje iz sive megle, smo gledali bolj v tla. Koliko življenja se odvija pod nogami, pa tega v lepem vremenu ne opazimo. V iskanju hrane smo srečali nekaj deset močeradov, ki so uživali v za njih najlepšem vremenu. Do zime si morajo nabrati dovolj zalog, da bodo naslednje leto nadaljevali svoje poslanstvo. Podrast odmira, drevju rumeni in odpada listje, vse se pripravlja na zimski počitek.

Hojo po Koželjevi poti smo zaključili pri najbolj impozantnem delu poti, pri Predaslju. Tu je reka Kamniška Bistrica zarezalo globok vintgar z ozkimi, zavitimi koriti. Ker pa nismo kar tako in še deževati je ponehalo, smo se odpravili na drugo stran doline in si ogledali stransko dolino Kamniške Bele do slapu Orglice. V takem vremenu  je čas za odkrivanje majhnih biserov Slovenije.

Med vračanjem na cesto Kamnik – Kamniška Bistrica je spet pričelo deževati. Imeli pa smo še en resen opravek. Zaradi slabega vremena smo z dovoljenjem razumevajočega šoferja Borisa kar v avtobusu čestitali naši pohodnici Miri za štiridesetletnico na nekaj let podlage in z užitkom začeli presnavljati ponujeno energijo za naslednji pohod.

Pa lep pozdrav

Besedilo: Sonček

Fotografije: Tatjana Rodošek, Repnik Viktor

Komentar k slikam: Sonja Zalar Bizjak

Zemljevid: Srečo Kenk

23.09.2012
Sončki in Veliki Risnjak, 1528 m

Jutranje nebo so  še prekrivale zvezde , ko smo se z avtobusom odpeljali proti Cerknici, v Babnem polju prečkali mejo s Hrvaško ter se mimo Čabra zapeljali do Bijelih Vodic,  kjer  je bil začetek  pohoda.   Po nakupu  vstopnic za Nacionalni park Risnjak smo se po  stezi,  imenovan po botaniku dr. Ivu Horvatu, skozi drevored orjaških dreves  počasi ogrevali za današnjo hojo.

Ves čas zgledno markirana pot se je komaj vidno a vztrajno dvigovala pod visokimi drevesi  smrek, bukev, javorjev in drugih listavcev.  Težko bi brez strokovnjaka

ocenjevala, kako dolgo že rastejo, a sigurno nekatera tudi več stoletij.  Z občudovanjem sem jih opazovala, kako kljubujejo času in kako malo potrebujejo zase. Našla so svoj dom sredi  balvanov, skal in pečin, ki jih je narava oblikovala  v  zanimive kraške oblike.  Pot  nas je vodila mimo Vučje  jame  in postajala vedno bolj kamnita. Ponekod so jo človeške roke  enkrat v zgodovin zavarovale s trdno zgrajenimi skalnimi opornimi zidovi, drugje so jo pridni markacisti utrdili  s skrbno zloženimi manjšimi skalami.  Po nekajurni hoji se je pot zožila v stezo in gozd je ostal pod nami. Skozi nizko ruševje smo se povzpeli do  travnatega sedla, kjer  stoji Schlosserov planinski dom. Na dan našega pohoda  je praznoval 80-letnico izgradnje, vendar je bil, tako kot vsak torek, zaprt.

Na klopeh ob domu smo lahko pustili nahrbtnike in se zagrizli v strmino, ki nas je po stezi med skalovjem in nizkim rušjem vodila proti skalnemu vrhu. Eden za drugim smo se vzpenjali, pod previsom pustili palice, potem pa čez previs ob jeklenici. Občutek, ko začutiš skalo v dlani, se je oprimeš in verjameš vanjo, je krasen. Enaki so bili tudi vsi naslednji trenutki, ko so noge varno  prestopale in prestopile skalne gmote, posejane do vrha.  

Pred nami se je odprlo obširno področje gozdov in hribovij  Gorskega Kotarja, na severu sem v daljavi v meglicah zagledala Snežnik in se mu nasmehnila. Malo bliže  je bil Snježnik… vodnica  je opozorila na Fratar … proti vzhodu so se dvigovale stene nad Kolpo (Loška, Kuželjska,…). Kvarner se je skrival nekje globoko spodaj v zavetju Gorskega Kotarja. Po sestopu  in kratkem postanku pri koči smo se  po krožni poti čez  Medvjeđa vrata in Markov brlog vrnili do Naravoslovne učne poti Leska in po njej do izhodišča.

Sedemurna hoja in več kot 950 m premagane višine je  »naredila svoje«. Na poti domov sem med dremavico spremljala zaton dneva in vmes »videla«  bele stene  Velikega Risnjaka, ki smo ga osvojili. Je gora, ki  prevzame s kontrastom  svojih barv,  zelene in bele in ga je treba vsaj enkrat videti od blizu.  

Besedilo:     Marija Dolinar

Fotografije: Sonja Zalar Bizjak, Tatjana Rodošek, Viktor Repnik

Zemljevid:  Srečo Kenk

Komentar k fotografijam: Sonja Repnik

05.09.2012
Čemšeniška planina

V noči na prvi torek v septembru  me je prebudil  dež, ki je v nalivu ropotal po strešnih žlebovih. Tudi jutro ni bilo ravno obetavno za turo, ki smo jo  nameravali opraviti s pohodno skupino Sončki. Planinski vodnici  sta zato spremenili plan in se odločili za Čemšeniško planino, kjer je bilo pričakovati dan z manj dežja.  

Ko smo se vozili proti Trojanam,  je  zunaj še rahlo rosilo. 35 udeležencev pohoda nas je izstopilo v vasi Čemšenik na 620 m nadmorske višine.  Deževalo ni več, le dolina in hribovja pod nami so bila zastrta z megleno zaveso. Ne glede na to smo se  veseli in  razpoloženi po označeni poti zagrizli proti Čemšeniški planini. Steza se je izzivalno dvigovala navzgor skozi mešani gozd smrek in bukev.  Glede na nadmorsko višino, ki naj bi jo osvojili, sem to pot malo podcenjevala - a sem se uštela. Strmina ni in ni hotela pojenjati. V koloni smo se vztrajno pomikali navzgor. Pod krošnje ujeta vlaga in vročina prejšnjih dni je legala na nas v obliki sparine, ki so jo nekateri občutil bolj drugi manj, glede na to, kako pridno je kdo hodil v  hribe  med počitnicami. Meni je vsake toliko časa kapnilo od nosu.

Počasi se je pot zravnala in kmalu smo pred seboj zagledali travnato področje obrobljeno s stasitimi debli visokih dreves in pod njimi lepo urejeni Planinski dom dr. Franca Goloba, ob njem pa lično zavetišče. Oskrbnica nas je postregla s toplim čajem, kavico in pivom, jubilanti, ki jih je bilo med nami kar nekaj, pa so poskrbeli za posladek. Po postanku smo pot nadaljevali  po lepi stezi, ki poteka ob robu gozda in nato skozi gozd do najvišjega dela Čemšeniške planine, 1206 m visokega Črnega vrha. Malo pod njim je majhna koča, postavljena na prostoru prvotne planinske postojanke imenovane Tinetova koča (požgana je bila leta 1943). Uporabljajo jo radioamaterji.  Po isti poti smo se vrnili do planinskega doma. 

Medtem je sonce posijalo na planino, megla po dolinah in okoliških hribovjih se je razblinila, obrisi Zasavskega hribovja v daljavi so postajali razločnejši. Počasi smo oprtali nahrbtnike in se odpravili proti dolini. Opazovala sem lepa visoka drevesa. Bukve  s svojimi drobnimi listi so po zadnjem dežju  oživele v pomladno zelenih barvah.  Suša je  naredila svoje tudi v gozdu, kjer je bilo opaziti šibko podrast in le sem pa tja je izpod listja kukala kakšna goba. Cvetja ni bilo dosti, le  robove poti  je ponekod pokrival svišč svečnik. Spuščali smo se po stezah mimo vrha Jelenov rog do Prvin in nato po asfaltni cesti, ki smo jo nekajkrat »krajšali« po bližnjicah do križišča pred vasjo Šentgotard, kjer nas je čakal avtobus. 

V prijetnem kramljanju smo se v zgodnjih popoldanskih urah kar naenkrat znašli doma. Sezula sem čevlje in opazila, da mi je morje poleti pomehkužilo stopala.  Pridelala sem dva lepa žulja. Zvečer sem pogledala Srečev zemljevid opravljene poti in prebrala statistiko. Prehodili smo malo več kot 11 km, vzpona je bilo tudi okoli 750 m, poprečna hitrost hoje 3,4 km/h - ni bilo slabo za prvi pohod po dopustih.

Besedilo:    Marija Dolinar

Fotografije in komentar: Sonja Repnik, Sonja Zalar Bizjak

Zemljevid: Srečo Kenk

22.06.2012
Sončki na Voglu

Po daljšem deževnem obdobju smo se Sončki v jasnem in toplem jutru z avtobusom  odpeljali v Bohinj. Gondolska žičnica nas je popeljala do Rjavega roba, ki je bil izhodišče našega  pohoda na Šijo in Vogel.

Polni dobre volje smo jo pogumno ubrali preko Visokega Orlovega roba do prvega cilja našega pohoda, 1880 metrov visoke Šije. Po povratku  z vrha smo si privoščili prvo malico ter se podali preko Vratc do našega končnega cilja – 1922 metrov visokega Vogla. Tam smo se razgledali po širni okolici in pod seboj ugledali planino Razor. Dan je bil vroč, v nižinah Slovenije je bilo preko 30°C, nam pa so visoki oblaki milostno zakrivali sonce. Čas je hitro tekel in po povratku na Vratca smo si privoščili še zadnje okrepčilo ter se podali po stezi do zgornje postaje sedežnice. Po nekaj urah hoda si je večina pohodnikov privoščila prevoz s sedežnico do našega izhodišča, kjer smo si v koči  Merjasec privoščili zasluženo pijačo in kavo. Sledil je le še kratek spust z gondolo v dolino in mirna vožnja z avtobusom do Vrhnike, kamor smo prispeli v poznih popoldanskih urah.

Zapisal: Janez Kenk

Fotografije: Sonja Repnik in Sonja Zalar Bizjak

Komentarji k slikam: Sonja Zalar Bizjak

Zemljevid:  Srečo Kenk

08.06.2012
Struška v soncu

Ko smo Sončki zjutraj odhajali na pohod, smo potrebovali dežnike, ker še ni ponehalo rosenje po deževni noči. Danes ne bo potrebne posebne zaščite pred soncem, sem pomislila in s pogledom ošinila oblake nad sabo. Med vožnjo v smeri  Karavank pa so se začele megle dvigovati in na severozahodu smo v daljavi zagledali pas jasnine in  s soncem obsijane Julijce. Po avtobusu je završalo, široki nasmehi  so preplavili  obraze. 

V Javorniškem Rovtu smo izstopili in se  po lepo urejeni poti  skozi  gozd  visokih bukev in smrek,  skozi katere se je že kazalo sonce,  sprehodili do Križovca. Mimo odcepa poti proti  Planini pod Golico  smo zavili desno navzgor  do planine  Pusti rovt. Posedli smo okoli pastirskega stana  in se razgledovali po cvetoči planini.  S Pustega rovta  smo se usmerili  desno v strmino, pustili za seboj gozdno področje ter  se po  stezi   med travami in pisanim cvetjem  dvignili do sedla Kočna, kjer se  je odprl  pogled na megleno morje, pod katerim se je skrivala Avstrija.  Opaziti je bilo markacije  za slovensko planinsko pot in mejne kamne med dvema državama.

Steza se je še vedno dvigala in nato zaobjela  pobočje Korenščice (1764 m) ter nas udobno pripeljala do pastirske koče na Belski planini, imenovani tudi  Svečica. Naokoli je pašnik pokrivalo planinsko cvetje in zelišča. Cvetovi avriklja in narcis so večinoma že odcveteli, a sem pa tja  so se še našli šopi narcis in  s skalovja ob koči je še kukal posamičen cvet avriklja.

Nato smo se zagrizli  v strmi del  planine in po grapi navzgor proti Struški. Sonce je grelo, rahlo pihljanje vetra je prijalo.  Nismo hiteli.  Ob premagovanju strmine  smo uživali ob pogledu na  naše gore in na raznobarvno gorsko cvetje naokoli. Občudovali smo rdeče storžasto socvetje vretenčastega ušivca,  opazili posamične bele cvetove alpskega kosmatinca,  vmes pa  pazili, da ne bi stopali na male in velike encijane. Pod rušjem in med skalovjem  so bili med zeleno rjavim listjem vidni roza cvetovi navadnega slečnika. Kotanje, kjer je ravnokar skopnel sneg, so prekrivali navadni alpski zvončki, ob spodnjem robu steze  pa so ždele skrivnostne alpske mastnice. Travnata področja so bila  polna  Einselerjevih orlic,  pogačic, Zoisovih vijolic in  koroških zlatic. Med zaplatami rušja smo kmalu prišli  do  roba severne stene Struške in  ob njej  do  Velikega vrha,  ki je s svojimi 1944 m tudi najvišji vrh  Struške.  Medtem se je meglena zavesa nad Avstrijo razkadila, po dolini se je  vila Drava.  Vrh je na severno stran prepaden,  a udoben in tudi ves okrašen  s spomladanskim  in Clusijevim sviščem  ter  drugim planinskim cvetjem.

Vračali smo se  po brezpotju do pastirske koče, nadaljevali strmo navzdol in prišli na lepo gozdno stezo ter  se   skozi hladno senco gozda v ključih spuščali. Pod  Križovcem smo stopili nazaj na znano gozdno cesto in po njej do Pristave.

Sončki smo osvojili še en vrh v Karavankah. Vodniki so brezhibno pripravili naš pohod. Še posebej me je navdušila pot navzdol od koče,  saj je  nudila nogam  mehko cikcakasto hojo po gozdu in  prijetno hladila  ter grela od  vseh razgledov z vrha in  tudi od  sonca, ki se mi  je preveč dotaknilo obraza.  Niti v sanjah  si nisem predstavljala,  da  bo dan na  Struški tako lep, sončen in cvetoč.  Vodnici sta našteli čez dvajset vrst gorskega cvetja. Ni čudno, da sem  ponoči sanjala o rožah, ki sem jih občudovala na Struški en dan prej  in še v sanjah pazila pri hoji, da  ne bi pohodila nežnih cvetov Zoisovih vijolic in  veliki encijanov.

Besedilo:  Marija Dolinar, komentar k fotografijam: Sonja Repnik

Fotografije: Sonja Zalar Bizjak, Tatjana Rodošek

Zemljevid: Srečo Kenk

20.05.2012
Vrhniški Sončki na Smrekovškem pogorju

Naš šofer Boris se je kar namučil, da nas je čez hribe in doline po mnogih ovinkih in serpentinah preko prelaza Črnivec, skozi Gornji Grad in Ljubno v Savinjski dolini pripeljal do našega izhodišča, do Koče na Smrekovcu. Res da smo se »pustili« zapeljati na višino 1375 metrov, ampak smo kljub temu opravili turo, dolgo skoraj 14 kilometrov s 600 metrov vzpona in prav toliko spusta. In to v čudovitem majskem, sončnem dnevu širnih razgledov. Medtem, ko smo bili Sončki šest ur na pohodu, se je Boris spočil, da je nazaj grede lahko ponovil »vajo«.

Kar dvakrat smo planirani pohodniški izlet  na Smrekovec že prestavili zaradi  vremenskih razlogov. Ker nismo več »mladi in neumni« kot nekoč, da bi tvegali. A tudi tokrat vremenski izgledi  niso bili dobri, vendar smo po preverjanju stanja na terenu zadeli več kot »terno«.

Po prehodu hladne fronte s sneženjem se je zjasnilo. Jutro je bilo mrzlo, nato je majsko sonce prisililo zaledenele snežne kepice, da so s smrek padale na nas. Ponekod smo hodili po novo zapadlem snegu in mnoga drevesa so bila s severne strani še »ofrajhane« s snegom.

Pot nas je vodila od Koče na Smrekovcu najprej po južni strani in deloma po grebenu do Komna (1684 m), nazaj grede pa smo se povzpeli na Krnes (1613 m) in  na koncu še na Smrekovec (1577 m). Jutranja odločitev, da spremenimo smer pohoda, se je izkazala za pravilno, kajti sneg po vrhovih je medtem skopnel.  Spotoma smo se spustili po ozki gozdni stezici na severnem pobočju Krnesa do naravne znamenitosti – Končnikove luže, udornega  jezerca, obdanega z ogromnimi  skalami nekdanjega podora.

Smrekovško pogorje je med našimi gorami nekaj posebnega. Leži na skrajnem vzhodnem delu apneniških Kamniško-Savinskih Alp, od katerih se loči po kamninski zgradbi. Gradijo ga namreč magmatske kamnine, predvsem andezit in andezitni tuf. Pred 22  milijoni let je iz globoke tektonske razpoke v zemeljski skorji privrela na površje magma in se v zaporednih izbruhih nakopičila v 800 metrov debelih plasteh. Tektonske sile so jih dvignile v  Smrekovško pogorje, katerega zaobljen greben in vrhove danes prekriva debela plast prepereline. Le na Komnu lahko občudujemo andezitno skalovje. Korošci, živeči na severni strani grebena, mu zato pravijo pravijo Kamen.

Naš obisk Smrekovškega pogorja v maju ni bilo naključje. V tem času cvetijo na njegovih tratah in v skalovju nekatere redke rastlinske vrste, ki tu uspevajo zaradi andezitne kamninske podlage. Vseh nismo videli, razveselili pa smo se Kohovega svišča, najmanjšega in kuštravega jegliča ter belega kosmatinca. Na grebenu raste tudi cemprin, pri nas zelo redka vrsta bora. Območje grebena je od leta 1987 zavarovano kot geološki in botanični rezervat, zato velja zanj poseben varstveni režim.

Doživetje tega dne je bil tudi  razgled na gore in gorovja v vseh smereh neba. Kar nekaj časa je trajalo, da smo jih vse poimenovali. Pohod po vrhovih in planinah Smrekovškega pogorja bo v našem spominu nekaj posebnega, saj smo v enem dnevu doživeli poslavljanje zime in pomlad.

Besedilo: Vojko Bizjak in Sonja Zalar Bizjak

Fotografije: Sonja in Viktor Repnik, Tatjana Rodošek, Sonja Zalar Bizjak

Besedilo k fotografijam: Sonja Zalar Bizjak

06.05.2012
Ratitovec in Sončki v sončnem majskem dnevu

Tokrat smo se  odpeljali z avtobusom skozi Železnike do našega izhodišča v vasi Prtovč. Pot je vodila mimo zadnjih hiš v vasi v kamnito strmino, ki se je nagajivo dvigovala  pred nami.  Po  začetnem  delu se je kolovoz spremenil v  stezo skozi gozd, poln z mahom poraslih balvanov, ki spominjajo na podore v daljni preteklost.

Gozd je ostal za nami,  markacije so  vodile navzgor do krnice Razor, kjer smo ob  kratkem postanku  občudovali  južno steno Ratitovca.  Zaradi geološkega nariva  Spodnjih Bohinjskih gora v preteklosti  je   Ratitovec  gora, ki je  bolj strma na južnem delu kot na severnem. Tu še vedno cvetijo  trobentice in po robeh resje, travna področja  pa krasijo spomladanski žafrani imenovani nunke. 

Pot  nas je v ključih pripeljala do sedla Vratca, kjer  smo  se razveselili Triglava v belini snega. Smerne table so nam povedale, da so Vratca  križišče planinskih poti, ki vodijo na bližnji Kosmati vrh, Gladki vrh, v smeri Triglava pa bi preko planine Pečana lahko prišli  v dolino  Save Bohinjke. Za trenutek so me misli odnesle tja doli in čez, a  smo se usmerili skozi gozd severnega  pobočja Ratitovca.

Levo smo najprej zagledali Gladki vrh in  s soncem obsijano  skalnato in  travnato pobočje Ratitovca. Steza pelje mimo jaška Sv. Jožefa in Sv. Frančiška, kjer so  nekdaj kopali železovo rudo in jo  vozili v talilnice (plavže)  v dolini. V malem jezercu v bližini smo lahko opazovali prastaro ohranjeno vrsto vodnih živalic planinske pupke. Po počitku smo se od koče povzpeli na  1667 m visoki Gladki vrh.  V jasnem dnevu so  nas obkrožali  vrhovi  Peči,  Julijcev, Karavank, Grintovcev,  pod nami pa so se raztezali obširni gozdovi Jelovice in Pokljuke. Na JV je iz mrenaste megle gledal vrh Kuma, na južnem obzorju nas je pozdravljal Snežnik. S pogledi smo se dotikali Polhograjskega in Škofjeloškega hribovja, prepoznali  Tošč,  Stari vrh, Koprivnik. Blegoš je bil skoraj na dosegu roke  in  prav tako  razpotegnjeni hrbet Porezna na JZ. Pred nami in pod nami  je v tihoti počivala Slovenija.

Po slemenu Ratitovca smo nadaljevali čez najvišji vrh Altemaver (1678 m) in  čez  vrh Kremant (1658 m).  Pod nami  je v  barvi pomladno ozelenelih gozdov počivala  Selška dolina,  v daljavi se je  vila pot v  dolino Davče in nad njo osamljene hribovske kmetije pod pobočjem Porezna. 

Ob  poti  so nas zaspano gledale modre glavice  malih encijanov (zaspančkov) in šopki skrivnostno lepih velikih encijanov – clusijevega svišča. Na planini Zgornji Jirn smo si v studencu natočili svežo vodo. Osveženi od hladne pijače smo se lahkotno dvignili. Steza se je začela spuščati mimo Kačjega roba proti Danjarski planini, do Mišjega grunda in naprej skozi smrekov gozd do Lovske koče na Soriški planini.

S tišine gora nas je avtobus odpeljal mimo  izvira Sore, ki v slikoviti obliki  žubori čez skale, do Petrovega Brda. Pogledi so se nam ustavljali na  hribovskih zaselkih. Zdelo se je, da rahlo od tal drsimo z avtobusom do dna doline in skozi  Zali log nazaj v  Železnike.  Oči so uživale, ko so gledale Selško dolino, ki je še vedno posejana s  »toplarji« in »stegnjenci«. Toliko lepih kozolcev že dolgo nisem videla.  

Kmalu smo na levi zagledali  Križno goro in  na desni se  je visoko bočil Lubnik. Za seboj smo pustili starodavno Škofjo Loko, se priključili na avtocestno povezavo  in bili doma ob načrtovanem času. V zadnjih korakih do doma se je  preživeti dan strnil v en stavek. Bilo je lepo. Doživeti Ratitovec in vse to videti, je  kakor del nekih izpolnjenih sanj.

Besedilo:     Marija Dolinar

Fotografije: Sonja Zalar Bizjak, V. in S. Repnik

Zemljevid:  Srečo Kenk 

19.04.2012
Sončki osvojili Kamniški vrh, 1259 m

V letnem planu pohodov Sončkov  je bil datum 17.  4. 2012 rezerviran za Kamniški vrh.  V čistem umitem jutru nas je avtobus odpeljal  proti Kamniku  in  naprej mimo Stahovice in Županjih njiv do  vasi Klemenčevo, kjer smo izstopili.

Pot nas je vodila ob hudourniškem potoku Korošak, ki smo ga nekajkrat prečili, mimo šumečih Korošaških slapov  v strmino pobočja, poraslega s travo in posejanega z osamelimi borovci. V trenutkih oddiha so se nam pogledi ustavljali na slikoviti pokrajini pod nami, v bližnji okolici pa na  posameznih cvetovih zgodnjega pomladnega cvetja, od  resja do avriklja, ki je našel pogoje za rast v skalnem balvanu. Utrujenim nogam je dal nov zagon,  da premagamo zadnji rob nad grapami in se umaknemo v  varno zavetje gozda, kjer je znamenje in se je naši stezi priključila markirana pot iz vasi Slevo.

Po nekaj minutah hoje se gozd odpre na planino Osredek. Paša je opuščena, mir planine se je mešal z veselimi pohodniki in soncem, ki je sijalo in grelo, da vetra skoraj nismo čutili. Opazili smo cvetove velikega zvončka (kronice), niže so cvetele jožefce, zaspančki pa so dvigali svoje modre glavice ob poti, ki je vodila na greben do razpotja poti - proti Ambrožu na Krvavcu in Šenturški gori  ter desno navzgor proti vrhu hriba Planjava. Po grebenski poti čez Planjavo smo se spustili do sedla pod Kamniškim vrhom, od koder smo občudovali Kamniško kočo na zasneženem Kamniškem sedlu, med Brano in goro Planjavo.

S sedla smo se  po stezici povzpeli na Kamniški vrh. Na odprtem področju je veter dobil moč, a kar nismo mogli nazaj, očarani od razgledov poti Krvavcu, Zvohu, Košutni in Kompoteli, do Kamniškega sedla, Ojstrice, Velike planine in  Sv.Primoža. Na južni strani  je pod nami počivala civilizacija vasi, cerkva in bližnjih ter oddaljenih mest, za njimi pa v daljavi nekateri naši domači vrhovi. Sem pa tja je kavka preletela vrh in se izgubila nekam na severno stran.

Naša kolona se je vrnila do sedla in nato po stezi, ki preči travnato pobočje Kamniškega vrha in se v ključih spušča vse do gozdnih površin nad Županjimi njivami.  Zadnji del poti smo se sprehodili po asfaltu skozi lepo urejene Županje njive do parkirišča, kjer nas je čakal avtobus. 

Med vožnjo proti domu sem še enkrat »prehodila« današnjo turo, ki je imela kar nekaj izzivov  tako v premagovanju strmine,  kot v  prekrasnih razgledih in pazljivosti  pri hoji  ob sestopu. Zame ena lepa izkušnja več, ena prehojena pot več,  za vse Sončke še en sončni pohod.  Kamniški vrh je bil osvojen.

Besedilo: Marija Dolinar

Fotografije: Sonja Zalar Bizjak, Danica Kos, V. in S. Repnik, komentar: S. Repnik

Zemljevid: Srečo Kenk

07.04.2012
Sončki na Cerkovnem vrhu in Kobalovih planinah

Po dolgotrajnem obdobju lepega in stabilnega vremena je napočil prvi oblačen dan. V jutranji sivini smo se peljali proti Idriji in s tesnobo opazovali težke deževne oblake na zahodu. Vendar nam je bilo vreme naklonjeno ves dan.

Kakor imamo Vrhničani Planino, tako imajo prebivalci Idrije, poleg Hleviških planin tudi Kobalove planine. Vrh, kamor skočiš za rekreacijo, za vzdrževanje kondicije. Za domačine »hišna gora«, za ostale neznanka.

Vzpon na Kobalove planine bi lahko pričeli sredi Idrije, pa nas je avtobus le zapeljal malo više, do konca asfalta pri Psihiatrični bolnišnici. Za ogrevanje smo se povzpeli do Kalvarije na griču, do koder vodi križev pot od nižje ležeče cerkve Sv. Antona Padovanskega. Nato smo se napotili v grapo pod bolnico, kjer sameva zanimivo poslikana stavba, Swenak. V njej imajo svoje klubske prostore idrijski študenti. Tu se občasno družijo, prirejajo koncerte in druge dogodke. Po ogledu zanimivo poslikane fasade smo zagrizli v breg  svojemu cilju naproti. Med vzpenjanjem proti prvemu cilju, smo opazovali  pomladno cvetje, ki ga v teh krajih obilno zastopata znameniti rastlini, kranjska bunika ali kranjski volčič (Scopolia carniolica) in tevje (Hacquetia epipactic). V stroki sta poimenovani po dveh zdravnikih in pomembnih naravoslovcih, ki sta službovala v Idriji v 18. stoletju.

V sedelcu pod dolomitnim grebenom je kmetija Lomar, kjer gospodari kmet Lampe. Pozdravili smo se in se vzpeli po ozki, tudi strmi stezi  na Cerkovni vrh (805 m), ki izstopa v grebenu Lom. Vrh nas je dočakal ovenčan s cvetočim resjem in pogledi na bližnji Jelenk in dolino Idrijce pod nami. Spustili smo se nazaj k Lomarju na zasluženo malico in klepet z vedrim možakarjem. Dobre volje smo se poslovili od njega, tudi ker nam je zagotovil, da še ne bo deževalo.

Pred nami se je na jugu dvigoval greben Kobalovih planin, ki smo ga kmalu dosegli. Pri manjši anteni je poseka, od koder je pogled na Idrijo iz ptičje perspektive. Vrh Kobalovih planin (834 m) je malo zahodneje, vendar je gozdnat in brez razgleda. Nemarkirana steza sledi grebenu do konca in se konča na cesti, ki Lomarja povezuje z Idrijo. Po njej smo se vračali navzdol in mimo Psihiatrične bolnice  »zašpilili klobaso« pri Swenaku. Avtobus, ki nas je čakal pod Kalvarijo, nas je odpeljal v Idrijo, kjer smo seveda morali poskusiti idrijske žlikrofe.

Po kosilu smo se sprehodili še do Scopolijevega spominskega vrta, kjer so pridne roke sodelavk Muzejskega društva Idrija zasadile rastline, ki so jih v preteklih stoletjih opisovali znameniti idrijski naravoslovci Scopoli, Hacquet in Hladnik. Zgodnja pomlad je oživila vrt s cvetjem pomladnih rastlin, napisne tablice ostalih rastlin pa so nas vabile k ponovnemu obisku vrta.

Besedilo: Sonja Zalar Bizjak

Fotografije: Sonja Repnik, Danica Kos in Sonja Zalar Bizjak

Zemljevid: Srečo Kenk

21.03.2012
Sončki na Boču

Na tokratni sončkov torek smo  se  v jutru, ko so nad  Ljubljanskim barjem  še plavale meglice ponedeljkovega dežja, odpeljali na Štajersko stran z namenom, da osvojimo Boč,  prvega od  zadnjih treh osamelcev gorskega masiva Karavank, ki mu pravijo tudi  Štajerski Triglav. Po  avtocesti  smo drseli proti  Celju in  se od nje oddaljili pri izvozu za Slovensko Bistrico ter se ustavili v Zg. Poljčanah, od koder smo nadaljevali peš.  

Po nekaj metrih asfalta med hišami  smo zapustili kraj in se umaknili na stezo levo v gozd, kjer so nas pozdravljale pisane barve raznovrstnega pomladnega cvetja. Kmalu smo vstopili v  strmo grapo Skodlovec, ki je začetek Detičkove  poti na Boč, ki jo večina od nas ni poznala.  Tablice z napisi  raznovrstnih dreves in grmovnic so nas  opozarjale, da smo na področju krajinskega parka Boč-Donačka gora.  Pobočja  grape so prekipevala od zvončkov,  telohov (ki mu tu pravijo tudi snežnica) in trobentic,  petelinčkov  in jetrnikov  do  velikih zvončkov (ki sem jih opazila tudi na planoti Na Ravni). Ugotavljali smo, da  je vse bolj zeleno kot na domačem področju.  V grapi je bilo ob suhi hudourniški strugi opaziti tudi ostanke nekdanjih apnenic,  ki so značilne za to področje.  Urejena in označena planinska pot  nas je vodila navzgor do Maistrove skale in do cestne povezave s Planinskim domom na planoti Na Ravni. 

Prečkali smo makadamsko pot in po markacijah nadaljevali po strmi stezi med  resjem, ki tudi že pričenja cveteti. Pot se je še vedno dvigovala,  a nas je bukov gozd s prelepimi visokimi od sonca osvetljenimi  bukvami  tako očaral, da  smo  čez  korenine stasitih bukev hodili  z nekim  veseljem, kot da so nam bukve dajale svojo starodavno energijo. Mimo Finžgarjevega križa smo  kmalu še  enkrat prišli na  makadamsko pot do Planinskega doma in se   usmerili levo v strmo pobočje Boča. Zdelo se je, da bukve ves čas hodijo z nami, toliko jih je.  Sončni žarki  med njimi pa so poskrbeli, da so v nahrbtnike romala odvečna oblačila in strmine skoraj da nismo opazili, vse dokler nismo vstopili pod previs, kjer je prehod zavarovan z jeklenicami in je bila potrebna večja pazljivost. 

Ogledali smo si jamo Balunjačo, ki se nadaljuje 50 m globoko v temino gore in ji dno pokriva ilovica.  Po stezi med skalovjem, ki ga je bilo vedno več, smo prišli  do poti pod oddajnikom in zanimivimi strelovodi ter  tu napravili  kratek postanek.  Nadaljevali smo  po poti  in se  čez skalnato področje dvignili  na  vrh Boča. Nahrbtnike in palice smo pustili pod stolpom in se povzpeli na stolp,  od koder   je razgled  po Dravskem polju vse do Maribora  na severovzhodu  in v krogu naprej  čez Haloško gričevje do Donačke gore na vzhodu. Pod nami pa se je lepo  videlo področje planote Ravnik  s Planinskim domom  in cerkvico Sv.Miklavža. V daljavi se je videla  Rogaška Slatina,   bliže  je bila Kostrivnica,  kjer je nekje čakal avtobus in  smo lahko  z zraka ocenili, koliko hoje je še pred nami.  Gore v daljavi so nam bile tokrat zakrite z  zamegljenim ozračjem, vendar  smo s pomočjo »razglednika« prenesenega na papir  ugotavljali smeri,  kje se nahajajo  naši znani vrhovi.

Vračali smo se po drugi prav tako lepo urejeni  krožno speljani poti, skozi bukov gozd  navzdol,  do  travniškega področja planote Na Ravni, v  Planinski dom na Boču. Prvo skromno kočo je na vrhu Boča postavila Savinjska podružnica Slovenskega planinskega društva že daljnega leta 1899. Leta 1930 so Poljčanski planinci zgradili Na Ravni nov dom in ga večkrat obnovili - še vedno je lepo oskrbovana  z urejeno okolico. Nas je pričakala z  enolončnica bočki lonec.

Po malici smo si niže pod kočo ogledali zavarovano rastišče velikonočnic,  stepskih  rož, ki so v teh dneh  ravno pričenjale odpirati svoje barvite vijolične cvetove. Ogledali smo si tudi  gotsko cerkvico Sv. Miklavža  na hribu nasproti planinskega doma, ki je zanimiva po pozlačenih oltarjih, lesenem lestencu in prelepem lesenem stropu z intarzijami, ki po lepoti ne zaostajajo  za znanimi  v tujih katedralah, a na domači  zemlji to premalo cenimo, kajti strop je nujno potreben obnove. 

Dan je bil topel in sončen, a čas je bil,  da nas je Tatjana nad kočo ob prekrasnem drevoredu brez in macesnov  ujela v fotoaparat, nato pa smo   korak obrnili  skozi gozdove  navzdol.  Od dreves prevladuje bukev,  na senčnih predelih  pa raste tudi  javori, jesen, divja češnja, lipa, oreh in bresti. Zanimivo je,  da se na prisojnih legah gozd čisto spremeni, spominja na gozdove na Krasu - bori, puhasti hrasti, črni gaber in mokovec. Gozdovi so na tem področju  tako obširni, da so  razdeljeni na  5 gozdnih rezervatov. V občudovanju vseh lepot, ki so nas obkrožala, smo skozi debla opazili cerkvico Sv. Lenarta, ki za razliko od drugih stoji na hribčku v zatrepu doline, ki se odpira proti Zgornji Kostrivnici.

Po makadamu smo nato  mimo  zanimivega vrelca naravne mineralne vode  prišlo do Zgornje Kostrivnice, kjer nas je pred šolo čakal avtobus. Sledila je vožnja  skozi  razgibano pokrajino vasic in vinogradov Šmarske občine  do  razcepa za avtocesto. Od tu  dalje je enakomerna vožnja  marsikoga uspavala, skozi okno sem še uspela videt,  da so njive s hmeljem  sveže obdelane in urejene čakajo na novo letino, potem pa je v mojih ušesih čebljanje po avtobusu zamrlo in me je zmanjkalo skoraj do Gorjanca, kjer smo se Bevčani pričeli počasi pripravljati za sestop. Prijetno utrujena sem v zadnjih korakih do doma opazila, da se je dan že prevesil v noč, ki je še nisem čutila, spomini na  še en osvojeni vrh in lepo preživet dan je še vedno grel.

Besedilo:      Marija Dolinar

Fotografije: Viktor Repnik, Tatjana Rodošek; komentar: Sonja Repnik

Zemljevid:   Srečo Kenk

07.03.2012
Planinska skupina Sončki na Krašnjem vrhu

Tokrat smo se v lepem jutru odpeljali po avtocesti do Novega mesta in nato čez Vahto proti Metliki. Naš cilj je bil Krašnji vrh nad Metliko, visok 542 m. Avtobus nas je odložil ob slikoviti belokranjski vasici Radovica, od koder nas je lokalni vodič g. Martin vodil proti vrhu po markirani poti, po kateri poteka tudi gozdna učna pot. Med vzponom smo se razgledovali po tablicah z napisi drevesnih vrst in  grmov. Nekatere smo poznali sami, na druge nas je opozorila naša vodnica Sonja. Pomladno sonce je prijetno grelo in vrhnja oblačila so kmalu postala odveč.

Skozi gozd smo prav kmalu prišli do vasice Krašnji vrh in med golimi vejami listnatega gozda je bilo opaziti stolp. Po nekaj korakih smo že bili  na širokem vrhu z razglednim stolpom in lepo urejeno brunarica PD Metlika, kjer smo dobili tudi štampiljko. Po okusni malici jubilanta Jožeta in njegove žene  Ivanke smo se po spiralastih stopnicami povzpeli 17 m više na vitek razgledni stolp, od koder je razgled po vsej Beli krajini do Trdinovega vrha in  tudi  čez hrvaško mejo. Kdor je želel, si je lahko šel od blizu ogledat skalno steno in se v njej preizkusit, saj so vanjo  markacisti skrbno in premišljeno  razporedili  jeklenice in zabili kline vse do vrha stene.

Pohod smo nadaljevali mimo cerkve po strmem pobočju skozi gozd do kapelice, pod katero pride na površje izvir Orehovec. Še nekaj hoje navzdol in prispeli smo do kraškega požiralnika  v bližini hrvaške meje. Vode je bilo komaj za vzorec in vsa je odtekala v podzemlje. Po ozki stezi smo se sprehodili do  brezna Pečenjevka, v katerega se, kadar je dovolj padavin, voda preliva in pada vanj v obliki 40 metrskega slikovitega slapu.

Preko poseke smo  se vrnili  na širšo gozdno pot, ponekod obloženo z iglicami in mehko podrastjo ter se nato za nekaj minut ustavili na razglednem travnem slemenu, obraslem z brezami. Za njimi smo na sosednjih pobočjih občudovali cerkvice ter Trdinov vrh v ozadju. Po travnem pobočju smo mimo  obnovljenega vodnjaka Vušivka prišli do Bojanje vasi, kjer se nahaja tik ob poti še eno brezno.  Markacije, naše tihe ljube spremljevalke, so nas vodile v  dišeč smrekov gozd, čez področja, porasla z orlovo praprotjo in od sonca osvetljen gozd kostanjev in hrastov. Po  oblikah jeseni odpadlega listja na stezi se je dalo slediti vrstam dreves v posameznih predelih gozda.

In tako smo mimogrede prispeli na travnike in med vinograde  nad Slamno vasjo. Med ravnokar  obrezanimi trtami smo prišli do cerkvice Sv. Urbana, kjer nas je čakal gospodar s turistične kmetije Jakljevič z belokranjsko pogačo in pijačo dobrodošlico. Čakal nas je le še spust do gostoljubne domačije, kjer smo se  okrepčali s hrano in pijačo.

Za zaključek smo se zapeljali še do 2 km oddaljene vasi Rosalnice in si ogledali  znamenite tri gotske cerkvice. Tri fare, o katerih sem že veliko slišala, fascinirajo, ko jih človek zagleda. S svojimi gotskimi elementi se ena ob drugi visoko vzpenjajo v nebo in se tako neprisiljeno spogledujejo  med seboj, češ, kaj se čudite, saj smo že dolgo  tukaj.

Iz Rosalnice nas je avtobus nato odpeljal po valovito razpotegnjeni in barviti belokranjski pokrajini iz Metlike proti Črnomlju. V svetlobi pozno popoldanskega sonca smo se počasi umirili in pustili za seboj   Belo Krajino in po znani  Partizanki prišli do Žužemberka ter dalje ob Krki  proti Ljubljani in  domu. Med vožnjo je zašlo tudi sonce,  nekateri so zadremali,  nebo pa je dolgo žarelo  v barvah od rumeno rdeče do zamolklo vijolične skoraj do doma.

Za nami je še en sončkov izlet,  ki  človeku  napolni baterije za kar nekaj dni. In niti  ni pomembno ali je vrh višji ali nižji, vsako obiskano področje, vsak vrh, nosi s seboj lastno zgodovino. Krašnji vrh  pohodnika pritegne in očara  v svoji neponovljivosti na tem malem žepku Slovenije tik ob hrvaški meji, kamor se bo marsikdo še rad  kdaj vrnil.    

Besedilo: Marija Dolinar

Fotografije: Sonja Repnik

Komentar k slikam: Sonja Zalar Bizjak

Zemljevid: Srečo Kenk

24.02.2012
Sončki na Čreti

Letošnji februar nam je prinesel precej mraza in prav pred načrtovanim pohodom na Čreto nad Vranskim so vremenoslovci obetali sneženje. Kljub taki napovedi pa smo se pogumno odločili, da se vseeno odpravimo na pohod. Sneg je v ponedeljek popoldne prenehal padati in v torek nas je pričakalo hladno in megleno jutro. V pričakovanju pravega zimskega pohoda se nas je 31 pogumnih pohodnikov odpeljalo mimo Ljubljane proti Braslovčam v Celjski kotlini. Naš cilj je bilo Žovneškego jezero, kjer smo pričeli s pohodom. Za ogrevanje smo se po poledenelem kolovozu povzpeli do gradu Žovnek, katerega burno zgodovino sem predstavil pred vhodom v grad. Postanek smo izkoristili za požirek toplega okrepčila, nato pa nadaljevali pot po strmem kolovozu in novem snegu do ceste, ki pelje na Dobroveljsko planoto. Kmalu smo opazili na levi požgano domačijo, spomenik 2. svetovne vojne. Po kratkem času smo zapustili cesto in po gozdu ter preko travnika gazili do kmetije Brezovnik, kjer smo si privoščili postanek za malico. Višje je bilo vedno več snega in ker planinska pot ni bila shojena, smo jo ubrali kar po cesti. Pot je bila tako sicer dva kilometra daljša, vendar prelepa zaradi globoko zasneženega gozda okoli nas. Namesto romarske cerkve Sv. Marije, do katere bi morali gaziti visok sneg, smo šli po cesti do gotske cerkve Sv. Katarine na Čreti. Po ogledu cerkvice smo se vrnili malo nazaj, ter se po pobočju spustili do planinskega doma na Čreti, kjer nas je pričakala prijazna gostiteljica Nina z vročim čajem, nato pa še z odličnim pasuljem in joto. Ker je bil pustni torek, smo se posladkali še s flancati. Po obedu smo pogrešili nekaj pohodnikov in  čez čas so se prikazale prave pustne maškare, ki smo se jim iz srca nasmejali. Pregnale so oblake in v sončnem vremenu smo kmalu morali zapustiti prijazen planinski dom in se spustiti po prisojni strmini proti Vranskem. Tu smo si privoščili še zadnje okrepčilo ter se v poznem popoldnevu odpeljali polni lepih spominov proti domu.

Besedilo: Janez Kenk

Fotografije: Repnik Viktor in Tatjana Rodošek

Komentar slik: Sonja Zalar Bizjak

Zemljevid: Srečo Kenk

10.02.2012
Prvi pohod Sončkov v februarju

je bil namenjen Koradi,  vrhu na zahodni  meji Slovenije, severno od Gorice. A je grozil mraz, sneženje in močna burja.  Kaj narediti? Najbolje se je prilagoditi. Glede na vremenske razmere je bilo potrebno spremeniti program. Po mnogih posvetih je »vodstvo« izbralo odločitev – pohod iz Logatca  na Vrhniko (z dodano vrednostjo).

S šolskim avtobusom smo se (bilo nas je 28) zapeljali do Narodnega doma v  Logatcu. S seboj smo imeli baterije, da bi si ogledali zapuščen in pozabljen  železniški predor  pod Naklim iz časa okoli prve svetovne vojne. Žal ni bilo možnosti, da bi se kobacali med grmovjem po strmini v snegu  in po ledu v železniški usek do vhoda in v tunel. Smo pa slišali kaj o zgodovini tega tehniškega podviga, za katerega celo mnogi prebivalci Logatca ne vedo.

Čez grič smo se podali mimo cerkvice sv. Jožefa in si spotoma ogledali Tollazzijevo štirno, starodaven vodnjak, ki so ga pred kratkim obnovili. 

Na začetku  Cankarjeve ceste  smo se ustavili  ob neobičajni kapelici  - spomeniku padlih  v prvi svetovni vojni. Pot smo nadaljevali po Stari cesti po robu Logaškega polja proti gozdu.  Nasproti nam je prišel domačin in rekel – ne hodite naprej, tam so medvedje. Pa smo se zasmejali, saj smo mi kot medvedi, v bundah, zaviti v  šale in pokriti s kapami in kapucami. Prečkali smo železniško progo  in prišli v zavetje gozdov, kjer ni bilo več ostrega vzhodnega vetra. Bilo je lepo zimsko vzdušje: vse »pocukrano« s snegom za dva prsta in s škripanjem pod nogami. Bilo je veliko dobre volje, bili smo klepetavi, vedri in malček razposajeni. Vse do Vrhnike.

In kot mi je Metka rekla: Če je koga zeblo, naj si drugič dobro prebere navodila. Mislila je na »dolge gate« … in pa kar je najvažnejše, BILO JE ZELO LEPO.

Tekst: Vojko Bizjak

Foto: Viktor Repnik

Zemljevid: Srečo Kenk

20.01.2012
Sončki na Jančah

Nekaj lepih prejšnjih dni je v nas spodbujalo željo po pohodu. Prišel je naš torek in podali smo se na Janče, priljubljeno izletniško točko Ljubljančanov. To je vrh in vas v hribovju med dolinama potoka Besnica in reke Save. Kraji so znani po jagodah, kostanju, gobah, medu, sadju in razgledih..  Zjutraj vreme ni kazalo najbolje, bilo je nekam oblačno,  megleno in hladno.

Pohod smo pričeli v dolini Besnice pod vasjo Vnajnarji. Takoj nas je pričakala strmina in gozd, ki nam je dal vedeti, da smo zamudili obilno letino kostanja. Ko smo dosegli prve hiše vasi in asfaltno cesto, se je nebo pričelo jasniti in pogledi so segali čedalje dlje. Hodili smo proti vasi Gabrje po razgledni grebenski cesti in uživali v pogledih naokoli. Da pa le vse ni bilo preveč lepo, je potegnil mrzel  veter in nam ni dal počivati. Ob cesti smo opazovali značilne kozolce teh krajev, prave tesarske umetnije, kajti niti dva kozolca nista enaka. Pot je hitro minevala, še nekaj vzponov  skozi gozd, pa spet asfalt in že smo zagledali veliko kapelico ob cesti ter antenski stolp ob planinski koči in bližnji zvonik cerkve. Tokrat nismo zgubljali časa ob raznih priboljških in smo hitro dosegli kočo in zavzeli jedilnico. Skozi okna se nam je nudil lep pogled na zasnežene Kamniško-Savinjske Alpe. Po okusni obari z žganci in pogašeni žeji smo se poslovili od simpatičnega gostitelja in se lotili vsakokratnega najtežjega  opravila - skupinskega fotografiranja. Obenem smo ob pogledu na bližnje in daljne hribe in gore bili deležni še opisa s strani naših priročnikov Sonje in Vojka.

Nato nas je pot vodila  do bližnje cerkve , ki se ponaša z močnim obzidjem in obnovljeno poslikavo portala. Tu smo pričeli spust v  dolino reke Save, točneje v vas Laze. Preko doline smo opazovali »naše«, že osvojene vrhove v Posavju, Murovico, Cicelj in Miklavža.  Tudi cvetoče resje ob poti nas ni pustilo ravnodušne. Do domačije Jernač je sledil prijeten sprehod po udobni makadamski cesti, nato  smo zavili v gozd na strm spust v dolino. Ko smo prispeli v Laze, smo zagledali lično cerkvico, ki pa še ni dokončana. Je prav nenavadna za te kraje, morda bo nekoč znamenitost. Našli smo pot čez železniško progo do postaje, kjer  je že čakal avtobus in nas prijetno utrujene zapeljal na Vrhniko.

Besedilo: Srečo Kenk

Fotografije: Sonja Repnik

Komentar k slikam: Sonja Zalar Bizjak

Zemljevid: Srečo Kenk

05.01.2012
Pohod Sončkov iz Podsmreke do Drenovega griča

3.01.2012 smo imeli Sončki v načrtu pohod iz Podsmreke  proti Drenovem griču. Jutro se je pričelo z rahlim rosenjem, a ko je avtobus ustavil na postaji v Bevkah, smo veseli ugotavljali, da rahel dež Sončkov ne ustavi, avtobus je bil poln pohodnikov.  Zapeljali smo se do izhodišča  v Podsmreki in že na startu se je nekaj  dežnikov zaprlo.

V  medsebojnem klepetu smo  delali prve korake v dokaj strm začetek poti, ko nas je nad Krimom  skozi razklane  deževne oblake za nekaj trenutkov pozdravilo sonce. Za zadnjimi hišami smo z asfalta prešli na gozdno pot, ki  se je postopno dvigovala čez vrh Kamenščica do Gradišča. Nadaljevali smo po grebenski poti, ki  nas je vodila med bukvami do  Vrha, kjer je bila vpisna knjiga. Bukov gozd je poskrbel za mehko hojo po listju, ki  je zaradi mokrote  občasno zahtevala tudi določeno pozornost. Ves čas so nas spremljale  markacije in smerne table, ki označujejo  Cankarjevo pot.  Nadaljevali smo  čez  Vrhovčev hrib in Debeli vrh. Na desni so se skozi bukove hoste odpirali razgledi na področje Ključa in  hribovij  nad horjulsko dolino, v ozadju  je  izstopala Grmada. Mimo razcepa za Brezje  smo hodili v smeri  vrha Strmca, kjer  se  še ena markirana pot usmeri proti Brezjam in Podolnici, mi pa smo po Križevškem borštu obšli Ferjanko  in  se   nad Rosovžem  pod Tičnico spustili  do Kačje vasi, kjer nas je spet pozdravila civilizacija.

Pot po ravnem smo nadaljevali po trasi stare železnice do Drenovega griča in jo zaključili v gostilni Kavčič na tradicionalnem novoletnem kosilu.

Po dobri hrani je Sonja Zalar Bizjak posredovala statistiko o članstvu v skupini Sončki in  opravljenih pohodih v preteklem letu. Ko je naštevala izlete,  se je  čez mize opazilo, da so  spomini  raznežili obraze pohodnikov. Ja, dano nam je bilo osvojiti  okoli 20 vrhov in vsak osvojeni vrh nosi  udeležencem Sončkovih pohodov svoje spomine.  Brez predhodno  skrbno  načrtovanih  pohodniških izletov  s strani obeh planinskih vodnic, Sonje Zalar Bizjak in Sonje Repnik, ter njunih mož Vojkota in Viktorja,  izleti Sončkov ne bi bili to, kar so. Za njihovo nesebično delo smo se jim pohodniki najlepše zahvalili.  Nato smo se v prijetnem razpoloženju poslovili ter  odšli vsak na svojo stran. Nekateri so proti Vrhniki nadaljevali  po  trasi stare železnice,  drugi z avtobusom, Bevčani pa smo čez morost v prijetnem razpoloženju  tudi prišli  do vasi še pred mrakom.

Besedilo:     Marija Dolinar

Fotografije: Viktor in Sonja Repnik

Zemljevid:   Nuška in Zoran Cvetkovič, Srečo Kenk

21.12.2011
Sončki na sončni Lisci, 948 m

Z Vrhnike smo se odpeljali, ko se je komaj začelo daniti. Naš torek, 20. 12.,  je bil kot zadnji jesenski dan med najkrajšimi dnevi v letu, pred nami pa je bila dolga pot: vožnja po avtocesti do Trebnjega, potem pa proti Sevnici in mimo HE Boštanj na Savi, do izhodišča v vasi Breg.

Začeli smo se vzpenjati po Jurkovi poti, pod našimi nogami pa je šelestelo rahlo pomrznjeno listje. Z višino je listje izginjalo, prekrivati ga je začel v zadnjih dneh zapadli sneg. V vasi Razbor je bilo med prvim postankom na soncu že prijetno toplo, v jasnem dnevu so se nad meglicami odpirali pogledi proti Gorjancem, Snežniku in Posavskemu hribovju. Višje, pri cerkvici Sv. Jošta, so se med drevjem zableščali Grintovci. Dobro razpoloženje je z vsakim pridobljenim metrom naraščalo.

 Ko smo prišli iz gozda, na zadnjem pobočju pod vrhom Lisce, smo zagazili v skoraj nedotaknjen pršič. »Le zakaj nimam s seboj turnih smuči«, je bilo slišati iz kolone. V soncu se je sneg lesketal, kot bi ga samo za nas posuli s kristali. Na grebenu je zapihal rahel veter, hitro smo se oblekli in odhiteli do razgledišča na vrhu. Poiskali smo znane vrhove, od Triglava do Ojstrice, Pece in Uršlje gore, vse naokrog pa smo občudovali tudi nižja predgorja in hribovja.

V Tončkovi koči, ki je postavljena malo pod vrhom Lisce, smo bili tik-tak postreženi z odličnim golažem, pa tudi žejni nismo ostali. Žal naše pohodnice, ki so se izkazale na Ermanovcu s petjem, niso sedele za isto mizo. Bile so prikrajšane za veselje ob petju, ostali za prijetno poslušanje. Naslednjič bomo rezervirali »pevsko« mizo in jih posedli skupaj.

December je bil pred nekaj leti kar rodoviten, saj so bile z nami štiri slavljenke. Ob pomoči še dveh  pohodnic so poskrbele, da na poti zaradi njihovih  sladkih in tekočih dobrot nismo omagali, pa tudi prehladili se nismo. Naš šofer Lovro je odpeljal avtobus iz Brega v Lahov Graben pri Jurkloštru, kamor smo se spustili po severnem pobočju Ješivca, večinoma po zasneženih stezah in kolovozih, deloma tudi po spluženi cesti. Domov smo se vrnili po najhitrejši poti - iz Jurkloštra preko Šentjurja do Dramelj in naprej po štajerski avtocesti.

Besedilo:     Sonja Repnik

Fotografije: Viktor Repnik

Zemljevid:   Srečo Kenk

00.00.0000
 
Untitled Document
 
  Strojni tlaki - estrihi kon&#...
Lintverni na Kamnitem lovcu, ...
Zavetišče na Planini osv...
Celodnevno družabno sreč...
Akcija Lintvern prestavljena
Sončki od Osankarice do ...
Prostovoljna delovna akcija -...
Nova koča v križanki Naš...

Vse novice
  Pzs.si
Grzs.si
Gore-ljudje.net
Vrhnika.si
Stara Vrhnika.si
Barje.net
Zavod Ivana Cankarja
Zaplana.net
Planinec.si
Hribi.net
  Vreme ARSO
Vreme Vrhnika
Vreme Slovenija
 
  Stolpi na Planini nad Vrhniko skozi čas z gradnjo zadnjega v letu 2008