Untitled Document
Untitled Document
© 2006 Planinsko društvo Vrhnika. |Izdelava: Mesec.org & PD Vrhnika
Untitled Document
Untitled Document
 
 
  - Veseli triglavci
  - Lintverni
  - Triglavke
  - Vašani
  - Povžarji
  - Zimzelenčki
  - Cekinčki
  - Sončki
  - Barjani
 
 
     Zgodovina
     Izleti
     Galerija Lintverni
     Galerija PD
     Aktualno
 
 
17.09.2017
Lintverni na Kamnitem lovcu, 2071 m

V prijetnem sobotnem jutru smo se odpravili proti Zgornjesavski dolini in naprej v Italijo, tokrat v Zahodne Julijce. Parkirali smo ob vznožju znanega smučišča v bližini Trbiža. Z žičnico smo se zapeljali na Sv. Višarje, kjer so se že zbirali romarji iz bližnje in daljne okolice. Naš cilj Kamniti lovec je bil pred nami kot na dlani. Ne preveč oddaljen in na prvi pogled tudi ne preveč zahteven. Morali smo kar pohiteti, saj se je vročina že stopnjevala. Najprej bolj sprehajalna pot, nato pa smo kmalu dosegli skalnato področje. Vzpenjaje je bilo kar zahtevno, k sreči pa ni bilo predolgo. Postopno smo dosegli vrh Kamnitega lovca, ki je bil že “polno zaseden” z obiskovalci. Tokrat smo imeli priložnost, da si ogledamo čudovito panoramo bližnjih vrhov, ki smo jih že osvojili: Montaž in Viš  na zahodu, na jugu naše Julijske Alpe z Mangartom in Jalovcem v ospredju ter Dobrač na severu, pa morda kakšen vrh. Kratek počitek, obvezno fotografiranje ter nato sestop nazaj proti Sv. Višarjam.  Medtem se je nabralo veliko romarjev, ki so že zasedli večino lokalov in uživali v prijetnem dnevu. Ogledali smo si še znamenitosti kraja, ki privablja številne obiskovalce in združuje več narodov. Z žičnico smo se vrnili v dolino in kot že nekajkrat doslej nas je tudi tokrat Dušan povabil na zaključek pohoda v Podkoren. Odlične jedi, ki sta jih pripravila Mojca in Dušan, so nam imenitno teknile. V prijetnem vzdušju smo zapustili Zgornjesavsko dolino in se vrnili domov.

Na pohodu smo sodelovali: Bankir, Cvele, Cvičkar, Ligojn’c, Peter, Povžar, Špik, Špilčk, Stari, Aleš, Dušan in Vezist.

Besedilo:Vezist

Fotografije: Špik, Ligojn’c in Vezist

03.06.2017
Cveletov pohod 2017

Pričujoči tekst bo kot zgodba osvetlil delovanje Lintvernov, kot strukture, ki uspešno in zabavno deluje že več desetletij. Zgodbe so danes pomembne, brez njih na primer ni uspešnega turizma.

Uspešna zgodba je tudi Bloško jezero, ki je danes popolnoma drugačno kot pred leti in turistično zelo zanimivo.

Lintvern Cvičkar je predlagal, da opišem dogajanje na tradicionalnem Cveletovem pohodu. Ta pohod je vsako leto v maju, že več let zapored, torej tradicionalen.

Sreča, da se Cvičkar ni odločil in predlagal opis v verzih, ker je šolsko znanje o jamb-u, trohej-u ali laškem enajstercu že popolnoma izpuhtelo. Zanimivo pa je, da Cvičkar poleg vseh vojaških znanj, ki jih je pridobil v visokih krogih NATO-vih struktur, ni pozabil na prijeme izkušenega šolnika, ki ve da mora dati učencem tudi domačo nalogo – s tem se pridobljeno znanje utrjuje. Ni kaj, naloga mi je bila dodeljena, treba jo je izvesti. Cvičkar meni, da je bolje, da tudi kaj napišem, kot, da samo brskam po čebelah. Dam mu prav!

V nedeljo 21.maja so Lintverni v sestavi: Stari, Cvičkar, Špik, Cvele, Padalc, Peter, Špilčk, Bankir, Vezist in Povžar izvedli tradicionalni Cveletov pohod na Bloke.

Podvig se je pričel ob 7.30 uri izpred Cankarjevega Hrama. Zapletlo se je že tu – manjkal je Lintvern Bankir. Prepričan, da bo obveljala verzija pohoda s Travne Gore je zjutraj veselo grel rjuhe in čakal, da ga poberemo doma na Logu. Toda plan je bil spremenjen – zmagala je odločitev, da krenemo po Krpanovi poti. Bankir se je nato pozanimal in skoraj točno prihrumel v CH, čeprav se mu je  na licu še vedno videl relief blazine, ki jo je grel še pred petimi minutami. To so vrline pravega Lintverna!

Vožnja do Bloškega jezera ni bila ni bila posebno vznemirljiva, presenečenje pa je Bloško jezero, ki kaže popolnoma novo podobo. Široko urejeno parkirišče, krasne zgradbe, leseni pomol na gladino jezera, leseni medved, ki smuča in drugi, k ilovi ribe, Koča nasproti sonca v najlepšem sijaju – pravi Beverly Hills pa so zgradbe nad jezerom.

Logistika Lintvernov na tem pohodu ni bila pretirano močna, večina Lintvernov se je odločila za večurni pohod po Krpanovi poti, torej Lintverni še zelo dobro delujejo in razmišljanja, da bi ekipo pomladili, ne bi padla na plodna  tla. S tem ne bi ničesar pridobili(vsi lahko kvalitetno držimo luč!). Špic pobje in FF oddelek bi bili razred zase, Lintverni ne bi bili homogena struktura. Še vedno je bolje: Lintverni treh brzin, kot pravi Šolnik tudi četrta: Lintverni z reduktorjem in vedno močnejša logistika.

Krenili smo od jezera proti Svetemu Duhu, nato proti Ravniku. To vas so Italijani med drugo svetovno vojno požgali. Takrat je pogorela tudi cerkev. Obnovljena je bila šele 1984. Nižje v vasi stoji vaški vodnjak iz lete 1892, imenovan B'č. Vasi ga je dal postaviti Auersperg – Turjaški v zameno za zemljišča, ki so bila potrebna za novo cesto v Iško. Vodnjak je zelo lep, voda bistra nikoli ne presahne. Iz nje pa se neprestano dvigajo mehurčki, po mnenju Špika  jih tam spodaj nekdo skrivnostno proizvaja. Podobna skrivnost, kot je bila za časa Valvazorja Cerkniško jezero, kjer je nastopal zmaj, Valvazor pa se je s tem razmišljanjem proslavil v britanskih znanstvenih krogih. Odraslih zmajev pa niso nikoli našli (samo človeške ribice).

Za vsak prehojeni kraj je Špik nam pojasnil znamenitosti, Cvele pa naredil kratek premor.

Obsežni vlažni travniki so nedvomno med najlepšimi v Sloveniji. Špik je poznal ime vsake rožice in nam s tem obogatil znanje.  Prepričan sem, da bi Vrhnika brez Špika ostala brez novega stolpa, brez nove koče na Planini – njegova delovna vnema je resnično brezmejna. Še sreča, da se je lotil izgradnje planinskih objektov, ne pa izgradnje novih Kemis–ov. V veliko čast mi je bila pred leti na Špiku  krstiti takega novega Lintverna, zato je bil tudi krst bolj temeljit. Uporabljena vrv je bila dovolj dolga za krepek zamah,  kar pa je Špik dostojanstveno prenesel. Njegov planer je tako poln, da drži izjava njegove žene, da on lažje zdrži pod vodo, kot pa doma.

Zgodba o Krpanu je tu na Blokah še kako živa, detajl, da smo videli klopco, kjer je Krpan prvič doživel mehkobo ženskega oprsja je na Lintverne naredil globok vtis. (Lintvern Goropekar je nekoč izjavil, da morajo Lintverni na pohod za 2 dni stremi nočitvami in to ne v dnevih, ko so planinske koče prazne.)

Na poti nazaj proti Volčju smo prečkali več manjših potočkov, ki izvirajo na neprepustni dolomitni podlagi. Posebnosti Bloščice so nešteti meandri. Ti so se oblikovali zato, ker potok teče po neprepustni in skoraj ravni podlagi z zelo majhnim padcem. Tu so Lintverni želeli prečkati Bloščico in  preko močvirnatega in mehkega terena doseči Volčje. Kako priti preko mosta, če ga pa ni?

Lintvern Padal'c je je imel čudovit preblisk: za 'kišto' piva vse Lintverne prenesem preko struge! Ideje ni bila slaba, predstava, kako se Padal'c vdira v mehko strugo Bloščice, z zavihanimi hlačami in Bankirjem na plečih bi bila zelo zanimiva. Še bolj fascinantno bi bilo, če bi se pohoda udeležil tudi B'čar in bi Padal'c  preko struge zakoračil z 1/8 tone na plečih. Scenarij se ni uresničil, Cvičkar je našel drugo rešitev: preko polomljenih, podrtih borovcev, ki so padli v strugo, se da po kopnem zakoračiti na drugo stran. Dal nam je svetel vzgled in v prepričanju, da je na pontonskem mostu je suh prečkal Bloščico. Sledili so mu ostali Lintverni.

Vezist se je počasi in zadržano lotil prehoda in tudi uspel. Bankir je s previdnostjo in modrostjo bančnega strokovnjaka pričel s prečkanjem, čelo se mu je oznojilo, zaganjal se je malo naprej malo nazaj,  vedno je stopil na pravo nogo, deblo se je upogibalo na koncu je ves vzhičen dohitel Lintverne. Mnenje Starega in Petra, da bi znal biti pohod za Bankirja zahteven je bilo neutemeljeno! Izjavil je, da je zelo vesel takega razgibavanja, da je pridobil nekaj joul-ov dodatne energije in bo sedaj še bolj smelo utiral pot preko barja s svojim štirinožnim prijateljem. (Ta je tudi že v letih, vendar ga nekatere naravne zakonitosti še vedno privlačijo – prilagodil se je svojemu gospodarju.)

Vkorakali smo v Volčje kot osvoboditelji v Ljubljano maja 1945. »Hiša nasprot sonca« je bila pola turistov – to je zgodba o uspehu! Natakarica je prinesla pivo v rdeči in zeleni embalaži – pohod je uspel v celoti.

Na začetku Beverly Hills – a je hiša Cveleta in Nuše. Sprejem gostiteljice je bil čudovit: širok nasmeh Nuše in Joži, ki ji je prišla v pomoč pri pogostitvi Lintvernov. Sledil je aperitiv, nato pa dobrote, ki si jih lahko samo zamisliš. Skrbno integriran, okusen ciganski golaž, solate, ki jim ne vem imena, prvovrstna sladica in jagode. Nuša je res prava mojstrica, ni čudno, da se je Cvele drži kot klop! Kulinarika kot sta jo včasih uprizorila Miro Goričan in pokojni Marjan Čelec na pohodu Vrhnika – Triglav. Bankir je ves vzhičen nad uspehom nazdravljal z gostiteljico Nušo, njun smeh se je razlegal daleč preko jezera, ki se je lesketalo v toplem pomladanskem soncu. Vse je bilo, kot v raju. Celo smreka, tu sredi neokrnjene narave je pokazala začetek medenja. Samo vprašanje časa je kdaj bo čebelarka Nuša ob podpori Zorana sem pripeljala čebele.

Špik nas je kot zadnje pohodnike odpeljal domov. Bankir,  vznesen, vzhičen  in jaz, osončen na sprednjem sedežu sva med vožnjo celo malo zadremala.

Besedilo: Povžar

Foto: Povžar, Vezist in Špik

15.04.2017
Lintverni po »Šentiljski poti«

Lintverni smo se drugi aprilski vikend podali na dvodnevni pohod po Šentiljski poti. Ideja za to zelo znano planinsko pot je na pobudo našega prijatelja Vlada Maherja, sicer upokojenega brigadirja Slovenske vojske, sedaj pa podžupana občine Šentilj v Slovenskih goricah, vzklila že pred nekaj leti. Šentiljska pot, za katero skrbi PD »Paloma« Sladki vrh, poteka ob reki Muri in po šentiljskemu delu Slovenskih goric. Dolga je okoli 56 km, pohod traja približno 17 ur, pelje pa nas po gozdovih, ob reki Muri, med vinogradi, čez travnike in polja ter skozi lepo urejena in dokaj razmetana naselja šentiljske občine. Na poti naletimo  na številne vodnjake, nekatere obnovljene, druge zapuščene –  zato vodnjak najdemo tudi na žigu in znački poti. Lintverni smo v lepem in suhem vremenu prehodili približno dve tretjini poti, večji del pod Vladovim vodstvom, kar je bila velika dodana vrednost našemu pohodu.  Vlado nam je predstavil svojo občino ter številne zanimivosti ob sami poti, med katerimi naj omenimo samo: gradišče in gomilno grobišče na Novinah, energijske vrelce, reko Muro, grad Trate, cerkev Marije Snežne v Zgornji Velki ter številne, lepo obdelane in urejene vinograde z zidanicami. Navdušeni smo bili nad samo reko Muro, nad njenimi brzicami in pokrajino okrog nje, z brodom, ki je v občinski lasti, pa smo se popeljali tudi na avstrijsko stran. Vlado nas je tudi povabil v svojo zidanico, kjer smo lahko poskusili njegovo odlično divjačinsko salamo ter dobro kapljico iz njegove vinske kleti. Med potjo smo imeli priložnost opazovati izdelavo več kot 10 m velike butar'ce, ki so jo na Cvetno nedeljo potem domačini ponesli v cerkev Marije Snežne. Samo cerkev, ki kraljuje nad griči tega dela Slovenskih goric  ter druge zanimivosti Zgornje Velke in bližnje okolice nam je med potjo poleg Vlada  podrobneje in zanimivo predstavil tudi lokalni župnik. Šentiljska pot je sicer dolga, ni pa preveč zahtevna in jo priporočamo tudi drugim vrhniškim planinskim skupinam.

Dvodnevnega pohoda smo se udeležili: Stari, Špilč'k, Duno, B'čar, Pero, Povžar, Bankir, Cvele, Ligojn'c, Grintov'c, Špik in Cvičkar.

Besedilo: Cvičkar

Foto: Ligojn`c in Špik

27.03.2017
Lintverni na Krasu

Tokrat smo se Lintverni podali na Kras. Parkirali smo v naselju Repen (v bližini Repentabra v Italiji). Vreme nam je bilo naklonjeno. Sonce se je sicer sramežljivo skrivalo za oblaki, pa vendarle nam je primorska klima prav prijetno dela. Naš cilj je bila krožna tura od Repna do Zgonika in nato vzpon na Volnik ter povratek v Repen. Pot nas je vodila po kraški planoti skozi prijazne borove gozdičke mimo Repniča do Zgonika. Po krajšem postanku smo nadaljevali proti Volniku - osrednjemu cilju, ki smo ga želeli osvojiti. Po razgibani, v glavnem zarasli kraški planoti smo se vzpenjali proti vrhu. Čeprav nismo izbrali najbližjo smer, ni trajalo predolgo, da smo osvojili 546 m visoki Volnik. Na Volniku nas je presenetila kraška burja, zato smo se hitro spustili nazaj proti Repnu, kjer so nas že čakali preostali Lintverni, ki so osvojili vrh  po nekoliko bližji smeri.

Po kratki vožnji nazaj v Slovenijo smo se najprej ustavili v vasici Kreplje pri Dutovljah, kjer nas je prijatelj - prijazni domačin pričakal s teranom. Skupaj smo osvežili znanje o vseh odličnih lastnostih, ki jih nudi teran, nato pa s kosilom v Dutovljah zaključili naš pohod na Krasu.

Na pohodu smo sodelovali: B'čar, Cvičkar, Grintovec, Peter, Povžar, Stari, Špilčk, Vezist in gost Aleš.

Fotografije smo prispevali B’čar, Grintovec in Vezist

Besedilo pa je dodal Vezist.

14.02.2017
Lintverni na Medvedjem Brdu

Tudi letos smo organizirali pohod v spomin preminulega Lintverna Goropekarja- Aleša Mohorja, tokrat že deveti po vrsti. Najprej smo se poklonili njegovemu spominu, nato pa nadaljevali pot proti Medvedjemu Brdu, cilju današnjega pohoda. Sneg je nekoliko osvežil pokrajino, le megla je kvarila lepši razgled po okoliških gričih. Rahli vzponi in spusti so sledili proti osrednjem delu Medvedjega Brda. Najprej smo se ustavili pri Špilčkovi rojstni hiši. Špilčk nam je predstavil hišo in obudil nekatere spomine na svojo mladost. Nato nam je razkazal bližnjo okolico in kaverno, ki so jo zgradili Italijani ob nekdanji Rapalski meji, ob tem pa nas je tudi pogostil in se izkazal kot pravi domačin. Nadaljevali smo po hribčkih gor in dol ter kmalu smo prispeli na Reber. Prijazni domačin nam je razkazal še eno kaverno. Nekaj prostorov je domiselno urejenih za večnamenske potrebe. Najbrž pa je v kaverni najbolj prijetno v času kakšne hude poletne vročine. Za konec pa smo bili postreženi še z zavitkom in kavico, tako, da smo se odločno povzpeli prav na vrh planote Medvedjega Brda ter zaključili s kosilom pri Tavžentroži.

Na pohodu smo sodelovali Betajnov'c B'čar, Cvičkar, Cvele, Duno, Grintov´c, Peter, Stari, Špik, Špilčk in Vezist.

Fotografije: Špik in Vezist

Besedilo: Vezist

12.01.2017
Lintverni s Črnega vrha na Blegoš

Lintverni se vsako leto na prvo nedeljo v januarju podamo nekam v bližino Dražgoš, kjer poteka tradicionalna spominska slovesnost, ki spominja na bitko med 9. in 11. januarjem 1942 v vasi Dražgoše. Do sedaj smo ubrali že mnogo poti, ki so se začele na različnih koncih okolice Dražgoš, končale pa v samih Dražgošah.

Sem ter tja pa obiščemo kakšen vrh v bližnji ali daljni okolici Dražgoš. Letos smo imeli v mislih vzpon na Porezen ali pot s Črnega vrha nad Cerknim do Blegoša. Izvedbo prve ideje nam je preprečil popolnoma zaledenel klanec, ki nam ga z vozilom našega sponzorja ni uspelo premagati. Puške nismo vrgli v koruzo in odpeljali smo se na Tuškov grič in od tam zastavili našo pot, Črnemu vrhu naproti.

Zagrizli smo v breg, nekajkrat prečili lepo urejene proge tega primorskega smučišča, se s toplim čajem okrepčali v Alpski perli, uživali v prelepih pogledih na naše Julijce, z očakom na čelu, in se kmalu napotili, malo gori, malo doli, po mehkih planinskih stezicah do Koče pod Blegošem. Tu smo počakali našo vrlo »logistiko«, ki nam je prišla naproti iz Črnega kala.

Po skupinskem slikanju se nas je četverica podala na vrh Blegoša, kjer smo ujeli še nekaj lepih sončnih trenutkov s pogledi na lepoto naših gora in že smo morali v dolino. Za spust smo si izbrali direktno pot, ki se začne strmo spuščati skozi gozd. Pot nas je pripeljala mimo starega vojaškega bunkerja in kmalu za tem smo že prispeli do Črnega kala, kjer so nas že čakali »logisti«.

Sledil je še »najlepši« trenutek naše poti, obvezno kosilo v nam že dobro znani Gostilni Blegoš v Javorju, ki nam jo je  dobro leto nazaj priporočil naš Pastir.

Pohoda smo se udeležili: B`čar, Bankir, Betajnov`c, Duna, Povžar, Špilčk in Špik.

Besedilo in foto: Špik

31.12.2016
Lintverni ob zaključku leta 2016

Letošnji prednovoletni pohod smo zaključili v Zavetišču na Planini. Druženje v stari koči je bilo letos zadnjič, saj, kot je zatrdil Špik, bomo v naslednjem decembru že imeli na voljo novo kočo. Skoraj nihče ni manjkal, ob dobri hrani in kapljici smo pokramljali in obujali prijetne spomine na letošnje pohode.

Uvodoma je bil tradicionalni pohod v Dražgoše, ki pa smo ga letos nekoliko spremenili in se povzpeli na vetrovni in megleni Blegoš.

Vsakoletni pohod v spomin preminulih Lintvernov smo tokrat izvedli na Lavrovec in Goli vrh. Na Golem vrhu smo si ogledali utrdbo Rupnikove linije. Zelo zanimiva tura, obnovljena in urejena utrdba pa je vsekakor vredna ogleda.

Cveletov pohod se je začel v Loški dolini in kot običajno zaključil pri Cveletovih ob Bloškem jezeru.

Še nekaj ambicioznih ciljev smo imeli v načrtu do konca leto. Vzpon na Zadnjiški Ozebnik je bil ogrevanje za naslednji vzpon na Viš, ki se je zgodil v avgusta. Z osvojitvijo Viša smo Lintverni zaokrožili tihe želje pokojnega Lintverna Aleša Goropekarja, saj smo v obdobju nekaj let preplezali Plemenice, ter poleg večkratnih vzponov na Triglav osvojili še dominantne vrhove Julijcev kot so Mangart, Škrlatica, Montaž in že omenjeni Viš.

Koncem avgusta je sledilo večdnevno planinarjenje v Italijanskih Dolomitih. Obhodili smo znano gorsko skupino Tree Cime (cca 2400 m) zatem osvojili vrh Sassongher (2665 m) nato pa se povzpeli še na vrh Piz Boe (3152 m), ki je za večino Lintvernov pomenil tudi najvišji osvojeni vrh doslej. Ob spoznavanju znamenitih turističnih centrov na Južnem Tirolskem, smo se za zaključek povzpeli še na planoto Kronplatz (2275 m).

Tudi tradicionalno Martinovanje smo ponovno izvedli skupaj s prijatelji z Dolenjske.

V načrtih za vnaprej nismo govorili, vendar pomembno je, da bo prihajajoče leto 2017 za Lintverne jubilejno, saj bomo praznovali 30 let pohodov.

Na pohodu in druženju ob zaključku leta v zavetišču na Planini smo sodelovali: Bankir, Betajnovc, B’čar, Cvičkar, Duno, Grintovec, Marč, Mornar, Padalc, Pastir, Povžar, Stari, Šolnik, Špik, Špilčk in Vezist

Fotografije: Lintverni

Besedilo: Vezist

15.09.2016
Lintverni v italijanskih Dolomitih

Lintverni smo se na letošnji večdnevni pohod podali v Italijanske Dolomite. V dobrih štirih dnevih planinarjenja smo osvojili nekaj vrhov ter si ogledali nekaj znanih turističnih centrov. Spoznali smo čudovito gorsko okolje ter si tako vsaj približno ustvarili podobo o Dolomitih.

Po prehodu čez Korensko sedlo smo zavili v dolino Zilje, se povzpeli mimo Belega jezera ter po dolini Drave nadaljevali čez mejni prehod Sillian v Italijo. Naš prvi cilj v Dolomitih je bil ogled gorske skupine Tree Cime, ki je znana po dominantnih vrhovih, ki jih obkroža znamenita panoramska krožna pot.  Na približno 2400 m n.m.v. se je trla množica ljudi.  Povečini so bili to turisti, manj pa je bilo pravih planincev. Krožna panoramska pot ni zahtevna tura, nudi pa enkratno priložnost za čudovit pohod v visokogorju z izjemnimi razgledi. Panoramska krožna pot je priložnost za turiste, ki se želijo sprehoditi po visokogorju, pri tem pa niso potrebni večji napori, kot je to običajno za hojo v gorah.  Lintverni smo krožno pot prehodili v dobrih treh urah ter se nato spustili v dolino in nadaljevali z vožnjo čez sedlo v Cortino d'Ampezzo. Na hitro smo si ogledali mesto, ki je sicer najbolj poznano po zimskih olimpijskih igrah leta 1956. Sledila je vožnja proti naši namestitvi v Alta Badii kamor smo prispeli pozno popoldne.  Apartma v mestecu La Villa, v osrčju Alta Badie, smo si izbrali za bivanje v nekaj naslednjih dneh.

Že drugi dan smo se povzpeli na Sassongher, t. j. 2665 m visok vrh nad Alta Badio. Krenili smo z dvorišča pred našim apartmajem. Povzpeli smo se skozi gozd in nato nadaljevali po ruševnato - skalnati stezi do planinske koče. Spoštovanja vredna strmina nas je dodobra “prepojila” z znojem. Po kratkem počitku smo nadaljevali po nekoliko lažji stezi, ki pa ni bila kratka. Vrh se je čarobno odmikal, pa vendarle smo vztrajali ter nekateri malo preje, drugi pa malo kasneje osvojili vrh. Zadovoljni po osvojitvi zanimivega dvatisočaka smo se po zahtevni strmini spustili v dolino. Razpoloženje je bilo odlično, še posebej potem, ko nas je B’čar pričakal z originalnim slovenskim kosilom z vsemi dodatki, ki spadajo zraven.

Naslednji dan vreme ni bilo najbolj prijazno, zato smo izbrali nekoliko drugačno turo. Zapeljali smo se na sedlo Pordoi, nato pa se z gondolo dvignili na Saso Pordoi od koder smo se povzpeli na znameniti vrh Piz Boe, 3152 m. Posebnost tega vzpona je bila, da smo premagali več kot 300 m višinske razlike od 2850 m do 3152 m, to je v območju kjer se že močno čuti, da je zrak že precej redek. Po kratkem zadrževanju na vrhu nas je Duno opozoril, da je treba izpostavljeni vrh zapustit čim preje, saj so se dežni oblaki že grozeče približevali. Nekoliko deževnih kapljic, nato pa še grmenje, nas je še bolj “podkurilo”, da smo, kar se da pohiteli proti zgornji postaji gondole. S sedla Pordoi smo se napotili na sedlo Sella ter obiskali še Val Gardeno. Po kratkem ogledu tega turističnega centra smo se  čez sedlo Gardena vrnili v dolino Alta Badie, kjer je že močno deževalo.

Zadnji dan našega planinarjenja v Dolomitih smo izkoristili za vzpon na planoto Kronplaz na višini 2275 m, znani zimsko turistični center. Nekoliko slabše vreme kaj več niti ni dovoljevalo. Prostrani smučarski center je zanimiv tudi poleti saj nudi številne turistične zanimivosti  Prišli smo ravno v času opoldanskega zvonjenja, kar je ena od značilnosti Kronplatza. Ogledali smo si tudi Messnerjev muzej, ki je prepoznaven s prikazom razvoja alpinizma skozi različna časovna obdobja. Po spustu v dolino smo obiskali še  bližnje starejše turistično mesto Bruneck ter obkrožili območje Kronplaza. B'čar je še enkrat več pripravil imenitno, sicer tokrat še zadnjo, večerjo v našem apartmaju.

Pred zaključkom našega bivanja v La Villi, smo se lastnici apartmaja Martini zahvalili za gostoljubje ter ji v znak zahvale  podelili Lintvernsko majico.

V sredo dopoldan smo se, po krajšem postanku v bližini izvira Drave, po dolini Zilje vrnili v Slovenijo. Celoten program planinarjenja v Dolomitih smo zaključili s kosilom v Kranjski gori.

Vtem čudovitem in neponovljivem planinskem dogodku smo sodelovali: B’čar, Betajnov`c, Cvele, Cvičkar, Duno, Špik, Špilčk, Vezist ter gosta Aleš in Marjan.

Besedilo: Vezist

Fotografije smo prispevali: Aleš, B`čar, Cvičkar, Špik in Vezist

25.08.2016
Viš, 2666 m

Pred letom dni, ko smo se povzpeli na Montaž, bi težko napovedali, da se bo Viš “zgodil” že to poletje. Velko dobre volje, priprav, vztrajnosti in seveda primerno vreme je bilo potrebno za dokaj zahteven vzpon.

Dan se je komaj začel “prebujati” ko smo nekaj kilometrov za Rabeljskim jezerom parkirali v gozdu v neposredni bližini ceste. Začeli smo nekaj nad 1000 m n. v. Vzpenjali smo se po strmi delno makadamski, v večini pa betonski cesti.  Tempo je bil Lintvernom primeren tako, da smo spodnjo postajo tovorne žičnice na Viški planini neopazno obšli ter nadaljevali po hudourniško - ruševnati ter delno skalni stezi proti planinski koči Korzi (Corsi). Sledil je počitek pri koči, kjer so se že zbirali planinci iz različnih krajev. Od koče proti Višu vodi več označenih poti, zato smo morali biti pozorni da smo izbrali pravo smer. Vzpon je bil enakomerno strm, v glavnem po ruševju in še več po skalovju. Tu in tam so nam bile v pomoč jeklenice. Sonce je začelo pripekati, občasno se je le prikradla kakšna meglica in nam “osvežila” vzpenjanje.  Sledil je vzpon skozi znamenito okno. Višje proti vrhu se je začelo pojavljati vse več  planincev, saj se smeri vzponov združujejo. Osvojili smo vrh, sledil je počitek in malica ter fotografiranje. Spust nazaj proti koči smo nekoliko spremenili in izbrali še bolj zahtevno smer, tako, da so nam sedaj pomagale tudi “zračne” jeklenice.

Še visoko v steni mogočnega Viša smo se ustavili ter se z minuto molka poklonili našim umrlim Lintvernom Goropekarju, Gasilcu in Funcku.

Pravo olajšanje je bilo, ko smo ponovno dosegli kočo. Krajši predah in spust v dolino mimo žičnice in znova po betonirani cesti. Ob vzpenjanju je bila hoja po betonu še kar znosna, ob spuščanju pa so noge že zares pekle. Končno smo prispeli v dolino do kombija in sledila je vožnja do Podkorena k našima prijateljema Mojci in Trbovcu, ki sta nas, tako kot lansko leto ob povratku z Montaža, pogostila s kotleti in čevapčiči ter ostalimi dobrotami.

Z osvojitvijo Viša smo Lintverni zaokrožili tihe želje pokojnega Lintverna Aleša Goropekarja, saj smo preplezali Plemenice, ter poleg večkratnih vzponov na Triglav osvojili še dominantne vrhove Julijcev kot so Mangart, Škrlatico, Montaž in tokrat že omenjeni Viš. 

Na pohodu smo sodelovali: Betajnov`c, Cvičkar,  Ligojn`c, Marč, Špik, Špilčk in Vezist.

Besedilo: Vezist

Fotografije: Betajnov`c, Cvičkar, Ligojn`c, Špik in Vezist

Namesto foto albuma vas tokrat vabimo na ogled zgodbe, ki jo najdete na naslovu: Viš 2666 m

05.08.2016
Zadnjiški Ozebnik, 2083 m

Pripeljali smo se čez Vršič, zavili proti Zadnjici ter parkirali na začetku doline. Prijetna, rahlo vzpenjajoča gozdna pot nas je vodila mimo nekdanjih pastirskih koč, ki so zdaj preurejene v sodobne vikende. Na zadnjem križišču smo zavili  desno čez hudourniški potok proti Prehodavcem oz. v smeri Zadnjiškega Ozebnika. Naša namera je bila, da osvojimo mogočni osamelec sredi veličastnih Julijcev in temu smo sledili. Zadnjiški Ozebnik je poraščen praktično do vrha, okrog njega pa pravo gorovje - Pihavec, Kriški podi, Prehodavci ter Kanjavec in Triglav v ozadju. Nadaljevali smo skozi Zadnjiški dol proti sedlu Čez dol. Vezist je spomnil, da je bila navada Lintvernov še iz Pastirjevih časov, da se po dveh urah hoje malica. Po krajšem počitku ob izviru vode smo se povzpeli do  sedla, kjer se nadaljuje proti Prehodavcem oz. čez sedlo po južni strani proti dolini Trenete. Mi pa smo zavili desno po nemarkirani stezi. Za nadaljevanje vzpona je vso “oblast” prevzel Špik. Presenetljivo uporno , previdno ter hitro smo “nabirali” metre. Kamnita steza in ruševje, vmes pa borovi grmički, so zahtevali pozornost pri vsakem koraku. Dvignili smo se na greben pod vrh Zadnjega Ozebnika. Kljub nekoliko oblačnemu vremenu so se ponudili čudoviti razgledi po Julijcih. Slutili smo, da je vrh blizu, morda že viden, no pa nas je Marč spomnil, da po navadi vrh ni nikoli tisti, ki ga najprej vidiš, ampak je vedno še nekoliko višje in v ozadju. In Marčeva napoved se je uresničila. Morali smo se še nekoliko potruditi da je bil vrh končno osvojen. Na vrhu je bilo vetrovno in hladno. No zakaj pa se mu reče Ozebnik? Morda je bilo danes le naključje ali pač? Sledilo je fotografiranje, malica in nato pa še bolj zahteven spust. Podobnost s spustom s Košutnikovega turna je bila očitna, le da pred skoraj 20 leti nismo natančno vedeli kam se spuščamo, ... no tokrat pa nas je Špik varno pripeljal do sedla Čez dol. Nadaljevali smo po mulatjeri po južni strani gore. Gozdna pot je bila dolga in precej časa smo potrebovali, da smo se vrnili na  izhodišče v Trento. Za zaključek je ”padla” še pica v Trenti,

sledil je povratek čez Vršič, nato smo se odžejali s pivom pri Aljažu na Dovjah ter se vrnili domov na  Vrhniko. Pohod oz. vzpon na Zadnjiški Ozebnik ne spada med najzahtevnejše, res pa je, da smo za ta vzpon in spust nazaj v dolino potrebovali več kot 9 ur.

Na pohodu smo sodelovali: Cvele,  Marč, Špik, Špilčk, Aleš in Vezist.

Fotografije: Špik in Vezist

Besedilo: Vezist

23.05.2016
Cveletov pohod 2016

Po Krpanovi peš poti iz Loške doline na Bloško planoto je Cvele načrtoval tokratni njegov pohod. Krenili smo iz Loške doline proti Knežjimi njivami. V tej prijazni vasici nam je domačin Robert razložil nekaj podrobnosti o delu Krpanove peš poti, katero smo nameravali prehoditi. Nadaljevali smo skozi gozd, ki te navdahne z razmišljanjem. Nehote lahko pomislimo kakšen je v resnici bil Martin Krpan v primerjavi z današnjim človekom. Seveda je časovna distanca velika, pa vendarle zlahka ugotovimo, da se ljudje v bistvu nismo kaj prida spremenili.  Stvari, ki jih je počel Martin Krpan, se še vedno dogajajo in to še v večjem obsegu. Razlika je le v tem, da je danes na razpolago in v pomoč sodobna tehnologija, ki pa je v Krpanovih časih ni bilo.

Rahel vzpon čez sedlo Vrh gozda pod Velikim Zupanščkom in že je sledil spust na Bloško planoto proti vasici Metulje. Nadaljevali po mogočni Bloški planoti skozi vasice Topol in Studenec na Blokah. V razpoloženem kramljanju je čas še posebej hitro mineval, saj se Lintverni nismo že nekaj časa družili, zato smo si imeli veliko za povedati.  Po nekaj urni hoji smo brez posebnega napora dosegli cilj v Volčjem pri Cveletu. Tam se nam je pridružil še Duno, ki je tokrat prikolesaril kar z Vrhnike. Pri Cveletu nas je prijazno sprejela Nuša in nas postregla z dobrotami iz njene kuhinje. Po prijetnem druženju smo še enkrat več zadovoljni zapuščali Volčje v želji, da se prihodnje leto ponovno dobimo na Cveletovem pohodu.

Na pohodu smo sodelovali: Bankir, Cvele, Cvičkar, Duno, Grintovec, Padalc, Peter, Stari, Špilčk in Vezist.

Fotografije: Vezist

Besedilo: Vezist

16.02.2016
Lintverni na Lavrovcu in Golem vrhu

Pohod v spomin našega Lintverna Aleša Goropekarja je bil tokrat že osmi po vrsti. Prav toliko let bo minilo letos poleti od njegove tragične nesreče, ko se je za vedno poslovil. Vzpon na Lavrovec in Goli vrh ter ogled utrdbe na Rupnikovi liniji je bil  naš letošnji cilj. Jasno sobotno jutro ter novozapadli sneg sta naredila prijazen zimski dan.

V Smrečju, kjer smo začeli s pohodom nas je pričakala debela snežna odeja. Drevje obteženo s snegom ter nepregažene steze, pa so naredile vtis prave zimske idile. Le sneg, ki se je tu in tam vsul s kakšne veje, je zmotil spokojno tišino, ko smo se vzpenjali v hrib. Precej časa je že minilo, odkar smo bili nazadnje na Lavrovcu, zato smo si ponovno z zanimanjem ogledali postajo za registracijo sončnega obsevanja. Ogledali pa smo si tudi novo kapelico, ki so jo zgradili na tem znamenitem vrhu. Od nekje se je pripodila megla, zato smo odhiteli naprej proti Golemu vrhu.

Splužene poti so nam olajšale hojo in prav kmalu smo prispeli do kmetije Lomarjevih na pobočju Golega vrha. Na kmetiji, ki je poznana po izdelavi originalnih košev in košar pletenih iz leske, nas je že čakal vodnik Peter Oblak, s katerim smo bili dogovorjeni, da nam razkaže in predstavi utrdbe Rupnikove linije na Golem vrhu.  Že prva utrdba s katero smo se seznanili, je obnovljena in skrbno urejena, tako da bi tudi danes vanjo lahko namestili vojaško posadko. Nato smo se povzpeli še višje na Goli vrh do ene od največjih utrdb, ki je predstavljala osrednji  del Rupnikove linije v širšem območju Poljanske doline. Vodnik nam je povedal veliko zanimivosti, od tega kako se je utrdba gradila, zakaj je bila zgrajena in zakaj ni nikoli služila svojemu namenu, pa tudi kako domiselno se v današnjem času ta pomnik zgodovine namenja za turistične in druge namene. Več  kot 200 m glavnega, ter več stranskih hodnikov in objektov so obnovljeni in nudijo, poleg ogleda restavriranih prostorov in razstavljenih zgodovinskih eksponatov različne vojaške opreme, tudi primerno urejene prostore za izvedbo priložnostnih kulturnih in športnih dogodkov. Ta zares enkratni ogled in predstavitev smo zaključili v 25 m visoki opazovalnici.

Seveda je po zaključku pohoda in ogledu Rupnikove linije na Golem vrhu, sledil povratek in tradicionalno skupno kosilo.

Na pohodu smo sodelovali: Duno, Grintovec, Ligojnc, Marč, Stari, Špik, Špilčk, Vezist ter Aleš, na koncu pa se nam je pridružil tudi Cvičkar.

Besedilo: Vezist

Fotografije: Špik, Grintovec in Vezist

12.01.2016
Lintverni na Blegošu

Zbrali smo se kasneje kot po navadi, vendar CH- ja vseeno nismo obšli. Drugo nedeljo v januarju je na vrsti tradicionalna spominska prireditev v Dražgošah. Mnogo let poteka ta slovesnost. Neštetokrat prehojene smeri v vsakem vremenu ter proslave in mnoštvo govornikov. Naj ne bo nikoli pozabljeno.

Tokrat smo se Lintverni odločili drugače ter se namesto v Dražgoše podali proti Blegošu. Skozi Javorje na Črni kal pod Blegošem smo se pripeljali na izhodišče. Vrhovi so bili zaviti v meglo, dežja pa na našo srečo ni bilo.  Za vzpon na vrh Blegoša smo imeli na voljo kar nekaj smeri, malo manj zahtevnih in tudi nekoliko bolj. No izbrali smo ravno pravšnjo in kmalu smo se dvignili v meglo. Bližje kot smo bili vrhu bolj je bila megla gosta, veter pa se je samo stopnjeval. Na vrhu smo komaj uspeli narediti kakšno fotko in že smo jo, po nevarno ledeni stezi, pobrisali navzdol proti koči. Po kratkem predahu smo se ob vznožju Blegoša vrnili do naših avtomobilov. Sledilo je kosilo v gostilni Blegoš, ki je po vsebini in kakovosti ponudbe preseglo vsa naša pričakovanja. Kot vsako leto v mesecu januarju, smo tudi ob tej priložnosti nazdravili našemu Staremu ob njegovem rojstnem dnevu.

Na pohodu smo sodelovali:  B’čar, Cvele, Duno, Grintovec, Mornar, Stari, Špik, Špilčk in Vezist.

Fotografije: Mornar, Špik in Vezist

Besedilo: Vezist

08.01.2016
Lintverni ob zaključku leta na Planini

Zbrali smo se pri Štirni. Gosta megla skorajda ni dala dihati. Vedeli smo, da nas bo nekoliko višje pričakala jasnina, zato smo pohiteli kar čez Blatni dol. In res, prav kmalu se nam je ponudil pravljični razgled na okoliške vrhove in megleno morje pod nami. Nadaljevali smo mimo “dveh Janezov” in se v trdi noči povzpeli na vrh Ulovke. Pohiteli smo do zavetišča na Planini, kjer so nas čakali še ostali kolegi.  Skoraj nihče ni manjkal, ob dobri hrani in kapljici smo prijetno kramljali in obudili prijetne spomine na letošnje pohode:

Že drugo nedeljo po novem letu smo se povzpeli na zasneženi in v meglo zaviti Ratitovec  ter počastili spomin na Dražgoško bitko.

Tradicionalni pohod, ki ga organiziramo v spomin na tragično preminulega Lintverna Goropekarja, je bil že 7. po vrsti, tokrat z Vrhnike do Ravnika pri Hotedršici.

Ponovno pa smo se udeležili Cveletovega pohoda na Bloke, ki je bil tudi že 5. po vrsti.

Skrbne priprave, temeljiti dogovori, za po vrhu pa še lepo vreme so napovedovali dobre obete da bo pohod na Zasavsko goro res nekaj doživetega in to se je tudi zgodilo.

Ogledali smo si tudi prireditev v Pliskavici. Po obhodu borjačev smo se podali na,  vrhniškim planincem zelo znano, Pliskino pot. Ni zahtevna, je pa izredno zanimiva, saj nas vodi po kraških znamenitostih.

Po dolgotrajnem odlašanju je končno prišel na vrsto tudi Dobrač. Gora na avstrijskem Koroškem, znana po katastrofalnih potresih, ki so v večjem delu spremenili njeno podobo in tudi dolino Zile.

Sledil je pravi gorski vzpon na Montaž, izziv, ki smo ga dolgo načrtovali. Morda je že kdo pomislil, da je to za Lintverne prezahtevna tura in bi jo morali opraviti dosti prej, ko smo bili še “mlajši”. Pa vendarle se je zgodilo. Skrbno izbran dan, čist kot “špegu” nam je dal dodatnega poguma za vzpon na drugo najvišjo goro v Julijskih Alpah.

Za letošnji osrednji pohod smo si tokrat izbrali slovaške Tatre. Ideja je bila prisotna že kar nekaj časa in končno smo prešli od besed k dejanjem ter v Tatrah izvedli več zanimivih tur.

Na vrsto je prišlo tudi druženje z našimi planinskimi prijatelji z Dolenjske in Zasavja. Do sedaj opravili že kar nekaj skupnih pohodov. Skoraj vsako leto pa se srečujemo na tradicionalnem Martinovanju in tako je bilo tudi letos.

Spregovorili smo tudi nekaj besed o pohodih v letu 2016, vendar bomo končni dogovor sprejeli na enem od naslednjih sestankov.

Na pohodu in druženju ob zaključku leta v zavetišču na Planini smo sodelovali: Bankir, Betajnovc, B’čar, Cvele, Cvičkar, Duno, Ligojnc, Marč,  Mornar, Padalc, Pastir, Peter,  Stari, Špik, Špilčk in Vezist

Fotografije: Špik

Besedilo: Vezist

11.10.2015
Dolenjci in Zasavci na Vrhniki

Na vrsto je prišlo tudi načrtovano druženje z našimi planinskimi prijatelji z Dolenjske in Zasavja. Do sedaj smo opravili kar nekaj skupnih pohodov. Samo letos smo se skupaj povzpeli na Zasavsko Sv. goro, nekateri pa so se nam pridružili tudi na večdnevnem planinarjenju v Tatrah na Slovaškem. Skoraj vsako leto pa se srečujemo na tradicionalnem Martinovanju. Vreme nam sicer ni bilo najbolj naklonjeno zato smo temu primerno prilagodili, sicer skrbno pripravljen program.

Prijatelje Dolenjce in Zasavce smo z dobrodošlico pričakali v Deltexu. Seveda so nas Dolenjci presenetili s svojim, že letošnjim, cvičkom. Medtem je deževati prenehalo in najprej smo obiskali nekaj vrhniških znamenitosti. Ogledali smo si izvire Ljubljanice v Malem in Velikem Močilniku, Retovje ter plezalno steno v Verdu. Na koncu “vrhniškega kroga” pa nas je na svojem domu prijazno sprejel Cvičkar. Špik se je izkazal kot pravi turistični vodič, saj smo ob poslušanju tudi Lintverni osvežili morda pozabljeno znanje o izvirih Ljubljanice in še kaj. Sploh pa smo nekateri prvič spoznali informacijsko točko v Retovju.

Naš cilj je bil, da se s prijatelji Dolenjci in Zasavci povzpnemo na našo Planino, kar nam je, kljub slabemu vremenu tudi uspelo. Špik je ponovno imel glavno besedo in še enkrat več predstavil vso zgodovino stolpa na Planini. Megla je nekoliko motilo razgled po širši okolici, vendar vzdušje na stolpu ni bilo zato nič manj prijetno.

Zadovoljni smo se vrnili v Deltex, kjer nas je, ob sicer že dobro založeni mizi, čakalo še zelo okusno presenečenje - šunka v testu. Prijetno druženje ter kramljanje ob dobri hrani in kapljici je trajalo do poznega popoldneva. Pridružil se je tudi Pastir, ki je potegnil svojo pesem in v prav prijetnem razpoloženju smo se razšli z zavezo, da se naši skupni pohodi in druženje nadaljuje tudi v prihodnje.

Prijatelji Dolenjci in Zasavci, ki so nas obiskali: Martin, Marjan, Pahc, Janez in Trbovc.

Na srečanju z Dolenjci smo sodelovali: Betajnovc, B’čar, Cvele, Cvičkar, Duno, Pastir, Peter, Podgurc, Povžar, Stari, Špik, Špilčk in Vezist.

Besedilo: Vezist

Fotografije: Cvičkar in Špik

14.09.2015
Lintverni v Tatrah

Za letošnji osrednji pohod smo si tokrat Lintverni izbrali slovaške Tatre. Čeprav smo zadnji dve leti planinarili v Črni gori, je ideja o Tatrah bila prisotna že kar nekaj časa in končno smo prešli od besed k dejanjem.

Glavno breme načrtovanja in vodenja v Tatre je prevzel Cvičkar, ki sicer to zelo rad počne, kar pa je še bolj pomembno, to naredi izjemno dobro. Vsi, ki smo se odločili biti zraven, smo imeli določene zadolžitve tako, da je breme izvedbe potovanja bilo enakomerno porazdeljeno.

Potovanje je trajalo 7 dni od 22. do 28.  avgusta 2015, Na pot se je podalo 13 Lintvernov in dva naša prijatelja. Preko Maribora, mimo Dunaja in Bratislave smo dosegli Pieštany, znan po termah,  kjer je bil  prvi daljši postanek. Počitek v lepo negovanem parku, sprehod  po kompleksu term in pa seveda prvo pivo na Slovaškem,  se je vsem prileglo. Prespali smo v Pavčini Lehoti,  majhni vasici v vznožju Nizkih Tater, ki je  samo nekaj kilometrov oddaljena od največjega smučišča na Slovaškem Jasne. Prijazni gostitelji, majhna vaška gostilna, dobro vzdušje, ki pri nas Lintvernih nikoli ne manjka, so nam samo še dvignili pričakovanja za nedeljo, ko smo imeli v načrtu prvi obisk gora.

Nizke Tatre so 80 km dolga veriga hribov, kjer trije vrhovi presežejo 2000 m. Lintverni smo se zjutraj z žičnico popeljali  2004 m visoko, nato pa se povzpeli na bližji Chopok (2024 m). Megleno vreme, 7 stopinj in močan veter so nas  prisilili uporabiti kape, vetrovke in rokavice. Kljub ne  najboljšim pogojem smo se napotili na najvišji vrh Dumbier (2043 m),  ki je uro in pol hoda daleč. To je bil prvi pohod po slovaških hribih in presenečeni smo bili nad s kamni tlakovano gorsko stezo in dobrimi markacijami in oznakami. Sicer je pot grebenska, najprej s spustom za kakšnih 300 m in nato vzponom na vrh. Škoda, da nas je spremljala nizka oblačnost oziroma megla in vidljivost ni bila kaj prida. Z Dumbierja smo se spustili na drugo stran gore do spodnje postaje žičnice, za kar smo potrebovali dve uri. Z žičnico smo se preko Chopoka ponovno vrnili v dolino do vozil.

Nizke Tatre niso zahtevne za planinarjenje, so precej različne od naših Alp,  srečali smo tudi veliko število planincev, za Lintverne pa so bile predvsem dobo ogrevanje pred Visokimi Tatrami.

V vasi Nova Lesna blizu Starega Smokovca smo vzpostavili našo "bazo". V apartmajih "Visoke Tatre" sta naslednje 4 dni za nas skrbela Joška in Peter in Lintverni smo si na koncu bili enotni, da so gostoljubje in pa tudi sama namestitev in hrana bila nad našimi pričakovanji.

V ponedeljek smo se zapeljali do nacionalnega parka Visoke Tatre proti Popradskemu jezeru. Na vstopu v nacionalni park je  parkirišče, dlje se z vozilom ne da, ostane pa še kakšna ura poti po asfaltirani cesti do samega jezera, ki je izhodišče za kar nekaj planinskih poti. Lintverni smo si izbrali Rysy, sicer najvišji vrh Poljske (2503 m), na njega pa se je možno povzpeti tudi s slovaške strani. S kamni nadelane poti smo bili že vajeni, pot je zmerna in ne preveč zahtevna. Narava je čudovita, nas pa je spremljal močan veter in nizka oblačnost. Spet so nam prav prišle kape in rokavice. Po kakšnih 2 urah hoje od jezera, smo dosegli planinsko kočo pod Rysom, ki je bila pred kratkim prenovljena. Gneča je bila nepopisna, tudi na poti smo srečevali dobesedno na stotine predvsem mladih planincev, niti približno ne opremljenih kot se to spodobi za Alpe. Prevladovali so športni copati, majhne torbice ali nahrbtniki za sprehod, pogosto brez kap, rokavic in druge zaščitne opreme.

V koči, ki se oskrbuje izključno s prostovoljnim prenašanjem tovora od Popradskega jezera, smo se okrepčali s čajem in nato nadaljevali še 45 minut do vrha Rysy. Na vrhu se je trlo ljudi, tako da smo se morali Lintverni slikati kakšnih 20 m pod vrhom, saj na njega skupinsko ni bilo možno stopiti istočasno.

Sledil je spust nazaj do jezera, kjer smo se za 15 minut ustavili še pri simboličnemu (spominskemu), pokopališču ki je postavljeno v spomin vseh, ki so življenje izgubili v Slovaških gorah. Tu smo se spomnili tudi naših treh Lintvernov, ki niso več z nami: Gasilca, Funcka in Aleša - Goropekarja.

Vse skupaj je trajalo kakšnih 7 ur, bil je res lep vzpon, obdala nas je prelepa narava, srečali in spoznali pa smo veliko število planincev, med katerimi je bilo veliko takšnih, ki so že planinarili tudi pri nas.

Za  torek je bilo napovedano najslabše vreme zato smo se odločili za počitek in izlet v Zakopane. Poljska "Kranjska gora" je bila polna turistov, poleg samega mesta pa smo si ogledali tudi znameniti skakalni center. Po povratku smo obiskali še mesto Kežmarok, ki je eno do 12 mest na Slovaškem, ki so pod zaščito UNESCO.

Sreda je zopet bil čas za hribe. Tokrat smo se odločili za Krivan (2495 m), ki Slovakom pomeni nekaj takega kot Triglav Slovencem.  Od Treh studencev na dobrih 1100 m višine do vrha smo potrebovali  tri ure in pol. Vreme, ki je zjutraj bilo zelo klavrno, se je okoli 11.00 popolnoma spremenilo in imeli smo sonce in pripeko, kot se za poletje spodobi. Z vrha se nam je odprl prelep razgled na zahodni del Tater pa vse tja do Nizkih Tater. Tudi tu, je bilo veliko ljudi, prevladovala pa je mladina. Spust na Štrbsko Pleso (Štrbsko jezero) je trajal skoraj 4 ure in verjetno ni potrebno posebej razlagati, da smo suhih jezikov in žejni bili zelo veseli, ne toliko jezera, kot bi lahko nekdo pomislil, kjer vode ne primanjkuje, kot lokalnega bifeja z odličnim hladnim pivom.

Četrtek je bil namenjen počitku in obisku še nekaterih lepih krajev v Visokih Tatrah. Od Lomničkega štita smo odnehali (ne samo visoka cena žičnice, temveč tudi časovno se nam ne bi izšlo) zato pa smo obiskali nordijski center v Štrbskem plesu, Stary Smokovec in dan zaključili s kopanjem v bližnjih termah.

Zadnji dan našega potovanja, na poti domov smo se za dve urici ustavili tudi v Bratislavi in si ogledali mesto.

Za nami je uspešnih in lepih sedem dni. Tatre so lepo gorovje, vredno obiska in hoje. Lintverni (Stari, Špik, Cvele, Betajnov'c, B'čar, Pero, Povžar, Špilč'k, Podgur'c, Duno, Grintov'c, Mornar, Cvičkar ter Marjan in Aleš) smo si bili enotni, da je bilo lepo in se nam bo Slovaška s Tatrami za vedno vtisnila v spomin. Seveda pa velja povedati, da kot vedno, ko se potuje in hribolazi nekaj dni skupaj,  je najpomembnejša dobra družba in Lintverni to smo.  Zato že gledamo v leto 2016 in razmišljamo o novih izzivih.

Besedilo: Mornar

Foto: B`čar, Grintov`c, Mornar, Povžar in Špik

14.08.2015
Montaž, 2753 m

Izziv, ki smo ga načrtovali še v času, ko je bil z nami Aleš-Goropekar. Morda je že kdo pomislil, da je to za Lintverne prezahtevna tura in bi jo morali opraviti dosti prej, ko smo bili še “mlajši”. Pa vendarle se je zgodilo. Skrbno izbran dan, čist kot “špegu”, ko smo se pripeljali na planino Pecol nad Nevejskim prevalom / Sella Nevea. Sveže jutro in še trdna senca so nam dajale dodaten pogum za vzpon na drugo najvišjo goro v Julijskih Alpah. Špik nad policami ali Poliški Špik, kot se tudi po slovensko imenuje Montaž, kraljuje nad Reklansko dolino na eni strani ter nad Zajzersko dolino na drugi strani.

Lintverni smo se “raztegnili” po planini. Nastalo je nekaj skupinic, ki so jih kmalu zakrile skale in melišča. Krušljiva gora je diktirala dodatno previdnost. Sonce nam je dolgo prizanašalo, saj je v zadnje hrbte posvetilo šele pri vstopu na Pipanovo lestev. Več kot 50 m lestve iz jeklenice po navpični steni nudi pravi gorski užitek. Seveda je bila zbranost in previdnost na prvem mestu. Lintverni seveda to obvladamo, ko je potrebno pridejo na dan vse naše gorniške vrline.  Tudi nad lestvijo se je nadaljevala hoja po krušljivem skalovju. Gora se je kmalu nekoliko “poravnala” in tudi nadaljevanje po grebenu je bilo bolj sproščeno, saj so se odprli številni razgledi na vse strani. Že med vzpenjanjem, nato pa še tik po vrhom smo naleteli na še vedno viden podvig vrhniških planincev, ki so pred približno 50 leti še v “železnih časih” markirali smer čez Pipanovo lestev prav do vrha Montaža. Čeprav so oznake morali odstraniti, so posamezni napisi vidni še danes. Na vrhu nas je pričakal eden od številnih kozorogov, ki se pohodnikov niso ogibali. Lep in jasen dan nam je ponudil številne razglede. Tokrat smo Dobrač opazovali proti severu, predvsem pa smo z zanimanjem občudovali panoramo naših Julijcev.

Sestop nazaj na planino je bil enako tvegan ob tem, da so noge že bile nekoliko “mehke”. Seveda pa nam je s številnimi nasveti pri tem vzponu pomagal naš vodič Lintverni-Špik, ki je z vso odgovornostjo poskrbel, da smo se varno povzpeli vsi, ki smo se zato odločili in tudi sestopili brez praske. 

Pohod smo zaključili s piknikom, ki ga je posebej za Lintverne pripravil prijatelj Trbovc v Podkorenu.

Pohoda na Montaž smo se udeležili: Betajnovc, Cvele, Cvičkar, Grintovec, Ligojn`c, Podgurc, Povžar, Stari, Špik, Špilčk in Vezist ter gosta Marjan in Aleš.

Besedilo: Vezist

 Fotografije: Ligojn`c, Špik in Vezist

26.07.2015
Dobrač, 2166 m

Po dolgotrajnem odlašanju je končno prišel na vrsto tudi Dobrač. Gora, ki naključnega obiskovala spominja na našo Veliko planina ali pa Krvavec oz. nekaj vmes. Gora na avstrijskem Koroškem znana po katastrofalnih potresih, ki so v večjem delu spremenile njegovo podobo in tudi dolino Zilje pod seboj.

Pričakovali smo, da bo vožnje več, vendar sem nam je to le zdelo. Duno in Špik sta se prav hitro dvignila po Alpski cesti nad Beljakom in kmalu smo se ustavili na osrednjem parkirišču, od koder smo jo mahnili po travnatem pobočju navkreber. Lep in jasen dan nam je ponudil številne razglede. Predvsem smo z zanimanjem občudovali naše Julijce. Zorni kot z Dobrača je za nas nevsakdanji in zato toliko bolj zanimiv. Zagotovo nam je največ skominov povzročal Montaž, sicer tudi naš prihajajoči izziv.  Prvi postanek ob postojanki za reševanje, nam je ponudil čudovite panoramske razglede na vse strani. Nadaljevali smo proti vrhu, no preveč enostavno bi bilo, če bi jo ubrali po najbližji poti, zato je poskrbel Špik. Tako smo spotoma videli še nekatere zanimivosti, predvsem vidne posledice potresa davnega leta 1348. Vse skupaj daje vtis, da se je gora kar razklala in zasula vse pod seboj. Sonce je posijala še močneje in precej prepoteni smo se približali antenskemu stolpu, se povzpeli do Nemške cerkvice in nato še čisto na vrh Dobrača. Obiskali smo tudi Slovensko cerkvico, ki po svojem zvonu spominja na zvon želja v cerkvi na Blejskem otoku. Prijeten počitek in čudoviti razgledi so nudili pravo doživetje. Tudi Stari in Peter sta se priključila in nato smo družno krenili nazaj v dolino.

Pohod smo zaključili s kosilom v gostilni pri Martinu v Kranjski gori.

Ob dobri hrani, kapljici je čas hitro minil in kmalu smo se zadovoljni in polni prijetnih vtisov napotili nazaj proti Vrhniki. Pohoda smo se udeležili: Cvele, Cvičkar, Duno, Peter, Povžar, Stari, Špik, Špilčk in Vezist

Fotografije: Vezist

Besedilo: Vezist

31.05.2015
Lintverni že petič na Cveletovem pohodu

Letošnji pohod smo za razliko od prejšnjih let pričeli z nasprotne strani Volčja oziroma Bloškega jezera, kajti do sedaj smo do njiju pristopali iz naslednjih smeri: Iškega Vintgarja (2010), Pekla pri Borovnici (2011 in 2012) in Cerknice čez Slivnico (2013).

Za izhodišče smo si izbrali lovsko kočo Pri Varhu, kjer smo s pohodom začeli trije »logisti« in šest pohodnikov. Pot nas je mimo vasice Klance vodila do Sv. Ane, kjer se na Križno goro začenja lep križev pot s podobami Stanislave Sluga – Podubske in kjer so vsako postajo križevega pota zgradili vaščani ene od vasi v vznožju gore.

Na Križni gori (856 m) smo se ponovno srečali z »logisti«, se okrepčali in jo po razgledovanju po okolici kmalu zapustili.

Naglica je bila tako huda, da smo spregledali oznako poti in se po terenu, kjer marsikje še ni stopila človeška noga, razen Lintvernova seveda, po usklajeni odločitvi o smeri ponovno priključila označeni poti na Bločice, kjer je sledilo drugo srečanje z logistiko.

Nameravali smo iti v smeri Studenega na Blokah, a nam je bližnjico preprečil narasel potok z malimi jezerci (nazaj grede o kakšni vodi ni bilo ne duha ne sluha – kraški svet pač) in odločili smo se za cesto do Nove vasi in od tu po pešpoti do Volčja, kjer nas je z okusno dišečo »košto« pričakala Nuša, zagrizli smo še kaj konkretnega, se posladkali, malce odžejali in zaključili z dišečo kavico. Prišel je čas, ko smo se morali posloviti od odličnih gostiteljev, Nuše in Cveleta, hvala vama v imenu B`čarja, Betajnov ‘ca, Cvičkarja, Perota, Povžarja, Starega, Špilčka in Špika ter kot je rekla Nuša ob slovesu: »Nasvidenje ob letu osorej.«

Besedilo: Špik

Foto: Cvele

28.04.2015
Pliskavica – dnevi odprtih borjačev

 

Lintverni smo se tokrat »malo drugače« podali v Pliskavico na Krasu. »Malo drugače« pomeni, da so se nam tokrat izjemoma lahko pridružile žene in moramo pošteno priznati, da so zelo popestrile dogodek.

Idejo za obisk Pliskavice in »Dneva odprtih borjačev« je med lanskim potepanjem po Črni gori dal Marino, žal pa termin večjemu delu Lintvernov zaradi praznikov ni najbolj ustrezal. A vseeno se nas je kar nekaj zbralo, imeli smo se zelo lepo - kar je razvidno tudi iz fotografij, dobro pa nam je služilo tudi sončno vreme.

Zbrali smo se na kavici v Dutovljah, po prihodu v Pliskavico pa smo se najprej podali na obhod borjačev. Ogledali smo si mnoge kraške zanimivosti, se okrepčali z domačimi dobrotami in seveda poskušali dobro domačo kapljico, predvsem znameniti kraški teran. Vse to pa za Lintverne ni bilo dovolj in po obhodu borjačev smo se podali še na,  vrhniškim planincem zelo znano, Pliskino pot. Ni zahtevna, je pa izredno zanimiva, saj nas vodi po kraških zanimivostih, o katerih nam je Marino marsikatero povedal. Potepanje po Krasu smo židane volje zaključili v Osmici v vasi Sveto. Hvala Marinu in Mornarju za vse storjeno, da je bil tudi tokratni dogodek Lintvernov nepozaben. Dododka smo se udeležili: Marino, Mornar, Stari, Špilč'k, Grintov'c – vsi z ženami ter B'čar, Pero in Cvičkar.

Tekst in fotografije: Cvičkar

17.04.2015
Zasavska Sveta gora, 849 m

Skrbne priprave, temeljiti dogovori, za po vrhu pa še lepo vreme so napovedovali dobre obete, da bo pohod na Zasavsko Sveto goro res nekaj doživetega. Zapeljali smo se do vasi Save, kjer smo v svežem jutru krenili proti Tirni. Strmina mimo kmetije Bučar je bila pravšnja. Prav lepo je bilo pogledati nazaj v dolino, kjer se je narava še prebujala, vlaki so hiteli, v svojo smer pa je brzela tudi Sava. Kar za 399 m smo se povzpeli  v  približno 1 uri. Za noge je bilo pravo olajšanje, ko se je pobočje pred  Tirno le nekoliko “poravnalo”. Pravzaprav klanci so kar poniknili, le Zasavska gora in Roviškovec v daljavi, sta na prvi pogled izstopala.

Kmalu smo bili v brunarici pri naših prijateljih in gostiteljih. Dušan, Marjetka in Zlatko ter harmonikar Zoran so nas prijazno sprejeli in nam za dobrodošlico ponudili topel zajtrk. 

Pohod smo nadaljevali po obronkih Zasavske Svete gore in Roviškovca. Zdelo se je, da nebo nobenega pravega vzpona več. Lintverni nismo dosti razmišljali, ko se je bilo treba odločiti za Trdo varianto. To kar se je zdelo nemogoče se je zgodilo. Kar naenkrat smo bili v pravem gorskem vzponu. Vztrajno smo se vzpenjali in prav kmalu smo bili pri Planinskem domu na Zasavski Sveti gori. Ogledali smo si vse znamenitosti in uživali v čudovitih razgledih in okolju.

Po krajšem počitku smo nadaljevali in se povzpeli še na nekoliko višji vrh Roviškovec (930 m). Na vrhu, ki  je v celoti poraščen nismo imeli kaj početi, zato smo se hitro spustili nazaj proti Tirni. Spotoma smo se ustavili še pri prijatelju Andreju, ki nas je dobrodušno popeljal s traktorjem ter nam nekoliko skrajšal pot nazaj do brunarice. Okrog brunarice, kjer nas je pričakal še Grintov’c, je že dišalo po kosilu. Bograč je pripravila Marjetka, sladico pa Mojca.  Hrana je bila odlična, apetit pa tudi pravi, tako da smo kosilo hitro pospravili. Poleg harmonikarja je svoj glasbeni vložek dodal še Špilčk - naš “Iztok Mlakar”.

Ob dobri hrani, kapljici in prijetni glasbi je čas še hitro minil in kmalu smo se zadovoljni in polni prijetnih vtisov napotili nazaj proti Vrhniki. Lintverni se zahvaljujemo našim prijateljem in gostiteljem Zasavcem za odlično gostoljubje.

Pohoda smo se udeležili: Betajnovc, B’čar, Cvele, Cvičkar, Duno, Grintov’c, Peter, Podgurc, Stari, Šolnik, Špik, Špilčk, Vezist ter prijatelji  Trbovci: Dušan, Zlatko, Marjetka in harmonikar Zoran.

Fotografije: Šolnik in Vezist

Besedilo: Vezist

18.03.2015
Lintverni v objemu kraških zanimivosti

Živi muzej Krasa je letošnji planinski hit mnogih planinskih skupin našega društva, ki so ga obiskale in tudi nas, Lintverne, je zanimalo, kaj le je toliko zanimivega.

Zjutraj se nas je zbralo le osem, drugi pa so medtem preganjali nadležne prehlade in druge vrste bolečin, primerne našim letom, nekaj pa jih je dokazovalo, da v »penzionu« res nimaš nobenega časa, saj so jih čakale skorajda obvezne uradne dolžnosti. Kdor z malim ni zadovoljen, … in smo šli.

Vsi smo bili presenečeni, koliko kraških zanimivosti se najde na tako malem področju, ki se razteza med Sežano, Orlekom, Bazovico in Lipico.

Za presenečenja so »krivi« avtorji strateškega projekta Kras – Carso, ki je nastal s sofinanciranjem  v okviru Programa čezmejnega sodelovanja Slovenija – Italija 2007 – 2013 iz sredstev Evropskega sklada za regionalni razvoj in nacionalnih sredstev.

Čudovito označene poti z ličnim logotipom pastirske hišice, smerniki s celovito informacijo o smeri, razdalji, tako za pohodnike, kot za kolesarje, bogate informativne table, vse to te popelje skozi muzej kraških pojavov, svojstvene sestave gozdov, ličnih poti, po katerih za konec tedna kar mrgoli pohodnikov, rekreativnih tekačev in kolesarjev. Na tem malem področju je prostor za vse in z veseljem ti oko zabeleži lepo sožitje med vsemi udeleženci Živega muzeja Krasa.

Vsi ti udeleženci pa običajno nadomestijo izgubljeno energijo v enem od mnogih krajev, kjer bog roko ven moli in tudi Lintverni smo se tega držali, se okrepčali in s Krasa ponesli še nekaj njihovih zanimivosti: pršut, panceto, salame, teran, …

Te dobrote so nato doma uničevali: B`čar, Betajnov`c, Cvele, Ligojn`c, Peter, Stari, Špilčk in Špik.

Besedilo: Špik

Fotografije: Cvele in Ligojn`c

24.02.2015
Spominski pohod Goropeke 2015

Tradicionalni pohod, ki ga organiziramo v spomin na tragično preminulega Lintverna Goropekarja, je bil tokrat že 7. po vrsti. Letos smo se odločili za smer z Vrhnike proti Ravniku pri Hotedršici. Turobno jutro nas je pospremilo izpred Deltexa proti Zaplani. Na Strmici smo se poklonili spominu Goropekarja in po krajšim postanku pri Prčonu nadaljevali mimo gasilskega doma na Zaplani v dolino, kjer smo prečkali Logaško polje. Krenili smo v zasnežen gozd. Pot večinoma ni bila shojena, svoje pa je dodal še dež. V tako neprijaznem okolju so nam bili v korist in tolažbo le dežniki. Hoja po zasneženem gozdu je bila kar pravšnja in prav veseli smo bili, ko smo se približali Gorenjemu Logatcu. Tam nas je že čakala naša logistika ter nam olajšala pot do bližnjega Ravnika. Peter se je potrudil in pri Urbanovcu nas je že čakalo vse kar spada k dobremu vzdušju in počutju. Ob prijetnem kramljanju smo obujali spomine na obdobje, ko je bil med nami še Goropekar. Tokratni pohod pa nas je spomnil na čase, ko je bil Goropekar tudi vedno pred nami.

Pohoda smo se udeležili: B`čar, Betajnov`c, Cvičkar, Duno, Grintov`c, Padalc, Peter, Stari, Špilčk, Špik in Vezist.

 Besedilo in fotografije: Vezist

13.01.2015
Dražgoše 2015

Še enkrat več smo se odločili, da obeležimo spomin na Dražgoško bitko. Lintverni to storimo na svoj način. Največkrat se povzpnemo na Ratitovec. Ratitovec, simbolni pomnik in priča dogodkov iz preteklosti, nas znova in znova preseneti. Tudi letos ni bilo nič drugače. Ob vzponu nanj velikokrat doživimo pravo zimsko idilo, včasih pa tudi vse zimske nevšečnosti. Vremenska napoved tokrat ni bila vzpodbudna, vendar smo upali, da se bo na Ratitovec vseeno dalo povzpeti. Toda, ko smo odprli vrata avtomobilov na Prtovču, nam je v obraz “butnil” silovit veter. Le malo je manjkalo pa bi snelo vrata. Že smo mislili, da se “po jutru  dan pozna”, no pa na našo srečo ni bilo čisto tako. Vrhovi so bili zaviti v meglo, veter pa je, kot po naročilu, vseeno pojenjal. Z nekoliko nezaupljivimi pogledi smo zrli v megleno nebo in razmišljali le kako bo višje gori.

Z Lintvernskim korakom smo krenili po dolini Razor. Snega je bilo za vzorec, pot je deloma poledenela. Poznalo se je, da nekateri derez nismo natikali že nekaj let. Kar naprej smo nekaj popravljali, jermeni nikakor niso ubogali. Pravo zatišje navkreber skozi gozd, le kakšna kaplja z drevja je padla. Vztrajnost se je izplačala, vse višje kot smo bili, je bilo snega manj in manj. Veter pred nekaj dnevi je opravil svoje in razpihal večino snega. Ko smo se dvignili iz gozda je bila megla še bolj gosta, pa tudi veter se je okrepil. Prav z olajšanjem smo stopili v Krekovo kočo, kjer nas je navdušeno sprejel razpoloženi oskrbnik. Tokrat je svojo priložnost izkoristil  Mornar, ki nas je, v znak  zadovoljstva po vrnitvi med Lintverne, pogostil.

Zadovoljni z okrepčilom smo se naglo spustili proti Prtovču. Dežne kaplje so se gostile in potrdile vremensko napoved. Začelo je močneje deževati in še bolj smo pohiteli proti cerkvi na Prtovču, kjer smo zamenjali mokra oblačila in se nato odpeljali h Kvedru v Sp. Lušo. Gostilničarka nas je bila tudi tokrat vesela. Staremu smo nazdravili za njegov visok življenjski jubilej, on pa se je oddolžil s pijačo. Ob dobri hrani in kapljici je čas še hitro minil in kmalu smo se napotili nazaj proti Vrhniki.

To pot smo se zbrali: Bankir, B`čar, Cvele, Cvičkar, Duno, Grintov`c, Ligojn`c, Marč, Mornar, Povžar, Špilčk, Špik, Stari in Vezist.

Besedilo in fotografije: Vezist

21.10.2014
Lintverni na Matajurju

Tokrat smo ujeli dan brez dežja. Špik in Cvičkar sta nas odpeljala proti Primorski po avtocesti, ki je za razliko od idrijske smeri, tokrat bila brez semaforjev. Dokaj hitro smo prispeli na krožišče nad Tolminom, ki je ena od iztočnic za vzpon na pobočje Matajurja. S pohodom smo pričeli pri planinski koči Pelizzo na italijanski strani.

Jutro je bilo prijetno toplo, vendar pa so meglice dale vedeti, da ni dolgo tega, ko je prenehalo deževati. Želeli smo, da se tokratna vremenska napoved le uresniči in da bomo lahko osvojili že nekajkrat odloženi Matajur. Nekoliko blatna steza zato pa suha trava nista predstavljala posebnih težav pri hoji navkreber. Pestra okolica, ki še še vedno ponuja zanimive ostanke I. svetovne vojne. Špik nam je, kot živi leksikon, sproti razlagal številne zanimivosti, ki jim prisluhneš le v trenutkih, ko se sam znajdeš na območju Soške fronte.

Kratek postanek pri sicer zaprti planinski koči Beneške planinske družine – Dom na Matajure pod vrhom Matajurja smo izkoristili za ogled širše okolice. Od koče do vrha ni bilo več daleč. Na vrhu Matajurja nas je pričakala skupina kolesarjev, ki so se pripravljali za vratolomno vožnjo v dolino. Res so hrabri, ni kaj. Morda so to novodobni planinci!?

Sledila je malica in gasilska nato pa spust v dolino po naši strani. Delno po Rommlovi cesti iz 1. svetovne vojne, vmes pa po bližnjicah skozi gozd in manj blatnih stezah in po dveh urah hoje smo se približali do kmečkega turizma Jelenov breg v Avsi. Prijazni gostitelj nam je ustregel z vsem dobrim in prav prijeten je bil zaključek na tej turistični kmetiji. Nazdravili smo tudi Špiku za njegov rojstni dan. Sledil je kratek postanek na Kolovratu, kjer smo si ogledali zgodovinskih znamenitosti iz 1. svetovne vojne. Po prijetnem in zanimivem pohodu smo se zadovoljni vrnili na Vrhniko.

Na pohodu smo sodelovali Betajnov`c, Cvičkar, Cvele, Grintov`c, Ligojn`c, Peter, Povžar, Špik, Špilčk in Vezist.

Fotografije sta prispevala Ligojn`c in Vezist

Besedilo je napisal Vezist

20.05.2014
Lintverni na Bohorju

Cveletov pohod smo preložili, ideja za Matajur v deževni nedelji ni bila uresničljiva. Izkoristili smo še zadnjo možnost, ki nam jo je nudila vremensko nepredvidljiva nedelja. Mahnili smo jo proti vhodu kjer smo po napovedi ugotovili, da je lahko dežja manj - na Bohor. In nismo se ušteli. Po prihodu v vznožje Jablance je bilo dežja le še za vzorec. Krenili smo navkreber po tipičnih hribovskih kolovozih in stezah mimo ograjenih  pašnikov do asfaltne ceste, ki vodi proti Koči na Bohorju. Sicer neprijazni veter je pregnal še zadnje kaplje dežja in v zavetrju koče smi si oddahnili ter nato nadaljevali proti vrhu Bohorja. Veliko blata in sveže odpadlega listja sta dala vedeti, da ni dolgo tega, ko je tod divjalo neurje. No ni bilo primerljivo s tistim, kar smo v februarju doživeli na Vrhniki in okolici. Čemaž, ki je že zaključeval letošnjo sezono nas je spremljal vse do Velikega Javornika, najvišjega vrha na Bohorju. Prijazen travnik, lovska opazovalnica ter ličen kamen so prepoznavni znaki Velikega Javornika. Vpis v knjigo, fotografiranje in obrnili smo se proti koči. No Lintverni ne bi bilo to kar smo, če nebi mimogrede podelali še Koprivnik, tudi eden najvišjih točk na Bohorju. Počasi smo jo mahnili proti dolini in nato z avtomobili do Senovega, kjer smo se v prijazni gostilni pri Senici oblino okrepčali. Seveda, obisk Cvičkarjeve zidanice ni smel izostati, saj je bila skoraj v smeri proti domu, Bolj kot smo se približevali Vrhniki, več dežja se je zlivalo na naše avtomobile in tako smo se ponovno vrnili v domače okolje, kjer nas že nekaj časa dan za dnem moči dež.

Tokratnega pohoda smo se udeležili Betajnovc, Cvičkar, Povžar, Stari, Špik, Špilčk in Vezist.

Besedilo in fotografije: Vezist

10.04.2014
Spominski pohod Goropeke 2014

Nekajkrat preloženi tradicionalni pohod, ki ga organiziramo v spomin na tragično preminulega Lintverna Goropekarja, je bil tokrat že 6. po vrsti. Za razliko od preteklih let , smo letos spremenili običajno traso. Izhodišče pohoda je bilo v Horjulu, od koder smo se po strmem pobočju povzpeli na Koreno. Na vrhu Korena smo pričakovali lep razgled, a žal je bila Ljubljanska kotlina zagrnjena v meglo, le Ljubljanski vrh in Ulovka sta sramežljivo kukala iz površja meglenega morja. Ob orientacijski plošči pri cerkvi na Koreno smo osvežili svoje znanje iz poznavanja bližnjih in bolj oddaljenih hribov ter gora. Pot smo nadaljevali po grebenu, s katerega se nam je nudil vse lepši razgled, saj je sonce odločno razkrojilo ostanke megle. Več pozornosti so v nas zbudili Polhograjski dolomiti, saj jih iz te perspektive praktično ne vidimo. Medtem, ko smo se mimo raztegnjene vasi Samotorice premikali po tratah in skozi že dokaj skrbno urejene gozdove po februarskem žledu, nas je Špik poučeval o različnem planinskem cvetju, ki smo ga srečevali ob poti. Prav kmalu smo se povzpeli skozi gozdiček na Kožljek, ki je bil tokrat naša najvišja točka. Kratek predah, malica, fotografiranje in sestop na sedlo pod Šentjoštom. Nadaljevali smo po južni strani hriba mimo številnih kostanjev in podrtih dreves ter dosegli prve hiše v Šentjoštu. Prijazno spomladansko vreme in močno sonce nas je nekaj časa zadržalo v brunarici na Griču, kjer se nam je pridružil še Peter. Nadaljevali smo po cesti proti Smrečju, kjer smo pohod zaključili. Na zasluženem kosilu pri Vrtnarju v Podlipi se nam je pridružil tudi Pastir, ki nas je ob svojem rojstnem dnevu pogostil s pijačo.

Letošnjega pohoda smo se udeležili Bankir, B`čar, Betajnovc, Cvele, Cvičkar, Duno, Ligojn`c, Povžar, Stari, Špik, Špilčk in Vezist.

Besedilo in foto: Vezist

14.01.2014
Dražgoše 2014

Hitro smo se odločili katero smer bomo prehodili. Nobene od 11-ih., ki jih je objavil organizator tradicionalnih spominskih dogodkov v počastitev 72. obletnice znamenite Dražgoške bitke.  Lintverni pač, čakamo na prave priložnosti, v pravem času. Pogoji za pohod s Soriške planine na Ratitovec v zimskem času so bili idealni. Zapeljali smo se tik pod Soriško planino. Vse nas je pričakalo spokojno, brez snega, nebo pa kot "špegu". Prav prijetno smo bili "sprejeti" v tem prijaznem okolju.

S pravim lintvernskim navdihom smo krenili proti Ratitovcu. Počasi smo se vzpenjali skozi gozd, tu in tam se je že pojavila kakšna sramežljiva zaplata snega. Ko smo dvignila iz gozda se nam je ponudila čudovita panorama na vse strani. Pogledi na Bohinjske gore in Julijce v celoti, pa na Karavanke prav tja do Kamniško Savinjskih Alp so bili prekrasni. Le proti jugu nam močno sonce ni dovoljevalo bolj sproščenih pogledov. Izkoristili smo enkratno priložnost za fotografiranje.

Kmalu smo se približali grebenu Ratitovca in se sprehodili čez prvi Žbajnek imenovan in 1538 m visok ter čez drugi predvrh Kremant (1654 m). Snega je bilo že nekaj več, vendar ni povzročal težav. Bolj nas je utrujal led "nabrušen" od vetra. Po kratkem počitku smo nadaljevali proti Altemavru (1679 m). Led nas je vse bolj oviral in lepše se je bilo povzpeti čez sam vrh po suhi travi.

Enkratni razgledi na vse strani, aparati so »škljocali«, saj take priložnosti zlepa spet ne bo. Kmalu smo se približali Krekovi koči, kjer je bilo že veliko obiskovalcev.

Pokramljali smo ob čaju, tudi slovesnost v Dražgošah se je medtem že končala. Tokrat smo se spustili kar proti Povdnu in pohod zaključili na Prtovču.

Prešerno razpoloženi smo posedli v avtomobile in se odpeljali na zasluženo tradicionalno kosilo h Kvedru v Sp. Lušo. Seveda sta tudi Ciril in Peter  izkoristila "ponujeno priložnost" in nas pogostila na račun svojih rojstnih dni, ki jih praznujeta v tem mesecu. Še prevoz na Vrhniko in končal se je eden najlepših pohodov v zadnjem obdobju. Na tem čudovitem pohodu smo sodelovali Bankir, Betajnov`c, Duno, Cvele, Grintov`c, Ligojn`c, Peter, Povžar, Stari, Špik in Vezist.

Fotografije so prispevali Grintov`c, Ligojn`c,  Špik in Vezist, ki je pohod tudi dokumentiral.

14.01.2014
Lintverni ob zaključku leta - nočni pohod na Planino

Ob zaključku leta se Lintverni tradicionalno podamo v Zavetišče na Planini, kjer opravimo pregled letnih dogodkov ter se pogovorimo tudi kaj bomo pričeli prihodnje leto.

Tudi ob tej priložnosti smo se zbrali pri Štirni in se odpravili po dobro znani poti čez Blatni dol ter se po južni strani pobočja povzpeli do Zavetišča na Planini.

Ob prijetnem druženju se je tudi tokrat potrudil oskrbnik Mitja, ki nam je pripravil okusne krače. Pogovorili smo se opravljenih pohodih ter nakazali  predloge, ki naj bi jih uresničili v letu 2014.

V letu 2013 smo Lintverni največ pozornosti namenili večdnevnemu pohodu v Črnogorske gore, ki smo ga opravili v juniju. Poleg tradicionalnih pohodov v Dražgoše, Goropeke ter Cveletov pohod na Bloško planoto, smo se podali tudi na čudovit pohod po Halozah ter na Čaven in Golake, ki si ga bomo zapomnili predvsem po močni burji.

Tudi v letu 2014 bodo na vrsti tradicionalni pohodi v Dražgoše (ki smo ga medtem že zaključili) ter Goropeke in Cveletov pohod na Bloke. Za glavni letni pohod tudi letos načrtujemo nadaljevanje v Črnogorskih gorah. Seveda bomo sodelovali v osrednjem dogodku PD Vrhnika tj. 40 let pohodov z Vrhnike na Triglav.  Idej in predlogov je še več, vendar je marsikaj odvisno od vremena in kot po navadi tudi od drugih razlogov, ki nam jih Lintvernom nikoli ne zmanjka. Celoten plan bo znan na enem izmed naslednjih sestankov v začetku letu 2014.

Ob koncu druženja smo si zaželeli vse najboljše, predvsem pa varen korak na pohodih v prihajajočem letu.

Zapisal in kolaž pohodov 2013 izdelal Vezist


06.12.2013
Lintverni opravili s Čavnom in Golaki

Poznojesenski čas je vremensko res nepredvidljiv in Ligojn`c je čakal kar dve leti, da mu je uspelo izpeljati težko pričakovani pohod po delu Trnovskega gozda. Zadnji hip se je vreme iz sobote na nedeljo uredilo, a vseeno smo ubrali »rezervno« različico, kajti domovinska dolžnost je poklicala Ligojnčevega prijatelja Emila, ki nas je želel popeljati po svojih poteh.

Prijetna vožnja čez Hrušico, Col in po vaseh pod Robom ali po domače – Gorami – nas je pripeljala do našega izhodišča v Predmeji. Vipavska burja je imela prav tu mlade in takoj smo se skrili za bližnjo stavbo, ki pa smo jo kmalu zapustili in se podali, mimo Resslovega spomenika v strm, a zatišen breg. Le ko smo si na robu pred Čavnom želeli ogledati Vipavsko dolino je burja z vso svojo močjo obrila še zadnje predstavnike Lintvernov, ki tega obreda zjutraj niso opravili. Ostale so le stalne brade in brki.

Nedolgo za tem smo padli v naročje topli Koči Antona Bavčerja na Čavnu, si pogreli kosti in dušo in polni energije nadaljevali pot pod Modrasovcem do Iztokove koče. In tu presenečenje, za cel avtobus planincev je dodobra napolnil malo kočo in njeno okolico tako, da smo se odločili, da se kar zunaj podpremo s sendviči in toplim čajem in že smo jo ubrali Predmeji naproti.

Posedli smo v tolpa vozila in se odpeljali na Sinji vrh, kjer smo s kosilom uspešno zaključili naš težko pričakovani pohod.

Pohoda smo se udeležili: B`čar, Betajnov`c, Cvele, Cvičkar, Grintov`c, Ligojn`c, Pero, Špilčk, Špik in Stari.

Besedilo: Špik

Fotografije: Cvele, Grintov`c in Ligojn`c

05.11.2013
Lintverni v Halozah

Tokrat se nas je 13 Lintvernov podalo po Haloški planinski poti. Z nekaj avtomobili smo se izpred CH-ja odpeljali proti Podlehniku, kjer sta se nam pridružila še dva prijatelja iz Haloz. Iz Podlehnika smo krenili mimo jezera Dežno na Gorco. Na turistični točki na Gorci so nas pričakali prijazni predstavniki PD Podlehnik, ki so nas seznanili s krajem in okolico ter nam predstavili zanimivo etnološko zbirko. Ob pogostitvi z domačimi dobrotami smo sproščeno pokramljali in Grintovc nas je še pravočasno dvignil ter usmeril na naslednjo etapo pohoda proti Janškemu vrhu. Tipično haloško hribovje in doline so nas v prijaznem soncu spremljale celotno pot. Počitek na Janškem

vrhu je prav dobro del in kmalu smo nadaljevali v dolino Dravinje mimo Doklec ter premagali še zadnji vzpon na Ptujsko goro. V prijetnem razpoloženju smo se poslovili od dveh prijateljev  ter pohod, s pridihom že prihajajočega Martina, zaključili s kosilom pri Lončariču.

Pohoda, ki ga je pripravil in odlično izpeljal Grintovc, smo se udeležili še Bankir, Betajnovc, B'čar, Cvele, Cvičkar, Padalc, Peter, Povžar, Stari, Špik, Špilčk in Vezist.

Fotografije sta prispevala Grintovc ter Vezist, ki je dodal še besedilo.

20.08.2013
Lintverni v Črni gori

V začetku junija smo se Lintverni podali v Črno goro. Naš osrednji cilj je bilo pogorje Durmitorja, ogledali pa smo si tudi veliko geografskih in kulturno zgodovinskih znamenitosti Črne gore.  Idejo za Durmitor je že pred leti dal Duno, ki je bil, kot načelnik mladinskega odseka PD Mengeš, s skupino mladih planincev tam že davnega leta 1974 in je vtise zapisal tudi v Planinskem vestniku.

Ideja je ponovno oživela lansko leto, vzpodbudilo pa jo je dejstvo, da je pričel Mornar kot predstavnik Slovenije z delom v Črni gori. Mornar je tudi izdelal program in pripravil vse potrebno, da bi bil planinski izlet kar se da uspešen.

Na pot smo se odpravili z dvema kombijema in prvi večer prenočili v Konavlah pri Dubrovniku. Vmes smo si vzeli tudi čas za kopanje v Pakoštanih in za ogled Dubrovnika. V Konavlah nas je pričakal Mornar in nas ob odlični jedači in pijači v prijaznem penzionu »Country house«  seznanil s podrobnostmi našega programa.

Naslednji dan je bil namenjen ogledu znamenitosti obmorskega dela Črne gore. Tako smo si najprej ogledali Herceg Novi, se sprehodili po starem delu Budve in si vzeli čas za ogled nekaterih zanimivosti Tivta. Ogledali smo si novo marino, ki je bila že polna dragih luksuznih, predvsem ruskih, plovil, nato pod vodstvom starega podmorniškega mačka podrobneje obnovljeno največjo jugoslovansko podmornico ter znamenito vojaško jadrnico Jadran.  Preko Petrovca na moru, Virpazarja, Podgorice in Nikšiča smo se potem odpeljali na naš glavni cilj Žabjak v pogorju Durmitorja. Vreme je bilo odlično, žal pa je vremenska napoved že kazala, da bomo imeli z vremenom težave. Že prej smo bili tudi opozorjeni, da je na Durmitorju še veliko snega in da vzpon na nekatere vrhove ni mogoč, oz. je dokaj nevaren. Namestili smo se v hotelu »Zlatni bor«, ki ga je za nas, na priporočilo njegovih črnogorskih kolegov, rezerviral Mornar. Bila je odlična izbira, saj smo tam preživeli nekaj nepozabnih dni in noči. Predvsem nas je očarala »lokalna kuhinja« z odličnimi zajtrki in večerjami, tako da skoraj ni bilo Lintverna, ki bi se domov ne vrnil s kakim kilogramom več.

Žabjak nas je očaral s svojo lego in prostranostjo, zelo pa razočaral s svojo izmaličeno arhitekturo. Ne moremo verjeti, kaj so lahko nekateri ambiciozni domačini, predvsem pa prišleki – »gospodje« iz Nikšiča, Podgorice in iz drugih krajev Črne gore, z gradnjo t.i. »arhitektnih čudes« naredili iz te čudovite pokrajine. Že prvi večer smo se sestali z lokalnim planinskim vodnikom Zoranom, profesorjem športne vzgoje, gorskim vodnikom in reševalcem, ki so ga Mornarju priporočili njegovi črnogorski planinski prijatelji. Doma smo bili zaradi tega malo nejevoljni: » Češ, po hribih znamo že sami hoditi, med nami je tudi gorski vodnik,  kaj se nam vsiljuje še lokalni vodnik..«, a kmalu se je Mornarjeva odločitev pokazala kot popolnoma pravilna. Zoran nas je že ob prvem snidenju, ko smo načrtovali naše poti, seznanil, da vzpon na najvišjo goro ne bo mogoč, ker je tam še preveliko snega. Bili smo kar malo žalostni, saj smo si srčno želeli osvojiti »znameniti« Bobotov kuk. Za uvod smo si zaradi tega za naslednji dan izbrali Šljeme, gorovje z več vrhovi – eden med njimi naj bi bil uradno tudi drugi najvišji vrh Durmitorja. Polni planinskega elana, dobro podloženi z obilnim zajtrkom in z dobro naloženim sendvičem za malico, smo se naslednji dan podali na Šljeme. Vzdušje je bilo prešerno, ker so lahko del poti z nami šli tudi naši logisti, pa tudi vreme je zjutraj bilo lepo. Kmalu potem, ko so se od nas ločili logisti in jo pod vodstvom Starega, ubrali svojo, lažjo pot do Črnega jezera, so se nad nami začeli zgrinjati temni oblaki. Po slabih dveh urah hoje po brezpotjih nas je že pošteno pralo in premetavalo zaradi močnega vetra. Nase smo si nadeli skoraj vse, kar smo imeli v nahrbtnikih in ob orkanskem vetru in tudi ob dežju osvojili enega od vrhov. Kako bi lahko vrh osvojili brez Zorana in se srečno vrnili v dolino, nam še danes ni jasno. Pa ne samo dež in megla, prečkati smo morali kar nekaj snežišč, ki so pomenila veliko nevarnost za zdrs. Da je  to res, je precej nižje potrdil Špik, ko mu je na ne preveč dolgem snežišču spodrsnilo in je po zadnji plati s kar veliko hitrostjo pristal na kupu skal in kamenja. Na srečo je bilo vse skupaj brez posledic, smo pa njegovo sled lahko opazovali tja do doline. In bilo je ob vsem skupaj  tudi veliko smeha, saj smo sled poimenovali »Špikov žleb«. Po vrnitvi v dolino se je vreme občutno izboljšalo in odločili smo se, da se po ravno tisti dan odprti cesti, odpeljemo na sedlo, kjer je najboljše in najlažje izhodišče za vzpon na Bobotov kuk. In spoznali smo, koliko snega je še v hribih in kako veliki so bili še snežni zameti skozi katere so se morali prebijati vzdrževalci ceste.

Naš drugi cilj je bila naslednji dan zelo razgledna Crvena greda. Tako kot na Šljeme, smo se nanjo pod Zoranovim vodstvom odpravili vsi, so pa logisti izbrali krajšo, a zelo lepo lažjo varianto okrog Jablan jezera. Na vzponu, kjer smo morali prečiti kar nekaj snežišč, smo imeli srečo z vremenom in z najvišjih razgledišč Crvene grede smo imeli čudovit pogled na pogorje Durmitorja, na Žabljak ter na veliko Črno in malo Kačje jezero. Na vrhu nas je s spomini na svojo prvo planinarjenje po Durmitorju raznežil Duno, svoje pa sta dodala še Povžar in Cvele, ki sta pred leti že bila na Bobotovem kuku. Ob poležavanju na toplem soncu nas je s svojim pripovedovanjem o Durmitorju ter o svojih gorniških izkušnjah ob rakiji in pivu razvajal še vodnik Zoran. Bilo je kot v planinski pravljici. Na Mornarjevo pobudo smo za spust izbrali daljšo več urno varianto, ki pa nam je omogočila odlične poglede na vse razsežnosti Durmitorja. Pazljivo smo prečili, oz. se jim ognili, kar nekaj snežišč, med potjo pa smo srečali nekaj, dokaj slabo opremljenih planincev, ki so se vzpenjali proti vrhu Crvene grede. Ker so črni oblaki in oddaljeno grmenje naznanjali nevihto, jim je vodnik Zoran odsvetoval nadaljevanje vzpona. Niso ga poslušali, preveč blizu se jim je zdel vrh, pa smo potem zvečer slišali, da so morali nekateri celo klicati gorsko reševalno službo. Tudi nas je seveda nevihta dosegla, več kot uro in pol nas je dobro močilo in nekateri bolj drugi nekoliko manj premočeni smo prišli do parkirišča pri Črnem jezeru, kjer so nas čakali logisti. No ja, niso nas ravno čakali, saj so dremali v zarosenem kombiju in smo jih skoraj morali zbezati ven. A smeha in dobre volje ni manjkalo in spet smo marsikatero lintvernovsko zagodli.

Vremenska napoved za naslednji dan je bila slaba, zato smo med vožnjo do hotela odločili, da načrtovane ture po planoti do kanjona Tare ne naredimo, ampak da Žabljak zapustimo en dan prej. Brez dobre večerje in druženja po njej pa seveda ne gre in tako smo naše bivanje na Žabljaku zaključili s »fešto«, na katero smo povabili tudi našega vodnika Zorana.  S skromnim darilom smo se mu oddolžili za sijajno vodenje, ob želji, da se v prihodnosti še kdaj srečamo. Bil je več kot zelo dober planinski vodnik.

Da smo imeli prav, ko smo se odločili, da predčasno zapustimo Žabljak, se je pokazalo naslednje jutro, ko smo se v dežju odpeljali do kanjona reke Tare.  Nekateri prvič, drugi ponovno smo se najprej sprehodili po znamenitem mostu nad kanjonom Tare v kraju Đurđevac Tara, ter potem ob Tari s postanki za oglede in okrepčilo nadaljevali pot do Mojkovca in nato preko Kolašina do Podgorice. Tam nas je pričakal Mornarjev črnogorski kolega, ki nas je vodil po znamenitostih glavnega črnogorskega mesta. Brez nikšičkega piva, ki je sicer bil naš stalni spremljevalec, seveda ni šlo in prav prijetno smo se z njim ohladili v najbolj znani in zelo stari mestni restavraciji.

Naš naslednji cilj je bilo zgodovinsko Cetinje, do katerega pa smo se podali po stari cesti preko Rijeke Crnojevića, kjer smo pri Mornarjevem kolegu preizkusili izvrstne specialitete Skadarskega jezera. Cetinje, kjer nas je večina sicer že bila, nas je ponovno navdušilo in vsi zadovoljni smo prišli v Njeguše, kjer smo prespali. Ker v penzionu ni bilo za vse dovolj prostora, so bili nekateri nameščeni v lesenih t.i. eko hiškah in spet se je ob smehu oblikovala nova skupina Lintvernov – »Lintverni iz diaspore«. Tudi naslednji dan je bil zelo zanimiv, saj smo se povzpeli na znameniti Lovčen in se potem po lepo razgledni, a ozki in vijugasti cesti spustili do Kotorja. Kljub velikemu številu turistov, ki so prispeli v mesto z velikimi turističnimi ladjami, nas je Mornar popeljal skozi vse znamenitosti tega črnogorskega bisera. V prekrasnem vremenu je potem sledila vožnja ob obalah Boke Kotorske vse tja do Herceg Novega, kjer smo se poslovili od Mornarja. Prenočišče smo ponovno rezervirali v Konavlah in uspešen izlet po Črni gori izdatno proslavili na zaključni večerji, s katero nas je ponovno razvajal lastnik Đuro. Bilo je zelo prijetno, saj smo ob spremljavi Špilčkovega ukuleleja prepevali in se veselili pozno v noč.

Naslednji dan nas je čakala samo še dokaj dolga vožnja domov. Vmes smo si vzeli tudi čas za kopanje in na Bankirjevo pobudo smo zabredli v dokaj hladno morje v Promajni na Makarski rivieri.

Splošno mnenje vseh udeležencev planinskega izleta je, da bil izlet čudovit, kar gre predvsem zasluga neutrudnemu Mornarju. Ni bil samo organizator, bil je naš vodnik po znamenitostih Črne gore ter motor celotnega dogajanja. Iskrena hvala mu za vse.  Res je, da nismo osvojili tako želenega Bobotovega kuka, najvišjega vrha Črne gore, da smo imeli v Durmitorju dokaj slabo vreme, a vse skupaj vseeno zasluži oceno odlično. In vse to je razlog, da smo se že na povratku odločili, da se prihodnje leto v Črno goro, in to koncem avgusta, spet vrnemo. Naš prvi gorniški cilj bo spet Bobotov kuk, glavnino pohodov pa nameravamo opraviti v Prokletijah, ogledali pa bi se radi tudi zahodni del Črne gore in vzhodni del Albanije. Ne dvomimo, da se bo Mornar spet izjemno potrudil in nam pripravil odličen program in da se ga bo udeležilo še več Lintvernov.

Planinskega izleta smo se udeležili: Stari, Povžar, Špik, Betajnov`c, Duno, Ligojn`c, Špilč`k, Bankir, B`čar, Cvele, Cvičkar in Mornar.

Besedilo: Cvičkar

Fotografije: Cvičkar, Ligojn`c, Povžar in Špik

05.06.2013
Cveletov pohod 2013

Cveletov tradicionalni že 4. po vrsti tudi dež ni preprečil. Lintverni smo se, ne oziraje na slabo vreme, odločno podali iz Cerknice proti Slivnici. Dežniki, pelerine in prava obutev so nam dajali samozaupanje in tudi ko smo srečali konje, kako se neprizadeto pasejo tudi v dežju, smo se še bolj zagnali v hrib in prav hitro prispeli v Dom na Slivnici, kjer nas je oskrbnik prijazno postregel.

Nadaljevanje ni bilo nič kaj bolj drugačno, le še drselo je ko smo se spuščali s Slivnice proti Radleku. Radlek, prijazna vasica na Bloški planoti, vsepovsod polno nacepljenih drv, je dajala vtis, da so že vsi pripravljeni na naslednjo zimo. Prav kmalu smo zavili mimo vse bolj razpadajoče vojašnice na Velikih Blokah in do Cveleta v Volčjem ni bilo prav daleč.

Prijazen sprejem, kot ponavadi in najprej nekaj toplega "na žlico" se je prav prileglo. Lintverni smo zdaj oživeli drugače, prijetno vzdušje in dobra hrana sta nam povrnila vse energije in dobro voljo. Počakali smo še, da se zunaj do konca zlije, nato pa se zadovoljni odpravili proti Vrhniki. Nuši in Cveletu, še enkrat več, hvala in nasvidenje tudi prihodnje leto.

V letošnjem pohodu smo sodelovali: Bankir, B'čar, Cvele, Cvičkar, Grintovec, Ligojnc, Peter, Povžar, Špik, Špilčk ter Vezist.

Fotografije: Grintovec, Cvičkar in Vezist,

Besedilo: Vezist

25.02.2013
Lintverni v Goropeke

Zdaj že tradicionalni spominski pohod, posvečen preminulemu Lintvernu  Alešu - Goropekarju, je eden redkih, ki se začne kar od CH-ja. Večina nas že dolgo ni pešačilo mimo Stare Vrhnike proti Podlipi. Vzpon čez Krošljev grič  je bil prav zanimiv, sploh ker nas večina tukaj še ni hodila peš. Malokdo pa je vedel, da večji del Krošljevega griča že spada v področje Zaplane. Zelo hitro smo se povzpeli mimo Logarja, zato pa ni prav nič pomenila bližnjica skozi Mizni dol. Še posebej je to doživljal tokratni fotograf Grintovec, ki je v želji, da bi naredil nekaj posnetkov, nekoliko zaostal in izgubil priključek s skupino. No to se pri Lintvernih dogaja, sploh če moraš opraviti, kakšno nalogo ali drugo delo,... Obilo snega in ledu na cesti je povzročilo preglavice naši logistiki. Brez fizične pomoči bi se vozilo težko izvleklo iz zasneženega gozda. Kot da bi vedeli kako zahtevna pot nas še čaka do Goropek, smo si počitek v "Kasarni" privoščili prav po planinsko. Gazili smo celi sneg - do 90 cm smo namerili. Prava odrešitev je bila splužena cesta, ki se je po globokem gaženju, znova pojavila v pravem trenutku. V predvidenem času smo prispeli do Doma na Goropekah, ki je po nekajletni pavzi ponovno v polnem pogonu. Ob dobrem kosilu in v prijetnem vzdušju smo pokramljali in obudili marsikateri dogodek iz preteklosti, ko je bil še med nami Lintvern Goropekar.

V tem nepozabnem zimskem pohodu smo sodelovali: Betajnovc, B`čar, Cvičkar, Duno, Grintovec, Povžar, Stari, Špik, Vezist na kosilu v domu pa sta se pridružila Pastir in Šolnik.

Fotografije: Grintovec in Špik; besedilo: Vezist 

12.02.2013
25 let »Lintvernov«

Planinsko  skupino Planinskega društva Vrhnika »Lintverni« smo leta 1987 ustanovili nekateri večletni člani »Lenčeve pohodne skupine Triglavci«, ki smo si na pohodih Vrhnika - Triglav nabrali veliko dragocenih pohodniških izkušenj. Eno prvih vprašanj ob ustanovitvi je bilo poimenovanje skupine. Predlaganih je bilo več imen, a na koncu se je izoblikovalo ime »Lintverni«. To ime je takrat pred 25 leti, ko smo bili še vsi dokaj mladi, najbolj ponazorilo  naš pohodni duh  – »bruhne kot Lintvern«.

»Lintverni« smo si od samega začetka zastavili poznani cilj iz Lenčeve pohodne skupine – vsakoletni pohod »Vrhnika – Triglav« in več let smo se tega cilja trdno oklepali. Prehodili smo različne smeri, od tiste »najbolj leve«, ki nas je vodila preko Medvedjega Brda, Ledin, Kojce, Bukovega vrha, Planine Razor, Krna, Krnskih in Triglavskih jezer, Doliča do Triglava, pa do najbolj severo vzhodne, ko smo se najprej povzpeli na Grmado, nato na Tošc, nadaljevali preko Lubnika proti Jelovici, prehodili Pokljuko in se preko Lipance in Vodnikove koče povzpeli na Triglav. Vmes pa je bilo nešteto prelepih »srednjih variant«, ki nam bodo ostale za vedno v spominu. Kdo se ne bi spomnil Hotavelj, Robidenskega Brda, Blegoša, Davče, Soriške Planine, pa enkratne Uskovnice, Vogarja in čudovite Planine pri jezeru. Veliko spominov nas veže na Velo Polje in na Vodnikovo kočo z nekdanjo legendarno oskrbnico Angelco, pa na Planiko, Kredarico in Dolič. Na vsako od obiskanih planinskih koč na naših poteh so ostali lepi spomini, predvsem na večere, ko smo skupaj z ostalimi planinci, kljub utrujenosti, ostali budni dolgo v noč, prepevali slovenske pesmi in marsikatero planinsko tudi »zagodli«.

»Lintverni« smo se zelo zgodaj odločili, da poleg osrednjega cilja – Triglava, vsako leto določimo še enega - nekoliko nižjo goro ali hrib na naši poti. Toda tudi to ni bilo dovolj in poiskali smo si nove izzive. Med prvimi smo se odločili, da za letni pohod izberemo druge smeri po naši lepi domovini, pot Vrhnika- Triglav pa prehodimo samo ob okroglih jubilejih. Naši odločitvi so sledile tudi druge vrhniške pohodne skupine.

 »Lintverni« veljamo za zelo dobro organizirano planinsko pohodno skupino, ki deluje celo leto. Ne  družijo nas samo pohodi, ampak se vsak mesec dobimo tudi na družabnem srečanju. Pred leti smo se dobivali v različnih vrhniških gostilnah, sedaj pa že več let v prostorih  Deltexa. Njegov lastnik Dušan - Lintvern Duno nam nudi prostor, ki je dovolj velik za našo skupino. Na teh srečanjih se veliko pogovarjamo o preteklih pohodih in o raznih prigodah. Če se je komu pripetilo kaj zanimivega in smešnega, ga »oberemo do kosti«.  Ob tej priliki načrtujemo tudi nove pohode, hkrati pa izkoristimo priložnost, da nazdravimo vsem članom, ki so imeli v bližnji preteklosti rojstni dan, slavljenci pa pripravijo skromno pogostitev. Za dobro voljo vedno poskrbimo in smeha nikoli ne manjka.

V zadnjih deseteh letih smo bili tudi mednarodno aktivni. Na povabilo Tonija – Lintverna Cvičkarja in Renata – Lintverna Mornarja smo dvakrat (2005 in 2008) obiskali Belgijo. Ogledali smo si  največje Benelux znamenitosti in prehodili precejšnji del Ardenov, vključno z najvišjim vrhom Belgije. Prav tako pa smo leta 2010 in 2011 izvedli dva več dnevna izleta: v Normandijo in v deželo šampanjca.

Žal smo se v zadnjih letih za vedno poslovili od treh naših članov: od Aleša – Lintverna Goropekarja, od Janeza – Lintverna Funcka in od Ivana – Lintverna Gasilca. V spominih bodo za vedno ostali z nami in njihov duh nas resnično spremlja na vseh naših pohodih in srečanjih.

Lintverni že od svojega nastanka na različne načine dokumentiramo svoje pohode. Glede na možnosti, ki nam jih  nudi sodobna tehnologija, se prilagajamo danim pogojem ter po svojih močeh  tekoče spremljamo in evidentiramo vse dogodke. Ponosni smo, da so z naših pohodov in drugih aktivnosti nastali številni albumi fotografij, dohiteli pa sta nas tudi digitalizacija ter »spletna« revolucija. Prvo spletno stran smo ustvarili že leta 2002, ko smo dokumentirali pohod v Kaninskem pogorju, vendar se ta prvi koncept ni prav »prijel«. Proti koncu leta 2005 pa smo projekt »spletne strani« oživili in ustvarili novo samostojno »Fotogalerijo Lintverni«. Z ustanovitvijo spletne strani Planinskega društva Vrhnika pa je foto galerija Lintvernov dobila še dodaten pomen in veljavo, saj jo zdaj lahko spremljajo tudi ostali številni vrhniški planinci in drugi. Ohranjanje članstva je bila za Lintverne vedno pomembna naloga. Ker ne želimo postati množična pohodna skupina, posvečamo pridobivanju novih članov posebno pozornost. Lintvern lahko postaneš le na priporočilo našega člana, za sprejem pa morajo biti vsi Lintverni.

Pohodna skupina ima tudi svoj znak, ki vključuje tri pomembne simbole naše pohodne skupine: Lintverna – zmaja (planinca, pohodnika), planinski nahrbtnik ter planinsko markacijo. Avtor simbola je Mrakov Pavle, znani vrhniški slikar in kulturni delavec. Vsi člani pa imamo tudi svoja pohodniška imena.

25 letnico obstoja smo počastili, kot se nam planincem spodobi, nadvse pohodniško in seveda veselo. Organizirali smo družabno srečanje, na katerega smo poleg sedanjih članov povabili vse, ki so bili nekoč člani skupine. Odziv nekdanjih članov sicer ni bil najboljši, kar nam je malo žal saj je  bilo na druženju sila planinsko veselo. Tudi letošnji tradicionalni letni pohod Vrhnika - Triglav, ki je potekal po skrajno desni severovzhodni različici, je bil v znamenju našega jubileja.  Udeležili smo se ga skoraj vsi sedanji člani, pridružili pa so se nam še nekateri nekdanji člani in drugi planinci. Bilo je izredno prijetno a hkrati v planinsko pohodniškem smislu za nekatere kar malo naporno in zahtevno.  Še posebej smo bili navdušeni nad  Janezom – Lintvernom Pastirjem, ki se je zaradi nesrečne poškodbe prvič po 12 letih z nami podal v visokogorje ter nad Cirilom – Lintvernom Starim, ki mu tudi zahtevna operacija ni preprečila, da ne bi bil z nami. Omeniti moramo tudi, da smo v jubilejnem letu meseca julija osvojili še zadnjega iz skupine najvišjih slovenskih vrhov – Škrlatico, kar pomeni, da še nismo za »staro šaro«.

In kako naprej v prihodnost, še posebej ob dejstvu, da je za nami že več kot 25 let? Že dolgo nazaj se nas je večina članov odločila za doživljenjsko sodelovanje v skupini. Ko noge in srce  ne zmoreta več, si najdemo svoj prostor znotraj skupine na različne načine in v različnih podskupinah. Že pred leti smo se na pobudo Jožeta – Lintverna Povžarja odločili za »Lintverne več brzin«.  Najbolj pripravljeni in najhitrejši so »Špic pobje«, ki pa so žal s smrtjo Goropekarja ter s staranjem članstva v zadnjih letih kar malo izgubili svoj zagon. Srednja in vsaj zaenkrat še vedno  najštevilčnejša  je podskupina običajnih Lintvernov, ki je zato prejela naziv »Ordinary Lintverns«. Izkušnje s pohodov, različne zdravstvene tegobe  ter vedno večja starost Lintvernov pa so terjali še nadaljno delitev skupine, zato je bila pred leti ustanovljena podskupina »Lintverni z reduktorjem«, ki jim na kratko rečemo kar »Logisti«. Žal se ta podskupina iz leta v leto številčno zelo krepi.

Prav je, da ob zaključku tega zapisa še posebej izpostavimo naši starosti: častnega in prvega vodjo skupine Janeza- Lintverna Pastirja in sedanjega dolgoletnega vodjo skupine Cirila – Lintverna Starega. Hvala vama za vse, kar sta do sedaj storila za Lintverne in ponosni smo na vaju!

Lintverni

Fotografije

15.01.2013
Dražgoše 2013

Lintverni vsako leto počastimo spomin na legendarno Dražgoško bitko. Tako je bilo tudi letos, ko je od junaških bojev in požiga Dražgoš minilo že 71 let. Čeprav je še nekaj dni nazaj kazalo lepo, se je vreme muhasto obrnilo in nas nič kaj prijazno sprejelo na Prtovču.

Rahle meglice so se že ovijale okrog vrhov, posamezne snežinke pa so sramežljivo poplesavale v mrzlem jutru in vendar, v nas je bilo trdno upanje, da  osvojimo Ratitovec. Odločno in brez pomislekov smo se povzpeli preko Razorja. Pot je bila deloma poledenela, snega pa le za vzorec. Narava je bila videti kot snežna koprena, pripravljena, da si v naslednjih nekaj urah nadene debel snežen plašč.

V prijetnem klepetu smo se kar hitro povzpeli do Krekove koče, kjer smo si privoščili nekaj počitka. Pot smo nadaljevali ob nekdanjem rudniku proti Kosmatemu vrhu. Snežni val se je počasi in vztrajno bližal. Tudi zato je nekdo hudomušno pripomnil, da na Kosmatem vrhu nihče ne deli medalj, zato smo jo odbrzeli kar ob vznožju ter v velikem ovinku zopet zavzeli pravo smer proti gozdovom Jelovice. Snežna nevihta nas je vse bolj dohajala in končno se je vsulo, kot se za pravo zimo spodobi. Naš korak je bil samo še bolj odločen. Le ledene plošče pod novozapadlim snegom so se "potuhnile" in kar nekaj "piruet" se nam je pripetilo preden smo prispeli na Rastovko, kjer nas je potrpežljivo počakala naša logistika.

Pohod je bil zahteven, pravi zimski, vožnja nazaj v dolino po novozapadlem snegu pa je bila prava umetnost. Duno in B`čar sta prevzela odgovorno nalogo voznikov in nas varno pripeljala h Kvedru, kjer smo dodali še piko na i. Na tradicionalnem kosilu smo čestitali našemu Staremu za častitljivih 80 let, ki jih bo dopolnil v teh dneh.

Spomin na Dražgoše je bil počaščen, pohod na Ratitovec pa doživet kot že dolgo ne. Druženje pri Kvedru je bilo prav prijetno saj smo ponovno obudili marsikateri "lintvernski" dogodek iz preteklosti.

V letošnjem pohodu v spomin na Dražgoško bitko smo sodelovali: Bankir, Betajnovc, B'čar, Cvele, Duno, Grintovec, Marč, Padalc, Povžar, Stari, Špik ter Vezist.

Fotografije: Grintovec in Špik

Besedilo: Vezist

15.01.2013
Lintverni ob zaključku leta - nočni pohod na Planino

Ob zaključku leta se Lintverni tradicionalno podamo v Zavetišče na Planini, kjer opravimo pregled letnih dogodkov ter se pogovorimo tudi kaj bomo pričeli prihodnje leto.

Tudi letos smo se zbrali pri Štirni in se odpravili v smeri Stare Vrhnike ter se po dobro znani poti pod Kurenom ter nad Koriti povzpeli do Zavetišča na Planini.

Ob prijetnem druženju in okusni hrani, ki jo je pripravil novi oskrbnik Mitja, smo se pogovorili o opravljenih pohodih ter nakazali nove ideje in predloge, ki naj bi jih uresničili v letu 2013.

V letu 2012 smo Lintverni zabeležili 25 let obstoja in pohodov in temu je bilo namenjenih tudi večina aktivnosti. Opravili smo tradicionalne pohode v Dražgoše, Goropeke ter Cveletov pohod na Bloško planoto. Po večletnem odlaganju (predvsem zaradi slabih vremenskih razmer) nam je letos uspel zahteven vzpon na Škrlatico. Glavni letni pohod je bil namenjen 25. letnici pohodov in našega obstoja, zato smo obnovili tradicionalno vrhniško planinsko smer z Vrhnike na Triglav. Ob tem je potrebno poudariti, da se je pohoda, poleg aktivnih članov, udeležilo tudi nekaj ustanovnih članov, ki sicer kot pohodniki ne delujejo več. Posebej smo bili veseli ponovne udeležbe Pastirja, ki se je po 12. letih ponovno in uspešno podal v visokogorje. Zanimiv je bil pohod v okolici Vojskega, žal pa si okolice Haloz, zaradi slabega vremena nismo uspeli ogledati.

Žal pa se je v letošnjem letu za vedno od nas poslovil, naš zvesti in dolgoletni član, Gasilc. Spomin nanj naj večno živi v naših srcih.

Seveda bodo tudi v letu 2013 na vrsti vsi tradicionalni pohodi (Dražgoše, Goropeke in Cveletov pohod na Bloke). Za glavni letni pohod načrtujemo obisk Črnogorskih gora, predvidoma v mesecu juniju. Idej in predlogov je še več. Celoten plan bo znan na enem izmed naslednjih sestankov v začetku letu 2013.

Druženje se je zaključilo z izmenjavo čestitk in dobrih želja za čim več uspešnih pohodov v prihajajočem letu 2013.

Fotografije: Šolnik in Vezist

Besedilo: Vezist


26.11.2012
Lintverni po Vojskarski planoti

Kot običajno smo se zbrali v soboto zjutraj pred Cankarjevim hramom na Vrhniki in se po jutranji kavici odpravili preko Logatca, Godoviča in Idrije proti Vojskemu. Naše izhodišče je bilo na prijetni domačiji gostoljubnega Emila Tratnika in njegove Romane Za robom, ki sta nas prijazno sprejela in pogostila pred odhodom na potepanje po Vojskarski planoti. Emil nas je vodil skozi doline in vzpetine po planoti in pripovedoval o njenih značilnostih, zgodovini in ljudeh, ki so navajeni vsega mogočega na takšni planoti. Spotoma smo se ustavili pri prijazni domačinki in obudili razne spomine ter nadaljevali pot. Pot nas je naprej vodila mimo partizanskega grobišča do razgledne točke Hudournik nad Dolenjo Trebušo in Gačnikom, od koder smo se potem vračali po drugi poti do Emilove domačije. Emil nam je omogočil tudi spoznavanje hitrega premagovanja dolov na planoti, kar so najbolj »gajstni« Lintverni pod vodstvom Emila tudi preizkusili. V organizaciji Špilčka in domačinov, Tiborja s Krasa in prijatelja lovca z ugankami, smo preživeli prijetne urice ob dobri hrani in pijači ter se proti večeru zadovoljni vrnili na Vrhniko. Za nami je še eno izjemno druženje in spoznavanje lepot naše domovine. Fotografije pa dokumentirajo prej povedano in še več. Pohoda smo se udeležili: Špilčk, Povžar, Padalc, Cvičkar, Duno, B`čar, Cvele in Grintov'c.

Tekst in fotografije:Grintov'c

30.08.2012
Lintverni z Vrhnike na Triglav

V načrt večdnevnih pohodov za leto 2012 smo Lintverni zapisali: »16. 8. do 20. 8. 2012 – Vrhnika – Triglav ob 25. letnici Lintvernov« in skladno z načrtom smo to pot tudi opravili. Zjutraj, v četrtek, na prvi dan pohoda, smo se zbrali na standardnem zbornem mestu, pozdravit nas je prišel naš Lintvern Šolnik in predsednik društva Roman Novak.

Niti za kavo ni bilo časa, tako smo bili nabrušeni, da so »logisti«: Stari – vodja logistike, Bankir in B`čar »zakurblali« avtomobile, ostali pa smo že brusili pete proti Mali Ligojni, Zaklancu, Polhovemu Gradcu.

Le Pastir, Peter Petkovšek in Vezist so se odločili, da se nam na poti pridružijo šele v nedeljo.

Sledil je vzpon na Polhograjsko Grmado, Tošč, spust do Sela, kjer so nas začele preganjati dežne kaplje, a smo lepo vedrili najprej na Ožboltu pri znancu Rafelnu s soprogo ob dobri postrežbi, se nato spustili v dolino in naslednjič vedrili pri Nacetu, pod Lubnikom. Kar v dežju smo premagali 40 minutni vzpon na Lubnik in ga dosegli ob še zadnjih deževnih kapljah ter se predali v dobre roke skrbne oskrbnice in kuharice. Nepozabno dobro smo jedli, prespali prvo noč in ob obilnem zajtrku nadaljevali našo pot do sv. Tomaža, Praprotna in vse do Jamnika, začetka hudo dolge Jelovice. Kosilo nas je »ujelo« v Partizanskem domu na Vodiški planini in s polnimi želodci smo jo mahnili dalje Goški ravni naproti, kjer smo drugič prenočevali.

Tretji dan smo se namenili proti Kupljeniku, a nam je Špik s svojo »razširjeno« potjo omogočil vzpon nad Babji zob in šele nato spust v dolino do Kupljenika, kjer nam je logistika »vlila« novih moči in že so bili na vrsti Bohinjska Bela, vzpon pod sam Galetovec ter nadaljevanje poti do Gorjuš, Mrzlega studenca in Blejske koče na planini Lipanca, kjer je oskrbnik Jože z ekipo poskrbel za pijačo, prehrano in prenočišče.

Dodobra okrepljeni z obilnim zajtrkom smo nadaljevali pot pod Mrežcam, Debelim vrhom, se povzpeli na Srenjski preval in pod obema Draškima vrhovoma dosegli Studorski preval, ker smo skoraj do sekunde natančno prispeli skupaj s trojico, ki je ta dan, v nedeljo, začela pot s planine Konjščice.

Vsi smo nadaljevali pot proti Vodnikovem domu, ki je bil cilj za našo vrlo trojico, ostali pa smo zagrizli na

Konjski preval vse do Planike, kjer smo odložili nahrbtnike in se po okrepitvi z jedačo in pijačo podali na samega očaka, v popoldanskih urah je bil osvojen in s tem dosežen načrt poti. Sledil je le še spust nazaj do Planike, močna večerja in ubrano petje do »povečerja« ter mirno spanje ob spremljavi nekaj nas smrčačev.

Ponovno lepo jasno jutro, krepak zajtrk in spust v dolino, kjer smo že nad planino Konjščico ponovno srečali naše »ubežnike« z Vodnikovega doma, se z njimi zaklepetali na sami planini in jo ucvrli do naših jeklenih konjičkov.

Ponosni, da smo opravili načrtovano pot, smo si stisnili roke, kovali načrte za večdnevni pohod v naslednjem letu in že je bila tu Vrhnika.

Kljub vsemu pa so bili pravi zmagovalci naši trije Lintverni, več o tem pa v priloženem prispevku v nadaljevanju.

 

Pastir ponovno z Lintverni

Odločitev je padla. Pastir se je po 12 letih odločil, da se ponovno odpravi v hribe. Kam in kako visoko? V okviru letnega pohoda v počastitev 25 letnice obstoja Lintvernov – v Julijce. Le če bodo moči dopuščale, volje je na pretek. Lažji pohodi okrog Vrhnike so Pastirju vlili upanje in pogum. Živ je še spomin na besede zdravnice, ki mu je po hudi prometni nesreči  dejala, da na Planino bo že še šlo, kaj več pa ne.  Pastir se ne vda, treba je verjeti, upati in tudi poskusiti.

In smo krenili. Zelo zgodaj smo parkirali pod planino Konjščico – Pastir, Peter, ki se nam je pridružil kot ustanovni član Lintvernov ter Vezist. Za ogrevanje do Konjščice smo porabili le nekaj več časa kot piše na tabli.  Predah na Konjščici je bil ravno pravšnji. Po prijetni senci smo nadaljevali le še nekaj časa. Nekje na sredi poti pod Jezerci je sonce že pogrelo, pojavile so se prve prave kaplje znoja. Obetala se je vročina ter naporna pot vse do cilja – Vodnikov dom je bil mišljen. Malo krajših predahov in prav kmalu smo bili na Jezercih. Spokojna tišina, planincev še bolj malo, krajši počitek in nato naprej proti Studorskemu prevalu. Potoček ob vznožju strmine je dajal upanje, da pa le ni vse tako suho, pač bilo je le upanje. Prav kmalu je za potočkom izginila vsaka sled, vse je bilo presušeno, močno sonce in peklenska vročina , vendar Pastirja ni nič ustavilo. Morda smo večkrat zastali, toda vztrajno smo se vzpenjali in še pred glavno skupino Lintvernov, ki so prihajali iz  Lipance, osvojili Studorski preval. Tako kot je napovedal Cvičkar. No ni bila to tekma, le vedeti je treba, da Lintverni v svojem dolgoletnem pohodništvu vzdržujemo tempo, ki ga je uvedel prav Pastir.

Malica takoj čez Studorski preval, po Pastirjevo je to po dveh urah hoje, no tokrat malce več, pa zato z užitkom.

Od Studorskega prevala proti Vodnikovem domu pot ni kaj posebnega, le vleče se, hoja po soncu je pa prav morilska. Del porušene poti je utrujajoča, Pastir pravi, da je morda še bolj zahtevna, kot vzpon na preval. Seveda je utrujenosti več, vendar Pastir drži svoj tempo in vztraja. Prehiti nas Franci (Povžar) potem pa smo kmalu pri Vodnikovem domu, pridružita se še B`čar in Jaka. Zadovoljstvo je veliko, Pastir je srečen, zdaj ve koliko še zmore. Ponovi tisto o zdravnici ...samo do Planine... Pridružijo se nam še nekateri Lintverni, veselo je celo popoldne.

Stari je pravočasno preskrbel prenočišča. Spali smo udobno, kot že dolgo ne v hribih. Zjutraj smo krenili zelo zgodaj, z namenom, da smo čim dlje skriti pred  soncem in vročino. Do Studorskega prevala smo šli kar hitro, sestop na Jezerca je potekal gladko. Potoček ob vznožju je v enem dnevu skoraj v celoti izginil. Ponovno počitek na Jezercih. Obdale so nas ovce, tudi njih je dajala žeja, morali smo poskriti svoje premočene majice. Še zadnji resnejši spust proti Konjščici. Čeprav je pot slaba, vročina huda, Pastir ne popušča, želi sam do konca. Noče nobene  pomoči, ne opore ne nošenje nahrbtnika. Nenadoma se vsujejo ostali Lintverni, ki so pred tem osvojili Triglav. Na Konjščici se dobimo vsi, veselja in zadovoljstva ni manjkalo. Pastir prejema čestitke in kmalu začne odštevati, tako kot nekdaj, pred dvanajstimi leti,... deset, devet, … nekdo od Lintvernov je takoj pripomnil, no to pa je izvirno. Dosledno in vztrajno v enakem tempu pridemo do avtomobila. Pastir, vidno utrujeno, žari od veselja in ponovi, zdaj vem kaj še zmorem, tisto o zdravnici pa nič...

Pastir čestitamo.

Na pot smo se podali: Bankir, B`čar, Betajnovc, Cvele, Cvičkar, Duno, Grintov`c, Marč, Mornar, Padalc, Pastir, Povžar, Špik, Špilčk, Stari, Vezist, Jaka Susman, Peter Petkovšek, na koncu pa sta se nam pridružila še Franci Petkovšek in Miloš Komar.

Tekst: Špik  in Vezist, fotografije: Cvele, Cvičkar, Grintov`c, Marč, Vezist in Miloš.

05.08.2012
Lintverni na Škrlatici

V tretjem poskusu nam je bilo vreme naklonjeno in končno smo se tudi Lintverni povzpeli na Škrlatico - prečudovita goro kraljico kot jo tudi radi poimenujemo. Pohiteli smo v temačnem jutru in se že pred sončnim vzhodom začenjali vzpenjati v neizprosno strmino. Dokaj hitro smo bili pri Bivaku IV na Rušju, kjer smo po krajšem počitku nadaljevali proti vrhu. Strmina, kot tudi sončna pripeka nista popustili niti za trenutek, žal pa so krči zgrabili Vezista in moral je odnehati še pred vrhom. V izjemno zahtevnem vzponu smo občudovali vse lepote, ki jih premore le Škrlatica. Prijetno utrujeni pa vendar zadovoljni z osvojitvijo vrha Škrlatice, smo po krajšem počitku začeli sestopati, ki je bilo v nekaterih delih še bolj zahtevno kot vzpenjanje.

Pohoda, ki je bil eden najbolj zahtevnih, ki smo jih opravili Lintverni, smo se udeležili: Cvele, Cvičkar, Grintov`c, Marč, Povžar, Špik in Vezist.

Tekst: Vezist

Fotografije: Cvele, Grintov`c, Marč, Špik in Vezist

31.05.2012
Cveletov pohod 2012

Na lanskem pohodu je bilo precej Lintvernov odsotnih, zato smo se odločili, da tradicionalni tokrat že 3. Cveletov pohod ponovimo po isti poti in tako smo še enkrat startali v Peklu.  Pohod je bil zanimiv od samega začetka in tudi  v nadaljevanju, ko so se vrstila številna prečkanja Borovniščice, Otavšice, pred koncem pohoda pa smo prečkali še Bloščico. Zadnji del pohoda smo opravili po znameniti Krpanovi poti. Pohod je potekal še pod svežim vtisom umrlega Lintverna Gasilca, zato smo se nekje sredi poti z minuto tišine poklonili njegovemu spominu.  Vidno zadovoljni in prijetno utrujeni smo dosegli cilj v Volčjem pri Cveletu, kjer nas je že čakala prijazna pogostitev. Ob odlični hrani in pijači ter v prijetnem kramljanju, kjer obujanje različnih spominov ni manjkalo, smo se vsi zadovoljni poslovili od prijaznih gostiteljev Nuše in Cveleta ter si rekli nasvidenje na 4. tradicionalnem Cveletovem pohodu.

Pohoda smo se udeležili: Betajnovc, Bčar, Cvele, Cvičkar, Duno, Grintovec, Marč, Mornar, Padalc, Povžar, Stari, Šolnik, Špik, Špilčk in Vezist

Fotografije: Šolnik in Vezist

Tekst: Vezist

27.05.2012
Lintvernu Gasilcu v slovo

Tudi vrhniški planinci  -  še posebej člani planinske skupine Lintverni, se  z globoko žalostjo poslavljamo od planinskega prijatelja Ivana, našega -  tako spoštovanega »Lintverna Gasilca«.

Lintverni praznujemo  letos 25 letnico svojega obstoja in večino teh let si bil dragi »Gasilc« z nami. Prva leta si nam pomagal s sponzorstvom, potem pa si se nam priključil in postal naš nepogrešljiv in izredno spoštovan član. Prizadevnost, umirjenost, vedrost, občutek za sočloveka, za skupinsko delo, za medsebojno pomoč, so bile tvoje odlike, ki so te krasile kot »Lintverna Gasilca«. Skupaj smo osvajali slovenske griče, hribe in gorske vršace  -  skupaj preživeli nešteto enkratnih, neponovljivih druženj na naših planinskih poteh. Tvoje bogate mednarodne gorniške izkušnje, ki si jih nabral na planinskih turah v tujini, so bile za nas Lintverne izredno dragocene in občudovanja vredne. Rad  si nam pravil o svojih vzponih na Mont Blanc, na Kilimandžaro, na Aconkaguo, na Aratat, o trekingu v Nepalu – in tudi zaradi teh gorniških podvigov smo te tako spoštovali. Ravno s predavanjem o Nepalu si pokazal, da znaš ceniti delo drugih in si ves izkupiček predavanja namenil izgradnji nadomestnega stolpa na Planini nas Vrhniko.

Vedeli smo za tvojo zahrbtno bolezen, saj se je nam Lintvernom v vsej svoji zlobi prvič pokazala na našem predlanskem  tradicionalnem letnem pohodu, ko je na poti na Špik nepričakovano zastal tvoj planinski korak.

Takrat na pobočjih Špika niti malo nismo slutili, da bo tako hudo in upali smo, da boš kmalu spet z nami.

In res je bilo tako, saj si se nam  poln vedrosti in življenjskega optimizma občasno pridružil na naših mesečnih srečanjih, na pohodih in na izletih. Zadnjič smo bili skupaj pred dobrim mesecem, ko si nas s prihodom na stalno mesečno srečanje prijetno presenetil. Bil si nasmejan, dobre volje in mislili smo, da tvoj prihod med nas pomeni pričetek stalne vrnitve na naše planinske poti. A žal, in ti si to dobro vedel, si se prišel od nas na ta način le poslovit. Pred dnevi je tvoj velik, a trden in varen planinski korak zastal za vedno.

Pogrešali te bomo - »Lintvern Gasilc«, na naših prihodnjih planinskih poteh. Ko se bomo Lintverni, prvič že v soboto,  spet podali v hribe, boš z nami. Ne sicer fizično, ker tega nikoli več ne bo, z nami boš, kot žal tudi že Goropekar in Funck, le v spominih – in ti so tako lepi in prepričani smo, da tudi trajni.

Hvala ti Ivan - naš planinski prijatelj,  za vse lepe skupne planinske trenutke,  počivaj v miru nam Lintvernom in vsem vrhniškim planincem tako spoštovani »Lintvern Gasilc«.

V imenu Planinskega društva Vrhnika, še posebej v imenu Lintvernov izrekam vsem tvojim najbližjem iskreno sožalje!  HVALA!

(Iz nagovora Lintverna Cvičkarja ob zadnjem slovesu, 20. 5. 2012).

12.03.2012
Lintverni drugič v Glinščici

Lepoto tega neverjetno lepega kanjona so nekateri izmed Lintvernov že drugič delili s tistimi, ki so bili tokrat "prvopristopniki". Kar deset se nas je zbralo na Vrhniki na sam dan 40 mučencev in lepo sončno vreme nam je že zjutraj razvedrilo obraze, ki jih ni mogla ugnati napovedana rahla burja (kaj je za Primorce rahla smo kmalu spoznali).

Med nami je kar nekaj članov, ki so krepko bližje 100-im kakor 50-im letom, zato so se trije odločili, da nas na Pesku (IT) zapustijo in se zapeljejo do vasice Jezero in si na ta način olajšajo pot. Pa naj bo tako, smo rekli ostali, se spustili skozi gozd (bošk) med divjimi prašiči in srnami do vasice Draga, po vrhu Stene prečili do vasice Jezero, vso pot občudovali poglede v kanjon, na Trst, Miljski zaliv, Debeli rtič, pod nami posejane vasice s slovenskim življem in predvsem na vso pot, ki nas je čakala na povratku iz Boljunca.

Po krajših postankih na obeh razglednikih smo se mimo vasice Zabrežec spustili do Zgornjega konca, tako imenovanega gornjega dela Boljunca, se tu okrepčali, si ogledali, kje so "muko mučile" boljunske perice, se slikali ob zanimivi obnovljeni hišici ter se ob rimskem vodovodu podali cerkvici Marije na Pečeh in slapu naproti. Vse to smo zmogli brez večjih naporov in ob tem ugotovili, da naše ubežne trojke nismo nikjer zasledili.

Našo pot smo nadaljevali do vasice Botač, kjer je včasih mlelo kar trideset mlinov, "prestopili" smo bivšo mejo, a se hitro vrnili na italijansko stran in zagrizli še v zadnji breg do železniške proge in se po njej vrnili v vasico Draga, od tu pa nas je čakal le vzpon do parkiranih vozil na Pesku.

Kaj pa naši trije korenjaki? Oni so si šele privoščili podvig. Spustili so se do Zgornjega konca in jo takoj mahnili v prvo strmino za planinsko kočo ter dosegli vrh nad Boljuncem - Mali kras, ter nas tako prekosili z višino ter dokazali, da niso od muh. Srečno so se vrnili v kočo, tu pa smo jih naložili v avtomobile in vsi srečni ter zadovoljni smo si segli v roke na Vrhniki in se že menili o našem naslednjem podvigu.

Pohoda so se udeležili: Bankir, Betajnovc, Cvele, Cvičkar, Pastir, Stari, Šolnik, Špilčk Grintovc in Špik. 

Besedilo: Špik, foto: Šolnik in Špik

14.02.2012
Goropeke 2012

Tradicionalni, letos že 4. spominski pohod, posvečen pokojnemu Lintvernu Alešu - Goropekarju je potekal v pravih zimskih razmerah. Globok minus, sneženje ter severovzhodni veter so ustvarili pristno zimsko vzdušje. Prav zaradi ostre zime smo pohod nekoliko prilagodili razmeram  Izpred CH-ja smo krenili čez  Sv. Trojico ter se mimo Kurena povzpeli na Ulovko. Pohod smo nadaljevali skozi Mizni dol in proti Zaplani, nato pa smo se čez Petkovec spustili proti Strmci. Pohod smo zaključili pri Prčonu, kjer smo v prijetnem druženju in ob dobri hrani obudili marsikateri spomin iz časov, ko je bil z nami še pokojni Goropekar. Letošnjega pohoda smo se udeležili Bankir, Betajnovc, B'čar, Cvele, Cvičkar, Duno, Ligojnc, Povžar, Stari, Špik in Vezist. Tako kot  na začetku sta se nam tudi na zaključku pridružila Šolnik in Pastir.

Foto: Cvičkar Tekst: Vezist

10.01.2012
Lintverni na pohodu v Dražgoše

Letos smo se v Dražgoše, po več letih, zopet podali s Prtovča „ po izohipsi“. V prekrasnem vremenu smo na pohodu, v počastitev 70. obletnice Dražgoške bitke sodelovali Bankir, B'čar, Cvele, Cvičkar, Duno, Grintovec, Ligojnc, Marino, Mornar, Povžar, Stari, Šolnik, Špik, Švicko ter Vezist. Tradicionalnega nočnega pohoda s Pasje ravni pa sta se udeležila Padalc in Marč, ki je za svoj že 10. pohod po poteh Cankarjevega bataljona dobil posebno priznanje. Prijetno nedeljsko druženje pa smo, še enkrat več, zaključili na kosilu v gostilni Kveder v Luši.

Foto: Šolnik in Vezist, besedilo: Vezist

21.12.2011
Druga skupina Lintvernov v muzeju

In uspelo nam je, druga skupina Lintvernov je slabih štirinajst dni kasneje sledila poti svoje predhodnice in ubrala popolnoma enako pot, kot njeni predhodniki. Bogato poplačani z razstavnimi predmeti, prikazi in predstavitvami smo ta izlet ravno tako zaključili po poti mimo Mlačce, Zgornje Radovne (Pr/ Psnak), Gogalove lipe – lipovca, jezera Krede, spomenika v Srednji Radovni, vse do Krnice in Gorij, do Vrhnike. Obljubili smo si, še se vrnemo.

Izleta smo se udeležili: Pastir, Šolnik, Povžar in Špik

Besedilo: Špik, fotografije: Šolnik

08.12.2011
Lintverni v Slovenskem planinskem muzeju

Težko je najti kakšno prosto soboto ali nedeljo, zato nas je nekaj Lintvernov v sredo obiskalo Slovenski planinski muzej v Mojstrani. V njem si podajata roke preteklost in sedanjost. Bogata zbirka predmetov s pestro zgodovinsko pripovedjo, raznolikost fotografskega in arhivskega gradiva ter obsežna strokovna knjižnica nudijo obiskovalcu vpogled v množičnost in pomembnost planinske dejavnosti v slovenskem prostoru. Stalna razstava je zasnovana kot muzejska pripoved, ki jo doživljamo skozi lasten vzpon na goro.

Najprej smo si ogledali film o Triglavskem narodnem parku in tudi nekaterih drugih biserov našega gorovja, sledil je obisk stalne razstave, kjer smo si z zanimanjem ogledali razstavljene predmete, iskali zaklad, napolnili nahrbtnik, se s samovarovalnim kompletom podali po grebenu, »uživali« ob grmenju in udarih strel v bivaku, spoznavali zaščitene rastline, ponovili nekaj vozlov, občudovali naše himalajce, s kakšno opremo so se desetletja nazaj podajali osvajati najvišje vrhove in na zaključku preverili naše znanje ter bili za uspeh nagrajeni z lično razglednico.

V kletnih prostorih smo si ogledali razstavo gorenjskih olimpijcev iz zimskega obdobja, v pritličju pa so ravno ob našem obisku postavljali razstavo o Bariločah s fotografijami župnika Franca Urbanije z Dovjega.

Tople prostore muzeja smo zapustili in si na poti skozi Radovno v Mlačcah najprej ogledali 24 urni trud domačinov, da bi še pred božičem zaledeneli vse objekte, ki predstavljajo kuliso lednih jaslic. Občudovanja vredni so, saj bijejo neprestano borbo z naravo (najprej idealne ohladitve, nato jim otoplitev pobere ves trud, pa zopet zmrzovanje in tako naprej) a končno vedno zmagajo.

Sledila je še dobra malica Pr`Psnak, ogled več kot 500 let stare Gogalove lipe, ali bolje Lipovca, ob poti proti Bledo pa smo zagledali neverjetno lepo zeleno jezero Kreda, se peljali mimo spomenika v spomin požgani Srednji Radovni, naleteli na odcep za Pokljuško sotesko, prevozili Gorje, Bled (brez »kremšnit«) in se vsi srečni in zadovoljni vrnili na Vrhniko.

Tega izleta smo se udeležili Bankir, B`čar, Cvele, Cvičkar, Stari, Špilčk in Špik.

Besedilo: Špik, fotografije Cvičkar in Špik

22.11.2011
Lintverni na Boču

Lintverni smo se, kot običajno zbrali pred CH-jem in se tokrat podali na Štajersko, na Boč. Na izhodišču v Zgornjih Poljčanah nas je pričakal planinski vodnik Sreč, ter nas preko Babe popeljal na sam vrh. Na vrhu Boča so nas najprej pričakali prijazni vojaki ter nam predstavili podzemni telekomunikacijski objekt. Nato smo s Telekomovega objekta ter planinskega razglednega stolpa uživali v prečudovitih razgledih. Sledil je spust do Planinskega doma na Boču, kjer nam je dobrodošlico zaželela godba na pihala iz Slovenskih Konjic. Ob bočkem loncu je bilo razpoloženje vse prijetnejše. Nadaljevali smo proti dolini mimo planinske koče Velikonočnica in postali na turistični kmetiji pri Ogrizkovih, kjer smo bili prijetno pogoščeni. Ob koncu dneva je ostalo le še toliko časa, da smo si ogledali Kraljevi vrelec slatine v Spodnji Kostrivnici.

Pohod sta pripravila vodnik Sreč in Lintvern Špik. Poleg navedenih pa smo na Boču bili še Bankir, Betajnovc, Bčar, Cvele, Cvičkar, Duno, Grintovec, Ligojnc,  Padalc, Povžar, Šolnik in Vezist.

Foto: Bčar, Sreč ter Vezist, ki je pripravil tudi zapis pohoda.

31.08.2011
Lintverni v Zahodnih Julijcih

Lintverni smo se v okviru letnega pohoda tokrat podali v Zahodne Julijce, kjer smo napravili 4 enodnevne vzpone.

Najprej smo se povzeli na 1653 m visoki Svinjak, sicer bolj zahteven kot bi sodil na prvi pogled, svoje pa je „dodala“ visoka temperatura, ki nas je dokončno  „pregrela“ ob sestopu. Nastanili smo se v PUS Bavšica, ki je bila izhodišče za naslednji vzpon na Briceljk – 2346 m. Strm in zahteven vzpon je potekal po alternativni smeri do sedla pod vrhom. Na vrh Briceljka sta se povzpela le Ligojnc in Padalc. Tretji vrh, ki smo ga zavzeli je bila Jerebica – 2126 m, od koder so se med drugimi nudili prelepi razgledi na Viš, Montaž in Rabeljsko jezero.  Zadnji dan nas je čakal še vzpon na Mangart -2678 m. Z Mangartskega sedla smo se v večini povzpeli kar po Italijanski smeri. Na vrhu Mangarta smo mimogrede krstili še našega novega člana Špilčka.

Za načrtovanje in organizacijo letnega pohoda je poskrbel Špik, pri tem pa mu je pomagal Cvičkar. Najem PUS Bavšica je v zadovoljstvo vseh zagotovil Špik.

Za odlično pripravljeno hrano je skrbela naša logistična skupina z Bčarjem in Bankirjem na čelu. Obilo prešernega razpoloženja ob večerih zato ni manjkalo.

Tradicionalne majice, ki bodo trajno obeležile tudi letošnji pohod, pa je še enkrat več prispeval Marino.

Letošnjega letnega pohoda smo se udeležili: Bankir, Betajnovc, Bčar, Cvele, Cvičkar, Duno, Grintovec, Ligojnc,  Padalc, Pastir, Povžar, Stari, Šolnik, Špik, Špilčk, Švicko in Vezist.

Foto: Ligojnc, Šolnik in Vezist; Besedilo: Vezist

26.05.2011
Od Pekla do Bloškega jezera

Lintverni smo se podali na 2. tradicionalni Cveletov pohod in tokrat smo za izhodišče izbrali Pekel pri Borovnici. Zakaj Cveletov, zato ker se vsak pohod konča v Volčju nad Bloškim jezerom, kraju, kamor v mir večkrat odideta Sončica Nuša in Cvele.

Raznorazne obveznosti, tako družinske kot zdravstvene, so na to dolgo pot zvabile 11 Lintvernov, ki smo, po obvezni jutranji kavici, zagrizli v ne ravno nedolžne strmine Pekla in tako za seboj puščali slap za slapom, nad zadnjim, petim, pa ubrali neoznačene gozdne poti, najprej ob Borovniščici, nato pa ob Otavščici, ki nam je ravno tako razkrivala svoja nedrja s slapovi, tolmuni, vreli. Kot se spodobi je ta del poti že v četrtek prehodila ogledna trojica Cvičkar, Cvele in Špik. Smer vmesnega cilja je bila začrtana do Gorenjih Otav in tu sta nam prišla naproti naša »logista« Šolnik in Bankir, ki je v vasici organiziral topel domačinski sprejem.

Po počitku in okrepčilu smo nadaljevali po stari cesti od Gorenjih Otav do Cajnarjev, ki so nam jo natančno opisali domačini. Sledil je še premik do Svete Trojice in od tu dalje smo do našega cilja sledili oznakam Krpanove poti – ličnim škornjem.

Lepe gozdne poti, večinoma ob spremljavi potočkov, deloma bela cesta v lepšo prihodnost, mehke travniške stezice polne spomladanskega cvetja, vse to je minilo kot bi pihnil in niti zavedli se nismo in že smo stali pred oznako kraja Volčje.

Tu pa tako svečan zaključek poti, da smo si kar prste oblizovali, za kar gre zasluga Nuši in Cveletu.

Še spominski posnetek in rekli smo si: »Nasvidenje na 3. tradicionalnem Cveletovem pohodu, kjer je cilj že znan, izhodišče pa bomo premlevali do konca leta.

Pohoda smo se udeležili: Bankir, Betajnovc, Cvele, Cvičkar, Duno, Ligojnc, Padalc, Polžar, Šolnik, Špik in Švicko, na pot pa sta nas pospremila Pastir in Stari.

Besedilo: Špik, fotografije: Šolnik in Ligojnc, GPS sled: Švicko

10.04.2011
Lintverni na Kršičevcu

Lintverni smo, v soboto 9. aprila 2011, krenili na priljubljeno planinsko točko Kršičevec (1091 m). „Stara gora“, kot domačini imenujejo Kršičevec, se nahaja na širšem območju snežnižkih gozdov. Pohod smo pričeli v vasi Juršče (Jurišče). Pot nas je najprej vodila mimo zanimivega drevesa družine rožnic – Borčeve rošelike ter spomenika padlim borcem NOB, I. svetovne vojne  ter ponesrečenim otrokom po II. svetovni vojni. Nato smo se po razgibanem kraškem terenu ter mimo čudovite lipe zraščenke (14 debel) povzpeli na Kršičevec.  Na vrhu smo lahko opazovali Snežnik, Učko, Slavnik, Nanos, Italijanske Dolomite, Julijce ter Kamniško Savinjske Alpe. Po spustu s Kršičevca smo se povzpeli še na bližnjo točko Bele stene z znamenitim Spodmolom. Pohod smo zaključili na turistični kmetiji pri Cunarju v Jurščah.

Pohoda, ki ga je načrtoval, organiziral in skrbno vodil Špik, smo se udeležili še Cvele, Cvičkar, Ligojnc, Mornar, Pastir, Povžar, Stari, Šolnik, Švicko in Vezist.

Tekst: Vezist in Špik

Foto: Šolnik in Vezist

16.03.2011
Lintverni v Bržaniji

Mnogo poti po Bržaniji smo že prehodili, a marsikateri sobotni del je bil popolnoma nov marsikomu. Tako velika je Bržanija s svojimi vrhovi, da bi jo v enem dnevu komaj obleteli.

Sobotno jutro nas je pozdravilo ob spomeniku Šavrinkam in znameniti cerkvici s še bolj znamenitimi freskami, ki prikazujejo mrtvaški ples. Da, začeli smo v Hrastovljah in se, pod progo Divača – Koper, najprej podali do zapuščene vasice Zanigrad in nadaljevali do »živega« zaselka Zazid. Nad vasjo smo najprej zagrizli do opuščene železniške postaje Zazid, ki je služila svojemu namenu na progi Divača – Pula.

In že smo se znašli pod samim Kraškim robom, ki smo ga kmalu za razglediščem napadli in se po njegovem grebenu približevali naši najvišji točki – Lipniku. Sledil je spust, najprej po označeni planinski poti, nato pa nam je čas mineval v iskanju ustreznega brezpotja do nadvoza ceste Zazid – Rakitovec nad železniško progo. To preizkušnjo smo več kot odlično opravili (pohvala mimoidočega domačima) in že zagrizli Trem učkam naproti in od njih do vrha Kuka.

Sledila je še lepa grebenska pot do Lačne s svojim kovinskim stolpom in hiter spust po strmi, razdrapani poti do Hrastovelj, kajti Lačna nam je dala vedeti, zakaj se tako imenuje in napolniti je bilo potrebno naše želodčke.

Pohoda smo se tokrat udeležili: Bankir, B`čar, Betajnovc, Cvele, Cvičkar, Grintavec, Padalc, Povžar, Stari, Šolnik, Špik in Švicko.

Besedilo: Špik  Fotografije: Šolnik in Špik

14.02.2011
Spominski pohod v Goropeke

Tradicionalni, letos že 3. spominski pohod na Goropeke, posvečen pokojnemu Lintvernu Alešu  - Goropekarju, je potekal z Vrhnike mimo Sv. Trojice čez Tičnico proti Hameksu, nato pa skozi Korita na Ulovko. Nadaljevali smo skozi Mizni dol in Rastovke v Smrečje kjer smo v "Kasarni" naredili krajši predah. Pohod smo nadaljevali proti Goropekam pod Vrhom Sv. Treh kraljev in Hleviško planino, kjer nas je pogostila prijazna domačinka. Planinski dom na Goropekah je bil tokrat zaprt, zato smo se vrnili v "Kasarno", kjer smo v prijetnem kramljanju in ob dobri hrani obudili marsikateri spomin iz časov, ko je bil z nami še pokojni Goropekar. Letošnjega pohoda smo se udeležili Bankir, Betajnovc, B'čar, Cvele, Cvičkar, Duno, Grintovec, Ligojnc, Marč, Padalc, Povžar, Stari, Šolnik, Špik in Vezist.

Besedilo: Vezist      Foto: Šolnik in Ligojnc

10.01.2011
Lintverni ponovno v Dražgošah

Lintverni smo se ponovno udeležili tradicionalne prireditve Po poteh partizanske Jelovice. Za razliko od lanskega leta, ko smo uživali v prekrasnem zimskem dnevu, pa je pohod tokrat spremljalo oblačno in megleno vreme. Na nočni pohod s Pasje ravni se je podal Marč. Bankir, B'čar, Cvele, Cvičkar, Duno, Grintovec, Ligojnc, Padalc, Povžar, Stari, Šolnik, Špik, Švicko ter Vezist smo se v Dražgoše podali s Čepulj mimo Mohorja. Mornar pa se je slovesnosti tokrat udeležil službeno.

Besedilo: Vezist       Foto: Šolnik in Vezist

19.12.2010
Nočni pohod na Planino
Lintverni smo tradicionalni prednovoletni nočni pohod na Planino izvedli v več smereh in sicer prva skupina je krenila od Mediča, čez Kepe, Strmico in Jelovec ter mimo bukve. Druga skupina se je podala po klasični smeri od Štirne, nekaj Lintvernov pa se je, zaradi zdravstvenih razlogov, na Planino pripeljalo. V zavetišču na Planini smo ob bogati večerji ter v prijetnem prednovoletnem druženju prekrstili Cvetkota - zaželel si je novo ime Stari, oskrbnikoma pa smo podelili letošnje Lintvernske majice. V veselem razpoloženju smo si zaželeli vse najboljše v prihajajočem letu ter se varno spustili v dolino. Nočnega pohoda smo se udeležili Bankir, Bčar, Betajnovc, Cvele, Cvičkar, Duno, Ligojnc, Marč, Povžar, Stari, Špik, Švicko in Vezist. Naš podvig in druženje si lahko ogledate v naši Foto galeriji.
28.11.2010
Lintverni po evropski pešpoti E7 od Bistre do Vrhnike

Tudi nam Lintvernom je to jesensko deževje preprečilo kakšen pohod in prav pošteno so nas srbele noge. Za to soboto je bilo napovedano lepo sončno in stabilno vreme, a kaj, ko je v petek dobesedno zasulo Vrhniko z obilno mero snega v tej sezoni. Petkov večer je tako minil v pesmi lopat in naši »križi« so dobesedno klicali po ravnanju.
Naše čvrste kosti so zjutraj malo dalj poležale in sredi lepega jasnega dopoldneva smo takoj imeli v mislih cel kup idej, kje naj potrošimo odvečno energijo. Končna odločitev je bila: po evropski pešpoti E7 iz Bistre na Vrhniko.
Od same kartuzije smo zagrizli v breg in sledili markacijam E7 in učni gozdni poti in te poti so pred nami ubirali le srnjad in jelenjad. Ob poti so nas spremljali prazni nosilci, ki so nekoč nosili informacijske table te učne poti in prepričani smo, da so gozdarji le-te pobrali, da bi jih obnovili. Kmalu smo zapustili dvojne označbe in zvesto sledili dobro vzdrževani, označeni in očiščeni evropski pešpoti.
Še prehitro smo se iz prijetnega gozda vrnili v civilizacijo, najprej smo železniško progo prečkali preko mostu, blizu postaje Verd pa še skozi podhod in ob Verdu smo se spustili do Retovja ter se v Mirkah še zadnjič ovekovečili skupaj, kajti poti treh Lintvernov so se nadaljevale na Lošco, dva pa sva obiskala še Močilnik in »zašpilila klobaso« na današnjem izhodišču in tu posnela še zadnji utrip s cerkvijo sv. Pavla in sv. Trojico v prekrasnem sončnem dnevu. Pohoda smo se udeležili Duno, Cvetko, Cvičkar, Povžar in Špik.

Fotografije si lahko ogledate v foto galeriji Lintvernov.

28.08.2010
Lintverni na Špik in čez Kriško steno

Letni pohod smo začeli na 3. serpentini vršiške ceste v smeri proti koči v Krnici. Iz Krnice smo se po znameniti in razgibani Gruntovski smeri povzpeli na Špik, kjer so se v prelepem vremenu ponudili čudoviti razgledi po Julijskih Alpah. Na Špiku smo opravili krst novega kandidata – Špika ter ga razglasili za polnopravnega člana Lintvernov. V istem času se je nekaj Lintvernov, ki so skrbeli za logistično podporo pohoda, povzpelo na tromejo - na Peč. V prijetnem druženju ter po  počitku v koči v Krnici smo se naslednjo jutro povzpeli čez Kriško steno, kjer nas je pričakala gosta megla  oz. prvi znanilci poslabšanja vremena. Po prihodu v Pogačnikov dom na Kriških podih smo hitro sprejeli odločitev, da s pohodom na Škrlatico naslednji dan nima smisla nadaljevati. Naša odločitev  se je potrdila kot edina pravilna, saj je že takoj po spustu v dolino Vrat začelo močno deževati. Pohod je organiziral in odlično vodil naš novi član Špik, poleg njega pa smo  udeleženci bili še  Bankir, Bčar, Betajnovc, Cvele, Cvetko, Cvičkar, Gasilc, Grintovec, Ligojnc, Marč, Povžar in Vezist.

Fotografije najdete v naši foto galeriji.   

22.05.2010
Cveletov pohod: Iški Vintgar – Volčje (Bloke)

Zelo zanimiv je bil pohod iz Iškega Vintgarja na Bloke oz. Cveletov pohod, poimenovan po organizatorju pohoda Lintvernu Cveletu. Pot nas je vodila po evropski pešpoti E6 preko Krvave peči do Predgozda, kjer je edino evropsko križišče pešpoti E6 in E7 ter nato pa po „Krpanovi deželi“ mimo Bloškega jezera do našega cilja – Volčje. Pohod je ob že omenjenmu organizatorju vodil Milan, udeleženci pa smo bili še Bankir, Betajnovc, B*čar, Cvetko, Cvičkar, Duno, Marč, Povžar, Padalc, Šolnik,  Švicko in Vezist

Foto in besedilo: Vezist

24.04.2010
Pohod na Kum

Na Kum smo se najprej z vlakom zapeljali do Trbovelj, nato pa v strmem vzponu dvignili na Čebulovo dolino. Nadaljevanje je bilo nekoliko lahkotnejše in v odličnem razpoloženju smo se povzpeli na vrh Kuma.  Pohod je organiziral in vodil Milan, udeleženci pa smo bili še Bankir, Cvetko, Duno, Gasilc, Grintavec, Padalc, Šolnik in Vezist. Na pohodu je sodeloval tudi član skupine Martini Grešak.

Besedilo in foto: Vezist

13.03.2010
Krožni pohod - Movraž

Pohod v marcu smo organizirali v Slovenski Istri v okolici Movraža, kjer smo občudovali naravni most in znamenite Spodmole oz. kot se imenujejo tudi Ušesa Istre ali »Istrijanska uha«.  Pohod je organiziral in vodil Milan, udeleženci pa smo bili še Bankir, Betajnovc, B*čar, Cvetko, Cvičkar, Duno, Gasilc, Grintovec, Marč, Povžar, Padalc, Šolnik in Švicko

Foto: Grintavec, besedilo: Milan

10.02.2010
2. spominski pohod na Goropeke

Lintverni smo se podali že na 2. spominski pohod na Goropeke. Pohod, posvečen našemu Alešu - Goropekarju je potekal z Vrhnike čez Sv.Trojico, mimo Hameksa, nato pa mimo Kurena proti Ulovki. Pot smo nadaljevali čez Mizni dol in prvi del zaključili s krajšim predahom v "Kasarni" v Smrečju. V nadaljevanju smo obšli Vrh Sv. Treh kraljev ter v visokem snegu prispeli do cilja na Goropeke. V planinskem domu smo v prijetnem kramljanju in ob dobri hrani obudili marsikateri spomin iz časov, ko je bil z nami še pokojni Goropekar. Letošnjega pohoda smo se udeležili Betajnovc, Cvele, Cvetko, Cvičkar, Duno, Gasilc, Ligojnc, Marč, Milan, Padalc, Povžar, Šolnik, Švicko in Vezist. Na zaključku pohoda pa se nam je pridružil tudi Pastir. Podrobnosti s spominskega pohoda si lahko ogledate v naši Foto galeriji.

12.01.2010
Lintverni na pohodu v Dražgoše

Lintverni smo se tudi letos udeležili tradicionalnega spominskega pohoda Po stezah partizanske Jelovice ter prisostvovali spominski slovesnosti v počastitev Dražgoške bitke. Tokrat smo se podali iz Bohinjske soteske ter se ob Pantzovi žičnici po močno zasneženi stezi povzpeli na Rovtarico, kjer smo imeli krajši počitek ob kranjski klobasi in toplem čaju, ki so ga pripravili pripadniki Slovenske vojske. V visokem snegu smo pohod nadaljevali po planotah Jelovice ter se po Mrzli dolini spustili v Dražgoše, kjer smo prisostvovali spominski slovesnosti. Na letošnjem spominskem pohodu smo sodelovali Bankir, Betajnovc, Cvetko, Cvičkar, Duno, Gasilc, Padalc, Švicko, Vezist ter naš novi član Milan. S KLIK-om si lahko ogledate, kako je pot zapisal GPS, celotno reportažo pa najdete v naši Foto galeriji. 

22.11.2009
Lintverni na Nanoški planoti
Lintverni smo tokrat prehodili del Slovenske planinske poti od Razdrtega do Podkraja. Pot nas je vodila čez sončni in ne preveč vetrovni Nanos ter mimo zamegljenega Furlanovega zavetišča pri Abramu. Pohod smo zaključili z ogledom zgodovinskih znamenitosti iz Rimskih časov na Hrušici. Pohoda smo se udeležili: Cvetko, Šolnik, Povžar, Gasilc, Duno, Bčar, Mornar, Grintovc, Marč, Švicko, Padalc, Pastir in Vezist. Fotografije najdete v njihovi Foto galeriji.
26.08.2009
Lintverni opravili s Tržiško planinsko potjo

Za Lintverne je bil, poleg obeležitve 35. letnice pohodov z Vrhnike na Triglav, osrednji dogodek tudi pohod po Tržiški planinski poti. Pohod smo prilagodili trenutnim razmeram in željam po osvojitvi nekaterih vrhov, na katere se Lintverni še nismo povzpeli. Lintvernom je na tradicionalnem zbirališču pred CH-jem srečno pot zaželel tudi predsednik PD Vrhnika Roman Novak. Po prevozu do Ljubelja smo se podali po Bornovi poti, skozi tunele na planino Preval. Večina se nas je povzpelo po strmini čez vrh Begunjščice do Roblekovega doma, kjer smo prenočevali v utesnjenih posteljah. Naslednji dan smo sestopili na Zelenico in nato nadaljevali vzpon na Vrtačo, drugi najvišji vrh v Karavankah. Po kratkem predahu smo se, ponovno čez Zelenico, povzpeli na Triangel in nadaljevali pohod po novi Slovenski poti, ki poteka po slovensko-avstrijski meji do Starega Ljubelja. Čeprav je varovana je bila za Lintverne Slovenska pot pravi izziv. Priporočamo jo le izurjenim planincem. Betajnovc in Padalc sta pohitela ter osvojila še Veliki vrh na Košuti. Po vzponu in prenočevanju na Kofcah smo načrt za naslednji dan nekoliko prilagodili najnovejši nevzpodbudni vremenski napovedi. Po vzponu čez Malo Polano na Tolsti vrh in Križko goro smo sestopili v Križe in tridnevni pohod zaključili pri našem prijatelju Janezu Kavarju. Na pohodu smo tokrat bili Bankir, Betajnovc, Bčar, Cvele, Cvičkar, Cvetko, Duno, Grintovc, Padalc, Povžar, Vezist ter nova člana Lintvernov Ligojnc in Švicko.

Zahvaljujemo se Janezu Kavarju za uspešno svetovanje in skrb, da smo prehodili vse kar smo si zaželeli. Najlepša hvala našemu Marinotu, ki nam je posebej zato priložnost priskrbel tradicionalne Lintvernske majice. Hvala tudi vsem ostalim Lintvernom, ki se zaradi različnih razlogov niso mogli udeležiti tokratnega pohoda in so nam enako kot naši najbližji, želeli uspešen pohod ter srečno vrnitev domov.

Fotografije s tega podviga si oglejte v njihovi Foto galeriji.

16.08.2009
Lintverni po Tržiški planinski poti

»Po trasi, ki jo predvidevate vodi t.z. "Tržiška planinska pot". V originalu smo jo prvič leta 1973 prehodili pripadniki OŠTO Tržič. V štirih dneh, ampak z vso opremo, orožjem in celo bojnim strelivom. (Če bi tedaj vedel za možne posledice, o katerih bi lahko govorili celo v NY: mejo je varovala JLA, veljal je 100-metrski obmejni pas, meddržavni sporazum je točno določal število in velikost enot za varovanje meje na obeh straneh, nas pa okoli 40, z vsem omenjenim, na sami mejni črti...) Najbolj zagnani so jo par let nazaj zmogli v manj kot 24 urah. Gre pa: Dobrča - planina Preval - Begunjščica - Zelenica - Ljubelj - planina Korošica - Veliki vrh - Kofce - planina Dolga njiva - Stegovnik - planina Javornik - Storžič - Pod Storžič - Mala poljana - Tolsti vrh - Kriška gora - Križe (pivo pri Kavarju!) Precej zahteven (po času hoje) je del od Kofc do Pod Storžiča (8 - 10 ur), tehnično zahtevnejše je s planine Korošica oz. Hajnževega sedla po severni strani Košute na Veliki vrh (označena, zavarovana zahtevna planinska pot). Ostalo pa za Lintverne ne bo nikakršen problem. Prenočišča so možna na Dobrči, na Kofcah, pogojno v bivši stražnici na Šiji, Pod Storžičem in na Kriški gori. Z avtom se da priti na Ljubelj, na Šijo, na planino Dolga njiva, na planino Javornik in Pod Storžič. Avgusta se da odlično prehraniti na planinah (Preval, Korošica, vse planine pod Košuto).«

Po končanem pohodu vam bomo dostavili zapis o pohodu, ki ga bomo opravili Lintverni, seveda z nepogrešljivo Foto galerijo.

04.08.2009
35. jubilejni pohod na Triglav
Lintverni smo se udeležili 35. jubilejnega pohoda Vrhnika - Triglav ter s tem v zvezi sodelovali na skupni slovesnosti vrhniških planincev na Kredarici. Tokrat smo se podali iz doline Krme čez Konjski preval mimo Planike ter se čez Mali Triglav povzpeli na vrh Triglava in zatem sestopili do Triglavskega doma na Kredarici, kjer je bila glavna slovesnost. Pohod se je zaključil s sestopom v dolino Krme ter povratkom v gostilno pri Kranjcu, kjer so se vse aktivnosti zaključile. Na pohodu smo sodelovali Gasilc, Povžar, Cvele, Betajnovc, Mornar, Padalc, Marč in Vezist." Njihove slike pa najdete v njihovi Foto galeriji.
04.04.2009
Lintverni preko Vremščice

Tokrat smo se iz smeri Pivke povzpeli na Vremščico ter se po osvojitvi vrha spustili na Kraško letališče. Pohod smo zaključili v bližini Škocjana. Pohoda smo se udeležili: Bankir, Košutnik, Padalc, Boris, Bčar, Duno, Cetko, Povžar, Cvele, Grintovec in Šolnik.

 Foto: Šolnik, besedilo: Vezist

14.02.2009
1. spominski pohod na Goropeke

V hladnem zimskem jutru smo se podali čez Sv. Trojico proti Ulovki ter nadaljevali skozi Mizni dol proti Smrečju. Po krajšem postanku v "Kasarni" smo s pohodom nadaljevali mimo Sv. Treh kraljev in pot zaključili v Domu na Goropekah, kjer nas je pričakal prijazni in gostoljubni oskrbnik Maček. Veliko skupnih dogodkov smo "osvežili", posebej živi pa so ostali spomini na našega pokojnega člana in "špic" Lintverna Aleša - Goropekarja. Sobotnega pohoda smo se udeležili:

Cvetko, Duno, Povžar, Šolnik, Betajnovc, Padalc in Vezist. Tudi tokrat nas je ob odhodu pozdravil, na cilju pa z vozilom počakal, naš Pastir.

 Foto: Šolnik in Vezist, besedilo: Vezist

11.01.2009
Pohod v Dražgoše

Lintverni smo se ponovno udeležili tradicionalne prireditve Po poteh partizanske Jelovice in spominskega pohoda Cankarjevega bataljona s Pasje ravni v Dražgoše. Za razliko od lanskega leta, ko nas je neusmiljeno pral dež, smo tokrat uživali v prekrasnem zimskem dnevu. Na nočni pohod s Pasje ravni so se podali Betajnovc, Padalc in Marč. Gasilc, Šolnik, Dušan, Bankir, Grintovec, Boris ter Vezist pa smo se povzpeli s Prtovča čez Ratitovec na Kosmati vrh.

Foto: Boris in Šolnik, besedilo: Vezist

22.11.2008
Lintverni v Polhograjskih dolomitih in Škofjeloškem hribovju

Znameniti nočni pohod „ Po poteh Cankarjevega bataljona“, ki v okviru proslav v spomin Držagoške bitke, poteka vsako leto s Pasje ravni, je glede na čas in vremenske pogoje v katerem se izvaja, zelo zahteven pohod. Lintverni smo se zato odločili, da pohod opravimo v nekoliko bolj umirjenem vremenu in dnevnem času. In res začeli smo s Črnega vrha in po znameniti poti Cankarjevega bataljona, pohod zaključili pod smučiščem Stari vrh.

Udeleženci pohoda smo bili: Bčar, Betajnovc, Boris, Cvele, Gasilc, Grintovec, Marč, Padalc, Povžar in Šolnik .

 Foto: Šolnik, besedilo: Vezist

20.09.2008
Vzpon na Porezen

Porezen je ostal neuresničen cilj letnega pohoda, zato smo se odločili, da še letos opravimo tudi to prijetno turo.  S pohodom smo pričeli z Robidenskega brda in pod smučiščem Cerkno (Črni vrh) nadaljevali po zahodnih obronkih Davče. Zaokrožili smo J pobočja Porezna ter se z zahodne strani povzpeli do koče Andreja Žvana ter nato še na vrh Porezna. Nadaljevali smo s spustom proti vzhodnem delu Davče, mimo davških slapov, kjer so bile posledice lanskega neurja še močno vidne. Pohod smo zaokrožili in zaključili pod smučiščem.

Udeleženci pohoda smo bili: Betajnovc, Marč, Padalc, Povžar in Vezist

 Foto in besedilo: Vezist

24.08.2008
Čez Plemenice na Triglav

Večdnevni letni pohod smo posvetili nedavno umrlemu prijatelju Alešu, Lintvernu Goropekarju.  Pohod smo pričeli od Aljaževega doma v dolini Vrat ter se povzpeli na  Luknjo, kjer smo po krajšem počitku opravili najlepši in najzahtevnejši vzpon preko Plemenic. Na vrhu Plemenic smo s trenutkom tišine počastili spominu na našega Goropekarja. Z vzponom ob Triglavski škrbini smo nadaljevali na vrh Triglava.  Po spustu mimo Planike in Vodnikovega doma, kjer smo prenočili, smo naslednji dan nadaljeali spust čez Uskovnico proti Bohinju. Vreme se je kmalu skisalo in na Soriški planini nas je ujelo močno neurje, tako, da smo morali pohod prekiniti. 

Udeleženci pohoda smo bili: Betajnovc, Cvele, Cvetko, Cvičkar, Duno, Gasilc, Marč, Mornar, Marino, Padalc, Povžar in Vezist.

Foto: Betajnovc in Vezist, besedilo: Vezist

21.08.2008
Lintverni proti Triglavu

S tem bodo izpolnili obljubo, ki so jo ob svojem slovesu dali Alešu:

A nekaj ti obljubimo: Ko bomo letos ali enkrat v prihodnje lezli tam okrog našega očaka Triglava, bomo vsaj za trenutek zastali ter se zazrli proti Zahodnim Julijcem na dva tvoja velika neuresničena gorniška izziva: Viš in Montaž  - in verjemi - naše misli bodo samo s teboj.

Danes popoldne so začeli uresničevati svoj načrt in izpolnitev dane obljube, kar so poudarili že ob odhodu, ko so se fotografirali z majicami, z zgovornim zapisom (KLIK).

Po njihovem povratku si bomo lahko njihove podvige ogledali v njihovi Foto galeriji.
01.08.2008
Goropekarju v slovo

Planinskemu prijatelju Alešu,

našemu dragemu Goropekarju v slovo

Vrhniški planinci - še posebej člani pohodne skupine Lintverni – smo se v petek, 1. avgusta 2008 z bolečino v srcu poslovili od planinskega prijatelja Aleša Moharja - našega dragega Lintverna Goropekarja.

Še pred dobrim mesecem smo skupaj odkrivali lepote Ardenov, se smejali na  manj kot 500 m visokem, a najvišjem vrh Belgije ter se, tako kot se vedno znamo Lintverni, prešerno spominjali naših dosedanjih pohodov ter z optimizmom kovali prihodnje skupne planinske poti.

Kdo bi - dragi Aleš, takrat lahko pomislil, da bo to naše zadnje skupno druženje. A življenje je včasih tako kruto in kar iznenada  je vsega konec.

Bil si eden prvih članov naše pohodne skupine in še dobro se spomnim, kako smo te na priporočilo Funckovega Janeza, sicer s kančkom zadržanosti kot do vsakega novinca, ustanovitelji skupine sprejeli medse. A že s prvim pohodom, si razblinil vse dvome in več kot upravičil naše zaupanje. Postal si eden najbolj prepoznavnih, mirno lahko rečem najbolj udarnih Lintvernov. Manjkal nisi skoraj na nobenem pohodu, ne na izletu, ne na naših mesečnih druženjih.  

Bilo te je eno samo veliko veselje!

Skupaj smo osvajali slovenske griče, hribe in gorske vršace, skupaj preživeli nešteto enkratnih, neponovljivih druženj po planinskih kočah, gostiščih, kmečkih hišah in tudi po senikih. Tvoje bogate gorniške izkušnje, ki si jih nabral na planinskih turah s tvojo družino, s prijatelji ali pa čisto sam, so bile za nas Lintverne izredno dragocene.

Včasih si hotel celo več kot smo drugi Lintverni hoteli ali zmogli, včasih si tudi izzival usodo in to smo ti kdaj pa kdaj tudi odkrito povedali. Tudi na tvojo pobudo smo se Lintverni podali na Veliki Klek, na Mont Blanc in na mnoge zahtevne plezalne poti v naših gorah.

Kako zadovoljen si bil lanskega avgusta, ko smo Lintverni končno opravili z Lepim špičjem in kako vesel, ko je padla odločitev za letošnji pohod na Triglav po zahtevni poti čez Plamenice.

Ravno zahtevne planinske poti, brezpotja ter težje dostopni vrhovi so bili tvoji večni gorniški izzivi. Je bilo potem sploh čudno, da si bil idejni oče in neformalni vodja »Špitzpobov« – fizično najbolj pripravljenih Lintvernov, s katerimi si ubral marsikatero bližnjico in osvojil kar nekaj težje dostopnih vršacev.

Planinsko društvo Vrhnika te je lani poslalo na vodniški tečaj za A kategorijo planinskega vodnika Planinske zveze Slovenije, ki si ga tudi uspešno zaključil. Spoznal si nove kvalitete »hribolazenja« - kvalitete, ki bi jih s ponosom nudil ostalim planincem, da bi bile naše poti še varnejše.  Imel  si željo, da bi v naslednjem letu opravil tudi z B kategorijo vodnika  - vodnika na zahtevnih kopnih turah.

Za teboj - dragi planinski prijatelj - bo ostala praznina tudi na poteh na našo Planino. Opazili jo bomo vrhniški planinci - za klopjo in mizo pred zavetiščem - v zimskem času pa na tvojem stalnem prostoru za pečjo. Planina je bila po svoje tvoj drugi dom in na njenih pobočjih si naše tudi večni mir in pokoj.

Prijatelj Aleš, dolg in hiter je bil tvoj planinski korak, a žal je zastal za vedno.

Ko se bomo Lintverni čez kake tri tedne spet podali v gore, boš z nami. Ne fizično, ker tega žal nikoli več ne bo, a tvoj duh se bo na planinskih poteh ovijal okrog nas in ko bomo zastali pred kako težavo, se bo nekje daleč v ospredju zaslišal tvoj glas: »Kaj je zdaj, ali smo Lintverni ali nismo!« In naš korak bo postal močnejši, hitrejši, še bolj odločen.

A nekaj ti obljubimo: Ko bomo letos ali enkrat v prihodnje lezli tam okrog našega očaka Triglava, bomo vsaj za trenutek zastali ter se zazrli proti Zahodnim Julijcem na dva tvoja velika neuresničena gorniška izziva: Viš in Montaž  - in verjemi - naše misli bodo samo s teboj.

Hvala ti Aleš - naš planinski prijatelj - za vse lepe skupne trenutke, počivaj v miru - nam Lintvernom tako dragi -  Goropekar......

V imenu Planinskega društva Vrhnika, še posebej v imenu Lintvernov izrekamo vsem tvojim najbližjem izraze najglobljega sožalja!

25.06.2008
Belgija - Ardeni

Naša kolega Lintverna Cvičkar in Mornar, ki v tem času živita in delata v Belgiji sta nas povabila, da skupaj obiščemo belgijske planine ter si ob tej priložnosti ogledamo tudi druge kraje in znamenitosti.

Glavni dogodek je bil pohod po Ardenih z vzponom na najvišji belgijski vrh Altitude (700m).  V času našega bivanja v Bruslju smo obiskali obalo Severnega morja ter Amsterdam. Ogledali  smo si tudi zgodovinsko nemško mesto Monschau. Proti koncu bivanja v Belgiji pa smo se sprehodili še skozi znameniti Bruseljski park. Lintverni smo obema gostiteljima Cvičkarju in Mornarju, kot tudi njunima soprogama Zori in Adrijani posebej hvaležni za izkazano gostoljubje in nudenje oskrbe v času našega bivanja v Belgiji.

Udeleženci obiska in pohodov v Belgiji smo bili, poleg gostiteljev Cvičkarja in Mornarja, še Bčar, Betajnovc, Cvele, Cvetko, Duno, Gasilc, Goropekar, Grintovec, Marč, Pastir, Padalc, Povžar, Šolnik in Vezist.

Foto: Šolnik in Vezist, besedilo: Vezist

16.02.2008
Slivnica - Vrhnika

Lintverni smo se tokrat odločili, da zimski pohod (v zimi brez snega) opravimo s Slivnice do Vrhnike. S pohodom smo pričeli z vzponom iz Cerknice na Slivnico nato pa se spustili proti Brezjam, Begunjam, Bezuljaku in Dobcu. Pot smo nadaljevali ob vznožju Vinjega vrha čez Padež, Pokojišče mimo Zavrha do Verda, kjer smo pohod zaključili

Udeleženci pohoda smo bili: Cvetko, Duno, Padalc, Povžar, Šolnik, in Vezist.

Foto: Šolnik in Vezist, besedilo: Vezist

13.01.2008
Deževne Dražgoše

Za spremembo od lanskega leta, ko smo v soncu hiteli proti Dražgošam, nam jo je letos pošteno zagodlo vreme. Deževalo je kot za stavo. Lintverni smo se temu ustrezno prilagodili in kljub slabemu vremenu opravili nekoliko krajšo tura iz Selc.

Udeleženci pohoda smo bili: Bčar, Betajnovc, Cvetko, Duno, Gasilc, Marč, in Vezist

Foto in besedilo: Vezist

15.12.2007
Glinščica

Po čudoviti kraški dolini nad Trstom nas je vodil in nam razložil vse podrobnosti Roman Novak, predsednik PD Vrhnika.

Pohoda smo se udeležili: Bčar, Betajnovc, Cvetko, Duno, Goropekar, Marč, Padalc, Šolnik in Vezist

Foto in besedilo: Vezist

17.11.2007
Z Vrhnike na Krim

Enodnevni  pohod z Vrhnike na Krim je potekal mimo Bistre čez Ljubljansko barje, skozi Prevalje pod Krimom ter po pobočju do vrha Krima. Po krajšem počitku smo se vrnili po isti poti.

Udeleženci pohoda smo bili : Betajnovc, Duno, Goropekar, Padalc, Povžar in  Šolnik.

Foto: Padalc,  besedilo: Vezist

28.08.2007
Letni pohod na Lepo Špičje

Večdnevni letni pohod smo po prevozu z Vrhnike pričeli na pl. Kuhinja. Ker nam deževno vreme ni dovolilo vzpon na Krn, smo morali nenačrtovano prenočiti kar v koči na omenjeni planini. Naslednje jutro smo se povzpeli na Krn in čez Batognico ter Bogatinsko sedlo do koče pod Bogatinom, kjer smo drugič prenočili. Naslednji dan smo  nadaljevali pohod pod Lanževico mimo koče pri Sedmerih jezerih.  Sledil je vzpon  na Veliko Špičje. Po razgibani in izredno čudoviti poti smo se preko Malega Špičja spustili do Zasavske koče na Prehodavcih, kjer smo še zadnjikrat prenočili. Zadnji dan smo nadaljevali preko Hribaric ter mimo Koče na Doliču. Nekaj najbolj vzdržljivih Lintvernov se je povzpelo na  Triglav, večina pa smo nadaljevali proti Rudnemu polju, kje smo pohod zaključili.

Udeleženci pohoda smo bili: Bčar, Betajnovc, Cvele, Cvetko, Cvičkar, Duno, Gasilc, Goropekar, Marč, Padalc, Povžar, in Vezist

Foto Betajnovc in Vezist, besedilo: Vezist

17.02.2007
Z Vrhnike na Javornik in Črni vrh

Enodnevni – delno zimski pohod z Vrhnike proti Javorniku nad Črnim vrhom je potekal čez Zaplano, Logaške Žibrše ter skozi Hotedršico do zasneženega Javornika. Po krajšem počitku  v Pirnatovi koči smo se spustili v Črni vrh, kjer smo pohod zaključili. To je bil eden daljših enodnevnih pohodov (cca 40km), ki smo jih opravili Lintverni.

Pohod je vodil Cvetko,  udeleženci pa smo bili še: Bankir, Bčar, Cvele, Marč, Padalc, Povžar, Šolnik in Vezist

Foto: Šolnik in Vezist,  besedilo: Vezist

14.01.2007
V Dražgoše s Soriške planine

Vreme nas je tokrat izzvalo in v Dražgoše smo se podali kar s Soriške planine. Po  zanimivi in razgledni poti po obronkih Ratitovca smo pot nadaljevali čez Kosmati vrh proti Mrzli dolini in zaključili v Dražgošah.

Udeleženci pohoda smo bili: Bčar, Betajnovc, Cvetko, Duno, Gasilc, Goropekar, Grintovec, Padalc, Povžar, Šolnik in Vezist

Foto in besedilo: Vezist

01.01.2007
Plan pohodov za leto 2007
30.08.2006
Letni pohod Jezersko - Peca

Večdnevni letni pohod smo začeli na Jezerskem z vzponom do Kranjske koče na Ledinah kjer smo prvič prenočili. Naslednji dan smo  nadaljevali preko Ledin na Ledinsko sedlo. Od tu naprej pa je nekaj Lintvernov nadaljevalo čez Koroško in Kranjsko Rinko, drugi smo se povzpeli na Ledinski vrh, dva pa sta se prečkala  Mrzlo goro.  Tretji dan je sledil vzpon do znamenite jame Potočke zijalke in nato preko Olševe do kmečkega turizma, kjer smo tretjič prenočili. Zadnji dan smo zavzeli še Peco in se spustili v Črno na Koroškem, kjer smo pohod zaključili.

Udeleženci pohoda smo bili: Bankir, Bčar, Betajnovc, Cvele, Cvetko, Cvičkar, Duno, Goropekar, Grintovec, Marino, Mornar, Padalc, Povžar, Šolnik in Vezist

Foto in besedilo: Vezist

18.03.2006
Pohod ob Slovenski obali

Enodnevni pohod vzdolž Slovenske obale smo pričeli v bližini mejnega prehoda Lazaret. Ob obali smo nadaljevali do Luke Koper, kjer smo si ogledali patrolni čoln Ankaran. Pohod smo nadaljevali mimo Simonovega zaliva proti Strunjanskim pečinam, Strunjanskim solinam, nato pa mimo Pacuga, Fiese in skozi Piran do Portoroža. Pohod smo zaključili v Luciji. 

Pohod je vodil Mornar, ki nam je ob tej priložnosti razkril veliko zanimivih podrobnosti o Slovenski obali. Udeleženci pohoda smo bili še : Bankir, Bčar, Betajnovc, Cvele, Cvetko, Duno, Gasilc, Grintovec, Marč, Marino, Padalc, Povžar, Šolnik in Vezist

Foto in besedilo: Vezist

19.11.2005
Lintverni na Mirni gori

V hladnem jesenskem jutru smo se zapeljali proti Dolenjski. S „partizanske“ magistrale  smo se povzpeli po smučišču Črmošnjice in pohod nadaljevali po grebenu do vrha Mirne gore.

Pohod smo, po spustu skozi vas Planina, zaključili v Vrčicah.  Pohod je vodil Vezist, udeleženci pa smo bili še : Bankir, Bčar, Betajnovc, Cvele, Cvetko, Duno, Goropekar, Padalc, Povžar in Šolnik.

Foto in besedilo: Vezist

 
Untitled Document
 
  Strojni tlaki - estrihi kon&#...
Lintverni na Kamnitem lovcu, ...
Zavetišče na Planini osv...
Celodnevno družabno sreč...
Akcija Lintvern prestavljena
Sončki od Osankarice do ...
Prostovoljna delovna akcija -...
Nova koča v križanki Naš...

Vse novice
  Pzs.si
Grzs.si
Gore-ljudje.net
Vrhnika.si
Stara Vrhnika.si
Barje.net
Zavod Ivana Cankarja
Zaplana.net
Planinec.si
Hribi.net
  Vreme ARSO
Vreme Vrhnika
Vreme Slovenija
 
  Stolpi na Planini nad Vrhniko skozi čas z gradnjo zadnjega v letu 2008