// Planinsko društvo Vrhnika
Untitled Document
Untitled Document
© 2006 Planinsko društvo Vrhnika. |Izdelava: Mesec.org & PD Vrhnika
Untitled Document
Untitled Document
 
 
  - Veseli triglavci
  - Lintverni
  - Triglavke
  - Vaščani
  - Povžarji
  - Zimzelenčki
  - Cekinčki
  - Sončki
  - Barjani
 
 
 Zgodovina
 Tabori
 Izleti
 Galerija slik
 
 
 
   
  AKTUALNO
   
 
 
26.02.2008
Mladi planinci dva dni na Komni
 V soboto 16. februarja se je začela dvodnevna odprava na Komno, ki jo je organiziral Mladinski odsek Planinskega društva Vrhnika. V petek zvečer še zadnjič poslušamo po poročilih vremenarja Velkavrha, da se popolnoma prepričamo o ugodnih razmerah za obisk gora. In res, pride z novico, ki ne bi mogla biti lepša – sonca kolikor hočeš, vetra nič. Torej tura odobrena. Namreč za zimske vzpone mora biti vreme 100% stabilno, ker tu ni šale. Če se kaj zalomi ob vzponu lahko pride do velikih nevšečnosti, ki pa si jih nihče ne želi. Če ti pa še vreme obrne hrbet so lahko posledice zelo hude.

Devet mladih ljubiteljev gora se zbere pred osnovno šolo Ivana Cankarja ter jo švignemo proti Gorenjski do slapu Savica. Tu si še močno zavežemo pohodne čevlje (beri: močno zategnemo gojzarje), oprtamo nahrbtnike napolnjene z vsem potrebnim za dvodnevno zimsko turo in počasi korak za korakom proti vrhu. Že na samem začetku je pot popolnoma zasnežena vendar shojena tako, da smo bili priča pravim zimskim razmeram. Namreč v dolini ni bilo ne duha ne sluha o kakem snegu. Pot nas vodi skozi gozd in je položna in poteka v serpentinah. V času 1. svetovne vojne je služila kot mulatiera za oskrbovanje bojnih linij. Gole veje na drevesih nam omogočajo boljši razgled, tla pokrita s snegom pa delujejo, kot da bi hodili po beli preprogi. Pod nogami nam je škripal sneg, iz ust pa se nam je kadil bel dim, kar je kazalo na nizke temperature. Višje ko smo bili, debelejša je bila snežna odeja. In to nas je navdajalo z veseljem, saj bomo le tako resnično užili gorsko zimo.

Po dveh urah in pol hoje prispemo do koče. Odidemo na teraso in odložimo nahrbtnike, da si opomorejo naše rame. Ko se zazremo naokoli nam zastane dih. Kot da bi bili nekje drugje in ne na zemlji. Vse skupaj je bilo preveč lepo, skoraj sanjsko. Nad nami nebo brez oblačka, s pogledom v dolino uzremo Bohinjsko jezero z okolico - dolina kot iz pravljice. Vse okoli nas pa sneg, sneg in še enkrat sneg. Le tu in tam kak borovec, ki zmoti nedolžno belino. Vsaka vzpetinica počasi zaobljena zaradi snega in na njej posejani bleščeči snežni kristalčki.

Privoščimo si zasluženo malico ter martinčkanje na terasi. Po daljšem počitku gremo v kočo, kjer nam oskrbnik pokaže, kje so skupna ležišča. Vsak si izbere svoje ležišče in se razgleda po prostoru. Ker je bila koča pred nekaj leti v celoti prenovljena je to sedaj pravi planinski hotel. Ko se uležeš na posteljo se ne bojiš da se bo zdaj, zdaj kaj zlomilo in ko razgrneš rjuho se ne pokadi oblak prahu. Ampak tudi če bi bilo tako ne bi bilo večje panike. Tako je pač v koči in ravno v tem je čar. Lahko bi rekli – važno da je toplo in da se imamo fino. Nato vsak vzame svoj cepin in se odpravimo na najbližjo vzpetinico, kjer smo vodniki prikazali kako se v primeru zdrsa ustavlja s cepinom. Ker pa je bil sneg premehak smo se raje prepustili spuščanju po bregu na vse možne načine. Zvečer nas je čakala topla večerja, za posladek pa še »Kom(n)a palačinke«. Zatem smo se šli družabne igre in po deseti uri spanje (z malo zamude).

Naslednji dan zajtrk, nato proti Koči pod Bogatinom ter še kake pol ure naprej. Tu smo našli brežino, ki je bila primerno zamrznjena da smo se lahko preizkusili v hoji z derezami ter ustavljanjem s cepinom. Na začetku so vsi drseli skoraj do konca brežine vendar z nekaj vaje so mladinci takoj osvojili tehniko ter bili na koncu že uspešnejši. Ob povratku proti koči na Komni smo se ustavili še ob dolgi in strmi brežini, ki je kar klicala k sankanju. Vsak je vzel svojo vrečko ter po riti navzdol. Ko smo drveli proti dolinici se je dvigal sneg pred in za nami. Tako da si se zavedal kje si in ali je s tabo še vse v redu šele, ko si se ustavil na ravnini. Vstal si cel zasnežen, se stresel kot pes, ki pride iz vode ter ponovno na vrh in novi divji vožnji naproti.

In prišel je čas, ko se je bilo treba posloviti od tega čudovitega gorskega sveta ter se vrniti nazaj v dolino. Ob sestopu je bila pot na nekaterih odsekih poledenela tako, da je bila potrebna velika mera previdnosti. Po uri in pol hoje smo bili na točki kjer se je naša hribovska dogodivščina začela (pri slapu Savica). Še vožnja do Vrhnike in s pozdravom – lepo je bilo in čim preje še kakšen tak izlet.

Fotografije si oglejte na strani: KLIK!

Tomaž Stržinar

 
 
 
Untitled Document
 
  Zbiranje predlogov za priznan...
Planina nad Vrhniko
Koča dobila enotno napisno t...
Sončki na Ajdni
Zimzeleni na Črvovem vrhu
Barjani na Krvavcu
Markacisti na poti Star maln ...
Lintverni v Prlekiji

Vse novice
  Pzs.si
Grzs.si
Gore-ljudje.net
Vrhnika.si
Stara Vrhnika.si
Barje.net
Zavod Ivana Cankarja
Zaplana.net
Planinec.si
Hribi.net
  Vreme ARSO
Vreme Vrhnika
Vreme Slovenija
 
  Stolpi na Planini nad Vrhniko skozi čas z gradnjo zadnjega v letu 2008