Untitled Document
Untitled Document
© 2006 Planinsko društvo Vrhnika. |Izdelava: Mesec.org & PD Vrhnika
Untitled Document
Untitled Document
 
 
  - Veseli triglavci
  - Lintverni
  - Triglavke
  - Vaščani
  - Povžarji
  - Zimzelenčki
  - Cekinčki
  - Sončki
  - Barjani
 


     Zgodovina
     Izleti
     Foto galerija
     Aktualno
 
 
 
17.02.2014
Iz žleda Slovenije v vročo Afriko med ledenike

Vremenska ujma je na glavo postavila izvajanje kakršnih koli načrtovanih pohodov planinskih skupin Društva upokojencev Vrhnika. Iti ali ne iti, to sploh ni bilo vprašanje, vsi smo bili za Eličino in Sonjino idejo, da se Zimzeleni, Sončki in Barjani dobimo ta torek v mali dvorani Cankarjevega doma na Vrhniki in se ob Sonjini pomoči, z Vojkovo podporo, odpravimo iz žleda v vročo Afriko med ledenike.

Da, prav ste prebrali. Namreč Sonja in Vojko sta se med 14. in 30. decembrom 2010, skupaj s še 19 pohodniki, odpravila na vrh, ali raje, streho Afrike, na Kilimandžaro, z najvišjo točko Uhuru Peak (5895 m), ki leži v severovzhodni Tanzaniji ob meji s Kenijo. Sam vrh leži na robu kraterja ognjenika Kibo. In njuno pot na to »bleščečo  se goro«, kot se imenuje Kilimandžaro v svahiliju, sta nam skozi bogato besedo in odličnimi fotografijami predstavila v dveh urah, pa ne šolskih, ampak pravih.

Skupino pohodnikov, ali raje udeležencev trekinga, smo spremljali od njihovega prihoda na letališče Moši, kjer so se sredi decembra srečali s 30 ˚ C in po tej vročini nadaljevali pot z avtobusom do Aruše, ki so si jo natančno ogledali in v malem hotelčiču tudi prespali in ob tem ugotovili, da imajo tam mnogo temnopoltih prijateljev, saj jih je vsak pozdravil: »Hello, my friend (Pozdravljen, moj prijatelj).« Pohodniki so se počutili kot črnec sredi Ljubljane nekaj desetletij nazaj.

Iz Aruše so se odpravili na obisk zaščitenega območja kraterja Ngoro Ngoro, bogatega z živalskim in rastlinskim svetom, to območje pa naseljuje tudi pleme Masajev, ki še vedno živi po starih plemenskih običajih. V del teh običajev – lov – so se vključili tudi naši pohodniki.

Naslednji dan pa je že sledila pot proti vstopu v narodni park Kilimandžaro (mimogrede, letališče v Moši se imenuje Kilimandžaro, pivo - Kilimandžaro, ustekleničena voda  - Kilimandžaro, …, dobra blagovna znamka, kajne?) in takrat se je začelo zares, njihov treking se je začel zares. Vodiči, nosači, večurni pohodi, »prasice«, pa ne prave, iz katerih pri nas delamo ocvirke, ampak transportne vreče, v katerih so bile vse potrebščine za dva pohodnika. Te so rade volje prepustili nosačem in urno so se najprej pod krošnjami tropskega gozda in nato (z nadmorske višine 1900 m) čez raznoliko pokrajino podali do koče Mandara na višini 2720 m.

Po prenočevanju v tej koči jih je naslednji dan čakal treking, dolg res samo nekaj čez 13 kilometrov, a zato preko močvirnega terena in gozdičkov resastih dreves do nadmorske višine 3702 m, na kateri se nahaja naslednja koča Horombo. Še kratek vzpon dobrih 150 m nadmorske višine zaradi aklimatizacije, vračanje v kočo, kjer pa se čez noč že srečajo z nizkimi temperaturami, redkim zrakom, drgetanjem in čakanjem na jutro.

Tudi to je prišlo in »zagnali« so se z upočasnjenim korakom in pospešenim dihanjem nadaljnjih 13 kilometrov po dolžini in skorajda 1050 m visoko do naslednje, in zadnje, koče Kibo na 4750 m, ob poti pa jih je spremljala le visokogorska puščava. V koči so se poskušali segreti, kaj pojesti, popiti, se aklimatizirati in vsaj malo spati. Redkim je to v celoti uspelo.

Kruto jutro, ali raje noč, kajti na pot so krenili ob 23.00, je junaško dočakala le deveterica pohodnikov, ki je, skupaj z nekaj vodniki, krenila do naslednjega cilja – Gilman`s Point-a, 5681 m visokega in tu je razum pri nekaterih še deloval, da so prisluhnili telesu in se obrnili. Druge pa je čakal še vrh – Uhuru Peak 5895 m in redki so ga dosegli, a zmagovalci so bili vsi. Na tej poti proti vrhu so se srečali tudi s hitro izginjajočim ledenikom iz naslova tega članka, imenovanim »Ledena katedrala« in še nekaj drugih ledenikov.

A avanture še ni bilo konec, kajti povratek 1145 m nižje, do koče Kibo je izčrpal še zadnje atome moči udeležencem, nekaj ur spanju podobnega, naslednji dan spust do koče Horombo, še en dan krutega pešačenja do vhoda v narodni park in na koncu jim je bilo vseeno, kakšen avtobus jih bo pripeljal do Aruše, kjer so po toliko dneh ponovno zaužili sadove civilizacije, jih na kratko zaužili in se odpravili na še krajši spanec, kajti naslednji dan jih je čakala celodnevna vožnja z luksuznim avtobusom do Dar es Salaama. In tu se je Sonjino in Vojkovo predavanje končalo.

In zato jima je 88 zvestih poslušalcev in gledalcev hvaležno, da so skupaj z njima delili lepote bisera črne Afrike.

Skozi cel zapis sem šel, kot da bi hodil z zaprtimi očmi, a vedel sem, da si boste ogledali tudi foto galerijo, ki vam vsaj delno ponuja utrinke s te avanture.

Besedilo: Milan Jerman

Fotografije: Sonja Zalar Bizjak, Vojko Bizjak, Simona in Zdravko Kokot, Joža Miklavčič

 
 
 
 
Untitled Document
 
  Zbiranje predlogov za priznan...
Planina nad Vrhniko
Koča dobila enotno napisno t...
Sončki na Ajdni
Zimzeleni na Črvovem vrhu
Barjani na Krvavcu
Markacisti na poti Star maln ...
Lintverni v Prlekiji

Vse novice
  Pzs.si
Grzs.si
Gore-ljudje.net
Vrhnika.si
Stara Vrhnika.si
Barje.net
Zavod Ivana Cankarja
Zaplana.net
Planinec.si
Hribi.net
  Vreme ARSO
Vreme Vrhnika
Vreme Slovenija
 
  Stolpi na Planini nad Vrhniko skozi čas z gradnjo zadnjega v letu 2008