Untitled Document
Untitled Document
© 2006 Planinsko društvo Vrhnika. |Izdelava: Mesec.org & PD Vrhnika
Untitled Document
Untitled Document
 
 
  - Veseli triglavci
  - Lintverni
  - Triglavke
  - Vašani
  - Povžarji
  - Zimzelenčki
  - Cekinčki
  - Sončki
  - Barjani
 


     Zgodovina
     Izleti
     Foto galerija
     Aktualno
 
 
02.11.2017
Zimzeleni po Kriško - Polževski planoti

Sem vas spravil malo v zadrego s tem naslovom, saj se to ime malokrat sliši, kajne?! Že del imena nakazuje, da ima zvezo s posebnim polžem, ki simbolizira Višnjo Goro. Zdaj smo pa že bliže.

 

Pohod smo pričeli v središču Višnje Gore. Najprej nas je pritegnila bogata zgodovina tega območja, še posebno pa Valvasorjev vodnjak, ki so ga postavili leta 1872 v zahvalo, ker je Valvasor pisal o tem kraju. Krenili smo proti razvalinam  gradu Turn (Stari grad), torej po delu Jurčičeve poti. Ravno tu poteka tudi Gozdna učna pot, ki je opremljena s 26 informativnimi tablami, na katerih so imena drevesnih, grmovnih in zeliščnih vrst. Ta pot se zaključi na Polževem, kjer smo si dali duška prijaznemu in toplemu poznojesenskemu soncu.

 

Malo pred cerkvico sv. Duha smo krenili v gozd proti zahodnemu  robu Kriško - Polževske planote. Še po gozdu smo se seznanili, zakaj se jeseni listje obarva v čudovito paleto toplih barv, a kmalu smo prišli na obsežne valovite travnike, od koder se nam je odprl pogled na najjužnejši nealpski tisočak (Snežnik) pa  najvišji očak Triglav, na Kamniško - Savinjske Alpe in Karavanke ter Menino, Čemšeniško planino, zasavski Triglav - Kum in … Saj vsega ne znam niti našteti…! Korake  smo upočasnili, da smo lahko zajemali to sinjo modrino neba, mehkobno jesensko melanholijo grmovnic in prijazno umeščene vikend hišice na robu planote.

 

Spodaj ob avtocesti, ki se kot kača vije proti Trebnjemu, leži Grosuplje, ki je s tega dela planote precej večje kot s ceste, in mnogo vasic, zaselkov, ki ležijo na drugi strani ceste na valujočih dolenjskih gričih.

 

»Lepa in bogata  je ta naša deželica, pa kamor koli gremo, če jo znamo gledati s srcem«, smo si rekli in zavili na malico k Obrščaku, saj veste, k tistemu, kamor je hodil tudi Jurčičev dolenjski posebnež Krjavelj zabavat pivce s pripovedmi o kozi, ki je rada jedla sosedovo zelje, o »poštatljivem« konju in o hudiču…

 

Zapisal: J. Brelih

Slike: Sonja Zalar Bizjak, Željko Jadanić

15.10.2017
Zimzeleni na Galetovcu

Ko sem včasih odhajal v hribe, je bila Pokljuka le  izhodišče za vzpone na skalne dvatisočake, zdaj pa je vabljiva za pohajanje po gozdnih poteh, med tisočerimi sestoji smrek, ki pa jih neusmiljeno desetka lubadar.  Žalosten je pogled na velikanske skladovnice  napadene hlodovine, ki  čaka na odvoz. Še bolj boleče je gledati  vse drče, kolovoze in globoke kolesnice, ki ostajajo za težkimi stroji….Upam pa, da bo narava zacelila te grde rane.

To je bil prvi vtis o jesenski Pokljuki, ko sem pogledoval skozi okno avtobusa. Tudi megla me je spominjala na letni čas, a želel sem, da bi se pokazalo sonce. Pri Mrzlem studencu je križišče več cest. Mi smo krenili proti jugu mimo visokih šotnih barij  Šijec in  Blejsko barje, ko so prameni sončnih žarkov barvali pokrajino.

 

Ko smo stopili iz avtobusa pri poti na Belsko planino, se je sramežljivo pokazalo in takoj je bilo razpoloženje še boljše. Namesto grdih gozdnih vlak sem opazoval redke obarvane listavce, prisluhnil tišini na planini, saj so na živahno poletno dejavnost spominjale le pospravljene zaprte koče in sledi živine.

 

Med potjo smo se  vsi vprek pogovarjali o gobah: koliko jih je bilo, katere so najboljše, ali bomo katero našli… Kmalu smo se čudili skupini rdečih mušnic, ki so vzbudile veliko zanimanja, saj bi bil lahko  kje blizu tudi jurček. A zaman. 

 

Tako smo prišli na vrh Galetovca,  razglednega vrha na Pokljuki, a nadležna megla v dolini nam je skrila poglede na Bled z okolico ter bližnje hribe. Bili pa smo deležni nekaj sončnih žarkov in prijaznega obiska gorenjskih znancev.

 

Vodnik Milan se je odločil, da nas popelje preko planine Ilovec proti Gorjušam po mehkih gozdnih poteh, kjer je bilo spet nekaj zlatorumenih listavcev. Tudi na tej planini je bilo vse spokojno  mirno, a slutil sem, da se je moralo še pred nekaj dnevi tu pasti veliko živine.

 

Spet je sonce presekalo meglo, postajalo je vedno topleje. Vse je dišalo po jeseni, poti so  posute z listjem, ki je šelestelo pod nogami…

 

Kolonije rdečih mušnic pa so se pojavljale skoraj do makadamske ceste, kjer nas je čakal avtobus. V sebi sem sklenil, da se bom vrnil na Pokljuko še večkrat, saj ponuja toliko lepega v vsakem letnem času. Sicer pa te lepote znamo ceniti šele zdaj, ko škripljejo kolena, ko je korak počasnejši… ko…

 

Zaploskali smo našemu Janku in Jožetu za prehojeno pot, se zahvalili Milanu  in se odpeljali na Zatrnik na zasluženo malico.

 

Zapisal: »Sladki Joško«(J.V.)

Slike: Milan Jerman

09.10.2017
Zimzeleni na Malem Golaku

Na načrtovani dan pohoda je bila vremenska napoved za večji del Slovenije slaba, zato je bil naš pohod kar malce pod vprašajem. Vodnik Milan je kljub vsemu zbral pogum, da smo se, kot je bilo prvotno načrtovano, odpravili na Mali Golak v Trnovskem gozdu.

Jutro je bilo sivo in turobno, vožnja preko Kalc, Hrušice in Cola do Predmeje pa prav prijetna, saj se je izza oblakov prav sramežljivo že začelo prikazovati sonce. Pripeljali smo se do parkirišča, 10 minut oddaljenega od Iztokove koče na Golakih (1260 m. n. v). Ker je bila koča zaprta, smo le malo postali, opravili obvezno fotografiranje ter se odpravili do Malega Golaka (1.495 m. n. v.).

 Pot je bila sprva položna, kasneje pa je prešla v strmejšo kamnito, na vrhu nas je objelo ruševje, razgleda pa zaradi megle in oblakov nismo bili deležni. Močan veter nas je hitro prisilil k povratku do razpotja, od koder smo se spustili na drugo stran proti koči TD »Gora« v Tihi dolini pri Predmeji. Prijetna in ne preveč strma pot nas je po dobri uri hoje pripeljala do koče, kjer nas je pričakala okusna malica in nam dala novih moči. Dobro razpoloženi, ker smo še enkrat več uspeli pretentati vreme, smo se pozno popoldne polni lepih vtisov vrnili domov.

Zapisala: Jana in Janez Kenk

Slike: Sonja Zalar Bizjak in Milan Jerman

01.09.2017
Dvodnevni izlet Zimzelenih, Barjanov in dveh Sončkov na Prehodavce po Dolini Triglavskih jezer

V zgodnjih jutranjih urah smo čakali prihod avtobusa. Glede na število prijavljenih sta prispeli dve manjši vozili.  Udobno smo se pripeljali do Planine Blato. Tam so nas «skipali« in nam zaželeli varen korak.

Oprtane s težkimi nahrbtniki  sta nas vodnika Milan in Frenk  usmerila proti Planini pri Jezeru. Ta del poti je bil v kombinaciji položnega in na trenutke strmega pobočja. Kaj hitro se nam je odprl pogled »za oči spočit«, Planina pri Jezeru, z majhno kočo na sredi.

Tu smo se malo okrepčali in  nadaljevali pot proti Planini Viševnik.  Pozdravili smo oskrbnika, ki prihaja iz naših krajev in se mu zahvalili za glasbeno dobrodošlico. Nadaljevali smo proti Planini Ovčarija. Pot nas je vodila skozi smrekov gozdiček, po travnati jasi in se počasi ožila  in vzpenjala. Na jasi Planine Ovčarija smo se pri dveh ličnih planinskih oz. pastirskih kočah  okrepčali in pohiteli lepotam naproti.

Pot je postajala  zmeraj bolj zahtevna. Gozd se je vedno bolj redčil. Kamenja in skal je bilo vedno več.  Prišli smo do višine, kjer smo v dolini zagledali  Dvojno jezero s Kočo pri Triglavskih jezerih.

Kako priti do tja? Poleteti bi bilo najbolj enostavno in najlepše. Ampak, ker za nas to ni mogoče, smo morali na žalost plezati ob jeklenici in nekaj klinih. Moje mnenje – to ni  zame! Sledila je pot po melišču in nato spust. Najbolj sem bila vesela, ko je bil ta del poti za mano.  Pri Dvojnem jezeru smo imeli daljši odmor za okrepčilo in sprostitev mišic.

Čas nas je priganjal, zato smo se odpravili naprej proti  cilju,  Zasavski koči na Prehodavcih.

Usmerili smo se proti Triglavu. Le nekaj metrov od Koče  pri Triglavskih jezerih smo  obšli umetno jezero, ki je vir pitne vode.

Pot se zmerno vzpenja po Dolini  navzgor. Med vzponom lahko občudujemo stene Tičarice in Kopice na desni, na levi pa greben Lepega Špičja. Gozd postaja vse redkejši, pot pa nas pripelje do največjega Triglavskega jezera, Ledvice. Po desni ga obidemo čez obsežno melišče, ki jezero nenačrtno, a vztrajno zasipava.  Naslednje je  Zeleno jezero, ki ima značilno zeleno barvo. Od tu nadaljujemo po poti, ki se vztrajno vzpenja proti Zasavski koči mimo Rjavega jezera.  Prestopimo greben, ki je meja med Primorsko in Gorenjsko. Še pot mimo zimskega bivaka in  bili smo na cilju,  2071 m visoko.

Tu smo doživeli  tudi lep sončni zahod. Ker nas je zjutraj čakal še spust v dolino Zadnjice, smo se tudi glede na utrujenost hitro spravili k počitku.

Zgodaj zjutraj smo se odpravili  v Trento, z 2071 m na 621 m. Po široki mulatjeri smo se počasi  in previdno spuščali v dolino. Skozi zelene oaze ruševja  do melišča,  mimo studenčka s pitno vodo, pa zopet melišče, po  strugah suhih hudournikov,  smo le prispeli na cesto, ki  vodi v Trento. Tukaj sta nas čakala voznika z mini avtobusoma in nas odpeljala v vas Trenta na ogled Muzeja Triglavskega narodnega parka.

Na naših poteh smo srečavali veliko planincev, tako slovenskih kot tujih, starih in mladih. Časovno smo  prvi dan hodili 10 ur, drugi dan pa še 5 ur.

Čas na smernih tablah pa je skozi življenjska obdobja nekako takole:

-           ko si mlad, ga krajšaš;

-           pride obdobje, ko je »glih« prav;

-           ko pa EMŠO postane nesramno resen, pa k temu času dodaš kako urico ali pa tudi več.

Sicer pa čas ni važen, glavno je, da imamo svojo pot, potem pa pride tudi cilj. In kaj je kakšna ura več v hribih proti večnosti?!

Srečno vsem!

Besedilo: Darka Ogorevc

Fotografije: Franci in Stane Kržmanc, Milan Jerman

01.07.2017
Zimzeleni občudovali Pokljuško sotesko ali Sotesko Ribščice

V torek, 27. 6.,  smo Zimzeleni že zgodaj zjutraj pobegnili z Vrhnike na svež zrak na Pokljuko: v eno najlepših suhih fosilnih sotesk z naravnimi mostovi, okni in galerijami, z bujnim gozdom, strmimi, skoraj pokončnimi stenami, luknjami in jamami.

Vse to in še več ima Pokljuška soteska, v katero smo prišli iz vasi Krnica. Takoj smo opazili, da se nahaja nad dolino Radovne. Po suhi strugi potoka Ribščica smo krenili navzgor in opazovali, kako so odtekajoče vode iz pokljuških ledenikov pred več tisoč leti  dolble in oblikovale tesen, vintgar ali sotesko v apnenčast sistem kamnin.

Bolj ko smo šli v nedra soteske, bolj ozka je postajala  in takrat človeka prešine neka prvinska utesnjenost in  dobi občutek silne majhnosti, na kar so nas  opomnili  v enem od »vrtcev« številni  prav drobceni kamniti možici, ki so stali ob poti, na kamnitih policah, po strugi… v primerjavi s silno močjo narave.

Kmalu smo stali v stranski soteski, kjer  se ob večjih deževjih  pojavi 22 m visok slap. Nato smo se povzpeli do Pokljuške luknje, velikanske skalne votline z naravnimi okni, kjer je prehod na Pokljuko proti Mrzlemu studencu. Tu naj bi se skrivali tudi protestanti v času bega v Nemčijo.

Najslikovitejši prizor pa se nam je ponudil ob pogledu na Galerijo kraljeviča Andreja, saj je  pot speljana  kar sredi navpične stene v komaj opazno razpoko.

Tu smo si vzeli malo več časa za uživanje divjosti, neokrnjenosti  in moči narave. Pogledi so nakazovali nekaj radovednosti, kanček skrbi o nosilnosti in možnosti prehoda, a zaupali smo vodniku Frenku, ki je že večkrat prehodil to pot.

Ko smo se izvili iz ozkega in hladnega objema sivih skal, smo prišli spet v »vrtec«, kjer uspeva ena najzanimivejših praproti, navadna peruša, z lijakasto razvrščenimi visokimi  jalovimi, a  vabljivo zelenimi listi. Znotraj listnega lijaka pa so kratki temno rjavi plodni listi.

Ostal nam je le še vzpon do Zatrnika in nekaj  botaničnih trenutkov, še posebno v zvezi z  velikim zalim kobulčkom, ki ga je lepo opisala Sonja, Karli pa se ni prav nič navduševal nad njegovim vonjem.

Še pred ploho smo bili že na zasluženi malici v bližnji gostilni.

Vsem pohodnikom, članicam in članom naših pohodniških skupin, planincem in vsem, ki to berete, želimo varen korak, kjer koli boste pohajali, vodnicama in vodnikoma pa lepa hvala za prijetna doživetja.

Zapisala: Elica Brelih

Slike: Sonja Zalar Bizjak

24.06.2017
Zimzeleni na Ratitovec s planine Klom

Ratitovec predstavlja nekaj kilometrov dolgo slikovito sleme s štirimi vrhovi v predgorju Julijskih Alp (Gladki vrh 1666 m, Kosmati vrh 1643 m, Altemaver 1678 m, Kremant 1658 m).  Zaradi obilice cvetja, pašnih površin, ki so jih  predniki izkrčili, prijazne koče in lepih razgledov, se radi večkrat povzpnemo tja gori.

Veselili smo se tega pohoda, ker s planine Klom še nismo osvajali Ratitovca. Obetal se nam je lep pozno pomladni dan. Z avtobusom smo se odpeljali do Železnikov, kjer smo si privoščili jutranjo kavo.  Razporedili smo se v dve skupini in dva manjša avtobusa sta nas odpeljala skozi vasico Rudno po strmi, vijugasti gozdni cesti  mimo visokega barja Ledina na Jelovici proti planini Klom. Prečkali smo tri zapornice, ki  varujejo območje pašne skupnosti  Ratitovec - Klom.  Ob vznožju Kosmatega vrha stoji nova pastirska koča Brunarica.

Prva skupina je mimo pastirske koče nadaljevala pot čez Kosmati  in  Gladki vrh do Krekove koče na Ratitovcu.  Druga skupina je šla po lažji poti na preval  Vratca proti planini Pečana  in mimo zapuščenega rudnika, kjer so nekdaj kopali železovo rudo bobovec in limonit za potrebe železarstva v Železnikih, do koče.

Z Gladkega vrha nam je pogled segel preko Jelovice do najvišjih vrhov v   Julijcih, Karavankah  in Kamniško Savinjskih Alpah.

Med potjo smo videli  obilico cvetja in zeli: pogačice, alpski srobot, alpsko veleso, orlice, materino dušico, ranjak, plahtico in še marsikaj.

V koči so nam pripravili slastne flancate.

Vse najboljše z besedami in pesmijo smo zaželeli  našemu Tonetu za osemdeseti rojstni dan in mu izročili spominsko darilce.

 Polni lepih vtisov smo se  vrnili po  poti čez Vratca do  planine Klom, kjer sta nas pričakala  prijazna voznika minibusov.

Zapisala: Marjana Kolenko

Slike: Darka Ogorevc, Janez Cerk, Karli Mesarič, Tone Sluga in Milan Jerman

01.06.2017
Zimzeleni iz Kalc na Lanišče in do razglednika

Ker je bili napovedan soparen, vroč in nevihten torek, 23. maja, sta se vodnika Frenk in Sonja odločila, da misel na Nanos opustimo in se nanj povzpnemo ob ugodnejšem vremenu.

Vodnik Frenk nas je popeljal iz Kalc po stari rimski cesti do utrdbe na Lanišču, pri tem mu je pomagal dober poznavalec rimske zgodovine Hrušice, Janez Slabe. Imeli smo srečo, da smo pri Vodicah naleteli na arheologe, ki so iskali nove sledi o Rimljanih in z veseljem smo jim prisluhnili.

Rimska cesta se vije po kraškem terenu z mogočnimi smrekami, ki so nas ščitile pred močnim soncem, na manjših jasah pa smo uživali ob različnih barvah travniškega cvetja. Posebno pozornost so vzbujale visoke kozje brade.

Skrita v gozdu nas je presenetila utrdba – Lanišče, iz sivega kraškega kamna iz 4. stoletja, ki so jo zgradili Rimljani v okviru poznoantičnega zapornega sistema. Varovala je rimsko cesto Aquileia – Emona. Mogočnost utrdbe smo dojeli šele, ko smo vstopili. Janez nam je razložil pomen in vlogo utrdb v rimskih časih ter pokazal nekaj njegovih najdb iz različnih obdobij zgodovine.

Po mehki gozdni poti smo nadaljevali pohod po južnem pobočju Srnjaka, najvišjega hriba v logaški občini, in kmalu prišli do točke, na katero so zelo ponosni logaški planinci –razgledišča – od koder se vidi vse do Julijskih Alp in seveda velik del Ljubljanske kotline. Na robu prepadne stene  pod Srnjakom so iznajdljivi planinci  najprej odkrušili nekaj skal, nato pa postavili podeste z ograjo, zraven pa vdolbli med skale prostor, kamor so namestili mizo in klopi za kar kakih 20 »malo manj okroglih«. Razgledišče so dobro zavarovali in pokrili.

Čestitke vsem prostovoljcem, ki so postavili to zanimivo točko.

Ker smo se ravno tam srečali z logaškimi pohodniki, smo se zapletli v prijeten klepet in jim čestitali za pridobitev.

Proti jugu in zahodu so  že začeli groziti temni oblaki, zato smo pohiteli po drugi strani do naše strehe – avtobusa.

Zahvalili smo se Janezu za vse, s čimer nas je obogatil, pa tudi Frenku, ki je povedal marsikaj o razgledniku, ki ga je pomagal graditi.

Zapisala: Mili Jurca

Slike:       Tone Sluga, Karli Mesarič

15.05.2017
Zimzeleni na Krišičevcu

Krišičevec je planotast vrh, visok 1091 m, na robu Javornikov, na meji s Hrvaško.

Vzpon je manj zahteven, a slikovit. Večina Zimzelenov smo ga že prehodili v jesenskem času,  a nismo pomislili, da bi 9. maja spreminjali plan pohoda, čeprav je bilo napovedano slabo vreme.

Pot smo začeli v vasi Jurišče ali Juršče, imenovano po sv. Juriju, cerkvenem patronu. Postali smo ob rešeljiki, ki je sicer zanikrna grmovnica v kraških gmajnah, tu pa je pravo drevo, tačas polno belih drobnih cvetov.

Mimo starega vodnjaka in spominskega parka smo zavili na kolovoz preko pašnikov. Spremljal nas je glasni lajež domačih psov čuvajev.  Pomlad je tod zakasnela, pozna se aprilska zmrzal, najbolj na orehih.

Travniki so še zaspani, a povsod smo opazili v podrasti lepo cvetje: narcise ali bedenice, kosmatince,  v leščevju pa gosposke potonike in dišeče šmarnice.

Začelo je potuhnjeno rositi, a smo se le bolj zaščitili in hitreje stopili. Med vzponom nas je ustavil le še ogled lipe zgoščenke iz 14 debel, kajti dež in veter sta se krepila. Hodili smo po utrjeni rimski cesti, ki se nadaljuje proti Mašunu. Mi smo pohiteli do razgledne plošče in do vrha, kjer jelenova rogova čuvata skrinjico z vpisno knjigo. Razgled je izreden: vse od Nanosa preko Vremščice, Snežnika do Učke, če le ni zamegljeno.

Obvezno fotografiranje, ključni dokaz uspeha, smo opravili zelo hitro in se začeli vračati. Po razmočeni stezi preko spolzkih skal smo stopali zelo previdno. Ustavili smo se le za kratko malico v zavetju nizkega drevja. Kasneje so nas zmotile cvetlice: avstrijski gadnjak , relike in zaspančki.

Pred vasjo sta prihitela pastirska psa in nas spremljala mimo črede telic. Nismo se jih bali, a smo disciplinirano prišli v vas in se odpeljali v Pivko, kjer nas je v kantini Vojaškega muzeja čakal pasulj.

Imeli smo lepo doživet dan, pa tudi vreme se je uneslo.

Napisala: Mari Malovrh

Slike: Milan Jerman

06.05.2017
Zimzeleni v Belo krajino

Kar nekaj lepih pohodnih poti je tudi po Beli krajin. Izbrali  smo pot, ki jo je pred dobrimi sto leti velikokrat prehodil pesnik Oton Župančič in da ne bi šel v pozabo, so mu Belokranjci uredili spominsko pot od Dragatuša do Vinice.

Slikovitost Bele krajine in tudi bedo takratnega življenja je opisal v svojih pesmih in na 13 km dolgi poti  smo doživeli razkošje raznolike narave in tudi kulturne dediščine te pokrajine.

Skoraj celotna pot je zajeta v krajinski park Lahinja, ki pa na skrajnem jugu prehaja še v park ob reki Kolpi. Po poti ob reki Lahinji od izvira so mokrišča, meandri in trstičje, ki je oaza za mnoge obvodne  živali, kot posebnost pa ptič vodomec. Kot zanimivost je tudi prazgodovinska poselitev in halštatsko grobišče. V Velikem Nerajcu smo pri ga. Veri izvedeli nekaj o etnoloških posebnostih v Beli krajini.

Ob obronkih gozda na vzpetinicah so lepo urejene vasice in mnogo obdelanih polj in travnikov. Kar skozi devet krajev pelje pot do Vinice. Krajino krasijo bele breze in steljniki, ko smo hodili proti vasi Perudina pa smo videli, da tudi tu uspeva vinska trta in obilo sadja,  predvsem orehov.

Po večinoma prehojenih kolovoznih ravninskih poteh, smo se povzpeli še po gozdni stezi do Žežlja, ki je najvišji hrib v tem okolju in ima višino nekaj čez tristo metrov. Z vrha pa je lep razgled na Vinico z okolico, pa vse preko Kolpe na Hrvaško.

Toliko lepot še ponuja ta pokrajina, da bi jo bilo vredno še obiskati, si vzeti čas za raziskovanje. Je malo oddaljena, a ko jo obiščeš enkrat, jo še drugič in tretjič. Gostoljubnost pa je že tako v ljudeh – Belokranjcih.

Zapisala: Ivanka Sluga

Slike: Karli Mesarič

15.04.2017
Zimzeleni na Sv. Petru nad Begunjami

Polni pričakovanja lepega dne smo se z Vrhnike podali proti Gorenjski z namenom obiskati Sv. Peter in Sankaško kočo nad Begunjami. Po delno meglenem in oblačnem jutru nas je na poti mimo Šmarne gore že pozdravilo zlato sonce. Veselje se je stopnjevalo posebno še po obvezni kavici na počivališču Voklo. Ob mimoidoči pomladno obarvani naravi smo kmalu prispeli v Begunje do Avsenikove gostilne Pr' Jožovcu.

Nad nami se je že ponujal naš prvi cilj – Sv. Peter nad Begunjami (839 m), do katerega nas je vodila dokaj strma pot. Z vmesnimi postanki smo prišli mimo treh kapelic do Gorjakove domačije pod cerkvijo, kjer nas je sprejela prijazna gospa Milka Močnik in nam pripovedovala o zgodovini in delu na njihovi kmetiji. Z občutkom nam je predstavila nekaj svojih pesmi in črtic. Na našo željo nam je razkazala notranjost cerkve Sv. Petra (iz 16. stoletja) z zanimivimi freskami Jerneja iz Loke in baročnim oltarjem.

Sama cerkev stoji na mestu, ki nam kot balkon ponuja razgled na spodaj ležeče Begunje, Pokljuko, Jelovico, Mežakljo, Blejsko jezero, Begunjščico z Roblekovim domom …

Nadaljevali smo pot proti Sankaški koči (867 m) in občudovali poleg raznovrstnega pomladnega cvetja tudi Clusijev in spomladanski svišč ter celo že cvetoči brezstebelni ušivec. Kar prehitro smo bili pri koči, kjer nas je čakalo okusno kosilo in prijetno druženje.

Ob povratku smo pri padalskem vzletišču opazovali vzlet pogumnega padalca. Tonetu se je pri tem kar kolcalo. Nato smo se previdno spuščali po poti mimo smučišča Krpin do parkirišča, kjer nas je že čakal oranžni lepotec z vestnim voznikom Mihom.

Veseli, da smo preživeli spet en lep pomladni dan, hvala vsem, predvsem pa našim skrbnim vodnikom.

Zapisala: Nataša, Janez Medic

Fotografije: Željko Jadanič in Milan Jerman

01.04.2017
Zimzeleni na Poti skozi Zalo

Drugi pohod v marcu je Zimzelene popeljal na Pot v Zalo. Ime je prinašalo nekaj lepega, zanimivega, malo skrivnostnega. Veselili smo se ga!

Na dan pohoda nas je pozdravilo mrzlo, jasno jutro in obetalo nova, lepa doživetja. Hojo smo pričeli na vznožju Golega vrha in se spuščali po mogočnem jelovem gozdu, ki ga ni uničil ne žled, ne lubadar. Ogledali smo si številna mravljišča in se umikali manjšim močvaram, ki nastajajo na neprepustnih peščenjakih. Prehodili smo najvišji vrh Zale 899 m in razposajeno pregledali vse skrivnosti jase z gozdno kočo. Dva naša fanta sta izvabila iz lesenega ksilofona nekaj znanih melodij. Malo niže nas je čakala mahovnata medvedka Špela z nagajivim mladičem. Pogumno smo se postavili ob njiju za skupinsko fotografiranje, nato pa nadaljevali hojo do zadnjih obronkov gozda. Tam se nam je razširil panoramski razgled preko vsega Škofjeloškega hribovja do Julijcev, kjer je kraljeval Triglav, bleščeč v soncu. To je pogled, ki ti ostane za večno v spominu in se ga ne naveličaš. Odločili smo se za odmor, posedli po klopeh ob Marijinem znamenju in malicali. Za pot zelo skrbno skrbijo člani TD Žirovski vrh. Povezali so želje pohodnikov s povestjo Ivana Tavčarja V Zali in postavili panoje, na katerih lahko preberemo ljubezensko zgodbo in preverjamo svoje znanje. Zelo domišljeno.

Naslednja točka ogleda je bila znana kmetija Mrak. Gospodarska hiša in vsa poslopja visijo v strmini ter kljubujejo času že stoletja. Pri tej družini se je v zgodbi zdravil kanonik Amandus, domača hči Katarina pa ga je negovala in ljubila. Njeni bratje so odločili drugače in zgodba se je tragično končala. Nas so posebno zanimale izrezljane podobe in pohištvo, delo pokojnega gospodarja Cirila Kavčiča. V vsaki sliki lahko opazimo življenjsko povezavo z delom in časom.

Mlada gospodinja nas je povabila tudi v hlev. Ponosno nam je pokazala poleg goveje živine hladnokrvne slovenske konje. Bili smo navdušeni: plečati lepotci, širokih riti, so s košatimi repi hrzali in dominirali v hlevu. Verjetno so nestrpno čakali, da jih spustijo na prostost, da se zdirjajo na domačih travnikih.

Naša pot se je nadaljevala mimo samotnih kmetij, zopet skozi gozd v divjo, mračno globel.

Tu se nam je korak ustavil ob pogledu na neukrotljivo moč vode, ki je divjala čez balvane in delala slapove. To je Zala, lepotica, ki smo jo iskali. Bilo je vredno truda. Napili smo se hladne vode pri pipici v rebri in začeli zadnji del poti navkreber.

Zlagoma smo premagovali ovinke proti vrhu mimo zadnje kmetije. Na slemenu smo videli bunkerje Rupnikove linije, a tokrat niso bili naš cilj ogleda. Razveselili smo se oranžnega avtobusa, ki nam je prišel naproti in malo skrajšal turo. Popeljal nas je v Žiri v domačo gostilno, kjer smo proslavili Jožetovih sedemdeset let.

Zapisala Anka Pažin

Fotografije: Sonja Zalar Bizjak

22.03.2017
Zimzeleni po Poti dveh slapov

Tokrat je Zimzelene pot vodila proti Višnji Gori in k naravnim znamenitostim – slapovom na Višnjici in potoku Kosca.

Najprej smo hodili po makadamski poti ob potoku Višnjica, kjer so nas po bregovih spremljali zvončki, teloh, tevje, resje in konopnice. Nekajkrat smo šli po levi, drugič po desni strani potoka čez lesene brvi do prvega lehnjakovega slapa.  Po ogledu smo se povzpeli eni po lestvi, drugi po lažji poti proti izviru Višnjice (640 m).

Nadaljevali smo strmo navkreber do naše najvišje točke, Kuclja (748 m). Na vrhu stojita križ in stolp. Z vrha je bilo videti Kamniško Savinjske Alpe, pa Snežnik in Krim.

Spustili smo se v naslednjo dolino, da bi se dvignili na drugo najvišjo točko, Gradišče (706 m).

Pot smo nadaljevali do kraja Vrh pri Višnji Gori in se od tam strmo spustili v sotesko potoka Kosce, da smo lahko občudovali desetmetrski slap, kjer pa voda ne buči in ne  šumi,  le pahljačasto  polzi in curlja po lehnjaku, lahki in luknjičavi kamnini. Še malo spusta po z mahom poraščenih kamnih in že smo bili pri spodnjem, nekoliko nižjem slapu.

Zadovoljni smo zapuščali delček neokrnjene narave in se po gozdni cesti polni nepozabnih doživetij vrnili k avtobusu.

Zapis: Cvetka Štirn

Slike: Željko Jadanić, Milan Jerman

04.03.2017
Zimzeleni na Ključu

Na pustni torek smo šli Zimzeleni na Ključ in po okoliških grebenih med dolinama Horjulščice in Gradaščice.

Začeli smo v Brezjah. Po vzponu po včasih nekoliko razmočeni stezi smo prispeli do Partizanskega doma na Ključu, v katerega okolici je imel med vojno oporišče Dolomitski odred in kjer se je večkrat boril z okupatorji. Po nekaj minutah nadaljnje hoje smo prispeli na vrh Ključa (610 m), od koder je med debli lepega hrastovega gozda razgled na eni strani po vrhovih Polhograjskih hribov, na drugo stran pa na Ulovko, Ljubljanski vrh in Krim.

Naprej nas je pot vodila po grebenu med horjulsko in polhograjsko dolino, v smeri proti Korenu nad Horjulom. Na prelazu Prošca na cesti med Zaklancem in Srednjo vasjo smo se obrnili nazaj in skozi gozd prišli do cerkve sv. Urha, ki jo obkrožajo lepo obnovljeni ostanki turškega tabora.

Po spustu v dolino smo zaključili izlet s praznovanjem okroglih obletnic naših dveh članov v gostilni v Brezjah.

Zapisal: Uroš Aleksić

Slike: Sonja Zalar Bizjak

25.02.2017
Zimzeleni na Kozleku
Po dolgotrajnem hudem mrazu in megli je končno posijalo sonce  in poleg narave ogrelo tudi naše razpoloženje, kar se je čutilo že zjutraj, ko smo se zbirali pred šolo.

Odpeljali smo se proti Ilirski Bistrici in nato do vasice  Vrbica v dolini reke Reke, kjer smo zapustili avtobus.
Proti  vzhodu  smo zagledali »Kočanski  Triglav«, kakor ga je poimenoval Milan. A, tjale gor da bomo šli?! Bomo sploh prišli? Trije vrhovi, skalne stene, nekaj gozda in višina…
Kaj kmalu smo prispeli do ruševin cerkvice sv. Uršule, ki so jo zaradi snežnega meteža kasneje posvetili  Mariji Snežni, zavetnici vasi Vrbica in Jablanica.
Naslednja točka našega ogleda so bile ruševine Starega gradu iz druge polovice 15. stoletja. Ta je leta 1670 prešel v last Lazarinijev. Še danes  si je še mogoče  predstavljati, kako mogočen grad je bil nekoč.

Po gozdnih poteh smo se vzpenjali do prvega vrha (Sopil 879 m) in kmalu osvojili  Srednji vrh (923 m), od koder  smo  opazovali skoraj iz ptičje perspektive dolino reke Reke in Kočanijo.  Pred nami je bil le še najvišji Kozlek. Kmalu smo v majhni kotanji pod vrhom blizu prepadnih sten zagledali Kočo na Kozleku (997m), naš cilj.

Topli sončni žarki,  brezvetrje in lepi razgledi so bili krivi za daljši počitek in  gasilsko sliko. Ker pa vodniki največkrat načrtujejo krožne poti, smo se tudi tokrat spustili po drugi kar dolgi in dokaj strmi poti do vasi Jablanica, sredi katere stoji  propadajoči Lazarinijev dvorec.
Razveselili smo se »našega oranžnika«, saj so bile noge že kar utrujene. Spet pa smo oživeli na turistični kmetiji pod Premom, kjer smo čestitali našemu jubilantu in nadomestili izgubljene kalorije.

Besedilo: Karli Mesarič

Slike: Milan Jerman, Joža Miklavčič

24.01.2017
Zimzeleni na tematski poti Rupnikove linije

Zadnji torek v januarju Zimzelenom mati narava ni naklonila  prijetnega zimskega sonca. V pustem, meglenem in hladnem jutru smo se zapeljali na Zaplano in prehodili  tematsko pot Rupnikove linije po bližnjih gričih.

Na izhodišču smo si ogledali informativno tablo, nato smo krenili po označeni  zasneženi stezi v breg  ob ostankih poznorimskega zapornega zidu iz 3. do 4. stoletja. Kmalu smo bili pri prvem bunkerju, v naslednjega smo lahko vstopili, nadaljevali  sprehod do zadnjega  v tej verigi in se vrnili  na izhodišče.

Rupnikova linija na Zaplani je le del več tisoč podzemnih utrdb in bunkerjev, ki jih je kraljevina Jugoslavija gradila na zahodni meji zaradi obrambe pred morebitnim napadom Italijanov. V letih 1937 do 1941 je bila zgrajena obrambna linija od Radovljice preko Ratitovca, Blegoša, Hlavčih njiv, Žirovskega vrha, Golega vrha, Sv. Treh Kraljev, Vrhnike proti Dalmaciji pod vodstvom generala Leona Rupnika. Gradilo je okoli 60.000 vojakov in civilistov. Obrambna linija ni nikoli služila svojemu namenu.

Na poti je označenih  tudi pet energetskih točk, ki blagodejno vplivajo na naše počutje, vendar je treba na njih stati kar nekaj časa. Tega pa si nismo privoščili zaradi mraza.

 Kljub megli, ki ni dovoljevala razgledov,  se je  okoli nas bleščalo na  tisoče najdražjih snežnih biserov.

Drevesa brez listov bi bila videti osiromašena, a jih je krasilo ivje, ki je naredilo podobe skrivnostne, pravljične. Če znamo in hočemo vse to videti, ja narava pozimi privlačna in čarobna.

Vračali smo se proti »Cankarjevi dolini« po puhasti snežni belini po plinovodu do Hriba, kjer smo naredili še piko na i.

Za prijetno preživeti katerikoli pohodniški dan gre zahvala našim vodnikom Milanu, Sonji, Elici in Frenku. Zahvala  gre tudi vsem, ki se pohodov udeležujemo, saj na ta način bogatimo sebe in druge udeležence pohodov.

Zapisala. Darka Ogorevc

Slike: Sonja Zalar Bizjak, Milan Jerman

12.01.2017
Zimzeleni na Šavrinskem gričevju

Prvi letošnji pohod po Šavrinskem gričevju nam je polepšal vodnik Milan. To gričevje s povprečno nadmorsko višino 191 m se razprostira med kraškim robom, morjem in dolino Dragonje. Zgrajeno je iz nepropustnega fliša in geografsko močno razgibano. Podnebje je sredozemsko:  poletja vroča, zime pa mile. Tu uspevajo  oljka, vinska trta, smokve, kostanj in akacija.  Območje je znano po zgodnji zelenjavi.

V rimskih časih je peljala cesta iz Kopra proti Šmarjam, nato  po grebenu med Pomjanom in Krkavčami proti reki Dragonji in naprej v Istro, ( Via Flavia). Za Rimljani so tu vladali: Goti, Bizantinci nato Franki  (788), ki so v zaledje obrambnih mest naseljevali Slovane, da so jim obdelovali zemljo. V drugi polovici 13.st. je območje  prišlo pod beneško oblast do 1797, ko je to ozemlje dobila Avstrija (razen 1805-1813 Ilirske province). Bogoslužje je bilo v slovenskem jeziku (glagolski mistral).

Leta 1923 so prišli Italijani, ki so ukinili  vse slovenske šole in poitalijančili lokalna imena. Po letu 1948  se je število prebivalcev močno zmanjšalo (cona B) in zemljišča so se začela zaraščati. Šele v novejšem času naselja zopet oživljajo. Vas Padna se omenja kot vas Padana že v 12 st.  Zanimiva je cerkev sv. Blaža iz 12-13 st. s kamnitim zvonikom, ki so ga zgradili v 19. st. s prispevki krajanov  (od prodane zelenjave - posebno blitve).  Reliefni okras podoben kot v Krkavčah je vzidan v zid cerkve. V prostorih nekdanje  šole je Galerija Božidarja Jakca, velikega slovenskega slikarja. Južna stran padenskega hriba je poraščena z oljkami, tudi 300 let starimi. Prvotna vas stara Padna je bila vzhodno od vasi s cerkvijo sv. Saba.  Padna je ohranila strnjeno pozidane hiše z ozkimi ulicami, portali, kamnitimi prekladami…

Ko smo se pred burjo umaknili iz vasi, smo videli še obnovljeno kamnito zgradbo (z evropskimi sredstvi) in kulturni dom. Po zatišni in sončni poti med oljčnimi nasadi smo prišli v Novo vas. Ogledali smo  si spomenik padlim v drugi svetovni vojni. Po vasi se je  videlo že prvo spomladansko cvetje.

Med oljčniki in po gozdni poti smo prišli v vas Sv. Peter (od 1954 – 1992 - Raven). V vasi je poleg cerkve sv. Petra tudi zanimiva Tonina hiša s staro torkljo (400 let).  Sprehodili  smo se skozi del vasi, nato  pa se spustili po gozdni poti na strmo lokalno cesto do glavne ceste Dragonja - Šmarje, kjer nas je čakal avtobus.

Dan smo si obogatili s prijetnim zimskim pohodom po Šavrinskih gričih.

Zapisal:  Andrej Štular

Slike: Milan Jerman, Joža Miklavčič

28.12.2016
Zimzeleni v okolici Godoviča

Sivega decembrskega dne smo se Zimzeleni odpravili na zadnji pohod v letu, tokrat v neznano. Pohodnikom je bilo le naročeno, naj imajo s seboj baterijske svetilke. Avtobus je ustavil na Logu v bližini Godoviča. Kaj pa je tam zanimivega, boste rekli.

Zakorakali smo po vojaški cesti, ki je bila zgrajena v času med obema svetovnima vojnama, ko je bilo območje Godoviča obmejno področje. Iz strahu pred vdorom vojske iz Kraljevine Jugoslavije so Italijani zgradili niz vojaških utrdb  Alpskega zidu. In naša pot je vodila mimo nekaterih teh vojaških objektov. Dobro ohranjen bunker na začetku tako imenovane Francoske ceste smo si ogledali od zunaj in od znotraj.

Glavno pozornost pa smo namenili nedokončanemu železniškemu predoru, ki ga je avstro-ogrska armada gradila leta 1916, ko so nameravali za oskrbo Soške fronte zgraditi železniško progo Logatec – Črni vrh. Dokončali je niso nikoli in sredi gozda  pod Kovačevim hribom na južni strani zija vhod v predor, ki je svojevrstna zanimivost. Zimzeleni smo se opremili s svetilkami in vstopili v ozek rov.  Ta se je po stotih metri razširil v prepoznaven dokončan železniški predor. Sledili so še deli predora v različnih gradbenih fazah, spotoma pa smo občudovali sto let stare kapniške tvorbe, predvsem špagetom podobne stalaktite in debelejše stalagmite. Skozi temo se je vila dolga vrsta lučk in razsvetljevala umetno ustvarjeni podzemni prostor. Po štiristo metrih smo prispeli do betonske stene z vrati, kjer smo vstopili v bunker, ki so ga zgradili pred 2. svetovno vojno Italijani. Stopnice so nas vodile navzgor in izstopili smo na dnu vrtače sredi gozda pod cesto Godovič – Črni vrh.

Vznemirjenje se je poleglo in mimo Šebalkovega bajerja smo odkorakali v Godovič, kjer nas je čakal avtobus. Vendar nismo obrnili proti Vrhniki, v Črnem Vrhu smo po kosilu slovesno zaključili pohodniško leto 2016, medse sprejeli novega Zimzelenega Barjana Uroša in si za prihodnje leto zaželeli vse najlepše, obilo zdravja in varen korak.

Besedilo: Sonja Zalar Bizjak

Fotografije: Sonja Zalar Bizjak, Milan Jerman, Joža Miklavčič

21.12.2016
Zimzeleni na Pivškem

Vsak pohodni torek je za nas dan, ko napolnimo svoje fizične in energijske moči - ne glede na vreme in letni čas. Zaupanje, ki ga imamo v naše vodnike naravna vsako naše jutro v dan, ki ga pričakujemo z velikim veseljem, saj je pregovorna skodelica kave že obredna, opis področja naših pohodnih ciljev v avtobusu pa slikovit in sproščujoč; na sami pohodni poti začutimo sožitje z naravo in nemalokrat se zasliši vzdih: Poglej, kako lepo je -  kako lepa je ta naša dežela!

Tokrat je bila naša izhodiščna točka Pivka, občina z nekaj manj kot 6 tisoč prebivalci in z neizmerno lepo okolico prostranih zelenih gozdov, kjer imajo svoj življenjski prostor velike zveri: medved, volk in ris ter skrivnostno in nepredvidljivo kraško pokrajino z rastlinskimi in živalskimi vrstami, ki so drugod že izginile ali pa so ogrožene. Raziskovalci so našteli 182 vrst rastlin, 211 vrst hroščev, 106 vrst metuljev in 133 vrst ptic. Občina Pivka ima največ jezer v Sloveniji, ki pa jih največkrat sploh ni – presihajoča jezera, kar 17 jih je! Kadar se razbesnijo podzemne vode, sta največja med njimi Palško in Petelinjsko jezero. Tudi obe reki, Pivka in Reka, oživita v deževnem obdobju, sicer pa se spokojno pripravljata na dolgo pot: Pivka proti Ljubljanici (še prej Unica) in Črnemu morju, Reka pa v Jadransko morje!  Ali sta tako radovedni ali pa tako sprti med sabo, da gresta vsaka svojo pot?!

Ne, narava je uravnovesila to razvodje kraškega ozemlja – te svetovne znamenitosti, ki se jo Pivčani, njihovi župani in odgovorni v občinskih službah zavedajo, spoštujejo in si prizadevajo, da pokažejo vsem, kako izjemne naravne danosti imajo in kako lepa, geografsko razgibana in bogata naravnih vrednot in lepot je njihova pokrajina in z njo -  naša Slovenija.   Več kot polovica občine Pivka leži na območju Nature 2000; to je evropsko omrežje posebnih varstvenih območij, ki so jih določile države članice Evropske unije. Njen glavni cilj je ohraniti biotsko raznovrstnost za prihodnje rodove! Tako od leta 2014 deluje Krajinski park Pivška presihajoča jezera in v okviru le-tega Ekomuzej Pivških presihajočih jezer, ki predstavlja zgodbo o vodi na kraškem predelu Zgornje Pivke. Tudi vojaške zgodovine se ne sramujejo, saj se zavedajo pomembne strateške lege skozi čas; v svoji vojaški dediščini so prepoznali velik razvojni potencial in dobro uredili Park vojaške zgodovine na območju starih italijanskih kasarn in Krožno pot vojaške zgodovine po rapalski meji na hribu Primož (718 m) in na hribu Šilentabor (751 m) ter Muzej vojaške zgodovine Pivka.

Mi smo se odločili za vzpon na Primož, ki je del štiriurne Krožne poti vojaške zgodovine, ki gre še do Šilentabra in vasi Narin, kjer gojijo izvrsten česen tudi za prodajo in mislim, da je tako dober in poznan, kot tisti iz Rezije. Na vrhu Primoža smo se sprehodili po krožni poti ob ostankih vojaških utrdb. Pot na Primož nas je vodila prek travnikov in po gozdu, večinoma po nekdanji vojaški cesti, ob kateri je bilo tudi več informativnih tabel.

 Razdeljeni v dve skupini, ena po poti brez večjih vzponov in s počasnejšim korakom ter druga z običajnim korakom, pod vodstvom Elice in Milana, smo koračili po tej lepi deželi in uživali.

Kdor pride na Pivško, ne sme izpustiti ene najlepših razglednih točk – to je hrib Šilentabor (751 m), ki je v času turških vpadov odigral pomembno obrambno vlogo.  Z vrha se odpre pogled na Zgornjo Pivko z Javorniškim in Snežniškim pogorjem, na Košansko dolino z Vremščico, 1027 m, v ozadju, na Nanos, v jasnem vremenu pa se vidi vse do Triglava.

Ko smo zrli v lepem jasnem vremenu v čarobno pokrajino pod sabo in v daljavo, je kulturni kaleidoskop izoblikoval v daljavi tudi Krpanovo Sv. Trojico in nedaleč pod nami grad Kalec, kjer je bival in deloval Miroslav Vilhar, slovenski skladatelj, pesnik, dramatik, politik in časnikar; njegova ustvarjalnost je ostala aktualna še danes in živi v številnih zborovskih pesmih, od katerih je ena najlepših domoljubna - Lipa zelenela je …

Tisto soboto pred našim pohodom sem pohajkovala po Nazorjevi ulici v Ljubljani; v tem delu mesta so prodajalne in lokali večinoma stalnica, sem in tja je kakšna sprememba. Tokrat sem opazila trgovinico z otroškimi izdelki in na pročelju prodajnega pulta velik napis z rdečimi črkami: DOMOVINA.                               

Upam, da se je začelo …

Zapis: Marta Rijavec

Slike: Milan Jerman, Joža Miklavčič

02.12.2016
Zimzeleni na Tematski učni poti po dolini Ravenske Kočne

Namesto deževnega četrtega torka smo se na pohod odpravili zadnji torek v novembru. Jutro je bilo mrzlo, a jasno in obetal se je lep sončen dan.

Že med potjo proti jezerskemu koncu smo zrli v zasnežene vrhove Kamniško Savinjskih Alp, ki jih je zlatilo vzhajajoče sonce.

Kako bomo uživali na Jezerskem v sončni pokrajini!  A naša pot se je obrnila pod severna ostenja, kjer ni sonca, zato je bilo še hladneje.

Od umetnega Planšarskega jezera, ki ima obliko srčka - spomin na ledeniško jezero, ki je začelo odtekati po letu 1348, ko je te predele stresel močan potres - smo mimo Anceljnove domačije zavili proti krnici Na Prodih.

Med potjo smo opazovali, kako je nekdanji ledenik, ki je polzel z gora, oblikoval  dolino.  S seboj je nosil ogromne balvane, pesek, in grušč. Pri spreminjanju pokrajine pa vseskozi delujejo tudi naravne sile (erozija, vetrovi, padavine, mraz, človek…).

Mraz smo vedno bolj čutili tudi mi, še posebno, ko smo se povzpeli Na Prode preko 1100 m visoko, prav pod ostenje, kjer stoji znamenita Češka koča na Spodnjih Ravneh.

Tam smo se seznanili z zanimivimi rastlinami in živalmi, ki jih lahko srečujemo v različnih letnih časih. Ob pogledih proti Češki koči smo le z Milanovo pomočjo prepoznavali najvišje vrhove Kamniško Savinjskih Alp, saj so s severne strani čisto drugačni. Le Skuta in jezik ledenika nam je bil bolj poznan. Nekateri so se spomnili Koče na Ledinah ali Vadinah, saj so na ledeniku smučali.

Vračali smo se mimo alpinističnega centra, dalje ob potoku Jezernica do Planšarskega jezera.

Pogled nam je ušel na Zgornje Jezersko, kjer stoji Šenkova domačija, ki je ohranila prvobitnost in  na Jenkovo kasarno, v kateri je muzej, … Misli  pa so bile  na s soncem obsijanem Pristovškem  Storžiču, kjer smo uživali nekaj tednov nazaj.

»Tamle je  Virnikov Grintovec, kamor je kar pestra pot,  prav malo truda pa bo treba do  prijaznega in toplega  gostišča Jezero,«  se je pošalil vodnik Milan.   

V tej samosvoji in odmaknjeni pokrajini smo doživljali bližino visokih gora,  prihajajočo zimo in povezanost ljudi z naravo.

Jezerjani pravijo, da je Jezersko najlepši kraj in mnogi jim pritrjujemo, zato ga bomo še velikokrat obiskali.

Zapis: E. Brelih

Slike: Sonja Zalar Bizjak, Milan Jerman

25.11.2016
Zimzeleni po Polhograjskem hribovju

»Pa kakšen listopad je to, saj  kar naprej dežuje, že četrti vikend zapored?«  smo se  spraševali in gledali v jutranje nebo v torek, 22. novembra, ko smo se zbirali  pred šolo.

Iz turobne in meglene Vrhnike smo se odpeljali proti Polhovem Gradcu. Vodnica Sonja je opisala pot in spraševali smo se, le kje je ta Mali vrh. Ali veste koliko vzpetin v Sloveniji nosi ime Mali vrh? Kar trideset.

V Polhovem Gradcu nas je pričakalo sooonce! Izstopili smo pri graščini, kjer nam je vodnica  povedala nekaj o grofu Blagaju in o graščini. Zelo zanimivo je, da je bil Ursini Blagaj  zelo priljubljen med kmeti, podpiral je razvoj naprednega kmetijstva, se ukvarjal z  botaniko in se zavzemal za uradno rabo slovenščine. »To je bil gospod z rožo«, saj je zaslužen, da se  je strokovna botanična javnost  ukvarjala z igalko, blagajko ali blagajevim volčinom - blago dišečo, a strupeno cvetko.

Pot smo nadaljevali proti vasici Praproče in do Malega vrha (708 m), kjer so se odpirali čudoviti  razgledi na okoliške vasice in cerkve. V ozadju smo prepoznali Grmado, Tošč, Črni Vrh nad Polh. Gradcem, Koreno… Nad Ljubljano pa je še vedno ležala siva megla. Za trenutek sem se vrnila nazaj v svoja otroška leta, saj sem v teh hribih in grapah preživljala težko mladost….

Na travnatem vrhu, obsijanem s soncem, smo se okrepčali in se spustili v Setnik k cerkvi sv. Martina. V bližini stoji nov čebelnjak z domišljeno poslikanimi panjskimi končnicami.

Spustili smo se do vasice Briše in se po dolini Male vode odpeljali zadovoljni in polni novih vtisov proti domu.

Ugotavljali smo, da ni treba nekam zelo daleč, saj tudi bližnje okolice ne poznamo prav dobro, ker je bil za marsikoga ta delček sosednje občine čista neznanka.

Zapis: Francka in Janko Plestenjak

Slike: Sonja Zalar Bizjak, Joža Miklavčič

28.10.2016
Zimzeleni s Kladja na Ermanovec – vabljiv cilj v Škofjeloškem hribovju

Četrti torek je naš  torek.  Toda jutro je temačno,  megla se plazi pri tleh, drobne dežne kaplje namakajo zemljo. Topel jugozahodnik vrtinči jesensko obarvane liste…

A tudi v takem jutru se krog Zimzelenov pred šolo hitro veča in vsak želi s svojo dobro voljo narediti lepši dan.

Ko se avtobus izvije iz vrhniških cestnih zapor, smo kmalu v Smrečju, a megla se ne redči. Tudi Žiri in Sovodenj sta v megli. Le kaj bo na prevalu Kladje?

Med vožnjo  vodnik Frenk razloži zamišljeno pot, a jo bo skrajšal, če bo ostalo tako megleno.

Že smo v deželi Stara Oselica, med Cerkljanskim in Škofjeloškim hribovjem,  kamor sodi tudi Ermanovec. Le zakaj tako ime? Verjetno po ermanovcu ali rmanu, ki raste na puščobni zemlji vsepovsod, tudi ob cesti, po kateri se vzpenjamo . Sicer trdoživa rastlina je tudi zdravilna, kot je hoja, še posebno v hrib ob opazovanju narave. Na žalost pa ne moremo občudovati jesenske ga gozda, samotnih domačij, valovitih jas, sivih cestnih kač, ki peljejo do vsake kmetije… A mi se ne damo! Do  koče na Ermanovcu tudi v megli  ni nemogoče.

Z asfaltne ceste zavijemo na blatno kolovozno pot, ki je še bolj strma. Z dreves kaplja, a ne vemo, ali dežuje ali  prši le od megle.  Kmalu se ustavimo pri ostankih nekdanje kasarne ob rapalski meji.  Zdaj pa je še samo sprehod  v pričakovanju razgledov, a pri spominskem kamnu nas čaka »morje« na vse strani.

»Na eno stran je Črno morje, na drugo pa Jadransko,« se napol v šali smeje Frenk.   Kar nekaj kančkov resnice je v tem, saj je blizu razvodje.

Kmalu smo v zavetju tople koče, kjer izvemo, da je Ermanovec najvišja vzpetina  v Stari Oselici, da je nad kočo Štor, da so še Špik in Vrh Slajke kot prsti iz razbrazdane  dlani.

Proti Sovodnju se vračamo po kolovozih ob robu jas, kjer so  se bohotili orjaški dežniki, ki so osrečili Karlija, Sonjo, Vinka in Jožeta. Tudi tintnice so se ponujale, a so bile prestare.

Prikrajšani za razglede in doživljanje mehke  raznolike  pokrajine smo si obljubili, da se bomo ponovno vrnili .

Za  prijeten zaključek pa je poskrbel Vlado. Za njegov »okrogli« praznik smo mu zaželeli, da se čim prej vrne med »ta pogumne« in se zahvalili za dobrote. Še na mnoga leta vsem Zimzelenom !

Besedilo: E. Brelih

Slike: Sonja Zalar Bizjak

18.10.2016
Zimzeleni v Čičariji

Vsi smo že nestrpno pričakovali naš pohod, ker smo bili namenjeni na Kranjsko reber, žal pa je bilo za dan pohoda napovedano zelo slabo vreme. Vendar se je naš vodnik Milan ponovno izkazal tudi za dobrega meteorologa in se odločil, da se odpeljemo na skrajni južni konec Slovenije, kjer nas je pričakalo sonce.

Skoraj popolna skupina Zimzelenov se je odpeljala proti Obrovu. Po obveznem okrepčilu v Kozini smo se odpeljali skozi vas Golac do izhodišča pohoda v vasici Zagrad. Po lepi, lahko vzpenjajoči se gozdni poti, smo se povzpeli na Malo Plešivico (953 m), kjer smo se razgledali po razgibani  okolici. Pogled nam je segal tja do koprskega zaliva in Učke, v smeri zahoda pa smo skoraj čisto blizu zagledali že večkrat osvojeni  Slavnik.

Po spustu do prelaza Velika vrata (761 m), kjer smo si privoščili kratek počitek in okrepčilo, se nas je večina odpravila še na sosednji vrh Velika Plešivica (908 m). Od tod smo se spustili nazaj na sedlo ter se odpravili po cesti proti Golcu, kjer nas je čakal avtobus in ostali člani skupine.

Veseli, da smo na pohodu spoznavali ta za nas bolj odmaknjeni del Slovenije, smo se v Obrovu ustavili še na dobrem pasulju in kozarcu pijače. Po postanku smo se polni zanimivih vtisov odpravili proti domu.

 Zahvaljujemo se tudi slavljenkama Marinki in Barbari ter našemu »meteorologu« Milanu za odločitev in lep pohod.

Zapis: Jana Kenk

Foto: J. Miklavčič, M. Jerman

02.10.2016
Pohod Zimzelenov s planine Pungrat na Kofce

V torek,  27. 9. 2016, smo se zbrali pred šolo Ivana Cankarja na Vrhniki. Jutro je bilo dokaj hladno, mi pa polni pričakovanj, ker je bilo napovedano lepo sončno vreme. Usmerili smo se proti Gorenjski ter se odcepili od avtoceste proti Tržiču in nato po Dolžanovi soteski do naselja Jelendol.

Od tu naprej je zmanjkalo asfaltne prevleke in v nadaljevanju poti nas je kar dobro pretreslo do planine Pungrat, kjer smo izstopili.

Planinska pot nas je vodila skozi gozd, po gorskih  pašnikih in jasah, kjer so se kazale posledice vrtinčastega viharja ter kmalu prispeli do planine Šija v višini 1528 m. Po krajšem postanku smo se nekoliko odpočili in okrepčali za nadaljnjo pot, ki je bila še pred nami. Preden smo nadaljevali s pohodom, nas je vodnik Milan razdelil v dve skupini.

Za težjo pot, imenovano Kačja pot na Froncov greben in naprej do Kofc, so se odločili mlajši, pogumnejši, ki jih je vodil vodnik Milan.

Ostale pa je po lažji poti vodila vodnica Sonja. Cilj obeh skupin je bila planina Kofce. Vse skozi nas je spremljala jesenska megla in nam zastirala poglede na vršace Kofce gora, Toplar, Malo Kladivo, Veliko Kladivo, Veliki vrh; skratka ves greben Košute se nam je skrival.

Koča na Kofcah ta dan ni obratovala, poglede pa so izvabljale prečudovite rože, ki bodo krasile naš skupinski posnetek. Proti poldnevu so se  megle toliko  dvignile, da  smo se lahko nagledali vrhov, ki smo jih prej le slutili.

Vrnili smo se do koče na planini Šija, kjer sta nas pričakali gospodinji in postregli z okusno joto. Slavljenec Milan je praznoval sedemnajsto obletnico Abrahama in postregel s krhkimi flancati in hišno specialiteto – ajdovimi štruklji - ovitimi s slanino in politimi s smetano ter nato lepo zapečeni v pečici. Zahvalili smo se mu za dobrote in čestitali za njegov jubilej.

Po teh dobrotah smo kočo zapustili in se zadovoljni odpeljali na Vrhniko. Hvala vodnikoma za lep dan in voznikoma za srečno vožnjo.

Besedilo: Dragica Petkovšek

Fotografije: Sonja Zalar Bizjak in Joža Miklavčič

18.09.2016
Zimzeleni na Pristovški Storžič

Prvi septembrski pohod na Pristovški  Storžič (1759 m) je kar lep zalogaj po dvomesečnem počitnikovanju, toda  Zimzeleni  se ne damo,  zato smo se odpravili korajžno na pot.

Prijetno sta  nas presenetili in razveselili Elica in Marta, ki sta se odločili, da bosta raziskovali Jezersko in okolico po učnih poteh, ki so speljane po Ravenski Kočni tja do Prodov.

Mi smo nadaljevali vožnjo proti Avstriji do mejnega prehoda Jezerski vrh, kjer smo na označenem parkirišču na slovenski strani izstopili.

Markirana pot z rdeče belimi markacijami nas je ves čas vodila  ob državni meji po avstrijski strani. Počasi smo se vzpenjali, pot je postajala bolj skalnata,  mokra in spolzka. Ob poti smo opazovali  različne svišče, ki nam naznanjajo, da smo zakorakali v jesenski čas. Tudi sonce in vetrič  sta nas spremljala ter ustvarjala prijetno vzdušje za klepet, kar je popestrilo naše razpoloženje. Na koncu je sledil še kar strm vzpon malo levo malo desno v zadnjem delu skozi ruševje do razglednega vrha.

Trud je bil  poplačan. Vrh je obeležen s kovinskim križem, prekrasni pogledi pa segajo na Jezersko dolino, Kamniško Savinjske Alpe, Koroško, Košuto in Julijce.

Za nekaj časa smo se prepustili še toplim žarkom jesenskega sonca in uživali naravne lepote gora. Po krajšem počitku in po preudarni odločitvi smo  se odpravili  po  zahtevnejši, a sončni in suhi poti v dolino. Tukaj nas je čakalo kar nekaj jeklenic, katere smo vsi počasi  in pazljivo premagovali. Nekateri so prav tukaj ugotovili, da zmorejo več, kot so mislili. Seveda gre največja zasluga za varen sestop našemu vodniku Milanu, ki je vse to skrbno načrtoval,  nam razložil, kako varno sestopati in nam  zaupal, da zmoremo. »HVALA MILAN«. V veliko pomoč so  bili nam in Milanu tudi  izkušenejši pohodniki, ki jih je razvrstil med nas.

Pohod smo zaključili pri Planšarskem jezeru.  Pohodniki,  ki so pred kratkim praznovali rojstni dan, so nas pogostili z različnimi dobrotami. Vsem iskrene čestitke in zahvala, še posebno »okrogli« Jerneji, ki nam je privoščila obilno pojedino.

 Doživeli smo veliko lepega in zanimivega, predvsem pa pridobili nekaj kondicije, da  smo  pripravljeni za naslednje podvige.

Zapis: Nežka Vihtelič

Slike: J. Miklavčič, M. Jerman

04.09.2016
Dvodnevni pohod po vzhodnem delu Pohorja

Nekaj Zimzelenov, Barjanov in Sončkov  se je 23. in 24. avgusta 2016 odpravilo na dvodnevni pohod po Mariborskem Pohorju.

Milan in Frenk sta 21 pohodnikov popeljala od Mariborske koče do razgledišča pri  zgornji postaji gondole in do cerkve sv. Bolfenka iz začetka 16. stoletja. Ko smo se razgledali po  dolini Drave, smo se podali do Ruške koče pri Arehu, kjer smo potem tudi prespali. Še pred večerom smo šli do Žigartovega vrha (1346 m), kjer stoji razpadajoči stolp.  Med potjo smo našli nekaj jurčkov, ki so nam jih prijazni kuharji v koči pripravili za pokušino.

Naslednji dan smo nadaljevali pot v sotesko Lobnice, kjer smo se preko zavarovanega gozdnega območja Pragozd Šumik, spustili do 24 m Velikega slapa Šumik (950 m n.v.). Spust do slapa in nazaj je bil kar malo velik izziv za nas, saj že dolgo časa nismo držali jeklenic in klinov. Po kratkem počitku smo zagrizli strmo v breg proti Koči na Klopnem vrhu (1280 m), kjer smo se zopet okrepčali in občudovali del Maribora in okolice.

Ostalo nam je še slabe tri ure poti do Koče na Pesku (1386 m). Razveselili pa smo se našega avtobusa, ki nam je pripeljal naproti ter nam skrajšal pot za kake pol ure.
Hvala vodnikoma za prijetno načrtovano in vodeno pot,  hvala vsem pohodnicam in pohodnikom za dobro vzdušje  na celotni poti in na svidenje na naslednjem pohodu.
Zapisala : Jerneja Telban

Foto: Stane Kržmanc

02.07.2016
Zimzeleni na Menini planini

Že dolgo načrtovana Menina, ki se je večkrat izmuznila, je končno osvojena. Pa ne iz dolin, ampak  po neskončnih poteh po njenem vršnem delu v najlepšem možnem času; sončna prostranstva, žive pašne površine s čredami ovac, konj in krav, temne samotne globače z obilico motne vode, jezerca, vrtače, brezna, mogočni gozdovi, posamezne smreke, gosti sestoji bukev, prijazna tišina  in drobno alpsko cvetje. To je več, kot smo si  želeli in pričakovali, ko smo zapuščali dolino.

Višina ni posebno velika, le tja od 1200 do 1500 m, a so na Šavnicah in Golem vrhu ter Vivodniku čudovita razgledišča. V katero koli smer smo se obračali, je bilo kaj videti. Od Snežnika do Medvednice, od Ojstrice do Triglava… in vse vmes  je bila nagrada za sicer sproščujočo  sprehajalno hojo – malo gor, malo navzdol po mehki gorski trati, po senčnem gozdu,  med vrtički, kjer gorski škrati čuvajo kamniške murke, malo po apnenčevih in dolomitnih skalah, ki se nastavljajo, da le dobimo občutek, da smo v sredogorju, kar  Menina je. Na koncu proti Golemu vrhu  pa  strm vzpon, da smo na polno zadihali svež gorski zrak.

Na jasi pod najvišjim Vivodnikom vabi prijazna obnovljena koča, kjer smo si  po povratku potešili žejo in lakoto. Nasproti se dviga hrib Špic z antenami in kapelico, ki so jo postavili pastirji v zahvalo za dobro pašo.

Da bi začutili obsežnost Menine planine (od Z do V cca 20 km, od S proti J cca 10 km), kajti prehodili smo le majhen vršni del, smo se od koče zapeljali mimo jezerca Biba in Planine Biba v Tuhinjsko dolino, prej pa iz Zadrečke doline do parkirišča.

Ob prihodu na Vrhniko smo si prijateljsko zaželeli, da se v jesenskem času vrnemo na pohode vsi zdravi in polni energije.

Našim  vodnikom smo se zahvalili za kvalitetno in uspešno vodenje, vsem planincem,  pohodnikom in ljubiteljem narave pa želimo čim več planinskih užitkov in varen korak, koder koli bodo občudovali lepote narave.

Besedilo: Jože Brelih

Slike: Sonja Zalar Bizjak

19.06.2016
Zimzeleni v Dolenjskih toplicah

Ujeti pravi dan za pohod je zadnje čase prava  loterija. Zimzeleni smo imeli srečo in zadeli terno.  

V lepem sončnem jutru smo se zgodaj odpravili proti Dolenjskim toplicam. V Žužemberku smo se ustavili na jutranji kavici in pot nadaljevali po dolini reke Krke. Med opazovanjem reke smo izvedeli  nekaj o lehnjaku, ki se nalaga v obliki apnenčastih plošč.

V Dolenjskih toplicah je prevzel  vodenje po krožni zeliščarski poti Plavica lokalni vodič, ki jo je podaljšal še za polovico arheološke poti.  Po prijetni hoji skozi Dobravo smo na križišču zavili proti Cerovcu in nato na zeliščarsko kmetijo Plavica, kjer so nam postregli z njihovim zeliščnim čajem in predstavili, kako kmetija deluje. Nadaljevali smo pot do parka zdravilnih  rastlin v Gorici.

Vrnili smo se na Cerovec do cerkve sv. Trojice. Po kolovozni poti smo nadaljevali pot do naselja Sel  in se po cesti vračali mimo pokopališča do križišča, kjer smo pohod tudi začeli. Ponovno smo krenili na gozdno stezico, ki je del arheološke poti, ki nas je pripeljala do parkirišča pred toplicami. Pohiteli smo na avtobus in pričelo je deževati. Z veseljem smo zavili v gostišče Kolesar v Dolenjih  Sušicah.

Zelo nam je teknila topla malica in sladica. Med uživanjem ob hrani se je zunaj razbesnela močna  nevihta, a nas je ob odhodu zopet pozdravilo sonce.

Naši vodiči zaslužijo oceno odlično,  saj so skoraj do minute natančno programirali pohod v sončnem vremenu.
                                                                                                                                            

Zapis: Karli Mesarič

Slike:  Milan Jerman

30.05.2016
Valvasorjev dom pod Stolom

V ponedeljek,  23. maja 2016, smo pohodniki Zimzeleni zaradi slabe vremenske napovedi za torek, 24. maja, že skoraj obupali nad načrtovanim pohodom.

Z veseljem smo prebrali obvestilo, da je pohod pod Stol prestavljen za en dan.

Odpeljali smo se proti Žirovnici na Gorenjskem in med potjo na počivališču Voklo použili jutranjo kavo. Od daleč smo gledali na tako poznano »Monštranco«, ki je bila naš cilj. To je del Karavank, ki so zelo prijazne z južne, naše strani, drugačne pa  z avstrijske.

Na parkirišču smo oprtali nahrbtnike, ki nam jih je z obilno malico v obliki cule, obtežila jubilantka Darka in se odpravili po poteh Jalnovega Ovčarja Marka, ki je križaril s svojimi ovčicami pod mogočnim Stolom.

 Vodnik Frenk nam je z besedo delil  še nekaj napotkov in kolona je krenila mimo pašnika s čredo krav, v hrib. Med potjo smo klepetali in opazili tudi nekaj cvetlic: mračice, dolgolistno naglavko, šmarno hrušico, mačje uho…

Pot se kar ni hotela zravnati. Po približno dveh urah vzpona smo dospeli do Valvasorjevega doma na višini 1181 m. Po postanku in okrepčilu smo pot nadaljevali do  Zabreške planine, od koder smo imeli lep razgled na gorenjsko pokrajino okoli Radovljice in Bleda, Julijce s Pokljuko in Triglavom, Jelovico,  Mežaklo. Na Zabreški planini smo naredili še nekaj fotografskih posnetkov in se zadovoljni vrnili v dolino.

Kot rojena Bohinjka se pogosto vozim na Gorenjsko in vedno občudujem Monštranco.

Že več let sem  načrtovala pohod na Stol, vendar se mi do danes načrt ni uresničil. Čeprav kar utrujena po povratku, sem bila zelo vesela, da sem se močno približala »sliki iz daljave«.

Hvala vodnikom in prijetni družbi za nov podvig in prijeten dan.

Zapisala: Marjana Kolenko

Slike: Sonja Zalar Bizjak, Milan Jerman

12.05.2016
Zimzeleni na pohodu iz Kočevja na Jelenov studenec

Opremljeni za vsakršno vreme in dobre volje smo se Zimzeleni vkrcali v avtobus z željo, da bomo kljub vsem čudnim napovedim imeli prijeten dan. Ko smo se bližali Velikim Laščam,  nas je naš vodič Milan seznanil s potekom pohoda in omenil, da se prav ta čas (10. maja) na 140-to obletnico rojstva našega pisatelja Ivana Cankarja vozimo skozi dolino rojstnih krajev nekaterih naših pomembnih pisateljev (Trubar, Levstik, Stritar).

V spomin na ta dan nam je naša Elica prebrala Cankarjevo črtico »Enajsta šola, bog s teboj«, v kateri je opisal svoje doživetje v prvem šolskem dnevu. Šele sedaj smo jo bolje doživeli kot v šolskih časih. Pod vtisom Cankarja smo si že močno želeli dišeče skodelice kave in res smo si jo privoščili ob prijetnem klepetu v Kočevju. Tam se nam je pridružil še Milanov znanec in pohodnik skupine Cekinčkov, Metod.

Med vožnjo med Ribnico in Kočevjem se je ponujalo par dežnih kapljic, kar je bilo vse v tem dnevu. Dokončno prebujeni smo takoj po Kočevju zapustili avtobus in se odpravili po strmejši gozdni  Kalanovi poti proti  Koči pri Jelenovem studencu v pogorju Stojna. Med premori smo si od  blizu ogledali nekatere že znane in neznane rastline: kopitnik, brstično konopnico, velecvetni salomonov pečat, naglavko, gnezdovnico itd. Med potjo smo videli nekaj mogočnih smrek in se veliko šalili med drugim tudi na račun medvedov, ki jih je v teh gozdovih kar precej. Zadovoljni smo bili, da se z njimi nismo srečali. Nekje proti zadnjemu delu poti do Koče pri Jelenovem studencu smo se razdelili na dve skupini. Ena je krenila za Metodom po gozdni strmejši poti, druga pa z Milanom po cesti.

Presenečeni smo bili, da smo šele ob hoji navzdol zagledali na zeleni jasi  Kočo pri Jelenovem studencu, ki je na nadmorski višini 850 m. Kočevski planinci jo upravljajo od leta 1953 in je bila večji del obnovljena v letu 2000. Sedaj je »družinam in okolju« prijazna koča. V koči nas je pričakala ogrevana jedilnica z okusno izdatno enolončnico in s prijaznima oskrbnikoma. Celo posušili smo si lahko prepotena oblačila.

Po prijetnem druženju in skupinskem fotografiranju pred kočo smo se zadovoljni podali po delno Grajski in Trimčkovi poti mimo nekaterih zanimivih oglednih točk, ki jih bomo kdaj drugič obiskali (razvalina gradu Fridrihštajn, Ledena jama, Mestni vrh z razglednim stolpom…). Pot navzdol je bila tudi dokaj strma, vendar nam je ob Karlijevih dovtipih hitro minila in že smo bili pri oranžnem lepotcu, s katerim nas je voznik Jože preko Sodražice, Cerknice in Logatca varno pripeljal domov.

Hvala Milanu in Elici za še eno lepo druženje.

Zapisala: Nataša, Janez Medic

Foto: Milan Jerman

01.05.2016
Pohod Zimzelenov po okolici Hotedršice

Vsak naš pohod je doživetje, pa čeprav gremo samo  po bližnji okolici naše občine. Hodimo na svežem zraku in  izvemo  in vidimo marsikaj zanimivega in lepega, za kar poskrbijo naši vodniki. Tokrat je bil vodnik Frenk Petrič. Prvi postanek smo naredili na Kalcah v Gornjem Logatcu, kjer smo se v bližnjem lokalu okrepčali z jutranjo kavico, s katero nas je častila Anka za srečni dogodek, kajti dobila je pravnukinjo.

Dobro razpoloženi smo se peljali do Hotedršice in zapustili avtobus. Nato smo nadaljevali po makadamski poti skozi dolino, ki se imenuje Žejna dolina  ali dolina Žejske vode  med Rovtarskimi Žiberšami in Hotedršico (no pa to je samo ime doline), kajti žejna ni nikoli zaradi obilja vode. To je dolina z močvirskimi travniki, ki so življenjski prostor nekaterih tudi redkih rastlin in živali.

Na obeh straneh poti so potočki, ki tečejo po tej dolini in tudi poniknejo. Žejske vode  poniknejo v več ponorih pri Hotedršici, nekaj pa v  Kmetovo brezno.

Na teh vlažnih tleh  so nas pozdravljale rumeno cvetoče kalužnice in vmes  tudi zimske preslice. Tu raste tudi mesojeda  dolgolistna rosika, a zdaj je zanjo še prezgodaj.

Ko smo počasi zapuščali to zamočvirjeno  dolino, nas je pot vodila malo višje mimo lepih zelenih pašnikov, na katerih smo videli tudi nekaj spomladanskih cvetic in sicer: spomladanski svišč, mračice, kukavice in še bi lahko naštevala.

Prišli smo na pobočje Hotenjskih Žiberš in odprl se je pogled na bližnje zaselke, kot so Medvedje Brdo, Sv. Trije Kralji in v daljavi  zasneženi visoki vrhovi Blegoša,  Ojstrice, Jelovice. Na tem območju ni veliko hiš, tu pa tam je kakšna kmetija z obrati za predelavo lesa.  Na kmetiji odprtih vrat Tumle smo se ustavili si privoščili malico iz nahrbtnika, ki smo jo bili po že daljši hoji kar potrebni. Gospodinja pa je hitela kuhati čaj. Lahko smo si ogledali tudi notranjost zelo stare hiše.

Okrepčani smo nadaljevali pohod skozi bujno pokrajino, ki  nam je nudila posebne užitke s pogledom na studenčke  po Zeleni dolini ob potoku Hotenjka. Ob poti se nam je še posebej vtisnil v spomin Gospodov studenec. Zanimiva je pot te Hotenjke. Preden ponikne v podzemlje, je na ponoru postavljen Tomažinov mlin, edini tak še delujoči v Sloveniji na požiralniku. Voda pada na mlinska kolesa, nato izgine v podzemlje. Na dan pride v Močilniku in v Divjem jezeru v Idriji. Pa recite, da ni nekaj posebnega!

Še eno zanimivost ima okolica Hotedršice, zemljanke za shranjevanje poljskih pridelkov. To so »kašče«, sezidane s kamna, vkopane v zemljo in pokrite z rušo s treh strani. Tako se v njih ohranja stalna temperatura…

Nekateri pohodniki so imeli tudi to srečo, da so našli ob poti mavrahe ali smrčke. Tudi to je bilo eno lepo doživetje, pa še slastna večerja.

Po štirih urah zanimivega  pohoda smo prišli v Hotedršico. Tam nas je čakal oranžni lepotec, ki nas vedno razveseli. Hvala šoferju za srečno vožnjo in našim vodnikom, ki nam lepšajo pohodniške dneve.

Srečno do naslednjič!

Besedilo:  Dragica Petkovšek

Slike: Milan Jerman, Sonja Zalar Bizjak

14.04.2016
Zimzeleni od Beke do Jezera

Nekateri pohodniki so izrazili željo po ponovnem pohodu po divjem kanjonu  Glinščice s kraško rečico z več imeni, dolino nad Trstom, ki je italijanska, po duši pa slovenska.

Te doline ni izoblikovala  le reka, ampak tudi tisočletna erozija,  pa stari  Rimljani, ki so zgradili vodovod, železnica, tihotapci soli, perice in mlinarji. In kje je Jezero brez vode, pa Dolina na hribu in Boršt brez gozda?  Po progi, kjer je nekoč sopihal vlak, in po poteh, kjer so tovorili sol, danes sopihajo sprehajalci, pohodniki, kolesarji, s skalnih sten pa visijo plezalci. Vse to je dolina Glinščice; in čeprav je kanjon dolg le dva kilometra in pol, je prava zakladnica zgodovinskih zanimivosti in naravnih lepot. Območje je bilo zato že pred dvajsetimi leti razglašeno za naravni rezervat.

Tokrat smo začeli pot iz vasice Beka, se spustili do zaselka Botač, kjer se prečka meja z Italijo. Do pred nekaj let je bilo to območje vključeno v zaščitni obmejni pas, kar je še dodatno oviralo ogled Glinščice. Med potjo  po soteski so se nekateri povzpeli do cerkvice sv. Marije na Pečeh. Po legendi naj bi jo dal sezidati Karel Veliki, hudi grešniki pa naj bi tja gor romali bosi. Še nekaj višje se je bilo treba povzpeti do spomenika italijanskemu plezalcu Emiliu Comiciju, od koder je  lep razgled daleč naokoli.

Mnogo je zanimivega in lepega, zato pot pod noge in na ogled!

 Po poti proti Boljuncu smo se spogledovali z razgledniki na vrhu skalnih sten in tja gor smo se morali še povzpeti do vasice Jezero, kjer je čakal prevoznik.

Za še lepše doživetje te kraške pokrajine je pripomoglo lepo pomladno in sončno vreme, dišalo je po cvetju raznih grmovnic, šparglji so vabljivo kukali iz dračja, za prijetno vzdušje v skupini Zimzelenov, pa tako kot vedno znamo poskrbeti sami.

Zapisala: Ivanka Sluga

Slike:  Joža Miklavčič, Milan Jerman

26.03.2016
Zimzeleni skoraj na Vrhu Sv. Treh Kraljev

Za drugi marčevski pohod Zimzelenih pratike niso napovedovale prav zanesljivega vremena, zato se je naše vodstvo odločilo za varno varianto blizu doma – za pohod na Vrh Sv. Treh Kraljev in nato čez Goropeke v Žiri.

Začeli smo v Kalcah z Jožetovo rojstnodnevno kavo in Marino rojstnodnevno potratno  potico. Od tam nas je avtobus potegnil še do doline Sovre. Po zložni poti smo šli proti toku tega potoka mimo lokalne elektrarnice, Ciganske jame in (letos kopnega) ogrodja za ledeni plezalni poligon. Nato smo zavili malo v breg in gozd, pri Hlevnem vrhu pa spet prišli na vozno cesto in po položni smeri prispeli do koče  na Vrhu pri Sv. Treh Kraljih. Zelo nizka oblačnost nas je odvrnila od zadnjega vzpončka do razgledne ploščadi ob cerkvi, saj nismo imeli pri koči prav nič slabšega razgleda (na nekaj bližnjih dreves in cunjaste oblake).

Po malici je šlo v glavnem samo še navzdol. Je pa skozi oblake začelo previdno kukati sonce. Čim bolj smo se mimo Goropek bližali Žirem, toliko pogumnejše je postajalo in v Žireh se že skoraj ni več skrivalo. (Kasneje na Vrhniki je bilo pa sploh že kar vroče).

V Žireh smo bili povabljeni k županu (popravek: v gostilno Župan) na rojstnodnevno pohorsko mineštro. Prijetno okrepčanim nam je kratka vožnja do Vrhnike prav hitro minila, še bolj pa nam je skrajšal čas Frenk, ki se je prijetno razgovoril.

Tako nam torej tudi kilava vremenska napoved ni mogla skisati veselja in pokvariti druženja. Pa tudi kilometraža in trajanje pohoda sta bila čisto spodobna.

Besedilo: Uroš Aleksič

Slike: Sonja Zalar Bizjak, Joža Miklavčič

11.03.2016
Zimzeleni po Rupnikovi liniji

Iz prave pomladi z množico zvončkov ob cesti smo se odpeljali proti Smrečju nad Vrhniko, kjer je bilo tudi belo, a od snega. Na poti proti Lavrovcu smo gazili 20 in več cm snega. Presenetila nas je tudi snežna ploha, tako da je bila zimska idila popolna.

Na Lavrovcu  (888 m), poznanem kot s soncem obsijanem območju, nas je pričakala  še gosta megla, ki nas je prikrajšala za zimske razglede.  Tam je postavljen  heliograf, ki pa je bil zamašen. Pot smo nadaljevali proti zgornjemu delu vasi Goli Vrh, kjer je  Milan predal vodenje domačinu, Petru Oblaku– vodiču, ki ima na svojem zemljišču velik bunker v sklopu Rupnikove linije. Sam ga je uredil in izobesil slovensko zastavo.

Zaradi visokega snega se nismo povzpeli na Goli vrh (962 m), ki je najvišja vzpetina grebena Žirovskega  vrha  (znan kot nahajališče uranove rude). Prijazni vodič Peter nam je s traktorjem očistil pot do vhoda v nedokončano slemensko utrdbo, katere vhod je bil ob začetku druge svetovne vojne zaminiran. Do tedaj je bil vhod skozi strelno lino na vrhu utrdbe.

Da bi razumeli, zakaj je nastala Rupnikova linija (po jugoslovanskem generalu Leonu Rupniku), nam je vodič Peter  razložil zgodovinska dejstva tistega časa. Rupnikova linija je bila razdeljena na šest sektorjev od Sušaka preko Cerknice, nad Škofjo Loko in kasneje tudi na Koroško. Mi smo obiskali tretji sektor s sedežem na Vrhniki in sicer njegov južni del na Žirovskem vrhu. Edina dobra stvar gradnje te linije, ki je zaposlovala od 15 do 40 000 domačinov,  je bil njihov zaslužek. Utrdbe niso bile nikoli uporabljene in so bile po drugi svetovni vojni pozabljene.

Šele v zadnjem času je možen ogled Rupnikove linije in slemenske utrdbe Goli vrh. Ta slemenska utrdba je dolga 200 m v hribu. Do vrha, kjer so strelne line, je 25 m. V utrdbi, ki ima močno razvejane hodnike, vse betonirane, z vodnim rezervoarjem in električno centralo, skladiščem streliva in prostori za 200- člansko posadko, bi bilo mogoče kljubovati tedanjim rušilnim bombam.

Danes je ta objekt namenjen vodenim ogledom, razstavam, koncertom, urejeno je celo balinišče.

Kljub pravim zimskim razmeram in megli, ki nas je  motila na celotni poti, smo bili zadovoljni, da smo v bližnji okolici  spoznali del naše zgodovine.

Besedilo: Andrej Štular

Slike: Joža Miklavčič, Milan Jerman

14.02.2016
Zimzeleni v Krajinskem parku Rožnik

Na letošnji pustni torek je bilo napovedano tako slabo vreme, da bi bila načrtovana tura prenevarna. Vodnik Milan je imel pripravljeno in že ogledano drugo pot v Krajinski park Rožnik. Napotili smo se proti naši prestolnici, beli Ljubljani, prav te dni uradno imenovani ˇZelena prestolnica Evropeˇ to leto.

Izhodiščna točka je bila avtobusna postaja v Tivoliju ob Moderni galeriji, samo korak od centra mesta. Z nasprotne strani kar vabi na obisk obnovljena in razširjena Narodna galerija.

Na začetku parka stoji srbska pravoslavna cerkev in spomenik reformistu Primožu Trubarju, utemeljitelju slovenskega jezika. Stopili smo po promenadi, ki popelje Ljubljančane iz objema betona in asfalta v živo zeleno naravo. Pot presekata cesta in železniška proga. Da ni tako moteče, so jo speljali v podhod, da nas pot varno popelje na sprehajališče in v park.

Iz mesta so pritekle vesele razigrane maškare. Mi pa smo se v popolni pohodniški opremi namenili proti Tivolskem gradu, katerega čuvajo štirje bronasti psi brez jezikov. Lastniki gradu in dogajanje v njem so se skozi čas zelo menjali, trenutno je v njem Mednarodni grafični likovni center. Iz parka potekajo sprehajalne in rekreacijske poti, najbolj zanimiva je tri km dolga Jesenkova pot, imenovana po botaniku Franu Jesenku (1875-1932), ki se je boril za zaščito tega območja pred pozidavo. Krajinski park Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib so zavarovani od leta 1984. Poraščen je s samoniklo gozdno vegetacijo pa tudi z barjansko floro na mokriščih.

Pot nas je vodila nad Cekinovim gradom, Halo Tivoli in razvalinami hotela Bellvue. Na Šišenskim hribu smo se povzpeli do sodniškega stolpa stare smučarske skakalnice, na kateri je še skakal Janez Polda. Od tu smo se usmerili v Mostec, kjer so štiri nove skakalnice (s plastiko). Snega ni, za umetni sneg je pretoplo, zato ne delujejo. Povzpeli smo se po stopnicah na hrbtišče srednje skakalnice, da bi vsaj malo podoživeli občutke skakalcev in se slikali za spomin. Od skakalnice smo šli ves čas po gozdu proti Cankarjevemu vrhu, ki ga je zelo prizadel žled izpred dveh let. Zmotila nas je napol porušena hiša, z grozljivo ograjo in še bolj gnusnimi napisi. A na oknu so bili še živi nageljni.

Odmor in kavico smo si privoščili v gostilni Rožnik pod veličastno cerkvijo Marijinega obiskanja. Sem prihajajo Ljubljančani z rdečimi nageljni za prvi maj, na šancah je veselica, pod cerkvijo pa kres.

 Tudi naš pisatelj Ivan Cankar je tu iskal navdih in energijo za pisanje. V gostilni je živel od 1910 do leta 1917. Pod drevesi je njegov spomenik, ki sicer ne gleda proti Vrhniki, a mi vemo da jo je imel v srcu. Vrhničani smo imeli organiziran tradicionalni Cankarjev pohod, a je žal zamrl. Vidna je še markirana trasa.

Po oddihu smo se vračali nad Živalskim vrtom in Mestno vrtnarijo v Tivoli. Na stopnišču nad otroškim igriščem in bajerjem nas je pozdravil Kalinov Deček s piščalko, simbol RTV Slovenije, ki so ga nepridipravi že večkrat ukradli. Dolgo se nismo zadrževali, ker smo imeli dogovor z našim prevoznikom, da ni ob  prometni cesti predolgo čakal.

Imeli smo lep in zanimiv pohod.

Zapisala: Mari Malovrh

Foto: Vlado Nikolić in Milan Jerman

31.01.2016
Zimzeleni na Malem Ovčjaku nad Branikom

Bilo je hladno, rahlo megleno jutro, a obetal se je lep dan, zato drugega pohoda v tem letu ni hotel zamuditi noben Zimzelen. Bili smo polnoštevilni. Kras smo že večkrat prehodili po dolgem in počez, a na Malem Ovčjaku, kamor je načrtovala pohod  vodnica Sonja, še nismo bili.

Kraška pokrajina je v tem času še umirjena in zaspana. Divje barve ruja in trt, ki smo jih občudovali jeseni, so izginile. Travniki so prekriti s slano, vinogradi so goli, večinoma že obrezani. Le kakšen delno zamrznjen kal se zaleskeče tu in tam.

Že med vožnjo smo opazovali vrhove okoli Šumke, kjer je leta  2006 divjal strašen uničujoč požar. Zgoreli so prostrani borovi gozdovi, ki so dajali senco pred prehudo sončno pripeko. Zdaj tam že poganja neprehodno robidje ter gacija in mladi črni bori, ki le še nekaj ne bodo zakrivali  razgledov. Urejene so  gozdne ceste in požarne poti kot posledice požara.

Avtobus nas je pripeljal  nad kraj Branik, od koder smo šli proti zaselku Pedrovo (377 m), ki se stiska na terasi ob cerkvi sv. Duha. Cerkev je kultnega pomena še iz prazgodovinskih časov. Celo radiostezisti  potrjujejo sevanje energij. Te smo si v kratkem času nabrali tudi mi.

Bili smo presenečeni nad lepo urejenim spomenikom padlim borcem iz leta 1945. Tri dni prej je bila tu tradicionalna spominska slovesnost v spomin na tragične dogodke. »Primorci se ne damo!« je rekel Milan. Tu se zgodovina  ne pozablja – smo razumeli mi.

Pot smo nadaljevali skozi listnati gozd, kjer prevladuje kostanj.  V tem delu so tla flišna, pod vrhom grebena se začno apnenčasta. Pred uničujočim požarom so tod šumeli črni bori, po požaru je bila kamnita goličava, danes po desetih letih pa je neprehodna goščava, skozi katero nas je vodila ozka kamnita steza. Na vrhu  so še vidni ostanki prazgodovinskega gradišča. Tam je bilo malo prostora, le komaj za skupinsko slikanje, a pogled je bil neskončen. Kar zavrtelo se nam je  - ves svet v malem je bil naš. Vrh je kot balkon nad Krasom in Tržaškim zalivom, Snežnik, Komenski kras, Vipavska Brda, Trnovski gozd, Nanos…v ozadju pa Julijske Alpe. Če ne bi bilo meglic v daljavi, bi videli celo morje. Trenutek za užitek!

Še bi ostali na tem vrtiljaku, a čakala nas je krožna pot do Branika. Zlagoma smo stopali po gozdni poti in nato previdno drug za drugim po sicer ne preveč prometni cesti do Branika. Branik je lepo mesto v dolini kraške, presihajoče reke Branice. Na manjši vzpetini dominira grad Rihemberk, ki ga niso mogle uničiti vse vojne. Upajmo, da ga ne bo brezbrižnost današnjosti.

Ob topli malici smo se razgovorili in razživeli, nato pa se dobro razpoloženi preko Vipavske doline vračali domov. V daljavi nas je še za slovo s pobočja hriba  Golec pozdravljal napis TITO, ki ga domačini čuvajo, ker se zavedajo, da jim je NOB priborila življenje v Sloveniji.

Zapisala: Anka Pažin

Slike: Joža Miklavčič, Sonja Zalar Bizjak

14.01.2016
Zimzeleni na letošnji prvi pohod k morju

Po burnem vremenskem dogajanju z nevihtami in močnim vetrom so vremenarji za dan našega pohoda napovedovali izboljšanje in res so nam višje sile namenile en lep sončen in topel dan za potep ob morju.

Krog smo začeli v Strunjanu, se mimo cerkve povzpeli do križa, od koder je lep pogled na klife, cel strunjanski zaliv in na morje. Legende in zgodovina pa imajo kaj povedati o dogodkih na tem vrhu. Zavarovan krajinski park s solinarsko tradicijo in  lepo urejeno peš potjo, po kateri smo prečkali soline, smo se na drugi strani Piranskega zaliva povzpeli proti Pacugu in Fiesi. Fiesa je zanimiva po sladkovodnem jezercu, ima  lepo urejeno zelenico ob morju s hotelom in kampom. Na prijetno toplem soncu smo se posedli in si vzeli čas za počitek in sendvič.

Nekje na pol naše poti smo bili pri cerkvi  sv. Jurija in nato kmalu pri rtu Madone. Ob  naplavinah na cesti pa so bile še vidne posledice razburkanega morja prejšnjega dne. Tartinijevega  trga tokrat ni zalilo. Po klepetu ob kavici smo nadaljevali pot skozi Portorož, mimo avditorija v tunel, ki je bil nekdaj del ozkotirne proge med Trstom in Porečem. Danes je to lepo vzdrževana pot za pohodnike in kolesarje.  Je pa tudi zelo skrajšana pot med Portorožem in Strunjanom. Krog smo sklenili v gostilni v Strunjanu, kjer so nam postregli z dobro hrano.

O vsem lepem, kar smo doživeli, je težko zapisati; preprosto, doživeti in prehoditi je treba okoli trinajst kilometrov poti v lepem sončnem zimskem dnevu.

Zapisala Ivanka Sluga

Slike: Jožef Miklavčič

24.12.2015
Zimzeleni na Štefanji Gori

December. Veseli december – morda?! Kakor za koga. Dnevi se v tem času vrtijo z veliko hitrostjo, tako da smo še komaj ujeli čas za naš letošnji zadnji pohod.

Z  megleno sive Vrhnike smo se odpeljali proti Gorenjski, kjer nas je pozdravilo prijetno zimsko sonce. Že od daleč smo opazovali planoto pod Krvavcem, Štefanjo Goro, kamor smo bili namenjeni.

Vesela sem bila, da sem spet med svojimi pohodniki in da si bomo sončno doživetje  ob koncu leta lahko delili.

Kmalu smo se pripeljali v Adergas, kjer je vodnik Milan povedal nekaj zanimivosti o imenu in kraju. Nato nas je pot vodila ob samostanskem obzidju do gozdne stezice, ki je za ogrevanje  kar precej strma.  Kmalu je postala prijazna, sprehajalna.

Na razpotju leve poti mimo «šterne« in desne mimo »klopc« stoji zvonček želja. Zazvonil je kar 37 krat in upam, da se bodo drobne želje vseh pohodnikov uresničile.

Krenili smo levo in kmalu ugledali prav tako s soncem obsijane Julijce.  Potka se nato izvije iz gozda na obsežen travnik, ki so ga predniki iztrgali gozdu za pašo konj. Na vrhu vzpetine pa se je prikazala »bela lepotica«, cerkvica  sv. Štefana z bogato zgodovino.

Do nje se  je treba še malo potruditi, a kaj ko korak začne zastajati… Pogledi  uhajajo proti Krvavcu in na gore za njim.

Na samotni kmetiji pri Mežnarju smo uživali na soncu in se okrepčali. Kako lepo bi bilo tu sedeti do večera in opazovati oranžno žareče sonce, ki tone v gorenjske ravnice…

Toda ura se je prehitro vrtela, zato smo zapustili kmetijo in se spustili po travniški preprogi  drobnih marjetk. Marjetke v zimskem času ali pogled na najvišje vrhove Kamniških Alp – težka odločitev, a treba je bilo proti klopcam in v dolino.

Še topla malica, klepet in najlepše želje za zaključek. Kako malo je treba, da je človek srečen.

 Vsem pohodnikom, planincem, vodnikom,  organizatorjem  in vsem dobrim ljudem želim še mnogo prijetnih pohodov, druženj in prijateljevanj, kajti svet je lep, saj ga sonce napravi svetlega; luna skrivnostnega; vihar in nevihte razburljivega; drevesa, hudourniki, gore, hribi in cvetje pa skrivnostnega.

Uživajte te skrivnosti.

Zapis: Elica Brelih

Slike: Joža Miklavčič, Sonja Zalar Bizjak, Milan Jerman

21.12.2015
Zimzeleni na Čelkovem vrhu

V hladnem in meglenem torkovem jutru smo se zbrali, v upanju, da nas morda na cilju našega izleta pričaka lepše vreme.

Z avtobusom smo se odpeljali mimo Logatca in Godoviča proti našemu cilju – 1.106 m visokem Čelkovem vrhu. Po krajšem postanku v Črnem Vrhu smo se odpeljali še nekoliko naprej, izstopili in se napotili levo po cesti do naselja Šajsna Ravan, od tam pa v desno v breg po markirani planinski poti.

Okoli nas so se podile megle in le sem ter tja smo v dolini opazili kraj zadnjega postanka. Po slabi uri zmerne hoje smo dosegli vrh. Vreme je počasi postajalo prijaznejše, vendar nas je hladen veter hitro pregnal nazaj v zavetje gozda. Napotili smo se do obnovljene kmetije Furlan, kjer smo si privoščili počitek in okrepčilno malico. Od tam smo se povzpeli še na bližnji razglednik, nato pa se vrnili na pot in do parkirišča ob cesti. Ob povratku v Črni Vrh pa se je izza oblakov le prikazalo sonce in nas pobožalo s svojimi žarki.

Po  malici v gostišču »Metka« smo se prijetno utrujeni in dobre volje vrnili domov, upajoč, da nas vreme ne bo razočaralo niti na zadnjem letošnjem pohodu.

Zapisal: Janez Kenk

Fotografije: Joža Miklavčič in Milan Jerman

01.12.2015
Zimzeleni na Zasavski sveti gori

Letošnja topla in sončna jesen nas je kar malo razvadila. Šele proti koncu novembra se je ohladilo in zapadel je prvi sneg. V mrzlem in oblačnem dnevu smo se zato podali  le na Zasavsko sveto goro (852 m).

Po obvezni jutranji kavici  v Hotiču smo z Vač krenili proti našemu zastavljenemu cilju. Zadnji del poti smo hodili po zamrznjenem snegu. Previden korak in naše izkušnje so nas varno privedle do vrha, kjer stoji baročna cerkev Marijinega rojstva.

Zaradi oblačnega vremena  prav lepega razgleda ni bilo in smo se kar hitro odpravili v bližnji planinski dom. Dva naša pohodnika, dva Janeza, dva slavljenca, sta poskrbela, da nismo ostali lačni in žejni.

 Obema lepa hvala, naj jima zdravje še dolgo dobro služi, da bomo skupaj hodili in uživali v prijetni  družbi in v lepi naravi.

Hvala tudi vodniku za vso skrb in dobro vodenje skupine.

Dan se je že prevešal v noč, ko smo prispeli domov in si rekli: »Spet smo preživeli en lep dan.«

Zapisala: Barbara Petrič

Slike: Sonja Zalar Bizjak, Joža Miklavčič in Milan Jerman

13.11.2015
Novembrski pohod Zimzelenov na Šebreljsko planoto

Jutro ni bilo jasno kot že nekaj dni poprej, a vedeli smo,  da sonce  bo. Veselo razpoloženi smo krenili na pot. Prvi postanek na jutranji kavici, ki jo je častila Nati, je bil v Spodnji Idriji.

Po okrepitvi smo nadaljevali pot ob reki Idrijci do Stopnika, kjer smo zavili po vijugasti in strmi cesti do Šebrelj. Tam smo se odpravili do cerkve sv. Ivana, ki velja za najmočnejšo primorsko energijsko točko in čudovit razglednik.

Od tukaj smo se podali mimo lovske koče v Laščah in Lojnskega brda na travnati grič z imenom Vrhovec ali Lokvarski vrh (1079 m). Tu se nam je odprl prečudovit razgled na bližnje in daljne hribe in gore.

Z Vrhovca smo se spustili do Idrijskih Krnic,  med potjo pa občudovali prelep pogled na urejene kmetije, posejane med hribčki in dolinicami. V Krnicah smo se ustavili na veliki kmetiji Pr` Kendu, kjer so nas pričakali z
dobrodošlico  in sirom. Na kmetiji se ukvarjajo s proizvodnjo mleka in mlečnih izdelkov. Nakupili smo nekaj domačih dobrot za domov.

Posedli  smo se v avtobus in se po ozki in vijugasti cesti odpeljali do Spodnje  Kanomlje, kjer smo imeli kosilo-večerjo v menzi tovarne Kolektor. Dali smo si duška, da smo lahko vzdržali do doma.

Za konec - z eno besedo - preživeli smo prekrasen jesenski dan !    

Zapisal: Karli Mesarič

Slike: Joža Miklavčič, Janez Cerk

04.11.2015
Pot po Krasu

V torek,  27. 10. 2015 smo se Zimzeleni  odpeljali  proti Krasu z namenom, da prehodimo zahodni niz vrhov Črnih hribov.  Peljali smo se mimo Štanjela, Komna, Temnic  do  sedla med Vrtovko in Renškim hribom, kjer smo izstopili. Pozdravil nas je lep sončen dan s pogledom na Novo gorico in okolico.

Prehodili smo tudi del poti, ki se imenuje Pot miru. V  teh krajih  je med 1. svetovno vojno potekal del Soške fronte, kjer so se italijanske in avstro-ogrske enote  bojevale za naše  ozemlje. Avstro-ogrske vojake je vodil  general Boroević.

Najprej smo se povzpeli na Renški vrh, nato pa nadaljevali čez Veliki vrh, Fajtji vrh in Veliko Medvejšče do Cerja. Med pohodom smo občudovali prelep pogled na čudovite barve jesenskega ruja. Barve so žarele v rumeni, zeleni, oranžni , rdeči in temno rdeči barvi. Ne vem kateri odtenek barve je bil lepši. Lahko pa si v teh odtenkih predstavljaš tudi prelito kri  vojakov, ki so padli v eksplozijah granat, min in drugih sejalcev smrti.

 Na Cerju stoji trdnjavi podobna zgradba, posvečena braniteljem slovenske zemlje.  Sedemnadstropni spomenik povezuje preteklost, sedanjost in prihodnost slovenskega naroda. Izpred stavbe je veličasten razgled do Jadranskega morja, Dolomitov, Julijskih Alp, Vipavske doline in na Soško ravan.

Iz  Cerja smo odšli proti Lokvicam. Smerokaz nam je pokazal pot do kamnitega prestola, poimenovanega po armadnemu poveljniku avstro-ogrske vojske, generalu Boroeviću. Poleg stoji spomenik, posvečen nadvojvodi Jožefu, poveljniku avstro-ogrskega VII. korpusa. Na spomeniku so granate, ki predstavljajo strani neba.

Po vrnitvi na pot, ki vodi do Lokvic smo skrenili s prave poti. Vendar smo bili nagrajeni, saj smo videli še jamo Pečinko, ki sta jo obe vojski uporabljali za zaklonišče ter se povzpeli na razgledni vrh Pečino, od koder so vojaki  so imeli pregled čez ves predel fronte tega dela Krasa. V lepem vremenu in toplem soncu nam ni bilo odveč, da smo podaljšali pohod, ki smo ga zaključili v Lokvicah. Avtobus nas je zapeljal do  turistične kmetije Grča, kjer je po obilnem kosilu in ob dobri kapljici družba oživela. Bil je skoraj že mrak, ko smo prispeli domov.

Zapisala: Marta Popit

Fotografije: Joža Miklavčič, Sonja Zalar Bizjak in Milan Jerman

14.10.2015
Zimzeleni obiskali Dragov dom na Homu

Vsak drugi torek v mesecu  je rezerviran za pohod Zimzelenov. Že nekaj časa prej naši vodiči skrbno spremljajo vremensko napoved, ki pa za torek, 13. oktobra,  ni bila najbolj obetavna. Zato je bil predlog, da se podamo na vzhod, ker bo tam dež šele popoldan.

Nismo se ustrašili dežja, saj je padalo že zjutraj, zato smo bili oboroženi s pelerinami in dežniki. Zbralo se nas je 30. Krenili smo proti štajerski, naš cilj je bil Dragov dom na Homu.

Z nami sta bili tudi dve slavljenki, Marinka in Barbara, ki sta nam popestrili jutranje prebujanje z dobro kavico in piškoti. V Grižah sta se nam pridružila vodnika Štefka in Franc, člana Planinskega društva Zabukovica.

Pot nas je vodila po prijetni počasi vzpenjajoči cesti. Spremljal nas je dež, da smo hodili bolj zmerno z dežniki proti  vrhu, vedri in dobro razpoloženi.

Na vrhu poleg planinskega doma stoji tudi cerkev sv. Magdalene, ki je zelo lepo poslikana. Za cerkev  skrbi ključar Ivan, ki nam je veliko povedal in popestril dan s svojim petjem.

Dragov dom stoji na razglednem hribu Hom nad Savinjsko dolino.  Prvotno je bila to planinska postojanka v nekdanji mežnariji, ki jo je temeljito preuredilo PD Zabukovica. Prenovljen dom so odprli 17. septembra 1967 in ga poimenovali po Dragu Ocvirku, ki je bil eden najstarejših in najbolj požrtvovalnih članov, ki je opravil ogromno ur prostovoljnega dela. Zemljišče okrog doma je PD podaril Karel Petek-Mežnarjev. Nato so prizidali še verando in klet, obnovili vse prostore in uredili cesto do podnožja vrha. Dom je odprt ob sobotah, nedeljah in praznikih.

V gostinskem delu lokala nas je čakala okusna malica, katero nam je namenila Marinka za svoj okrogli jubilej. Čestitali smo obema in zapeli veselo napitnico.

Izvedeli smo tudi, da so na vzhodni strani nad Savinjsko dolino vzpetine severnega dela Posavskega hribovja. V bližini se dviga Bukovica, pred njo sta naselji Griže in Migojnice, za njo pa Zabukovško-Libojska kadunja, kjer so do leta 1966 kopali rjavi premog. Proti severovzhodu je Celjska kotlina, Konjiška gora in Boč, na vzhodu pa  Donačka gora. Na južni strani so gozdnata pobočja Gozdnika, Kamnika in Mrzlice. Če je jasno, se vidi tudi proti Preboldu, Braslovčam, Polzeli, Goro Oljko, Dobrovlje, Golte in še kaj.

Res škoda, da danes nismo imeli te sreče, zato smo si obljubili, da se v ta kraj še vrnemo, ko bo sijalo sonce in bodo poplačani razgledi.

Zahvaljujemo se vsem  za prijetna doživetja, saj smo se  kljub slabemu vremenu imeli lepo.

Zapis: Nežka Vihtelič

Slike: Joža Miklavčič, Milan Jerman

24.09.2015
Zimzeleni spet na Pokljuki

V Julijskih Alpah prevladujejo zelo strmi vrhovi, pa tudi planotast svet, ki je porasel z bujnimi smrekovimi gozdovi. Take so planote Pokljuka, Jelovica in Mežakla.

Odpeljali smo se na okoli 20 km dolgo in približno toliko široko Pokljuko. Kmetje iz Stare Fužine, Srednje vasi, Češnjice  in iz bohinjskega kota sploh so že pred stoletji delali krčevine za pašnike, da bi lažje prehranili živino čez dolge zime. Poleti so pasli živino po planinah (Uskovnica, Planina Javornik, Praprotnica, Konjska dolina, Podjelje, Šeh, Zajamniki, …), kjer so  si postavili skromne pastirske stanove in skupne sirarne. V njih so izdelovali sir, skuto in maslo. Travo v dolini so sušili za zimo.

V novejšem času so spet začeli s poletno pašo in tako oživili planine, ki so se že močno zaraščale. Nekaj pastirskih stanov pa je postalo zavetišče sodobnih  ljubiteljev neokrnjene narave –  vikendi.

Še posebno zanimiva je planina Zajamniki, ki slovi po stanovih ali pastirskih hramih, ki so jih zgradili levo in desno od poti tako, da je nastala ulica. Mi smo se odpravili z Rudnega polja proti Praprotnici mimo energijskih točk, kjer smo si nabrali vseh mogočih pozitivnih energij in že od tam občudovali kuliso Bohinjskih gora. Kako lahkotno smo nato šli proti Zajamnikom!

Nebo je bilo biserno čisto, prijetno sončno, ko se nam je nenadoma odprl prvi pogled na  posebno gorsko ulico. Nekaj vzdihljajev o krasoti in šele nato pogled na Bohinjski kot z vsemi gorami od Črne prsti dalje.

Tu je bil čas za malico, meditiranje in občudovanje, klepet  in uživanje. Zmotil pa nas je sirar, ki nas je povabil v sirarno in naredil  dobro kupčijo. Skoraj nihče ni prišel domov brez mladega sira.

Karli  je oprezal še za dežnikarji, a Frenk nas je kmalu pozval, da bomo krenili nazaj proti Rudnemu polju. Disciplinirano, kot vedno, smo v koloni mimo Praprotnice prispeli do avtobusa, ki nas je odpeljal do Zatrnika, kjer smo jedli zelo dober ričet. Karliju pa  se je milo storilo ob pogledu na  velike lesene jurčke na dvorišču gostilne, saj je imel v mislih prave pokljuške  lepotce, ki se mu niso hoteli prikazati. Upam, da bo ta pohod ostal še dolgo tema prijetnih pogovorov.

 Hvala vodnikom za dobro premišljeno in načrtovano pot ter vsem pohodnikom, ki soustvarjamo prijetno  razpoloženje.

Zapis: Jože Brelih     

Slike: Joža Miklavčič,  Sonja Zalar Bizjak, Milan Jerman

10.09.2015
Zimzeleni osvojili Gorjance

Na Malega šmarna dan 2015 smo se Zimzeleni odpeljali proti Gorjancem. Cilj pohoda je bil Trdinov vrh, 1178 m visok. Je najvišji vrh Gorjancev, 40 km dolgega pogorja med obmejnim Obrežjem na vzhodu , Črmošnjiško dolino na zahodu , ta jih tudi loči od Kočevskega Roga, Novomeško in Krško kotlino na severu ter Belo krajino in dolino Kolpe na jugu.

Za začetek nas je v Novem mestu  slavljenka Nežka počastila z jutranjo Cankarjevi kavico in pecivom.

Vožnjo smo nadaljevali do izhodiščne točke Krvavi kamen. Ta kamniti osamelec ob križišču gorjanskih poti spremlja mnogo legend. Med drugimi je tudi zapis Janeza Trdine, ki pravi, da so se Kranjci in Žužemberčani pri določanju meje srečali pri kamnu. Ker se niso mogli dogovoriti o poteku meje, se je vnel divji prepir. Prerasel je v poboj in človeška kri je oblila kamen. Ta dogodek naj bi obeleževala letnica na kamnu.

Pot smo nadaljevali po ozki gozdni učni poti, katera se močno vzpenja skozi gozd. To je bukov pragozd, kateremu so primešani še gorski javor, v zgornjem delu pragozda ostrolistni javor in zelo redka jerebika. Za pragozd je značilen velik delež drevesnih orjakov, ki imajo v premeru več kot meter in so visoki do 40 metrov. Ko smo prispeli na jaso, smo del poti hodili po hrvaškem ozemlju. nadaljevali pot čez travnik mimo ograjene slovenske vojašnice na hrvaškem ozemlju. Pred nami je stal že mogočen 90 m telekomunikacijski stolp. Družbo mu delata dve cerkvici: naša sv. Gera, ki je lepo obnovljena in ima novo streho ter hrvaška kapelica sv. Ilija.

Z vrha je zaradi gozda razgled slab a se kljub temu ob lepi vidljivosti vidi del Julijcev in Kamniško Savinjskih Alp ter mnogo vrhov, s katerih smo v preteklosti pogledovali proti Trdinovemu vrhu.

Vračali smo se po isti poti, kjer smo se spuščali razmeroma strmo, vse do razpotja več poti, kjer pri učni tabli sledimo oznakam in kmalu pridemo na večjo jaso. Nadaljujemo naravnost po kolovozu in mimo Gorjanskega jezera, kjer je tudi nekaj klopi za počitek. Naravnost pridemo do prikaza oglarske kope, desno pa že vidimo Dom pri Miklavžu, ki je poimenovan po starodavni cerkvici sv. Miklavža.
Učna pot se pri oglarski kopi sicer nadaljuje levo, zato se od doma vrnemo in nadaljujemo po gozdni cesti. Po dobrem kilometru pridemo do križišča pri Krvavem kamnu (921 m), kjer pot nadaljujemo naravnost.

Do Gospodične nas loči še poldrugi kilometer zmernega spusta po makadamski cesti. Izvir Gospodična je eden najbolj vabljivih znamenitosti Gorjancev. Med najbolj znane studence ga je povzdignilo ljudsko izročilo o njegovi bajeslovni zdravilni vodi s pomlajevalno močjo, ki ga je zapisal Janez Trdina v bajki Gospodična. Studenec izvira na severnem pobočju Gorjancev na nadmorski višini 820 m. V bližini prihaja na dan tudi izvir Gospod in še nekaj drugih.

Vendar je to o čudežnem izviru Gospodični le bajka - resnica pa je žal taka, da voda ni pitna! Zdravilna pa toliko, da pohodniki hodijo od blizu in daleč in vse pogosteje k njej, pa še dalje na vrh, kar seveda pripomore k njihovemu zdravju. Hoja  jim požene kri po žilah, krepi telo in duha in tudi naredi dekletom rdeča lička!

V planinski koči Pri gospodični, katero so odprli na željo našega društva, so nas postregli z golažem v kruhovi skodeli. Pohvale  kolektivu planinske koče.

Za lepo doživet dan smo hvaležni vsem nam, Milanu za vodenje, slavljenki Nežki za jutranji dodatek ter obilno malico, Francki za grozdje ter Lojzetu za mirno vožnjo do cilja.

Srečno do naslednjega snidenja.

Besedilo: Darka Ogorevc

Foto: Joža Miklavčič

14.08.2015
Zimzeleni in Barjani na Pohorju

Da nam je dovolj neznosne vročine, se je odločila skupina 20 pohodnikov iz skupin »ZIMZELENI« in »BARJANI« ter se na prvi avgustovski torek pod vodstvom naših vodnikov Milana in Frenka odpravila na dvodnevni pohod po Pohorju.

Zgodaj zjutraj nas je z avtobusom pričakal naš stari znanec šofer Ivan ter nas popeljal na pot proti Štajerski. Po dobri jutranji kavici v Zrečah smo se odpeljali na Roglo do hotela Planja, kjer se je pričela naša pot. Kmalu se je na desni strani prikazal vrh Rogle (1.517 m) z razglednim stolpom. Preko Ostruščice (1.498 m) in sedla Komisija (1.446 m) smo prišli do Lovrenških jezerc, ki smo si jih sprva ogledali z razglednega stolpa, po kratkem postanku za malico pa še z urejene poti okoli jezerc, ki jih obrašča ruševje. Nato smo se spustili nekoliko nazaj na pot proti Ribniški koči, prečili preval  Šiklarica (1.300 m) ter se pred Jezerskim vrhom (1.537 m) usmerili desno proti Ribniškemu jezeru, na katerem smo občudovali prelepe cvetoče lokvanje. Po prečkanju Jezerskega vrha smo se spustili do Ribniške koče, ki stoji na mestu pogorišča nekdanje Hutterjeve vile na višini 1.507 m.

Tu smo si nekoliko oddahnili in se podprli in že smo bili pripravljeni za popoldanski spust do Koče na Pesniku, ki stoji na lepi travnati planoti nad Radljami na višini 1.101 m. Po prijetnem klepetu z oskrbnikom smo zagrizli v strmino in se vrnili do Ribniške koče, kjer smo zaključili prvi dan pohoda in kjer so nas že čakale tudi postelje.

Zgodaj zjutraj naslednjega dne smo se preko Črnega vrha (1.543 m) odpravili proti Kopam. Po slabih dveh urah hoje smo prispeli do sedla Pungart in Grmovškovega doma (1.371 m), kjer smo si privoščili krepčilno kavico, nato pa se preko Velike Kope (1.543 m) in pod Malo Kopo (1.524 m) spustili do, žal zaprtega, Partizanskega doma na 1.443 m. Razgledali smo se po bližnji in daljni okolici, nato pa se strmo spustili do Slovenjgraškega sedla na višini 1.001 m ter od tam povzpeli na vrh Kremžarjevega vrha (1.164 m) ter do koče pod njim. Tam nas je z okusno joto pričakal prijazen oskrbniški par. Ta nam je dala novih moči za spust do ceste za Slovenj Gradec, kjer nas je že čakal avtobus z Ivanom in hladno pijačo. Na poti domov smo se ustavili še na zaključni kavici v Mislinji pri Slovenj Gradcu, kjer smo obudili še spomine na prečudovit pohod. Tudi vožnja domov je ob prijetnem klepetu hitro minila.

Za prekrasen izlet bi se želela zahvaliti vsem udeležencem pohoda in našima vodnikoma za prijetno družbo in vse doživeto. Enotni smo si bili, da prihodnje leto zaključimo ogled Pohorja še z mariborske strani, morda v še večjem številu kot letos.

Besedilo: Jana in Janez Kenk

Fotografije: Janez Cerk, Stane Kržmanc in Andrej Verbič

29.06.2015
Zimzeleni na pohodu ob Soči

Glede na vremensko situacijo, kakršna je bila, se je moral naš program spremeniti in  tako je prišla na vrsto že dolgo pričakovana Soška pot. Pripeljali smo se v skrivnostno lepi povirni del reke Soče, v osrčje Triglavskega narodnega parka in začeli pohod pod Sonjinim vodstvom ob Koči pri izviru Soče.

Namenili smo se po sicer 20 km dolgi učni Soški poti proti Bovcu. Soča je bila ves čas smaragdna nit poti, ob kateri se ponuja ogled mnogih naravnih znamenitosti in kulturne dediščine v dolini. Povezana je z brvmi, ki prečkajo reko zdaj z enega brega, zdaj na drugi breg, vseskozi pa je opremljena z informacijskimi tablami. Za pohodnike je dovolj podatkov o izviru reke, o gorniku Juliusu Kugyju in njegovih trentarskih gorskih vodnikih, o tehnični dediščini v Trenti, živalstvu in rastlinstvu,  ovčereji in sirarstvu in tudi o znani soški postrvi ter še polno drugih informacij.

Malo smo se oddaljili od šuma Soče in prispeli do Kugyjevega spomenika, ki je v slovenskih gorah iskal skrivnostno rožo »scabioso trento«, namesto nje pa našel lepoto Julijskih Alp, ki so ga očarale za vse življenje. Od spomenika, kjer Kugy pogleduje proti Jalovcu, smo se spustili do sotočja Mlinarice in Soče in ogledali vhod v korita Mlinarice. Naslednja zanimivost je bil Alpski botanični vrt Juliana, ki ga je leta 1926 ustanovil tržaški ljubiteljski botanik Albert Bois de Chesne. Opozorili so nas na »rastlino tedna«,  posebno lepo rožico – šopasti repušnik,  ki je v gorski naravi redko videna, ker raste v razpokah  senčnih skalnih sten.

V koritasto oblikovani dolini so sledili vzponi in spusti čez prečne grebene, ki so delo  ledenikov v preteklosti, za katerimi so ostale ledeniške morene in ogromni balvani. Naslednja zanimivost doline je Trentarski muzej, ki pa ga zaradi premalo  časa nismo obiskali. Ena od pomembnih točk je tudi razgledišče, s katerega se vidijo Kriški podi, Pihavec in Triglav, ki pa so ga nekoliko skrivali oblaki. Vseskozi smo se srečevali s samotnimi kmetijami Trentarjev, ki žive kljub malo obdelovalne zemlje tu v tišini in miru.

Pot smo prilagodili času in našim zmožnostim, zato smo jo skrajšali, prečkali Sočo in počakali na avtobus. In že se je porodila ideja, da se naslednje leto vrnemo in od tu prehodimo Soško pot do konca. Zapeljali smo se še v Bovec, kjer smo  imeli nekaj časa za kosilo in počitek pred dolgo vožnjo proti domu. In tako smo zaključili naše letošnje polletne pohode.

Zapisala: Ivanka Sluga

Fotografije: Joža Miklavčič, Sonja Zalar Bizjak

12.06.2015
Zimzeleni na Slivnici

V torek, 9. junija smo Zimzeleni spremenili letni načrt pohodov in se zaradi visokih poletnih temperatur  odpravili na bližnjo Slivnico. Zanimiv 1114 m n.m. visok hrib na Notranjskem, po ljudski pripovedi  domovanje čarovnic, sicer pa odlično razgledišče na Cerkniško polje oz. jezero in okoliške kraške planote.

Zapeljali smo se do središča Cerknice, kjer smo popili tradicionalno jutranjo kavo. Pot nas je vodila navkreber skozi borov gozd. Travniki in pašniki se zaradi postopnega pogozdovanja in zaraščanja hitro krčijo. Kljub temu pa smo na nepokošenih travnikih občudovali številne planinske cvetlice: zlato jabolko (kranjsko lilijo), travnolistno peruniko, navadni kukovičnik, trebušasti svišč, navadni zlati koren, veliki zali kobulček, francoski lan, orličnolistni talin in še in še….. Na pašnikih smo srečali čredo konj in krav.

Po 1,5 ure hoje smo dosegli planinski dom in lučaj nad njim še vrh, od koder je obilica lepih razgledov. Slivnica je tudi privlačna točka za zmajarje in jadralne letalce. V koči so nas postregli z obilno malico in pijačo. Po počitku smo jubilantu Tonetu izročili darilo in se počasi odpravili proti dolini. Pod vrhom Slivnice smo si ogledali še Coprniško jamo, ki jo je opisal že Valvazor. O Slivnici vedo okoliški prebivalci marsikaj povedati. Dasi je na zunaj prijazna, je baje polna zlobe in hudobije – toča, nevihte in strele. Za vse so krive čarovnice, ki so prebivale v tej jami.

Po približno 9 km smo torkov potep zaključili v Grahovem. Hvala vodniku Milanu in skupini 30 pohodnikov za lep in prijeten dan.

Zapisala: Marjana Kolenko

Slike: Joža Miklavčič

13.05.2015
Pohod Zimzelenov na Sinji vrh

Zimzeleni smo se sončnega torkovega jutra v mesecu maju podali čez Kalce, mimo Podkraja in Cola, v Otlico. Postanek za jutranjo kavico smo imeli v okrepčevalnici Angora.

Pohod smo začeli pri spomeniku Materi Gori, na Robu. Bronasta Mati Gora je postavljena na gorsko skalo in je lepo umeščena v naravo, z njo sobiva, posvečena pa je vsem ženam z Gore, Gorjankam. Simbolično povezuje daljave sveta s hrepenenji, ki jih predstavlja voda, in trdnostjo, ki jo predstavlja kamen.   

Pot smo nadaljevali do Dolskega maja (913m) in nato proti naravni znamenitosti Otliškemu oknu. Skozi njega smo imeli lep razgled na mesto Ajdovščina. Od tam smo skrenili do Molkove doline, od koder smo se spustili do sredine Kamnitega polža, kjer smo »vsrkali« vase vesoljno energijo in nekateri posamezniki so bili potem zmožni splezati celo na kamnito piramido! Tu smo tudi opravili obvezno skupinsko fotografiranje.

Nato smo nadaljevali pot proti Sinjemu , kjer nas je v penzionu Sinji vrh bodoči slavljenec Tone počastil z okusno malico. Ogledali smo si tudi Šrgalovo hišo, ki je krita s slamo, ima lesene žlebove in črno kuhinjo. V hiši se nahajajo številni stari predmeti, katere so v preteklosti uporabljali Gorjani pri hišnih in kmečkih opravilih.

Z vrha Sinjega vrha (1002 m) smo imeli lep razgled na morje in vrhove v daljavi, prepoznavali smo mesta ter vasi pod nami. Po celotni poti so nas navduševale različne »rož'ce«, grelo nas je prijetno sonce.

Današnjega pohoda sta se po daljšem premoru ponovno udeležila Janko in Vlado, kar nas je vse zelo razveselilo.

Zapisala: Jerneja Telban    

Foto: Joža Miklavčič

16.04.2015
Zimzeleni na Lubniku

Spet je prišel naš torek in priložnost, da se nagledamo prebujene narave, razgibamo naš korak in po pričakovanju osvojimo nov vrh in kočo na njem. Šofer Lojze nas je z avtobusom peljal mimo rojstnega kraja Cankarjeve matere – Vrzdenca, preko Suhega dola  in po serpentinasti cesti skozi Lučine do Gorenje vasi, kjer smo se poživili z jutranjo kavico. Vožnjo smo nadaljevali po Poljanski dolini in se pri Podpulfrci usmerili proti Lubniku. Izstopili smo Pod Kobilo, kjer se začne Loška učna pot, ki je obenem tudi Pot treh gradov.

Po lepi panoramski poti smo kaj kmalu prišli do razvalin Starega gradu, ki je bil zgrajen v 12. stoletju. Leta 1511 ga je porušil potres. Nekaj ohranjenega zidovja še kaže sposobnost takratnih graditeljev. Nadaljevali smo z vzpenjanjem po strugi suhega potoka preko vasi Gabrovo, kjer smo pomalicali. Pridružil se nam je še črni pomožni vodnik na štirih tačkah, ki nas je zvesto spremljal do Koče na Lubniku (1025 m).

Med potjo nas je navduševalo razno cvetje: zimzelen, deveterolistna konopnica, kukavice, spiralastolistni vraničnik in med še mnogim drugim spomladanskim cvetjem tudi pegasti kačnik. S kačnikom v roki nam je Milan glede na notranjost cveta napovedal letošnjo letino pšenice, koruze in krompirja.

Pri koči smo se »pomartinčkali« in ob prijazni oskrbnici okrepčali z okusno enolončnico. Lubnik je izvrsten razglednik, zato smo si kar precej časa namenili za razgledovanje po bližnjem in daljnem hribovju. Kot na dlani so se nam ponujale: Julijske Alpe, Kamniško Savinjske Alpe, Polhograjsko hribovje, Blegoš, smučišče na Starem vrhu, Jošt, Šmarjetna gora, Šmarna gora in še in še. Škoda je le, da zaradi rahle meglice v daljavi ni bil viden tudi Snežnik.

V veselem razpoloženju smo se vračali proti Breznici pod Lubnikom, kjer nas je čakal avtobus. Pot domov nas je vodila  preko Škofje Loke in Ljubljane na Vrhniko, kjer smo si pomahali v slovo in si zaželeli, da bi skupaj tudi s tistimi, ki jih to pot ni bilo z nami, doživeli še veliko tako prijetnih dni, kot je bil današnji.

Zapisala: Nataša, Janez Medic

Slike: Joža Miklavčič

26.03.2015
Zimzeleni na Planinski gori

Pomladanski pohodi po še neraziskanih kotičkih naše prelepe domovine so vedno zanimivi, posebno še, ker nas je novi vodnik Petrič Frenk prvič vodil v za mnoge še neodkriti svet bližnje Notranjske.  To je Planinska gora, ki zajema venec gorskih vrhov (Grmada, Planinska gora, Petričev hrib, Lipovec, Špilnik, Gora) v smeri vzhod-zahod od Planine do vasi Gorenje v dolžini 15 km.

Po stari cesti mimo Planinskega polja smo v Planini zavili na že pozabljeno Jamborno pot, ki so jo uporabljali že v rimskem obdobju in kasneje, ko so les tovorili iz slovenskih gozdov na Reko in Trst. Za izdelavo jamborov so v tržaških ladjedelnicah potrebovali nerazrezana debla, ki pa jih ni bilo mogoče prepeljati čez Kačje ride. Zato so uporabljali staro cesto in prehod čez Studeno.

V kraju Lohača smo ob dobri gozdni cesti opazovali še veliko podrtega  drevja od lanskega žleda, globoko v dolini pa vasici Strmica in Studeno.

Na prelazu smo s ceste zavili na travnato pobočje, polno belih nunk (beli žafrani), proti Petričevem hribu (937 m). Divji prašiči so imeli tod svojo gostijo, saj je vse močno prerito. Presenetili smo tudi dva tropa gamsov.

Z vrha zaradi oblačnega vremena razgled ni bil najlepši. Videl se je vrh Lipovec, cerkev sv. Lovrenca, Planinsko polje, v daljavi sv. Trojica.

Po obširnih in razritih pašnikih smo prišli do lovske koče Planina. Prikazalo se je sonce, zato smo bolje razpoloženi preko Grmade nadaljevali pohod do poznogotske romarske cerkve sv. Marije (iz 1630), ki je bila nekoč pribežališče grešnikov – sekte bičarjev.

Po krajšem postanku smo po strmi gozdni poti prišli v spodnji del Planine in ob cerkvi sv. Marjete v veselem razpoloženju proslavili okroglo obletnico našega Joža.

Zapisal: Andrej Štular

Slike:  Sonja Zalar Bizjak, Joža Miklavčič

12.03.2015
Zimzeleni na Pasjo ravan in Sivko

Za prvi marčevski pohod nam je že navsezgodaj posijalo sonce, ki nas je spremljalo in grelo ves dan. Zapeljali smo se proti Horjulu, skozi grad v Polhovem Gradcu do Črnega vrha.

Ob postanku na kavici, ki sta nam jo navsezgodaj skuhala prijazna gostinca in ob dobri potici, ki nam jo je poslala Elica ob njenem rojstnem dnevu smo nadaljevali pot po zimski idili na Pasjo ravan (1020 m). Na vrhu stoji najnovejši vremenski radar, ki skupaj z radarjem na Lisci obvladuje slovenski prostor, po sami izravnavi pa se nahaja kopica vhodov v rove skrivnostnega podzemlja iz obdobja, ko je na tem vrhu »vladala« JLA.

Po krajšem postanku in malici smo nadaljevali pot proti Sivki (934 m), kjer smo z njenega vrha občudovali Julijce, Karavanke, Grintovce in prelepo alpsko predgorje. Vso pot so nas spremljale tudi raztresene posamezne kmetije, ki se večinoma ukvarjajo z živinorejo.

V dolino smo se vračali proti Planini nad Horjulom in Suhemu dolu, kjer nas je čakal naš prevoz – oranžni lepotec – in nas popeljal proti Vrzdencu, Horjulu, Lesnemu brdu, ve do končnih postaj.

Zapisal: Jože Štirn

Fotografiral: Milan Jerman

01.03.2015
Zimzeleni v gorah Korzike in na Elbi

Četrti torek v februarju smo se Zimzeleni zbrali pred prostori Društva upokojencev Vrhnika in jo od tam mahnili v gore Korzike in nato smo skočili še na Elbo.

Vse to sta nam omogočila Sonja Zalar Bizjak in Vojko Bizjak. Vremenska napoved je bila za vso Slovenijo nemogoča in tako smo se odločili, da zaprosimo Sonjo in Vojka, da nam približata navedene kraje.

Vojko nam je na začetku nadvse doživeto opisal pot, ki sta jo s Sonjo opravila na Korziki, sledilo pa je predavanje, spremljano z diapozitivi, ki jih je v večini posnel Vojko, Sonja pa je dodala svoje posnetke cvetja in drevja. Sonja je v nadaljevanju množico slik popestrila z izbranimi komentarji. Občudovali smo korziške gore, reke, jezera, gorsko cvetje, trenutke iz življenja Korzičanov in se po obisku korziških gora odpravili na počitek na Napoleonovo Elbo in spoznali tudi nekaj njenih zanimivosti.

Hvala vama, Sonja in Vojko, da sta nama popestrila deževen dan, saj se kar nismo mogli takoj ločiti, komentirali smo vtise s predavanja in se na koncu skorajda vsi odpravili še v »naš« lokal ter tam, ob kavi, nadaljevali z druženjem.

Zapisal in fotografiral: Milan Jerman

12.02.2015
Zimzeleni od Črnega kala do Podpeči po Kraškem robu

Drugi torek je rezerviran za druženje in pohod Zimzelenov.

Na zbirnem mestu se nas je zbralo malo manj kot po navadi. Virusi in gripozna obolenja so marsikomu preprečila udeležbo.

Tako želeno sonce je pokukalo izza oblakov in nam polepšalo pričakovanja. Naš vodič Milan nam je razložil načrt pohoda in sicer »Kraški rob do Podpeči.«

Po prijetnem klepetu in jutranjem poživilu smo prispeli v vasico Črni Kal, kjer smo izstopili,  pobrali šila in kopita ter jo mahnili do cerkve sv.Valentina. Ob poti so nas spremljale lesene skulpture, ki so ponazarjale življenje včasih na vasi. Vas je poznana po zvoniku, ki je rahlo nagnjen. V bližini se nahaja tudi Benkova hiša, katera  je  najstarejša hiša v Sloveniji. Nad vasjo se  razprostirajo mogočne stene, ki omogočajo plezanje različnih težavnosti. Nedaleč od tu so tudi ostanki gradu iz 11. stoletja, ki ga je sezidal grof Ulrik. Stoji na visoki skali, da je imel lep pogled in nadzor na Rižansko dolino. Kraški rob s svojim strmim robom ločuje celinsko in mediteransko podnebje. Nastal je pred mnogimi milijoni let zaradi premikov v zemeljski skorji; tu so različne plasti kamnin apnenca in fliša.

Pot smo nadaljevali po krasni mehki poti v spremstvu sonca in prečudovitih razgledih. Potrebno je bilo malo zagristi v hrib in že smo bili v Gradišču. Tukaj stoji cerkev Marije Snežne. Večkrat je bila oblegana v času turških vpadov. Nekajkrat  so jo obnavljali, da bi služila svojemu namenu, saj obstaja več legend o nastanku te cerkve. Po drugi svetovni vojni je bila oropana vse notranje opreme, zato se po letu 1960 tukaj ni maševalo. S pomočjo domačinov in podpori tujih dobrotnikov so jo utrdili, obnovili ostrešje in omet. Tudi okolica je lepo ureja s klopcami in je v ponos romarjem in župljanom.

Po počitku in okrepitvi iz nahrbtnika smo se podali v dolino. Vseskozi nas je spremljalo toplo sonce in dobro razpoloženje, da smo doživeli  svet  v malem. In že smo prispeli  v gručasto naselje Podpeč. Odprl se je krasen pogled proti  Hrastovljam, Kubedu in Tinjanu. Hiše so stare kamnite, stojijo druga nad drugo. Nad vasjo je še ohranjen obrambni stolp iz beneških časov. Vrstili so se  boji za nadzor stolpa, saj je to območje strateškega pomena. Sredi vasi je tudi  kraški izvir vode, ki nikoli ne presahne. Pod vasjo teče  železnica Kozina - Koper, ki je Podpeč še bolj povezala s svetom.

Tukaj nas je že čakal  avtobus in nas odpeljal do gostilne Žerjul, kjer nas je čakala dobra malica in še posladek po njej. Hvala kuharica!

Veliko lepega in koristnega smo izvedeli, za kar se zahvaljujemo našemu požrtvovalnemu Milanu, saj smo si napolnili baterije  s kraškimi vtisi , ki nam bodo ohranjali čiste in jasne misli.

Zapisala: Nežka Vihtelič

Slike: Milan Jerman

29.01.2015
Zimzeleni po Šavrinskih gričih

Termini pohodov so določeni vnaprej, lepo vreme pa »naročimo«, oziroma se veselimo napovedi sončnega dne, kar nam še polepša pohod in tokrat nam ga je na primorskem koncu Slovenije; na Šavrinskem  gričevju. Še postanek na kavici in že smo bili na startu pred vasico Pomjan.

To je najvišje ležeča vas Šavrinskega gričevja, najvišji razgledni del na slemenu pa se imenuje Pomjanski hrib ali Romana. Naš cilj je bila krožna pot do Supotskega slapa, ki  je bil tokrat suh in pa nazaj na izhodišče. Z razliko od prejšnjega pohoda po Krasu, ko smo se seznanjali z apnenčastimi tvorbami, smo tokrat hodili po skrilavcih, lehnjaku in laporjih. Med spustom v dolino Supot smo videli ogromno zloženih suhih zidov, ki so bili včasih terasasto obdelani, posajene s trto in sadjem, danes pa vse prerašča goščava. Zaradi nepropustnosti tal se iz vseh gričevij stekajo vode v doline, polnijo hudournike in se nato zlivajo v reko Dragonjo. Na nasprotni strani na hribu se je videla vasica Koštabona, ki je iz Supota povezana samo s peš potjo. Nazaj grede nas je presenetila lepo zložena pastirska hiška, ker je iz materiala, ki se naravno lepo lomi in je primeren za obdelavo, graditev, oblaganje in je bil nekdaj edini gradbeni material.

Ob vrnitvi nazaj v Pomjan, ki naj bi dobil ime po jabolkih »pomi«, smo se sprehodili po vasi in podrobneje spoznali zgodovino tega kraja. Pomjan je antičnega izvora, na hribu Romano pa so odkrili ostanke rimske naselbine. Mimo je vodila rimska via Flavia, ki je povezovala Trst s Pulo, prvi pisni viri pa segajo v leto 1028. Kasneje je bil Pomjan sedež občine, danes pa spada v občino Šmarje. Ostal pa je zgodovinska vasica, znana po Šavrinkah, daleč znana je pomjanska šagra, ki jo vaščani še vedno prirejajo, kraj pa je prijazen tudi planincem, pohodnikom in kolesarjem.

Predvsem smo bili navdušeni nad lepimi razgledi, ki so iz tega gričevnatega hrbta res prav očarljivi. Cela Primorska je kot na dlani, v daljavi obdana z Karnijskimi in Julijskimi Alpami.

Pokrajino smo dojemali v celoti; v naravi, kulturi, zgodovini in nazadnje tudi v kulinariki v gostilni pri Treh lovcih; vse po zaslugi vodnika Milana, ki nam je pomagal doživeti lep dan.

Milan, hvala ti.

Zapisala Ivanka Sluga

Slike: Sonja Zalar Bizjak, Milan Jerman

14.01.2015
Kras je krasen

To lahko trdimo Zimzeleni, ki smo v torek, 13. januarja 2015, prehodili Območje živega muzeja Krasa od Sežane do Lipice in to lepoto tudi doživeli.

V sončno torkovo jutro smo se popeljali na nepozaben, doživetij poln dan, ki nam ga je obogatil vodnik Milan, rojen Krašev`c. Njegova pripoved o rodnem Krasu in o ljudeh s Krasa je bila prežeta s toplino, čutili smo lahko njegovo večno povezanost z rodnimi koreninami. Spoznali smo, da so lepote Krasa raznolike in neizmerne, da jih lahko vidimo vsak trenutek ob kateremkoli letnem času, samo odpreti je potrebno oči in dopustiti duši, da čuti. Doživeli smo »Milanov jagodni izbor« lepot s Krasa. Kaj si lahko popotnik želi še več?

Prve korake po območju Živega muzeja Krasa smo začeli na obrobju Sežane in se usmerili na pot raziskovanja kulturne in naravne dediščine.  Ogledali smo si Novo štirno, eno redkih ohranjenih, ki je bila zgrajena 1822 leta za potrebe pitne vode vaščanov Sežane in Orleka.  Kraški svet nas je na vsakem koraku spominjal na sožitje narave in človeka. Kraševci, ki so se skozi stoletja preživljali s kmetijstvom, so si za ohranjanje koščkov zemlje pred burjo, gradili suhe zidove in kraške pastirske hiške iz neobdelanega kamna, ki so ga pobrali v naravnem okolju. Na ta način so označili svojo posest in hkrati čistili pašnike in travnike, saj je bilo nekoč potrebno za preživetje ohraniti in obdelati še tako majhen košček rodovitne zemlje. Vse okrog nas je bilo polno še vedno ohranjenih suhih zidov, ogledali pa smo si tudi tri različne pastirske hiške.

Značilnosti kraškega sveta so tudi doline, vrtače, udornice in jame. Ogledali smo si Golokratno jamo, ki spada med največje udornice na krasu, saj sega v globino 120 metrov, ima 65 metrov premera in je v bližini Orleške smodnišnice.  

Popotnik na Krasu se lahko vedno znova čudi stvaritvam narave, ki jih je le-ta izoblikovala iz kamna in jih naredila edinstvene, in to smo doživeli tudi mi. Ogledali smo si naravno formo vivo iz kamna, kjer se je narava poigrala s površinskim apnencem in izdolbla čudovite podobe v obliki žlebičev, škrapljišč, škaun, kamnitih gob, …. Med njimi najdemo tudi orjaške osamelce, ki so jih skozi tisočletja izklesale korozijske sile in ustvarile podobe živali, predmetov, bitij… Naslanjajo se drug na drugega in ustvarjajo najrazličnejše špranje, mnogi pa so poraščeni tudi z lišaji in mahovi.

Doživetij polni smo pot zaključili v Lipici, kjer smo se posladkali in okrepčali z dobrotami slavljencev – Ivanke in Jožeta.

Zapisala:  Ana Potočnik

Fotografije: Milan Jerman

10.01.2015
Pohod po vzpetinah v okolici Stične

V torek zjutraj smo se Zimzeleni odpeljali z avtobusom na pohod v neznano. Vremenska napoved ni bila ravno prijetna. Napovedovali so oblačno, vetrovno in naj bi bile tudi možne rahle padavine. K sreči se napoved ni uresničila. Kmalu se je prikazalo sonce. Imeli smo čudovit zimski dan.

Avtobus smo zapustili v Stični. Tukaj stoji  cistercijanski samostan, ki je najstarejši  v  Sloveniji. Samostan je ustanovil oglejski patriarh Peregrin leta 1136. Prvi menihi so verjetno prišli iz Francije. Po legendi jih je med tem, ko so iskali primeren kraj za samostan, stalno spremljal ptič , ki je  neprestano prepeval «Sit hic«  (lat. Tu naj bo). Na označenem kraju so ga postavili. Ptič pa je ovekovečen v  stiškem grbu. Samostan so večkrat napadli Turki. Razpustili so ga 1784. Rokopise, ki so jih prepisovali menihi,  pa shranili v Narodni in univerzitetni  knjižnici v Ljubljani  in Dunajski dvorni  knjižnici. Zelo znan je t. i.  Stiški  rokopis v slovenskem  jeziku iz prve polovice 15. stoletja.

Menihi so se  vrnili okoli leta 1898. Začeli so tudi z izobraževanjem prebivalstva. Tu sta  gimnazijo obiskovala  tudi A. Tomaž Linhart in Jakob  G. Petelin.

Zdaj se  menihi  ukvarjajo predvsem z gospodarsko dejavnostjo. Sadijo in gojijo  zdravilne rastline za raznovrstno uporabo. Zelo znan je bil  pater Simon Ašič. Izdal  je več knjižnih pripomočkov o nabiranju, predelavi in uporabi zdravilnih rastlin. Z navodili je želel pomagati ljudem, ki zaupajo v zdravilno moč rastlin za lajšanje njihovih  telesnih bolečin in duševnih stisk.

Iz Stične smo krenil na pohod po planotah v njeni okolici. Po lepi gozdni poti smo skozi vas Mekinje prišli na vzpetino  Gradišče. Tu stoji lepo urejena Lavričeva koča. Za njeno obnovo so uporabili samo naravne materiale (les, kamen). V kleti imajo v skalo izdolbene predale za  shranjevanje  ustekleničenega vina.

V šotoru za kočo so razstavljeni  kipi iz lesa,  ki so jih naredili domačini, na šotorskem krilu pa tudi njihove risbe. Po okrepčilu in kavici nam je prijazen domačin odklenil cerkev,  ki  stoji  v bližini doma. Cerkev je posvečena sv. Nikolaju. Prvotno je tu stala kapela, zgrajena okoli leta 1250.

Z Gradišča je lep razgled na Ivančno Gorico, Muljavo, Goteniški Snežnik,  Kočevski Rog, dolenjsko gričevje in hribovje v Suhi  krajini.

Pot smo nadaljevali proti Pristavi. To je manjši zaselek na prevalu. Ko smo se približevali  tej lepi vasici,  smo upočasnili korak zaradi zanimivega pogleda na to kmečko turistično vas. Pozdravila nas je  lepo urejena okolica hiš, bele s peskom posute poti in pokošene trate. Prijazne lesene hiške, obnovljeni kozolci, čebelnjaki  ter  nova otroška igrišča. Na igrišču so igrala, vsa narejena iz lesa. Vsako igralo ima tudi izdolbeno podobo neke živalce. Na severni strani vasi je  zgrajeno parkirišče za avtodome s sanitarijami, tudi v lesu. Človek je vesel in navdušen nad vaščani, ko vidi, kaj se da narediti, če so ljudje  složni in pripravljeni sodelovati.

Nad vasjo stoji spomenik (betonski kvader) prvim  ustanoviteljem  manevrske strukture Narodne zaščite (7. 9. 1990).

Na  sosednjem griču stoji cerkev sv. Lampreta. Postavljena je na mestu nekdanjega gradu. V njem je prebivala vojvodinja Virida, ki je bila žena habsburškega vojvoda Leopolda tretjega. Virida je bila po ljudskem izročilu dobra z reveži, milostna s tlačani in darežljiva do menihov v cistercijanskem samostanu, kej je tudi pokopana. Ob stiški cerkvi se še danes vidi nagrobna  plošča Viridinega nagrobnika. Na njem je grb plemiške družine Visconti iz Milana, katerega članica je bila tudi Virida.

Pot smo nadaljevali do vasi Metnaj. Na robu vasi stoji cerkvica sv. Magdalene. Na zunanji steni je še vidna sled  freske sv. Krištofa, delo Janeza Ljubljanskega. V vasi smo se ustavili na kmečkem turizmu Miglič. Lakoto smo potešili z obaro in domačim kruhom. Po okrepčilu smo pešačili po lepi, ampak za noge ne preveč prijazni asfaltni poti do Stične. Tam nas je čakal avtobus. Utrujeni,  vendar zadovoljni, smo se odpeljali na Vrhniko, prečuden kraj.

Besedilo: Marta Popit

Slike:  Milan Jerman

28.12.2014
Pohodni dan s presenečenjem

Vsak naš pohodni dan je doživetje, ki  ima več  razsežnosti  - hodimo po svežem zraku, izvemo marsikaj zanimivega, za kar poskrbijo naši  vodniki, tokrat je bil  vodnik Milan Jerman, družimo se, kolikor je koga volja in preizkušamo svojo kondicijo.

25. novembra smo se odpeljali  proti Ljubljanskemu vrhu in se na obvezni skodelici kave ustavili že v “Krnici” v Verdu.  Dobro razpoloženi smo nadaljevali pot  in obljubljeno nam je bilo presenečenje! Le kaj bi to moglo biti!? Na razpotju pod Dolgimi tali smo izstopili in se peš odpravili proti Jerinovcu in TV 17. Med potjo nam je vodnik Milan pripovedoval  o zgodovinskih dejstvih tega področja in dogodivščinah domačinov (lovcev in planincev), ki so te gozdove dobro poznali;   pohodniki pa smo ga dopolnjevali  s svojimi izkušnjami in doživetji  - pogovor o medvedih in risih nas je popeljal vse do osrčja Notranjske.

Čeprav je bilo vreme oblačno in megleno, je bilo v zraku pričakovanje presenečenja; na odcepu, kjer zavije pot za TV 17,  je bil osebni avto – lovci ali gozdarji so vedno na delu, je marsikdo od nas pomislil! Krenili smo navkreber  in občudovali z mahom poraslo drevje in, kar je bilo prav pravljično, velike kraške skale, slikovito ovite v razkošne blazine mahu. Prostor za žive jaslice, bi pomislil romantik!

 Vse prej kot romantično je bilo pred 70-imi leti, ko je na tem področju pod Ljubljanskim vrhom delovala partizanska kurirska postaja TV 17 (terenski vod 17). Borci te enote so vzdrževali kurirske zveze z Notranjsko in Dolenjsko, s Primorsko in z Ljubljano, če pa je bilo treba tudi z Gorenjsko. Kaj je pomenilo biti kurir na tem področju v  težkih vojnih razmerah , sem imela priložnost  poslušati pripovedi našega družinskega prijatelja Avgusta Koprivnikarja. Da bo zgodovinski spomin na narodnoosvobodilno vojno in hrabre kurirje ostal, so poskrbeli pričevalci in njihovi zapisi ter pomnik na mestu, kjer je nekdaj stala kurirska baraka, ki so ga v letu 1977 postavili na pobudo nekdanjih SKOJ-evcev občine Vrhnika (sedaj je to spominska koča).

Ko so prvi pohodniki prišli do koče na TV 17, so se zaslišali vzkliki presenečenja! Pričakala sta nas naša pohodnika: Franci in Janko. Veliko lepih poti smo prehodili skupaj! Franci je želel, da se za njegov rojstni dan dobimo ! V prelepi naravi smo nazdravili, izrekli čestitke in zapeli zdravico slavljencu in bili veseli, da smo se srečali. “Pot v dolino bo še dolga, se dobimo na Vrhniki.” je dodal Franci.

Pod vtisom presenečenja in srečanja s Francijem in Jankom smo se podali navzdol in mimo Štampetovega mosta prispeli na Vrhniko – skupaj z Eličinimi pozdravi.

Besedilo: M. Rijavec

Fotografije: Sonja Zalar Bizjak in Milan Jerman

11.12.2014
Nepozabni pohod Zimzelenih

Bil je drugi torek zadnjega meseca tega leta, ko se je vesela druščina Zimzelenih podala na pohod  na Hrušico blizu Logatca pod vodstvom Milana Jerman. Prvi postanek je bil na Kalcah v Gornjem Logatcu, kjer smo se okrepčali z jutranjo kavico v bližnjem lokalu. Pridružil se nam je vodnik planinskega društva Logatec, Janez Slabe, kot vodič in dober poznavalec tega okoliša  ter nas okvirno seznanil o nadaljevanju pohoda na Hrušico.

Da po obilnem deževju poplavi Planinsko polje ni za  prebivalce tega območja nič posebnega razen, če se gladina vode dvigne, kot se to dogaja v zadnjem obdobju in povzroči nepopisno škodo. Vodnik Janez nam obrazloži in pokaže, kje voda naplavi, ponikne in pride na površje na Planinskem polju.  Ko smo v mrzlem nekoliko vetrovnem jutru vstopili v prostrani gozd Hrušice smo zagledali piramidno obeležje (spomenik) ruskih padlih vojakov  I. svetovne vojne in po pripovedovanju vodiča se rojaki vsako leto poklonijo spominu. Ko nas je vodila pot skozi gozd, smo ugotovili, da imamo bogate gozdove. Pokazal nam je edinstveno smreko v tem revirju, ki ima premera 117 cm, višine 51 m in lesne mase cca 20 kubičnih metrov.

Da so bili stari Rimljani dobri  opazovalci in poznavalci terena nam dokazuje, da večina današnjih cest poteka po istih trasah kot Rimska cesta, z eno bistveno izjemo - cesta iz Vipavske doline proti Ljubljani ni tekla mimo Razdrtega, pač pa je zavila v dolino Bele, mimo Cola in v rimskih časih potekala skozi neprehodne gozdove.

Vodič Janez nas je popeljal do obnovljene utrdbe rimskega imperija na Lanišču, ki se nahaja na najvišji točki rimske ceste, ki je vodila v Emono (Ljubljano). Predvideva se, da je v tem času utrdba služila za Julijski alpski obrambni sistem pred vpadom barbarov in raznih hord iz Balkana v Italijo.

Veseli in zadovoljni smo pohod zaključili in se z avtobusom odpeljali do Stare pošte. Ta stavba je nekoč služila kot poštna postaja in od tu tudi ime Stara pošta. Sedaj pa je v njej muzej starih Rimljanov in gostinski lokal, v katerem nam je prijazna gostiteljica postregla  z dobrim, toplim obrokom. Vsi zadovoljni in polni lepih spominov smo se odpeljali proti Vrhniki.

Zahvaljujemo se Janezu in Milanu za čudovit in poučen pohodniški dan in srečno do naslednjega snidenja.

Besedilo: Dragica Petkovšek

Fotografije: Milan Jerman

13.11.2014
Zimzeleni na Trški gori nad Novim mestom

Na dan sv. Martina, 11. novembra 2014, smo se Zimzeleni po zaslugi vodnika Milana odpravili na Trško goro.  

Za začetek sta nas 32 pohodnikov s  kavico počastila Nataša in Janez. Polni energije smo se pripeljali do izhodišča poti, v vasici Dolenje in Gorenje Karteljevo. Tu smo zapustili avtobus in se odpravili v hrib, kjer smo v daljavi zagledali grad Hmeljnik. Grad je v pisnih virih prvič omenjen leta 1217. Zamenjal je več lastnikov in bil 1942 požgan in izropan. Leta 1999 je bil razglašen za kulturni spomenik, a  je za obiskovalce nedostopen. Okolica je zaraščena in grad žalostno propada.

Kmalu smo prišli iz gozda in pot nadaljevali med jesensko obarvanimi vinogradi in zidanicami. Pod sabo smo gledali v »morje« megle, nas pa je grelo lepo jesensko sonce. Uživali smo v paleti  jesenskih barv od rumene, oranžne in rdeče. Med klepetom smo prišli do razpotja pri visokem kužnem znamenju. Od tod smo šli naravnost po asfaltirani cesti  in kmalu zagledali cerkev Marijinega rojstva na Trški gori (428 m). Cerkev je omenjal že Valvazor v znameniti knjigi. Trška gora je najbolj značilna dolenjska božja pot. V senci starodavnih lip in kostanjev pa se ob romarskih shodih zberejo romarji iz več župnij. Cerkev je dal zgraditi v 17. stoletju  stiški opat Jakob, prav tako pa so od ustanovitve samostana, imeli stiški menihi na Trški gori vinograde, pristave in vinske kleti.

Trška gora je ena najbolj znanih slovenskih vinskih goric, kjer pridelujejo odličen cviček. Po južnem pobočju Trške gore so urejeno položene neskončne vrste trt, med vinogradi se dvigajo manjše in večje zidanice z vinskimi kletmi. Po Trški gori je organizirano tudi več tradicionalnih pohodov: Po Slakovi poti, Cvičkovi in Trdinovi poti, po njej pa poteka dobršen del trase Poti kurirjev in vezistov NOV Slovenije.  

Naša pot pa se je zaključila na domačiji Colnar v vasici Črešnjice. Prijazno nas je sprejela mlada Ana in postregla z aperitivom, mama Katarina pa nam je pripravila odlično obaro z ajdovimi žganci, na koncu pa nas je presenetil še sam kralj cvička, ata Janez, medtem, ko je stari ata, tudi Janez, nadzoroval dogajanja v vinogradu.

Seveda smo si sredi vinogradov in na god sv. Martina privoščili kozarec cvička, nazdravili in zapeli slavljenki Nataši za rojstni dan.  Naš šofer, Jože, nas je zadovoljne pripeljal na Vrhniko.

Zapisala: Marjana Kolenko

Foto: Milan Jerman

05.11.2014
Barjani na Slemenovi špici z Vršiča

Pohod na Slemenovo špico je bil načrtovan že meseca septembra, pa smo takrat zaradi vremena odšli prav na skrajni zahod Slovenije na Matajur.

Z Vrhnike smo krenili v lepem sončnem jutru novim dogodivščinam naproti. Med potjo smo pobrali še naše stalne člane pohodne skupine Barjani, pri paviljonu na Brezovici pa dva nova, Dragico in Andreja, ki sta prišla »na probo« na naš pohod. Med potjo po gorenjski avtocesti nam je Milan razlagal katere gore vidimo in tudi na »Cankarjevi kavici« smo se ustavili. V prijetnem klepetu in spoznavanju naših gora s cestne perspektive smo kar naenkrat bili že na cesti za Vršič.

Vršič povezuje Gorenjsko s Trento in je najvišji cestni prelaz. Cesto preko prelaza so v 1. svetovni vojni gradili vojni ujetniki, predvsem Rusi. Na njihove žrtve spominja Ruska kapelica nad cesto med Mihovim domom in Kočo na gozdu. Kapelica, zgrajena leta 1916, je postavljena v spomin ruskim vojakom, ki jih je zasul snežni plaz med gradnjo ceste čez gorski prelaz Vršič. Natančno število umrlih ni znano, domneva pa se da je umrlo do 300 ruskih vojakov.

Med vožnjo po vršiški cesti smo opazovali razsežno in masivno goro Julijskih Alp Prisank –Prisojnik. Gora je znana po dveh velikih naravnih oknih. Skozi obe okni so speljane poti. Pod Prednjim oknom izstopa iz severne stene slikovita podoba Ajdovske deklice. Zadnje okno, ki zaradi svoje čudovite oblike spominja na gotsko cerkev, spada med najprivlačnejše zanimivosti naših gora.

Prav kmalu smo prispeli do parkirišča na Vršiču (1611 m), kjer smo zapustili avtobus in se odpravili po poti, ki vodi na Mojstrovko in Sleme. Sledili smo markacijam in smernim tablam, nadaljevali v smeri Slemenova špica in Hanzova pot na Mojstrovko. Z nasprotnega pobočja nas je negibno opazoval gams. Nastavljal se je čudovitim toplim sončnim žarkom in se ni dal motiti. Pot se je prečno vzpela ob vznožju gore z imenom Nad Šitom glava. Z desne strani se je priključila pot od Erjavčeve koče in po kratkem strmem vzponu smo že bili na prevalu Vratca (1807 m). Na tem razpotju se v levo odcepi zahtevna Hanzova pot na Malo Mojstrovko, mi pa smo nadaljevali po ravnem proti Slemenu. In »lejga« zlomka, kar nekaj snega je ostalo na osojnih legah od zadnjih snežnih padavin. Tako so kar prav prišle rokavice iz nahrbtnika, vso pozornost pa smo usmerili na hojo, za razgledovanje smo se pa ustavili. Na zahodu se je prikazal greben Ponc, pred grebenom pa mizasto Sleme. Široka steza se je spustila med rjavo zlato rumene macesne. Med potjo smo lahko zobali še zadnje, pozne plodove gozdnih borovnic. Že čez nekaj minut smo prispeli do roba nad Malo Pišnico. Na enem od dreves nas je smerna tabla opozorila, da se tukaj desno pridruži pot iz Tamarja (skozi Grlo), malo kasneje pa iz leve strani pot iz Tamarja (mimo Črnih vod). Po kratkem vzponu smo prispeli na rob planote Sleme, ki je bila posuta s skalami in majhnimi kotanjami z vodo. Vrh je bil že prav blizu, vendar ga še nismo videli, saj ga je zakrivala skupina macesnov. Na prijetnem, s soncem obsijanem travnatem robu smo se okrepčali z malico iz nahrbtnika. Ves čas našega počitka so nam delale družbo planinske kavke, ki so prav zvedave in korajžne, da nazadnje že z roke jedo. Čakal nas je le še kratek vzpon na travnato konico z nekaj skalami. Na Slemenovi špici (1911 m) smo se razgledali. Milan nam je pokazal in povedal kaj vse vidimo. Najbolj v časteh je Jalovec, za njim greben Ponc, pod katerim ležita Tamar in Planica s skakalnicami, Rateče s Pečjo in Dobrač v ozadju, Ciprnik ki se navezuje na sosednji Vitranc in venec vrhov okrog Špika in Škrlatice. V senci starih viharniških macesnov so na tem področju posneli film Kekec (iz leta 1951).

Področje Slemena slovi za eno najimenitnejših razgledišč slovenskega alpskega sveta, ki ga krasi mogočni Jalovec, katerega odsev lahko vidimo v jezercih. In skoraj vsi smo se hoteli prepričati ali je to res. Ob povratku smo tik pod stenami Mojstrovke občudovali in opazovali gruščasto pot preko melišča. Z vso pozornostjo na zasneženo pot in prijetno utrujeni smo se po isti poti vrnili do avtobusa. Tam pa nas je Andrej presenetil s sladkimi dobrotami iz nahrbtnika in še zapeli smo mu tisto »vse najboljše«.

Naša nova pohodnika Dragica in Andrej sta čez nekaj dni napisala: »Prepričana sva, da se bova še velikokrat udeležila pohodov, ne samo zaradi zanimivih pohodniških ciljev, ampak tudi zaradi prijetne družbe.« Že na prvem izletu sta se počutila, kot da se že dolgo poznamo. Franci hvala, da si jih pripeljal.

Besedilo: Metka Krašovec

Fotografije: Andreja Mole, Stane Kržmanc in Andrej Verbič

02.11.2014
Zimzeleni na Hleviških planinah

Konec oktobra se je deževno vreme končno utrudilo. Podivjani hudourniki in potoki so našli svoje struge, reke so se umirile. Poti po gozdovih in travnikih so se osušile, korak je mehko zašumel v odpadlem listju. To je pravi čas za pohod po Idrijskih hribih in goličavah, so se odločili vodje Zimzelenih. In smo šli na naš torek preko Hleviških planin. Vodila nas je Sonja, pomagala pa sta Milan in Frenk.

Za dober začetek nas je Karli že v Godoviču počastil s kavo, kar nas je zbistrilo in ni bilo slabosti na ovinkih v Zali. Idrija je lepo mesto, stisnjeno ob reki Idrijci in zajedeno v okoliško hribovje. Ob novo nastajajoči industriji, obrti in trgovini, še vedno ohranja simbol rudarskega mesta in življenja v času razcveta pridobivanja živega srebra.

Naš avtobus se je spretno prebil skozi ozke ulice in se povzpel po strmini na izhodišče poti, na Kočevše,  pri razgledni tabli na robu Vojskarske planote. Sonja nam je razložila, da odhajamo v področje Idrijskega krajinskega parka, polnega naravnih lepot, rastlinskih in živalskih posebnostih ter bogate kulturne dediščine.

Stopili smo v strmino po grebenu eden po eden, ker je le tako varno in ne zdrsneš v strmino nad Idrijco ali Nikovo. Bukova drevesa so ravna in svetla, a žal hudo poškodovana od spomladanskega  žleda. To nas je spremljalo vso pot.

Dobro smo hodili kakšno uro, da smo na lepi jasi malo zadihali, popili in se okrepčali. Milan nam je prebral sporočila in pozdrave. Vseh smo bili veseli, najbolj pa seveda Eličinih, ki tudi z bolniške skrbi celo za finance.

Do vrha Hleviške planine smo rabili še eno uro. Megle so se popolnoma razpršile, sonce nas je ogrelo in obsijalo Trnovske gozdove na jugu in Julijce  na severu z dominantnim Triglavom. Javornik in Golaki so bili beli od ivja. Po dolinah in pobočjih so pokošene senožeti in krpe njiv, ostalo so gozdovi. Gozdovi, ki naj bi omogočali preživetje ljudem. To je kruh s tremi skorjami, bi rekla. Ogromne butare drv, ki smo jih videli ob osamljeni kmetiji, zahtevajo garaško delo.

Do koče na Hleviški planini nas je kar poneslo, ker smo zaduhali pravkar pripravljene  idrijske žlikrofe. Dobri so bili. Še kozarec pijače, pa smo zopet hodili dol. Pot se je kar prekucnila.  Morali smo prekoračiti podrta drevesa ali se splaziti pod njimi. Smo bili kar uspešni; nobenega zatikanja ali omahovanja. Ko smo se približali kmetiji, prislonjeni v breg, smo slišali pasji lajež, a smo kar nadaljevali pot.

Sonja nam je namreč obljubila kavico v svoji bajtici. Ugibali smo kje in kako? Bilo je nekaj posebnega. Brunarica sredi gozda, ki še sedaj grozi, da jo bo strl pod seboj, a je ne, ker jo ščiti pravi totem. Sonja skače sem in tja, pričara kavo in domače piškote, mi se posladkamo, napolnimo z energijo in gremo naprej. Energijo smo pa res rabili, ker je sledila zahtevna pot po pravih skalnatih kraških tvorbah – škrapljah. Tu je rastišče jesenčka in drugih toploljubnih rastlin, ki so jih proučevali botaniki, kot je Scopoli.  A mene je zanimal le naslednji korak v dolino: preko skale, mimo krmežljavega drevesa in naprej. Na skalno galerijo, ki se imenuje Prižnica, se je podala  le peščica radovednih pohodnikov. Bili smo zadovoljni, ko smo zaslišali šumenje vode in nadaljevali pot po stari tovorni poti nad Idrijco. Ogledali smo si jez pri Kobili, ki usmerja vode Idrijce v rake, ki so dovajale vodo na  Kamšt, vodno kolo za dvigovanje vode iz rudnika. Prečili smo viseči most in  se na njem slikali za spomin.  Avtobus nas je že čakal, a smo si klub temu pokukali na Divje jezero v kotanji in reko Jezernico, ki je naša najkrajša reka, saj izvira v Divjem jezeru ter se po 55 metrih toka že izliva v Idrijco.

Besedilo:  Anka Pažin

Fotografije: Karli Mesarič, Sonja Zalar Bizjak in Milan Jerman

01.11.2014
10 letnica pohodne skupine Zimzeleni

«Za nami je deset let druženja, prijateljevanja, raziskovanja, spoznavanja naše lepe dežele, zdravega gibanja v naravi, premagovanja ovir, vživljanja v skupino in podrejanja njej, zato je deset letnica pravi razlog za praznovanje«, je v uvodu poudarila pobudnica in vodja planinske skupine, organizatorica pohodov in predsednica DU Vrhnika, Elica Brelih.

Pohodnice in pohodniki smo se odločili, da bomo na prireditvi razdelili  vsebinsko in slikovno zelo bogat Zbornik in spominsko darilce. Vsem, ki so se 10 let neprekinjeno udeleževali pohodov, pa podelili srebrna priznanja.

Na prireditvi, ki so se je udeležili tudi tisti, ki so morali zaradi zdravstvenih razlogov zapustiti naše vrste, so bili tudi predstavniki skupine Sončki, Vandrovke in Barjani, predsednik PD Vrhnika in župan.

V kulturnem  programu so sodelovali kvartet Raskovec, pohodnica Marta, Smiljan , Karli, Janez Medic, Milan in Barbara ter  po en predstavnik ostalih skupin.

Prireditev je zelo domiselno povezovala naša Ana.

V drugem delu pa smo si zaželeli obuditi spomine na cvetje, ki smo ga srečevali na naših poteh, zato je vodnica Sonja Zalar Bizjak pripravila predavanje, ki smo si ga z zanimanjem ogledali.

 Na koncu je bil ponujen še prigrizek, ki se je v dobri družbi ob klepetu prav prilegel.

 Hvala vsem sodelujočim in donatorjem.

Skupina Zimzeleni

Fotografije: Joža Miklavčič

22.10.2014
Barjani na Vojskarski planoti

V ne preveč obetavnem vremenu smo se z Vrhnike odpeljali proti Idriji. V Godoviču smo se ustavili na obvezni jutranji kavi, v Idriji pa smo bili deležni kratkotrajne plohe. Po trinajstih kilometrih ozke in vijugaste cesti smo prispeli na Vojskarsko planoto, kjer nas je razveselilo sonce in jasno nebo.

Kdor si želi miru, se mora podati na to planoto, ki se razteza skoraj dvajset kilometrov v dolžino, nadmorska višina pa je skoraj povsod preko tisoč metrov. Po lepi, valovita pokrajini, ki je precej poraščena z gozdom, so tu in tam posejane samotne kmetije in majhni zaselki. Vidi se, da tu živijo skromni in delovni ljudje. Vas Vojsko je bila med drugo vojno skoraj v celoti požgana.

Po planoti smo se zapeljali proti Vojščici, na razpotju za partizansko tiskarno Slovenija izstopili in pot nadaljevali peš do pokopališča, kjer je pokopanih tristo pet žrtev zadnje sovražne ofenzive aprila 1945. Tam smo napravili tudi postanek za malico. Dobro razpoloženi smo se odpravili proti Hudourniku, od koder je bil lep razgled na prepadne stene Govcev in Trnovski gozd ter na Idrijsko in Cerkljansko hribovje z Julijci v ozadju. Na žalost nam je pogled proti dolinama Kanomlje in Trebuše zakrivala megla. Lepo vreme in krasna narava sta pripomogla, da smo se dobre volje vrnili k avtobusu.

Po krajši vožnji smo se ustavili v gostilni pri Belem kamnu. Tam so nam postregli s tradicionalno domačo jedjo smukavc in ocvirkovo potico. Na koncu nas je gospodar počastil še z domačim jabolčnikom, na kar smo se vrnili na Vrhniko. Po zaslugi lepega vremena in vodnice Sonje smo preživeli lep jesenski dan. 

Besedilo: Janko Svetičič

Fotografije: Stane Kržmanc, Sonja Zalar Bizjak

15.10.2014
Zimzeleni smo bili na Svetem Joštu nad Kranjem

Toplo torkovo jutro nas je pozdravilo pred odhodom z Vrhnike. Nekaj kapljic dežja med vožnjo na avtobusu je skupaj z vzhajajočim soncem ustvarilo mavrico, ki je obetala lepo vreme, kar se je kasneje tudi uresničilo.

Pohod oz. vzpon na Sv. Jošt je vodil Iztok Čadež, ki je predsednik Planinskega društva Slavnik in  je pripravnik za planinskega vodnika »A« kategorije za lahke kopne ture, pod mentorstvom Milana Jermana, našega izkušenega vodnika.

Naš vzpon seje začel v vasi Rakovica, pot pa nas je vodila skozi vas Zabukovje, kjer smo zavili v gozd in se vzpenjali proti vrhu 847 m visokega osamelca - Svetega Jošta. Med potjo so nas spremljali sončni žarki, vonj gozda in domače živali na paši. Pot nas je vodila mimo dveh kapelic.  Prva je kapelica pri Svetem studencu, druga pa kapelica pri Puščavi, kjer so na prelomu iz 16. v 17. stoletje pod vrhom gore zgradili nadstropno zidano hišo, imenovano Puščava z zanimivimi freskami na njej, sedaj pa v njej domujejo taborniki. Na vrhu se nahaja cerkev sv. Jošta, Krekov dom, Finžgarjev dom ter gostišče – smučarski dom.

Pohodniki smo bili na vrhu osamelca poplačani s čudovitim razgledom na prečudovite vrhove naših gora.

Po okrepčilu v gostišču smo se spuščali v dolino po gozdni poti,  in čeprav je ponoči deževalo, večjih težav pri spustu ni bilo.

Veseli in zadovoljni smo pohod zaključili v Spodnjih Bitnjah, kjer nas je čakal avtobus in nas popeljal nazaj proti Vrhniki.

 Zapisal in fotografiral:  Jožef Miklavčič

30.09.2014
Barjani zavzeli Matajur in Kolovrat

V četrtek 25. septembra smo Barjani imeli planiran pohod na Slemenovo špico nad Vršičem, vendar sta se vodnika Milan in Frenk, zaradi slabega vremena, odločila za pohod na Matajur. Prvi postanek smo imeli na počivališču Šempas, kjer smo popili Cankarjevo kavo. Pot nas je vodila skozi Tolmin in naprej po vijugasti strmi cesti do Italijanske koče Pelizzo.  

Po krajšem postanku v koči, smo ob rahlem dežju in megli odšli do preddverja Doma na Matajure (1545 m), saj je koča odprta samo ob sobotah in nedeljah. Kočo upravlja Planinska družina Benečije. Pot smo nadaljevali na vrh Matajurja (1642 m), kjer stoji manjša cerkev (kapela) in v njeni bližini razgledna plošča z vpisno skrinjico.

Tam nas  je pričakal prekrasen razgled na Kobariški oziroma Breginjski Stol, za katerim smo opazili Karnijske Alpe in del zahodnih Julijcev ter zasneženo Kaninsko skupino. Proti vzhodni strani smo videli  Krn in greben Krnčice, za katerim je vrh Triglava. Na jugovzhodu se razprostirajo Golaki, na jugu pa Jadransko morje s Trstom in Piranskim zalivom.

 Vrnili smo se do italijanske koče, kjer nas je čakal avtobus. Nadaljevali smo pot na Kolovrat, mimo Livka in Nebes na sedlo Solarji (996 m). Tu je za časa prve svetovne vojne italijanska vojska zgradila obsežen sistem svoje tretje obrambne črte, poimenovane »linea d'armata«. Hodili smo po rovih in kavernah imenovani Pot miru. Milan in Frenk sta nam vso pot izčrpno razlagala o rastlinskem svetu in zgodovini teh krajev.

 Ob povratku nas je presenetila Milena s pecivom in medico. Pričakalo nas je tudi čudovito sončno vreme. Zadovoljni in ravno prav utrujeni smo se Barjani odpravili proti domu.

Besedilo: Franci Kržmanc

Fotografije: Andreja Mole, Stane in Franci Kržmanc

27.09.2014
Na prvi jesenski dan Zimzeleni na Golteh

Po deževni noči in hladnem jutru smo se odpeljali po zelo prometni cesti do Trojan, kjer smo se na Milanov račun okrepčali z jutranjo kavo. Pot smo nadaljevali skozi Savinjsko dolino v Mozirje in naprej na Golte do parkirišča pri Alpskem vrtu, kjer smo zapustili mala avtobusa in se podali na našo pot peš do hotela na Golteh, kjer smo v naše planinske dnevnike »udarili« žige.

Pot nas je vodila naprej na vrh Medvedjaka – 1564 m, od tam smo se spustili do partizanskega spomenika NOB, kjer je v zimi leta 1944 XIV. divizija prešla planino Golte. Spustili smo se do koče Pri treh plotih – 1530 m, kjer smo se okrepčali iz lastnih nahrbtnikov. Veter je bil zelo mrzel, zato smo se usedli v zavetje ob stekleni steni, da nas je ogrelo toplo sonce. Poleg koče je akumulacijsko jezero, ki v zimskem času zagotavlja vodo za zasneževanje smučišč.

Naprej smo šli do koče Stari stani, po gozdni poti do Jezerc in se od Zagradiških stanov spustili mimo kapelice do Mozirske koče na višini 1352 m nad morjem, kjer nas je prijazna kuharica Olga postregla z okusnim ričetom.

Za konec smo si ogledali še Alpski vrt, kjer so urejeni nasadi cvetja, opremljen pa je tudi s počivališči in razgledišči ter informacijskimi tablami o cvetju, gobah, drevesih in živalih, ki živijo na Golteh. Trenutno v samem vrtu ni dosti cvetočih rastlin, zato pa so nas ob naši poti spremljali svečnik ali svilničasti svišč, nemški sviščevec, volnatoglavi osat, resasti sviščevec in celo en sam spomladanski svišča ali zaspanček nas je pozdravil.

Današnja pot je bila vseskozi lepa in je vodila večinoma po travnatih stezah in s čudovitimi razgledi na oddaljene gore, planine, okoliške vrhove in doline, ki smo jih večinoma že obiskali in smo tako ugibali, kako se imenujejo. Na obzorju pa so nas spremljale Kamniško – Savinjske Alpe z Olševo, Raduho in Peco, občudovali smo vrh Uršlje gore, Pohorje v daljavi, Gora Oljka, pa tudi Kum nam je pokimal, ostrovidni pa so zasledili tudi Snežnik. Šoštanjska in Mozirska dolina sta bili kot na dlani.

Vsi veseli in zadovoljni, ker smo preživeli še en lep dan v naravi, smo se odpeljali proti Vrhniki.

Zapisala: Ivanka Kavčič

Fotografije: Joža Miklavčič

15.09.2014
Barjani na Ratitovcu

In končno je po dvomesečnem dopustu prišel 9. kimavec, ko smo se Barjani ponovno zbrali in se ob rani uri odpeljali skozi Železnike po ozki in strmi cesti, obdani z vitkimi smrekami do vasice Prtovč.

Ravno parkirišče je hitro zamenjala strma pot navzgor in nas opozorila, da je tudi med počitnicami koristno opraviti kakšen vzpon. Pobočja iz skrilavcev je kmalu zamenjal apnenec, narinjen s severa proti jugu. Po poti smo videli več vrst sviščev, brusnice, pritlikavo raščen šipek, sibirski brin in tudi nekaj krav.

Enkraten razgled z Gladkega vrha (1667 m) na okoliške vršace nam je poplačal ves trud, le Triglav se nam je sramežljivo skril za oblake. Pred Krekovo kočo na Ratitovcu smo se okrepčali in odpočili, nato pa krenili na bližnji vrh Altemaver, od koder smo jo mahnili navzdol.

Oskrbnik koče nas je opozoril, da je na poti na južni strani nekaj podrtega drevja, zato smo šli nazaj po isti poti. Opogumljeni z modro mislijo, da pot navzdol ni tako strma kot navzgor, smo se kar hitro spuščali proti cilju. Na poti se nam je odprl lep pogled na Železnike in Dražgoše, kar pa ni motilo naših strastnih gobark in gobarjev, da ne bi ob poti uplenili nekaj jurčkov.

In tako smo dobre volje prišli do avtobusa, kjer smo se še enkrat okrepčali z dobrotami naših slavljencev iz počitniških mesecev. Tik pred domom smo se novopečenemu vodniku Frenku in njegovi mentorici Sonji zahvalili za lep in uspešen pohod ter lepo vreme.

Zapisal: Milan Pavlin

Fotografije: Andreja Mole in Sonja Zalar Bizjak

12.09.2014
Matajur in alpska trdnjava na Kolovratu

Po deževnem poletju smo se razveselili sončne napovedi za ponovno srečanje Zimzelenov.

Pohod na Matajur z italijanske strani smo že večkrat prestavili, a danes smo šli zares. Dobro razpoloženi Milan nam je opisal našo pot do cilja:  Vrhnika – Nova Gorica –Kanal - Livek (mejni prehod) - vas Matajur in koča Rifugio Pellizzo (1320 m).

Med vožnjo smo najprej izmenjali poletne novice, ko pa smo zavili v dolino Soče, je Milan začel s svojim predavanjem o tem skrajnem južnem delu naše dežele. Tudi o življenju prebivalcev, ki so še ostali ne samo v dolini, ampak tudi na vseh pobočjih in grapah.

 Ko smo se dvignili na prehod Livek, je skozi gosto meglo posijalo sonce in obljubljalo veličastne razglede na vse strani. Po ozki asfaltirani cesti smo se peljali mimo vasi Matajur do planinske koče Rifugio Pelizzo. Že pri koči so se razgledi proti zahodu in jugu meglili in prav v daljavi se je videla črta vremenske fronte.

Vrh Matajurja nas je vabil in začeli smo se vzpenjati po travnatem pobočju. Ustavljali smo se ob »cvetličnih šopkih« bodečih než, ob apnenčastih skulpturah v kamnitem gozdu in ob jesenskih gorskih rožicah, ki so še cvetele: preobjede, svišči, volnatoglavi  osati, tudi kakšen rožnati gadnjak ali kačjak, po novem imenovanju, smo odkrili v visokih travah. Po eni uri smo osvojili vrh Matajurja (1641 m), mejno goro Beneških Slovencev, ki jim je dajala moč v boju za narodov obstoj. Razgledi proti zahodu so bili samo do Breginjskega kota, s Kobariškim Stolom in Polovnikom pod nami, drugo so že zagrinjale megle. Proti vzhodu je bilo lepše, videli so se: Kaninska skupina, Julijci z Mangartom in Jalovcem, Krn, greben Krnčice, Mengore, Banjšice in na jugovzhodu Golaki. Počutili smo se kot palčki med temi veličastnimi velikani. Nekateri med nami so osvojili že veliko teh vrhov, drugi smo jih občudovali iz varne razdalje. Ker je vrh lepo zaobljen, so postavili tudi manjšo kapelo. Domačini jo množično obiščejo na Veliki šmaren. Poleg razgledne plošče je še mejni kamen med Italijo in Slovenijo. Da bi lepo vreme zdržalo do večera, je Milan prebral molitvico v skrajno zahodnem narečju: »Gaspuod, jest niésàn uriédan, de stópiš pod mojò striého, pa ráci ‘no samó besjédo an ozdràvjena bo mojá duša.«

Do avtobusa smo se spustili mimo zaprte slovenske planinske koče »Dom na Matajure«. Srečevali smo mlade in starejše pohodnike, ki so nam na pozdrav «Dober dan« prijazno odzdravljali po  slovensko in še italijansko.

Da bi ulovili še kaj sončnih žarkov, smo se odpeljali navzdol do Livka in spet navzgor do Livških Raven, kjer se začne greben Kolovrata. Na enem izmed vrhov Na gradu (1115 m) je muzej na prostem: alpska trdnjava iz I. svetovne vojne. Obnovil jo je Kobariški muzej z denarjem EU in Fundacije »Pot miru po Posočju«. Tukaj je potekala »linea d' armata«, tretja obrambna črta italijanske vojske. Leta 1915 so Na gradu zgradili najbolj utrjen del celotnega italijanskega obrambnega sistema. V njem so generali varno nadzorovali bojne igre, ko so njihovi vojaki premikali krvavo bojno črto na Banjšice, Mengore, Mrzli vrh, Krn, Krasji vrh in Rombon. Topničarji so sejali smrt po avstrijsko ogrski prvi bojni črti, uničevali nasprotnikove oskrbovalne poti, zaledne enote in oporišča. Šele leta 1917 so jih bavarski vojaki pregnali in tako prispevali h koncu I. svetovne vojne.

Sedaj, ko praznujemo 100. obletnico začetka te krvave morije, so v opomin obnovili jarke, topovske položaje, opazovalnice in podzemne bunkerje. V zeleni tišini smo si ogledovali to alpsko trdnjavo, ki v človeku obudi grozo in žalost za vsemi temi izgubljenimi življenji in ves nesmisel v besedi »vojna«. Razvedril nas je šele razgled po čudoviti dolini lepotice Soče in hribov, ki jo obkrožajo.

Zapustili smo žalostni Kolovrat in se odpeljali proti domu. Še vedno je sijalo sonce, ko smo prišli na Vrhniko. Zelo lep pohod je bil za nami. V mislih so bili z nami tisti Zimzeleni, ki so si želeli na Matajur, a so jih bolezenske težave zadržale doma.

Besedilo: Marinka Štular

Fotografije: Joža Miklavčič in Vinko Sluga

03.07.2014
Zimzeleni na zaključku polletnih pohodov

Zimzeleni nismo samo pohodniki, znamo se tudi zabavati, družiti se in uživati ob vsaki priložnosti, ko smo skupaj. Tudi tokrat ob zaključku polletnih pohodov smo si naredili  prijeten izlet z ladjico po Ljubljanici

Ponudila se nam je ugodna priložnost triurne plovbe in pogostitve na ladjici »Žaba«. S kar 40 udeleženci smo preizkusili plovbo najprej do Črne vasi. Dišalo je ob peki na žaru, opazovali smo lepo urejene brežine Ljubljanice ponekod gosto poraščene, ki pa dajejo zavetje številnim živalim. Sonja je prevzela vlogo vodiča na ladjici in nam marsikaj zanimivega povedala o zgodovini, kajti Ljubljanica je bila vedno vse do odprtja železniškega tira za Trst edina močna prometna povezava.

Poskrbeli smo tudi za glas harmonike, dobro smo bili pogoščeni, tudi prijetno toplo sonce nas je ogrelo po hladnem in deževnem jutru. Vračali smo se nazaj proti Ljubljani  mimo Črnega grabna in Gradaščice, od tu pa smo z druge perspektive pogledovali na mesto. Zanimivi mostovi preko Ljubljanice imajo svojo zgodovino in spet smo prisluhnili Sonji. Lep pogled je na »trimostje«, Frančiškansko cerkev in vse naprej do Zmajskega mostu. Ni čudno, da so tujci, ki pridejo v Ljubljano, tako presenečeni nad mestom. Lepo je, samo videti je treba.

Samo tokrat smo razbremenili Elico skrbi in dela z organizacijo in pripravo vseh desetletnih pohodov. Za ves njen trud smo se ji zahvalili s šopkom cvetja z logov domačih.

Zapisala: Ivanka Sluga

Foto:        Joža Miklavčič

25.06.2014
Zimzeleni na Bogenšperku

Kot že velikokrat nam je tudi tokrat vreme prekrižalo načrte za izvedbo načrtovanega pohoda. Vremenska napoved ni bila ugodna za pohod, zato je naša Elica našla zvito rešitev; izletniško  pohodniški dan s poučno vsebino. Obiskali smo namreč grad Bogenšperk.

Pred odhodom z Vrhnike nas je naša Ana založila z dobrotami , med potjo pa nas je še  počastila.

Nadaljevali smo pot preko Litije in Šmartnega pri Litiji, kjer stoji mogočna neogotska cerkev,  do gradu Bogenšperk. Tam nas je prisrčno  sprejel grajski hlapec Jurij. Kasneje se mu je pridružila še grajska gospa  Ana Valvasor, ki sta nam družno  razkazala notranjost gradu. Še prej sta nam podrobno predstavila njuna grajska oblačila. Ob sprehodu po gradu smo spoznavali življenje in dela polihistorja Janeza Vajkarda Valvasorja. Ana Valvasor nas je gledala vedno z viška, da smo se »počutili« resnično kot pravi podložniki.

Ogledali smo si tudi  izdajo najslavnejše knjige v štirih zvezkih Slava vojvodine Kranjske.  Ob izdaji te knjige se je zaradi velikih stroškov  Valvasor močno zadolžil. Prisiljen je bil prodati dragoceno knjižnico in grad ter se preselil v Krško, kjer je tudi umrl, star komaj 52 let.
Leta 1972 se je začela sistematična obnova gradu. V njem so danes na ogled Grafična zbirka, Slovenska  geodetska zbirka, geološka zbirka, zbirka noš, lovska zbirka in zbirka vraževerstva. V nekdanji knjižnici je danes poročna dvorana. Hlapec Jurij nam je želel prirediti poročni obred, a med nami ni bilo kandidata.

Ob duhovitih zgodbah hlapca Jurija in grajske gospe Ane  nam je skoraj dvourni sprehod skozi grajske prostore kar prehitro minil.

Obogateni z novim znanjem smo se odpeljali do Ivančne Gorice, kjer smo se okrepili s kavo in pijačo, ki nam jo je privoščila Dragica.

Tokrat se nas je vreme usmililo, tako da smo se od zunaj suhi, znotraj pa mokri veseli vrnili domov.


Zapisal: Karli  Mesarič

Foto:  Joža Miklavčič 

14.06.2014
Barjani na Vodiški planini

Torkov dan se je nasmehnil Barjanom. Končno smo dočakali lepo sončno vreme in po planu odšli na Vodiško planino na Jelovici.

Obetal se je najbolj vroč dan letos, čez 30o C naj bi dosegel termometer. Vodnica  Sonja Zalar Bizjak nas je prijazno opozorila, da upa, da imamo s seboj dovolj tekočine, zaščito proti soncu  in pokrivala za glavo, kajti ozonska plast, ki nas je v preteklosti ščitila, je sedaj tako tanka, da nas hitreje opeče sonce. Vročina posledično tudi škoduje glavi, zato je bolje, da je zaščitena. Le malce kasneje nam je povedala, da ni panike, ker nas bo pot  vodila po gozdu in senci, da pa moramo to upoštevati pri gibanju v naravi v poletnem času.

V Sinji Gorici in Drenovem griču  smo na avtobus  spotoma  sprejeli še ostale Barjane, na Brezovici pa zavili na obvoznico proti Gorenjski.  Hitro smo prišli po stari cesti skozi Kranj do Spodnje in Zgornje Besnice in  našega prvega postanka za  »kofetek«. Prav zanimiv je bil lokalček  Pr'Jazbcu. Bifejska posebnost  so  WC-ji,  taki gorenjski, vrata iz naravnega lesa, izrezljana in bi si zaslužila napis  »narejena z ljubeznijo«.  Po okrepčilu smo z avtobusom nadaljevali vožnjo po dolini Nemiljščice in se pričeli vzpenjati po pobočjih Jelovice. Pod in nad zaselkom Podblica  je cesta strma, zelo ozka in  ovinkasta in nekatere je bilo strah, da bomo padli po pobočju dol. Vendar smo kmalu ugotovili, da je strah odveč, saj se je naš šofer izkazal, da dobro obvlada volan.

Od vasice Jamnik  se je odprl čudovit pogled na pokošene travnike, zelo lepo obdelane in urejene njive in na pašnike  z mirnimi ovcami in zvedavimi konji. Sprehodili smo se po travnatem grebenu.  Levo in desno ob poti so strma travnata pobočja, na koncu pa cerkvica svetega Primoža in Felicijana, zavetnikov za zdravje in srečo. Cerkvica  je bila zgrajena v prvi polovici 15. stoletja, s freskami  v gotskem stilu pa poslikana v 16. stoletju. Cerkev je zelo znana in značilna za Slovenijo ter  velikokrat fotografirana. Bila je tudi že objavljena v raznih revijah, med drugim  tudi v National Geograficu. Malo pred cerkvijo je postavljeno tipično gorenjsko znamenje, posvečeno padlim  partizanskim borcem v drugi svetovni vojni. Pogled smo usmerili h goram. Najbolj levo je oddaljena Golica, ki ima tri vrhove, potem se vidi Stol, na pogled precej skalnata Vrtača, Begunjščica z Roblekovim domom in 15 km dolg greben Košute,  z najbolj obiskanim Velikim vrhom nad Kofcami.  Malo bolj desno se nam kažejo še Tolsti vrh, Storžič, Kočna in Grintavec.  Še malo naprej vidimo Jošt nad Kranjem, še bolj desno se nadaljuje Škofjeloško hribovje  s bližnjim sv. Mohorjem  in delno zakritim  Lubnikom. Po ogledu bližnje in daljne okolice smo malo prigriznili, se posladkali z Metkinim pecivom (pst- to je skrivnost: imela je rojstni dan) in  pozdravili še novega Barjana Alojza.

Nadaljevali smo proti gozdičku z razcvetelimi kresnicami in dobrodošlo senco. Na začetku smo se ob informativni tabli seznanili še z zanimivim pojavom na Jelovici, ki se imenuje visoko barje. Visoka barja so ostanki ledeniških jezer, zanj so značilni šotni mahovi, ki so odvisni izključno od deževnice in snežnice.

Prečkali smo cesto Dražgoše – Kropa, tu pa se je pot začela strmo vzpenjati navzgor in že po pol ure  smo potrebovali kratek postanek in vodo. Nadaljevali smo strmo navzgor in kmalu nam je vodnica Sonja pokazala lepo drevo negnoj, ki ga je najbolje le občudovati. Ima živo rumene cvetove v visečih socvetjih, ki pa so, kot ostali deli rastline, strupeni. Kmalu smo prišli na »balkon«, na rob Kroparske gore. Pod nami smo uzrli s soncem obsijano Kropo in  prelep  pogled na Gorenjsko. Pogled je bil tako dober, da smo videli celo letališče na Brniku.  Med počitkom nam je vodnica razlagala o Kropi, kjer so od 13. do 19. stoletja v plavžih talili železovo rudo bobovec in se večinoma preživljali s kovanjem žebljev.  Postopek je zahteval veliko oglja, kar so omogočali bukovi gozdovi Jelovice in veliko vode, ki je  bila na razpolago. V kovnicah - vigenjcih so delali moški, ženske in otroci od jutra do večera in življenje žebljarjev  ni bilo lahko. Sonja nam je na tem kraju prebrala zelo lepo pesem Otona Župančiča z naslovom Žebljarska. Kroparji so izdelovali veliko vrst  kvalitetnih žebljev, ki so jih v sodčkih  tovorili čez Petrovo Brdo na Primorsko in naprej v Italijo.

Tudi na Jelovici je bilo nekaj podrtega drevja, vendar so poti dobro očiščene. Na nedavno ujmo nas je spomnila velika podrta smreka, ki nam je zaprla pot. Po več kot 500 metrih vzpona, smo se izpod Črnega vrha (1307m ) začeli spuščati proti Partizanskemu domu na Vodiški planini, kjer smo imeli naročeno zelenjavno juho in več vrst štrukljev. Zelo se nam je prilegel počitek v prijetni senci, kjer nismo čutili vročine.  Pred odhodom smo pod 530 let staro lipo naredili še spominsko fotografijo za naše zanamce.

Na vrsti je bil le še spust v Kropo in z vsakim korakom navzdol smo čutili, kako se dviga temperatura. Avtobus nas je pričakal pri Slovenski peči pod izvirom Kroparice in tokrat je bila klima na avtobusu res zelo dobrodošla. Zapeljali smo se skozi Kropo in iz ohlajenega avtobusa občudovali mogočne fužinarske hiše. Na koncu smo se zahvalili  šoferju in naši vodički Sonji Zalar Bizjak, ki sta nas srečno pripeljala nazaj na Vrhniko.

Zapisala : Majda Rihar          

Fotografije: Andreja Mole in Sonja Zalar Bizjak

12.06.2014
Po dolini Planica do Doma v Tamarju

Naš drugi torek v mesecu je rezerviran za druženje in pohode, ki jih težko čakamo. Toda ta torek, 10. junija, je bil drugačen od mnogih drugih; zelo vroč, prevroč za  dolg pohod. Le kaj se bodo  odločili vodniki?

Sigurno nekaj, kar je primerno za nas…

Razveselili smo se, ko smo slišali, da je to dolina Planica s Tamarjem v Triglavskem narodnem parku.

Na zbirnem mestu nas je naša pohodnica Jana, ki praznuje okroglo obletnico, oborožila z malico in  okrepčala s kavico. Jana, še na mnoga leta in hvala!

Med vožnjo smo opazovali vrhove gora, obsijane s soncem, ki so še zelo zasneženi. Zapeljali smo se do Planice pod Poncami, ki je najbolj znana po smučarskih skokih. Skakalnice se lepo prenavljajo. Nekatere pa so že nared za poletne treninge.

Izbrali smo gozdno dokaj senčno pot.  Med hojo smo občudovali različno cvetje, ki eno zamuja, drugo prehiteva. Ob poti so postavljeni možici, sestavljeni iz večjih in manjših kamnov.

Naša vodiča Milan in Frenk sta nam razložila, da je iz doline veliko možnosti za odhode na bližnje vrhove (Vršič,  Slemenovo špico, Ponco, Jalovec, Mojstrovka).

Najvidnejše mesto nad dolino Planica s Tamarjem ima zagotovo slovenska gora Jalovec (2645 m). Njegova panorama je upodobljena tudi v znaku Planinske zveze Slovenije.

Tu so prekrasni pogledi na ostre vrhove, ki jih osvajajo le izurjeni planinci.

Pot smo nadaljevali  v veselem razpoloženju in ob različnih pogovorih. Ko je  Elica zagledala rumeno rožico, je vprašala, kako se imenuje. Globoko smo brskali po spominu, saj je  letos še nismo videli. Iz ozadja pa, pogačica, vendar! Takrat se vsi  spomnimo. Enak test je bil kar večkrat za dobro razpoloženje, seveda.

Ko smo prišli iz gozda, se nam je prikazala  kapelica Marije Pomagaj na komaj ozelenelem travniku. Zgrajena je bila leta 1936. Takoj za njo stoji  Planinski dom Tamar, kjer smo se odžejali, okrepčali in tudi  sončili.

Nekateri smo se odpravili še do prekrasnega slapa Nadiže, a voda  kmalu ponikne in se pokaže spet v Zelencih, kjer izvira Sava Dolinka. Tukaj je še veliko snega, zato ni bilo možno do vrha. Kljub temu je bil sprehod  po travniku, nato po snegu in pogled na slap čudovit.

Nazaj grede smo si ogledali še Zelence, ki so talni izvir Save Dolinke in so bili  1992 razglašeni za naravni rezervat. Rastlinstvo je zelo pestro, ker je veliko vlage. Tukaj živijo številne žuželke, ki so vezane na vodno okolje. Posebnost jezerca je, da pozimi ne zamrzne, saj temperatura vode niha skozi vse leto med 5 – 8 ° C.

Od tukaj še pogled na vršace in zahvala našim Milanu, Frenku in Elici za prekrasen pohod in doživetje v objemu gora.

Zapis: Neži Vihtelič

Foto: Joža Miklavčič

04.06.2014
Barjani na Mrzlici

Peti četrtek v maju smo Barjani imeli načrtovan pohod na Soriško planino. Ker pa nam vreme ni bilo naklonjeno, sta se Elica in Milan tik pred odhodom odločila, da nas popeljeta na Mrzlico v Posavskem hribovju.

Med vožnjo po avtocesti proti Trojanam nam je Elica pripovedovala o rokovnjačih, vojaških dezerterjih v 18. in 19. stoletju. Skrivali so se v gozdovih, največ na Gorenjskem in v Črnem grabnu, za preživetje pa so jim s hrano in pijačo pomagali vaščani. Za tajno sporazumevanje  so si izmislili svoj jezik, ki so ga poimenovali »rokovnjaščino«. O rokovnjačih sta  pisala pisatelja Josip Jurčič in Janko Kersnik.

Ustavili smo se na Trojanah, kjer smo si privoščili kavo, pojedli krof, nato pa smo pot nadaljevali proti Preboldu in Mariji Reki do Podmeje, kjer smo izstopili. Preval Podmeja leži na  nadmorski višini 724 metrov, Mrzlica pa na nadmorski višini 1122 metrov, kar pomeni, da smo naredili vzpon kar 394 metrov.  Pot nas je vodila po gozdu in travnikih strmo do cilja. V tem času cvetijo orlice, ki so travnike odele v lepo modro barvo. Elica nam je pokazala še množico  drugih čudovitih rož, ki rastejo na pobočjih Mrzlice.

Kljub oblačnemu vremenu smo imeli daleč na okoli lep razgled. Videli smo Podreško planino, Partizanski vrh ali Sveto planino, Pirešico, Paški Kozjak,  Pohorje, Čemšeniško planino, Goro Oljko, Golte, Kamniško Savinjske Alpe, Raduho in Peco, izza meglic pa se nam je kasneje  prikazal še Kum.

Malo pred vrhom Mrzlice smo se razdelili v dve skupini. Skupina, ki  sta jo vodila  Frenk in Milan,  je odšla po ozki strmi poti na vrh Mrzlice,  nato pa se je  spustila do planinskega doma, kjer nas je že čakala druga skupina, ki jo je vodila  Elica. Pri planinskem domu  smo si privoščili malico iz nahrbtnika, nekateri pa so si v planinski koči naročili joto ali ješprenj. Ker sta Majda in Tone praznovala rojstni dan, sta nas  posladkala.

Pred odhodom v  dolino nam je Milan predstavil  še predlog logotipa naše pohodne skupine,

nato pa smo naredili še obvezno skupinsko sliko.

Do avtobusa smo se  polni novih spoznanj vračali  po isti poti. Na  Trojanah smo se ponovno ustavili in se nato veseli vrnili na Vrhniko.

Zapis: Nada Kostanjevec

Foto:  Andreja Mole, Nada Kostanjevec, Stane Kržmanc

31.05.2014
Zimzeleni na Sveti Ani nad Ribnico

Vreme na naše torke skoraj zmeraj nagaja in nas preganja z enega  območja Slovenije na drugi  konec.

Tokrat smo se odpeljali preko Škofljice in mimo Turjaka  v Ribniško dolino. Sredi  kraškega polja je naselje Ribnica z daleč opazno cerkvijo z dvema zvonikoma, ki sta na vrhu v obliki krone (delo Jožeta Plečnika). V bližini stoji grad, kjer je danes muzej.

Po krajšem postanku ob dobri kavici se nam je pridružila planinka z Ribnice, Marjana, naša vodnica. Pot smo začeli pri tovarni Riko in po makadamski poti zavili na Ribniško naravoslovno pot, ki nas je najprej pripeljala do Jamarskega doma, ob katerem se nahaja Francetova jama. Nato se pot dviga bolj strmo mimo kmetije Seljan in ob ostankih oglarske kope proti vrhu Male gore.

Malo pod vrhom Svete Ane stoji stara, večkrat predelana cerkev sv. Ane, ki je v preteklosti doživela več udarov strele in požigov. Izpred cerkvice, kjer je bilo nekoč prazgodovinsko gradišče, je lep pogled na okoliške kraje in celotno Ribniško dolino, dolgo kar 12 km. Nad Ribniško dolino se dvigata Velika in Travna gora ter hribi Stojne.

Malo pod cerkvijo stoji planinska koča na temeljih samotne kmetije iz 19. stoletja.

Po obveznem gasilskem fotografiranju pred kočo smo se zaradi pretečih oblakov hitro pobrali z vrha in izpustili ogled Aninih sten, od koder bi pokukali v dobrepoljsko deželo.

Ozračje je bilo soparno, vlažno, pot pa kar spolzka med skalami in vrtačami, a dosegli smo vrh, se razmigali in razgledali ter zadovoljni ugotavljali, da je to tisti del Slovenije, ki ga bolj malo poznamo.

Vračali smo se preko Žlebiča, ob soteski Kadice , preko Nove vasi in Cerknice proti domu, da smo se naužili neokrnjene narave in cvetočih travnikov.

Zapis: Cvetka in Jože Štirn

Foto: Joža Miklavčič,  Sonja Zalar Bizjak

26.05.2014
Pot po robu Trnovskega gozda – Čaven in Mala gora

Končno sta naša prijazna vodnika Elica in Milan uspela naročiti lep sončen dan, da sta nas Zimzelene po mesecu hladnega in slabega vremena odpeljala na izredni  četrtkov pohod.

Zapeljali smo se čez Col mimo  vasic Kovk in Otlica do Predmeje, kjer smo zapustili avtobus. Med vožnjo smo se še vedno čudili razdejanju , ki ga je po gozdu napravil nedavni žled.

Od Predmeje smo se po senčni gozdni poti povzpeli  na Čaven  do Bavčerjeve koče (1242 m), kjer nas je pričakala prijazna oskrbnica. Po kratkem postanku smo se spustili približno 200 m nižje na planoto Mala gora. Ta gora je »simbol trdega dela in lepih spominov.« Tu so namreč kmetje iz okoliških vasi do leta 1964 kosili travo in  seno na vejah prepeljevali v dolino. V spomin na te čase je ostalo zatočišče iz sena in bivak ter vsakoletni Velikonočni pohod.

 Planinci in prijatelji iz Kamenj so leta 2000 na temeljih starega bivaka postavili novo prijazno kočo, ki vabi ob nedeljah.

Od tod je tudi lep pogled na skalne prepade Kuclja, globoko navzdol pa po Vipavski dolini.

Vrnili smo se po krožni poti nazaj h koči Antona Bavčerja. Med prijetnim sprehodom ob skrivenčenih od silne burje prepihanih drevesih smo opazovali značilne rastline: narcise, šmarnice, avrikelj, Jacquinov ranjak, alpski srobot itd.. Samo tu domuje tudi rebrinčevolistna hladnikija. Na robu Male gore so nas presenečali mogočni podrti kamniti sestavi – kamen, kamen in še enkrat kamen med bornimi travami.

 Zelo se nam je mudilo na obljubljeni bograč in kavo. Po kosilu in prijetnem klepetu smo se zadovoljni vrnili proti Predmeji, kjer  je čakal  šofer Boris  in nas polne lepih vtisov odpeljal na Vrhniko.

Zapisala: Marjana Kolenko

Foto: Sonja Zalar Bizjak, Joža Miklavčič

29.04.2014
Barjani na Poti devetih kalov

Načrtovani pohodi so letos vprašljivi zaradi vremenskih ujm, zato so se Elica, Milan in Frenk odločili, da bomo prehodili Pot devetih kalov, ki je namenjena  spoznavanju in ohranjanju naravne in kulturne dediščine Krasa. Pot zajema devet starodavnih vodnih virov v okolici vasi Kobjeglava in Tupelče.

V oblačnem jutru smo se z Vrhnike odpeljali proti Primorski. Ustavili smo se na kavici in nadaljevali pot proti Krasu do Kobjeglave (321 m).

V vasi smo si ogledali spomenik, postavljen v spomin na padle v NOB, ki je oblikovan kot požgan kraški dom.

Na drugi strani trga stoji vodnjak na Goricah. To je ena od dveh javnih »štirn« v Kobjeglavi. Drugi, manjši vodnjak je v zgornjem delu vasi s črpalko na vreteno. Vodnjaki so imeli v preteklosti posebej pomembno mesto, zato so bili urejeni in na premožnejših domačijah lepo okrašeni. Revnejše družine so si morale čisto vodo za pitje izprositi od bogatejših družin, za pranje in tudi kuho pa so uporabljali vodo iz lokve. S porastom prebivalstva v stari Avstriji je bilo z izgradnjo javnih vodnjakov poskrbljeno tudi za revnejše prebivalstvo.

Premalo se zavedamo, kako je voda dragocen zaklad. Je bila in bo! Da bi nas na to opomnili, so v okolici dveh vasi Kobjeglava in Tupelče obnovili devet prečudovitih kalov. Milan nam je povedal, da bo Krašovec vedno trpel žejo bolj kot drugi, za kazen, ker je bogu ukradel pršut. Lahko rečemo, da sta pršut in teran v Kobjeglavi doma.

Ogledali smo si tudi kraško hišo in dvorišče pred hišo, imenovano »borjač«. Poleg arhitekture zgradb, značilne samo za Kras, dajejo vasi poseben čar »borjači«. 

Na vrhu Kobjeglave smo si ogledali cerkvico svetega Mihaela, zgrajeno 1570. leta. V neposredni bližini stoji vaška lipa.

Prvi kal, ki je bil na naši poti, je ograjen in se imenuje Lokva. Nahaja se na obrobju vasi.

Pot nas je vodila do druge kotanje, ki se imenuje Kal pri Čotnih. Med potjo po gozdu, v prijetnem zavetju borovcev, veliko nizkega grmičevja, dreves in stare murve, smo videli več vrst rožic. Pozorno smo poslušali Elico, ki nam je povedala imena travniških cvetic in si jih poskušali zapomniti. Naj napišem samo nekatera od teh: rumeni podraščec, navadna kukavica, bedenica, avstrijski gadnjak, krvavi mlečnik, kobulasto ptičje mleko, plazeči skrečnik, mračice, jetičnik, jesenček, …

Omeniti velja tudi menhirje, samostoječe skale, ki smo jih videli v gozdu. Prispeli smo do tretjega kala, Starega kala. Tu je bila tudi prva malica iz naših nahrbtnikov. Naprej po poti smo se preko zidne škrabe, ki je preprečevala prehod živine, sprehodili do kamnite pastirske hiške. Milan nam je povedal, da je služila pastirjem kot zatočišče pred slabim vremenom. Pot nas je peljala do četrtega kala ali lokve z imenom Ilovca.

Po prehojenih še nekaj sto metrih nas je Milan opozoril na luknjo v tleh, ki dopušča prehod samo enega človeka naenkrat. V notranjosti  pa se razširi v čudovito kraško jamo. Večina med nami si je jamo z naglavnimi svetilkami tudi ogledala. Nekateri so pa šele tu izkoristili čas in pojedli sendviče in pecivo, ki sem ga za svoj praznik namenila mojim sopohodnikom.

V gozdovih črnega bora smo si ogledali tudi  prikaz smolarjenja.

Na poti nazaj v vas smo nazdravili Stanetu za njegov rojstni dan in se ponovno posladkali s pecivom. V vasi Kobjeglava nas je čakal avtobus.

 Zapeljali smo se v vas Gorjansko, kjer smo si ogledali Vojaško pokopališče 1. svetovne vojne, na katerem je pokopanih preko 10.000  avstro ogrskih vojakov različnih narodnosti, ki so padli  na  soški fronti.

Za konec poti pa smo se zapeljali na izletniško kmetijo Grča, kjer smo se nasitili njihovih dobrot  in se  zadovoljni odpeljali proti domu.

Vreme je »zdržalo« do konca poti, čeprav je bil v vsakem nahrbtniku tudi dežnik.

Zapis: Milena Žnidaršič

Foto: Stane Kržmanc, Andreja Mole

29.04.2014
Planinska skupina Zimzelenih na Mrzlici

Težko je vodnikom načrtovati pohode v nestalnem in nevihtnem vremenu, ker se morajo prilagajati glede na vremenske razmere, mi pa smo zadovoljni, da lahko hodimo in se družimo. Srečo smo šli iskat proti Savinjski dolini na Mrzlico. Res ni bilo pričakovati v meglenem in mokrem jutru kaj prida sonca in tudi lepih razgledov ne, ker so se podile megle sem in tja.

Med vožnjo proti Preboldu smo pozorno prisluhnili pripovedovanju izvirnih anekdot in  življenjskih zgodb Franca Guzeja, razbojnika Guzaja, saj smo bili nedolgo nazaj v šenturški občini, kjer se je ta ljudski junak veliko zadrževal. Pred 150 leti je namreč zaznamoval te kraje s kozjanskim Robin Hoodom. Bali so se ga bogati, revežem pa je pomagal.

Soparno vreme je po nočnem deževju nekoliko otežilo hojo s Podmeje, pa nič zato, če smo se malo bolj orosili. Hodimo, da se prepotimo, gibanje pa je za naša leta zelo priporočljivo.

Ob pogledu izza ovinka smo se razveselili velikega planinskega doma.

Od tam je le še pet minut do vrha Mrzlice z višino 1122 m. Mrzlica je v verigi Posavcev s Čemšeniško planino, Javorjem, Gozdnikom in Maličem. Vrh z oddajnikom ponuja široke razglede daleč naokoli. Kdor je želel kaj iz kuhinje planinskega doma, je imel na razpolago več vrst jedi, ali pa iz svojega nahrbtnika.

Vračali smo se po isti poti nazaj, ker smo bili že večkrat na Mrzlici, poznamo tudi druge poti, pa še preveč spolzko in blatno bi bilo proti Kalu. Ob povratku je bilo sončno, zato smo se lahko razgledovali proti Savinjski dolini in proti vrhovom nad njo ter na revirje.

Ko smo se vozili proti domu, je tudi deževalo. Trojanski krofi pa nas niso prav nič pritegnili po vseh velikonočnih dobrotah.

Zapisala Ivanka Sluga

Foto: Miklavčič Joža, Sonja Zalar Bizjak

13.04.2014
Barjani malo gor, malo dol po Črnih hribih

V razmeroma hladnem jutru smo se Barjani ponovno odpravili proti Primorski, na Kras. Tokratni cilj je bil hrib Trstelj in še štirje sosednji vrhovi. Avtobus nas je pripeljal v vas Lipa, ki se nahaja tik ob vznožju Trstelja (643 m n. m.) in tu je bilo tudi izhodišče za naš pohod.

Dobro razpoloženi, za kar ima zasluge tudi mobilna »pekarija«, ki je istočasno pripeljala v vas, smo krenili navkreber po kamniti poti, skozi borove in listnate gozdičke. Po slabi uri hoje smo prispeli do Stjenkove koče na Trstelju, ki je bila na naše presenečenje odprta. Na soncu pred  hišo smo si privoščili malico ter posladek naših rojstnodnevnic.

V veži koče sem opazila skromno tablo. S kredo je bil zapisan prav nič skromen jedilnik. Mmmmm…, kar sline so se mi pocedile, same dobre kraške jedi na žlico, pa razni štruklji in zavitki. Dobro za še tako zahtevne želodčke.

Malo kasneje smo se povzpeli do razglednika vrh Trstelja. Od tu se ponuja ob dobri vidljivosti razkošen pogled proti SZ na italijanske Dolomite, pa na naše Julijske Alpe in Nanos in seveda bližje našim očem, na Sveto goro, Trnovski gozd ter na zeleno Vipavsko dolino tam spodaj. Na JZ pa se v daljavi sveti morje. Pogled seže vse do Gradeža in Furlanske nižine. Res dobra razgledna točka. Žal so razgled motile meglice v daljavi. Škoda, bo treba priti še enkrat!

Pohod smo nadaljevali proti naslednjim štirim vrhovom: Stol (629 m), Stolovec (563), Lešenjak (550) in Vrtovka (502). Pot po grebenu ni bila naporna. Naša vodnica Sonja jo je opisala takole:  »malo gor, malo dol, pa spet gor…., vmes pa boste videli veliko zanimivega!«

In res. Šli smo mimo številnih kavern in jaškov iz 1.svet.vojne. Tod je namreč potekala rezervna obrambna linija avstro-ogrske vojske. Vodnica nas je opozorila na ostanek prastarega gradišča, na zanimiv in bogat rastlinski svet in še na marsikaj. Tako je naše presenečene poglede pritegnila dolga kolona nanizanih gosenic borovega prelca, ki mu zato pravijo tudi sprevodni prelec.

Naš pohod se je zaključil. Še nekaj sto metrov hoje po asfaltu in že smo bili pri avtobusu.

Vožnja domov po očarljivi spomladanski kraški pokrajini je bila pravo razvajanje za naše oči. Med vožnjo po avtocesti pa se je marsikdo samo udobno naslonil nazaj in se zadovoljen predal dremežu in svojim mislim.

Besedilo: Alenka Lavrih

Fotografije: Andreja Mele in Sonja Zalar Bizjak

10.04.2014
Nepozabni pohod Zimzelenov

Naš dan je tudi drugi torek v mesecu, ko  se Zimzeleni odpravljajo  na pohode. Take dneve komaj čakamo. To pot smo se odpeljali  proti Posavskemu hribovju pod vodstvom naše vedno razpoložene Elice.

Med vožnjo pa smo  kmalu začutili potrebo po jutranji kavici, ki se nam je prilegla na postanku v kraju Dolsko. Po kratkem  postanku smo z vožnjo nadaljevali v smeri proti kraju Zagorica pri Dolskem, ki leži v zahodnem delu Posavskega hribovja. Ta vas ni lepa  samo po legi pod Cicljem, temveč je  znana,  ker je bil leta 1754  tu rojen velik matematik in fizik Jurij Vega. V njegovi rojstni hiši je urejena spominska soba, pred hišo stoji njegov doprsni kip in top, saj je bil tudi topničarski poveljnik in balistični inovator.

Avtobus smo zapustili v Križevski vasi in pot nadaljevali proti Veliki vasi. Na vrhu   hriba pred nami se je v soncu bleščala  cerkev sv. Miklavža, katerega pa smo v preteklosti že obiskali. Naša tokratna pot nas je vodila po Domžalski poti spominov pod Miklavžem do prevala Grmače. Ko smo prišli do vrha tega pobočja, se nam je na enkrat  razširilo obzorje na prelepe  Kamniško Savinjske Alpe. Pod nami je bila Moravška dolina, od daleč smo videli Limbarsko goro, na katero imamo lepe spomine, saj smo jo videli  že od blizu.

Med pohodom smo naredili tudi kratek postanek pri dveh spomenikih, ki spominjata na padle borce NOV iz leta 1943.

Preval Grmače povezuje  Savsko in Moravško dolino. Tu je tudi križišče planinskih poti proti Katariji in sv. Miklavžu ter Murovici in na drugo stran proti GEOS u, ki je geometrijsko središče Slovenije.

Naš cilj je bil Planinski dom na Uštah, zato smo krenili proti vzhodu, sicer po asfaltu. Kmalu smo zagledali lepo rumeno stavbo, naš tokratni cilj. Zaslužili smo si toplo malico  in nekaj časa martinčkanja na pomladanskem  soncu  na veliki terasi s pogledom na gore in Moravško dolino.

V vedrem razpoloženju in razganjanju od užitkov, ki smo jih bili deležni v prebujajoči zeleni naravi, smo se vračali proti Moravčam po strmi gozdni, a lepo urejeni in že očiščeni potki.

 Med potjo smo opazili, da je tudi na tem koncu dežele žled opravil svoje delo.

Ko smo prišli v Moravško dolino, smo veselo razpoloženi ugotovili, da smo zopet videli en delček naše lepe Slovenije.

Zapis: Dragica Petkovšek

Foto: Joža Miklavčič

30.03.2014
Barjani na Kokoši

V četrtek, 27. 3. 2014, smo imeli »Barjani« planiran pohod na Kokoš (674m). Vremenska napoved ni bila obetavna. Vreme se je do večera le spremenilo, začela je pihati burja, kar je znak za izboljšanje. Tako sta se naša vodnika Elica in Milan odločila, da gremo na Kokoško, kot jo imenujejo ljubkovalno domačini.

Odpeljali smo se do vasi Lokve, kjer smo najprej šli na kavo. Ogledali smo si obrambni stolp Tabor iz leta 1485, ki je služil za obrambo pred Turki, kasneje je bila  vaška žitnica, danes pa je v njem vojaški muzej. Uredil ga je domačin Srečko Rože. Njegova zbirka obsega več kot 140 000 predmetov, razstavljenih pa jih je okoli 4 200. Velja za največjo zasebno muzejsko zbirko v Sloveniji, ki se lahko pohvali s številnimi domačimi in mednarodnimi priznanji, vpisana pa je celo v Guinnessvo knjigo rekordov. Nasproti muzeja je cerkev sv. Mihaela. Narejena je bila leta 1613 na ostankih prejšnje cerkve iz leta 1118, ki so jo postavili vitezi templarji. Med letom 1942 in 1943 jo je poslikal Tone Kralj, čigar dela so v mnogih cerkvah na Primorskem. Čeprav je bila Lokev takrat pod italjansko fašistično okupacijo, si je slikar s svojimi freskami upal izraziti odkrit upor proti fašizmu in vojni.

Naša pot se je začela po cesti iz vasi Lokve, ki se je spremenila v kolovoz, čez travnike do vasi Prelože. V vasi  smo se ustavili pred kapelico, ki je zgrajena s streho vred samo iz kamenja. Zanimiv, pa je bil tudi ograjen kal, kar je zelo redko videti.

Cesta v vasi preide v pot skozi gozd, ki se rahlo dviguje do izvira Vroček. Med potjo smo videli naravni kal, ki so ga uporabljali za napajanje živine. Zacvetele pa so tudi spomladanske cvetice, o katerih nam je naša vodnica Elica povedala marsikaj zanimivega. Videli smo: podlesno vetrnico - marijine srajčke, grozdasto hrušico, zajčjo deteljico - poklopi listke ob dotiku, zlatičnato vetrnico, rumeni podraščec, dvolistno morsko čebulico in gorski  kosmatinec, ki  raste na Krasu in mi je bil najbolj všeč…

Za počitek in malico smo se ustavili ob kalu, katerega posebnost je izvir, iz katerega priteka topla voda in je zato dobil ime Vroček. Naš pohodnik Marko pa nam je za rojstni dan postregel z dobrotami.

Pot smo nadaljevali do Velikega Gradišča (742m), ki je najvišji vrh Tržaško -komenskega krasa. Razgled s tega vrha je lepši kot s Kokoške. Na tem območju je bilo nekoč gradišče, kar pričajo ostanki obzidja. Z Gradišča smo se spustili po lepi gozdni poti proti našemu cilju Kokoši. Do planinske koče smo hodili po ravni cesti, ki je priljubljena tudi za kolesarje.

Koča je bila zaprta, kar nas ni prav nič motilo, saj sta nas še Dragica in Milena pogostili za rojstni dan. Naša fotografinja Andreja je slavljence še fotografirala. Večina pohodnikov je šla z vodnikom Milanom na italjansko stran, kjer so Italjani naložili nekaj kamenja, da bi bil njihov vrh višji.

Vračali smo se po cesti do mejnega prehoda Lipica, kjer nas je že čakal avtobus. Preživeli smo lep sončen dan z burjo, za katero pa se nismo zmenili, saj smo bili dobro opremljeni.

Zapisala: Marija Žnidaršič

Foto: Andreja Mole, Stane Kržmanc

26.03.2014
Zimzeleni zbežali pred dežjem na obalo

Ker nam je dež že nekaj dni kazal »zobe«, smo se odpravili iskat sonce proti Primorski. Avtobus nas je pripeljal  iz oblačne in ponekod deževne notranjosti v sončno Izolo. Takoj  smo se podprli z malico in okrepčali s kavico, ki jo  je častil naš pohodnik »sladki Joško«, ki je praznoval 70 let. S svojimi slaščičarskimi dobrotami pa nas je presenetila tudi Mari. V imenu vseh  hvala in naj vama zdravje še dooolgo služi!

Dobro podprti smo se odpravili po delu naše obale od Izole do Strunjanskega križa. Že pri hotelu Delfin smo naredili postanek ob značilnem črnem hrastu - črničju. To je vedno zelen mediteranski hrast, ki s svojo temno zeleno barvo listja izstopa tudi pozimi. Neredko ga sadijo za okras.

Pot nas je vodila po Krajinskem parku Strunjan na razgledišče Belvedere, od koder je bil lep razgled  nazaj na Izolo, na Tržaški zaliv in Strunjanski klif – najvišjo flišno steno  ob jadranski obali ter zasnežene hribe v ozadju. Od značilnega Strunjanskega križa, od koder smo opazovali sinjo modrino našega morja tja do italijanskih lagun,  smo se spustili v Strunjan, kjer smo si ob krajšem klepetu na obali nabrali moči za naslednji vzpon čez strunjanske soline proti delu Porečanke, pri nas imenovane Istranke. To je pot, kjer je tekla nekdanja ozkotirna železniška proga, ki je bila povezava med Trstom in Porečem.

Pot nas je vodila med vinogradi, nasadi oljk, breskev in celo artičok. Speljana je skozi dva  urejena predora.

Zaključili smo v Portorožu, kjer smo se spet nastavljali toplim sončnim žarkom. Ko smo z avtobusom  prispeli do Kozine, nas je močno presenetila snežna nevihta, ki nas je spremljala do Postojne. Ponekod je deževalo, drugod snežilo, ob cesti in na travnikih smo opazovali snežno belino; kar verjeti skoraj nismo mogli, kako smo se po soncu sprehajali ob obali.

Nekdo je dejal: »To je Slovenija, na vsakih nekaj km je drugačno vreme!«

»Kdor ima srečo, ima sonce,« smo se smejali. Mi smo imeli sonce, čudovite razglede in obilico dobre volje.

Od Postojne dalje  je imelo sonce zadnjo besedo vse do Vrhnike.

Zapis: Jože Ogorevc

Foto: Joža Miklavčič, Sonja Zalar Bizjak

14.03.2014
Barjani v Dolomitih

Niti slučajno ne v širnemu svetu bolj poznanih, temveč v naših, bližnjih Polhograjskih. Danes je bolj uveljavljeno ime Polhograjsko hribovje, včasih so pa rekli Polhograjski dolomiti  ali Polhograjci ali celo Pograjci.  Grmada je verjetno najbolj markantna in razgledna v otočju polhograjskih hribov in gora in tudi najbolj obiskana. Sestavljena je iz različnih kamenin, kot so skrilavci, peščenjaki, apnenec in dolomit. Grmado  je opisal že Badjura; da njen čudno rogljati greben z navpično odsekano glavo včasih v posebni sončni svetlobi dobi obraz moža z močno brado in dolgim povešenim nosom. Francozom je za časa Ilirskih provinc ta fantomski profil spominjal na njihovega sončnega kralja Ludvika XIV., zato so Grmado imenovali tudi Louis Quatorze.

V torek zjutraj smo z avtobusom krenili proti Polhovemu Gradcu do gostilne »Pri Pratkarju«, kjer je eno od številih izhodišč za vzpon na Grmado. Zagrizli smo po cesti v strm breg, ki je bil po nedavnem žledu že počiščen tako, da ni bilo večjih težav. Krajši počitek smo si privoščili pri planinski koči, kjer sta nas Irena in Marija ob rojstnem dnevu počastili z dobrotami. Ob poti smo opazovali posledice ledene ujme, vodnica Sonja pa nas je seznanjala z nekaterimi cvetlicami, ki silijo na plano, saj v deželo nevzdržno  prihaja pomlad.

Na vrhu smo uživali v čudovitem razgledu na širno Barjansko ravnico, nežno gričevje vse do hribovja in panorame Julijskih Alp s Triglavom, Karavank s Stolom in Kamniško Savinjskih z Grintovcem. Kar z roko pa bi lahko objeli bližnjo Polhograjsko goro – Sv. Lovrenc, poznano po Blagajevem volčinu, ki je bil odkrit leta 1837 na njenih pobočjih. Severni sosed Tošč, ki je malo višji, pa zaradi nerazglednosti ni tako priljubljen.

Malo daljši počitek smo si privoščili v kmečkem turizmu na Gontah, sedlu med Grmado in Toščem ter dolinama Mačkov graben in Ločnica. Po prijetnem kramljanju smo se spustili do vasi Topol, kjer smo posedli v na nas čakajoči avtobus in se polni čudovitih vtisov odpeljali proti domu.

Besedilo: Helena Petrič

Fotografije: Andreja Mole in Sonja Zalar Bizjak

13.03.2014
Zimzeleni po Rokovnjaški poti

Danes ob 7. uri (dobro, da še nismo prestavili ure) smo se odpeljali proti Štajerski, naravnost v Moravče, staro naselje, omenjena že v 11, stoletju. Dolina spada v zahodno Posavsko hribovje. V Moravčah smo se podprli z dobro kavico in bombončki, kar je bilo tokrat posebej slovesno.

Po ozki, strmi, ovinkasti cesti (primerni za fička) smo se pripeljali kar visoko do naselja Hrastnik pod Limbarsko Goro, kjer smo pričeli 4 urno pešačenje po tako imenovani Rokovnjaški planinski poti (delno poteka po E6).

Z grebena je bi lep pogled na Črni graben (ime izhaja iz črne kamnine). Po tej ozki dolini že stoletja poteka pot iz vzhoda na zahod. Rokovnjači so tu delovali v 18. in 19. stoletju v trojkah in imeli tudi svojo govorico. Napadali so poštne kočije in druge bogate popotnike ter plen delili revnim kmetom, kjer so potem imeli zatočišče.

Po mehki gozdni poti smo prišli do vrha Golčaja (690 m), kjer je spomenik padlim borcem Radomeljske čete (1941). Pod vrhom stoji cerkev sv. Neže z najstarejšim malim zvonom (delo beneškega mojstra) iz leta 1423. Cerkev ima zanimiv  kasetiran gotski  strop iz leta 1680, ki prikazuje sadje in zelenjavo s tega področja, tudi fige (kar je uganka). Poleg cerkve je bila mežnarija, ki  je bila med vojno požgana. Od tu je bil lep razgled na Kamniško Savinjske Alpe, videl se je tudi Triglav.

Nadaljevali smo skozi  borov gozd (rdeči bor - po barvi skorje) in prišli v vas Borje, kjer je cerkvica s čebulastim zvonikom, pokritim s skodlami . Na poti navkreber po krušljivem dolomitnem pesku smo se preko grebena spustili v vas (domačija Baloh - ena hiša) Doline, kjer je spominska plošča: »Bodočim generacijam v opomin ; mater in očeta petih otrok so od tu nemški SS vojaki odpeljali in po mučenju ustrelili.«

Še malo in prišli smo do prelaza Učak, kjer stoji spomenik padlim častnikom Napoleonove vojske , katere so napadli rokovnjači.

Po kratki vožnji do Trojan smo se okrepčali in zmanjšali zalogo krofov. Bil je prekrasen sončni dan in po kratkem dremežu smo bili na Vrhniki.

Zapis: Andrej Štular

Foto: Joža Miklavčič

01.03.2014
Barjani na Bizeljsko

V četrtek, 27. 2. 2014, smo Barjani pobegnili pred dežjem z Vrhnike na Bizeljsko. Avtobus nas je pripeljal do poznanega slovenskega vinarja Isteniča, od koder smo nadaljevali  peš.  Imeli smo krasno sončno vreme in že na samem začetku pešačenja smo odlagali odvečna oblačila v nahrbtnik. Na poti do Najgerjeve repnice in cerkve sv. Vida  smo pozorno poslušali naša vodiča Elico in Milana.  

Ob poti je Elica opazila belo omelo in razložila, kako škodljivo deluje ta pol zajedalec na drevesa. Pot smo nadaljevali mimo raznih spomladanskih cvetlic in ker smo bili  na obrobju Panonske nižine med Pišecami in Grabnom, smo naleteli na debele plasti kremenčevega  peska. To je drobno zrnata kamnina, ki  je ponekod močno sprijeta. Del, ki je manj sprijet, izkoriščajo v peskokopih in ga uporabljajo za zasip kablov, peskanje kovin in steklarne. V peskokopu Župjek so opazili večjo kolonijo ptičev, ki naredijo v pesek 1,5 m globoke luknje in vanj zvalijo jajca. Imenujejo se čebelarji in meseca avgusta odletijo nazaj v Afriko.

Peski pri Stari vasi in Brezovici pa so bolj sprijeti in so v njih izkopali repnice, ki so posebnost Bizeljskega.

Prišli smo  do repnice Najger, kjer nas je sprejela vesela gospa Jožica in nas povabila skozi sončna vrata v notranjost.  Repnice so jame, skopane v kremenčevem pesku, ki ga je na območju Bizeljskega pred miljoni let naplavilo Panonsko morje. Že pred dvesto leti so te jame uporabljali izključno za hrambo poljskih pridelkov. Danes  šest takih  kleti v pesku uporabljajo za hrambo in staranje odličnih bizeljskih sortnih vin, ostale pa so namenjene še vedno poljskim pridelkom.

Gospa Jožica nam je zaupala, da so repnico kopali 30 let in »znucali«  kar 6 krampov za 600 m2 površine. Imajo tudi 15.000 trt in na degustaciji njihovih vin okusimo beli  in rdeči bizeljčan, modro frankinjo, muškat in traminec ter se nalezemo mnogo dobre volje, ki jo izžareva Jožica.

Prijetno razpoloženi in s težkimi nogami smo nadaljevali pot proti cerkvici sv. Vid. Pot je ozka, zato zaradi varnosti pri  srečevanju z avtomobili hodi skupina vedno po desni strani poti, vodiča po levi.

 Znak za Bizeljsko so  griči z vinogradi in zidanicami, pa tudi sončna vrata. Ob poti jih opazimo kar nekaj. V kraju Bošt pa smo videli najmanjšo zidanico na Slovenskem in se povzpeli na našo najvišjo točko, sv. Vid.

Ker so se nam približevali deževni oblaki, smo pohiteli samo še navzdol do gostilne Šekoranja, kjer so nam postregli s telečjo obaro in domačim  kruhom. Veseli in polni lepih vtisov smo  poiskali avtobus in naš šofer Boris nas je zapeljal proti domu.

Zapis: Marko in Milena Nagode

Foto:  Andreja Mole, Stane Kržmanc, Marjan Nicoletti

28.02.2014
Zimzeleni na Gori Oljki

Po daljšem premoru smo se v sončnem jutru dobre volje zbrali pohodniki naše skupine, a vendar z mislijo; kam pa danes, ko so prenekatere poti zaradi požleda neprehodne. Ker imamo skrbno Elico, ni bilo problema. Ona ima vedno rešitev. Obvestila nas je, da bomo krenili po preverjeni poti na lep štajerski razglednik – Goro Oljko, ki se ponaša z enako n.m.v. kot naša Planina (733 m).

 Po vožnji skozi megleno Ljubljano smo se na Martino vabilo ustavili na Trojanah na »kavici«. Ni minilo dolgo, ko smo na vožnji skozi Vransko v daljavi že zagledali naš cilj, kraški osamelec, Goro Oljko, ki stoji kot čok sredi treh dolin, z značilno cerkvijo z dvema zvonikoma. Kmalu smo v Letušu prečkali Savinjo, za tem še Pako in že smo bili na našem izhodišču – Šmartnem ob Paki. Veseli smo si  oprtali nahrbtnike ter krenili po smeri grabna Hudega potoka, ki se zajeda v Goro Oljko s strmimi bregovi, in jo deli na dvoje. Pot je bila položna, a zelo zanimiva. Opazovali smo delo Hudega potoka v naravi; od izbrušenih korit do slapičev in tolmunov, obenem pa vse polno pritokov z obeh bregov.

 Po prihodu na sleme smo si zaslužili malico in opazili, da se nam je naenkrat povečalo obzorje. Preko Ponikovske planote smo opazili že nekaj vrhov, ki smo jih v preteklosti obiskali (Boč, Resevno, Tolsti vrh). Kaj kmalu smo bili ob spremstvu malega kužka pri planinskem domu na Gori Oljki, kjer nas je že pričakalo prijazno osebje z naročeno okusno obaro.

 Ogledali smo si tudi romarsko baročno cerkev sv. Križa (zgrajeno 1757. leta) z značilnim baročnim oltarjem, na katerem je upodobljen Jezus na Oljski gori (delo kiparja Ferdinanda Galla). Zato se je prvotno ime gore iz Križna gora (pred postavitvijo cerkve je bil na tem mestu postavljen križ) preimenovalo v Goro Oljko. V kletnem svetišču smo si ogledali tudi božji grob in kip Marije z žalostnim obrazom.

 Po obveznem »gasilskem« fotografiranju smo si vzeli čas za pogled vseh ponujenih gora, krajev in hribovja v bližnji in daljni okolici in sicer na Posavsko hribovje, Pohorje, vzhodni del Karavank, Paški Kozjak, del Kamniško Savinjskih Alp in še in še. Poslovili smo se od prijazne oskrbnice in se podali po strmejši poti (del Martinove poti do kapelice) nazaj v dolino, kjer so nas pozdravili lilasto cvetoči žafrani. Noge so nam bile prijetno utrujene in razveselili smo se avtobusa, ki nas je mimo obveznih trojanskih krofov polne nepozabnih vtisov pripeljal na Vrhniko, kjer bomo spet komaj čakali, da nam bodo naši vodiči pripravili  kakšno presenečenje.

Zapisala: Nataša in Janez Medic

Foto: Sonja Zalar Bizjak, Joža Miklavčič

17.02.2014
Iz žleda Slovenije v vročo Afriko med ledenike

Vremenska ujma je na glavo postavila izvajanje kakršnih koli načrtovanih pohodov planinskih skupin Društva upokojencev Vrhnika. Iti ali ne iti, to sploh ni bilo vprašanje, vsi smo bili za Eličino in Sonjino idejo, da se Zimzeleni, Sončki in Barjani dobimo ta torek v mali dvorani Cankarjevega doma na Vrhniki in se ob Sonjini pomoči, z Vojkovo podporo, odpravimo iz žleda v vročo Afriko med ledenike.

Da, prav ste prebrali. Namreč Sonja in Vojko sta se med 14. in 30. decembrom 2010, skupaj s še 19 pohodniki, odpravila na vrh, ali raje, streho Afrike, na Kilimandžaro, z najvišjo točko Uhuru Peak (5895 m), ki leži v severovzhodni Tanzaniji ob meji s Kenijo. Sam vrh leži na robu kraterja ognjenika Kibo. In njuno pot na to »bleščečo  se goro«, kot se imenuje Kilimandžaro v svahiliju, sta nam skozi bogato besedo in odličnimi fotografijami predstavila v dveh urah, pa ne šolskih, ampak pravih.

Skupino pohodnikov, ali raje udeležencev trekinga, smo spremljali od njihovega prihoda na letališče Moši, kjer so se sredi decembra srečali s 30 ˚ C in po tej vročini nadaljevali pot z avtobusom do Aruše, ki so si jo natančno ogledali in v malem hotelčiču tudi prespali in ob tem ugotovili, da imajo tam mnogo temnopoltih prijateljev, saj jih je vsak pozdravil: »Hello, my friend (Pozdravljen, moj prijatelj).« Pohodniki so se počutili kot črnec sredi Ljubljane nekaj desetletij nazaj.

Iz Aruše so se odpravili na obisk zaščitenega območja kraterja Ngoro Ngoro, bogatega z živalskim in rastlinskim svetom, to območje pa naseljuje tudi pleme Masajev, ki še vedno živi po starih plemenskih običajih. V del teh običajev – lov – so se vključili tudi naši pohodniki.

Naslednji dan pa je že sledila pot proti vstopu v narodni park Kilimandžaro (mimogrede, letališče v Moši se imenuje Kilimandžaro, pivo - Kilimandžaro, ustekleničena voda  - Kilimandžaro, …, dobra blagovna znamka, kajne?) in takrat se je začelo zares, njihov treking se je začel zares. Vodiči, nosači, večurni pohodi, »prasice«, pa ne prave, iz katerih pri nas delamo ocvirke, ampak transportne vreče, v katerih so bile vse potrebščine za dva pohodnika. Te so rade volje prepustili nosačem in urno so se najprej pod krošnjami tropskega gozda in nato (z nadmorske višine 1900 m) čez raznoliko pokrajino podali do koče Mandara na višini 2720 m.

Po prenočevanju v tej koči jih je naslednji dan čakal treking, dolg res samo nekaj čez 13 kilometrov, a zato preko močvirnega terena in gozdičkov resastih dreves do nadmorske višine 3702 m, na kateri se nahaja naslednja koča Horombo. Še kratek vzpon dobrih 150 m nadmorske višine zaradi aklimatizacije, vračanje v kočo, kjer pa se čez noč že srečajo z nizkimi temperaturami, redkim zrakom, drgetanjem in čakanjem na jutro.

Tudi to je prišlo in »zagnali« so se z upočasnjenim korakom in pospešenim dihanjem nadaljnjih 13 kilometrov po dolžini in skorajda 1050 m visoko do naslednje, in zadnje, koče Kibo na 4750 m, ob poti pa jih je spremljala le visokogorska puščava. V koči so se poskušali segreti, kaj pojesti, popiti, se aklimatizirati in vsaj malo spati. Redkim je to v celoti uspelo.

Kruto jutro, ali raje noč, kajti na pot so krenili ob 23.00, je junaško dočakala le deveterica pohodnikov, ki je, skupaj z nekaj vodniki, krenila do naslednjega cilja – Gilman`s Point-a, 5681 m visokega in tu je razum pri nekaterih še deloval, da so prisluhnili telesu in se obrnili. Druge pa je čakal še vrh – Uhuru Peak 5895 m in redki so ga dosegli, a zmagovalci so bili vsi. Na tej poti proti vrhu so se srečali tudi s hitro izginjajočim ledenikom iz naslova tega članka, imenovanim »Ledena katedrala« in še nekaj drugih ledenikov.

A avanture še ni bilo konec, kajti povratek 1145 m nižje, do koče Kibo je izčrpal še zadnje atome moči udeležencem, nekaj ur spanju podobnega, naslednji dan spust do koče Horombo, še en dan krutega pešačenja do vhoda v narodni park in na koncu jim je bilo vseeno, kakšen avtobus jih bo pripeljal do Aruše, kjer so po toliko dneh ponovno zaužili sadove civilizacije, jih na kratko zaužili in se odpravili na še krajši spanec, kajti naslednji dan jih je čakala celodnevna vožnja z luksuznim avtobusom do Dar es Salaama. In tu se je Sonjino in Vojkovo predavanje končalo.

In zato jima je 88 zvestih poslušalcev in gledalcev hvaležno, da so skupaj z njima delili lepote bisera črne Afrike.

Skozi cel zapis sem šel, kot da bi hodil z zaprtimi očmi, a vedel sem, da si boste ogledali tudi foto galerijo, ki vam vsaj delno ponuja utrinke s te avanture.

Besedilo: Milan Jerman

Fotografije: Sonja Zalar Bizjak, Vojko Bizjak, Simona in Zdravko Kokot, Joža Miklavčič

30.01.2014
Zimzeleni po Tigrovski spominski poti in na Socerb

Iz zasneženega in turobnega vremena smo se ta torek, 28. januarja, usmerili proti primorskim krajem in prav prijalo nam je, da nas je malo prepihala burja.

Po obveznem jutranjem postanku za kavico, tokrat v Kozini, smo se zapeljali v Klanec in proti Ocizli. Najprej smo se   seznanili s kulturnimi in naravnimi znamenitostmi teh krajev.  Spominska plošča na komunski hiši spominja na domače Tigrovce – prve borce za slovensko zemljo in besedo in  na domoljubno organizacijo TIGR nasploh.  Na oglasni tabli je zemljevid poti z naslovom Tigrovska spominska pot. Celotna Tigrovska krožna pot preko flišnega območja do Beke je v deževnem obdobju v pletežu številnih potočkov in pa tudi blatna,  zato smo se odločili, da prehodimo tisti del, ki pelje po kraškem svetu,  z mnogimi naravnimi kraškimi pojavi.

Od cerkvice Marije Magdalene smo sledili rumenim oznakam in na prvi tabli je pisalo Ociska jama, morda bi bila  Ocizelska jama. Toliko udornih jam, brezen, potokov in izvirov skupaj lahko nastane samo na hitro prehodnih mejah flišnih in kraških terenov. Vse vode, ki so na površinah ustvarjale stopničaste  pragove, kar naenkrat padejo v globine kraških podzemelj. Naslednja zanimivost je  Maletov slap. Voda pada čez tri stopnice in kot zavesa skriva vhod v Maletovo jamo. Markacije so nas pripeljale do  najslikovitejše Miškotove jame. Poleg globoke rečne soteske, naravnih oken in vrat je zanimiv tudi naravni most.  Škoda, da nismo mogli pokukati od spodaj navzgor! Sledila je še Jurjeva jama in nato smo se dvignili na pešpot in se priključili na planinsko pot proti Socerbu.

Prečili smo kraško planoto, ena pot je vodila proti Kastelcu, mi pa smo nadaljevali proti Socerbu. Na vrhu vzpetine je bil čudovit razgled na Tržaški in Koprski zaliv. Bili smo tudi

pri razvalinah  gradu Socerb, tudi  gradu Strmec, ki stoji na visoki skalni steni, več kot 30 m nad naseljem Socerb. Nedaleč od Socerba je še ena znamenitost in sicer Sveta jama. V njej jej je oltar, kjer se opravlja tudi bogoslužje. V kapnik je vklesan kropilnik, po legendi pa naj bi v njej prebival tržaški mučenec sv. Socerb.

Spet smo prehodili in spoznali nekaj novega, vsaj za nekatere, kar zanimiv košček sveta, opredeljen kot Petrinjski kras.

Zapisala: Ivanka Sluga

Foto:  Joža Miklavčič

26.01.2014
Barjani od Moravč do Trojan

Vremenska napoved za drugi pohod Barjanov v letošnjem letu ni bila prav nič obetavna: na zahodu bo deževalo, na vzhodu bo oblačno. Naši odlični vodniki Elica, Milan, Jože in Frenk so  dobro »naštudirali«, da gremo na vzhod.

Peljali smo se proti Moravčam, kjer smo se ustavili na jutranji kavici. Med potjo pa nam je Elica pripovedovala same zanimivosti.

Moravška dolina leži v neposredni bližini geometričnega središča, na obronkih hribovja na južni strani ležita Cicelj in Murovica (kjer smo pred nedavnim že pohajali) in Javoršice, na severu Limbarska gora in Sv. Mohor. Moravče so staro naselje, omenjeno že med leti 1232 – 1246. V okolici so od nekdaj  kopali kremenčev pesek za potrebe livarstva, tovarne keramike in gradbenega materiala in ga tudi izvažajo.

V bližini Moravč leži grad Tuštanj, kjer poleti potekajo kulturne prireditve. Zgrajen je bil leta 1490. Zanimivost je, da se je zadnja graščakinja iz rodu Scarij poročila z grajskim vrtnarjem Luko Pirnatom - Kebrovim iz Krtine, tako je grad prišel v slovenske roke.

V gradu je bilo tudi eno redkih glasbil klavičembalo, ki so ga na žalost prodali.

Iz Moravč izhajajo znani krajani: časnikar in pisatelj Fran Maselj Podlimbarski, matematik, fizik, geodet, meteorolog, plemič in topniški častnik Jurij Vega, književnika Franc Detela in Dane Zajc ter smučarski skakalec Primož Peterka.

Moravška dolina v celoti spada v vzhodni slovenski predalpski svet, natančneje v zahodno Posavsko hribovje.

Po dobri jutranji kavi in krajšem klepetu smo se iz Moravč peljali do zaselka Hrastnik, kjer smo se po lepi gozdni poti usmerili po Rokovnjaški planinski poti proti Golčaju, od koder je lep pogled na Črni graben. Ime Črni graben izhaja iz kamnine, ki daje tlom črno barvo.

Rokovnjaštvo je bile oblika razbojništva v 18. in 19. stoletju. Rokovnjači so živeli v trdno urejeni skupnosti, delovali so v trojkah. Večina članov te skupine so sestavljali vojaški ubežniki. Njihovi roparski napadi so bili zelo drzni. Bogatim so jemali in revnim dajali. Sporazumevali so se s posebno govorico rokovnjaščino.

Skozi lep bukov in nato mešan gozd smo se napotili proti vrhu 690 m visokega Golčaja. Tam stoji spomenik padlim borcem Radomeljske čete, ki so padli v boju z okupatorjem oktobra leta 1941.

Na Golčaju stoji najstarejša cerkev v Črnem grabnu, cerkev sv. Neže, z najstarejšim zvonom na tem območju. Leta 1423 je zvon naredil zvonarski mojster iz Benetk. V popisu cerkva iz leta 1526 se cerkev prvič omenja. V času turških vpadov je bila ena najbogatejših. Ponaša se z restavriranim lesenim poslikanim stropom v gotskem slogu. Ustno izročilo pravi, da je cerkev pripadala graščini na Limbarski gori. Na prisojnem pobočju je stala mežnarija s hlevom, le to so med vojno požgali.

Pot smo nadaljevali proti vasici Borje po mešanem gozdu. Največ je rdečega bora, veliko črnega teloha s prelepimi cvetovi sredi zime, kot »rete« razprtimi. Med reso, ki se že lepo barva, pa najdemo žanjevec ali ramšelo. V vasi Borje je cerkev sv. Jakoba, zanimiva je streha zvonika, pokrita s skodlami. V bližini je največje rastišče tise v Sloveniji. Tisa je zelo strupena rastlina in je zaščitena. Nestrupena je samo rdeča jagoda, seme v njej pa je že strupeno. Posebnost tise je njeno razmnoževanje, saj mora jagoda s semeni pred kalitvijo skozi prebavni trakt ptice. Tisin les  nima smole.

Nadaljevanje poti nas je privedlo do smerne table na Reber, kjer je PD Blagovica postavilo razgledni stolp. A zaradi slabe vidljivosti, strme, blatne in spolzke poti se do razglednega stolpa nismo podali. Po lepi potki smo prišli  v Doline. Tu je ena sama domačija pri Baloh, Doline 1. Na spominski plošči piše: »V spomin in bodočim generacijam v opomin«. Leta 1944 so namreč očeta in mater petih otrok odpeljali, mučili in ubili nemški SS vojaki.

Po makadamski poti smo se napotili do prelaza Učak. Tukaj stoji spomenik padlim francoskim častnikom, ki so jih pred 200 leti napadli rokovnjači.

Na parkirišču nas je že čakal avtobus z našim prijaznim voznikom Lojzetom. Do gostilne smo se zapeljali. Tam se je prilegel trojanski krof, gibanica ali kremna rezina, čaj ali kava….                                   

Vsi smo si bili enakih misli: »Domov brez krofov ne smemo!«

Kljub megli, ki nas je spremljala po celotni poti, smo se dobro razpoloženi  in bogatejši za nova spoznanja vrnili na Vrhniko.

Zapisala: Milena in Andrej Velkavrh

Fotografije: Andreja Mole

17.01.2014
Barjani pri izvirih Ljubljanice

Prvi pohod v letu 2014 smo Barjani morali spremeniti, ker je bilo napovedano slabo vreme. Zbrali smo se pred šolo Ivana Cankarja, zvedeli nekaj o poteku našega pohoda od vodij Sonje in Vojka in že smo šli raziskovat, kje izvira reka Ljubljanica.

Najprej smo videli okljuko Male Ljubljanice, nato pa prečkali most preko Ljubljanice tik pod sotočjem Velike in Male Ljubljanice. To sta dva povirna kraka reke Ljubljanice, ki izvirata ločeno. Mala Ljubljanica v bolj znanem Močilniku, Velika Ljubljanica pa v bolj skritem Retovju. Spotoma smo se ustavili v Kotnik -Lenarčičevem parku v Verdu, kjer smo si ogledali nekaj zanimivih dreves.

Potem so se izviri, ki se združujejo v reko Ljubljanico, kar vrstili. Najprej smo prišli do izvira Na potoku tik ob mostu čez Ljubijo, ki je prvi večji pritok Ljubljanice. S ceste smo videli področje, kjer izvira Ljubija, se spustili v malo zatrepno dolinico Matjaževko in že smo bili pri izviru Pod orehom v Retovju. Iz skalnih špranj pod potjo je povsod vrela voda na plan, le izviri Pod steno so bili suhi. Tu priteka voda le ob močnem deževju. Zaradi dežja in spolzke steze nismo šli do Malega okenca, ampak smo si ga le ogledali z vrha. Do drugega večjega izvira Velike Ljubljanice, Velikega okenca smo prišli po gozdni poti in občudovali reko, ki se je valila mimo nas izpod skalne stene.

V gozdu nad izviri smo se sprehodili med doli, globokimi kotanjastimi dolinami, nastalimi nad podzemnim tokom vode. Opazili smo, da so že začeli cveteli leska, zvončki in zeleni teloh. Nad Pavkarjevim dolom smo se okrepčali s čajem in sendviči iz nahrbtnika in se mimo Grogarjevega dola vrnili na Vrhniko. Kljub deževnemu vremenu smo se imeli lepo, saj nas je kar nekaj prvič videlo kje in kako izvira mogočna reka. Sklenili smo, da si bomo to še kdaj ogledali s svojimi domačimi.

Besedilo: Marija Grom

Fotografije: Andreja Mole

16.01.2014
Zimzeleni z Zaplane do Planine preko Jelovca in Strmice na Vrhniko

»Pa to ni nobena zima, brez snega in kar naprej dežuje!« so se zjutraj dušali Zimzeleni, ko smo se po novem letu prvič zbrali pred šolo.

» Imaš dežnik? Pa ti, da tisti ni premajhen! Pa anorak?« smo ocenjevali opremo za deževni dan. 

»Vreme je, torej gremo!« Kar 35 pohodnic in pohodnikov je nasmejanih začelo hojo proti Planini in zavetišču.  Koliko smo si imeli povedati. Kmalu je prijetno kramljanje zmotil kar močan dež in vsa oprema je prišla prav. Vajeni vsakega vremena smo zdaj gledali bolj okoli sebe. Beli cvetovi črnega teloha so že tako razprti, kot da smo v marcu. Tudi prve trobentice sramežljivo kukajo izpod rjavega listja. Pred nami je zaplahutala ptica ujeda in se jezila, da jo motimo pri počitku na mokrem drevesu.

Pri koči smo se stisnili pod zasilno streho in pojedli dobro malico, ki jo je poklonil Janez za svoj praznik. Še posebno je teknila potica.

Poiskali smo ne preveč blatno pot proti Jelovcu mimo kraške jame, kjer je Milan spomnil pohodnike na predavanje o 10 000.  jami nad Vrhniko in razložil, da jama, pred katero stojimo, nima povezave z drugimi.

Zaselek Jelovec je bil znan po mogočnem kozolcu, v katerega je strela udarila trikrat, potem pa ga niso več obnavljali.

Proti dolini Bele in Starega malna smo videvali že zelene telohe in prve jetrnike. Iz doline smo se vzpenjali proti Strmici, a zavili po vrhniški priljubljeni poti, ki ji pravimo kar »po plinovodu«.

Dežja sploh nismo več občutili, le luž je bilo vedno več in večje. Na golih vejah so  se pozibavale velike dežne kaplje in če si šel kje preblizu, je bilo kaj hitro nekaj mokrega za vratom.

Na koncu prijetnega, a deževnega pohoda smo se pogreli s čajem in kavico, med klepetom pa ugotovili, da smo hodili skoraj 4 ure.

Nekdo se je spomnil, kako žilavi smo vrhniški pohodniki, saj so tri skupine odšle vsaka v svojo smer in to je več kot 100 udeležencev.

»Slabega vremena sploh ni, je le vreme in opremiti se je treba za tisti dan, pa so užitki popolni!« Mi smo uživali.

Zapis: Elica Brelih

Foto: Joža Miklavčič

23.12.2013
Zadnji pohod Barjanov v letu 2013

 

V pričakovanju sončnih žarkov po tednu megle v dolini smo se Barjani v četrtek, 19. 12. 2013, odpravili na zadnji letošnji pohod. Tokrat so nas organizatorji poti crkljali še bolj kot po navadi, saj nas je vodnik Milan po jutranji kavi v športnem parku v Horjulu z avtobusom pripeljal prav do Samotorice. Pričakovali smo, da bomo pohod pričeli že v dolini. Pa se nismo prav nič pritoževali, bo pa več časa za klepet ob malici na koncu poti.

Že pod Samotorico smo prešli mejo med z ivjem obloženo dolino in precej toplejšo klimo nad njo. Takoj nad vasico smo jo mahnili v breg, kar po pašniku, je bolj prijetno kot skozi gozd, ter se povzpeli na vrh 788 m visokega Kožljeka. Od tu so lepi razgledi proti severu na Polhograjsko hribovje, od Pasje ravni preko Tošča, Polhograjske gore in Grmade do Korena. Ob lepih dnevih se za njimi vidijo tudi Kamniške Alpe in Karavanke. No, mi smo te razglede zamudili za en dan, tokrat so nam jih zastrli oblaki. Ampak pogled na belo Horjulsko dolino, na katero je skozi oblake v snopih lilo sonce, je odtehtal tudi to.

Mimo Grde doline, ki ni prav nič grda, prav lepa je, z mogočno kmetijo, smo se spustili skoraj na izhodišče poti in se nato pričeli vzpenjati proti Ulaki in Korenu. Pot je prijetna in nič naporna. Pred vasjo smo občudovali veliko čredo damjakov, ki so se pasli na pašniku pod cesto, nad njo pa so se pasli krepki primerki tibetanskega goveda. Pri cerkvi sv. Mohorja in Fortunata smo v naše knjižice pritisnili še žige, nato pa se po stezi spustili v dolino do kmetije odprtih vrat, kjer so nam postregli z dobro malico. Gospodinja nas je razveselila še z zelo dobrim štrudljem.

Metka nam je razdelila še program pohodov za naslednje leto, nato pa smo se spustili do Horjula, kjer nas je čakal avtobus

Tako je bil  nami še zadnji prijeten pohod v letošnjem letu.

Zapisala: Dragica Potrebuješ

Foto:  Andreja Mole

18.12.2013
Izlet Barjanov v neznano

V torek zjutraj, 10. decembra, se nas je zbralo na avtobusni postaji na Drenovem griču kar nekaj planincev. Po krajšem klepetu smo ugotovili, da gremo v neznano, ampak ne skupaj. Tako smo se odpeljali Barjani in Zimzeleni proti Ljubljani vsak s svojim avtobusom. Sonja je nas Barjane pozdravila in povedala, da gremo iz doline Ložnice na Osolnik.

Iz avtobusa smo izstopili pri gostilni Legastja, od koder smo jo mahnili po gozdni poti mimo kmetije Lužar proti planinskemu domu na Govejku. Tu smo si privoščili kavico in malico iz nahrbtnika in si ogledali okolico. Bil je prekrasen pogled na Sorško polje, Smledniški grad in Tehovec s cerkvijo sv. Florjana.

Po oddihu nas je Sonja popeljala navkreber proti Igalskemu grebenu. Prispeli smo do Gontarskega sedla, kjer se je pot odcepila proti Tošču. Mi smo zavili ostro v desno in grizli kolena do Gontarske planine, od koder pa razen proti bližnjemu Sv. Jakobu in na jug ni bilo veliko razgleda. Po daljšem spustu, kjer smo spotoma opazili domačine, ki so pripravljali kurjavo, nas je gozdna pot pripeljala na cesto. Ta nas je vodila navzgor mimo turistične kmetije Rožnik in naprej mimo Anžiča do našega cilja, to je Osolnika, kjer na vrhu stoji gotska cerkvica sv. Mohorja in Fortunata.

Sonja nam je razkazala panoramo od Blegoša in Triglava z Rjavino, potem Karavanke z Golico in Stolom, Dobrčo, Begunjščico, Kriško goro s Storžičem, nerazdružljiva Kočno in Grintavec ter Kalški greben in Krvavec. Pa še Veliko planino in pod njo cerkev sv. Miklavža na Gori nad Tuhinjsko dolino, kamor so šli Zimzeleni. Bolj proti vzhodu je bila že koprena in razgled ni bil več tako čist.

Pri sestopu smo opazovali mahove in lišaje na drevesnih deblih in med suhim listjem še zaprte cvetove črnega teloha. Na drevju in pod njim je bilo precej bele omele, ki smo jo nekateri odnesli domov. Po slabi uri smo prišli do Mihelčičevega doma na Govejku, kjer nas je pričakala pojedina v obliki pečene polente in golaža. Ko smo se dobro podprli in odžejali, smo krenili po cesti v dolino. Med potjo je imel največ težav Jože, ki mu je nagajalo koleno, saj je bila cesta kar strma. Pri Legastji nas je že čakal avtobus, ki nas je mimo Medvod in skozi predor zapeljal proti Vrhniki. Na Drenovem griču smo se poslovili od ostalih z mislijo, da je bil za nami spet en lep izlet.

Besedilo: Meta in Jurij Petrač

Fotografije: Andreja Mole in Sonja Zalar Bizjak

12.12.2013
Zimzeleni na sv. Miklavžu nad Tuhinjsko dolino

Lep in topel decembrski dan nas je zvabil na Goro nad Tuhinjsko dolino, kjer stoji gotska cerkev sv Miklavža, lična brunarica, obnovljeno obzidje protiturškega tabora, samostojni zvonik in vodnjak ter mežnarija.

Kar 33 pohodnic in pohodnikov je krenilo s parkirišča pri termah Snovik preko vasi do Hruševke.

Sonce je prijetno grelo in med potjo smo se razveselili prvih trobentic. Ko smo se ozirali nazaj, smo lahko  videli stransko dolino, ki pripelje do ceste v Tuhinjsko dolino.

»Kako daleč od civilizacije so ti ljudje,« smo se pogovarjali, ko so se vrstile velike kmetije na obronkih Gore.

Kmalu smo se ustavili na jasi, se nastavljali soncu in zaužili nekaj kalorij za zadnji zelo strm vzpon do vrha.

Skrbni domačini so pot lepo uredili, celo pometli listje, da se vidijo korenine in vsaka skala, zato smo se korajžno pognali v strm hrib.

Nekateri so malce s strahom opazovali predhodnike in razmišljali, ali bodo zmogli.

»Strmina je taka, da bi lahko poljubljal zemljo!« se je šalil Jože.

Janko, naš osemdesetletnik in vzornik pa je pristavil:

»Danes je tako dober zrak, da z lahkoto grem!«

Bolj ko smo šli v hrib, manj je bilo čebljanja. Na koncu tišina. Toda takrat se je že pokazal vrh zvonika.

»Že smo blizu!«

Pri Miklavžu sta nas počakala prijazna domačina in nam najprej čestitala, da smo izbrali tako strmo pot. Nato nas  je Jože peljal skozi kamnita vrata v gotsko cerkev, kjer smo občudovali  restavriran kasetni strop z množico angelov. Razložil nam je, da so ga v Ljubljani restavrirali kar 7 let. Denar zanj so zbrali vaščani sami iz vasi okoli  Gore. Nekaj denarja pa so dobili, ko so posodili  Metzingerjevo sliko sv. Miklavža na razstavo v Francijo.

Obzidje protiturškega tabora so obnovili sami s prostovoljnim delom v sodelovanju z vsemi vaščani Hruševke, Raven, Šmartna in drugih vasi. Poudaril je, da so navajeni drug drugemu pomagati, saj so v hribih razmere, posebno pozimi, precej drugačne kot v dolini.

Nato smo se ozrli naokoli in uživali ob pogledu na Julijce s Triglavom, na Krvavec, kjer smo pred nekaj tedni tudi bili, pa na okoliške hribe proti Črnivcu in Trojanam.

Takrat pa se je domačin Jože spomnil, da je Miklavž tudi za nas prinesel piškote, ki so šli v slast in naročil, da nas pogostijo z vročim kuhanim vinom, da bi se segreli.

Hvala Miklavž, zelo si bil pozoren!

Kar nismo mogli zapustiti vrha in prijazna domačina, a vedno je treba tudi nazaj. Po lažji poti smo se spustili do vasice Gradišče, si pogledali partizanski spomenik in se vrnili proti Hruševki in do Snovika.

Navdušeni, zadovoljni in dobro razpoloženi smo ugotavljali, da smo spoznali še en delček naše lepe dežele in pohvalili  Frenka, ki se pripravlja za vodniški izpit, da je s svojimi nasveti in pristopom vreden našega zaupanja.

Zapis: Mari Malovrh

Foto:  Joža Miklavčič

09.12.2013
Pohod Barjanov po dolini Glinščice

V četrtek, 28. novembra, smo se Barjani  zbrali  v pričakovanju še enega  lepega pohodniškega  dne, saj je bilo napovedano čudovito vreme. Krenili smo proti zahodu.

 »O, presenečenje!« Toda kmalu nam je naš vodnik Milan razkril skrivnost: » Peljemo se na ogled doline Glinščice.«

V Kozini smo zapustili avtocesto na nekdanjem mejnem prehodu Krvavi potok, prečkali mejo in v vasi Pesek izstopili.

Najprej smo se spustili skozi zanimiv gozd, poln kotanj, domovanj divjih prašičev in nadaljevali po  trasi nekdanje železnice Kozina – Trst. Trasa železnice, ki  je zaprta za promet, nam je ponudila čudovit pogled v dolino reke Glinščica. Kmalu smo zapustili sprehajalno in kolesarsko pot ter se začeli vzpenjati na kraški rob imenovan Stena. Razgled je bil zelo lep; občudovali smo prekrasne barve še vedno žarečega ruja, v pomladanskem času pa kraški rob zažari kot naravni botanični vrt.

Odprl se je pogled na prepadne stene kanjona, tudi do 300 metrov v globino. Za tako čudo je poskrbela narava s tektonskimi premiki, ki so v kraško planoto vrezali razpoko. To pa je v milijonih let še poglobila reka Glinščica, ki je  v fliš in apnenec vrezala slikovito zajedo.

Na razglednem robu pod vasjo Jezero smo si ogledali prelepo dolino: bogato arheološko najdišče s starorimskim vodovodom, tu je potekala trgovska pot s soljo in začimbami, številni mlini, božja pot, železnica, plezalna šola, prirodoslovne posebnosti….

Po ozki in strmi poti smo se spustili v Boljunec. Del poti z urejenimi kamnitimi stopnicami je bil lažji. Prečkali smo reko Glinščico, ki izvira v Sloveniji, nedaleč od vasi Klanec pri Kozini in kmalu po izviru prestopi državno mejo. Reka Glinščica je dolga 12 km in se v morje izliva v Italiji. Čeprav je  kanjon Glinščice dolg le dobra 2 km, je prava zakladnica zanimivosti in naravnih lepot.

Tudi v Boljuncu imajo stavbo z imenom »peglezn« tako kot v naši Ljubljani. Ogleda vredno je lepo urejeno in obnovljeno naselje s periščem, kjer so domačinke prale perilo tržaški gospodi še v prejšnjem stoletju. Ko so leta 1972 pripeljali v Trst prvi pralni stroj, ga niti niso hoteli uporabljati. Perilo so perice ob petkih  pobrale pri družinah v Trstu, cule zavezale in na svitkih na glavah prinesle domov, ga označile z barvno prejico, namakale v lugu, kuhale s pepelom in izpirale na periščih v rečici Glinščica. V sosednjih vaseh so bili doma peki, ki so pekli kruh za Trst in perice zalagali s kvalitetnim pepelom za pranje perila.

Na rečici je bilo postavljenih kar nekaj mlinov, ki so služili predvsem za mletje začimb, drog in žita, ki so prihajale po morju iz tržaške luke. S soljo in vsemi mletimi izdelki so zalagali Evropo.

Ob poti proti cerkvici nas ob desni strani spremlja starorimski vodovod. V prvem stoletju so Rimljani napeljali 14 km dolg vodovod do središča Trsta, ta pa je oskrboval mesto s pitno vodo.

Vzpenjali smo se po vznožju Kraškega hriba, kjer stoji Marija na Pečeh t.i.»Marija na šodru« po poimenovanju Zimzelenega Karlija.  Cerkvica, zgrajena 1267, je najstarejše svetišče v dolinski občini. Legenda pravi, da jo je dal sezidati Karel Veliki, kjer je hotel biti tu pokopan. Red bratov Najsvetejšega Zakramenta je v listinah med drugim imel tudi zapisano pokoro za preklinjanje, grešnik je moral bos romati k tej cerkvici.

Malo nad cerkvico je razgledišče Comicijev turn. Posvečen  je ustanovitelju plezalne šole Emiliu Comiciju, ki je kot  prvi italijanski plezalec premagal šesto stopnjo.

Nadaljevali smo pot do štirideset metrskega  slapu Supet, ki označuje prehod med flišno in apnenčasto podlago. Najznačilnejša posebnost doline je opazni prehod med celinskim predalpskim in sredozemskim podnebjem. Značilno je, da je pri istih višinah zaradi vpliva sonca in burje tudi 10 stopinj razlike.

Še malo in spet smo prečkali reko  Glinščico v vasici Botač. V tej soteski so v 16. stoletju mleli številni mlini. Do pred nedavnega je bil tukaj mejni prehod med Italijo in Slovenijo, kar dokazuje obmejna hišica.

Nato smo se povzpeli  na nasprotno stran kanjona in spet v hrib do opuščene železniške proge Trst – Kozina. Danes je to zelo priljubljena kolesarska in sprehajalna pot s številnimi predori, vklesanimi v navpične stene kanjona.

S čudovitimi vtisi, bogati za novo pridobljeno znanje in prijetno utrujeni smo v zgodnjih večernih urah prispeli domov.  Hvala vodniku Milanu za tako skrbno pripravljen pohod, videli smo veliko.                                     

Zapisala:     Metka Krašovec

Fotografije: Andreja Mole

01.12.2013
Zimzeleni na Resevni

Na sončno torkovo jutro smo Zimzeleni lahko med vožnjo opazovali prelepe osončene in s snegom pobeljene gore vse od Julijcev, Kamniško Savinjskih Alp  do  Uršlje gore in v ozadju Pohorje. Smer našega pohoda je bila okolica Šentjurja s ciljem na Resevni.

Šentjur je dobil ime po cerkvi sv. Jurija v starem mestnem jedru, kjer se nahaja tudi rojstna hiša Ipavcev. Reka Voglajna, ki teče mimo kraja, je bila včasih jezero, da pa so se izognili  poplavam, je danes zajezena kot Slivniško jezero. Kot ena večjih znamenitosti tega kraja je arheološko najdišče Rifnik, ki je bil poseljen že od mlajše kamene, bronaste do železne dobe. Območja z vsemi najdbami so uredili v arheološki park, pod vrhom pa so razvaline grajskega stolpa z leta 1163.

S hojo smo pričeli v Podgorju pod Rifnikom. Geografsko spada pokrajina pod Posavsko hribovje, je zelo razgibana, pretežno gričevnata s številnimi vodotoki. Geološko je zelo pestra sestava tal od peščenjakov, peščene gline, laporja in skrilavcev. Pogosti so odlomi in usadi, ki prevladujejo v nesprijetih kameninah. Ponekod  so videti kot odsekane in visoke kamnite stene.

Dvigali smo se proti Šibeniku in Resevni, ki je na višini 682 m, a dovolj visoko za čudovite razglede na vse strani, za 20 m pa smo se še povišali na razglednem stolpu. Prijetno smo bili presenečeni nad gostoljubjem v planinskem domu, postreženi z gobovo juho. Kot dokaz, da res rastejo gobe tam okoli, sta bila dva poznojesenska jurčka, najdena ob poti. Gozdna podrast je bogata z borovnicami in reso od tod tudi ime Resevna.

Obšli smo vzpetino in se po drugi strani vračali v dolino proti avtobusu. Ljudje so tu zelo povezani z naravo, prijazni, kot je rekel vodič Anzi - planinec iz Šentjurja, ki je bil z nami. Vodil nas je po stezicah in poteh, ki niso označene in nam razkril  mnogo  pokrajinskih zanimivosti.

Bogat vir znanja, od koder ga črpamo, pa je Elica, naša predana vodnica, ki skrbi že deseto leto za to, da se imamo vedno lepo in spoznavamo to našo lepo Slovenijo. Hvala ti Elica.

Zapisala: Ivanka Sluga

Foto:  Milan Jerman, Sonja Zalar Bizjak

17.11.2013
Ljubljansko barje malo drugače

Pred pragom ga imamo, vsak dan, vendar ga zelo malo poznamo, Ljubljansko barje namreč. Za nas, Barjane se spodobi, da ga pogledamo tudi iz druge plati. Iz bližnjih hribčkov, ki jih krasijo cerkvice.

Z avtobusom smo se odpeljali do Podpeči. Kratek obisk v kamnolomu, ki že dolgo počiva, vsaj kar se izrabe podpeškega apnenca tiče. Sedaj obdelujejo tonalit s Pohorja, pa še kakšna druga kamnina bi se našla, ki jo zgladijo in polepšajo, da zasije v svoji lepoti. Podpeški apnenec je bil tako zelo cenjen, da so Rimljani preusmerili strugo Ljubljanice mimo Podpeči. Tudi naš mojster Plečnik ga je zelo rad uporabljal v svojih stavbah. No pa naprej do Podpeškega jezera. Saj ne veš, kje se jezero prične in neha zaradi obilnega deževja. Napaja se iz kraških izvirov na obrobju Ljubljanskega barja. Je eno izmed najglobljih jezer v Sloveniji, njegova posebnost pa je lijakasti odtok. Jezero je naravni spomenik, nad katerim kraljuje cerkvica Sv. Ane.

Mi pa se odpravimo naprej na pobočje Krima. Najprej se ustavimo ob kraški jami Skednenica. Lepa, a polna odpadkov. Žalostno je gledati stvaritev narave, ki jo je  zaznamovala človekova kratkovidnost. Kdo in kdaj bo očistil to jamo človekovih odpadkov?! Naš naslednji cilj je Ledena jama pod zaselkom Planinca. Jama je včasih služila kot hladilnica prebivalcem Planince. Ja, včasih, ko še ni bilo hladilnikov in zamrzovalnikov in  ko je na Planinci živelo sedem družin. Danes na Planinci prebiva le še ena družina. Italijani so leta 1942 vas požgali, pa tudi  cerkvico Sv. Tomaža, ki je bila zgrajena okoli leta 1200. Farani župnije Preserje so leta 1998  cerkvico obnovili na starih temeljih in v značilnem romanskem slogu, kot je bila prvotna. No, mi pa smo polni informacij,  ki sta nam jih radodarno delila Sonja in Vojko, krenili naprej proti Sv. Ani in Preserju. Na hribčku, kjer stoji Sv. Ana, pa prečudovit razgled po Ljubljanskem barju vse do bele Ljubljane. V jasnem vremenu se z hribčka (484 m) vidi menda trideset cerkva. Mi smo jih našteli dvaindvajset. Potem pa najlepše. Andrej ima rojstni dan. Čestitke! Jegermajster in pecivo za kratko pot do Preserja. Vmes še hribček s Sv. Jožetom, ki čaka za drugič, pa Žalostna gora, tudi za drugič. Še čudovit pogled na zalite Ponikve pod cerkvico Sv. Vida v Preserjih. Lepo je bilo. Kratko, a sladko!

Zapisala Vida Praprotnik

Fotografije: Andreja Mole in Sonja Zalar Bizjak

14.11.2013
Zimzeleni na Križni gori nad Ložem

Komaj se je začelo svitati, ko se nas je 40 pohodnikov v hladnem in vetrovnem dnevu odpeljalo proti Cerknici, kjer smo se dokončno prebudili ob dobri kavici. Pot smo nadaljevali proti Zgornjemu Jezeru do lovskega doma. Pridružila se nam je domačinka, gospa Boža, vodnica, naravovarstvenica, markacistka z ogromno znanja, ki ga je prijazno posredovala tudi nam. Z veseljem smo ji prisluhnili.

 Najprej smo se ustavili pri preprosti vaški cerkvici sv. Ane iz l. 1617 v zaselku Sveta Ana. Ob zadnjih vzdrževalnih delih so na cerkvenih zidovih odkrili skromne ostanke fresk, ki spominjajo na furlanske slikarje iz 15. stoletja. Sem so očitno romali tudi prebivalci hrvaškega Primorja,  ker so odkrili tudi podpise v glagolici.

Jesensko listje je šumelo pod nogami, ko smo se po gozdni poti vzpenjali proti našemu cilju. Ob poti do vrha so nas spremljale zelo lepo urejene kapelice s podobami križevega pota, ki so delo domače umetnice. Vsaka vas iz okolice Loža skrbi za svojo kapelico.

Kmalu smo prispeli na kopasto z gozdom poraslo  Križno goro (857 m), kjer stoji romarska cerkev, nekoč pa ilirsko gradišče in nato rimska utrdba. Največje bogastvo baročno opremljene cerkve so slike Fortunata Berganta, v katerih je pretresljivo upodobil Kristusovo trpljenje. Zaradi teh slik je cerkev znana tudi zunaj naših meja. Z vrha se odpira lep pogled na Javornike s Cerkniškim jezerom v dolini. Snežnik se nam je skril v oblake. Vračali smo se skozi zaselek Podlož, mimo grič kapelice in prispeli v Lož, kjer smo na starejši hiši opazili  spominsko ploščo, posvečeno Franu Milčinskemu.   Ob vaškem vodnjaku je gospa Boža omenila še Mrzlo jamo, kraški bruhalnik, iz katere se je kraj včasih oskrboval z vodo. Nato smo se vkrcali na avtobus in krenili proti domu.

Vendar lepega in zanimivega dneva še ni bilo konec. Naš pohodnik Janko, eden od ustanovnih članov skupine Zimzeleni, je slavil svojo visoko okroglo obletnico. V gostilni »Pr` Krajnc« nas je dobro pogostil, mi pa smo mu poklonili sliko, ki ga bo spominjala na naša druženja. Obenem smo ga razglasili za ambasadorja dobre volje. Ob zvokih ansambla Presenečenje pa smo zaplesali in zapeli.

 Dragi Janko, od srca ti želimo veliko zdravja in čvrst korak še na mnogih naših pohodih.

Zapisala: Barbara Petrič

Foto: Joža Miklavčič

04.11.2013
Pohod skupine Zimzelenih oktobra 2013 - po poti … v neznano!

Jesen, najlepši letni čas in pravi splet okoliščin - ta oktober! Četrti teden tega jesenskega meseca smo se odpravili na pohod; z nami so bili tudi vsi trije vodiči, Sonja in Milan, pripravila in vodila pa ga je Elica Brelih. Čeprav smo kmalu ugotovili, da smo na poti v celjsko smer, nam tokrat končnega cilja ni in ni predstavila. Zelo skrbno je izbirala izraze in pri tem pazila, da ni uporabila ključne besede, ki nam bi razkrila pohodniški cilj 22. oktobra. Ugibali smo, komentirali, se zabavali in nič pravega zadeli.

Ko smo gledali Celjski grad že z južne strani in izstopili iz avtobusa v Zagradu ter zakoračili v hrib v Pečovniku, smo se nemalo presenečeni znašli sredi gozda in pod gozdno potjo zagledali skromno zapuščeno hišo, v kateri je bivala Alma Maksimilijana Karlin, svetovljanka, popotnica, poliglotka, pisateljica, pesnica in zbirateljica. Poslušali smo: rodila se je 12. oktobra 1889 v Celju, kjer je končala osnovno šolo. Pozneje je v Gorici naredila državna izpita iz angleškega in francoskega jezika. Odšla je v London, delala in študirala jezike, naredila izpite iz osmih jezikov in se pred vojno umaknila v Skandinavijo. Po vrnitvi v Celje leta 1918 je ustanovila jezikovno šolo, a se je že leta 1919 odpravila na devet let dolgo potovanje okoli sveta.
Pot jo je vodila v Trst in nato iz Genove v Panamo, od tam v Peru in znova nazaj v Panamo. Nato se je usmerila v Združene države Amerike in od tam na Havaje, na Japonsko, Kitajsko, Tajvan, severni Borneo, Avstralijo in Novo Zelandijo. Najtežji del potovanja je bil od Avstralije do Burme, saj so bile ladijske zveze slabe, poleg tega je Alma zbolela. V Oceaniji se je srečala z ljudožerci in srečanje preživela. Po indonezijskih otokih in prek Indije je pripotovala v Kalkuto ter nato domov. Njeno potovanje ni potekalo gladko, mučile so jo tropske bolezni in pomanjkanje, zato se je morala večkrat ustaviti, s svojim pisalnim strojem, nepogrešljivo eriko, zaslužiti nekaj denarja in potovati dalje. Svojo doživetja na potovanju je prelila v številne romane in črtice. Napisala  je 22 romanov, potopisov in zgodb, ki so bili natisnjeni v več izdajah in različnih prevodih; pisala je v nemškem jeziku. S svojim delom Laterna smrti je bila predlagana za Nobelovo nagrado. Med 2.svet. vojno je bila tudi v partizanih, po vojni  ji oblasti niso bile posebej naklonjene. V zadnjih desetih letih pa je spomin na njeno veličino obeležen z zajetno monografijo »Alma Karlin, državljanka sveta«, z biografskim filmom »Samotno potovanje« in s sodobno stalno razstavo v Pokrajinskem muzeju v Celju.
Alma M. Karlin je svojo življenjsko pot sklenila 14. januarja 1950 v Pečovniku pri Celju. Pokopana pa je na Svetini -  slikoviti, spomeniško zaščiteni hribovski vasici, ki leži na nadmorski višini 683 m. Med vaščani je bila priljubljena in prav oni so ji izpolnili željo in jo na poslednjo pot iz hiše v Pečovniku odnesli na pokopališče v Svetino.

Po tej poti je krenila tudi naša skupina v tihem premišljevanju o težkem življenju in o nedojemljivem pogumu te velike svetovljanke. V Svetino smo prišli po štirih urah hoje preko Tolstega vrha  in obiskali njen grob; skromen je in vzdrževan. Vasica pa – kot bi ne bila s tega sveta! Spokojna in ožarjena z barvami jeseni! Turistično se razvija in večkrat je že dobila laskavi naziv najlepše slovenske vasi. Oko vsakega popotnika, in tudi naše, je pritegnil mogočen osmero kotni gotski zvonik romarske cerkve in v neposredni bližini še starejše cerkve sv.

Križa ter  Almin planinski dom  na hribu nad vasjo, ki so ga po 2.svet. vojni postavili štorski železarji, danes pa je postavljen nov sodobno opremljen Almin dom.

Zadovoljni, polni vtisov in ravno prav utrujeni smo se predali udobni vožnji z avtobusom proti domu.

 V moje razmišljanje se mi je vpletel nedavni dogodek v antikvariatu, v katerem preživljam prosti čas in uživam v delu:

V vsakem antikvariatu je lepo in prijetno; knjige počivajo na policah in čakajo, da pride tisti nekdo, ki jih bo ljubeče vzel v roke in prebral njihovo vsebino.

Med obiskovalci ni gneče, pa vendar pridejo; v septembru letos je prišel mlad fant, bil je tujec - gradbeni delavec in je vprašal, če imamo knjigo Alme Karlin »Samotno potovanje«; v petih letih, kar je Antikvariat g. Cunjaka na Vrhniki, nismo imeli niti ene knjige A. Karlin! Ampak bo prišla, sem odgovorila. Iskalci morajo velikokrat  vztrajno čakati, preden knjiga pride v antikvariat! -  In prišla je že prve dni oktobra!

Kakšno veselje ob prevzemu – za oba, zame zadovoljstvo  in za mladega gradbinca iskre v očeh! Prehitro se je poslovil, da bi ga povprašala kaj več! Zakaj jo je želel prebrati? Sama sem jo prebrala, preden sem mu jo izročila! Ga mika svet ali je nuja – s trebuhom za kruhom? Almino pisanje in njen mladi bralec in ta hoja z razmišljanjem o njeni življenjski in literarni poti! Kakšna povezava!

Fant je videl rožo čudotvorno, vzdramil se je in je šel na pot…, sem se spomnila

Cankarjevega verza! To bo!

(Viri: Pot 2300 korakov, zloženka TD Štore,spletna stran o A.M.Karlin

"Skozi življenje gre sam in zapuščen, kdor vedno misli samo nase; kdor pa se zna ljubeče prilagajati in vse stvari srečno zasukati, kdor vedno ve, kje je treba priskočiti na pomoč, in se razdaja drugim, temu je življenje cvetoča livada in še po smrti ostanejo za njim sledovi njegovih del. "

Zapis:   M. Rijavec

Foto:  S. Zalar Bizjak, J. Miklavčič

20.10.2013
Pohod Barjanov na Porezen

Za pohod na Porezen smo naročili najlepše vreme v tem letu.  Jutro je bilo hladno, a nebo brez oblačka.

Z Vrhnike smo se po Podlipski dolini preko Smrečja in Žirov odpeljali v Poljansko dolino. Že iz Smrečja je bil prelep razgled na Vrhniko, z jutranjo zarjo na vzhodu in  redkimi meglicami na barju. V Trebiji smo se ustavili na kavici.  Pot smo nadaljevali preko Hotavelj, po dolini Kopačnice do smučišča Cerkno in naprej do Davče, od koder smo dobro razpoloženi začeli pohod.

Pot je na začetku potekala po asfaltni cesti, nato gozdni poti in nazadnje po stezi, ki se je vzpenjala po gozdnatem pobočju Porezna. Tu nam je vodnik Milan pokazal mejni kamen, kjer je med prvo in drugo svetovno vojno potekala meja med kraljevino Jugoslavijo in Italijo. Na več mestih so vidne sledi oglarjenja, ki je bilo na Poreznu nekoč močno razvito. Po zaslugi vodnika smo izvedeli veliko zanimivih stvari o preteklosti teh krajev in življenju v njih.

Pri stari pastirski koči smo naredili postanek za malico. Ker je eden od članov pred kratkim praznoval rojstni dan, smo nazdravili in se posladkali z domačimi piškoti. Od tukaj smo imeli lep razgled na Soriško planino, Ratitovec in okoliške kmetije.

Lepo razpoloženi smo se po grebenu odpravili proti vrhu. Že z grebena je bil prekrasen razgled na Škofjeloško, Idrijsko in Cerkljansko hribovje. Ko smo dosegli vrh 1630 metrov visokega Porezna, so vse okoli nas zazvonili zvonovi. Ne nam v čast. Zvonili so poldne. Bili smo enotni, da smo za pohod izbrali najlepši dan.

Na vrhu Porezna stoji spomenik partizanom, ki so padli tik pred koncem vojne. V teh krajih je veliko utrdb  italijanske vojske in celotno območje Porezna in okoliških hribov je prepredeno z bunkerji, kavernami in kasarnami. Dve od nekdanjih italijanskih kasarn so preuredili, eno v lovski, drugo v planinski dom, ki pa je bil že zaprt.

Bilo je sončno in prijetno toplo, zato smo čas izkoristili za malico in počitek ter uživali v razgledu. Pogled je segal vse do Golakov, Snežnika, Posavskega hribovja, Matajurja, italijanskih Dolomitov in seveda Triglava.

Spustili smo se do planinskega doma, po položnejši poti nadaljevali do vznožja Porezna, nato po nam že znani poti do avtobusa. Občudovali smo pisano jesensko naravo, ki ji je dajala poseben čar jerebika s svojimi rdečimi plodovi. Videli smo le še redke cvetice, pašniki na planini pa so samevali, saj so živino že odpeljali v dolino.

Bil je čudovit jesenski dan,  dan za pohajanje po hribih in mi smo ga dobro izkoristili.

Zapis: Janko in Minka Svetičič

Foto: Andreja Mole

11.10.2013
Barjani na Zelenici

Barjani smo imeli v torek, 8. oktobra 2013 planiran pohod na Zelenico. Pomembno vprašanje je bilo, ali bo vreme zdržalo, saj je bila na področju našega pohoda 85 % verjetnost dežja. Da korajža velja, je mislila tudi vodnica Sonja in odločitev za pohod je bila sprejeta.

Torkovo jutro je ponudilo dež, vendar samo do našega odhoda.  Nekateri udeleženci smo čakali na Drenovem Griču. Ko je na postaji ustavil malo prevelik avtobus za Barjane, smo na  prednjem sedežu zagledali našo vodnico Sonjo, ki nam je mahala v pozdrav. Na avtobusu smo zvedeli, zakaj je tokrat le-ta tako velik. Pridružilo so se nam je tudi nekaj Sončkov. Po kratkem »kofetku« v Deteljici v Tržiču smo parkirali na platoju pred Ljubeljskim tunelom, ki je na nadmorski višini 1069 m. Med 2. svetovno vojno so ga zgradili vojni ujetniki, ki so bili nastanjeni v koncentracijskem taborišču Ljubelj in tako skrajšali pot čez nevaren prelaz.

Temperaturi primerno opremljeni smo krenili po stezi, ki pelje na Zelenico. Pokrajino, po kateri poteka pot, si lahko predstavljate kot čoln, po katerega dnu smo hodili. Levi breg je predstavljalo strmo melišče pod Begunjščico, ki je le tu in tam poraščeno z grmičevjem, predvsem poleglim rušjem. Desni breg je poraščen z drevesi, katerih listje se je prelivalo v jesenskih barvah. Tudi del naše poti je vetrič postlal z orumenelim listjem. Malo višje smo se znašli na melišču, ki pa je bolj položno in zato kar dobro poraščeno. V podrasti smo videli marsikaj zanimivega na primer sibirski brin in rododendrom. Posebnost je bilo zapoznelo cvetje, ki mu je vroče in sušno poletje zmešalo bio ritem. To sta bila slečnik in kernerjev mak. Usta pa smo si osvežili z brusnicami. Rob čolna je predstavljala megla, ki nam je zapirala pogled na vršace. 

Nekje na polovici poti smo šli mimo zaprte koče Vrtača, ki je na višini 1280 m in je v tem času odprta le ob koncu tedna. V podobnih razmerah smo prehodili tudi drugi del poti in mimo zgornje postaje sedežnice na Zelenici prispeli do Doma na Zelenici. Dom je postavljen na Zeleniškem sedlu na višini 1536 m. Prvo kočo so zgradili že leta 1929, vendar je večkrat pogorela. Zadnja popolna obnova se je končala leta 2011. Tudi tu so nas pričakala zaprta vrata, zato smo se posedli okrog miz na verandi. Na vrsti je bila zaslužena malica iz nahrbtnika.

Pri sedenju ob jesenskih temperaturah telo in noge otrdijo, zato smo se kmalu podali še delček poti naprej, do prvega izvirčka Završnice. Na tej višini je na nas pritiskala megla s svojo solzavostjo, zato smo se kaj kmalu obrnili in krenili mimo doma na Zelenici navzdol proti Ljubelju. Ne preveč zahtevna pot je ponujala veliko priložnosti za klepet in izmenjavo mnenj ter receptov. Kratek postanek v koči pod Ljubeljem je bil tudi zaključek prijetnega pohoda, ki ga je popestrila Sonja s podatki, ki so odpihnili kakšno meglico v spominu. Tudi vreme je zdržalo.

Besedilo: Miro in Nada Metljak

Fotografije: Andreja Mole in Sonja Zalar Bizjak

Komentar: Sonja Z.B.

11.10.2013
Pohod na Krvavec

Težko pričakovani jesenski torek, 8. 10. 2013. Vreme nič kaj obetavno za pohajanje, pa kljub temu smo se pohodniki Zimzeleni zbrali ob 7. uri na dogovorjenem mestu.

Vsi radovedni in polni pričakovanj, kam pa danes?

Ena od pohodnic ob taki vremenski napovedi vedno nosi dva dežnika s seboj, zato smo bili prepričani: “Vreme bo (brez dežja)!”

Tokratni vodič Milan Jerman nam je že na začetku poti povedal, da gremo raziskovat Krvavec. Nahaja se v Kamniško - Savinjskih Alpah, kjer je zimsko športno smučišče in množica planinskih poti.

Pot nas je vodila skozi Cerklje na Gorenjskem  proti Ambrožu, nato pa po vijugasti cesti skozi gozd do planine Jezerca, kjer je urejeno veliko parkirišče. Od tam  smo pogledovali proti  zelo strmim in visokim vrhovom. Kar nekaj  pomislekov je bilo,  ali bo šlo. Kako bo šlo?

Veselo razpoloženi smo se zlagoma vzpenjali do planšarije Pr” Florjan, kjer nas je na 1525 m okrepčala dobra jutranja kavica in temeljito zbudila. Dvomov, ali bo šlo, ni bilo več.

Višinski zrak in prijetna pot nas je nato vodila strmo čez travnata pobočja in pašnike. Tu in tam sta nas  veselo pozdravljala še kakšna zaspana rožica in metuljček.

Ko smo se ozirali naokoli, so nam meglice zastirale poglede na okoliške vršace. Na poti okrog nas je na terenu   ogromno sodobnih objektov, smučarskih prog različne zahtevnosti, ki jih s polno paro urejajo in pripravljajo na zimsko obratovanje.

Med potjo smo izvedeli  veliko zanimivosti od nastanka tega središča do danes. Z razvojem turizma in smučišč se je ta  visokogorska planina  zelo spremenila in pridobila ceste, elektriko in pitno vodo za živino in ljudi.

Ustavili smo se tudi pri kapelici Marije Snežne. Postavljena je bila po Plečnikovih načrtih leta 1929 in je sezidana iz kamna, kot so bile nekoč pastirske bajte.

Še  vreme se nas je usmililo in nam  postreglo z nekaj sončka, da smo občudovali prekrasne jesenske barve, ki so nam pričarale mavrico za dušo in oči.

Počasi smo se vračali nazaj na planšarijo. Ker pa smo imeli med nami pohodnico  Anko z okroglo obletnico,  nas je pogostila s pijačo in dobro malico. Hvala ti kolegica in še veliko zdravih sončnih dni!

Še posebno pa se moramo zahvaliti celotni skupini vodičev, saj  nas vedno varno in veselo pripeljejo domov.

Še dolgo nam v mislih ostajajo prelepi vtisi, da smo dan pohoda preživeli v prijetni družbi in na čistem zraku.

Zapis: Neži Vihtelič

Foto: Joža Miklavčič

02.10.2013
Barjani na Zasavski Sveti gori

V četrtek, 26. septembra 2013, smo imeli Barjani v programu pohod po Krekovih stezicah na Dolenjskem. Ker so voditelji pohoda ugotovili, da po teh stezicah "zdaj raste grmovje in zelene trave", so svoje misli obrnili proti rezervni varianti, Poreznu, tam pa je bilo napovedano kislo vreme. Tako je padla odločitev, da bo izlet bolj zgodovinoljubsko obarvan, v deželo Vaške situle in na Zasavsko Sveto goro.

Po enourni vožnji čez Drenov grič in nato mimo Ljubljane ter ob Savi smo morali najprej v Vačah popiti kavo. V naselju smo si ogledali še fosilno morsko obalo, kamnito oziroma brečasto steno na prostem z luknjami od školjk in podobnih živali, iz časov pred kakšnimi 130 ali 110 milijoni let in novejšim nadstreškom iz bobrovcev. Okolica stene je slavna po odličnih domačih slivah, ki jih v tem času lahko nabiraš kar med travo.

Nato smo se odpravili proti središču najznamenitejših izkopavanj v Sloveniji, kak kilometer oddaljeni vasi Klenik. Tam so bili doma kleni kopači, ki so pred dobrim stoletjem najprej na svojo pobudo in za svoj žep, kasneje pa v službi vojvodinje Mecklenburške z Bogenšperka izkopavali po okoliških pobočjih ostaline iz časov pred tremi tisočletji, iz obdobja ilirske halštatske kulture. Med temi ostalinami je daleč najslavnejša dobro ped visoka bronasta vedrica z bogatimi reliefnimi okraski – Vaška situla. Original hranijo v Narodnem muzeju Slovenije, bolj po sreči kot po skrbnosti: ker pač domačinu najditelju ni uspelo doseči dovolj visoke cene pri tujem kupcu. V Kleniku stoji nekajkrat povečana kopija vedrice, pod orehom, ki ravnokar zori.

Iz Klenika smo se podali proti grebenu Zasavske Svete gore, najprej po odprti cesti, nato po gozdni cesti in na koncu še po stezi v strmino, nekaj časa celo "med prepadi in zajlami". Planinski smerokazi ti za to pot priznajo uro in pol, vendar ti korak zadržujejo table z opisi izkopavanj. Evo ene od zgodb s tabel, ker se sliši zelo aktualno: Omenjena vojvodinja je svojo zbirko najdb zapustila dedinji, ta pa ni imela kakega odnosa do njih in jih je skušala čim hitreje spraviti v denar. Slovenska oblast, deželni stanovi, je že takrat, še pod avstrijskim mentorstvom, znala skrbeti, da v proračunu ni zastajal kak denar, zato je morala ponudbo dedinje zavrniti in ji je dovolila, da je zbirko razprodala v širni svet. E, tako – naša tradicija dobrih gospodarjev sega daleč nazaj.

V gozdu kakega posebnega sadja ni bilo, tistih nekaj marel ob poti pa med našimi gobarji ni uspelo vzbuditi kake bojevite vneme, ampak je sprožilo samo nekaj gobarskih zgodb ("meter med očmi" in podobno). Rožice pa so prostor in čas prepustile zgodovini in arheologiji. (Edina izjema je dvobarvna rožica podlesni črnilec, ki pa, kot nam je zabičala Elica, ni resje, čeprav bi si to ime laže zapomnili.)

Na grebenu stoji romarska cerkev znotraj mogočnega obzidja nekdanjega protiturškega tabora. Na hišah okoli obzidja so si dali duška domači naivci in spomeniško varstvo je pri tem trdno mižalo, zato estetsko občutljivejšim osebam obiska ne gre priporočati. Je pa med ženskim delom odprave navdušene klice sprožilo nekaj kipov možakarjev, morda zato, ker so visoki manj kot meter, imajo trpeče obraze in so v kletkah.

V bližnjem nekdaj knapovskem planinskem domu smo se okrepčali. Zato smo pot nazaj v Vače prehodili bolj kot ne v dremežu. Sem in tja je koga predramila bogata ponudba jabolk in hrušk ob cesti. Avtobus je pa na poti proti domu nekoliko spominjal na spalnico.

Zapis: Uroš Aleksič

Foto: Andreja Mole

29.09.2013
Zimzeleni na Mrzlem vrhu

Glede na to, da je bil pohod planiran že v prejšnjem terminu, vendar ga zaradi  slabega vremena nismo mogli izpeljati, smo bili zelo veseli, ker je bila vremenska napoved za ta dan zelo obetavna.

Tako smo se v lepem in rahlo meglenem jutru navsezgodaj odpeljali z dvema kombijema po dolini Idrijce proti našemu  cilju, 1359 m visokemu Mrzlemu vrhu. Po postanku za jutranjo kavico v Mostu na Soči smo se odpeljali do vasice Kamno ter naprej do vasice Vrsno, kjer je bil rojen naš veliki pesnik Simon Gregorčič. Tu nas je končno pozdravilo sonce. Od tu pa smo do vasice Krn in našega izhodišča na planini Kuhinja kar hitro prispeli. Ko smo izstopili, nas je pričakala prečudovita planina Kuhinja in lep pogled na visoki Krn z vsemi svojimi planinami, na zahodu pa smo uzrli svoj cilj Mrzli vrh. Dobro razpoloženi smo se odpravili preko širokih pašnikov, polnih dežnikaric ter skozi lep planinski gozd proti našemu cilju. Med potjo smo opazovali ostanke prve svetovne vojne in kaverno, v kateri je 18 let živel puščavnik iz vasice Krn. Pot ni bila pretežka in kar hitro smo prišli do planšarije na planini Pretovč, ki leži na slemenu med Visoč vrhom in Mrzlim vrhom. Po pozdravu s planšarji in okrepčilu nas je večina od 31 Zimzelenov odšla po strmi poti proti cilju. Med potjo smo se ustavili pri kaverni, v kateri je  kapelica, ki so jo postavili madžarski vojaki, ki so branili ta vrh.

Po molitvi v madžarščini, ki jo je zmolil Janez in obveznem fotografiranju, smo se hitro povzpeli do vrha, kjer se je odprl prečudovit razgled na dolino Soče in nad njo greben Kolovrata. Proti zahodu smo za Vodil vrhom videli Tolmin, na drugi strani pa smo zagledali prečudovito cerkvico Sv. Duha na planini Javorca, katero so zgradili vojaki leta 1916 v spomin na tisoče svojih sotovarišev, ki so ostali za večno v teh gorah. Nad njo se vleče Krnsko pogorje, Batognica, Peski in se nadaljuje proti Voglu.

Proti planini Pretovč smo se vračali po grebenu Mrzlega vrha po zapuščenih strelskih jarkih ter mimo globokih kavern, ki so bile edino zatočišče vojakom v tistih časih. Na planini Pretovč so nekateri kupili pravo planinsko skuto, na povratku proti planini Kuhinja pa nabrali dežnikarice ob poti.

Pri planinski koči nas je pozdravil prijazni oskrbnik ter nas ob pomoči naših vodnikov postregel z odlično joto, s katero nas je pogostil naš jubilant Vencelj. Zahvalili smo se mu z lepim spominskim darilom. Še zadnjič smo se razgledali po čudoviti okolici in se odpravili proti domu, kamor smo prispeli po kratkem postanku v Spodnji Idriji v poznih večernih urah, polni lepih spominov.

Zapisala: Janez in Jana Kenk

Foto:  Sonja Zalar Bizjak, Joža Miklavčič

17.09.2013
Barjani na Murovici, Ciclju in Sv. Miklavžu

Pismo Ireni

Po vročem poletju in deževnem ponedeljku je prišel 10. september. Že aprila sva za ta dan v najin koledar zapisala POHOD MUROVICA – CICELJ – MIKLAVŽ. Po dveh dopustniških mesecih smo bili vsi veseli snidenja in mislim, da smo te vsi pogrešali. Točno ob 7. uri smo krenili na pot in po krajšem »spoznavanju naše domovine« ob 8.15 prispeli na izhodišče poti nad vasico Sveta Trojica. Po poti smo se »skoraj« demokratično odpovedali jutranji kavi, zato smo nekateri še malo zasanjani krenili v hrib. Blago razgiban zahodni del Posavskega hribovja zaradi gozda nudi okrnjen pogled, občasno pa se le malo posveti med drevesi navzdol. Videli smo vasico Vinje, ki je nekoč dobila ime po vinski trti, danes pa v okolici raste divja vinska trta, ki jo nismo videli, videli pa smo divje hruške, divji bezeg in morda še kaj divjega. 

Po rahlem vzponu smo prišli na vrh Murovice (743 m), kjer sta nas pričakali dve klopci in dva zvončka za srečo. Po zvenu zvončka smo na pobudo Sonje z eno minutnim molkom počastili tvoj spomin in se zavedli, da je tudi navidezno varna pot lahko usodna. S predramljenimi čustvi smo se previdno odpravili na pot. Pred tem smo zmotili močerada, ki nas je s svojo značilno barvo opozoril, da naj ga pustimo na miru in da smo vdrli v njegov teritorij.

Po grebenu smo nadaljevali pot in pod seboj zagledali vasico Zagorica pri Dolskem, v kateri se je leta 1754 rodil Jurij Vega, naš veliki matematik. V vojaški službi je napredoval od navadnega topničarja do polkovnika, avstrijski cesar Franc II pa mu je podelil dedni baronski stan. Sonja nam je s fotokopijo njegovega portreta obudila spomine na šolske dni, ko nas je njegov portret vzpodbujal z njegovega matematičnega priročnika, ter na leta, ko  smo ga imeli v denarnici na bankovcu za 50 tolarjev.

Na mojo srečo na naši poti nismo ugledali prav dosti cvetočih rož in grmov, saj bi si brez tvoje pomoči težko zapomnil vsa znana in neznana imena, kot na primer brstična konopnica. Našo pozornost je pritegnila lepljiva kadulja s svojo značilno dvoustno obliko cveta. Seznanili smo se z  gozdnim repincem, ki sem ga nevede na hlačah prinesel domov. Poskusili smo tudi sladko koreninico, ki ima najprej zelo sladek, nato pa grenak okus – kot marsikaj v našem življenju.

Naš naslednji osvojeni vrh je bil Cicelj, ki je visok med 819 in 836 m (različni viri oziroma lokacije). Ker z vrha ni razgleda, smo se hitro odpravili proti vasici Vrh Svetega Miklavža, nad katero stoji cerkev Sv. Miklavž nad Savo, ki je bila zgrajena v drugi polovici 15. stoletja. Pogled skozi ključavnico nam je razkril del lepo ohranjenih poslikav.

Po kratkem ogledu smo se spustili do bližnje turistične  kmetije, kjer so nas pogostili z okusno obaro, žganci in skutino potico z meto. Prišli smo tudi do zaslužene opoldanske kave, ki nam je dala energijo, da smo se po dokaj strmi poti skozi gozd odpravili proti dolini. Na začetku Moravč smo se posedli na avtobus, ki nas je ob 15.30 še pred dežjem varno pripeljal na Vrhniko.

Glede na vreme je bila izbrana trasa pohoda idealna, zato smo se pohodniki dobre volje, malo blatni, a zadovoljni vračali na svoje domove. Všeč bi ti bilo!

Besedilo: Milan Pavlin

Fotografije: Sonja Zalar Bizjak, Andreja Mole

12.09.2013
Zasavska gora – izhod v sili

Skorajda že pravo jesensko vreme nam je zadnji torek preprečilo lepe sprehode po planinah v okolici Planine Kuhinje. Tudi drugod po Sloveniji nam vremenska napoved ni bila najbolj naklonjena, a v planinski skupini Zimzelenih velja moto: »Samo da gremo.«

In tako smo kot izhod v sili izbrali pot z Vač na Zasavsko goro. Kljub neprestano grozečim oblakom polnih dežja smo pot opravili brez kapljice dežja, le-te so nas čakale ob povratku na Vrhniko.

Sicer pa je pohod, po nam že večkrat prehojeni in znani poti, minil v vedrem in nasmejanem razpoloženju, za katerega je na začetku poti z malico, v Hotiču s kavo in ob povratku s potico, poskrbela naša slavljenka Cvetka. Res hvala ti za vse dobrote in da bi še dolgo skupaj hodili ob takem vzdušju.

Kljub soparnemu vremenu je neverjeten tempo pohoda narekoval naš »povratnik« Janko, ki je po hudih zdravstvenih težavah dokazal, najprej sebi in nato še vsem ostalim, da, kljub zdravju in letom, lahko še marsikoga užene v kozji rog.

»Podlesni črnilec, koprivasta zvončica, ozkolistni vrbovec ali ciprje; podlesni črnilec, koprivasta zvončica, ozkolistni vrbovec ali ciprje, podlesni ….« je odzvanjalo na repu 28 glave kolone, kajti Elica nam je iz svojega bogatega rožnocvetnega zaklada tokrat prizanesla in nam predstavila le te tri lepotice iz enega samega razloga, da si bomo vsaj te tri lahko zapomnili. In ne boste verjeli, res smo se jih.

Seveda pa smo ob poti zaznali vse njene znamenitosti: rojstno hišo odkritelja vaške situle – Janeza Grilca, njene povečane »sestre«, novo obeležje vojvodinji Mercklenburški, ki je v tem območju izkopavala grobišča s skeletnimi grobovi iz železne dobe, vedno izstopajočo cerkev Marijinega rojstva na Zasavski gori in v njeni bližini  planinski dom s prijaznima oskrbnikoma, ki sta uspela zadostiti vsaki naši želji.

Da, lep dan nam bo ostal v spominu in ponovno smo dokazali, da se ne damo kar tako.

Besedilo: Milan Jerman

Foto (v megli, oblakih in sopari): Karli Mesarič in Milan Jerman

11.09.2013
Zimzeleni na dvodnevnem pohodu po Dolini Triglavskih jezer

Vsako leto planinska skupina Zimzeleni pri DU Vrhnika načrtuje v poletnem času dvodnevni pohod. Letos smo izbrali  Dolino Triglavskih jezer. Le zakaj? Željko Kozinc je nekoč zapisal:

»Smaragdna ogrlica sedmih triglavskih jezer, položena po osem kilometrov dolgi, ledeniško izdolbeni dolini visokogorskega krasa, je svet samote, ki se v soncu smehlja, v megli pa je gluh in neodziven. Sredi visokih gorskih grebenov, skalnih skladov, škrapelj in lašt, si triglavske vode iščejo in dolbejo podzemno ožilje. Kjer so kotanje zasute s kamnitim drobirjem in naplavino, se zbirajo jezerca. Ta se z zelenomodrimi očmi ozirajo nazaj h goram….«

Kar dolgo smo čakali na ustrezno vreme, ne prevroče in stabilno, da bi doživeli ta svet samote v smehljajih.

Iz Stare Fužine smo se 3. septembra odpeljali z dvema minibusoma do Planine Blato, od tam pa najprej do slikovite Planine pri jezeru, kjer smo se okrepčali. Nato smo občudovali planino Dedno polje, ki leži v veliki kotanji z izvirom vode in se vzpenjali po tipičnem kraškem svetu proti planini Ovčarija.

Tu smo se razdelili.  Milan je popeljal 14 »gamsov in gamsovk« proti mali Tičarici, Sonja pa drugo polovico  preko Prodov skozi redek macesnov gozd do Koče pri Triglavskih jezerih. Pot je vseskozi zanimiva, saj se oko ustavlja na  pritlikavih macesnih, ki rastejo kar iz škrapelj, na cvetočih  košutnikih, panonskem svišču, blazinicah odcvetele velese, modrih zvončicah….Iz skalnih razpok pa kukajo sami čudeži narave, mnogo drobnega rastja, ki se bojuje za preživetje…

Pred nami je bila kar naenkrat Dolina s kočo in Dvojnim jezerom. Oni na mali Tičarici pa so jo imeli globoko pod seboj.

»Sanjska lepota! Srečna sem, da mi je bilo dano videti to gorsko lepoto. Nepozabno, čudovito. Je lahko še kaj lepšega?« in podobne izjave so kar vrele iz pohodnikov…

Pri koči smo čakali »gamse«, ki so se čez Štapce vračali  z Male Tičarice.

»Je kot razgledni  balkon, pogled na Dolino jezer je čudovit in novo rožco smo odkrili – triglavsko artičoko,« so pripovedovali navdušeno, ko so se vrnili. Takoj smo prepoznali odcvetelo rapontiko.

V koči so nas prijazno sprejeli in lahko smo odložili  težke nahrbtnike v sobe.

Nekaj najbolj radovednih se je sprehodilo še do naslednjega Velikega  jezera ali Jezera v Ledvici.

Večer je minil v prijetnem klepetu. Oster gorski zrak in rahla utrujenost ter udobne postelje so pripomogle, da smo se hitro pogreznili v prijeten spanec.

Naslednji dan nas je presenetila jutranja megla, ki pa se je hitro dvignila in pozdravilo nas je sonce. Poslovili smo se od Tičaric, Zelnarice, Kopice in Velikega Špičja ter se usmerili proti Komni.

Za hip smo se še ustavili nad jezerom, prisluhnili Sonji o nastanku te čudovite doline in skušali s pogledi ujeti še enkrat  naravno lepoto, ki jo vsako leto obiskujejo in občudujejo množice pohodnikov.

Dolina je osrednji del Triglavskega narodnega parka, kjer ne smemo ničesar vzeti, utrgati, uničiti in pustiti.

Nato smo se spuščali in vzpenjali sredi prostranih samot gorskega sveta proti Komni. Spet so nas spremljali pritlikavi in skrivenčeni macesni, kje pa kje zoreče jerebike, drobno alpsko cvetje in pogledi proti Travniku, pa Lanževici in prevalu Vratca. Le kdo bi vedel za vse vršace, ki so se razkazovali v svoji belini.

Planina V kalu je opuščena in zaraščena, vendar nas je spomnila, kako so včasih marljivi Bohinjci vsako ped trave izkoristili, da je živina preživela dolge zime.

»Dom na Komni se že vidi!« je proti domu pokazal vodnik Milan, toda do tja je bilo še skoraj uro hoda.

V Domu na Komni smo se dobro podprli in odpočili, nato smo se  po že  nam znanih ovinkih  varno spustili do  Koče pri Savici.

Na repu dolge kače so za varnost skrbeli Sonja, Jože, Joško, Janez in Frenk.

Srečni, zadovoljni,  prepolni lepih doživetij in prijetno utrujeni smo se razveselili našega Ivana in njegovega oranžnega busa, s katerim smo se odpeljali proti domu.

Zapis: Elica Brelih

Foto: Joža Miklavčič, Sonja Zalar Bizjak, Vinko Sluga, Milan Jerman

01.07.2013
Barjani na Pokljuki – Planina Lipanca

Po deževni sredi smo se pohodniki skupine Barjani v četrtek, 27. 6. 2013, odpeljali na Pokljuko.

Ker so nekateri pohodniki že na počitnicah, se nas je zbralo borih 21 in še to je bilo nekaj pohodnikov iz drugih skupin.

V Gorjah na Gorenjskem smo naredili postanek za jutranjo kavico. Pot smo nadaljevali proti Mrzlemu studencu do planine Javornik. Tu smo zapustili avtobus, si ogledali idilično planino  in se veselo odpravili po kamniti poti proti Blejski koči.

Pot ni bila naporna, saj se je počasi v objemu smrekovega gozda vzpenjala navkreber. Elica nam je pripovedovala o raznih zanimivostih in nam pokazala prelepo cvetje, kot so: orlice, rumene dvocvetne vijolice, rosnice, zlatorumene pogačice, slečnik, planinski srobot, drobne bele alpske velese, svišč, trilistne vetrnice, marjetičaste nebine in druge.

Pokljuka pa je zelo znana tudi po gobah, borovnicah in brusnicah. Na številnih planinah  pasejo govedo in predelujejo mleko v sir in ostale dobrote.

Tako smo prišli do Blejske koče na 1630 m višine. Vrhovi gora so bili oviti z meglo in tudi hladno je bilo. V koči nam je prijazen oskrbnik postregel z odličnim čajem, pohodnica Metka pa nas je presenetila s potico in slastnim domačim pecivom, saj je prav na ta dan praznovala rojstni dan. Mi smo ji seveda čestitali in zapeli.

Ker vreme ni nič bolje kazalo, so se Elica, Milan in Jože odločili, da ne bomo šli na Mrežce. Spustili smo se v dolino na Rudno polje, kjer smo si ogledali Športno rekreacijski center Pokljuka in si privoščili osvežilno pijačo in kavico.

Nato smo se odpeljali v Goreljek, zapustili avtobus in peš odšli do Spomenika padlim borcem 3. bataljona Prešernove brigade, ki so padli med drugo svetovno vojno leta 1943.

Pot smo nadaljevali čez naselje vikendov, mimo kapele do Barja Goreljek. Barje leži na obrobju TNP, je zamočvirjeno, nastalo pa je iz ledeniških otokov. Poraščeno je z raznimi mahovi, muncem in mesojedimi rastlinami. Od živali pa v barju domujejo kačji pastirji, žabe in kače.

To območje je urejeno v krožno učno pot, ki je opremljena s petimi informativnimi tablami.

Po zanimivem ogledu barja smo odšli do avtobusa in se veselo odpeljali proti domu.

Videli in prehodili smo lep in zanimiv del od tega, kar nam celotna Pokljuka nudi. Mnogo lepega smo prihranili za naslednje pohode, ki nam sledijo. Ponovno se srečamo v jeseni, ko bodo dopusti že mimo. Pridružite se nam, saj se imamo lepo. Uživali boste kot mi.

Velika zahvala Elici, Jožetu in seveda Milanu, ki nam je ravno tako popestril pohod z raznimi zanimivostmi, pa še za fotografije je poskrbel.

Zapisala: Marija Armič

Foto: Milan Jerman

01.07.2013
Zimzeleni na Svečici ali Belski planini

Zadnji pohod v juniju smo težko pričakovali,  saj nam je smeri pohodov letos krojilo vreme in ne program.

Takoj zjutraj nam je bilo jasno, da bomo šli nekam po ozkih cestah, saj sta nas čakala dva minibusa. Kmalu smo zvedeli, da je to Križovec nad Javorniškim Rovtom.

Ali na Golico, morda na Struško? Seveda je to pravi čas za Struško, saj so v tem času obsežna travišča pomodrela, porumenela…

V pričakovanju  cvetnega razkošja smo pozabili, da se vzpenjamo in kmalu smo globoko pod seboj zagledali Pustov rovt. Še malo in pred nami so se odprli čudoviti razgledi od Snežnika do…  (bolje, da ne naštevam) in v neposredni bližini lična pastirska koča. Je lahko še kaj lepšega?

Le zakaj je botanik Karel Zois preživel veliko let na Javorniku in si postavil planinsko postojanko v Medjem dolu nad Javornikom?

Zakaj je v Javorniškem Rovtu speljana Učna pot in del te se imenuje Zoisov park?

Kmalu smo dobili odgovor na prvo vprašanje, saj smo nad pastirsko kočo prišli v pravi  cvetni raj. Toliko raznobarvnih rožic,  kot smo jih  lahko opazovali na Belski planini in naprej proti Korenščici, še nismo videli.

Svečica ali Belska planina je zahodni del Struške, pravi botanični raj, tudi za botanike.  Karel Zois je rad zahajal sem gor  in iskal rastline za svoj herbarij.

Po njem se imenuje  zoisova zvončica in zoisova vijolica, ki smo tudi mi občudovali.

Človek skoraj ni vedel, ali bi gledal le pod nogami, ali bi se oziral naokrog proti Golici, na Rožco, pa na Julijce…

Naš raziskovalno botanični nemir so zmotile prihajajoče krave, ki so jih prignali pastirji.

Z roba smo pokukali tudi k sosedom Avstrijcem, a le za kratek čas.

Po robu smo  se vračali večinoma po graničarski poti in se še naprej razgledovali in občudovali cvetje.

Na Javorniškem Rovtu smo se tudi fizično okrepčali, se Elici zahvalili in si zaželeli, da se na prvem jesenskem pohodu dobimo zdravi in polni energije.

Vsem pohodnikom,  ki to berejo in uživajo v potepanju po hribih, posebno pa našim  Sončkom, Vandrovkam, Svizcem in najmlajši skupini Barjanom, pa želim veliko lepih pohodov in planinskih užitkov ter varen korak, kjer koli že pohajajo.

Zapis : Jože Vogrinc

Foto: Joža Miklavčič, Sonja Zalar Bizjak

16.06.2013
Iz Podnanosa v Griže nad Vipavsko dolino

Naši redni pohodi vsak drugi torek v mesecu se kljub letnemu planu ravnajo po vremenu.  Napoved za naš torek je bila lepša za zahodni del  Slovenije, zato smo se odpravili proti Vipavski dolini, točneje v Podnanos.

Sprehodili smo se po zgodovinsko zanimivi vasici, si ogledali cerkev sv. Vida iz 13. stoletja, “plac” – trg pod zvonikom, kjer naj bi se v 15. in 16. stoletju shajali trgovci z žitom.

Po ozkih ulicah nas je pot peljala  ob potoku Pasji rep čez enoločni kamniti most do rojstne hiše avtorja glasbe slovenske himne Stanka Premrla in narodnega heroja Janka Premrla – Vojka.

Podnanos je bil tudi glavno prizorišče filma Tistega lepega dne.

Mimo Zajčjega gradu, domovanja Tavčarjevih, smo prišli v Orehovico in v sredini vasice sledili smerokazu proti Kjeclu, na katerem so domačini postavili mini Aljažev stolp .

Nadaljevali smo po gozdnem kolovozu do cerkvice sv. Socerba, kjer smo si privoščili malico in lep razgled na Vipavsko dolino in okoliške hribe.

Nadaljevali smo mimo cerkve sv. Ane, kjer  je bilo posnetih nekaj kadrov filma Ne joči, Peter in si ogledali bližnji kal. Nato smo se spustili v vas Vrabče. Pogledi so nam uhajali na stara češnjeva drevesa, polna zorečih češenj.

Iznad Vrabč se strmo dviga 605 m visok hrib Tabor, ki naj bi vaščanom služil kot zavetišče pred turškimi vpadi v 16. stoletju.

Ker je bilo vreme ugodno, smo se povzpeli še do taborske cerkve, nato nas je čakal le kratek spust  ob trasi vodovoda do vasice Griže na 412 m. 

Tako smo zaključili 13 km prijetnega pešačenja in komaj čakali na kavo v bližnji gostilni.

Hvala naši Elici in vodniku Romanu, ki sta nam 36 udeležencem pohoda odkrila nov košček lepe Slovenije.

Po okolici med griči in vinogradi , koder smo hodili,poteka tudi tradicionalna “Otmarjeva pot”, romarska pot, ki nosi ime po predsedniku PD Vipava in dolgoletnem župniku Otmarju Črnilogarju, ki jo bomo prehodili kdaj drugič.

Zapisala: Marjana Kolenko

Fotografije: Joža Miklavčič

15.06.2013
Barjani na Medvedjem Brdu

Jutro 12. junija. Kislo, kot že mnoga druga v teh zapoznelo »aprilsko« pomladnih dneh. Sivi oblaki nad Vrhniko niso obetali nič toplega sonca. Tudi vremenska napoved ni bila obetavna: »deloma oblačno, z občasnimi krajevnimi plohami in nevihtami.“ Vreme in slaba vremenska napoved sta tako spremenila načrtovano pot Barjanov na Vodiško planino. Ko smo se pohodniki nekoliko negotovi, kam se bomo odpravili, zbrali ob določeni uri, sta nas optimistično pozdravila vodji pohoda Sonja in Vojko. Povedala sta, da gremo na Medvedje Brdo, kjer je polno zanimivosti. Na obrazih Barjanov ni bilo pretiranega navdušenja, češ, saj itak poznamo ta kraj, ki je v naši bližini.

Prvi dvomi o tem, kaj naj bi bilo zanimivega na Medvedjem Brdu so se razblinili že  v Žibršah, ko nam je Vojko pokazal ohranjen kamniti obok, pod katerim je  vodno zajetje s koritom, kamor so domačini hodili napajat živino in prat perilo. Nad izvirom stoji ob cesti obnovljena kapelica,  v kateri je vzidana kamnita plošča z latinskim napisom, ki označuje polovico poti med Idrijo in Vrhniko. Prvotna kapelica je bila postavljena ob obisku avstro-ogrskega cesarja v idrijskem rudniku živega srebra.  Cesta, ki povezuje Vrhniko in Idrijo se imenuje srebrna cesta, ker so po njej tovorili živosrebrno rudo in oskrbovali rudnik z lesom, hrano in opremo.

Pot nas je vodila po jugozahodnem obronku razgibane pokrajine, mimo nekdaj mogočnih kmetij, po stiku dolomitnega in kraškega sveta, kjer smo v dolini Pikelca videli brezno, ki požira vodo, ki se  podzemno pretaka tja do idrijskega Divjega jezera. Vojko pozna vsako ped teh krajev, njihove posebnosti in zgodovino njenih prebivalcev. Pokazal nam je v skalno ploščo vtisnjene okamnele stopinje dvonogega kuščarja, prednika dinozavra.

Na še nepokošenih travnikih, pisanih od nešteto rožic, nas je Sonja poučevala o rožah. Vsepovsod kozja brada, materina dušica, navadno korenje, različne drobnocvetne orhideje, navadni gadovec ..., tako, da sploh nismo čutili utrujenih nog, čeprav smo hodili že skoraj  štiri  ure. Šele ko sta nam vodja povedala, da nas na kmetiji Šinkovc čakata gobova juha in ajdovi žganci, smo se  zavedali, koliko časa se že potepamo.

Po topli malici smo odšli še do razgledne točke na Šinkovcovem griču, kjer je postavljen kamen s smerokazi za gore na vseh straneh neba, nato pa do bližnje cerkve Sv. Katarine, v kateri je ohranjen del freske iz 15. stoletja. Poleg cerkve je  pokopališče, na katerem so baje pokopavali umrle z Vrhnike, ko je v srednjem veku morila kuga. Po ogledu cerkvice smo se mimo smreke, pod katero so počivali pogrebci, kadar so nosili mrliča na pokopališče, spustili nazaj na Trate. Skozi Trate je v času med prvo in drugo svetovno vojno potekala meja med Jugoslavijo in Italijo, na kar opominja mejni kamen iz leta 1920, postavljen po Rapalski pogodbi.

Na konec potepanja nas je opozorilo grmenje, debele kaplje dežja in tudi nekaj zrn toče. To ni skalilo naše dobre volje in prijetnega druženja.

Ko sva prišla domov, sva o izletu povedala sosedoma, novopečenima upokojencema. Vsa navdušena sta obljubila, da se bosta naslednjega pohoda udeležila tudi onadva in  z veseljem postala Barjana.

Besedilo: Miran in Irena

Fotografije: Sonja Zalar Bizjak

03.06.2013
Pohod Barjanov po Dolenjskem Krasu

Barjani smo se v četrtek zbrali pred šolo Ivana Cankarja na Vrhniki z namenom, da se odpravimo na Kršičevec.  Ker je bilo jutro deževno in napoved vremena slaba, so se vodje izleta odločili, da spremenimo planirano pot in se odpravimo na ogled Taborske jame in protiturškega tabora nad Cerovim.

Ob 7. uri se nas je 18 z avtobusom odpeljalo proti Dolenjski. V Škofljici smo zavili proti Turjaku, skozi vas  Velike Lipljene do Županove jame. Med potjo nam je Elica povedala, da imajo v vasi  Gradež domačini  vzorno urejeno vaško sušilnico sadja.  Sadje posušijo tudi drugim, poleg tega pa jim tudi svetujejo o načinu priprave sadja za sušenje.

Ker smo imeli še precej časa,  nam je Elica pripovedovala o značilnostih dolenjskega krasa, ogledali pa smo si tudi  nekaj rastlin, ki rastejo v okolici. Najbolj smo si zapomnili  rastlino, ki jo je pohodnik Milan preimenoval v brstični ohrovt, njeno pravo ime pa je brstična konopnica. 

Vodička nas je  odpeljala na ogled Županove jame. Povedala je, da je bila jama po drugi svetovni vojni preimenovana v Taborsko jamo, leta 1994  pa je dobila nazaj svoje staro ime. Odkrili so jo leta 1926. Nahaja se na nadmorski višini  410 metrov, globoka je 77 metrov, v njej pa je urejenih 610 metrov turističnih poti. Izklesal jo je potok Podlomščica, ki danes teče nižje ob vznožju hriba Tabor.  Vhod v jamo se začne z jamo Ledenica in v njej  je bolj mrzlo  kot v drugih delih jame. V Permetovi dvorani je v 11 metrov visokem stropu viden prvotni vhod v jamo, ki je bil precej strm, zato so uredili novega. Dvorana se imenuje po županu Permetu, ki je  jamo odkril.  V  Veliki dvorani so na podornem skalovju zrasli mogočni stalagmiti, med njimi spomenik  Neznanemu junaku, kot spomin na prvo svetovno vojno. Videli smo še Blatno dvorano, ki je dobila ime po debeli plasti ilovice, ki je včasih prekrivala tla, v njej je stalagmit Krstni kamen, ki v obsegu meri 7 metrov, Matjaževo dvorano, ki je imenovana po prestolu Kralja Matjaža in Zadnjo dvorano, ki se konča z globokim breznom. V nadaljevanju jame je še Igorjeva dvorana, ki pa je dostopna le jamarjem.

Po ogledu jame smo se malo okrepčali.  Naši pohodnici Metki smo zapeli za rojstni dan in se sprehodili po prijetni gozdni poti mimo kapelice Antona Puščavnika do protiturškega tabora nad Cerovim.

V utrdbi smo se zbrali v cerkvici, kjer nam je vodička povedala nekaj o taboru, cerkvici in freskah v njej. Utrdbo so zgradili kmetje konec  15. stoletja na razgledni vzpetini okrog romanske cerkvice, da bi pred turškimi napadi zavarovali svoja življenja in skromno premoženje. Taborsko obzidje je dvovišinsko  s preprostimi strelnimi linami, ki so omogočale pregled nad okolico in dostopno pot ter vhod do obzidja. Po prenehanju turške nevarnosti so kmetje utrdbo še naprej vzdrževali in ohranjali v  njegovi izvirni podobi. Leta 1999 je bila utrdba prenovljena in urejen muzej, ki prikazuje  življenje kmetov v obdobju turških vpadov.

Po ogledu tabora smo se ponovno sprehodili nazaj do Županove jame, kjer  je že čakal avtobus in nas odpeljal do Turjaka, kje smo spili težko pričakovano kavico in še malo poklepetali. Po prvotnem načrtu bi si ogledali še grad Turjak, vendar  smo načrt spremenili, ker se je moral  avtobus vrniti na Vrhniko do 14.ure.

Kljub slabemu vremenu smo preživeli prav prijeten dan. Pohodniki cenimo delo naših vodij izletov, saj porabijo veliko časa, da pripravijo plan pohodov in ga znajo  tudi zelo hitro in spretno prilagoditi v primeru slabega vremena.

Hvala vam Elica, Sonja, Milan in Jože. 

Zapisala: pohodnica Andreja

Fotografije:  Andreja Mole, Milan Jerman

02.06.2013
S Kop do Ribniškega jezera in nazaj

Tako lepo smo načrtovali naš naslednji pohod, vremenska napoved za torek pa je bila "spet dež". Kam zdaj? Samo na skrajnem SV naj bi bil sončen otoček. Pohorje je tako veliko; že trikrat smo ga raziskovali, vsakič je narava v drugačni preobleki. Včasih je bolj surova, ko pa posije sonce, se vse omehča. Naš cilj je bil Slovenjgraško Pohorje. Zgodaj smo vstali, podremali do Velenja in zavili proti Mislinjski dolini. Cesta pelje ob reki Paki, skozi sotesko, ki je tako ozka, da je prostor le za cesto, reko in nekoč železnico. Huda luknja je velika kraška jama, je pa v okolici še 20 dostopnih jam in votlin, oken, kraških stebrov... V strmih stenah raste redka jegličevka kortuzovka v veselje botanikov. Soteska se konča, kjer je razvodje reke Pake in Mislinje. Slednja se zaradi geoloških sprememb izliva v reko Dravo.

Kraj Mislinja je sedaj tako znan, da nas je bolj zanimal Mislinjski jarek, dolg 9 km, ki se zajeda v pobočje Pohorja. Zaradi rudnega bogastva, lesa in  vodne energije so ljudje začeli oglariti, razvile so se glažute in fužine znane fužinarske družine Zois. Z razvojem industrije je vse utonilo v pozabo.

v Turiški vasi je znameniti križni kozolec v obliki grškega križa, ki je svetovna redkost v oblikovanju lesa.
Tako smo prišli v Slovenjegraško kotlino, kjer naj bi bi bilo nekoč jezero.

Ker smo bili namenjeni na Kope, smo zavili z glavne ceste na legensko teraso skozi zelene gozdove proti vrhu. Sem in tja so raztresene samozadostne kmetije.

Ustavili smo se pred Grmovškovim domom pod Veliko Kopo, ki je sedaj tudi smučarsko središče z obsežnimi smučišči.

V dolini je že pomlad, na planoti je močno pihalo, sneg je komaj skopnel, nekatera drevesa še niso ozelenela, da o cvetju, ki smo ga pričakovali, ni duha ne sluha, razen komaj kakšna kronca.
Naš prvi cilj je bil najvišji vrh Pohorja, Črni vrh (1534 m). Pot nas je vodila skozi smrekove gozdove, po fratah in bornih pašnikih  malo navzdol in spet navzgor.

Z vrha  smo se hitro pobrali, ker je neusmiljeno pihalo. Razgledi na severno dravsko  in južno mislinjsko stran so se vseeno lepo odpirali.

Tako kot mnogi pred nami, smo občutili, da je ta zeleni klobuk zračni filter med Mariborom in Slovenj Gradcem.

S Črnega vrha smo nadaljevali pot do Jezerskega vrha in se spustili do Ribniškega jezera, ki leži med nizkim ruševjem. Po urejeni leseni sprehajalni poti smo prišli prav do vode. Visoka barja na planotah Pohorja so nastala zaradi vododržne magmatske podlage. So brez pritoka in odtoka, a ne presahnejo. Šotni mahovi se nalagajo in se spreminjajo v šoto.

Ko je posijalo sonce, se je voda zasvetila, kot bi pogledal v zemeljsko oko. Na žalost še ni bilo lokvanjev in brenčečih prebivalcev.

Nato smo se ustavili v Ribniški koči na malici, odpočili noge in čas je bil, da se vrnemo na Kope.

Veter se je umiril in pot je bila zanimivejša. Na koncu nam je Elica obudila spomin na leto 2004, ko smo se na našem drugem pohodu na Pohorju dogovorili za ime naše skupine, kar mi še danes lepo zveni. Pomeni mi prijateljstvo, vedoželjnost in raziskovanje naše čudovite dežele ob pomoči velikega znanja Elice, Sonje in Milana.

Na Kopah nas je čakal topel avtobus in v dremežu so se nam prikazovala bajeslovna bitja iz pohorskih pravljic.

Zapis: Marinka Štular
Foto: Joža Miklavčič

19.05.2013
Barjani na Poti po robu

V torek, 14. maja 2013, smo imeli novinci Barjani drugi pohod v višino, po Poti po Robu nad Vipavsko dolino od Cola do Otlice.

Zbrali smo se v bleščečem sončnem vremenu ob sedmih in avtobus nas je v slabi uri vožnje po nekdanji najkrajši cesti z Barja do goriških trgovin pripeljal na izhodišče našega izleta nad Colom. Pot se začne z nekaj vzpona, nato pa teče malo navzdol in malo navzgor vzdolž ostrega roba, kjer se okrajek Trnovskega gozda, planota Gora, lomi v ponekod navpični steni nekaj sto metrov navzdol v Vipavsko dolino. Na kakšnih osmih stotakih nad morjem smo hodili skozi prav spodobno goste borove in bukove gozdove, poškropljene še z brezo, gabrom in kaj vem čem še, po bujnih travnikih, mimo spihanih osamljenih borov, pa tudi po škrbastem kamnitem makadamu. Precejšen del poti so nas spremljali električni pastirji, srečali pa smo tudi nekaj njihovih varovank. V globini na levo pod nami smo imeli razprostrto specialko osrednje Vipavske doline, od Vipave na začetku poti do Ajdovščine kasneje in Lokavca na koncu. Pogled pa je nesel najdlje do oddajnika na nanoški Pleši na vzhodu do Gorice na zahodu, proti jugu pa čez Brje in Kras do morja. Tudi zračnega prometa je bilo ravno za vzorec: vzgonski veter iz doline so poleg ptičev lovili še eno jadralno letalo, pa en jadralni padalec in en zmajar.

Tudi čisto okoli sebe smo imeli vse polno zanimivosti, vsaj za nežnejšo polovico skupine – srednje gorski botanični vrt na stiku predalpskega, dinarskega in sredozemskega območja. »Tršica«  Sonja je znala povedati celo »rajdo« knjižnih in ljudskih imen za vsakovrstne rožice in grme in punce so se na vsakih sto metrov glasno navduševale. Fantje pa smo bili modro tiho, ker nič od tega »šavja« ni bilo za pojest. Tako smo se morali za to plat zanesti na svoje nahrbtnike.

Proti koncu poti smo si ogledali še dve zanimivosti, Otliško okno in vrtačo s kamnitim polžem ter piramido. Za polža in piramido dan izleta ni bil delovni dan in nista sevala energije. Ampak se ni nihče prav glasno pritoževal, saj so nam obilo energije dali že hoja, pa razgledi, pa rožice - in seveda družba.

Besedilo: Uroš Aleksič

Fotografije: Andreja Mole, Sonja Zalar Bizjak in Barbara Caserman

Tekst k fotografijam: Sonja Zalar Bizjak

16.05.2013
Zimzeleni na Kopitniku

Kako lepa je naša Slovenija!

Njene lepote smo Zimzeleni tokrat lahko opazovali v torek, 14. maja 2013, ko nas je na prečudovito pot na Kopitnik popeljala Elica. Z avtobusom, ki je bil napolnjen do zadnjega kotička, smo se peljali z Vrhnike v Dol pri Hrastniku, kjer je bila naša izhodiščna pot za pohod na Kopitnik. Pred začetkom poti smo si v Dolu pri Hrastniku  ob klepetu in druženju privoščili dobro jutranjo kavo.

Od avtobusne postaje nas je na začetku pot vodila po ulicah in med hišami mesta, kmalu pa smo bili sredi prebujene narave, ki nam je obsijana s soncem vso pot ponujala prečudovite vonje cvetočih dreves v gozdu in sadovnjakih, oči pa smo si lahko spočili tudi na barvito pisanih travnikih. S skupnimi močmi smo ob pomoči Elice ugotavljali in spoznavali nekatere rastline in cvetice (kopitnik, ki ima ime po obliki lista podobnega kopitu, opojna zlatica, navadni podraščec, jetrnik, navadna nokota, obilico cvetočega čemaža, deveterolistna konopnica, košeničice, mračice ...), hribovja in oddaljene gore. 

Pohod je bil prilagojen tudi pohodnikom, ki  so se lahko z avtobusom popeljali  vse  do planinskega doma na Gorah,  se tam pridružili glavnini skupine  ter skupaj nadaljevali  pot do koče  na Kopitniku (865 m),  kjer je bil cilj pohoda.

18 pohodnikov  je pod vodstvom Milana od koče nadaljevalo pot na vrh Kopitnika (914 m), ki je ponujal prečudovit pogled na okoliške hribe (Veliko Kozje, Lovrenc, Lisco, Bohor, Brunk,  …). Pod skalnim previsom Kopitnika  pa se je z nami spogledoval  prelep Clussijev svišč.

Po oddihu in malici iz nahrbtnika smo se odpravili nazaj proti planinskemu domu na Gorah, kjer nas je pričakala prijazna in nasmejana gospa Branka. Okrepčali smo se z bogračem in slastnim jabolčnim zavitkom (domači štrudel), ki se je kar stopil v ustih.

Okolica doma na Gorah ponuja proti JV pogled na dolino z reko Savo, železniškim mostom za Radeče, pogled pa seže na  Brunk s cerkvijo, na Gorjance s Trdinovim vrhom...

Nekaj deset metrov nad domom je vrh Gore (786 m) s cerkvico sv. Jurija iz 15. stoletja, ki smo si jo pred odhodom na avtobus še ogledali.

Prepolni vtisov in doživetij smo se v popoldanskih urah  z avtobusom vračali proti Vrhniki, naše misli pa so bile že usmerjene v nova  pričakovanja  ob naslednjih srečanjih.

Zapis:  Ana Potočnik

Fotografije: Joža Miklavčič

04.05.2013
Prvi pohod Barjanov na Slavnik

Nova planinska skupina Barjani pri Društvu upokojencev Vrhnika se je prvič odpravila na pohod  četrti četrtek v aprilu na zadnji tisočak pred slovenskim morjem Slavnik.  Ob sedmi uri se nas je zbralo triindvajset zagnanih pohodnikov z vodniki. Odpeljali smo se v smeri Kopra, v Kozini smo zapustili avtocesto in nadaljevali pot z avtobusom do vasi Prešnica.

Slavnik se dviga v slovenskem delu Čičarije nad kakih 500 m visoko planoto Šavrinskega krasa. Njegov široki hrbet doseže v Malem Slavniku (Grmadi) 1001 m, v Velikem Slavniku pa 1028 m.

Je najbolj obiskan vrh Slavniškega pogorja in je eden zadnjih tisočakov pred Kraškim robom in slovensko Istro s čudovitim razgledom na Piranski in Tržaški zaliv, Istro, Karavanke, Julijske in Karnijske Alpe, Dolomite, na okoliške vrhove Vremščico, Nanos s Trnovskim gozdom, Snežnik in na hrvaško Učko. Do višine 850 m je poraščen z grmovjem, na severni strani tudi z gozdovi, vrh sam pa pokrivajo pašniki.

V vasi Prešnica smo zapustili avtobus. Naši vodniki Milan, Sonja, Elica in Jože so pregledali našo pohodniško opremo in nas poučili, kako ravnamo in hodimo s pohodnimi palicami. Kraška vasica Prešnica je stisnjena pod pobočje Slavniškega pogorja. Med potjo skozi vas smo si ogledovali značilno arhitekturo kraške gradnje, strehe z blagim naklonom, kritino izdelano iz korcev, v nekaterih izpostavljenih legah obteženo s kamenjem.

Kmalu smo prečkali železniško progo Ljubljana-Koper in po prijetni položni poti nadaljevali pot mimo zbiralnika vode za napajanje divjadi, do prvega postanka na razgledišču. Med potjo smo opazovali in prisluhnili razlagi o rastlinstvu v jugozahodni Sloveniji. Tako smo spoznali: črni hrast, rešeljiko, borovce, gorski kosmatinec, ozkolistni pljučnik, grozdasto hrušico, narciso in še vrsto drugih. Čas je tako hitro minil, da smo kaj kmalu prispeli do Tumove koče na Slavniku. Naša pohodnica Dragica je rekla:

 »Še nikoli nisem tako hitro po ravnem prišla na vrh.«

Vodnik Milan se je z oskrbnikom koče predhodno dogovoril, da bo koča odprta in  skuhali so nam dobro kuhano ječmenovo mineštro (ričet z mesom). Po okrepčilu in krajšem počitku smo se odpravili na razgledišče, kjer smo opazovali Brkine, Čičarijo, Jadransko morje in pogled je segel vse do Učke. Še na Grmado smo se povzpeli, kjer je gasilsko gozdarska opazovalnica gozdnih požarov, saj je z Grmade najboljši razgled na okolico. V suhi travi smo našli netreske, kjer je njihovo naravno rastišče. Nazadnje nam je ostala še pot v vasico Podgorje,  ki je prijetna, urejena, obnovljena kraška vasica s čudovitim cvetjem ob poti. Tukaj smo zaključili naš pohod, prijetno utrujeni, polni pohodniških vtisov in zadovoljni smo se odpeljali proti domu.

Vsem, ki prebirate to pisanje še povabilo:  pridružite se nam, veseli bomo vsakega novega pohodnika.

Tekst: Metka Krašovec

Foto: Andreja Mole in Sonja Zalar Bizjak

29.04.2013
Zimzeleni na Jančah

V upanju na lep pomladanski dan smo se Zimzeleni v deževnem vremenu odpeljali proti najzahodnejši vzpetini Posavskega hribovja z vasjo Janče.

Iz Jevnice smo se po lesenem mostu preko Save podali na desni breg proti pobočju Valentinovega vrha in Gornji Jevnici. Steza se je postavila navpik in Elica je počitek izkoristila za mali kviz o vrhovih in cerkvici na nasprotnem grebenu, kjer smo že pohajali pred leti. S skupnimi močmi smo uganko razvozlali. Na mojo opombo, da je bil v vasici Križevska vas pod Cicljem rojen Jurij Vega, se je zasmejala in me za nagrado določila : «Napiši tokrat ti sestavek o današnjem pohodu, saj znaš prav lepo zapisati vtise!»

V Gornji Jevnici smo imeli srečo in naleteli na g. Toneta (gospodarja domačije Pr, Valentin). Prijazno nas je sprejel, povedal o usodi svoje družine v času druge svetovne vojne, ko so Nemci izseljevali domačine. Takrat je bil star tri dni, ko so ga ob umiku pred sovražniki svojci prenesli v zemljanko v pobočju nad vasjo. Vojna leta so bila za vse težka, zato so po končani vojni  za spomin in zahvalo za rešena življenja postavili lično kapelico. Nato nas je povabil v hišo, narejeno iz tesanih brun. Črna kuhinja,  osrednji prostor s pečjo in bogato starinsko opremo ter letnica na tramu 1794 so nas popeljali stoletja nazaj. Sušilnica za sadje še vedno služi svojemu namenu. Vse je lepo vzdrževano.

Nadaljevali smo po poti ozelenelega bukovega gozda in pomladnega cvetja ( podlesne vetrnice, pasjih zob, ramšela …). Še borovnice so v polnem cvetenju in zorenju.  »Obeta se dobra letina,« je rekla Mari.

Po 500 m vzpona smo ob lepem sončnem vremenu in brezvetrju prišli polni dobre volje skozi vas Janče do planinskega Doma na Jančah – 794 mnv (eno najosrednejših naših razgledišč). Po starem se je vas imenovala Jančje po jančkih, ki so jih tu na veliko redili. Danes domačini pridelujejo jagode, češnje, jabolka in drugo sadje. O tem pričajo oznake turističnih kmetij, sadne ceste in borovničeve pohodne poti. So pa znali domačini ceniti očetnjavo.

Pred 130. leti so Nemci organizirali pohod iz Ljubljane z nemško zastavo, ki so jo hoteli zapičiti na vršni planoti. Sredi pompa jih je napadla skupina domačih fantov, jim iztrgala zastavo in jih pretepla.

V planinskem domu sta nas oskrbnika prijazno sprejela in nam postregla naročeno zelo okusno enolončnico in pijačo (hvala Milan!). Dobro podprti smo si vzeli kar nekaj časa in se še enkrat napasli čudovitih razgledov. Kot na dlani smo imeli Ljubljano, reko Savo, Šmarno goro, zasnežene Karavanke in Julijske Alpe. Na severu se bočijo Kamniške Alpe s košato Menino, na vzhodu je Slivna, Zasavska sv. Gora, Čemšeniška planina, Kum, Gorjanci, na jugu pa Krim in Snežnik.

Veseli in polni lepih vtisov smo se podali proti Lazam. Cesta se je proti koncu strmo spuščala in naš sanitetnik se je pomaknil na rep kolone, da bo pobiral »mrtve«. Na koncu poti smo zagledali ob železniški postaji avtobus in pozabili, da so nas še malo prej bolela kolena.

Tako smo dodali še en kamenček v mozaik naših nepozabnih pohodov. 

Zapisala: Nati in Janez Medic

Foto: Joža Miklavčič, Sonja Zalar Bizjak

12.04.2013
Zimzeleni na Vrheh

Nemalo težav je letos z organizacijo in načrtovanjem pohodov. Kakšno bo vreme na dan pohoda, je vprašanje, ki si ga nenehno zastavljamo. Prisluhnili smo ne najbolj obetavni vremenski napovedi  za torek, 9. aprila, in se odločili za pohod na Vrhe. Dežniki in pelerine so sestavni del naše garderobe in po poti je že vse kazalo, da jih bo neizogibno tudi uporabljati. Deževalo je vse do Razdrtega, od tu naprej pa se je že kazal svetel žarek proti zahodu. Proti Avberju nas je že spremljalo sonce, pri Francinovih pa smo si privoščili prigrizek, čaj in kavo.

Cilj našega pohoda so bile Vrhe oziroma Gradišče pri Štjaku. Vrhe so vzpetine med 500 in 600 m višine, zemljepisci pa jih štejejo med Vipavska brda. Ležijo med Vipavsko dolino in Krasom, mejo pa določa rečica Raša, ki le ob močnem deževju pokaže svojo hudourniško čud. Osojna stran hrbta Vrhe se spogleduje s pobočji Nanosa in je vsa gozdnata in neposeljena, prisojna pa je odprta proti Krasu, poseljena z mnogimi vasicami in obdelana. Od tu se stekajo številni potočki, ki se zlivajo v Rašo.

Iz Avberja smo se spustili v 10 km dolgo dolino Raše. Kolovoz po dolini drži mimo skupinic hiš, po dve ali tri se družijo in se imajo za samostojne vasi /Raša, Nova vas, Mahniči/.

Iz Mahničev smo nadaljevali pot proti Pristavi in Štjaku. Vsa naselja so gručasta s  starimi kraškimi hišami. Nekatere so v razpadanju, večina so lepo obnovljene, novogradenj skoraj ni. Videli smo spahnjence, s škriljem krite strehe, borjače, portone, suhe zide in kakšno kamnoseško umetelnost. Prebivalci krajem ohranjajo pravo kraško podobo, želijo živeti v teh lepih krajih in radi rečejo, da so Vrhe Švica v malem.

Štjak, imenovan po sv. Jakobu, je prestolnica grebena Vrhe. Stara gotska cerkev je po letu l600 dobila baročno obliko s poslikavo Janeza Volfa. Kraj nima gostilne, ima pa kapucinsko klet, obnovljen kal, kapelico, osnovno šolo in ponuja lep razgled na vse strani.

Nedaleč je tik nad cesto na višini 602 m vas Gradišče pri Štjaku. Straža pa se imenuje razgledni hrib nad vasjo in je tudi najvišja vzpetina na Vrheh. Še so vidne sledi davnih selišč, v času turških in beneških vpadov pa so kurili opozorilne kresove.

Tu smo zaključili z našim pohodom in kar prijetno se je bilo usesti na avtobus. Zapeljali smo se skozi Vrabče v dolino mimo Griž; kot na nekem razglednem pomolu nad dolino Raše stoji ta vasica. Zanimalo nas je še, kje bomo dobili kozarček dobrega terana in pršuta. Ob cestah so vabile osmice, mi pa smo si izbrali vinogradniško kmetijo v Grahovem Brdu in pokušali kraško joto in klobaso.

Za dobro razpoloženje na celotni poti je pripomoglo tudi lepo vreme, prijazni Kraševci in dobra organizacija.

Zapisala: Ivanka Sluga

Foto: Joža Miklavčič, Sonja Zalar Bizjak

27.03.2013
Zimzeleni od Logatca do Vrhnike

Narava nas je v letošnji jeseni (prvi sneg je zapadel 30. oktobra 2012), zimi in pomladi obdarovala z bogatimi snežnimi padavinami, ki so pokrile tudi zimzelena drevesa in rastline, a nas, Zimzelene, ne more ugnati.

Nori snežni ponedeljek z burjo in žledom na Sežanskem so nam preprečili načrtovani pohod, a peté so nas že tako srbele, da za nobeno ceno ne bi ostali za zapečkom. Jutranja telovadba z lopatami v roki nas je ogrela in že smo se zbrali na našem običajnem mestu ter s pesmijo »Prišla bo pomlad« pričakali avtobus. Ravno prav velik je bil, da nas je 28 pohodnikov varno zapeljal v središče Logatca in pomislite, kam najprej, na kavico seveda, ki nam jo je še dodatno posladkala s potratno potico naša slavljenka  Mari.

Kmalu smo zapustili Logatec in se po stari cesti podali proti Vrhniki z zavestjo, da bomo od prehoda preko železniške proge dalje pot premagovali z utiranjem gazi.

In res je bilo tako, udarna dvojica je rezala belo snežino, najprej nam je bila v pomoč traktorska »špura«, ki je nastala pred novozapadlim snegom in nam je kazala vsaj smer gibanja. Posamezne poseke ali večje jase ob poti pa so pustile vetru prosto pot in tam nam je nasul tudi do pol metra snega, mala malica za naša »udarnika«.

Razigranost skupine je bila na višku, kajti vsak počitek smo izkoristili in to ne samo za čaj ali klepet, ampak tudi za opazovanje zasnežene okolice in tudi kakšnega »angelčka« smo zapustili za seboj v snegu.

Svežih sledi živali je bilo neverjetno malo, le enkrat ali dvakrat smo naleteli na srnino sled, marsikdo bi rekel: »Še živali so ostale doma.«, a mi se nismo dali. Bližali smo se že Logaški jami, ko sta nama naproti prigazila v polni opremi dva predstavnika slovenske vojske, ki sta si v nasprotni smeri pridno nabirala kondicijo, za razliko od nas, ki jo kar redno vzdržujemo.

Po dobrih dveh urah in pol smo bili že na vrhniškem področju, najprej na nadvozu nad avtocesto in kmalu za tem pod Štampetovim mostom. Še spust v dolino mimo poplavljenega Grogarjevega dola in že smo jo mahnili vsak na svoj dom v prepričanju, da čez štirinajst dni opravimo res prvi pohod s spomladanskimi pogoji.

Besedilo: Milan Jerman

Fotografije: Sonja Zalar Bizjak in Joža Miklavčič

13.03.2013
Zimzeleni na ogledu Kulturnega središča evropskih vesoljskih tehnologij v Vitanju in na Šmartinskem jezeru

Letošnji sušec je zelo moker, zato nam kroji pohode po svoje. Ker smo postali tako zreli, da smo Zimzeleni, se znamo tudi pravilno odločati.

Tako smo v torek, 12. marca, na »tih, deževen dan« krenili pod Pohorje v kraje, kjer so bili le redki, na ogled Kulturnega središča.

Že na poti iz Celja proti Vitanju smo izvedeli marsikaj novega, zelo veliko pa o samem Vitanju, ki leži v kotlinici pod Pohorjem in med Paškim Kozjakom ter Stenico.

Nič posebnega ne bi bila vas, če ne bi lani odprli monumentalnega objekta v obliki vesoljskega kolesa prav tu v spomin na Vitanjčana Hermana Potočnika Noordunga, pionirja slovenske astronavtike in svetovnega vizionarja na tem področju.

Vitanje se nam je predstavilo v megli, vseeno pa smo videli del njegove okolice, ki se razteza po hribovitem območju južnih obronkov Pohorja. Proti vzhodu smo le slutili 1091 m visoko Stenico, ki se nadaljuje v Konjiško goro.

Ker je deževalo, smo hitro vstopili v Kulturno središče, kjer nas je že čakala prijazna vodička Andreja in nas popeljala po muzejski zbirki, posvečeni razvoju astronavtike in Hermanu Potočniku (1892 – 1929), mornariškem poročniku in inovatorju.

Z velikim zanimanjem smo sledili razumljivi razlagi in občudovali Sputnik, skafandre, skice vesoljskega kolesa…življenjski zgodbi Hermana Potočnika…

Ko smo zapuščali Kulturno središče, smo še izvedeli, da bo ta objekt večnamenski prostor, kjer bodo domovala domača društva, knjižnica, večnamenska dvorana s 300 sedeži, razstavni prostor je že, zgoraj pa v valjastih prostorih sobe za mlade raziskovalce iz celega sveta ter streha za opazovanja…

Na trenutke je izginila megla, zato smo lahko videli letno cerkev na Hriberci, pa tudi spodnjo zimsko v središču vasi.

Ker smo bili pod Pohorjem, je bilo treba poskusiti pohorski lonec, ki je padel na zelo plodna tla.

Vračali smo se po soteski reke Hudinje, ki se je grozeče penila sicer še v strugi, a proti Socki je bilo že videti razlito vodo po travnikih.

Za zaključek našega potepanja smo se odpeljali še do Šmartinskega jezera, ki leži severno od Celja, in je s površino 1,07 kvadratnega kilometra med največjimi akumulacijskimi jezeri pri nas. Nastalo je leta 1970 z zajezitvijo potoka Koprivnica, ko so zgradili pri vasi Loče kar 16 m visoko zemeljsko pregrado, da bi zavarovali mesto Celje pred hudimi poplavami.

Jezero ima zelo razčlenjeno obalo, saj le-ta meri kar 12,5 km. Ta kraj je postal turistična atrakcija za Celjane, željne svežega zraka, miru in neokrnjene narave. Okoli jezera so speljane sprehajalne poti, na jezeru je mogoče čolnariti, ribiči lovijo trofeje, saj so do zdaj ujeli že 52 kg težkega soma, ponujajo piknik prostore, kopalci najdejo kotičke zase, ladjice vozijo po jezeru, opazovalci ptic pridejo na svoj račun…

Tudi mi smo bili kljub kislemu vremenu navdušeni nad naravo in si zastavili cilj, da se v lepem vremenu odpravimo na ribiški piknik.

Zapis: Elica Brelih

Foto : Joža Miklavčič

07.03.2013
Zimzeleni na pohodu od Vanganela do Marezig in nazaj

Letošnja huda zima z obilico snega Zimzelenom resno spreminja načrt pohodov. V začetku februarja smo si vzeli odmor, ker je moto naše vodje Elice, da nas ne bo izpostavljala burji, mrazu in sneženju. Prenaporni pohodi pač ne prinašajo zadovoljstva. Konec meseca pa je zopet snežilo noč in dan. Lopate so pele med kidanjem,kupi snega so rasli do streh. Slabo je kazalo, a se je le ustalilo.

V torek smo bili zbrani in pripravljeni na vse, a našega avtobusa ni bilo. Nekje na poti do nas mu je nekaj odpovedalo. Prevoznik ga je moral zamenjati. Med čakanjem je že lezel mraz v kosti. Elica nam je med tem posredovala nekaj novic, ko je avtobus le pripeljal. Vstopili smo in se obrnili, seveda na Primorsko. Pričakovali smo izboljšanje, a nas je kljub temu sprememba presenetila: nič snega, sonce, brez burje! Nekje pri Kozini sta se Elica in Milan odločila, da bomo prehodili pešpot P8 – Pot za srce do Marezig in nazaj do Vanganela.

Ustavili smo se pred Vanganelom, se okrepčali v dišeči, prijetni kofetarnici, globoko zadihali morski zrak in odkorakali. Kratka kozja steza za cesto nas je pripeljala do Vanganelskega umetnega jezera. Večina zanj ni vedela. Zdaj, ko je veliko vode je kar impozantno. Žal ima napako, da so v poletnih mesecih vodotoki manjši in tako preostane premalo vode za namakanje v dolini. Škoda. Mi smo jezero obšli, prečili potočke in se usmerili ob strugi potoka Morigla, ki ustvarja lepe slapove. Razdrapana pot nas je vodila skozi grmovje in kržljav gozd. Opazili smo rastišče bodičaste lobodike, ki je je bilo tod veliko, a so jo skoraj iztrebili. Služila je za izdelavo vencev.

Po kratkem postanku in malici smo pot nadaljevali skozi oljčnike in vinograde. Svet se je odprl, razgled širil po dolini. V oljčnikih se je že začelo rezanje in okopavanje. Prileten kopač in Milan sta nam pojasnila vse o motikah, večjih in manjših. Možak je bil čvrst, ni se pritoževal, a za tako delo bi ga morala zamenjati mlada moč.

Do vrha razgledne točke je bila pot zložna. Marezige so lepo urejena vas. Postali smo pred spomenikom marežanskega upora in žrtvam NOB-ja. Uživali smo v razgledu čez Šavrinsko gričevje, proti Kopru in okolici. V ozadju je pogled dosegel Trst, v daljavi pa Karnijske Alpe in Dolomite.

Rahlo utrujeni in omotični od sonca smo se ozirali za gostilno, a ni bilo odprte. Le cerkev sv. Križa je bila odprta. Z mogočnim zvonikom, ki stoji samostojno, veličastno dominira sredi vasi. Prekrižali smo želje po postrežbi, se poklonili pred oltarjem in se pripravili za odhod. A se je našel domačin, ki nas je povabil k svoji domačiji, nam postregel z refoškom, ki je zrasel na teh, s soncem obsijanih, hribih. Nismo se obotavljali. Posedli smo po dvorišču in po kozarčku okrepitve se je razpoloženje še izboljšalo. Nada je zavriskala. Drugi bi tudi, če bi znali.

Vrnitev do avtobusa je bila hitra. Kar težko smo zapustili sončne kraje. Čakala sta nas megla in sneg.

Imeli smo lep dan, ki nam bo skrajšal čakanje pomladi.

Besedilo: Anka Pažin

Fotografije: Joža Miklavčič

01.02.2013
Pohod Zimzelenčkov po stezah graničarjev

Zimzelenčki smo se peti torek v mesecu januarju odpravili na Primorsko in sicer na Miljske hribe na polotoku med Miljskim in Koprskim zalivom. Podali smo se na pot po stezah graničarjev in skozi kamnolome Miljskih hribov.

Na postanku za jutranjo kavico se nam je pridružil  Franc Malečkar, domačin iz vasi Premančan, ki je pot načrtoval in o njej napisal Vodnik po učno-rekreacijski poti Ivana Juga od Škofij do Debelega rtiča. Skupaj z vodnico Sonjo nas je spremljal na našem pohodu in pojasnjeval lokalne zanimivosti. Za dodatno varnost je skrbel še Milan, za dobro voljo in vzpodbudo pa se je trudilo vseh 34 pohodnikov.

Pot smo pričeli pri mejnem prehodu v Škofijah. Mimo ostankov železniške proge Porečanka smo nadaljevali po makadamski poti proti kamnolomu, katerega posebnost so preko enega metra debeli bloki iz peščenjaka. Prečkali smo blatno cesto, ki vodi v kamnolom in prišli  na nekdanjo graničarsko stezo, po kateri smo se povzpeli na najvišjo točko Miljskega polotoka – na 244 metrov visoki Kaštelir z ostanki prazgodovinskega gradišča. Tu smo imeli postanek za malico in lep razgled. Potem smo se spustili proti nekdanji obmejni stražnici, v kateri se sedaj nahaja Center Sonček. Ob poti smo si ogledali še oljčni nasad, vaško »špino«, vodovodno pipo iz časov po 2. svetovni vojni in ruševine vaške pralnice iz istega časa, ki pa ni zaživela. V območju, imenovanem »Cave«, smo videli več opuščenih in z gozdom poraščenih kamnolomov peščenjaka. Eden izmed njih se imenuje Šuštarjev kamnolom, v katerem so domačini kopali kamnite klade vse do ukinitve svobodnega tržaškega ozemlja leta 1954. Na kolovoznih poteh smo videli še ostanke kolesnic volovskih vpreg, ki so vlekle nalomljeno kamenje do pristanišča v Miljah. Ogledali smo si tudi šališ, tlakovan strm kolovoz, ki je narejen iz pokonci postavljenih tanjših plasti peščenjaka.

Posebno doživetje je bil vzpon po strugi hudournika Pišolon, po katerem je tekla voda. Dno struge tvorijo naravno položene plošče peščenjaka in vodiča sta nam razložila nastanek t.i. »tlakovane« struge. Na poti smo videli tudi dva metra visok slap, ki smo ga vsi varno prečili.

Nadaljevali smo pot in si v Kolombanu pri stari murvi privoščili krajši postanek in naredili tudi skupinsko sliko. Kmalu nas je tabla ob poti opozorila, da smo prišli do Resslovega gaja.

To je gozd z urejenimi učnimi potmi in oznakami osnovnih avtohtonih drevesnih vrst. Poimenovan je po izumitelju ladijskega vijaka in gozdarju, ki je izdelal načrte za pogozditev Istre. Do mejnega prehoda Lazaret smo se spustili skozi oljčnike in vinograde.

Ob morju smo napravili še eno skupinsko sliko, si v  travi in vodi sprali blato s čevljev ter se naužili malo sonca in morske klime. Na mestu nekdanjega mejnega prehoda smo se zgražali nad zapuščenim objektom bivše restavracije in brezcarinske prodajalne.

Izlet smo zaključili s krajšim postankom v Ankaranu ter prijetno vožnjo z avtobusom proti Vrhniki. Izlet nam bo ostal v spominu kot eden najbolj blatnih, a zato nič manj prijetnih. 

Zapisala: Jerneja  

Fotografije: Joža Miklavčič, Franc Malečkar

Besedilo k fotografijam: Sonja Zalar Bizjak

13.01.2013
Zimzelenčki na Kobalovih planinah nad Idrijo

Odmor za novoletne praznike je bil kar predolg in komaj smo čakali na prvi pohod. Ko smo v oblačnem jutru sedli na avtobus in izvedeli, da gremo malo dlje, kot je bilo planirano, smo bili kar veseli. Ob intenzivni izmenjavi vtisov iz minulih prazničnih dni, je vožnja do Idrije hitro minila. Spreten šofer nas je pripeljal po zaviti cesti do parkirišča pod Kalvarijo v neposredni bližini psihiatrične bolnice. Tam smo izstopili in se podali na pot mimo kluba idrijskih študentov, imenovanem Swenak. Na poti proti kmetiji Lomar smo splašili gamsa, opazovali lepe grme lovorolistnega volčina in nazorno videli, kako v plasteh dveh različno odpornih kamnin  nastaja spodmol. Prav kmalu smo bili na sedlu med Kobalovimi planinami in Cerkovnim vrhom, kjer smo se ustavili za kratko okrepčilo. Nekateri smo  upali, da bomo srečali prijaznega gospodarja, katerega poznamo že od prejšnjih pohodov. Ko smo se že odpravljali, se je pripeljal z doline, nas prijazno pozdravil, mi pa smo mu zaželeli hitrega okrevanja po poškodbi noge.

Odpravili smo se naprej proti vrhu Kobalovih planin, ki so visoke 834 m, ter ob poti opazili precej veliko rastišče rododendrona. Še kratek vzpon in že smo bili na vrhu pri oddajniku, kjer smo opravili skupinsko fotografiranje. Pot smo nadaljevali po gozdnatem grebenu Kobalovih planin in se počasi spuščali v smeri Kanomeljskega prevala, odkoder smo se mimo kmečkega turizma Podobnik in psihiatrične bolnišnice vrnili do avtobusa pri Kalvariji. Odpeljal nas je v Idrijo, kjer smo si v gostilni Kos privoščili okusen trojček idrijskih žlikrofov.

Po tem prijetnem postanku smo se odpravili proti domu, kamor smo prispeli polni lepih vtisov v poznih popoldanskih urah.

Zapisal: Janez Kenk

Fotografije: Jožef  Miklavčič

01.01.2013
Izšle so Zimzelene drobtinice - 2

"Zakoračili smo v deveto leto druženja in pohajanja po naši lepi deželi. Moje bojazni, da bo osip velik, da se bo skupina naveličala pohodov, se ni udejanjil.

... Čestitke vsem  za prehojenih osem let! …

Vzdržimo, saj bo kmalu desetletnica, ko bo bolj svečano!

Vaša Elica"

iz uvoda k Zimzelenim drobtinicam - 2, ki si jih lahko ogledate na povezavi: Zimzelene drobtinice-2.

Kaj smo zapisali v prvi izdaji drobtinic pa si lahko ogledate na povezavi: Zimzelene drobtinice-1.

Prijetno branje vam želimo.

14.12.2012
Zimzelenčki iz Bevk na Drenov Grič in na Vrhniko

Za torkovo jutro, 11. decembra, naj zapišem najprej nekaj verzov iz Medveškove pesmi Mraz:

»Mraz, ki reže do kosti,

ki dihati ne da in te duši.

Ivje, bel, kot čipke lep okras.

Sneg, ki kakor sladkor škriplje pod podplati…«

Vse to je bilo tudi na naš dan pohoda, a nihče se ni ustrašil. Zaviti v šale in kape smo se spraševali, če smo pravi, ko smo čakali avtobus, ki nas je nato prepeljal skozi barjanski vasici Sinja Gorica, Blatna Brezovica v Bevke.

V  Bevkah smo najprej popili topel čaj, obudili spomin na Janeza Jalna, ki je svoja zadnja leta služboval na Barju in v prostem času proučeval zgodovino koliščarjev. Tudi v bližini Blatne Brezovice so arheologi odkrili kolišča in znamenit drevak.

Ob pogledu na bevški kozolec smo se spomnili na vihar leta 1986, ki je porušil kar 23 kozolcev in se prebijali skozi meglo.

Zavili smo proti rezervatu Mali plac in nekje v daljavi proti vzhodu se je že slutilo sonce.

Barje je spokojno pod snežno odejo, le mi smo ta mir nekoliko kalili, saj smo izza belih čipkastih grmov pregnali srne, ki so v elegantnih skokih premagovale umetno skopane jarke za odvodnjavanje.

V začetku prvi niti slutili niso, kje so zadnji, saj nas je bilo 35, po eni uri hoje pa se je že videlo polovico kolone, saj se je megla vztrajno, a počasi umikala prodirajočemu soncu.

Bližali smo se Drenovem Griču in na električnih žicah nas je presenetila velika kolonija ptic.

Ko smo prečkali glavno cesto, smo se razveselili ozke zgažene potke po trasi stare železnice, ki je včasih vozila na Vrhniko. Posijalo je tudi sonce in srebrni snežni kristalčki so migljali pred nami. Kakšno razkošje! 

Šale smo pospravili v nahrbtnike, rokavice v žepe in občudovali snežno belino do Vrhnike, ko smo se zadovoljni in srečni razšli v pričakovanju naslednjega pohoda.

Zapis: Elica Brelih

Foto: Joža Miklavčič, Sonja Zalar Bizjak

02.12.2012
Tudi Zimzelenčki po logaških poteh

Koliko lepega, zanimivega in raznolikega ponuja naša deželica! A kaj, ko želimo daleč, da bi našli nekaj novega, a ko se vrnemo domov, se nam prav tisto ponuja doma. Samo oči moramo odpreti, prisluhniti domačinom in uživati.

Prav to smo storili Zimzelenčki v torek, 27. novembra. Prepustili smo se prijaznima Logatčanoma, Dragici in Kostji, da nas popeljeta po delu kraških znamenitosti, ki jih je na logaškem območju na  kvadratni kilometer največ.

Prav sredi mesta Logatec nas je presenetil ponor Jačka, ki se dvigne ob velikih vodah tako, da poplavlja. Bližnje razpelo je bilo že čisto pod vodo.

Po gozdnih poteh smo nadaljevali naše raziskovanje površinskega krasa (vrtače, brezna, … ), dokler nismo prišli  na SV delu griča Gradišče do jame Gradišnica ali Vražja jama. Vhod z odprtino 20 m krat 40 m s pogledom v globino do 65 m  ustavlja dah in vzbuja kar nekaj strahu in previdnosti.

Dragica nas je ustavila ob robu in povedala zanimivo dogajanje iz zgodovine raziskovanja te veličastne jame. Tako smo izvedeli, da je že v 19. stoletju potekal poskus spusta v Gradišnico. Posebno mesto v raziskovanju notranjskega krasa pa ima  gozdarski inženir, Viljem Putik, Čeh po rodu, ki se  je leta 1886 kot prvi spustil v Vražjo jamo. Uporabil je 150 m dolgo vrv in vitel, ki ga je  imenoval »jamsko prometilo«. V dveh dneh je raziskal tudi dno jame in ugotovil podzemno vodo, ki prihaja iz Planinskega polja - torej podzemno Ljubljanico.

Ogledali smo si tudi vrtačo, kjer so imeli  kasnejši raziskovalci te jame tabor.

Ugotavljali smo, da taki podvigi niso za vrtoglave in ki nimajo močnih živcev!

Še pod močnim vtisov videnega in slišanega smo nadaljevali po območju z oznako »Območje medveda«. Dragica in Kostja sta nas potolažila, da nas je preveč in se slišimo predaleč, da bi medveda presenetili.

Počasi smo se vzpenjali na grič Kališe in iskali sledi nekdaj znamenite gozdne učne poti, ki so jo obiskovali številni učenci ob naravoslovnih dnevih. Tam so se lahko naučili prepoznavati tudi razlike med jelkami, smrekami in celo tujerodno duglazijo, ki ni ne smreka ne jelka, ampak spada v poseben rod. Nekaj značilnosti o tem drevesu je nanizala Sonja, saj je poudarila, da so jo v Evropo prinesli v 18. stoletju in se imenuje po botaniku Douglasu. To gozdno drevo lahko živi 600 let in daje cenjen les. Raste pa mnogo hitreje kot smreka. Škoda, da se učna pot ne vzdržuje več!

Že smo bili na najvišji točki in na jasi, ki je nekaj posebnega. Dragica je razložila, da je ta del travnatega sveta flišna podlaga in vode odtekajo po pobočjih na vse strani. Spodaj pa spet naletijo na apnenec, zato se zgubljajo v podzemlje.

Kmalu smo bili pri nekdanjem domu na Kališah, Tončkovem domu. Logatčani so ga tako poimenovali po drugi sv. vojni, ker je tam v bližini padel sekretar RK Logatec, Tone Ključar.

Kako zanimivo je bilo prisluhniti polpretekli zgodovini dogajanja na velikanski jasi okoli doma, saj smo zvedeli, kako so »mlado in staro«, plesali različna kola, praznovali  take in drugačne  praznike in se veselili srečanj. Zdaj so taki časi, da je vsega konec, le pot še pelje mimo.

Tudi »Tinček« je bil nekoč na taki zabavi in se sam v temni noči vračal po bližnjicah proti domu. Toda domov ga dva dni ni bilo. Iskali so ga povsod, a zaman. Tretji dan se je vrnil mladenič sivih las. Povedal je, da je padel v Dolarjevo  brezno, 25 m globoko in ko se je zavedel, je našel sušico, po kateri je nekako priplezal na dan. Od takrat Logatčani brezno imenujejo Tinčkovo brezno.

Na koncu poti nam je Dragica povedala, da je v gozdovih, kjer smo hodili, skrit velikanski zaklad.  Po eni varianti ga naj bi našel že Avgust Kališki, gospodar kmetije na Kališah. Po drugi varianti pa naj bi rimski vojaki zaklad, ki so ga vozili z vozom iz Ljubljane, zvrnili  v eno od številnih jam  blizu Kališ, ker so jim bili za petami  strašni Huni.  Po zaklad se nikoli niso vrnili. Mnogi so ga že iskali, a našel ga ni še nihče.

Zagotovo pa lahko trdim, da iskalci niso iskali pravega zaklada, kajti mi smo občudovali bogate gozdne sestoje, svežino zraka, ptičje čebljanje, slutenje medveda, številne jame, vrtače in začutili vse te drobne zaklade. Kaj ni vse to najbogatejši zaklad?

Hvaležni smo Dragici in Kostji za prečudovita spoznanja iz naše bližnje okolice.

Ob prijetnem klepetu in dobri malici Pri kostanjih smo zaključili naše druženje, polni energije in zadovoljstva kljub kislemu vremenu.

Zapis: Elica Brelih

Foto: Joža Miklavčič, Janez Cerk, Sonja Zalar Bizjak

16.11.2012
Zimzelenčki iz Samotorice na Koreno

V torek, 13.11. 2012, smo se prebudili v pusto in megleno jutro. Zimzelenčki se ne damo kar tako ugnati in smo si naredili lep dan. Odpeljali smo se do Horjula in po postanku za jutranjo kavico ugibali, le kakšen cilj nam je Elica tokrat izbrala. Ko smo slišali kar nekaj značilnih podatkov o vasici, smo le ugotovili, da gremo na Samotorico. To je majhna vasica v občini Horjul, ki se razprostira okrog Kožljeka, na nadmorski višini okoli 700 m in je v pisnih virih prvič omenjena že leta 1327. Vas je ime najverjetneje dobila po kamenju, ki se samo drobi – samo tre. To je graditeljem cerkve povzročalo obilo težav, saj material na mestu gradnje ni bil najboljši.

Najbližja sosednja vas je Koreno in tja smo se namenili tudi mi. S Korena nas je pot vodila mimo ograd z damjaki v Grdo dolino. Le zakaj je dolina dobila takšno ime? Kljub megli je bila dolina zelo lepa in gotovo je še lepša, ko jo obsije sonce. Tukajšnji kmetje v glavnem redijo živino, saj je premalo zemlje za polja. Pred milijoni let so tukaj tekle površinske reke. Ob potresih je voda poniknila v podzemlje, dolina pa je ostala. Ena od značilnosti vasi so tudi kozolci.

Pri kapelici je nekaj pohodnikov  zavilo s poti in  se povzpelo na 788 m visoki Kožljek, ki ob lepem vremenu nudi čudovit razgled  po Ljubljanski kotlini do Alp.

Krožna pot nas je privedla nazaj na Samotorico. Na kmetiji odprtih vrat Pr Hlipč so nas prijazno sprejeli v zakurjene prostore  in pogostili z vročim čajem, pečenico in kislim zeljem.

Malo vlažni, a zadovoljni smo se vrnili domov z mislijo: »V te kraje bomo še prišli.«

Zapis: Barbara Petrič

Foto: Cerk Janez, Joža Miklavčič

26.10.2012
Pohod na Porezen

V  torek, 23. oktobra smo se Zimzelenčki odpravili na Porezen. Napoved vremena je bila obetavna in za ta čas zelo primerna. Pa kaj bi to, ko pa imajo naši vodniki tam zgoraj dogovorjeno pogodbo: »Lepo bo in pika.«

Z Vrhnike nas je avtobus odpeljal ob 7. uri proti Škofji Loki in dalje po Poljanski dolini do Leskovice na Robidensko Brdo preko Črnega vrha nad Cerknim proti Davči. Med potjo smo imeli tudi postanek za prijeten klepet ob jutranji kavici v gostilni Lipan.

Potrebno je bilo še prevoziti nekaj ostrih ovinkov in že smo bili na izhodiščni točki pri kmetiji Jurež na 960 m nadmorske višine.

Vsi veseli, še spočiti, smo oprtali nahrbtnike in takoj zagrizli v breg.

Nekaj časa smo hodili po gozdni cesti, prečkali bistri potok in  zavili strmo v gozd. Hoja je bila zelo prijetna, tla suha, pa tudi sonce nas je že pozdravljalo skozi veje. Kar na enkrat je bilo nekaj garderobe odveč (slačenje). Morali smo kar zagristi v hrib, prečkati nekaj majhnih, a razdrapanih hudourniških grap in že smo bili na pašnem pobočju planine Medrce (1410 m).

Pravi užitek je hoditi po travnatem pobočju v tako toplem sončnem vremenu, še posebno, ker smo prišli iz meglene doline. Bolj ko smo se dvigali, bolj smo bili presenečeni nad prekrasnimi barvami, ki nam jih daje jesen. V dolini je še vse zeleno, tukaj pa tako živo pisano.  Milan nam je povedal, da je imel pastir nekdaj na planini v skromni, danes  opuščeni bajti, svoje letno  domovanje. Danes je malo stran udobna pastirska bajta. Že od daleč so nase opozorili številni bunkerji, ostanki italijanskega utrjevanja Rapalske pogodbe.

Hojo smo nadaljevali po razgledni grebenski poti in se vseskozi razgledovali proti goram nad Soriško planino. Izza ovinka se nam je prikazal  planinski dom na Poreznu, kjer nas je čakala trojica dežurnih cerkljanskih planincev in nas postregla z obilno toplo malico.

Po dobrem okrepčilu smo izpred koče občudovali spodnje bohinjske gore s Črno prstjo, kjer smo bili lani. Nato smo se povzpeli na vrh Porezna, ki je tudi najvišji vrh Cerkljanskega hribovja. Pred nami je bila Baška grapa, Črna prst, Kobla, Rodica,Vogel, Slatnik, Lajnar, nad njimi pa Triglav in drugi krasni vrhovi.

Kaj tako prečudovitega in ob tako jasnem vremenu so lahko za marsikoga  le sanje! Mi pa smo vse to nepozabno doživeli.

Pri spomeniku padlim borcem smo izvedeli, da so bili marca leta  1945 izdani, ko so se zadrževali v rovih na Poreznu. Nemci so jih med ofenzivo zajeli, 36 takoj ustrelili, 145 pa odpeljali  pod Kojco in jih tam ustrelili.

Ko smo se vračali nazaj, je bilo potrebno kar nekaj previdnosti, saj so bile korenine in listje zelo drsni. Prispeli smo vsi brez nezgod in polni prekrasnih gorskih vtisov, ki nam bodo še dolgo ohranjali čiste in jasne misli.

Zapis: Nežka Vihtelič

Foto: J. Cerk, J. Miklavčič, S Zalar Bizjak

10.10.2012
Povzpeli smo se na Stari tabor

Turobno torkovo jutro s prvimi kapljicami nas ni odvrnilo, da ne bi poiskali del naše prelepe Slovenije, kjer je bila napoved spodbudnejša in že smo hiteli proti Primorski.

Naš vrli voznik Ivan nas je odložil v vasi Povir in avtobus prestavil v Vilenico, kjer naj bi se vkrcali in vrnili na svoje domove. Naj bi !!!

A lepo po vrsti, najprej smo se skozi vasico napotili v breg,  se za nekaj časa prepustili uničevanju asfalta, a kmalu skrenili na lepo gozdno pot, ki nam je že takoj na začetku ponudila prelep cvet jesenčka, ki običajno cveti konec maja ali v začetku junija, nekateri bi rekli, da se mu je skisalo, a prepričani smo, da je letošnje sušno poletje naredilo svoje in fant je dobesedno zaspal.

Nadalje smo sledili lepo označeni poti proti vrhu Starega tabora in se na razpotju odločili za lažjo pot, kmalu je sledila malica, ki je nam upokojencem nihče, z nobenim zakonom, ne more odvzeti.

Dobro podprti smo zagrizli še v zadnji breg in osvojili skalni vrh, kjer se srečuje več pristopnih poti, med drugimi tudi težja pot, ki se v zadnjih deset metrih na sam vrh povzpne v drzni plezariji zavarovani z jeklenicami in stopi. In tu je imel svoj pravi alpinistični nastop naš Vlado. Sam vrh nam je, kljub oblačnemu vremenu, nudil čudovite razglede od Matajurja, Golakov, Črnih hribov, pobočja Nanosa, Javornikov, Vremščice, Slavnika in njegovih sosedov, pa vse do morja adrijanskega.

Naužili smo se teh ponujenih razgledov in sledil je spust proti Vilenici, kjer smo ob poti, tokrat le z očmi, nabirali velike dežnikarice, maslenke in celo en jurček se nam je ponudil. Zgradba zakraselega gozda se je neprestano menjala od hrastov do borovcev, vmes pa je gospodaril brin s svojimi mamljivimi zrelimi modrimi jagodami.

In že smo zagledali skulpture pred vhodom v jamo Vilenico, se tu ustavili, privoščili južino iz nahrbtnika, kar pa je bila velika napaka, kajti nabrali smo si dodatnih moči in jo mimo presenečenega Ivana, ki smo ga poslali na naš naslednji cilj, mahnili lipiškim lepotam naproti. Zaradi tega podaljšanja naše poti smo bili obilno nagrajeni, kajti ogledali smo si lahko kamnolom Lipica I z ogromnimi, že odrezanimi bloki lipiškega kamna, ki potuje po vsem svetu.

Pri kamnolomu smo vstopili v kraljestvo našega rodovniškega lipicanca, med  potjo so nas zopet spremljali jesenčki,zvončice,  pa meta, pelin in druge zdravilne rastline, tik ob ogradi pri cesti pa nas je navdušila štiridesetglava čreda dirjajočih lipicancev, ki nam je, kot na predstavi, ponudila nastop poln gracioznosti, elegance in hitrosti. Lepšega zaključka si nismo mogli želeti.

Besedilo: Mili in Franci Jurca

Fotografije: Joža Miklavčič in Vlado Nikolić

28.09.2012
Zimzelenčki na Krašnjem vrhu nad Metliko

Po nevihtni noči, ki je besnela čez Slovenijo, se je pričelo jasniti najprej na vzhodu, v Beli krajini, kjer je  bil cilj skupine Zimzelenčkov - Krašnji vrh.

Med vožnjo čez Gorjance, kjer se odpre pogled na pokrajino, nas je prevzel občutek naravne pristnosti, kot da prihajamo v čisto druge kraje. Vodička Sonja nam je prebrala verze Janeza Menarta iz pesmi Rekviem, iz katerih smo spoznali trpko življenje Belokranjcev v preteklosti. Danes pa propada še tisto malo industrije, ki je dajala zaslužek. Postopoma  se razvija turizem, ki ga gradijo na čisti in neokrnjeni naravi in skrbijo za svojstveni regionalni razvoj.

Lepa krožna učna pot tik ob meji s Hrvaško z izhodiščem pri Radovici nam je ponujala prav vse. Že prvi postanek pri planinskem domu na Krašnjem vrhu bi bil za koga  končni cilj, kajti dobra glasba pritegne, razgledni stolp ponuja lepe razglede, klini v plezalni steni dajo občutek, da si nekje v gorah, Marinkin sendvič in borovničke pa  okrepitev. Ob odhodu še pogača od prijaznih Belokranjk, ki so želele, da ostanemo kar z njimi.

Nadaljevali smo pot skozi gosto poraščene gozdove s kraškimi kotanjami in ob suhi strugi potoka Jamnik, ki ponika v  Mlinško jamo. Ob večjih padavinah voda močno naraste  in takrat odteka v udorno brezno Pečenjevka, globoko 50 m. Šli smo mimo vodnega  izvira in kala, ki  so bogastvo na kraškem območju, obnovljen samotežni vodnjak pa je prikaz, kako priti do talne vode.

Drugi del poti je vodil bolj po obrobju gozdov, polnih gob, po jasah z brezami, med vinogradi in sadovnjaki in s pogledi proti Trdinovemu vrhu. V daljavi se je videl Klek  in celotna Bela krajina.

Pri cerkvici sv. Urbana nam je gostoljubni gospodar s turistične kmetije Jakljevič ponudil tradicionalno belokranjsko pogačo z aperitivom in nas povabil na domačijo, kjer so nas pogostili z dobro obaro in ajdovimi žganci.

Zapisala: Ivanka Sluga

Foto: Jožef Miklavčič, Janez Cerk in Sonja Zalar Bizjak

Besedilo k fotografijam: Sonja Zalar Bizjak

14.09.2012
Pohod Zimzelenčkov na planine Krstenica , V Lazu in Pri jezeru

Ni se še naredil dan, ko smo napol zaspani Zimzelenčki že krenili na pot. Tokrat smo se odpeljali z dvema kombijema mimo Stare Fužine do planine Blato. Tam smo se izkrcali in naredili bojni načrt,saj smo se glede na dolžino in težavnost poti razdelili v dve skupini. Cilj obeh je bila planina V Lazu, le da je hrabrejša skupina ubrala daljšo in težjo pot preko planine Krstenica ( 1655 m). Zgoraj se nam je ponudil krasen razgled na bližnje in daljne vrhove in planine ( Tosc, Krn, Batognica, Uskovnica, Zajamniki, iz posebnega položaja pa se vidi tudi streha Vodnikovega doma). Škoda le, da so živino s planine že odgnali in je bila koča zaprta. Tako si nismo mogli privoščiti sira in kislega mleka.
Ob prihodu na planino V Lazu nas je Elica še podučila  o arheologiji tega področja. Videli smo megalitni krog in dinozavrovo rit, pa tudi hladne in okusne planinske vode smo se napili. Od tukaj smo videli Debeli vrh in Ograde.
Nadaljevali smo pot na planino Pri jezeru ( 1450 m ). Tukaj nas je čakalo prijetno presenečenje. Naša »najmlajša« pohodnica Nada je častila z enolončnico. Gospodar koče ji je tudi osebno voščil z lastno zapeto pesmico - čestitko za rojstni dan, s slavljenko pa  smo tudi zaplesali. Krasen zaključek .
Siti in napiti smo se spustili zopet do planine Blato, kjer nas je čakal tako želeni prevoz.
A ni nam še bilo dovolj, ustavili smo se  v Bohinjski Bistrici in si obilno privoščili sladoled.
Bil je že čas odhoda, saj je bil dan dolg in tudi vreme je kazalo na poslabšanje.
Imeli smo srečo, saj je bil to verjetno zadnji prelep poletni dan.
Zapisal : Karli Mesarič

Foto: Jožef Miklavčič, Vlado Nikolić

30.08.2012
Zimzelenčki po pokljuškem grebenu

Skupina Zimzelenčkov, ki je izrazila željo, da bi tudi v poletnih dneh šla na kak malo daljši pohod, čisto na hitro organiziran, samo da bo pravšnje vreme, kakor je rekla Elica, se je v torek odpravila proti planini Lipanca, na Mrežce (1965 m), Debeli vrh (1962 m) in na Viševnik (2050 m), ker se je naredilo  res idealno vreme za v gore.

Že zgodaj zjutraj smo krenili proti Pokljuki do spominskega obeležja Na rupah, od tam pa krenili proti Blejski koči na planini Lipanca, si privoščili krajši postanek in čaj, potem pa  nadaljevali proti Mrežcam. Skupina se je razdelila; nekateri so se podali direktno na Mrežce in po grebenu proti Debelemu vrhu, ostali pa pod grebenom proti istemu cilju. Čudoviti razgledi ob tako čistem obzorju, nebo je bilo brez vsakega oblačka, skratka vidljivost fantastična. Na vrhu Debelega vrha je sicer malo prostora, toda dovolj za vseh 23, da smo se naužili pogledov globoko v Krmo, proti Brdom, na strma ostenja Rjavine, Dimnike, sploh pa na našega očaka, na Triglav, ki je bil neposredno pred nami. Čas je bil za prvo malico, prijeten klepet in skupinsko fotografijo, a pogledi na vse strani so bili pomembnejši.

Po ozki potki med ruševjem smo se spustili do planinske poti, ki pelje proti Srenjskemu prevalu in na Viševnik. Pogledi so bili usmerjeni proti prevalu, saj se je bilo spet treba povzpeti na 1959 m. Bilo je že vroče in strmo, a klepet in pravilni tempo sta nas  kmalu pripeljala na  razpotje, kjer  se je skupina spet  razdelila. Dobri hodci, še dovolj »nabrušeni«, so se čez Srenjski preval povzpeli na Viševnik, ostali pa so šli pod Viševnikovim ostenjem in uživali ob pogledih na izjedene apnenčaste tvorbe po Kačjem robu in pogledovali proti vrhu, kdaj se bodo prikazali naši korenjaki, ki so tam zgoraj opravili še »planinski » krst. Tako smo dobili Viševnika in Viševnico.

Ko smo zagledali drug drugega, smo si pomahali in zahojkali v pozdrav. Po krajšem počitku smo se vsaka skupina po svoje odpravili  proti Plesišču in navzdol na Rudno polje, kjer nas je čakal avtobus.

Prisluhnili smo, da je  vrh Viševnika  ponujal čudovite razglede vse do Grossglocknerja (Velikega Kleka), Krna, Snežnika in vse do Učke, Karavank…

Pri spustu proti Rudnemu polju  smo opazovali, kako prostrana je planota Pokljuka in kako bogata je s smrekovimi gozdovi.

Ker je bilo letošnje leto sušno, je v tem času že malo planinskega cvetja, vendar smo se razveselili drobnih belih samoperk, svilničastega svišča, vijoličastih sviščevcev, drobne alpske madronščice,  popkores, proti Debelem vrhu še zadnjih planik, obilo zastavnih resastih sviščevcev, nekaj vrst kamnokrečev, rožnordečega dežna in še drugih.

Nekateri malo bolj utrujeni, nekateri manj ali nič smo zaključili res lep pohod na Rudnem polju, kjer smo se še malo podkrepili v gostišču MU na Goreljku.

Zapisala:Ivanka Sluga

Foto: Sonja Zalar Bizjak, Vinko Sluga, Jožef  Miklavčič

09.08.2012
Od Ukanca do Lepene

»Sem mislil, da boste odpovedali«, je rekel naš voznik Ivan, ko je prišel po nas v ranem jutru na Vrhniko, ker je v Železnikih močno deževalo. Ko smo se odpeljali proti Bohinju, kjer je bilo izhodišče našega dvodnevnega pohoda, pa smo zagledali jasno nebo. Spotoma smo si v Bohinjski Bistrici privoščili jutranjo kavico. Po prihodu do Ukanca pri Bohinjskem jezeru, smo se pričeli pogumno vzpenjati po stari avstrijski mulatjeri proti Komni oz. Planini na Kraju, do kamor je kar 52 serpentin. Po kratkem okrepčilu v Domu na Komni nas je čakal še kratek sprehod do Koče pod Bogatinom, kjer smo si vzeli čas za daljši počitek in kosilo. Ko smo si nabrali novih moči, se je 12 pogumnih pod vodstvom vodnika Milana odpravilo preko Lepe Komne na krožni pohod na  2003 m  visoko Lanževico, kjer smo bili očarani od množice gorskega  cvetja, posebno še planik.

V kočo smo se vrnili po 4,5  urnem pohodu preko prevala Vratca. Pri domu so nas čakali ostali pohodniki, ki so pred tem obiskali Planino Govnjač. Po predaji poročila vodički Elici in večerji smo se po družabnem večeru odpravili na zaslužen počitek, ker smo bili dogovorjeni za zgodnji jutranji odhod. Budilke nismo potrebovali ter smo se v zgodnjem jutru podali na pot preko prevala Vratca do Krnskega jezera. Med potjo smo se ustavili pri stari italijanski vojašnici  Za Lepočami, kjer smo tudi malicali. Kmalu smo zagledali Krnsko jezero, kjer smo si ohladili utrujene noge. Le še kratek skok mimo planšarije, kjer so nekateri kupili odličen sir in že smo bili v Planinskem domu pri Krnskih jezerih. Po krajšem počitku in osvežitvi smo se spustili v dolino Lepene in Doma dr. Klementa Juga, kjer nas je že čakal naš zvesti voznik Ivan ter obvezna osvežujoča Štularjeva lubenica. Vožnja domov skozi Log pod Mangartom, Trbiž, Kranjsko goro in po avtocesti do Vrhnike je kar hitro minila, ker smo bili vsi dobre volje in polni lepih vtisov s prelepega dvodnevnega  druženja.

Zapisal:   Janez Kenk

Fotografije: Sonja Zalar Bizjak, Joža Miklavčič

13.07.2012
Zimzelenčki na izletu v Posavju

Pohodniška skupina Zimzelenčki si vsako leto konec junija privošči izlet nekam po Sloveniji. Tako smo že raziskovali Konjiško, Kozjansko on Obsotelje, Mislinjsko dolino in Velenjsko kotlino, letos pa obrobje Gorjancev od Kostanjevice na Krki, Podbočja do goric z imenom Gadova peč.

Kostanjevica na Krki je eno najstarejših in hkrati  najmanjših mest v Sloveniji, na otoku reke Krke. Pritegnile so nas posebej kulturne in naravne vsebine tega območja, zato smo se osredotočili na grad, ki je bil včasih cistercijanski samostan, in si ogledali posebno zanimivo razstavo slik zagrebškega slikarja Tomislava Buntaka, z naslovom Potovanje junaštva, ki so postavljene v popolnoma zatemnjeno cerkev, a akrilne barve pod neonsko svetlobo flurescirajo. To je neko posebno doživetje in vredno ogleda. Pritegnila nas je tudi Forma viva, skulpture iz lesa, ki so razmeščene ob gradu.

Kulturno obogateni smo se nato zapeljali do vasice Podbočje, kjer smo občudovali obnovljene kamnite mostičke do hiš.

Nato smo se pričeli vzpenjati na gorice pod Gorjanci, imenovane Gadova peč. Nekje na sredi goric, kje je malo več prostora za parkiranje, tudi avtobusa, stoji velikanski sod in informacijska tabla, kje lahko izvemo kaj več o goricah.

Nekdanja vinska kraljica cvička Zdenka nam je tu povedala mnogo lepih stvari o goricah, o življenju vinogradnikov, o vinarjih  in zgodovini. Peš smo se nato pod njenim vodstvom odpravili do vinskega hrama Komatar, kjer smo si ogledali polnilnico vin, hram in bližnji vinograd. Tu smo tudi pomalicali in poskusili, kaj je cviček iz Gadove peči.

Marsikoga je prevzela valovita, obdelana, zelena pokrajina, urejeni in z ljubeznijo gojeni vinogradi, prijetna klima in seveda prijazni ljudje s kančkom dolenjskega humorja. V programu je bil še obisk ribogojnice, a je prejšnji dan premočno deževalo, zato je ogled odpadel, kosilo v Podbočju pa seveda ne. Po dobri hrani smo opravili še nekaj "uradnih " zadev, nato pa se za dve uri prepustili prijetni glasbi.

V juliju in avgustu pohodov ni, zato smo si zaželi, da se v septembru snidemo zdravi, veseli, s polno kondicije in nadaljujemo s pohodi po programu.

Zapis: Elica Brelih
Foto: Jožef Miklavčič, Vlado Nikolić, Milan Jerman

19.06.2012
Kaj počno Zimzelenčki ob nemogočem vremenu

Biti, ali ne biti; liti, ali ne liti; iti, ali ne iti, to je sedaj vprašanje. In zmagalo je vreme, saj nam je v prejšnjem tednu nalivalo ploho za ploho in vmes obogatilo tudi s točo. A Zimzelenčki se ne damo.

Prišel je naš torek in točno ob 7.00 smo se zbrali v prostoru Društva upokojencev Vrhnika in vneto prisluhnili najprej kratkemu uvodu Vojka Bizjaka, kasneje pa še pravemu predavanju Sonje Zalar Bizjak, ki sta nam v sliki in besedi predstavila njuno potovanje po Črni in Beli verigi bolj poznanih kot Cordillera Negra in Cordillera Blanca, v Peruju.

Kakor znata le onadva sta nam predstavila življenje perujskega ljudstva sedaj in v zgodovini, z enkratnimi pričevanji preteklosti, živalstvo, rastlinstvo, geologijo, gorstva, reke, jezera, skratka utrip današnjega Peruja skozi njune objektive.

Besedilo in fotografije: Milan Jerman

Komentarji k fotografijam: Sonja Zalar Bizjak in Milan Jerman

23.05.2012
Zimzelenčki osvojili Šmarno goro

Bolj kot se približuje »naš« torek, bolj poslušamo vremensko napoved. Tokrat nam vreme ni bilo naklonjeno. A ker smo zimzeleni nam tudi dež ne more škoditi. Na pohod smo se odpravili z dežniki, pelerinami in veliko dobre volje, te nam pa, tako ali drugače, nikoli ne manjka.

Ker v takem vremenu res ne moremo na kakšno zahtevnejšo turo, smo jo mahnili na nam bližnjo Šmarno goro. Pot  Čez peske je lepo urejena in nezahtevna, ko pa prideš na vrh si vseeno oddahneš.

Šmarna gora je visoka 669 m, dostopna je iz več smeri, to je trim pot mnogim Ljubljančanom. Tja je zahajal že naš veliki poet France Prešeren. Obiskoval je strica, ki je tam maševal in je na Gori tudi pokopan. Cerkev je stara približno tristo let, notranjost smo si tudi ogledali, lepo je ohranjena, oziroma prenovljena.

V gostišču smo se okrepčali, malo posušili, potem pa vzeli pot pod noge in v dolino. V Šmartnem pod Šmarno goro nas je čakal avtobus.

Čudovite urice smo si naredili, če bi bilo še sonce, bi bilo preveč lepega naenkrat.

Tekst: Mari Smrk

Foto: Joža Miklavčič

13.05.2012
Pohod Zimzelenčkov na Blegoš

Zopet nam je narava šla na roke, saj je po deževju ravno ta dan posijalo sonce in naredil se je prelep dan.

Kot vedno vsi navdušeni, smo se tokrat podali na pohod na Blegoš, najvišji vrh Škofjeloškega hribovja med Selško in Poljansko dolino, visok 1562 m.

Zapeljali smo se skozi Škofjo Loko do Gornje Žetine, kjer smo zapustili avtobus in se podali preko Črnega Kala proti Blegošu. Ker je strma pot zahtevnejša, je večina pohodnikov izbrala lažjo varianto mimo vrha do koče. Po naporni hoji smo se v koči pokrepčali s hrano in pijačo ter se dobro odpočili.

Pot smo nadaljevali mimo zavetišča na Jelencih do vasi Leskovica (cerkev sv.Urha), kjer nas je čakal avtobus. Po krajšem postanku smo se zapeljali do mestnega naselja Žiri, znanega po čevljarski industriji in čipkarski obrti.

Tukaj smo se zopet okrepčali s pijačo in sladoledom, ki je vsem zelo prijal.

Iz Žirov se razidejo v različne smeri tri ceste: proti Vrhniki, Logatcu in Idriji.

Mi smo se zapeljali proti Vrhniki mimo Račevskega jezera (znano mrestišče žab) preko Smrečja in Podlipe do Vrhnike, kamor smo se vrnili okrog 17. ure.

Zapisal Karli Mesarič

Fotografije: Jožef Miklavčič in Sonja Zalar Bizjak

Besedilo k slikam: Sonja Zalar Bizjak

30.04.2012
Zimzelenčki na Lisci in Sv. Lovrencu

V pričakovanju novega pohodniškega dne smo kljub slabi vremenski napovedi krenili na pot. Med vožnjo z avtobusom proti mirenski dolini nam je naša Elica predstavila program z več različicami pohoda proti Lisci glede na vreme. Na kavici v Boštanju se nam je pridružil rojak in planinec Vinko Govekar. Zapustili smo dolino Mirne, prešli na drugo stran Save, se ob njej vozili še nekaj časa ter nato odpeljali po ovinkasti in strmi cesti do zaselka Zalisca.

 Megla iz doline se je razgrnila, sprejelo nas je sonce in veselo smo zapešačili proti Sv. Lovrencu (722 m). Zeleni bregovi na poti so bili polni raznega cvetja (Sonja je pridno nabirala regrat), med njimi tudi endemične opojne zlatice in brstične konopnice. Vse pobočje Sv. Lovrenca nas je pričakalo s čudovito modrino v polnem razcvetu odprtih cvetov clusijevega svišča, kar je močno zaposlilo naše fotografe. Pri cerkvi smo si vzeli čas za počitek, malico in razgledovanje Posavskega hribovja; Velikega Kozja, Kuma, Gozdnika in Bohorja. Potem smo krenili z občutkom, da hodimo v krogu mimo vrhov: Kamrica, Njivice in Vršica nazaj proti Zalisci k avtobusu. Med potjo smo si ogledali zahvalno kapelo iz leta 2010, ki nas je presenetila z zanimivo leseno izgradnjo in poučnim geslom: » ČLOVEK – ČLOVEKU – ČLOVEK«.

 Pri avtobusu smo se razdelili med vozače in pešake s skupnim ciljem Tončkovega doma (927 m) na Lisci. Pešaki smo opravili dodatno pot mimo cerkvice Sv. Jošta (787 m) in se pri domu vsi skupaj ob prijetnem druženju še izdatno okrepčali. Kaj je bilo lepšega kot to, da smo se po ogledu sosednje Jurkove koče pod vodstvom dolgoletnega oskrbnika Vinka in po razgledu z vrha Lisce (948 m) ob dežnih kapljicah prepustili našemu zvestemu šoferju Ivanu. Pripeljali smo se v Sevnico, kjer smo se hvaležni za marsikatero dodatno razlago naše poti poslovili od rojaka Vinka. Nato smo se vračali (obenem nam je dež opral avtobus) po zanimivi soteski reke Sevnične preko Dobja, Šentjurja in po avtocesti na Vrhniko s suhimi dežniki in polni nepozabnih vtisov z mislimi na naslednji pohod.

Zapisala: N. J.  Medic

Foto:  Sonja Zalar Bizjak, Miklavčič Joža, Janez Cerk

11.04.2012
Zimzelenčki od Movraža do Gračišča

Start smo imeli uro prej kot običajno. Najprej še v neznano, a že na prvem križišču na Vrhniki je bilo jasno, da gremo proti Primorski, na Kraški rob – naravno skalnato pregrado med celinskim in primorskim delom Slovenije.

Naš današnji “na lepše” se je začel v Movražu (225 m) po kratkem opisu poti našega Milana. Prečili smo Movraško valo in se podali v hrib mimo spodmolov Velega Badina (359 m) tudi “ušes Istre”. Sonja nam je na kratko opisala nastanek teh 30 m visokih spodmolov  nad Mlini v slovenski Istri. Občudovali smo naravni most, videli gnezdišča skalnega goloba in napravili nekaj spominskih fotografij.

Pot smo nadaljevali po robu mimo oddajnika do cerkvice Sv. Kvirika (Kvirina), kjer nam je odbilo poldan in čas za počitek. Od tam smo imeli še 6 km hoje. Med potjo smo našli nežno gorsko logarico,  drobne bele bedenice (jurjevke) in občudovali prebujajoči ruj. Pogled je segel tudi v daljavo, kjer smo videli že nekdaj osvojene vrhove  Kavčič, Lipnik, Kojnik in Slavnik.  Med klepetom po dobrih štirih  urah hoje smo se najbolj razveselili Ivana, ki nas je zapeljal do Gračišča (325 m).

Naši “ta hitri” so prečili še Lačno (451 m) in žejni prispeli v Gračišče.

Veseli,  da smo zopet preživeli lep sončen dan in srečno prispeli domov,  se imamo zahvaliti naši Elici, Milanu  in Ivanu, ki vsake štirinajst dni poskrbijo za dobro počutje vseh udeležencev – tokrat 38.

Zapisala: M. Kolenko

Foto: Joža Miklavčič, Janez Cerk

28.03.2012
Zimzelenčki občudovali velikonočnico na Boču

Ali verjamete, da je Boč alpsko gorstvo? Seveda, saj sodi v verigo Karavank, ki z Donačko goro in Macljem potonejo v Panonsko nižino.

Ta 979 m visoka gora sodi v Krajinski park Boč, saj skriva mnogo geoloških, kulturnih in bioloških znamenitosti.  Zaradi pestrosti kamninskih tal in zanimivega podnebja najdemo rastlinstvo iz alpskega, mediteranskega in stepskega sveta. Če omenimo samo izredno ogroženo velikonočnico, obsežne gozdove (bukev, gorski javor, jesen, divja češnja, oreh, lipa, brest…), na prisojah pa hrast puhovec, mokovec, šmarna hrušica, avrikelj, dišeči volčin, šebenik .

Na tem zaščitenem majhnem koščku zemlje je tudi življenjski prostor mnogih hroščev, metuljev, ptic in večjih živali (gamsi, mufloni).

Zimzelenčki smo pričeli raziskovanje parka pri lovski koči nad Irjem in si po lahki valoviti poti dobro ogreli mišice za strm vzpon na vrh, od koder je bil čudovit razgled na Dravsko polje.   Nekateri so preizkusili tudi, kako trde so letve visokega stolpa, ajsa, boli!.

Ob ograji, ki varuje oddajnik, smo se vračali po dveh poteh. Eni mimo kraške jame Balunjača, ki se ponaša z naslovom ene najdaljših jam na Štajerskem, drugi pa naravnost do Doma na Boču.

Kako zelo dobro so razbojniki skrili zaklad v jami, pove dejstvo, da ga tudi naši niso našli. Občudovali so le Špelcino junaštvo, ki pa ni zadostovalo, saj je doživela žalosten konec.

Dobro preznojeni smo z užitkom pojedli okusen bočki golaž in si šli ogledat rastišče velikonočnice, na suhem travniku. Izvedeli smo, da so bili taki travniki v preteklosti  zelo bogati z velikimi kosmatinci, kakor se velikonočnici reče drugače. Prav zaradi opustitve paše in prekomernega poseganja človeka po tej čudoviti cvetici, je vse redkejša in močno ogrožena. Naleteli smo na »stražo«, o čemer smo bili že prej seznanjeni. Opazili pa smo tudi, da ima ta nežno vijoličasta cvetica, obilno porasla z dlačicami, svoj spomenik.

Kar premalo pozornosti smo posvetili cerkvici sv. Miklavža iz leta 1545. Pravijo, da se izpolni vse, kar si zaželiš, če tam pozvoniš. No, nam se vse želje ne bodo izpolnile, ker nismo zvonili.

Fotoaparati kar niso nehali peti, saj so se nam  kosmate lepotičke ponosno nastavljale. Pozdravili smo se s člani »gorske straže«, ki so nas pohvalili, da nismo preskočili ograj in se mimo planinske koče Velikonočnica spustili proti Kostrivnici.

Tudi pred kočo Velikonočnico smo opazili zanimivost – zimzelenega možakarja, ki smo ga krstili za »ta bršljanast«.

Prijetno utrujeni in polni novih doživetij smo se prepustili našemu Ivanu, ki si bo ta dan še posebno dobro zapomnil po neprijetni izkušnji, ki se je dobro končala.

Zapis: Mari Malovrh, Elica Brelih

Foto:   Jožef Miklavčič

16.03.2012
Zimzelenčki na Bohorju

Ste že slišali pesem Bohor je vstal, Bohor šumi, Bohor žari...? Da, na ta Bohor, ki ga opeva veličastna pesem, smo se odpravili z namenom, da pogledamo najbogatejše  slovensko rastišče ogrožene spomladanske jarice. In imeli smo kaj videti.

Prav zato smo se, da bi prehodili to dolgo Posavsko gubo ali pogorje, odpeljali do koče. 

Že na poti smo izvedeli, da je to široko, v skoraj 20 km dolgem loku raztegnjeno pogorje z nizom vrhov od zahoda proti vzhodu: Skalica, Veliki Javornik, Grmada, Koprivnik, Plešivec, Debeli vrh in Oslica, prepleteno z gozdnimi cestami in mnogimi potmi. Vsi so porasli z vitkimi in visokimi bukvami, jelkami, javorji in smrekami, zato so skopi z razgledi in orientacijsko zahtevnejši. Bohor je naravoslovni raj z zelo pestro geološko zgradbo, razkosan od številnih prelomov, vode odtekajo in dolbejo globoke soteske, nastajajo čudoviti divji slapovi (z zastrašujočimi imeni Ubijavnik, Bojavnik, Pekel, Bojanca), ki so zaradi težje dostopnosti,  spolzkih in strmih tal spoštovanja in previdnosti vredni.

Po razmočeni gozdni cesti smo se najprej povzpeli na Koprivnik in med potjo proti vrhu občudovali prve jarice in kronce z zvončki. Razgled proti Kozjanskemu je bil prav zanimiv. Nato smo se spustili na sedlo in nadaljevali proti Velikemu Javorniku (1023 m), najvišjemu vrhu Bohorja.  Treba je bilo močno zagristi v hrib, da bi prišli na travnati vrh. Toda vzpon je bil mnogo lažji zaradi tisočerih jaric , zvončkov in kronc na vsaki strani poti.  Navdušeni in bogatejši  za lepe prizore smo na vrhu pri kamnu pomalicali, si v južnem snegu čistili blatne čevlje in pogledovali proti Skalici, Mrzli Planini in Lisci.

Tudi spust je bil nekaj posebnega, saj je drselo kot po ledu, čeprav je bil svet le razmočen.

Nekaj časa smo nadaljevali  v smeri proti Lisci, nato pa proti  ohranjeni partizanski bolnici v globoko grapo. Obsežni bohorski gozdovi  so bili namreč v času 2. svetovne vojne pomembno partizansko območje (Kozjanski odred in XIV. divizija). Tudi na tem delu smo našli manjša rastišča jarice in cela pobočja kronc in zvončkov.

Prečkali smo hudournik in se po lepi planinski potki vračali proti koči. Na poti smo občudovali velikanske osamele skale in se povzpeli na eno od njih, Petrovo skalo, od koder je lep razgled proti Velikemu Javorniku, Brestanici in Senovem.

Pod Petrovo skalo se nahaja zanimivost  - naravno okno – a ker je dostop do njega izredno strm, smo šli le mimo, v kočo, kjer nas je čakala topla malica in prijateljski klepet – izmenjava vtisov o nepoznanih krajih.

Zadovoljni, ker je bil dan kičasto sončkast, za mnoge čarobno lep, polni novih spoznanj in lepih spominov smo se skoraj v mraku vrnili domov. 

Zapis:  Elica Brelih

Foto:    Vlado Nikolić, Joža Miklavčič, Janez Cerk

01.03.2012
Zimzelenčki po Jurčičevi poti

Zopet nam je bilo naklonjeno zelo lepo vreme, ko smo se podali na pohod po Jurčičevi poti iz Višnje Gore do Muljave in naprej do  Krke.

Zamisel o Jurčičevi poti, ki bi pohodnike peljala iz Višnje Gore do Muljave, se je porodila ob 150 letnici rojstva našega prvega romanopisca.

Iz avtobusa smo izstopili v starem delu mesta Višnja Gora in potem nadaljevali do razvalin Starega gradu, mimo vasice Pristava in skozi Zavrtače. Kmalu smo bili na turistični točki Polževo.

Tam smo posedli po klopeh, ki so bile lepo obsijane s soncem, se okrepčali s pijačo in malico, ki smo jo vzeli iz nahrbtnikov.  Po veselem klepetu in okrepčilu smo se zazrli na vrh planote s cerkvico sv. Duha (630 m). Hodili smo ob smučišču, ki je bilo še čisto lepo zasneženo. Z vrha je lep razgled po dolenjskih gričih.

Pot smo nadaljevali po valovitem terenu mimo vasi Male Vrhe, nedaleč od ostalin gradu Kravjek, Oslice in Potok do Jurčičeve domačije na Muljavi.

Domačija Josipa Jurčiča je svet kulturne dediščine in izvirne domačnosti. Pred Krjavljevo hišo nam je Elica obnovila duhovite zgodbe o kozi in »poštatljivem« konju iz Jurčičevega Desetega brata.

Po krajšem postanku na Muljavi smo se odpravili po »Šolski poti« do Krške jame, kjer izvira reka Krka. Jama je zaradi prezimovanja netopirjev zaprta.

Med potjo  smo na zavarovanem pašniku gledali pravi cirkuški prizor, ki sta ga uprizarjala mala koza in beli konj, verjetno odslužen dresiran lipicanec.

Na izletniški kmetiji Hočevar nas je čakala dobra obara in cviček. Po malici smo se odpravili proti avtobusu, ki nas je čakal pri izvirih Poltarice.

Vsi smo bili zelo veseli in zadovoljni, da smo s tako lahkoto zmogli teh 19 km.

Komaj čakamo, da bomo šli čez 14 dni zopet novim izzivom naproti, ker imamo naša druženja radi.

Zapis : Malči Osredkar

Foto:  Vlado Nikolić, Jožef Miklavčič

29.01.2012
Zimzelenčki po Vertovčevi poti

Tudi vreme nam je pomagalo pri izvedbi pohoda, čeprav smo ob kavici v Ajdovščini opazovali nevihto v Italiji. Do začetka pohodne poti smo se odpeljali v Dolenje.

Organiziran pohod «Po Vertovčevih poteh« je vsako leto, prvo nedeljo po Martinu, v čast Matiji Vertovcu, duhovniku, poljudnoznanstvenemu piscu in učitelju vipavskih vinogradnikov. Poleg verske vzgoje preprostih ljudi je bil zelo aktiven pri opismenjevanju otrok in odraslih, ker je le tako ljudi lahko seznanil s takratnim znanjem o astronomiji, zgodovini in vinogradništvu, kjer je poleg rezi vinske trte pomembno tudi gnojenje (s hlevskim gnojem) in zaščito vinske trte pred boleznimi. Le zdravo grozdje s primerno higieno kleti in sodov, s pravilnim vrenjem mošta da dober pridelek. Po njem se imenuje tudi belo vino »Vrtovčan«.

V teh krajih sta bila takrat najpomembnejša živinoreja in vinogradništvo. Takratni pašniki in travniki so danes precej zaraščeni. Na ugodnih legah pa se danes obnavljajo vinogradi (znana je pinela), pojavljajo se sadovnjaki (ne le češnje) in tudi oljčniki.

Od vasi Dolenje se pot vzpenja proti cerkvici sv. Marjete in ob poti so nahajališča fosilov numolitov, morskih ježkov, polžev ter kamena jedra školjk iz geoloških dob eocen in paleocen. Vsa ta bitja so v pradavnini živela v morju in geološko delovanje jih je tekom milijonov let prineslo na površje.

Na razgledni točki Nabojs je lep razgled na obrobje Vipavske doline. Pot vodi skozi zaselek Briht, kjer je zanimiva stavba krajevne skupnosti, v kateri so okrog leta 1750 občasno prebivali kartuzijani.

Skozi vas Planina smo šli na preval Trešnik, kjer so tudi fosili. Spustili smo se mimo vasi Gabrje, ki je v zavetju pred burjo, v vas Potok in naprej v Šmarje, kjer je na vaškem trgu spominsko obeležje Matiji Vertovcu in naprej po asfaltni cesti do vasi Vrtovče, od koder je lep razgled na Vipavsko dolino. Spustili smo se do zaselka Tevče, malo naprej smo v gozdu videli kamen, kjer je v času Avstrije potekala meja med Kranjsko in Goriško-Gradiščansko deželo.

Ob zaselku Uhanje je nahajališče zelo redkih koral iz geološke dobe terciar, tu je tudi zelo znana zgodba o Argonavtih, ki naj bi z Vrhnike prenesli svojo ladjo do reke Vipave in v tej vasi so jim domačini pripravili zasedo, da so se komaj rešili.

Ves čas smo uživali v zimskem soncu, pot pa smo končali v manjši plohi, s čudovito mavrico.

Zapis: Andrej  Štular

Foto: Vlado Nikolić, Joža Miklavčič

11.01.2012
Zimzelenčki od Vrzdenca do Vrhnike

Ne, nismo zamudili pohoda Po poteh Cankarjeve matere, a na lep sončen dan, niti malo zimski, smo ubrali popolnoma enako pot, kot pohodniki na Štefanovo.

Kar 41 se nas je odzvalo našemu prvemu letošnjemu pohodu in po prihodu na Vrzdenec, rojstnemu kraju Cankarjeve matere Neže, smo kmalu zagrizli v breg in se podali do prve kmetije v Žažarju. To ni kmetija, kar tako od muh, saj je vsem pohodnikom znana kot kmetija, ki z veseljem postreže pohodnikom z domačimi dobrotami in tudi tokrat se niso izneverili. Pod taktirko gospodinje Mojce so kar štiri generacije Činžerjev ponujale čaj, kuhano vino, ocvirkovko, sladice, ... . Nihče ni odšel žejen ali lačen, za popotnico so nam poklonili še prijazen pozdrav z željo po ponovnem snidenju. Hvala vam Činžerji ohranite to lepo navado, o kateri bomo povedali našim znancem.

Po ponovnem rahlem vzponu je pod nami zažarela vasica Žažar, morebiti pa od tod ime (zažarela), kdo ve. Le skupinski posnetek sredi vasice in že smo bili na najvišji točki našega pohoda, Gradišču (547 m). Kratek postanek, žigosanje knjižic, razgledi po bližnji in daljnji okolici in že je sledil pust proti začetku podlipske doline in nato skozi Staro Vrhniko, kjer sta nas pozdravila donedavna oskrbnika zavetišča na Planini, neumorna Ema in Mirko.

Prečili smo tako imenovano "tankovsko cesto" in se preko Tičnice sprehodili do sv. Trojice, kjer je sledila naša "razhodnja".

Besedilo: Milan Jerman, fotografije: Jožef Miklavčič, Vlado Nikolić

17.12.2011
Po tematski Poti devetih kalov v okolici Kobjeglave na Krasu

Po čem je včasih dišalo  ime Kobjeglava?  Seveda ni bilo izleta na Kras  brez ogleda pršutarne v Kobjeglavi in pokušine teh dobrot.

Toda danes je drugače, pohodnike vabi tematska Pot devetih kalov z malo oddaljeno Rabotnico.

Vremenska napoved je narekovala odločitev na Kras, kjer bo sonce in pot, ki je še nismo poznali.

Poprosili smo Društvo kraški slavček Kobjeglava-Tupelče za več informacij in dobili smo vodnika, gospoda Edvarda.

Gospod Mržek nas je pričakal pred veličastnim in posebno zanimivim spomenikom , ki predstavlja vse, kar je značilno za kraško vas: dvorišče iz kraškega kamna, kamnito klop, vodnjak, sobo proti severu brez oken, kamnito posodje in žlebove, skril na delih strehe… in debela veriga, ki povezuje…

Nato smo krenili ob robu vasi do prve lokvice. Že med potjo smo izvedeli, da ta prelepa dežela ne premore površinskih tekočih voda, in da je človek izkoristil majhne vire pitne vode (za preživetja in napajanje živine) tako, da je vodo, predvsem deževnico,  hranil v kalih ali lokvah, lokvicah… Pravijo, da bo »Kraševec vedno bolj trpel za žejo kot drugi za kazen, ker je bogu ukradel pršut«.

Tematska pot tako vodi od kala do kala in vsak ima svojo zgodbo. Sestavek bi bil predolg, če bi vse to opisali, zato le kratko imena nekaterih kalov, ki so po lastnikih zemljišč ali oblikovitosti tal: kal pri Čotnih, Stari kal, Ilovca, Dolc Počivalo…

Na poti pa so še zanimivi spodmoli, v katerih so našli ostanke pračloveka in kraška jama z imenom Nenča jama, ob kateri  so se nekoč odvijali verski obredi. Sonja in Milan sta velika radovedneža in sta zlezla v jamo, do koder se je dalo. Še pred spustom pa sta naredila ustno »oporoko«, da zapuščata slastne sendviče  Karliju, če ju jama pogoltne.  Toda Karli se je moral nasiti kar s svojim  prigrizkom, kajti navdušena sta prilezla na plano in razložila, kaj sta videla.

Tudi pastirsko hiško so postavili na rob poti v spomin na čase, ko so pastirji pasli po golih kraških gmajnah in si uredili zavetje pred žgočim soncem in dežjem.

Da smo kar dobro podaljšali pohod, smo se povzpeli še na Rabotnico, kjer je na vrhu griža, ostanek prazgodovinskega gradišča, in lep razgled daleč naokoli.

Pod vasjo Lukovec smo se vračali po poti med črnimi borovci, kjer je prikaz smolarjenja. Črni bor namreč ni domorodna drevesna vrsta, ampak so ga začeli že pred 150 leti saditi na tedaj goli, kamniti površini Krasa, da bi omilili burjo. Bori so se dobro prijeli.  Z zarezovanjem v debla borov so pridobivali borovo smolo, ki je do uveljavitve nafte služila kot surovina v kemijski industriji.

Gospod Mržek nas je nato po najkrajši poti pripeljal do informacijske table in nam pokazal pot, ki smo jo prehodili.

Odstrl nam je mnogo zanimivosti, za kar se mu zahvaljujemo.

Pohod smo zaključili z okusno joto in kozarčkom terana.

Zapis: Elica Brelih

Foto: Vlado Nikolić, Janez Cerk

08.12.2011
Sončki na Ermanovcu v Škofjeloškem hribovju

Po daljšem odmoru smo težko pričakovali napovedan pohod v Škofjeloško hribovje, pa še vreme je slabo kazalo. No, Sonja R. je imela v mislih več variant, tako da smo upali, da se bo vse srečno izteklo.

Po deževni noči smo se v svežem jutru odpeljali proti Horjulu in spotoma pobrali nekatere Sončke. Po prijetni vožnji skozi Lučine in Gorenjo vas smo se pripeljali v Trebijo, kjer smo pričeli s pohodom. Počasi smo se vzpenjali mimo samotnih kmetij proti našemu cilju, 1026 m visokemu Ermanovcu. Vsepovsod okoli nas so se dvigovale meglice in napovedovale lep dan. Odpirali so se nam čudoviti razgledi na področje Žiri z okoliškimi vrhovi. Ko smo se povzpeli malo višje, so nas pozdravile s soncem obsijane smrečice in vsa okolica je sijala v prelestni lepoti. Malo pred našim ciljem smo še enkrat zastali in občudovali prelep razgled na s soncem obsijane Bohinjske gore in simbol Slovencev, Triglav. Še par korakov in bili smo na Ermanovcu, s katerega smo se spustili mimo kapelice z zvonom do koče, kjer so nas pričakali prijazni gostitelji. Hitro so nas postregli z dobrim ričetom, ki je skupaj s pijačo ogrel naše ude in kmalu je zadonela pesem veselih pohodnikov.

Prehitro smo morali zapustiti toplo kočo in prijazne oskrbnike ter se v sončnem dnevu  napotili mimo kmetije Žunar, kjer smo prispevali kar nekaj k boljši Božičnici, proti Sovodnju. Spust je bil prav prijeten, za zaključek poti pa so nas ponovno pocrkljale naše slavljenke s sladkimi dobrotami. Avtobus nas je že čakal ter nas po najkrajši poti preko Žiri odpeljal na Vrhniko, kamor smo prispeli polni lepih spominov ob lepem sončnem zahodu.

Besedilo:     Janez Kenk

Fotografije: Viktor Repnik

Zemljevid:   Srečo Kenk

Komentar k fotografijam: Sonja Repnik

01.12.2011
Zimzelenčki po novih poteh na Kokoš

V torek,  22. novembra 2011, smo se Zimzelenčki ponovno odpravili preko »meje«. Svoj pohod smo začeli v Bazovici pri spomeniku štirim bazoviškim junakom, naš cilj dneva pa je bil dobesedno pred nami – Kokoš.

A zakaj bi se podali neposredno navzgor, če gremo pa lahko okoli r… v »aržet« in tako smo jo po tržaški gmajni ali borštu mahnili do vasice Jezero. Ko pa smo jo zapustili, smo začeli uživati v pogledih, ki so se nam med še vedno žarečim rujem ponujali s same Stene nad kanjonom Glinščice. Večini nam je bilo marsikaj znanega in kar iskali smo točke in poti, ki smo jih v kanjonu že prehodili: obe razgledišči, Zgornji konec ali zgornji del vasice Boljunec, cerkvico Marija na pečeh, Comicijev spomenik, vasico Botač, železniško progo, Miljski zaliv, Tržaški zaliv, Koprski zaliv, pogledi so segali vse do Punte na koncu Pirana.

Pot nas je ves čas pohoda vodila v lepem sončnem vremenu in vsi pohodniki smo bili dobro razpoloženi, z veliko mero dobre volje, kar nam je v pomoč in nam daje moč na naših pohodih. Tu in tam smo se malo ustavili, da bi napolnili naše baterije in v teh trenutkih sta nam naša vodnika Elica in Milan razlagala znamenitosti okolice, hribovja in krajev, kjer smo hodili, kar smo, kot vedno, z zanimanjem poslušali.

Z vrha Stene je sledil spust do vasice Draga, nato pa samo še vzpon med sledovi razdejanj, ki jih povzročajo divji prašiči, vse do ceste, ki vodi v Trst. Prečili smo jo v vasici Pesek in se namenili naravnost proti Kokoši, a še prej nas je dočakala Velika groblja, od koder je lep razgled na Tržaški zaliv.

Sprejela nas  je prijazna Koča na Kokoši, njena čudovita oskrbnica s hčerko in ko smo si dodobra napolnili želodčke in potešili žejo, smo se vračali po graničarski poti v dolino.

Še se spomnim, ko smo na vrhu hriba pristali,

je nekdo pripomnil,

kaj če bi od tod našim prijateljem lep pozdrav poslali.

In tako naš pohod po šestih urah in šestih minutah

pri avtobusu našega Ivana končali.

Sedaj, dragi prijatelj, ko boš prebiral poročilo,

boš  razmišljal, kdo napisal je to sporočilo,

a upam se podpisati in priimek in ime dodati:

po 16.312 korakih sem še vedno Vlado Mederal.

Fotografije: Janez Cerk, Vlado Nikolić

20.11.2011
Sončki v Kočevskem Rogu

Skupina Sončki se je tokrat podala v področje obsežnih gozdov Kočevskega Roga in se seznanila s šeststoletno zgodovino Kočevarjev do druge svetovne vojne in dogodkov med njo. Pridružil se nam je namreč vodnik Stane iz Črnomlja, dober poznavalec teh krajev in zgodovine.

Pohod smo pričeli v Bazi 20 z hitrim ogledom obeležij medvojnega dogajanja, kjer nam je Stane na kratko razložil nastanek  in delovanje te baze. Nato smo se odpravili na pot, ki nas je vodila proti cilju,  Mirni gori. Spotoma smo videvali dokaze bivanja Kočevskih Nemcev - Kočevarjev, ki so tu živeli do leta 1941 v številnih vaseh. Od nekdanjih vasi so danes vidne le ruševine hiš, z leskami in mladim gozdom poraščene njive in travniki ter spominska obeležja. Spotoma smo obiskali tudi partizansko bolnišnico Zgornji Hrastnik in pokopališče v  njeni bližini. Ustavili smo se v skoraj izumrli Komarni vasi, kjer smo videli ruševine nekdanjih kmetij in prisluhnili njeni zgodovini. Vodnik nam je vedno postregel z zanimivimi informacijami ob teh pomnikih. Na smučišču Gače, nekdaj vasi, smo si privoščili okrepčilo in razgled na Kamniške Alpe ter nadaljevali proti cilju. Po več spustih in krajšem strmem vzponu smo dosegli vrh Mirne gore, ki pa nam ni nudil razgleda niti  možnosti skupinske slike. Sledil je le še spust do koče, kjer smo se prepustili gostoljubnosti oskrbnikov. Po obilnem okrepčilu smo se malce bolj zgovorni povzpeli v avtobus, ki nas je že čakal v temi in krenili proti domu. Lep dan je bil za nami.

Besedilo in zemljevid: Srečo Kenk

Fotografije: Sonja Repnik

Komentar k slikam: Sonja Zalar Bizjak

12.11.2011
Zimzelenčki na Bizeljskem

Včasih je tudi vreme tisto, ki narekuje smer pohodov in tudi tokrat je bilo tako. Napovedan oblačen in meglen dan, samo tam na vzhodnem delu Slovenije je posijalo sonce že, ko smo iz  Brežic peljali proti Bizeljskem. Nadeli smo si nahrbtnike pri vili Istenič in krenili po bizeljskih goricah. Jesensko obarvano listje, ki šelesti pod nogami, sonce in polno dobre volje, kaj še hočemo lepšega, je bilo slišati med pohodniki.

Med potjo smo si ogledali Najgerjevo repnico. Že pred dvesto leti so ljudje ugotovili, da se v sestavi tal iz kremenčevega peska da vkopati votline tako imenovane repnice, ki so jim služile za hrambo poljščin. Danes so to posebnost Bizeljskega, ki bolj služijo za hrambo in staranje odličnih bizeljskih vin, ki smo jih tudi pokušali. Nekateri smo prvič videli ta čudež narave in delo človeških rok, ga. Jožica pa nam je zelo duhovito prikazala strop jame, ki je okrašen z nekakšnimi naravnimi ornamenti.

V nadaljevanju pohoda smo si ogledali etnografsko zbirko Marije Sušnik predmetov in orodij, ki so jih uporabljali predniki. Veliko starih in propadajočih hiš je bilo videti, ljudje so se izseljevali iz teh krajev, kajti  narava ni dajala dovolj za preživetje. Tudi dandanes je tu oteženo strojno obdelovanje zaradi strmih pobočij, pa vendar so ljudje delovni, iznajdljivi, znajo privabiti turiste in ostanejo na deželi. Pri sv. Vidu, na najvišji točki našega pohoda, od koder je res lep razgled po pokrajini, je bil tudi čas za postanek, prigrizek in skupinsko fotografijo. Še spust med rumeno obarvanimi vinogradi v Bizeljsko in na avtobus, ki nas je odpeljal v Staro vas Bizeljsko na dobro Andrejevo kapljico in kosilo.

Vsakokrat se zadovoljni vračamo s pohodov enkrat malo bolj drugič manj utrujeni. Že skoraj 140 pohodov se je zvrstilo v vseh letih naših pohodov. Dopolnjujemo si znanja, se družimo in uživamo v naravi. Hvaležni smo vodnikom in vsem, ki kaj prispevajo k tem našim doživljajem in dobremu razpoloženju na vsakem pohodu. Prav posebej smo hvaležni Elici, pobudnici in dolgoletni vodnici za lepo preživete dni; zavedamo se, kaj nam to pomeni. Vsak pohod je doživetje, en delček v našem življenju in za vsakega malo drugačen. Da bi še dolgo trajalo.

Zapisala: Ivanka Sluga     Fotografija: Vlado Nikolić

04.11.2011
Pohod Sončkov po sledi idrijske železnice

Sončki smo skupina mlajših upokojencev, torej ljudi v zrelih letih z jasno izraženimi interesi in toliko pri močeh, da zmoremo še kakšen »večji« podvig. Čeprav smo skupina pohodnikov, nas ne veže samo hoja kot telesna aktivnost. Povezani smo še z drugimi vsebinami, kot so prijateljevanje, uživanje v lepem, vedoželjnost in še kaj.

Vsemu temu je bolj ali manj zadostil sredin pohod, 2. novembra. Po odmaknjenih in tudi pozabljenih krajih smo prehodili preko 10 km in se spustili več kot 300 metrov. Uživali smo v otožni barvitosti pozno jesenskega gozda v megli in na koncu dočakali vedrost barv v sončni svetlobi. Med seboj smo poklepetali o tem in onem in se »izobraževali«. Zvedeli smo, da je bil Logatec med prvo vojno pomembna železniška postaja za potrebe Soške fronte, da je v Idriji in drugod zavladala huda lakota, da so trpeli ljudje, zlasti vojni ujetniki in tudi tovorna živina. Vživeli smo se v hude napore pri izgradnji ozkotirne poljske železnice – feldbana - iz Logatca v Idrijo pred petindevetdesetimi leti.

 Za lažjo predstavo smo si v živo ogledali in prehodili del trase te proge na  najbolj atraktivnem odseku skoraj od Godoviča, pa vse do Divjega jezera pri Idriji. Sprva nas je pot vodila po ohranjenih nasipih in usekih skozi gozd kraške planote visoko po robu nad sotesko rečice Zala. Pogledi so segali strmo navzdol vse do struge in ceste, ki vodi v Idrijo. Na kraju Vrh ključev, kjer je feldban prečkal znamenito Francosko cesto iz časa Ilirskih provinc, smo naredili predah, da smo se lahko nato podali na še bolj divjo in slikovito etapo po prepadnih robeh nad Idrijco. Pot nas je vodila preko, pri gradnji železnice tehnično zahtevnih mest – skozi tunel in pod nekdanjim mostovžem. Na izpostavljenih mestih sta naši planinski vodnici  s pomočniki poskrbeli za varen prehod. Ko smo se spuščali proti cesti v Idrijsko Belo, so se razgrnili nizki oblaki in sonce je ožarilo jesenske barve in oživilo smaragdnst Idrijce, ki nas je spremljala do Divjega jezera. Sledil je še voden ogled jezera s strokovnimi pojasnili  njegovih zanimivosti.  Šofer Boris, ki nas je že čakal, nas je zadovoljne odpeljal iz sončnih krajev proti megleni Vrhniki.

Šestintrideset  udeležencev pohoda je preživelo lep dan.

Besedilo: Vojko Bizjak

Fotografije: Sonja Zalar Bizjak in Sonja Repnik

Zemljevid: Srečko Kenk

21.10.2011
Sončki nad 2000 m

Ko smo se odpeljali z Vrhnike v hladnem sončnem jutru, je bilo Barje zavito v meglice, po naših vrtičkih je »morila« slana -  na Gorenjskem pa je bilo že nekaj stopinj topleje. Ob poti nas je razveseljeval pogled na gore, v daljavi smo za trenutek uzrli naš cilj, 2050 m visoki Viševnik.

Nasproti vojašnice na Rudnem polju na Pokljuki, zgrajena je bila že v času avstro-ogrske, smo zapustili avtobus. Ob smučišču smo se začeli vzpenjati po strmi poti. Večkrat smo se ustavili, da smo pod seboj občudovali prostrane smrekove gozdove. Težko si je bilo predstavljati, da je bilo še v 18. stoletju  na Pokljuki veliko listavcev, predvsem bukev. Posekali so jih zaradi izdelave oglja, ki so ga potrebovali v talilnicah železove rude v Bohinju.

Na ravnici Zlate vode so smreke zamenjali macesni, ki so že začeli spreminjati barvo, vendar se iglice še niso zlato-rumeno obarvale. Ta sedaj zaraščena planina ima v imenu pridevek »zlata« - kdo ve, ali samo zaradi dragocenega izvira vode ali tudi zaradi zlatih macesnov?

Polovico vzpona je bilo za nami, zato se je prilegel malo daljši počitek in malica. Na soncu je bilo tako prijetno, da se nam kar ni dalo naprej. Pa se je splačalo nadaljevati – že po nekaj minutah smo bili na grebenu med Plesiščem in Viševnikom, od koder smo pod seboj uzrli planini Konjščico in Uskovnico, v daljavi pa delček Bohinjskega jezera in Spodnje bohinjske gore. Skozi ruševje, po s travo poraščenem pobočju in zgornjem, kamnitem delu, smo vsi osvojili vrh Viševnika. Pričakale so nas planinske kavke, z veseljem smo z njimi delili naše priboljške iz nahrbtnikov. Bolj kot kruha so bile vesele sira in slanine – zima prihaja…

Pogled z vrha v lepem, jasnem  dnevu, je bil res čudovit: Julijci s Triglavom tako blizu, da bi se jih skoraj lahko dotaknil, Karavanke, Kamniško Savinjske Alpe… – venec s soncem obsijanih gora, kamor si se ozrl.

Skupinska fotografija, spust v dolino po poti vzpona, »kavica« na sončni terasi pred Športnim centrom Pokljuka na Rudnem polju – in že smo bili na poti proti Vrhniki. Današnji pohod bo v mislih še večkrat z nami! Naslednji dan  je Viševnik pobelil sneg.

Besedilo:      Sonja Repnik

Fotografije:  Sonja Zalar Bizjak, Viktor Repnik

Zemljevid:   Srečko Kenk

12.10.2011
Zimzelenčki osvojili Mirno goro

Bo lepo vreme v torek ali pa? Vseh dvomov je bilo hitro konec, ko smo se po partizanski magistrali odpravili mimo središča Suhe krajine, Žužemberka, vse do Vrčic, našega izhodišča na Mirno goro. Lepa topla jesen, obarvana z njej značilnimi barvami, nas je popeljala v bukove in malo kasneje mešane gozdove, med katerimi so kraljevale košenice, nekatere obdelane, druge zaraščene in nič čudnega ni, da ti predeli, poleg Kočevskega in dinarskega gorstva veljajo za najbolj poraščene predele Evrope.

Kar nekaj bregov smo morali urezati po lepi makadamski poti, da smo prispeli do prvih sledov nekdanje kočevarske vasice – Kleč in kmalu nas je pričakala obnovljena cerkvica sv. Elije, z značilnim kočevarskim pokopališčem, ki je naznanjala eno redkih še živih vasi Planino, kjer se srečujeta zgodovina (ostanki požgane vasi) in sedanjost (nove hiše, gozdarski muzej).

Okolica muzeja nam je poleg nekaj razstavljenih predmetov iz gozdarskega življenja ponudila tudi klopi, kjer smo segli v nahrbtnike, se dodobra okrepčali in se pripravili še na zadnji vzpon do našega cilja. – koče in vrha Mirne gore.

Strm breg, po katerem je v ključih speljana gozdna učna pot, nam je poleg polne sape in pospešenega bitja srca ponudil nekaj znamenitosti, ki so nam mogoče sčasoma ušle iz glave, koliko km korenin ima ena bukev, koliko kisika pridela, kakšna je sestava gozdnih tal oziroma njenih plasti, kaj pomenijo posamezne gozdarske oznake in tablice z imeni dreves in grmovja so se kar vrstile. Tako smo lažje premagali še ta zadnji vzpon, ki pa je do bil novo ime: ne učna ampak mučna pot.

Pod samim vrhom prevladuje pragozd in kmalu se je med bukvami posvetila koča na  Mirni gori z razglednim stolpom in obnovljenimi ostanki nekdanje cerkvice sv. Frančiška Ksaverija. Nekaj pohodnikov je zamikal še slabih 40 m višje postavljeni, sicer zaraščeni, vrh Mirne gore in po povratku smo se pridružili ostalim pohodnikom. Ponudbo doma je najlepše opisala Elica, ki mi je navrgla: »Vsem pa bo ostala v spominu tudi okusna hrana in prijazna oskrbnika. Vidiš, kaj danes še vedno pomeni prijaznost in preprosta, domača, a okusna hrana!«.

Tudi ta raj je bilo potrebno zapustiti in po nekaj okljukih skozi mešani gozd smo se preko travnikov in pašnikov vrnili do Vrčic, posedli v avtobus in premlevali lep dan, ki bo sigurno našel mesto v kotičku možganov, namenjenemu pohodom Zimzelenčkov.

Zapisal: Milan Jerman, foto: Janez Cerk

07.10.2011
Sončki na Kobilji glavi

Tri dni pred koncem podaljšanega poletja, na prvi oktobrski torek, smo se Sončki odpravili na Tolminsko. Zvabila nas je Kobilja glava, malo znana gora nad Baško grapo. S svojim travnatim vrhom, visokim 1475 metrov je namreč imeniten razglednik. In vreme je bilo tako, kot smo si ga želeli – sončno in toplo, s plavim nebom, ki je omogočalo poglede v daljavo. Na severu razgled omejujejo Spodnje Bohinjske gore, na ostalih straneh neba pa razgled seže do daljnih obzorij. Vmes je toliko gora in planot slovenske zemlje, da igra srce, ko vidi vso lepoto pokrajine pod seboj.

Dostop do te lepe gore sta nam olajšala dva minibusa, s katerima smo se pripeljali do ovčje planine Stador. Po postanku za malico in kavico smo se skozi visoke, porumenele trave povzpeli na vrh Kobilje glave. Vse je prevzel enkraten razgled, ki ga delno ovira le sosednji vrh Jalovnik, Sicer pa se pobočja Kobilje glave strmo spuščajo v grape, ki s treh strani obdajajo goro. Vsi navdušeni smo se poslovili od vrha in se po travnatem in zelo razglednem grebenu čez Klonice spustili na planino Lom. Tu se je večina Sončkov odločila za sestop po stari vojaški poti pod grebenom Tolminskega Triglava v Žabče pri Tolminu. Manjša skupina jih je nekaj časa spremljala, nato pa se vrnila na planino Stador do minibusov. V Žabčah smo se sestali in se odpeljali na pijačo, ki so jo tisti, ki so premagali 1200 višinskih metrov spusta, zelo zaslužili.

Besedilo: Sonja Zalar Bizjak

Fotografije: Sonja Repnik, Sonja Zalar Bizjak, Vojko Bizjak

Zemljevid: Srečo Kenk

03.10.2011
Zimzelenčki na Veliki planini

Velika planina kot krajinski park je ime za Veliko, Malo in Gojško planino, največjo planino na Slovenskem in v Kamniško-Savinjskih Alpah, saj meri kar 557 hektarjev. Zaradi izredno lepega in toplega vremena nas je Velika planina zvabila, da jo začutimo po planinsko in ne turistično.

S parkirišča Pod Ušivcem smo se napotili preko Gojške planine do osrednjega pastirskega dela Veliki stan, kjer je pravo naselje pastirskih bajt z najstarejšo, v kateri je muzej, Preskarjevo bajto.

Suša je sicer naredila svoje, a še vedno se najdejo cvetovi  dlakavega sleča, drobni cvetki pomladanskih zaspančkov in še kaj. Zato je bilo zdaj  več časa za opazovanje kalov ali pučev, ki samevajo, saj živine ni več. Tudi bajtam je namenjenih več pogledov. Kakšna skladnost z naravo in višino planine (med 1500 in 1600 m)! Ko pa smo pokukali v notranjost nove, ki bo nadomestila staro, smo šele opazili funkcionalnost in sobivanje pastirja in živine.

Še dobro, da je starosta velikoplaninskih pastirjev, arhitekt Vlasto Kopač, leta 1957 preprečil podiranje posameznih bajt in gradnjo velikega skupnega hleva. Njemu in vsem lastnikom gre zahvala, da lahko uživamo   v mehkobi  in enkratnosti stavb, kakršnih ne najdemo nikjer v Evropi.

Mnoge vrtače lijakastih oblik, kotliči, štrleče skupine skalovja, ki razgibavajo domišljijo, saj eni vidijo v njih velikane, drugi palčke, spake, volkodlake in druge živali, vmes pa mehke gorske trate, ki vsako poletje hranijo tudi do 300 govedi… in bajte (sedem tipov), ki služijo pastirjem in počitnikarjem – to je Velika planina!

Za vsakega planinca pa je največja nagrada, če se lahko razgleduje daleč naokoli, ko se povzpne na vrhove. Z Gradišča (1666 m), najvišje točke Velike planine, je najlepši razgled na vse strani. Imeli smo to srečo, da so bili razgledi božanski, enkratni in nepozabni. Pred nami so se bahavo razkazovali skalnati vrhovi Grintovcev; Milan je imena zašiljenih vrhov kar stresal ko iz rokava prav tja do Raduhe…

Polni planinskih užitkov smo se za kavico ustavili v Domžalskem domu, nato pa hiteli na avtobus, saj so nas z vabilom presenetile tri pohodnice, ki so praznovale skupnih 210 let. Še mnogo zdravja in skupnih pohodov, drage slavljenke in hvala za lep zaključek pohoda!

Zapis: E. Brelih     Foto: V. Nikolić, J. Cerk

23.09.2011
Sončki in Ušesa Istre

Vreme nam je že drugič spremenilo naš načrtovani pohod na Struško. Odpravili smo se  raziskovat Ušesa Istre.

Ustavili smo se v Movražu, majhni istrski vasici na obrobju Movraške vale. Vale v Istri imenujejo podolgovate doline oz. kotanje, ki jih obrobljajo zaobljeni planotasti griči. Pred informacijsko tablo nas je Sonja Z.B. seznanila z geološko zgradbo Kraškega roba, na zemljevidu pa smo si ogledali traso poti, po kateri bomo hodili.

Skozi redek gozd smo se povzpeli na vrh pobočja, kjer nas je na travnikih in pašnikih pričakala burja. S palicami smo lovili ravnotežje, vetrovke pa so nas ščitile pred burjo, ki nam je spremenila frizure. Pogled nam je že obkrožil Movraško valo in zagledali smo naš cilj na nasprotnem grebenu, cerkvico Sv. Kvirika.

Na poti čez pašnike smo se srečali s čredo lepo vzgojenih govedi, ki so se »brez besed« umaknile s poti, ko smo se ji približali. V kraški jami Tri učke smo v zavetju malicali, potem pa se začeli spuščati proti vasici Dvori. Ustavili smo se pri škavnicah, vdolbinah v skalah, ki nastanejo na apnenčastih kamninah, kjer voda ne more odtekati. Na Krasu so zelo dobrodošle, saj vode za živali vedno primanjkuje.

Po prečkanju opuščene ceste smo bili v nekaj minutah pri naravnem most, od koder smo že občudovali veličastne spodmole Kraškega roba. Šele sedaj smo v celoti doumeli, kaj nam je razlagala Sonja pred informacijsko tablo v Movražu – res, pravo čudo narave. Spodmole imenujejo zaradi oblike in zaradi akustičnosti Ušesa Istre.

Med rujem smo se po grebenski stezi povzpeli nad stene, nadaljevali mimo 359 m visokega Velega Badina in bunkerja - jame v steni, do cerkvice Sv. Kvirika.

Sledil je samo še spust po asfaltu v Sočergo, kjer nas je v gostilni Sočerga pričakal g. Milan in nam postregel z odlično istrsko mineštro s pršutom in klobaso ter s še toplim, doma pečenim kruhom. Zraven se je prilegla odlična kapljica iz bližnjega vinograda.

Besedilo: Sonja Repnik

Fotografije: Tatjana Rodošek, Sonja Zalar Bizjak, Viktor Repnik

Zemljevid: Srečko Kenk

19.09.2011
Zimzelenčki na planini Korošca ali Korošica

Prvi jesenski pohod  na planino  Korošico iz Šentanske doline smo načrtovali za čas, ko je planina še živa, kajti težko se je odreči dobremu kislemu mleku in žgancem.

To je s soncem obsijana planina za grebenom Košute. Pot do nje je kar naporna, saj je treba premagati  650 m višinske razlike po slabem, strmem, gruščnatem kolovozu, ki se vzpenja pod ostenjem Zajmenovih peči.

Toda pogovor med potjo, opazovanje divjih sten in gamsov na velikanskih meliščih pod skalnimi podori kar preusmerjajo misli in pot se zdi lažja.

Naenkrat se svet proti vzhodu odpre in pred nami se koplje v soncu Veliki vrh, začetek dolgega grebena Košute, nakazuje se Košutica in slutimo planino.

Pri velikanskem balvanu obnovimo znanje o krušljivih  Karavankah in številnih  živih planinah. Še telička, ki se je pasla v bližini, nam je prisluhnila in nas zvedavo opazovala.

»Torej smo blizu!« so se nekateri oddahnili, čeprav se je nakazoval še najhujši klanec pred  ciljem.

Sonjinih »hitrohodcev« nismo več videli, kajti pohiteli so na Hajnževo sedlo.

»V šali pravimo delu Zimzelenčkov  tudi »Brziči«, ki so se od glavnine kmalu ločili in pospešili korak ter kar mimo planine nadaljevala pot na Hajnževo sedlo  (1701 m). Tu se nam je odprl pogled na ostenje Košute in v dolino Hajnževega grabna na njeni severni strani.

Kar mikalo nas je, da bi nadaljevali pot na Košutico, vendar nas je na planini čakala glavnina Zimzelenčkov, da se skupaj vrnemo k avtobusu.

Pri vračanju nas je na poti »čakal« gad, ki je ves prestrašen sikal in se skušal skriti pred nami, vsiljivci v njegovem svetu.

Na planini Korošica smo se pridružili ostalim Zimzelenčkom in si privoščili zaslužen počitek in malico,« je opisala Sonja »hitrohodce«.

»Pa se je le prikazala!« lepa starinska koča Korošica na višini 1554 m sredi pašnikov.

Močne mize in klopi so nas takoj zvabile k uživanju razgledov in dobrot, ki jih planina nudi. V soncu se je bleščala Košutica, Veliki vrh se je sramežljivo skrival za meglo, proti zahodu pa  je vabila Begunjščica in Zelenica.

»Ne vem, ali so konji in krave tako mirni ali so se že toliko privadili ljudi, da nas niso imeli niti za mar,« smo se pogovarjali.

Kar žal nam je bilo, da so se panonski svišči že čisto posušili. Iskali smo tudi  brkate zvončice, a letos zaman.

Ko smo se odžejali s kislim mlekom, so se naši vrnili in pripovedovali, kako se vidi v Avstrijo in kakšno presenečenje jih je čakalo na poti. 

Spet smo se razdelili in večina s Sonjo si je izbrala slikovito lovsko stezo,  ki se zaključi pri spomeniku žrtvam koncentracijskega taborišča na Ljubelju.

Čakalo pa nas je še eno posebno, a prijetno  presenečenje. Naša priljubljena in izkušena pohodnica Nada je praznovala svoj osemdeseti rojstni dan (prav ste prebrali in v sedmih letih naših pohajanj po hribih skoraj nikoli ni manjkala!)  in najavila uradni zaključek druženja z nami.

Poklonili smo ji skromno darilce, ji obesili »zlato medaljo« za pogum, vztrajnost, hrabrost, za prijateljske nasvete in vso dobro voljo, ki jo je vedno trosila med nami.

Še jo bomo vabili medse na lažje poti!

Zapis: E. Brelih, Sonja Zalar Bizjak

Foto:  S. Zalar Bizjak, V. Nikolić

09.09.2011
Sončki na Slavniku

Prvi pohod po dvomesečnih počitnicah nam je zaradi slabše vremenske napovedi spremenil plan. Nismo šli na 1944 m visoko Struško v Karavankah, v zadnjem hipu smo se odločili za Slavnik.

Avtobus smo zapustili v vasi Skadanščina, na začetku slovenskega dela Čičarije. Za dosego vrha smo si izbrali daljšo pot. Iz vasi smo se usmerili mimo globoke kraške jame proti Malim vratom med Veliko Pleševico in Slavnikom. Nadaljevali smo preko z grmičevjem in robido že zaraščenem pogorišču in skozi bukov gozd do travnikov tik pod vrhom Slavnika. Čeprav smo se na začetku poti pred dežjem še skrivali pod dežniki, je do Malih vrat že prenehalo deževati, vrh pa nas je pričakal v soncu in s čudovitim razgledom.  Naš pogled je segel od Trnovskega gozda do Snežnika, Čičarije, Učke, Kvarnerskega zaliva, Istre, Kopra in Trsta. Le Julijske in Kamniško Savinjske Alpe ter Karavanke so se skrivale v meglicah.

Po daljšem postanku na toplem soncu, Tumova koča na vrhu Slavnika je bila žal zaprta, smo se spustili v Prešnico. Lep dan je bil za nami !

Besedilo:     Sonja Repnik  

Fotografije: Tatjana Rodošek, Viktor Repnik

24.08.2011
Zimzelenčki na Dleskovški planoti in Ojstrici

Vsako leto si Zimzelenčki zapišemo v program poletni dvodnevni pohod, a nam vedno ne uspe zaradi vremena. Tudi letos je bilo tako, zato smo se zadovoljili z enodnevnim.

Izbrali smo pot s planine Podvežak po Dleskovški planoti do Kocbekovega doma na Korošici.

V bližini lovske koče Brežiči (1488 m) smo pričeli vzpon do pastirske koče in nato dalje skozi redek macesnov gozd. Na prvi uravnavi smo si privoščili prvo malico.

Nato sta nas spremljala rušje in  skladi apnenca nad vrtačami in drugimi udorinami.

Kmalu smo začeli oprezati za botaničnimi značilnostmi: v razpokah se je bohotil clusijev petoprstnik,  drobne zoisove zvončice, na bornih traviščih med zaplatami rušja   pa nežno modri froelichov svišč… Kaj bi še naštevali! 

»Kaj pa je tista velika gmota na desni?« smo se zazrli v goro. Milan je hitro razložil, da je to Veliki vrh in da imamo več Velikih vrhov.

Kmalu pa se je pred nami že pojavila velikanska skalna gmota, greben Ojstrice.

»Spoštovanja vredna gora«! smo ugotavljali in iskali črno, rdečo in modro majico v skalovju, ker so bili naši tako oblečeni, ki so se ločili od nas, da bi dosegli vrh.

Kmalu smo bili na Sedelcu (1900 m)  in pod nami se je prikazala obsežna kotanja, skoraj ravnina Korošice in Kocbekov dom.

»Ustavimo se in uživajmo to lepoto!«  Ravnina, posuta z gruščem, ki ga divje vode nanašajo z s pobočij, velika čreda krav, ki muli borno travo, modro očesce vode, na vsako stran  sami dvatisočaki, pod južnim ostenjem Ojstrice pa  koča.

Te lepote Kamniško-Savinjskih Alp je prvi občudoval graški profesor Johannes Frischauf, ki je tudi nadelal prve pohodniške poti sem gor.

Privoščili smo si dolg počitek, počakali tiste z vrha, nato pa nadaljevali proti Molički peči, kjer stoji lična kapela. Vmes smo opazili posebno kamnino, o kateri se je razgovorila Sonja.

Kapelo na Molički (1800 m) so zgradili ob 50-letnici vladanja cesarja Franca Jožefa že 1898, a jo je kmalu podrl plaz. Leta 1990 so postavili novo. Ogledali smo si jo in se zazrli globoko doli v Robanov kot.

Po krajšem počitku smo se vračali po spet slikoviti in vrtačasti planoti proti Podvežaku, kjer nas je že čakal naš zvesti Ivan, ki je imel sicer nekaj smole z malim avtobusom, a je poskrbel, da smo se gosposko peljali nazaj.

Malce utrujeni, a zadovoljni, smo urejali vtise in se že pogovarjali o naslednjem pohodu v mesecu septembru.

Zapis: E. Brelih   Slike:  V. Mederal

23.08.2011
Sončki na Kaninu

Junijski planirani obisk Kaninskega pogorja nam je preprečilo slabo vreme in sneg, ki zapadel ob prehodu hladnega vala. »Ni problem, bomo šli pa enkrat poleti« smo sklenili, ko smo se razšli po zadnjem pohodu pred poletjem.

Tako je naneslo, da smo namesto v torek, ki je naš dan za pohode, šli na pot v soboto, 13. avgusta. Ob pol šestih zjutraj smo v jutranjem mraku krenili na dolgo pot do Bovca. Čeprav je bilo napovedano lepo vreme, nas je od Tolmina naprej spremljala nizka oblačnost in dežne kaplje na vetrobranskem steklu, ki nam niso bile nič všeč. V Bovški kotlini pa se je nebo razprlo in obetal se je lep dan.

Kabinska žičnica nas je v pol ure povzdignila v svet Kaninskih podov. Hitro smo se pobrali stran od postale D, kjer je površje zravnano v smučišče in se usmerili proti naravni znamenitosti – Prestreljeniškemu oknu. Spotoma smo opazovali skladovitost in nagnjenost apnenčevih plasti in prelom, ki so pogojevali nastanek naravnega okna v vršnem delu grebena pod Prestreljenikom. Skozi okno smo pokukali na italijansko stran in na snežišča v globoki senci pod steno. Ta dan smo bili med prvimi obiskovalci okna in ko smo se po strmem melišču vračali, smo srečevali pisano druščino turistov v obutvi za na sprehod ali plažo. Samo spogledovali smo se in se čudili, da ni več zdrsov.

Pot smo nadaljevali v smeri Velikega Knina, vendar smo pri odcepu za kočo Petra Skalarja krenili levo. Naš cilj je bil spoznati Kaninske pode in  njihove značilnosti. Pot po skalnatem grebenu na Vrh Osojnic (2374 m) je bila prava izbira s pogledom na »kamnito morje« Kaninskih podov. Videli smo vse, kar visokogorski kras Kanina lahko ponudi: lašte, škraplje, žlebiče, mikrožlebiče, kotliče, konte, brezna. Hodili smo počasi, da smo lahko uživali v pogledih na bližnjo in daljno okolico.

V Koči Petra Skalarja smo si privoščili krajši počitek, potem pa se pričeli vračati proti postaji D.  

Kot je za Kanin običajno, brez oblakov ni šlo, od belih meglic do težke sivine, ki nam je  že dala  misliti ali bo zdržalo brez dežja. Za vzpon na Prestreljenik ni bilo več prave volje in vrnili smo se v dolino.

V Bovcu nas je pritegnil vrvež v centru, kjer je bila na stojnicah predstavljena turistična ponudba od bovškega sira dalje. Na poti domov smo se ustavili še v Kobaridu in šli peš na vzpetino, kjer stoji kostnica, posvečena padlim italijanskim vojakom v 1. svetovni vojni.

Besedilo: Sonja Zalar Bizjak   Fotografije: Sonja Repnik

24.07.2011
Vrhniški planinci na Kornatih in severno dalmatinskih otokih

Trinajst Sončkov in trije Zimzelenčki smo polletno pohodniško sezono zaključili na neobičajen način – s planinarjenjem po Jadranskih otokih.  Odzvali smo se povabilu planinskega vodnika Staneta Sušnika iz PD Ljubljana Matica in še z drugimi planinci teden dni preživeli v Saliju na Dugem otoku.

Naš cilj ni bilo poležavanje na plaži, ampak pohodništvo po otokih v okolici. Na otoke smo se vozili s kapitanom Igorjem in njegovo ladjo Plava laguna. Bila je  ravno prav   velika za našo skupino 44 planincev in udobna, vključno s peko na žaru in hladno pijačo. Kapitan je vsakokrat po vrnitvi s pohoda znal poiskati samotno ali le malo obljudeno plažo, da smo se ohladili in naužili plavanja v kristalno čistem morju.

In kaj vse smo doživeli in videli? Prvi cilj je bil otok Kornat in njegova najvišja točka, 237 metrov visoka Metlina. Med vožnjo tja smo se čudili enkratni razgaljenosti apnenčevih plasti, ki  valujejo preko otokov Kornatskega arhipelaga in s slemeni in vrhovi ustvarjajo videz, da ne valuje samo morje, ampak tudi kopno. Zaradi zidov, ki segajo od ene obale do druge (»od mora do mora«), je nastala  enkratna kulturna krajina črt in linij, ki so zaščitni znak Kornatov. Z vzponom na najvišji vrh  se nam je ta edinstvena pokrajina pokazala še bolj enkratna, kot je vidna z morske gladine. Na dan našega obiska je v zaliv pod ruševinami trdnjave Tureta, priplula množica ladjic in čolnov. Pri cerkvici na obali so se zbrali številni domačini od blizu in daleč in prisostvovali maši na prostem, posvečeni žrtvam na morju.  Ko je bilo obreda konec, so  vsa plovila odplula in otok Kornat bodo do naslednjega leta oživljale predvsem ovce in redki domačini.

Na Suhem ratu so nam pod oljkami pripravili kosilo, nato pa nas je ladja popeljala pod klifi dveh manjših otokov na otok Levrnako, kjer smo preostanek popoldneva preživeli na kopanju.

Naslednji dan smo obiskali otok Pašman, kjer je bil naš cilj 272 metrov visoki Veliki Bokolj. Pašman je porasel z zimzeleno sredozemsko vegetacijo in dišečimi zelišči, ki smo jih nabirali, da nam bodo s svojimi vonjavami tudi doma pričarali vonj po morju.. Zaradi dobre vidljivosti je bil razgled z vrha enkraten, tako na morje z otoki, kot  na gorsko verigo Velebita. Popoldne smo obiskali še Kukljico na otoku Ugljen in se spet kopali.

Po manjšem poslabšanju vremena smo spoznavali bližnjo okolico Salija. Peš smo šli v sosednji kraj Zaglav in na zahodno stran Dugega otoka, kjer smo se povzpeli na razgleden vrh nad zalivom Telaščica. Naslednja dva dneva sta bila spet bolj razgibana. Ladja Modra laguna nas je popeljala na majhen otok Rava, ki smo ga prepešačili, nato pa še na otok Iž, kjer smo se povzpeli na 168 metrov visoki vrh Korinjak.

Zadnji dan je bil spet nepozaben. Zapluli smo do otoka Sestrice, na katerem stoji mogočen, preko sto let star svetilnik. Kapitan Igor nam je omogočil, da smo se povzpeli na stolp svetilnika in občudovali razgled na okoliške otoke z višine. Z ladjo smo nato obkrožili ploščat otoček Taljurič in se zapeljali pod mogočne klife Dugega otoka. Seveda smo se nanje tudi povzpeli in prehodili njihov rob med morjem in jezerom Mir. Po še enem  kosilu pod oljkami smo popoldne preživeli na gladkih apnenčastih ploščah v samotnem zalivu Nozdra, stran od turističnih množic v zalivu Telaščica. Po večerji smo se zapeljali v kraj Luka, kjer nam je večer popestrila klapa iz Zadra z melodično dalmatinsko glasbo.

Ko smo se vrnili na Vrhniko in se polni doživetij poslavljali, so nekateri že rekli »Naslednje leto pa ponovimo!«.

Besedilo: Sonja Zalar Bizjak     Fotografije: Sonja Repnik

23.06.2011
Sončki na Javorniku

Na zadnjem pohodu pred poletnimi počitnicami nam je šlo res vse na roko: realizirali smo zaradi slabega vremena že večkrat odpovedani pohod na Javornik (1240 m), vreme je bilo fantastično, sončno z rahlim vetrom, vidljivost enkratna, vsi travniki pa polni pisanega cvetja.

Na Javornik nismo šli po najbolj obljudenih poteh, iz Črnega vrha ali od Cenca, ampak smo pot začeli nekje vmes, pri dveh nekdanjih italijanskih vojaških karavlah. Najprej smo obiskali razgledišče Velika Peč, s katerega je lep pogled na Črni vrh in nadaljevali preko razglednega -  zaenkrat še neporaščenega Čelkovega vrha do Pirnatove koče na sedlu med Javornikom in Dednim vrhom. Obiskali smo stolp na Javorniku, ki se ne more primerjati z našim na Planini, je pa pogled z njega veličasten. Videli smo morje, Julijce, Karavanke, Kamniško-Savinjske Alpe, predgorja, Ljubljansko kotlino ter hribovja vse do Snežnika.

Po markirani poti, ki vodi proti Nanosu, smo se spustili čez cvetoče travnike proti Podkraju. Med cvetjem je vse najbolj navdušil zali kobulček, katerega cvetovi so prekrili travnik. Na koncu je starosta seniorjev Rado, naši Alenki, ki je izpolnila pogoje za Klub 65-letnikov,  izročil priznanje. Obljubiti je morala, da se bo držala vseh določil, napisanih v priznanju.

Proti domu smo se z avtobusom vračali po cesti ob trasi nekdanje rimske ceste in se spotoma ustavili na Lanišču, kjer stoji obnovljena trdnjava, zgrajena v sklopu obrambnega sistema Claustra alpium iuliarum, ki je branil rimski imperij pred vdorom barbarov.

Pot do Vrhnike je ob prijetnem klepetu kar prehitro minila. Naš naslednji pohod bo šele septembra, dogovorili pa smo se, da gremo med dvomesečnim »oddihom« še na Kanin.

Besedilo in zemljevid: Sonja Repnik

Fotografije: Tatjana Rodošek in Viktor Repnik

19.06.2011
Zimzelenčki na Vodiški planini

Kadar vremenarji napovedo, da bo čez dan zapihala burja, potem gremo Zimzelenčki na pot polni optimizma, saj vemo, da se nam dežja ni bati. Tako je bilo tudi štirinajstega junija, ko smo dežnike zmočili le na poti od doma do našega zbirališča pred OŠ Ivana Cankarja.

Namenili smo se na Vodiško planino na Jelovici. Kot izhodišče za obisk te lepe planine smo izbrali Jamnik, vasico na pobočjih Jelovice. Zaradi zapore ceste nad Kropo smo šli skozi dolino Nemiljščice in po nekaj strmih serpentinah je avtobus zapeljal na cesto med Dražgošami in Kropo. In že smo opazili slikovito cerkvico Sv. Primoža in Felicijana, ki stoji na koncu travnatega slemena s čudovitim razgledom na gorenjsko ravnino pod Karavankami in Kamniškimi Alpami. Sprehodili smo se do nje, saj je bila vidljivost kljub oblačnemu vremenu zelo dobra. Le čez najvišje vrhove gora je severni veter porival meglene oblake, ki so se na »sončni« strani Alp razblinjali.

Potem so nas zvabili gozdovi Jelovice. Po strmem pobočju smo se po lepo speljani poti povzpeli na rob Zidane skale, kot pravijo strmemu, skalnatemu pobočju nad Kropo. V prijetnem hladu  in med pogovorom smo hitro pridobivali višino in pod Črnim vrhom se nam je z roba planote odprl še obsežnejši razgled. Od tu je tudi enkraten pogled na železarsko naselje Kropo, utesnjeno v ozki dolini. Nastanku naselja so botrovali železova ruda bobovec z Jelovice, okoliški gozdovi, v katerih so pridobivali oglje in vodna sila Kroparice. Še med vožnjo z avtobusom smo se z Župančičevo pesmijo Žebljarska spomnili težkega življenja kroparskih žebljarjev.

Po razgledovanju smo se vrnili pod krošnje dreves, med katerimi je izstopal negnoj z rumenimi visečimi socvetji. Dobro označena pot nas je pripeljala do jase, kjer je bil avgusta 1941 ustanovljen legendarni Cankarjev bataljon. Jelovica je s svojo divjo, težko prehodno planoto dajala zavetje partizanom, na kar spominjajo številna obeležja in Partizanski dom na Vodiški planini. Tu je doma gostoljubje in dobra kuhinja. Že na daleč je dišalo po dobri juhi, najbolj pa so nas navdušili slastni skutini štruklji. Vmes je skozi oblake posijalo še sonce in naše zadovoljstvo je bilo popolno.

Kar težko smo se poslovili od prijazne oskrbnice. Mimo mogočne, preko  500 let stare lipe, smo se odpravili v dolino proti kamnolomu  Kamna Gorica,  kjer nas je čakal avtobus.

Besedilo: Sonja Zalar Bizjak     Foto:  Joža Miklavčič

12.06.2011
Sončki v Škocjanskih jamah

Nestanovitno vreme s plohami in nevihtami ni ravno primerno za obisk gorskega sveta. V takem primeru nas Sončke rešuje kraški svet Slovenije s svojimi jamami, kamor se umaknemo pred slabim vremenom.

Sedmega junija smo tako obiskali Škocjanske jame, ki so zaslovele že na začetku 19. stoletja zaradi podzemnega kanjona, po katerem se v brzicah in slapovih pretaka reka Reka.  Napovedano deževje se je zgrnilo nad Slovenijo šele v popoldanskem času, zato smo lahko kljub občasnim ploham in soparnemu vzdušju izpeljali obisk, kot smo si ga zamislili.

Najprej smo obhodili dve veliki kraški udornici Škocjanskih jam,Veliko in Malo dolino. Lepo urejena učna pot Škocjan, vsebinsko bogate informativne table in razgledišča nad vrtoglavimi stenami so vse navdušile. Ob desetih smo se pomešali med ostale obiskovalce in se odpravili v udornico Globočak, kjer je vhod v sistem Škocjanskih jam. Po umetnem rovu smo prispeli v Tiho jamo, kjer smo lahko občudovali lepoto kapnikov. Kmalu smo zaslišali šumenje Reke in že smo stali nad njeno strugo v ozkem kanjonu s prepadnimi stenami. Bili smo v Šumeči jami, kjer smo visoko nad penečo vodo prečkali most.  Na levo je Reka izginjala v temo ozkega Hankejevega kanala, mi pa smo nadaljevali pot skozi podzemni kanjon do izhoda v  Veliki dolini. Tu je večina obiskovalcev zaključila ogled. Le Sončki smo nadaljevali pot v atraktivni Mariničevo in Mahorčičevo jamo. Kar nekaj desetletij obisk tega dela Škocjamskih jam ni bil mogoč, ker je leta 1965 katastrofalna povodenj uničila električno razsvetljavo in odnesla dobršen del poti. Obnova je stekla šele pred kratkim in letošnjega aprila je bil ta del jamskega kompleksa spet odprt.

Obe udornici Škocjanskih jam deli skalnat greben, skozi katerega si je reka utrla podzemno pot in se skozi naravno okno v slapu preliva v Veliko dolino. Drzno speljana pot nad slapom nas je pripeljala v Malo dolino, kjer smo v steni lahko občudovali že odcveteli avrikelj, ki  ima tu ustrezne razmere za svoj obstoj. Po obnovljenem mostu smo vstopili v na novo odprti del jame, ki leži pod kraško vasico Škocjan, po kateri so jame dobile ime. Vse so prevzeli pogledi na mogočnost jamskih prostorov, skozi katere teče reka, na katere gladini se zrcalijo osvetljene skalne stene. Kmalu je temačnost  Mahorčičeve jame je premagala dnevna svetloba in naša podzemna pot ob reki Reki se je končala.

Zaradi izjemnih kraških pojavov, velike biološke pestrosti in  bogate arheološke dediščine so Škocjanske jame od leta 1986 vpisane na UNESCOv seznam svetovne kulturne in naravne dediščine.

Besedilo: Sonja Zalar Bizjak     Fotografije: Sonja Repnik

27.05.2011
Zimzelenčki na koroško čaščenko, Uršljo goro

Samotna, plešasta in daleč naokoli opazna gora na Koroškem, Uršlja gora,  s 1699 m višine vabljivo opozarja nase skozi vse letne čase.

Zaradi svoje plešavosti je bila do 17. stoletja Plešivec, ki označuje travnati vrh nad prostranimi gozdnatimi pobočji, Uršlja gora pa je postala, ko so na njenem vršnem delu postavili cerkev sv. Uršule.

Tudi za Zimzelenčke je bila izziv, že zaradi odmaknjenosti, pa tudi častitljive višine.

Izbrali smo primeren majski dan, krenili zarana in osvojili Urško iz Naravskih ledin po čisto pravi planinski poti.

Uršljo goro štejemo med najbolj vzhodni del Karavank, med Koroško in Slovenjgraško kotlino.

Med potjo smo se seznanili z mnogimi znamenitostmi (Huda luknja, Slovenj Gradec, Kotlje…) in v prijetnem pričakovanju, kakšen je vrh v resnici, krenili navkreber. Pot se strmo dviga mimo studenčka, kjer naj bi povodni mož pustil nekaj kapljic vode za najbolj žejne, do vršnega, travnatega dela, mimo skale, kjer je stopinja sv. Uršule.

Pravijo, da se tam uresničujejo najbolj skrite želje, seveda, če pravilno stopiš v to stopinjo, ki je na apnenčasti skali.

Tu pa se svet odpre in pred nami je bila Šaleška dolina na eni, Mežiška  na drugi strani, pa Pohorje…

Človek ne ve, kam bi gledal, ali pod noge, da ne bi pohodil čudovitih pogačic, ki zlatijo travišče, pa prvih kamniških murk, morda marjetičastolistnih nebin,  ali tja doli v dolino, od koder se vijejo sivi oblaki civilizacije…  Vsakega nekaj!

Iskali smo tudi kotanjo jezera, kjer naj bi po legendi živel povodni mož v miru in neokrnjeni naravi.

Ko so začeli rudarji rovariti okoli gore in iskati svinčevo rudo, so ga zelo vznemirjali. Tudi Uršula, ki je gledala s Pohorja lepoto gore, se je odločila, da se bo naselila prav na njej. Povodni mož ni več imel svojega miru, zato je vsako noč z volmi prevažal vodo na Pohorje, kjer so danes Lovrenška jezera. Tam je našel svoj mir, mi pa kotanje niti slučajno ne!

Uršula pa je postala svetnica in leta 1602 dobila svoje zatočišče v cerkvi, ki je najviše ležeča cerkev na Slovenskem poleg  kapelice na Kredarici.

Blizu cerkve stoji planinski dom s prijaznimi Korošci in dobro ograjen oddajnik.

Tu smo se okrepčali, spočili in se vrnili po isti poti proti Naravskim ledinam, od koder je že dišalo po okusni obari.

Zapis: E. Brelih

Foto: J. Miklavčič, V. Nikolić

25.05.2011
Sončki na Golakih

Letošnja Zofka je opravičila svoj sloves, v nižinah je napojila žejna polja in travnike, v gorah pa nasula spomladanskega snega. Vremenarji so za prehod hladne fronte napovedali sneg nad 1500 metri. Namesto za Smrekovec smo se zato odločili za Golake, saj so nižji in nad toplo Vipavsko dolino. Tam že ne bo snega!  Zmota! Sneg je bil, kar je bilo svojevrstno doživetje – snežna belina in nežno pomladno bukovo zelenje. 

S ceste Predmeja – Lokve smo po stezi s Čavna proti Iztokovi koči zakorakali v breg. Ob poti so nas s skal pozdravili kimajoči cvetovi planinskega srobota in že smo bili na prevalu Strgarija. Med vzponom proti Iztokovi koči smo opazovali pomečkana gozdna zelišča in hitro nam je bilo jasno, da jih je polomil sneg, ki je zapadel v noči na ponedeljek. Na prve zaplate snega smo naleteli takoj nad Iztokovo kočo, višje smo se vzpenjali, več ga je bilo. Potrebno je bilo malo več previdnosti pri hoji, sicer pa smo vsi uživali v misli, da ni običajno hoditi po snegu v gozdu, ki kar prekipeva od zelenja.

Mali Golak nam je postregel z razkošnim razgledom na vse strani, le morje so zakrivale  meglice. Nad valujočim zelenjem gozdov Trnovske planote so se na severu belili sveže zasneženi Julijci. Naš naslednji cilj je bil Srednji Golak, na katerem je malo prostora, zato smo ga le prečili. Med prerivanjem skozi veje grmovja, ki je sililo na stezo, smo razpravljali o pomembnem delu markacistov pri vzdrževanju planinskih poti. Na kopnih mestih grebena so modremu nebu delali konkurenco Cluzijevi svišči, bolj senčne lege na vzhodni strani pa je zavzel vanež, čemažev sorodnik.

Zaraščenih poti nam je bilo dovolj, Veliki Golak smo po stezi zaobšli po severni strani in se spustili na Škrbino. Tu se markirana pot nadaljuje na Hudo polje in naprej na Vojskarsko planoto, mi pa smo krenili levo proti Smrekovi dragi, naravoslovni znamenitosti Trnovskega gozda. Smrekova draga je pod Malim Golakom ležeča 200 metrov globoka  kraška kotanja. V njej vladajo posebne razmere – ozračje je mirno, zračna vlaga višja, temperatura se z globino niža, zato sneg obleži pozno v pomlad. Temperaturnemu obratu sledi vegetacijski, zato raste najvišje bukov gozd, pod njim bukovo-jelov, sledi čist smrekov gozd, na dnu pa se razrašča rušje. Na skalovju ob cesti nad Smrekovo drago je našel ugodne razmere kranjski jeglič, ki je obilno cvetel. Tudi skale niso kar tako, zgrajene iz školjčnih lupin pričajo o nekdanjih morjih triasa, v katerih je nastal apnenec tega dela Trnovske planote.

Po gozdni cesti smo pohiteli do gozdarske Anine koče, od koder nas je avtobus preko Male Lazne odpeljal na Predmejo. Na Robu Gore, pri spomeniku Materi Gori smo se ustavili zaradi razgleda, nato pa odhiteli na izletniško kmetijo Pr'Žipani, kjer so nas že čakali z joto.

Besedilo: Sonja Zalar Bizjak

Fotografije: Viktor Repnik

Zemljevid: Srečko Kenk

19.05.2011
Zimzelenčki na Mrzli vrh in Sivko

Lep in topel  majski dan je kar 41 Zimzelenčkov izkoristilo za  druženje in raziskovanje še enega delčka lepe naše dežele.

Mrzli vrh nad Žirmi je kopasti vrh (987 m)  zahodno od Žirov. Vrh je gol, zato nas v različnih letnih časih prijetno preseneča: konec marca zacveti milijone drobnih vijoličastih cvetov pomladanskega žafrana, v maju ozeleni trava in zacveti regrat, da je vse zlatorumeno… še pravi čas, kajti malo kasneje bo živina popasla to razkošje pomladi.

Iz Žirov smo se napotili proti cerkvi sv. Ane, od koder je že lep pogled na kraj  Ledinica in Žiri.

Tu smo se razdelili v dve skupini: Milanova skupina je imela cilj Mrzli vrh in Sivko (1008 m), druga skupina pa Mrzli vrh.

Vsi smo pričakovali, kako radovedno nas bodo sicer iz velike obore ogledovali damjaki, a so se poskrili v senco. Tudi nam je prijala senčna, a kar strma pot po grebenu proti vrhu. Vmes smo si privoščili krajši počitek in kmalu se je svet odprl proti škofjeloškemu hribovju z očakom Blegošem. Še nekaj minut in že smo bili na planem med rumenimi travniki na Mrzlem vrhu. Krenili smo do kmetije Kosmač, po domače pri Vodičarju, kjer hranijo žig. Prijazna gospodinja nas je postregla še z domačim borovničevcem, nato smo se povzpeli  prav na vrh, kjer smo se pridružili  našim, ki so prišli s Sivke. Razgledali smo se naokoli, še posebno na Žiri, ki ležijo globoko spodaj pod vrhom.

 Vsem je teknila malica iz nahrbtnika, nato smo se spet razdelili. Eni so se vračali mimo »slavne kmetije« v Breznico in v Žiri, drugi pa v Ledinico in Žiri.

Ob srkanju osvežilne pijače smo si izmenjali vtise s poti: »Vsi zadovoljni, vsi srečni in vsak je bil zase zmagovalec!«

Zapis: E. Brelih   Foto: J. Miklavčič, V Nikolić

06.05.2011
Sončki na Špičastem vrhu

V imenskem kazalu Atlasa Slovenije je kar deset Špičastih vrhov, zato je potrebno pojasniti, kateri Špičasti vrh smo Sončki obiskali prvi torek v maju.  »Naš« Špičasti vrh je s 1127 metri nadmorske višine najbolj izstopajoča vzpetina vzhodnega dela Trnovskega gozda nad Zadlogom blizu Črnega Vrha. Na njegovem vrhu se nad krošnje dreves dviguje razgledni stolp, ki omogoča enkraten razgled na valujoče zelenje bližnjih gozdov, na Zadloško ravan v vznožju in na mnoge bližnje in daljne gore. 

Lansko leto smo se zaradi nizke oblačnosti obisku Špičastega vrha odpovedali v upanju, da bo letos lepše vreme. In želja se nam je uresničila. Iz sivega jutra se je rodil bleščeč majski dan. Pohod smo pričeli v Podtisovem Vrhu, v severozahodnem delu Zadloga,  kjer na samem stoji preko dvesto let stara Tomincova hiša. Zaradi svoje dobro ohranjene arhitekture je spomeniško zavarovana stavba 1. kategorije, zato smo pohod pričeli pri njej. Malo naprej smo šli mimo tristoletne Lampetove domačije, kjer je bil rojen modroslovec dr. Frančišek Lampe. Kljub samoti in oddaljenosti  so na trdni kmetiji vedno skrbeli za izobrazbo svojih sinov. Na dan, ko je izbruhnila prva svetovna vojna, je en izmed sinov pel prvo mašo. Po maši je bila objavljena mobilizacija in možje so odšli svoji usodi naproti. V spomin na ta usodni dan spominja kapelica na robu planote, kjer se ravni svet Zadloga  preveša v dolino Belce. 

Nas pa je vleklo v breg.  Mimo samotnih domačij Male gore smo se povzpeli do kapelice ob cesti iz Zadloga  proti Primorski, kjer smo skrenili levo v svet Mrzlega Loga. V globoki kraški kotanji sredi gozdov stoji samotna domačija Kalar, zapuščena pred desetletji. Hlev je že davno brez strehe, tudi en del hiše je že podrt. Le sveže ozelenela trava je bila dokaz, da sem še prihajajo kosit in  ohranjajo kraškega kamenja trudoma očiščene travnike okoli kmetije. Na drugi strani kotanje smo se vrnili na njen rob in nad seboj že zagledali naš cilj, stolp na Špičastem vrhu. Po gozdnih poteh smo se z zahoda povzpeli na njegov greben, kjer so cveteli zadnji petelinčki, čemaž pa se je pripravljal k cvetenju.  Gozd sta z vijoličnimi cvetovi poživljali trpežna srebrenka in žlezasta konopnica, praproti so razvijale svoje zavite liste, tudi zelena čmerika je že razprla prve cvetove.

Na stolpu se je razvnela debata o tem, kaj vse se vidi. Tisti z ostrim vidom so videli celo  kupolo radarja na Ljubljanskem vrhu. Vendar dolgo nismo vztrajali, hladen vzhodnik je vlekel čez greben in hladil razgrete hrbte.  Mimo novih hiš nekdanje kmetije Na Kobilici smo se spustili do Zgornjega Žgavca, kjer smo posedeli v suhi travi, nato pa ni bilo več daleč do ceste Črni Vrh-Ajdovščina, kjer nas je pri Cencu čakal avtobus.

Besedilo: Sonja Zalar Bizjak

Fotografije: Sonja Repnik in Tatjana Rodošek

Zemljevid: Srečko Kenk

21.04.2011
Sončki na Mrzlem vrhu

V lepem, vendar mrzlem jutru – bilo je le nekaj stopinj nad ničlo, smo se Sončki odpeljali proti Žirem. V Račevi se je trava ob cesti svetlika, mi pa smo ugibali, ali zaradi jutranje rose ali jo je pobelila slana. Bila je slana!

Po poti mimo romarske cerkvice Sv. Ane in mimo ograde z jeleni, ki so se nam najprej skrili, potem pa radovedno kukali izza vzpetine, smo bili še toplo oblečeni. Pred vzponom na greben Ledinskega griča so se naša topla oblačila že preselila v nahrbtnike. Najprej skozi smrekov, potem pa skozi nežno zelen bukov gozd, se je steza spreminjala iz dokaj strme v položno. Nekaj krajših postankov, malica in že smo zagledali pred seboj kmetijo Belin in Mrzli vrh. Namesto travnikov, prekritih z žafranom – letos je cvetel zaradi toplega vremena prej kot običajno, je bil vrh prekrit z regratom.

S pomočjo našega Vojkota, ki pozna imena vseh gričev, hribov, vrhov in dolin, smo spoznali bližnjo in daljno okolico. Časa smo imeli dovolj, na Mrzlem vrhu je bilo prijetno toplo, zato se nam v dolino ni mudilo.

Vračali smo se čez travnike, mimo cvetočih češenj in hrušk, do »kmetije slavnih«  pri Cornu. Po krajšem ogledu smo nadaljevali naš pohod proti vasici Breznica. Pot vodi ob mejnih kamnih iz leta 1920, ko je tukaj potekala rapalska meja. Iz Breznice je sledil le še spust v Žiri, kjer smo ob kavi, pivu in sladoledu na sončku počakali naš avtobus.

Besedilo: Sonja Repnik,

fotografije: Viktor Repnik,

zemljevid: Srečo Kenk

16.04.2011
Zimzelenčki na Lipniku in Kavčiču iz Zazida

Prvi pomladanski dnevi so prijetni in pravšnji za obiske primorske pokrajine. Raziskovanje hribov jugovzhodno (v dinarski smeri) od Slavnika je primerno, ko še ni prevroče. Kojnik, Golič, Lipnik in Kavčič so goličave, velika prostranstva, ki v lepem vremenu vabijo, da ne spustiš nobenega. Toda nikar v megli ali hudi burji!

Obiskati Lipnik (804 m) in Kavčič (883 m) iz Zazida pa je kar velik organizacijski zalogaj za tako veliko skupino, kot smo (52), kajti skozi  vasici Podpeč in Zazid lahko pelje le 20 sedežni avtobus.

Tako smo se s tremi malimi avtobusi odpeljali skozi naselje Podpeč, ki je stisnjeno pod stenami kraškega roba. Nekateri so ugotavljali, da tako pod skalami  ne bi za nič na svetu živeli!

Podobno smo doživljali skozi naselje Zazid, a srečno prispeli do parkirišča.

Razgledali smo se po naselju, ki je zanimivo po starih kmečkih hišah, zidanih v istrsko-kraškem slogu. Uličice so zelo ozke, hiše so druga do druge. Naselje je znano že iz 10. stoletja z imenom Xaxid in je bilo obdano z obzidjem. Ima več izvirov vode, kar je tu pravo bogastvo. Revščino so si včasih blažili s »ćuhanjem ćepina«, to je s kuhanjem brinovega žganja in brinovega olja. Za 1 l brinovega žganja je potrebno kar 10 do 15 kg brinovih jagod. Predstavljajte si to garaško delo! Danes je več hiš praznih.

Polni novih spoznanj smo se  začeli vzpenjati proti opuščeni železniški postaji Zazid.

Sproti smo ugotavljali pestrost  pokrajine z razgibanim površjem, ki je posledica različne kamninske zgradbe.

Tu se namreč izmenjujeta za vodo neodporen in neprepusten fliš (staro domače ime sovdan) ter trdnejši apnenec. Flišne doline so razrezane z grapami, dolinami, vmes so slemena… Na stiku obeh pa je oster rob, imenovan kraški rob. Kraški rob je pokrajina, ki se s strmim, tektonsko večkrat pretrganim robom prevesi v flišno pokrajino.

Kmalu smo bili na prvi razgledni točki (na katero opozarja peterokraka zvezda!) in predstava o Rakitovški vali – dolini  -  je postala drugačna.

Tudi prve cvetice so se pokazale: bele narcise, gorski kosmatinci, zelenje potonk, avstrijski gadnjak, posamezne gorske logarice…, v daljavi pa se je oglašala kukavica.

En del naših pohodnikov z Milanom in Sonjo  se nam je počasi oddaljeval, ker so imeli v načrtu tudi Kavčič, zato so spešili korak.

Kmalu smo bili na obsežnem travniku, od koder se je prikazal tudi naš cilj, Lipnik.

Nekateri so kar zavzdihnili:

»Kako bomo pa prišli čez te ostre skalne robove? Ojoj, čaka nas še zelo naporna pot!«

Po  slabih dveh urah smo se že veselo razgledovali z vrha po širnem Jadranskem morju,  po Slavniškem pogorju, Trnovskem gozdu, Učki,  Trstu….Prav pod nami je bil Zazid.

»Kako daleč se vidi, pa tako malo napora je bilo treba!«

Naše veselje je bilo še večje, saj smo ves čas poslušali žvrgolenje škrjančkov.

Tam v daljavi, proti Kavčiču smo opazili kolono premikajočih pisanih barv…, saj to so naši,  pa že čisto pri vrhu so…

Zaradi kar močnega sonca smo se pomaknili po robu v senco pod mogočne borovce in si privoščili izdatno malico ter počitek.

Ko smo opazili naše na Lipniku, smo krenili dalje in se  spuščali proti mulatieri, ki varno prečka strmi kraški rob, saj smo vedeli, da bodo kmalu za nami.

Nekateri so bili spet zaskrbljeni, kako bomo prišli čez tako ostre skalne ovire, a so ugotovili, da so poti zelo lepo speljane. Te poti so namreč včasih služile za spravilo sena v dolino.

Odločili smo se, da se bomo vračali preko Rakitovca v Movraž in preko Gračišča proti domu. Tako smo lahko videli še obsežno Movraško valo (strukturno dolino, ki je nastala zaradi razlike med menjajočimi se plastmi apnenca in fliša).

Tisti, ki so šli z Milanom in Sonjo še na Kavčič, so bili zelo, zelo  zadovoljni, mi pa še bolj.

Zapis: E. Brelih

Foto: J. Cerk, M. Jerman, V. Nikolić

09.04.2011
Vrhniški planinci in Sončki na Šebreljski planoti

So kraji, ki neustavljivo vabijo k obisku in zgodilo se je, da sta kar dve skupini vrhniških planincev v toku treh dni obiskali jamo Divje babe v pobočju Šebreljske planote.

Divje babe so širši javnosti postale znane po letu 1995, ko je bila v jami odkrita  koščena piščal. Danes velja v svetu za najstarejše glasbilo. Pred 45 000  leti jo je izdelal neandertalec, ki je v jami občasno iskal zavetje in si je ob ognjišču, kjer je bila najdena, krajšal čas s piskanjem nanjo. Poleg piščalke je bilo v  starejših usedlinah jamskega dna najdenega tudi precej kamnitega orodja neandertalcev, v mlajših plasteh pa sodobnejših kromanjoncev, naših prednikov. Jama je bila v času ledene dobe prezimovališče in kotišče jamskih medvedov, kar dokazuje veliko število najdenih kosti in zob.

V soboto se je iz Reke, naselja ob Idrijci na Šebreljsko planoto odpravila skupina planincev pod vodstvom Romana Novaka, v torek so jim po isti poti sledili Sončki. Pobočja pod robom planote so strma, steza se na ozkem grebenu pridruži vojaški poti iz prve vojne, drzno speljani pod skalovjem nad grapo Sevnice. Kdor ni poznal idrijsko-cerkljanskega sveta je bil nemalo presenečen, ko smo na vrhu pobočja nad temačno grapo stopili v drug svet, na s soncem obsijano Šebreljsko planoto. Na njenem severnem robu, visoko nad doline Idrijce, stoji cerkev Sv. Ivana. Tod je čudovit razgled na Kojco, Porezen in Spodnje Bohinjske gore. V torek zjutraj so bili  vrhovi sveže zasneženi, zrak pa prijetno svež.

Divje babe ležijo v pobočju pod cerkvijo, do koder vodi strma, vendar dobro zavarovana pot. Obe skupini je na ogled jame popeljal  domačin Štefan Lapajne, ki zna povedati veliko zanimivega. Med ogledom jame smo se čudili, koliko je še neodkopanega grušča iz katerega so štrlele fosilne kosti živali. V pobočju sta pravzaprav dve jami, nižje ležeča Divje babe 1, kjer je bila najdena piščal in višje ležeča jama Divje babe 2, ki smo jo tudi obiskali.

Obisk znamenitega arheološkega nahajališča je bil skupen obema skupinama planincev, potem pa smo ubrali vsak svojo pot. Roman je popeljal svojo skupino skozi vas Šebrelje v dolino Sevnice in na Jagršče, od tam pa v Stražo v dolini Idrijce. Sončki smo šli na jug. Avtobus nas je zapeljal do lovskega doma, od koder smo nadaljevali peš. Prečkali smo Jerebovo grapo in se mimo kmetije v Dolini povzpeli na greben in po vrhu nadaljevali do najvišjega dela planote, na travnat 1079 metrov visok Vrhovec. Tu smo uživali v razgledu na vse strani, dokler nas mrzel vzhodnik ni pregnal z vrha. Čakal nas je le še spust na Oblakov vrh, sedlo med dolinama Kanomlje in Hotenje, kamor je po nas prišel avtobus.

Besedilo: Sonja Zalar Bizjak

Fotografije: Sonja Repnik in Jože Rus

Zemljevida: Srečko Kenk

24.03.2011
Zimzelenčki v Glinščici

Toliko je napisanega o Glinščici, o njeni zgodovini, ki sega daleč nazaj v prazgodovinske čase, o rimskem obdobju, trgovskih poteh, njenih mlinih, božji poti, železnici in plezalni šoli, da človeka dobesedno vabi v svoje osrčje. Še bolj so podkrepili željo Zimzelenčkov po obisku tega bisera v zaledju Doline, Milj in Trsta dosedanji obiski drugih planinskih skupin Planinskega društva Vrhnika.

Ravno te dni je minevalo 30 let od prvega organiziranega pohoda v dolino Glinščice, ko je po dolgem času prvič zaplapolala slovenska trobojnica na italijanskih tleh in dala vsemu svetu vedeti: tu živi slovenski živelj in ne maramo nobenih mej.

Dolga pot je bila pred nami, a razigranost vseh že na začetku poti v Pesku je dala slutiti, da si bomo še dodatno obogatili znanja o naši slovenski zemlji, pa naj bo tostran ali onstran bivše meje. Rahel spust skozi gozd, kjer v obilni meri domujejo divji prašiči, nas je kmalu pripeljal v vasico Draga in že je sledil eden od redkih vzponov na rob nad Steno in s ptičje perspektive smo vse do vasi Jezero občudovali kanjon te reke, ki ima svoje povirje pod Slavnikom, izvira pa v Klancu.

Od tu dalje pa je šlo razpoloženje samo navzgor pot pa najprej navzdol mimo dveh razglednikov, da smo lahko zajeli sapo ob vseh lepotah, ki nam jo nudi dolina Glinščice in že smo bili na najnižji točki v Boljuncu oziroma njegovem zgornjem delu z imenom Zgornji konec. Seznanili smo se s posebnostjo te vasi, ki je bogatim Tržačanom ponujala svoje storitve vse do leta 1970, tu so bile namreč doma perice.

Potem pa je sledila samo še pot navzgor mimo rimskega vodovoda, meandrov reke s tolmuni polnimi vode, mimo cerkvice Marije na pečeh, petdesetmetrskega slapa, vse do razvalin mlinov in bivšega mejnega prehoda v vasici Botač.

Lepote nam niso več jemale sape, zato pa vzpon na železniško progo in po njej smo se skozi dva tunela vrnili v vas Draga, kjer nas je počakal avtobus. Zadnji del poti je minil v taki razigranosti, da je bila kar na mestu pripomba ene od planink: »Počutila sem se kot na maturantskem izletu, pa še pot je bila lahka.«. Če ti to reče 75 – letnica, ki je prehodila nekajurno in nekajkilometrsko pot bo več kot držalo.

Besedilo: Milan Jerman

Fotografije: Janez Cerk, Joža Miklavčič, Vlado Nikolić

17.03.2011
Sončki v Čičariji

V Čičarijo bi morali že pred enim mesecem, vendar nam je takrat dež pohod preprečil. Tokrat je bila vremenska napoved malce boljša, s seboj pa smo kljub temu vzeli dežnike, pelerine in nepremočljive zaščitne »srajčke« za nahrbtnike, z željo, da pridemo do cilja suhi.

S primorske avtoceste smo v Kozini zavili proti Reki, se v Obrovu usmerili proti vasi Golac in izstopili na 760 m visokem prelazu Velika vrata. Siv dan nam je že takoj po izstopu iz avtobusa polepšala Bernardina popotnica – ocvirkova potica in krhki flancati, ki so se kar stopili v ustih. V torek to niso bile  edine dobrote,  z njimi so nas kasneje razvajali naši slavljenci: Ivanka, Nada, Vera in Srečo.

Čičarija je kraški svet, ki je delno poraščen s travo in grmičevjem, predvsem brinjem in posut s kamni iz apnenca (Mala Pleševica, Žabnik ali Ostrič). Na Razsušici ali Glavočarki do vrha sega bukov gozd, na razgledniku Medvižica pa iznad bukovega gozda štrli le mogočen skalnati vrh. Čeprav je tukaj veliko padavin, zaradi kraške sestave tal, hitro poniknejo, zato je vode vedno primanjkovalo in še danes v nekaterih hišah uporabljajo kapnico. Pokrajina je ena najskromnejših v Sloveniji. Čiči so se preživljali predvsem s pridelavo krompirja in fižola, s prodajo oglja, apna in brinjevca ter z ovčerejo. Delo so že od nekdaj iskali od Reke do Pule in do Trsta. Danes je precej hiš zapuščenih, čiške vasi pa imajo čedalje manj prebivalcev.

Po stezi proti Mali Pleševici smo šli mimo opuščenega vodovoda, zgrajenega v času, ko so tukaj gospodarili Italijani. Na Razsušici (1083 m), najvišjem vrhu Čičarije – po njej poteka meja s Hrvaško, je vpisna knjiga in manjši betonski steber, ki spominja na v I. svetovni vojni strmoglavljeno avstrijsko letalo, ki je prevažalo pošto iz Pule na Dunaj. Z zadnjega vrha, Žabnika, kjer nas je pošteno prepihalo, smo se spustili v zaselek Zagrad, kjer nas je čakal avtobus.

Avtobus nas je zapeljal do turistične kmetije »Pri Cepčovih« v Golac na golaž in njoke po taščinem receptu. Ker Sončki nismo uspeli vseh odličnih sladic pospraviti med pohodom, smo se z njimi posladkali  še pred odhodom domov. Čeprav dan ni bil idealen za pohod, bilo je malo dežja, nekaj vetra, razgleda pa sploh ni bilo, smo se veseli, ker smo spoznali še delček naše lepe pokrajine, prešerne volje vrnili na Vrhniko.

Besedilo:     Sonja Repnik

Fotografije: Viktor Repnik in Danica Kos

Zemljevid:  Srečo Kenk

11.03.2011
Zimzelenčki na pustni osmi marec preko Primoža in Šilentabora v Narin

»Zimzelenčki si zbirajo same čudne poti,  z zanimivimi imeni,« boste rekli, zato najprej, kje je to.

Pokrajina od Postojne dalje  proti jugu vse do Šembij imenujemo Zgornja Pivka ali kar Pivško.

Pivško je izredno zanimivo območje, saj je polno različnih znamenitosti. Reka Pivka je že taka, potem Pivška jezera, ki jih je ob največjih nalivih kar 17, seveda pa je to izredno zgodovinsko bogato ozemlje.

Po Pivškem so tekle meje že med Iliri in Rimljani, med obema rimskima cesarstvoma in Rapalska meja. Izkopanine in najdbe pa kažejo, da je bil človek  tu prisoten že pred 100 000 leti (neandertalec, prazgodovinska gradišča…).

Vse to in še marsikaj nas je napeljalo, da smo se odpravili na krasen sončen dan s Pivke na Primož (718 m), ki je dobil ime po cerkvici, ki je nekoč  stala prav na vrhu.

Z velikim zanimanjem smo si ogledali dobro ohranjene utrdbe Alpskega zidu (Valla alpina), ki jih je gradila Kraljevina Italija med obema svetovnima vojnama.  To je bil velikanski finančni in organizacijski zalogaj (vodni rezervoarji, prezračevalne naprave, razsvetljava, skladišča, bivalni prostori, utrdba s fotofoniko…), kot protiutež Rupnikovi liniji, ki jo je gradila Kraljevina  Srbov, Hrvatov in Slovencev…Še dobro, da nobena linija ni nikoli služila svojemu namenu!

S Primoža smo opazovali naslednji greben, greben Šilen tabora, na katerega so v svoje utrdbe pošiljali sporočila in tja smo bili namenjeni.

Greben Šilen tabora (tudi vasica nosi enako ime, samo piše se skupaj Šilentabor), je eden naših najznačilnejših narivov s položnim pobočjem na vzhodni, pivški  strani in strmimi, prepadnimi stenami na zahodni košanski strani. Narivanje je posebna oblika premeščanja kamnin ob tektonskih premikih, pri katerih pridejo starejše kamnine na vrh, mlajše pa so spodaj.

Poiskali smo ostanke mogočnega gradu Raunachov, kjer je imelo v času turških vpadov kar 13 bližnjih vasi v 50 kaščah pravico skrivati stvari pred Turki.

Uživali smo v razgledih na Snežniško pogorje, pa zadnje čase razvpito Volovjo reber, Pivško kotlino in seveda v prepade globoko spodaj, kjer sta vasici Šmihel in Narin.

»V Narin se bomo spustili, toda kje in kako?« so spraševali pohodniki, polni lepih vtisov.

»Še nekaj časa bomo hodili po grebenu, da se bomo nagledali zasneženega in od sonca obsijanega Snežnika, ki je bil prav blizu…in dobili občutek grebena…«

Mimo cerkvice sv. Martina, bogate s freskami iz 15. stoletja, smo nadaljevali proti Gradišču, a jo kmalu ubrali na zahodno stran grebena proti Narinu.

Še prej se nam je zasvetil ohranjen stolp gradu Kalc, v katerem je ustvarjal Miroslav Vilhar, tudi tiste ponarodele Po jezeru bliz Triglava, Zagorski zvonovi, Lipa zelenela je…

Narin je idilična vasica s prijaznimi ljudmi. Tudi Andrejevi so nas že čakali. To je turistična kmetija s pridihom po ohranjanju tradicije.

Ker je bil pust, smo kmalu imeli v sobi čarovnico, ptička, navihano rdečelasko, srednjeveškega urejevalca prometa,  rdečih noskov, fatimo in navihanega  zelo starega  frajerja, ki je pri svojih več kot 80 še kar osvajal in osvajal vse po vrsti… Do solz smo se nasmejali in se zabavali , tudi ob veliki dozi različnega peciva, ki ga je pripravila gospodinja.

»Nekaj za pusta, nekaj za osmi marec, pa še za mučenike,« je razložila prijazno.  Pohodniki so dobili nalogo, da razdelijo tudi skromna darilca in čestitajo za dan žena.

Da pa ne bi bili pohodniki prikrajšani, so maškare podelile  darilca tudi njim.

Z velikim veseljem pa je prevzela bogat spomladanski šopek iz domačih lazov organizatorka pohodov. Hvala za krasno idejo in realizacijo.

Še obvezna kavica in odhod proti domu.

»Čudnega«, a poučnega, nadvse zabavnega in pohodniškega torka zlepa ne bomo pozabili.

Zapis: E: Brelih

Foto: J. Miklavčič
03.03.2011
Sončki v dolini Glinščice

Dolina Glinščice je zelo priljubljen cilj slovenskih planincev pozimi, ko se ognejo zimskim razmeram v notranjosti Slovenije. Tudi Sončki smo tako razmišljali, pa prišli z dežja pod kap. Prvega marca seveda nismo imeli snega, ampak burjo. Tako pravo, pošteno, ki ji vremenarji  pravijo močna burja. Glede na vremensko napoved smo bili nanjo pripravljeni in bila je za vse nas pravo doživetje.

Mnogi Sončki še niso bili v tej izredni dolini v bližini Trsta in jih je s svojim gorskim videzom presenetila. Na pot v dolino smo krenili v vasici Jezero in se v zavetju Stene spustili navzdol. Najprej do trase nekdanje železnice, ki je od leta 1887 do konca druge svetovne vojne povezovala Trst z Istro. Mimo nekdanje železniške postaje Botač smo šli do tunela, kjer so se ob njegovi gradnji udrla tla - strop nad kraškim breznom in so trije delavci strmoglavili vanj. Pogledali smo delno zazidane stene brezna in se vrnili nazaj do steze, po kateri smo se spustili v Botač. To je majhen zaselek tik ob državni meji, kjer na nekdanjo, zelo zastraženo mejo med Jugoslavijo in Italijo spominja prazna stavba obmejne stražarnice. Botač je danes napol zapuščen, stoletja pa je skozenj šel skoraj ves promet med Trstom in notranjostjo Slovenije, kajti dolina Glinščice je naravni prehod preko Kraškega roba. Voda Glinščice je nekoč gnala številne mline. Poleg žita so mleli tudi začimbe, ki so jih v Trst dovažale ladje. Do danes je ostalo od mlinov  le nekaj razvalin ob strugi, ostalo je uničila voda in zob časa.

V zgornjem delu doline smo bili kar na varnem pred burjo, ko pa smo prečkali skalni prag, mejo med flišem in apnencem pri slapu, je burja pridobila zagon. Sunki vetra so dvigovali vodo iz slapa  in jo kot oblake pršca nosili po zraku. Veličasten prizor, da smo kar strmeli. Kljub bučanju burje smo se vsi odločili za kratek vzpon do cerkvice Sv. Marije na Pečeh, ki je postavljena na spodnjem delu skalnatega grebena.  Tu je burja šele pokazala svojo moč, saj nas je kar porinila ob cerkveni steni, da smo hitro poiskali zavetje v loži pred vhodom. Pri tem sta odfrčali z glav dve kapi, ena se je ujela v veje, drugo pa je veter  odnesel s seboj. V načrtu pohoda smo imeli vzpon do spomenika Emiliu Comiciju na vrhu grebena, pa smo si bili edini, da bi bilo to ob močnih sunkih burje smrtno nevarno.

Hitro smo se spustili po romarski poti  navzdol in nadaljevali pot nad strugo Glinščice. Kmalu smo opazili ostanke kanala starorimskega vodovoda, ki je od 1. do 6. stoletja s pitno vodo oskrboval Trst. Tu smo dosegli najnižjo točko, 92 metrov nadmorske višine, prečkali strugo in se usmerili v breg proti zaselku Zabrežec. Od tam ni bilo več daleč do razgledne ploščadi, od koder je lep pogled na dolino. Zaradi izpostavljene lege na robu skalne stene se je v razgledišče zaganjala burja, da nismo dolgo občudovali razgleda. Visoko nad nami je bila še ena podobna ploščad in ko smo v zavetju gozda prišli do nje, se je zgodba ponovila. Divjanje burje se je okrepilo, da nam je jemalo sapo in smo razgledišče hitro zapustili in se zatekli v avtobus.

Že na avtobusu, pa tudi ob kavici in kozarcu pijače v Kozini se je razvnela debata o doživetju, ki je bilo za nami. Vsi so bili mnenja, da je bilo enkratno občutiti silovitost vetra, te neukrotljive naravne sile. Primorci bi se našemu navdušenju samo nasmehnili,  njim je burja tako domača kot nam megla.

Besedilo: Sonja Zalar Bizjak

Zemljevid: Srečko Kenk

Fotografije: Sonja Repnik in Tatjana Rodošek

24.02.2011
Zimzelenčki na pohodu od Štanjela do Branika

Notranjsko so na naš tretji torek v februarju prekrivali sivi oblaki, ki jih je na Primorskem  razpihala šibka burja. Obetano lepše vreme nas je zvabilo na severni rob Krasa, ki se dviguje nad dolino Branice. Pohod smo pričeli v Štanjelu na vzhodu in končali v Braniku na zahodu, vmes pa se povzpeli na vrh Rabotnice, ki je s svojimi skromnimi 430 metri nadmorske višine res nizka, ne skopari pa z razgledom.

Naši pohodi niso samo hoja, smo tudi radovedni in nas marsikaj zanima. Na tokratnem pohodu je bilo veliko tematik, ki smo jim posvetili pozornost. Pohod smo pričeli na železniški postaji Štanjel z avstro-ogrskim tipom postajnega poslopja in muzejsko parno lokomotivo. V dolinici pod železniško postajo smo obiskali avstro-ogrsko vojaško pokopališče iz 1. svetovne vojne, nato pa se povzpeli v zgodovinsko mestece Štanjel, obdano z obrambni stolpi in obzidjem. Z ogledom Ferrarijevega vrta z znamenitim ribnikom smo se  spomnili življenja in dela velikega arhitekta Maksa Fabijanija, ki je dal Štanjelu sedanji izgled. Arhitekturno izročilo Krasa smo doživeli med sprehodom po uličicah Štanjela, posebej še Kraške hiše s kamnitimi žlebovi in vodnjakom.  

Na grajskem dvorišču, kjer so nas visoki zidovi varovali pred burjo, smo imeli malico. Po enajsti uri smo zapustili Štanjel in se odpravili proti zahodu. Hodili smo po poljskih in gozdnih poteh ter šli mimo vasice Lukavec do širokega sedla med Golcem in Rabotnico. Tu se je v nas uprla burja. Ni nas odvrnila od vzpona na travnat vrh Rabotnice, ki ga vedno bolj zarašča grmovje. Nekoč davno je bilo na njem gradišče, danes pa je na vrhu obsežna kamnita groblja. Na hitro smo se razgledali od Sv. Gore do Nanosa, nato pa zapustili vetrovni vrh. Po kraški gmajni, kjer v jeseni vse žari od rujevih grmov, smo se spustili na kolovoz, ki nas je pripeljal do osamljene kmetije Grižnik. Tu smo srečali starega znanca, Grižnikovega Slavkota, ki nas je kot ponavadi pogostil s pijačo. Po gozdni stezici, kjer so nam gozdarji s podiranjem borov zastavili nekaj preprek, smo se spuščali  v dolino. Še pogled na mogočen Rihenberški grad in visok kamnit železniški viadukt in že smo bili v Braniku.

Besedilo: Sonja Zalar Bizjak

Fotografije: Joža Miklavčič in Vlado Nikolić

20.02.2011
Sončki v Idriji in okolici

Načrt za pohod po vrhovih Čičarije v torek, 15. febtuarja, je padel v vodo, ker je vremenska napoved »zagrnila«  zahodno Slovenijo v oblake z dežjem. Načrtovano turo smo preložili na lepše vreme in se odločili, da gremo v Idrijo. Zakaj vendar v Idrijo, saj smo planinska skupina?

Idrija je mesto z izjemno tehniško, kulturno in naravoslovno dediščino, ki je stoletja slovelo kot drugi največji živosrebrni rudnik v svetu. Rudnik ne obratuje več, večina rovov je že zasutih ali potopljenih, del rudnika pa je spremenjen v muzej. Večina naših članov še ni bila v njem, zato je bil ogled idrijskega podzemlja prvi cilj. Pred stavbo Šelstev, kjer je vhod v več kot 500 let star Antonijev rov, smo se razdelili v dve skupini. Tisti, ki so že bili v rudniku, so se odločili za obisk akvarija v bližini, večina pa je po predstavitvi zgodovine Idrije in rudnika v nekdanji prizivnici odšla v podzemlje. Ob razlagi nekdanjega rudarja jim je ura in pol ogleda rudnika hitro minila. Tudi skupina iz akvarija se je pohvalila, da jim je lastnik akvarija povedal veliko zanimivega.

Ko smo bili spet vsi zbrani, nas je Vojko popeljal na ogled nekaterih znamenitosti Idrije. Na Starem placu stoji Magacin, mogočna zgradba, v katerem je bila rudniška žitnica. Spominske   plošče na pročelju so nas opozorile na znamenite naravoslovce, ki so orali ledino slovenskega naravoslovja: zdravnikov in naravoslovcev Scopolija in Hacqueta, zemljemerca in graditelja klavž Mraka, geologa Lipolda in botanikov Hladnika in Freyerja. Pozornost smo namenili tudi sosednji stavbi, ki je najstarejša ohranjena gledališka stavba pri nas,  pa mestni hiši, čipkarski šoli in današnji gimnaziji Jurija Vega, kjer so že leta 1903 poučevali v slovenskem jeziku.  V gradu Gewerkeneegg smo si ogledali le dvorišče, obdano z arkadami, nato pa se ustavili še pred stavbo,  v kateri je v 18. stoletju bival znameniti.Joannes Antonius Scopoli. O svojih odkritjih je v pismih poročal tedaj najpomembnejšemu botaniku v Evropi, Carlu von Linnéju na daljno Švedsko, o čemer priča spominska plošča na hiši.

In že smo hiteli naprej, na ogled znamenite idrijske Kamšti. To je največje ohranjeno vodno kolo v Evropi, ki je 158 let poganjalo črpalke za dviganje vode iz globine 283 metrov. Spotoma smo videli  botanični Scopolijev vrt, ki ga je leta 2004 uredilo idrijsko Muzejsko društvo, kjer pa februarja ni kaj dosti videti. Zadnji cilj našega spoznavanja Idrije so bile Rake, vodni kanal, ki so kar 350 let dovajale vodo na vodna kolesa črpalk, dvigal, žag in velikih kovaških kladiv. Rake so bile zgrajene leta 1604, ko so vodo Idrijce speljali od jezu pri Kobili preko 3600 metrov daleč. Pot ob Rakah je danes priljubljena rekreativna pot Idrijčanov, imenovana Pot idrijskih naravoslovcev. Vodi pod krošnjo največjega slovenskega velikega jesena, skozi preko 200 let star drevored hrasta doba, mimo svežega podora Bernikovega plazu