Untitled Document
Untitled Document
© 2006 Planinsko društvo Vrhnika. |Izdelava: Mesec.org & PD Vrhnika
Untitled Document
Untitled Document
 
 
  - Veseli triglavci
  - Lintverni
  - Triglavke
  - Vaščani
  - Povžarji
  - Zimzelenčki
  - Cekinčki
  - Sončki
  - Barjani
 
 Galerija slik
 
 
 
 

Planinski izleti so namenjeni članom društva ...

28.06.2018
240 planincev invalidov/OPP na pohodu na Planino

Odbor za planinstvo za invalide/OPP je 14. junija 2018 izpeljal inkluzijski pohod na Planino nad Vrhniko, ki se ga je udeležilo nad 240 pohodnikov s spremstvom. Kako so preživeli dan na Planini si lahko ogledate na povezavi 240 invalidov planincev na Planini.

12.06.2018
Grgarske Ravne - Sv. Lovrenc

Na aprilsko soboto, ki se je čez dan prelevila v lep, čudovit, sončen dan, je tokrat člane ter članice PD Vrhnika in Vesele Triglavce  pot vodila skozi Vipavsko dolino vse do vznožja Banjške planote, planotastega sveta med Čepovanskim dolom, dolino spodnje Soče in spodnjim tokom Idrijce. Iz Nove Gorice smo se po vijugasti cesti vzpenjali proti Banjšicam, skozi Grgarsko kotlino, do izhodišča našega pohoda, v vasici Grgarske Ravne. Od tu smo se povzpeli na Gomilo, nato pa pot nadaljevali do sv. Lovrenca. Sprehodili smo se tudi po poti zeliščnega centra in vmes poklepetali z domačini, ki so nam zaupali zanimive dogodivščine iz teh krajev. Z razglednega vrha smo se spustili v vas Bate, kjer smo se ustavili na sirarski kmetiji Hubjani. Tu smo si privoščili daljši počitek, lastnik pa nam je postregel z različnimi vrstami domačih sirov, od navadnega do belega z orehi in raznimi zelišči. Med samo vožnjo smo bili s strani tokratnega vodje pohoda, Romana Novaka, deležni delčka zgodovine in zanimivosti te pokrajine, ki z vrhov z lepimi razgledi spominja na italijansko Toskano. V poznih popoldanskih urah smo se vrnili domov. Kot vedno je bilo prijetno raziskovati našo lepo deželo in si vtisniti v spomin novo dogodivščino. In ja, tokrat je vrhniška ekipa zasedla cel avtobus.

Besedilo: Branka Gutnik

Foto: Miran Klavora

Zemljevid: Srečo Kenk

11.05.2018
Vtisi s pohoda DU Petrovče na »Cankarjevo« Planino

Lepo jutro je obetalo, da bo dan polno užitkov in sproščenega pričakovanja, kaj nam je pohodnikom Društva upokojencev Petrovče pripravil Tone Zdolšek vodja pohodništva in izletništva za pohod na Vrhniko in njeno okolico. DU Petrovče za delovanje vsako leto pripravi bogat program delovanja, ki ga potrdi Občni zbor društva. Tako je v tem programu pohodništva in izletništva za mesec maj določeno, da se organizira pohod na Planini nad Vrhniko.

Tajnica Irena Pečnik pripravi vse administrativne podatke, kot so prijave in plačila za prevoz in imenski seznam pohodnikov in koncu še obračun vseh stroškov pohoda. Vse to je pregledno in zaupanja vredno.

Priprave so potekale kot po maslu. Seveda je prvo na vrsti malica. Za to poskrbi vedno Jože Glinšek, ki jo naroči pri Mercatorju v Žalcu. Brez malice ni mogoče oditi na pohod, kajti to je zakon pri tej sekciji.

 Zapeljali smo se proti Ljubljani. Med vožnjo nam je Tone, vodja pohoda, tako kot vedno predstavil potek poti in kratek oris Vrhnike. letos je podan posebni poudarek  ob stoti obletni smrti našega velikega pisateljskega uma, Ivana Cankarja, ki se je rodil 10.maja 1876 na Vrhniki. Njemu in slovenski kulturi v čast je letošnje leto razglašeno za Cankarjevo leto.

Ob napovedanem času smo se našli na dogovorjenem mestu točno ob 9:30 uri. Tam nas je pričakal vodič Milan Jerman, ki se ni pustil imenovati gospod, kar smo kmalu ugotovili, da dejansko ni gospod. Prišel je čas za nepogrešljivo malico, kar ne predstavlja nič drugega, kot velika žemlja s salamo in sirom in mala plastenka vode ali piva. Milan je takoj pokazal svoje atribute, kako se streže ljudem.  Njegova družabnost in sproščenost nas je ohrabrila in nam dala potrebnega andrelina za pohod.

Z Milanom sva se dogovorila, da je načelu 50 članske kolone on, od zadaj pa jaz. Izbrali smo pot na Maln, ki je primernejša za nas upokojence. Pot je bila zlagoma strma, sicer pa zelo urejena in varna. Vodič Milan je takoj na začetku pokazal obzirnost in spoštljivost do starejših upokojencev, saj bilo med njimi kar nekaj osemdeset in sedemdeset letnikov. Prispeli smo do prve klopi, do »županove klopi«. Tu smo imeli krajši počitek, kar je Milan izkoristil za pogovor in predstavitev posebnosti in zanimivosti klopi in okolice. Pot smo nadaljevali naprej in pokazalo se je, da se je kolona začela delati s presledki. Lej ga vraga kmalu se je pokazalo, da nismo samo mi takšni, ki delamo presledke, saj so bil že davno pred nami tudi drugi pohodniki. To je tudi PD Vrhnika ugotovilo in zato postavilo klop za »zmatrance«.

Pot nas je vodila do vrha planine. Milan nam je med potjo vse pogosteje opisoval zanimivosti o novi koči, ki jo končujejo za 10.maj, torej ob rojstvu njihovega Ivana Cankarja. Ob pogledu okoli sebe na stolp, dom, oprema doma in vse ostalo, človek dobi občutek, da je vse to prežeto s Ivanom Cankarjem.

Vodič Milan nam je opisoval, kako so gradili dom in koliko naporov je bilo vloženih, da so dom zgradili in kdo vse je sodeloval pri financiranju in delu.  To so to bili člani društva, podjetja, ljubitelji gora, občina in drugi. Polmilijonska investicija za društvo pomeni velik uspeh in velika odgovornost za upravljanje s takšnim premoženjem.

Podobno kalvarijo smo tudi mi prehodili tudi v našem društvu, ko smo gradili lastne upravne prostore, gostinski lokal in rekreacijski center z brunarico in športnimi objekti. Danes uživamo sadove dela bivšega in sedanjega vodstva in generacij naših članov. Upravljanje s premoženjem ni lahko, srečo imamo, da nam je občina naklonjena že nekaj časa.

Ob priliki desetletnice 2004 - 2014 praznovanja vaših »Zimzelenčkov« nam je ga. Elica poslala monografijo desetletnega delovanja vašega društva. Zato ob tej priliki vašega praznovanja in  ob otvoritvi novega doma zaželimo veliko prijetnih uric, veselja in oddiha ter varnih korakov v novem in varnem domu.

Posebej se želimo zahvaliti gostinskemu osebju, ki nas postregla z okusno obaro in vrhniškimi štruklji. Zanimivo je, da nam je stregel tudi vodič Milan. Cena za postrežbo je tudi bila solidna. Hvala za vaše gostoljubje in čudovito druženje pri vas. Imeli smo se lepo!

S  R  E  Č  N  O

Predsednica DU Petrovče: Darka Uranjek Domitrovič                     

Vodja pohodov in izletov:Tone Zdolšek                                     

                                                                

31.03.2018
Vandrovke praznovale 10 letnico

Drage Vandrovke in Vandrovčki,

prav lep prisrčen pozdrav. Pozdrav velja tudi Elici Brelih, predsednici DU Vrhnika, vodniku Milanu Jermanu, Dragici Pelan in Mileni Svenšek. V veliko veselje mi je, da smo se danes zbrali v takem številu, da bomo praznovali 10  letnico naše pohodne skupine Vandrovke.

Kako se je vse skupaj začelo? Z Mileno Svenškovo sva bili najprej v pohodni skupini Zimzeleni in tudi kar nekaj z njimi prehodili. Toda  pohodi so bili kar zahtevni za naju in začeli sva razmišljati o skupini, ki bi imela krajše in lažje poti. Milena je to željo posredovala  na  Društvu in ker je bila pobuda dobra, je nastala  nova lažja pohodna skupina za pohode po Vrhniki in njeni okolici. Dali smo ji ime: «VANDROVKE«. 

Namen te skupine je: »Za zdravo življenje, dobro počutje in druženje«. Sestajati smo se začele enkrat tedensko ob torkih in to še danes drži.

V  mojem dnevniku in albumu piše takole:  »11. 3. 2008 smo začeli z novo pohodno skupino. Ta skupina bo imela pohode v okolici Vrhnike. To bodo lahki 2 - 3 urni pohodi in bodo vsak torek«. Prvi torek smo se podale na Štampetov most. Vreme je bilo deževno, ampak ravno ta čas, ko smo hodile, ni padal dež. Vodila je Vika Končan«. Udeleženih je bilo 7 pohodnic.

Ne glede na vremenske razmere smo se pridno udeleževale pohodov. Na Eličin predlog  pa smo se z avtobusom odpeljali na prvi pohod izven Vrhnike, 22. 9. 2009. »Ti izleti so nagradni, ker tako vztrajno hodite vsak torek,« je dejala Elica. Prva pot nas je vodila na Pokljuko in zadovoljstvo je bilo veliko. Od takrat naprej redno enkrat mesečno hodimo po izbranih poteh po  Slovenji, če le vreme dopušča. Poti pa so prilagojene našim zmogljivostim. V vseh 10 letih smo imele 48 pohodov po naši lepi Sloveniji. Pohodi so skrbno načrtovani po Primorski, Gorenjski, Dolenjski, Zasavju, Istri in povsod je lepo bilo. V začetku leta 2012 smo  prvič sedli za mizo in naredili načrt daljših pohodov za leto 2012.

Moje fotografiranje se je začelo s tretjim pohodom, 25. 3. 2008. Nastalo je mnogo fotografij, moji albumi in računalnik se polnijo in me spominjajo na lepe dni. Ta pohodna skupina in vodniki so nam dali veliko zanimivih izletov, za katere se lepo zahvaljujem v imenu skupine. Verjetno ne bi nikoli videli toliko lepega, kot smo v teh desetih letih. Če omenim samo nekaj krajev: Zajamniki, Otlico z otliškim oknom, Blejski vintgar, Po Jurčičevi poti, Vremščica, Menina planina, Kosovelova pot, Šija - Kofce, Mrzlica, Čelkov vrh, poti ob morju, Po poti Alme Karlin, pa še in še bi lahko naštevala.

Na seznamu je zapisanih 43 pohodnic in 3 pohodniki, število udeleženih se giblje od 16 do 30. Ko  gremo na mesečni pohod, pa nekje do 40. Nekaj pohodnic je prenehalo s pohodi, nekaj je prišlo na novo, nekaj nas je stalnih. Smo vse članice DU Vrhnika in od letos tudi članice Planinskega društva Vrhnika. Najstarejša članica je Nada Mole in nam je vsem za vzor. Sledi ji Vika Končan, Zalka Garafolj itd. Seveda, moram omeniti tudi moške pohodnike. Andrej in Marko nam delata družbo, sta zelo prijetna in družabna, naš Milan jima pomaga. Milan in Elica sta odlična vodnika, ki poznata vse poti in stezice. Veliko rožic in rastlinja smo spoznali. Hvala, Milan in Elica! Tudi Jože Brelih je nekajkrat šel z nami. Žal, nas je pa zapustil Miha, ki ga je kruta bolezen iztrgala  iz naših vrst v avgustu 2016.  

Tudi med poletnimi počitnicami korak ne zastane. Zberemo se ob 7.00  zjutraj, ko je še hladno in hodimo  po krajših poteh do 9.00. Največkrat vodita Nada in Minka. Po končanih pohodih pa se naše druženje že 10 let nadaljuje ob dobri kavici ali čaju. Če smo na Vrhniki, se najraje okrepčamo v gostilni Kranjc, kjer nam Franci  nudi gostoljubje. Kar nekaj kavic smo spili v desetih letih, koliko, pa izračunajte sami. Tudi na rojstne dneve pohodnic se spomnimo.

Vse o naših pohodih, doživetjih in o lepi naravi  zapišemo in pošiljamo prispevke in fotografije na spletno stran za starejše, na »mojaobcina.si« in v »Naš časopis«. Povsod je  odziv  dober. Jaz objavljam tudi na facebook-u in vsi uporabniki, moji prijatelji FB, nas hvalijo, kako smo vztrajne in želijo nam še veliko dobrih pohodov.

Še nekaj besed bi namenila našim vodnikom in vodnicam Vandrovk. V začetku naših pohodov so se ob torkih izmenjavale pri vodenju skupine Vika, Zalka, Elica in Dragica. Sedaj vodijo po okolici Vrhnike: Ana, Anka, Andrej, Milena, Minka, Vesna, Milevka, Fani, Danica in Majda. Ko pa smo začeli s pohodi po Sloveniji, je največkrat vodila Elica, nekaj pohodov tudi Zalka in Vika. Sedaj pa že kar nekaj časa vodi mesečne izlete Milan Jerman. Vsi imajo veliko znanja in razgledanosti. Spoznali smo veliko novega, spoznali  veliko novih poti, prijaznih planinskih koč in še bi lahko naštevala, saj je narava zelo bogata in je kaj videti.

Lepo je to, da naše tretje življenjsko obdobje popestrimo z našimi pohodnimi torki, s pestro naravo in druženjem. Seveda je  varnost  pohodnic na prvem mestu. Do sedaj so se vse naše poti kar varno iztekle in naj bo tudi v bodoče tako. Le enkrat smo imeli  srečanje z nevihto. Ko smo se vračale z Mrzlice, nas je presenetila nevihta. Ko smo prišli do avtobusa, je dež že ponehal, me pa smo bile mokre ko miške. Najprej smo malo presenečeno gledali, nato pa se je vse sprevrglo v dobro voljo.

Seveda ne bi vse  potekalo tako gladko, če ne bi naša Metka Grom tako vestno skrbela za naše finance in nas telefonsko obveščala o pohodih. To ji vzame kar nekaj časa in skrbi. Tudi za naše majice je poskrbela in od danes naprej jih bomo skrbno nosile in bo naš prepoznavni  znak. «Metka, hvala !!«

Upam, da sem vse obdelala v tem kratkem poročilu. Če sem koga izpustila, mi naj ne zameri. Še veliko bi lahko pisala….

Ob koncu vam želim prijetno praznovanje in dobro počutje. Franciju pa hvala za gostoljubje. Za v bodoče pa mnogo zdravja, še veliko dobrih pohodov, druženja in veselja v prelepi naši Sloveniji.

Hvala vsem, ki ste karkoli pripomogli in prispevali pri naši uspešni desetletnici. Srečno.

Zapisala in foto:  Fani  Šurca

31.03.2018
Delovno čistilna akcija Ajdovski zid

Če nam bo vreme naklonjeno v soboto 7. aprila, bi se ponovno sestali na Cesarskem vrhu pri Zaplani in nadaljevali, kar smo lani jeseni uspešno začeli. Očistili smo lep del zaplanskega zidu in njegove okolice, obrezali podrastje in požagali leske ter odrez pridno spravili po gozdu.

Nekaj dela nam je še ostalo, zato bi se znova čim prej podali v gozd -  dokler rastje še ni zeleno in bujno, temperature pa so že prijetne. Znova bi vas torej povabila, da se nam za nekaj uric pridružite v polni opremi (primerna oblačila, rokavice, obutev, orodje - žage, škarje za obrezovanje, grablje ...) na terenu. Zbrali se bomo na Cesarskem vrhu pri avtobusni postaji na Tržaški cesti ob 9h. Za malico in pijačo na terenu bo poskrbljeno, po koncu akcije (predvidoma okrog 13h) pa se bomo okrepčali v gostilni Mesec.
http://www.visitvrhnika.si/si/koledar-prireditev/2018/04/07/1483-Delovna-akcija-pri-Ajdovskem-zidu

Za več informacij in prijavo me, prosim, pokličite na tel. številko 031 605 350.

Veselim se vnovičnega srečanja z vami na svežem zaplaninskem zraku :)

Lepe in mine praznike.

Pozdrav, Urška

P.S.: V prilogi pa še vabilo.

Urška Stražišar,

strokovna sodelavka

Zavod Ivana Cankarja Vrhnika

Tržaška cesta 9

SI-1360 Vrhnika

Tel. 00 386 31 605 350

http://zavod-cankar.si/

CLAUSTRA+ Čezmejna destinacija kulturnega in zelenega turizma Claustra Alpium Iuliarum

13.03.2018
Delo Planinskega društva Vrhnika v letu 2018

Sredi februarja smo se planinci Planinskega društva Vrhnika srečali na občnem zboru. Pregledali smo poslovanje v letu 2017 in se seznanili z načrti za leto 2018.

Po uvodnem pozdravu predsednika društva, Jožeta Šušteršiča, so mladi osnovnošolski planinci uprizorili igro »En dan v taboru«.

Po kulturnem programu smo z eno minutnim molkom počastili spomin na naše preminule člane.

Sledila je podelitev bronastih in srebrnih znakov PZS, mladim planincem. Podelila sta jih načelnik Mladinskega odseka, Tomaž Stržinar in predsednik PD Vrhnika, Jože Šušteršič. Bronasti znak so dobili Mitja Bogataj, David Božnar, Mina Moritoki Škof in Tara Weiss. Bronasti in srebrni znak sta prejela Teo Hlebec in Nace Moritoki Škof. Srebrni znak pa so prejeli Neža Bajt, Ana Jerebic, Anže Kofjač, Dan Rubido, Jošt Tominc, Alenka Verbič in Katarina Verbič.

Po izvolitvi organov občnega zbora, kateremu je predsedoval Janez Petrič, je sledilo poročilo predsednika društva, Jožeta Šušteršiča.

V letu 2017 je društvo imelo 630 članov, prostovoljci so opravili 17316 ur, člani gradbenega odbora za izgradnjo koče, pa so imeli še ogromno telefonskih pogovorov in prevoženih kilometrov.

Sledilo je poročilo načelnikov Gospodarskega, Markacijskega, Mladinskega, Vodniškega odseka in Odseka varuhov gorske narave. Svoje delo so predstavile planinske skupine Veseli Triglavci, Lintverni, Triglavke, Zimzelenčki, Cekinčki, Sončki in Barjani. Poročila oziroma vtise odsekov in skupin iz pohodov, vsak mesec spremljate v Našem časopisu.

Vodniki Planinskega društva Vrhnika so v lanskem letu sodelovali pri izvedbi, organizaciji in vodenju pohodov in tabora. Vse skupaj so vodili 3109 planincev. V preteklem letu je bilo na društvu 19 vodnikov, opravili so 5 kopnih in eno zimsko licenčno izpopolnjevanje. En vodnik se je izšolal za vodenje zahtevnih kopnih tur.

Izpostavimo naj poročilo načelnika Gospodarskega odseka, Romana Novaka, saj je bila v lanskem letu njihova dejavnost najbolj odmevna.

Sredi februarja lanskega leta so začeli s podiranjem in odstranjevanjem starega zavetišča in preselitvijo v dva bivalna zabojnika. V njih je najemnik »koče«, Mitja Kovačič, devet mesecev oskrboval obiskovalce Planine. V začetku marca je sledil izkop za temelje. V aprilu in maju so gradbinci sezidali objekt, konec junija pa so pokrili streho. V juliju in avgustu je sledila najbolj zahtevna akcija. V dolžini 1880 metrov so izkopali in položili vode za vodovodno, električno in optično napeljavo. S 27 prostovoljci in z vso razpoložljivo mehanizacijo so delo uspešno opravili.

Septembra so montirali okna, izdelali tlake, elektro in strojne inštalacije, pozidali krušno peč in štedilnik ter izvedli notranja zaključna dela. Novembra so pristopili k izdelavi fasade, leseni del fasade so skoraj v celoti naredili planinci sami in se izkazali kot pravi mojstri. Decembra je sledila montaža kuhinje in ostale notranje opreme. Za nočni pohod na Planino, ki je bil 22. decembra, pa so planinci že lahko vstopili v nove, še nedokončane prostore.

Gospodarski odsek pa ni samo gradil. Organizirali so dva predavanja v Cankarjevem domu. Urban Čepon je imel predavanje z naslovom Švica s kolesom, Alenka Mrak pa predavanje z naslovom Gorsko cvetje. Sodelovali so na festivalu kave, organizirali srečanje na Planini, izdelali ter ponujali koledar v zameno za prostovoljne prispevke in iskali sponzorje ter donatorje z namenom, da zberejo še manjkajoča sredstva za izgradnjo koče. Skozi celo leto so se predstavljali medijem in sicer na RADIO I, RTV SLO 1, TV KOPER, Slovenske novice, mesečno v Našem časopisu, na spletni strani mojaobcina.si in na spletni strani PD Vrhnika.

Dvakrat jih je na Planini obiskal župan občine Vrhnika, Stojan Jakin, ob koncu leta pa še predsedstvo Planinske zvete Slovenije.

Kot je rekel Roman Novak, je bilo leto zelo uspešno, delovno in naporno. Zahvalil se je vsem, ki so pomagali z delom ali denarnimi sredstvi.

Blagajničarka, Petra Krašovec, je predstavila finančno poročilo, poročilo Nadzornega odbora pa Helena Petrič.

Vsa poročila so bila soglasno potrjena.

Program dela za leto 2018 so vsi predstavili že v svojih poročilih za leto 2017. Izpostavimo pa naj program, ki ga je predstavil predsednik društva.

Kot vse doslej bodo tudi v letu 2018 skrbeli za dobro počutje članov, organizirali pohode, tečaje, predavanja in srečanja. Mladinski odsek bo organiziral 54. planinski tabor. Še naprej bodo zbirali sredstva za dokončanje koče in organizirali delovne akcije. Sodelovali bodo v skupnih akcijah v organizaciji MDO Notranjske. Društvo bo aktivno v Športni zvezi Vrhnika, sodelovalo bo z ZIC Vrhnika, Civilno zaščito, Turističnim društvom Blagajana in vsemi sorodnimi društvi in organizacijami. Vse akcije bodo objavljene na spletni strani PD Vrhnika in na razobešenih plakatih.

Po predstavitvi delovnega načrta, je Milan Jerman predstavil še finančni načrt za leto 2018. Še vedno sloni na pridobivanju sredstev za izgradnjo nove koče in poravnavanju obveznosti do izvajalcev gradnje le-te.

Tudi program dela in finančni načrt sta bila soglasno sprejeta.

Sledil je pozdrav gostov.  Župan občine, Stojan Jakin, je pozdravil udeležence zbora, bil vesel naših dosežkov in nam zaželel uspešno delo naprej. Pred udeležence zbora so stopili še predsednik Meddruštvenega odbora planinskih društev Notranjske, Miro Mlinar, predsednik Planinskega društva Blagajana Polhov Gradec, Stane Dvanajščak, predstavnica Turističnega društva Blagajana, Anita Čretnik in predsednik Planinskega društva Horjul, Bogdan Seliger. Vsi so nam zaželeli varen korak po planinskih poteh in uspešen zaključek izgradnje koče na Planini.

Dokaz, da smo bili v letu 2017 pridni, je podelitev društvenih priznanj. Diplomo PD Vrhnika so prejeli planinska skupina Lintverni, Vesna Klavora in Tomaž Gvozdanovič. Bronasti znak PD Vrhnika so prejeli Andrej Kolenc, Francka Plestenjak, Janko Plestenjak, Franc Trček, Marjan Skvarča, Stane Kržmanc, Viktor Repnik, Tatjana Rodošek in Srečko Kenk. Srebrni znak PD Vrhnika je prejel Miran Klavora, zlati znak PD Vrhnika pa Jernej Drašler in Leopold Torkar.

Posebne časti pa so bili deležni planinci, ki so za dolgoletno in uspešno delo prejeli priznanja Planinske zveze Slovenije. Ob pomoči predsednika društva, Jožeta Šušteršiča, jih je podelil predstavnik PZS, Miro Mlinar. Bronasti častni znak PZS je prejel Mitja Kovačič, srebrni častni znak PZS je prejela Polona Verbič. Dobitnika zlatega častnega znaka PZS, pa sta dobila Milan Jerman in Roman Novak.

Po končanem uradnem delu nas je predsednik zbora povabil na pogostitev v avlo OŠ Ivana Cankarja, za katero je poskrbel naš najemnik koče, Mitja Kovačič.

Zapisala: Polona Verbič

Fotografije: Miran Klavora in Andrej Kolenc

11.03.2018
Od Alabane do Čedada

Februarski pohod je člane in članice PD Vrhnika  ter Vesele Triglavce tokrat popeljal v sosednjo Italijo, v deželo Furlanija – Julijska krajina. Na mrzlo sobotno jutro se nas je zbralo kar 52 pohodnikov. Pot nas je vodila čez Vipavsko dolino do Goriških Brd, čez Most na Soči vse do mejnega prehoda Neblo, do vasice Albana - naše izhodiščne točke. Bolj ko smo se bližali naši sosednji državi, bolj se nam je prilagajalo tudi vreme. Sončni žarki so nas kljub vetru pogrevali ves čas pohoda, ki nas je čez razgibano vinogradniško pokrajino, večinoma po sicer asfaltni poti vodil do prvega postanka, turistične kmetije Stroppolatini. Prijazna lastnika sta nas kljub temu, da je kmetija zaprta zaradi prenove, prijazno sprejela in nas postregla z okusnimi vini iz domačega vinorodnega okoliša, zraven pa so seveda prijali domači slani prigrizki. Hkrati smo se še okrepčali z malico iz lastnega nahrbtnika, nato pa smo s koraki nadaljevali pot vse do Čedada (Cividale del Friuli). Lepo vreme nam je ponujalo razgled po čudoviti furlanski pokrajini, v daljavi pa je pogled segal tudi vse do naših prečudovitih hribov in gora. Pred ogledom tega srednjeveškega mesteca, ki nas do starega mestnega jedra pripelje čez Hudičev most, pod katerim teče reka Nadiža, smo si še malček odpočili. V mestu smo si ogledali nekaj najbolj znanih znamenitosti, tako zgodovinskih, kot kulturnih. Čedad je znan tudi po svoji vinorodni okolici, od 2011 pa je vpisan tudi na Unescov seznam. Dan, ki smo ga skupaj preživeli, se je prelevil v popoldanske ure in napočil je čas za povratek proti domu. In bilo je lepo.

Na tem mestu se zahvaljujemo vodji pohoda Romanu Novaku, ki nam je med samo vožnjo pričaral tudi delček zgodovine in druge zanimivosti naše izbrane pohodniške lokacije, Srečku Krašovcu ter Jožetu Školcu za pomoč pri organizaciji in izvedbi pohoda. Posebna zahvala pa pripada podjetju Jur-Bus, z Bogomirjem Jurco na čelu, ki nas je po ozkih, ovinkastih cestah s kar nekaj ovirami varno pripeljal v obe smeri.

Besedilo: Branka Gutnik

Fotografije: Sonja Repnik, Andrej Kolenc in Jože Školc

24.12.2017
Božično - novoletno voščilo

 

 

 

 

Čas, potrpežljivost, predanost

in močna želja lahko izpolnijo tudi

najbolj drzna ter neverjetna pričakovanja.

 "Viki Grošelj"

 Srečno v letu 2018

vam s priloženo voščilnico želi

  

PLANINSKO DRUŠTVO VRHNIKA
14.12.2017
Novi informacijski tabli na Planini
Danes sta v rosnem dopoldnevu in delno popoldnevu zagledali luč vrhniškega okolja novi informacijski tabli, ki jih je finančno podprla Občina Vrhnika, izvedel pa Zavod Ivana Cankarja Vrhnika v sodelovanju s Planinskim društvom Vrhnika.

Tako si od danes dalje lahko pri Štirni ogledate, po kateri poti se boste povzpeli na Planino, na Planini pa, katero pot boste ubrali v dolino.

Sad nekajletnega razmišljanja posameznikov je tako obrodil nadvse dobre sadove.

Najbolje bo, da si obe tabli čimprej ogledate v naravi, ponujamo pa vam nekaj utrinkov z njiju pa najdete v naši foto galeriji.

Besedilo in slike: Milan Jerman

02.12.2017
PD Jakoba Aljaža na Planini

Kar 51 planincev in planink iz PD Jakoba Aljaža se je 18. novembra odločilo, da obišče Planino. Milan Jerman mi je z največjim veseljem pokazal čudovito brezpotje do cerkvice sv. Miklavža na Kurenu, kjer smo iskali podpis Ivana Cankarja, se čudili prelepemu kasetnemu stropu in obžalovali, da bolje ne poskrbimo za ta sakralni biser.

Pot nas je vodila do stolpa, saj smo radovedno pričakovali, kako daleč je gradnja novega planinskega doma. Prijetno presenečeni smo ugledali bodočo lepotico in se kaj hitro odločili, da pridemo na slovesnost ob odprtju. Prijazni planinci so nam ponudili čaj, mi pa smo zaokrožili pot in se podali v dolino. Pomahali smo častitljivemu stolpu, ki je ponos vrhniških planincev in veselje vsem ,ki se nanj podajo.

V Starem malnu nas je gostoljubno sprejela predsednica TD s svojo ekipo, pozdravila nas je reka Bela in lep dan, okronan z ogledom razstave Moja Ljubljanica, je hitro minil.

Enotni smo si bili v razmišljanju: iskrene čestitke vsem, ki se z veliko ljubezni in požrtvovalnosti trudijo, da bo ob stolpu kmalu zablestela prijazna in planincem naklonjena koča. Hvala tudi vrhniškim planincem, da so poskrbeli za varnost in uredili prekrasen sestop do Starga malna. Zagotovo pridemo še kdaj!

Slavica Tovšak

Vodnica PD Jakoba Aljaža Maribor

Foto galerija

26.11.2017
Planinci iz Bele Krajine na Planini

Nekateri obiskovalci Planine pravijo, da je nova koča na Planini nad Vrhniko prevelika. Kaj pa, če Planino naenkrat obišče za en avtobus planincev? V jedilnici že podrtega zavetišča  prav gotovo ne bi bilo prostora za vse!  Žal ga tudi v novi koči še ni bilo, ko so osemnajstega novembra planinci PD Črnomelj imeli izlet v neznano in ugotovili, da so prišli kak mesec prezgodaj.

V sobotnem jutru se je pri  »Štirni« ustavil velik avtobus in iz njega se je usulo preko petdeset planincev vseh starosti. Najmlajša udeleženka nas je opazovala z maminega hrbta, ostali pa so polni pričakovanja zakorakali po poti čez Blatni dol. Dolga kolona se je raztegnila  nad dolino Bele, kjer so lahko videli opustošenje, ki ga je za seboj pustil  žled leta 2014. Zaradi oblačnosti pričakovanega razgleda s Planine ni bilo, vseeno pa so se nekateri povzpeli na vrh razglednega stolpa. Nato so si pod šotorom  poiskali zavetje, si privoščili topel čaj in pomalicali. Po počitku so pot nadaljevali do vhoda v kraško jamo Ferranova buža, kjer je udeleženec pohoda Janez, ki je tudi jamar, opisal svoje vtise spusta do dna Ferranove buže. Na Kurenu so si še ogledali notranjost cerkve sv. Miklavža iz 16. stoletja, nato pa se spustili skozi gozd navzdol proti stavbam podjetja Hamex, kjer jih je v bližini čakal avtobus. In kako so zaključili izlet v neznano? Z barjansko juho in vrhniškimi štruklji ter z zadovoljstvom, da so prehodili in spoznali njim neznan delček Slovenije.

Besedilo in slike: Sonja Zalar Bizjak

05.06.2017
Srečanje planincev Notranjske 2017

Člani notranjskih planinskih društev smo se 21. maja 2017 zbrali v Dragomeru. Pod vodstvom vodnikov Planinskega društva Rega smo se podali na krožno pot po okolici Dragomera.

Prvi počitek smo imeli na Debelem hribu ob znameniti kovinski žabi.

Naslednji postanek smo imeli na Ferjanki, kjer so nas gostitelji pogostili s sladkimi domačimi dobrotami in pijačo.

Nadaljevali smo po gozdni poti ter v zadnjem delu malo po asfaltu do gasilskega doma, kjer so gostitelji pripravili pogostitev in družabno srečanje ob glasbi.

Besedilo in fotografije: Jože Školč

12.03.2017
PD Vrhnika pregledalo poslovanje 2016

Planinci Planinskega društva Vrhnika smo konec februarja srečali na občnem zboru, na katerem smo natančno pregledali svoje poslovanje v letu 2016 in se seznanili z načrti za leto 2017.

Zbor smo pričeli s podelitvijo priznanj mladim planincem. Bronasti znak sta prejela Jonas Javornik on Anže Kofjač.

Po izvolitvi organov občnega zbora, kateremu je predsedoval Janez Petrič, je sledilo poročilo predsednika društva, Jožeta Šušteršiča, ki je nanizal pomembne dogodke v letu 2016 in izpostavil število članov s plačano članarino (kar 619 se nas »združuje« v društvu).

Sledilo je poročilo načelnikov odsekov (Mladinskega, Markacijskega, Vodniškega, Gospodarskega in Odseka varuhov gorske narave), kjer je največ članov prisluhnilo načelniku Gospodarskega odseka, Romanu Novaku, ki je predstavil pestro delo članov odseka in mnogih prostovoljcev, ki so uspešno zbirali prostovoljne prispevke med občani in jim za to ponudili lične planinske koledarje z motivom Planine in našega zavetišča, vse to za Planinsko kočo na Planini nad Vrhniko.

Svoje pohode so predstavile planinske skupine Veseli Triglavci, Lintverni, Triglavke, Zimzeleni, Cekinčki, Sončki in Barjani, ki so v letu 2016 opravili 88 pohodov in 3 predavanja in vseh akcij se je udeležilo 3157 udeležencev.

Naša Blagajničarka, Petra Krašovec je predstavila finančno poročilo, ki je letos v prihodkih krepko večje na račun zbranih prispevkov, donacij in sponzorstva za novo planinsko kočo.

Seveda brez poročila Nadzornega odbora ni šlo in njegova predsednica, Helene Petrič, je potrdila, da smo v letu 2016 poslovali zakonito.

Vsa poročila so bila soglasno potrjena.

Program dela za leto 2017 so nekateri predstavili že v svojih poročilih za leto 2016, posebej pa sta cilje izpostavila predsednik društva in načelnik Gospodarskega odseka. Milan Jerman je predstavil korajžen finančni načrt za  leto 2017, ki v največji meri sloni na dodatnem pridobivanju sredstev za izgradnjo nove koče in poravnavanju obveznosti do izvajalcev gradnje le-te. Tudi program dela in finančni načrt sta bila soglasno sprejeta.

Sledil je pozdrav gostov, kjer je župan občine, Stojan Jakin, pozdravil udeležence zbora in z veseljem ugotovil, da smo ga v letu 2016 prijetno presenetili z aktivnostmi pri izgradnji koče in nam s svojimi besedami zaželel nadaljevanje in uspešno končanje te krepke investicije. Navdušen je bil nad odzivom občanov in podjetij v občini, ki so pokazale interes za ta zahteven projekt. Pred udeležence zbora so stopili še predsednik Meddruštvenega odbora planinskih društev Notranjske, Miro Mlinar, predsednik Planinskega društva Horjul, Bogdan Seliger in predstavnik Turističnega društva Blagajana, Gregor Mesec ter se vsi dotaknili odličnega medsebojnega sodelovanja in si zaželeli čim prejšnjega srečanja v novi planinski koči.

Da smo v letu 2016 dobro delovali je potrdila tudi podelitev društvenih diplom članom planinskih skupin in prostovoljcem (kar 17 se jih je zvrstilo pred predsednikom društva), posebne časti pa so bili deležni dobitniki bronastega  znaka društva, Romana Jemec Opeka, srebrnega, Boris Rigler in več kot zasluženega, zlatega Berto Sotler.

Po končanem občnem zboru je še pozno v zasneženo noč, ob pijači in jedači, za katero so poskrbeli naš najemnik, Mitja Kovačič in vedno pripravljene pomagati s slaščicami, pohodnice planinske skupine Zimzelenih, tekla prijateljska beseda med gosti in udeleženci, vsi v pričakovanju novih dogodkov v zvezi z izgradnjo nove koče na Planini.

Besedilo: Milan Jerman

Fotografije: Miran Klavora

12.11.2016
Z Romanom po Goriških Brdih

V soboto 29. oktobra je 31 pohodnikov, članov različnih vrhniških planinskih skupin, na Vrhniki vstopilo v avtobus in se, kakor pritiče mesecu s starim slovenskim imenom vinotok, odpeljalo v meko slovenskega vinarstva, v Goriška Brda.

Goriška Brda, tipično gričevnata pokrajina, ugnezdena na pol poti med Alpami in Jadranom, so s svojo edinstveno lego odlična podlaga vinogradom in sadovnjakom, ki jim ni videti konca. V Brdih se nahaja največja zadružna vinska klet v Sloveniji, vinska klet Goriška Brda. Nastala je že leta 1957, danes pa je največja pridelovalka in izvoznica slovenskih vin. V Brdih še vedno glavnino opravil, vključno s trgatvijo, opravijo ročno, kar daje posebno žlahtnost in velik čar uspešni prodajni zgodbi briških vin. Poleg dobrega vina in hrane pa v Goriških Brdih lahko najdeš še veliko zanimivega, od gosto strnjenih briških vasic do bogate kulturne in zanimive naravne dediščine.

Naš, po Romanovo 15 km dolg pohod, smo pričeli v središču briškega vinorodnega okoliša, v Dobrovem. Naselje je dobilo ime po dobu, hrastu, nekdaj najbolj razširjenem drevesu v Brdih. Tu ne smete mimo renesančnega dvorca Dobrovo iz leta okoli 1600 (no mi smo šli, saj za vse res ni bilo časa). Lastniško je zamenjal mnoge grofovske družine, po vojni je postal t.i. splošna ljudska last, po osamosvojitvi države Slovenije pa so ga odprli za javnost. Pred občinsko stavbo stoji spomenik padlim in žrtvam 2. svetovne vojne, ob gradu pa skulptura, ki v značilni drži upodablja pesnika Alojza Gradnika.

Pot nas je vodila po čudoviti jesensko obarvani slovenski Toskani. Med skrbno obdelanimi vinogradi, mimo najvišje ciprese v Sloveniji (kulisa antenskemu sistemu), med nasadi oljk in bogato obloženimi kakiji, mimo dvorišč z limonovci, pomarančevci in kiviji, pa mimo cvetočih in omamno dišečih grmov, smo sprva po asfaltirani cesti, kasneje pa tudi po mehkih travnatih, pa tudi trdih briških kolovoznih poteh, nabirali kilometer za kilometrom.

Ob pravljičnih razgledih smo mimo rojstne vasice slovenskega skladatelja in dirigenta Rada Simonitija, Fojane, znane tudi po srednjeveški fojanski gospodi, značilnih cerkvenih zvonikih in prvi zadrugi v Brdih, zapustili asfaltirano cesto in se spustili v Neblo. V tihi briški dolini se skriva ta majhen biser, turistični center, ki leži le lučaj od italijanske meje. Arheološko najdišče rimske lončarske delavnice Borg v bližini dokazuje pomen tega kraja že v antiki.

Mimo Casinoja Venke smo spet zavili med vinograde in mimo znane gotske cerkvice sv. Marjete z odprtim ostrešjem in ornamentiranimi planetami, lesenim oltarjem in lesenimi plastikami sv. Sebastjana, sv. Margarete in sv. Roka, nadaljevali pot proti Hruševlju. Na čudovitem razgledišču nad cerkvico smo si vzeli čas za prvo malico, dodatno okrepčilo v obliki dobre kapljice pa smo si privoščili v Hruševlju pri Peternel. Pred nadaljevanjem poti smo postali še na dvoločnem kamnitem mostu čez Kožbanjšček, na katerem stoji kamnita plastika Janeza Nepomuka. Po legendi je bil Janez Nepomuk praški nadškof in spovednik češke kraljice umorjen, ker kralju zaradi spovedne molčečnosti ni hotel izdati ženinih posteljnih izletov. Zaradi mučeniške smrti je Janez Nepomuk postal svetnik in zavetnik duhovnikov in vseh ljudi, ki so imeli tedaj opravka z vodo.

Dobrih 20 minut pešpoti proti Kožbani smo si privoščili sicer kratek, pa vendar adrenalinski sprehod mimo treh tolmunov, imenovanih Kotline. Tu se menda rada kopa briška mladina, pa tudi nekateri junaki iz priljubljene nadaljevanke Žlahtna štorija.

S ceste Neblo-Brdice pri Kožbani smo se po kratki stezici spustili do Krčnika. Krčnik je naravna znamenitost, ena najlepših te vrste v Sloveniji, zavarovana tudi kot naravni spomenik. Potok Kožbanjšček je oblikoval okoli 40 m dolga in res slikovita korita. Največja zanimivost pa je približno 5 m dolg, dober meter debel naravni kamnit most, ki se gladko zaobljen zaradi brušenja vode dviga nad istoimenskimi koriti.

Tukaj nas je čakal še današnji glavni vzpon. Čez Kožbano, mimo gotske cerkve sv. Jurija, smo se povzpeli na našo najvišjo točko tega dne, Vrhovlje pri Kožbani. Ogledali smo si cerkvico sv. Andreja z najstarejšimi freskami v Brdih, ki krasijo prezbiterij in slavoločno steno (prizori iz življenja svete družine, upodobitve svetnikov in apostolov, podobe angelov z različnimi instrumenti iz 2. polovice 15. Stoletja). Po pozabljenem skupnem fotografiranju smo se poslovili od prijaznih domačinov in nadaljevali pot po pretežno kostanjevem gozdu do Golega Brda. Vmes smo že ugotovili, da je tistih Romanovih 15 km kar precej naraslo, pa vendar se ni prav nihče posebej pritoževal.

Golo Brdo je majhen kraj ob mejni reki Idriji. V vasi živi le še peščica domačinov. Stare hiše v Golem Brdu kažejo na velik arhitekturni vpliv bližnje Benečije in Furlanije. Arheološke najdbe keramike pričajo o antični in prazgodovinski poselitvi griča. Zanimivo je, da tukaj, na nadmorski višini, ki ne dosega 100 metrov, lahko najdete rastišče visokogorske cvetice, lepega jegliča, po domače avriklja.

Na gričku, ki se dviga nad reko Idrijo, stoji turistična kmetija Breg. Obnovljena je v slogu in z detajli tipične stare briške hiše, okoli nje je zasajenega ogromno cvetja, zelenja in sadja. Tu smo si zasluženo privoščili odlično kostanjevo juho z jurčki in pa ješprenjčkov rižoto s pršutom in porom. Zraven smo, kot se spodobi za Brda, nazdravili še s kozarčkom njihovega odličnega vina.

Sledil je le še kratek spust v italijansko vasico Albano, kjer nas je čakal avtobus. Za razliko od jutranjega glasnega govorjenja in smeha, je na avtobusu vladal prijeten mir in tišina. Mislim si, da je vsakdo razmišljal o tem, kako lep dan je za nami in da se bo v Brda še vrnil. Brda te ne pustijo ravnodušnega v nobenem letnem času.

Zapisala: Jožica Hočevar

Foto: Sonja Zalar Bizjak in Andrej Kolenc

26.06.2016
Obiskali smo Avstrijo - Dobrač 2166 m

Pa smo dočakali! Slabo vreme nam jo je malce zagodlo, zato smo bili primorani izlet prestaviti za en teden.

Ob 6:00 uri zjutraj smo se zbrali na zbirnem mestu na Vrhniki. Tam nas je že čakal mali avtobus. 14 nadobudnih pohodnikov je komaj čakalo, da se odpravimo novim dogodivščinam naproti. Sonce se je že prebujalo in nam še dodatno vlivalo dobro voljo. Krenili smo po avtocesti proti Kranjski Gori in naprej do odcepa za Korensko sedlo na Avstrijsko stran. Peljali smo se mimo Beljaka in zavili na odcep za Dobrač. Cesta se je hitro vzpenjala iz ovinka v ovinek. Pripeljali smo se do našega izhodišča Trate (Rosstratte) na višini 1732 m. Že s te ploščadi oziroma parkirišča je bil lep razgled na planoto in okoliške vrhove.

Tu se je začel naš pohod - prvi del po cesti in učni poti. Vodnik Milan nam je povedal nekaj o zgodovini in zgradbi te planote, za kar se mu zahvaljujemo. Opaziti je bilo podobnost z Veliko Planino, videli smo veliko krav, ki so se pasle in mulile travo. Ko smo se dvignili kakih 100 m, smo zavili levo na stezo, ki vodi navzgor po travnati poti. Po prispetju na vrh Zehnernock naredimo krajši počitek. Sam vrh prepoznamo po koči, ki si jo ogledamo (zapuščena smučarska koča).

V tem času je veliko planinskega cvetja v vseh barvah. To nas je tako fasciniralo, da smo vsi občudovali in fotografirali lepote narave. Po približno 2 urah hoje smo že videli vrh Dobrača, pa tudi stolp z oddajnimi antenami za telekomunikacije. Zaželeli smo si videti svizce, pa so se poskrili. Smo pa opazili dva gamsa na strmem skalnatem pobočju. Milan nas je vzpodbujal in nam razdelil energetske bonbone. To nam je dalo dodatno moč do vrha. Opazili smo tudi jadralnega padalca, ki je pogumno vijugal po zraku. Po nekaj minutah se nam je odprl pogled na  Ludwig Walter Haus, kjer smo imeli daljši počitek, se okrepčali in nabrali novih moči. Vsi smo bili veseli, da smo skupaj osvojili vrh Dobrača, ki je 2166m. Na vrhu si nasproti stojita 2 cerkvi – Nemška, ki je bila na žalost zaprta in Slovenska cerkvica, pri kateri smo pozvonili in zaželeli lepe želje. Ti dve cerkvi spadata k najvišje ležečim v Alpah. Vreme je bilo lepo, tako da se nam je razprl razgled na vse strani. Uživali smo v pogledih in občudovali lepote Avstrije.

Nato smo se spustili po makadamski cesti do parkirišča, kjer na je čakal avtobus. Na poti nazaj smo se ustavili tudi na razgledni ploščadi - stena ' Rote Wand ' ali po naše Rdeča stena. Nastala je, ko se je ob potresu odtrgalo del hriba. Tam se nam razkrije veličasten pogled v 400 m globoki prepad. V daljavi vidimo Karavanke in Julijske Alpe.

Nato pa se po isti poti vrnemo do Kranjske Gore in nadaljujemo do kraja Dovje. Ustavili smo se v Aljaževem hramu, kjer smo poklepetali in se okrepčali. Čas v prijetni družbi je hitro minil. Z lepimi občutki in polni vtisov se okrog 18:00 ure vrnemo na Vrhniko.

Izlet nam bo ostal v zelo lepem spominu. Zahvaljujemo se vodniku Milanu in ostalim, ki so ta izlet organizirali.

Besedilo: Vesna Zupančič

Foto: Sonja Zalar Bizjak, Miro Malneršič in Janez Petrič

23.05.2016
Srečanje MDO PD Notranjske 2016

Tudi vrhniški planinci so se udeležili srečanja Meddruštvenega odbora planinskih društev Notranjske, ki so ga letos nadvse odlično organizirali planinci iz Planinskega društva Sveti Vid. Srečanje so združili s svojo 20-letnico društva, osrednji kraj dogajanja so bile Gornje Otave  in nam hkrati pokazali kakšne naravne lepote imamo tik pred nosom. Popeljali so nas do 15 metrskega slapu Žlofotec, mimo Dolenjih Otav in Stražišča smo osvojili vrh Špičasto Stražišče (955 m) z lepim razgledom na Snežnik, Slivnico, Javornike in Nanos.
Že med potjo so nas domačinke razvajale s svojimi dobrotami, vrhunec pa je bila zaključna prireditev z obilno pogostitvijo.

Hvala vam, planinci Svetega Vida, dokazali ste, da ni važna številčnost članstva, ampak srce in nadvse odlično ste se izkazali.

Fotografije: Jože Školc

24.04.2016
Z Romanom od Sv. Lucije do Buzeta

Zanimivo! A gremo? Paaaa, ne vem. Še javim. Izmenjanih je bilo kar nekaj e-mailov in telefonskih razgovorov, preden je med Cekinčki padla odločitev – gremo.

Pa je bila odločitev prava. Sončen dan, razgibana istrska pokrajina, bogata z zgodovino in naravnimi posebnostmi ter dobra družba ljubiteljev pohodništva in narave iz kar štirih planinskih skupin smo se v soboto 16. aprila družili od zgodnjega jutra do poznega večera.

Brez zamude, ob 7. uri zjutraj, smo krenili z avtobusom z Vrhnike. Pot nas je vodila prek mejnega prehoda Dragonja v hrvaško Istro. Nedaleč od slovenske meje smo si ogledali zanimiv pa slabo znan kraški pojav, podor in slap Butori.

Izhodišče našega pohoda je bila vas Sv Lucija. To je manjša vasica nad dolino reke Mirne, ki naj bi bila slovenska, zato so Slovenci že začeli graditi »zadružni dom«, ki stoji tam še danes. Z nahrbtniki na ramenih, palicami v rokah, nekateri pa tudi s sendviči, zajtrk je bil že daleč, smo zakorakali na našo pot do Buzeta.

Že kmalu iz vasi se nam je odprl čudovit razgled na Oprtalj. Naselje iz železne dobe leži visoko nad dolino reke Mirne. Okrog in okrog vasi še vedno stoji obzidje, v sredini pa se dviga nenavaden zvonik, ker je predelan obrambni stolp. Značilne za Oprtalj so cerkve, poslikane s starodavnimi freskami in hiše z neverjetnimi portali, kamnitimi okni in vrati, ki so prave mojstrovine umetnostnih kovačev in rezbarjev. Zlata doba Oprtalja je bila v 19. stoletju, v času avstrijske oblasti. Tedaj je tu živelo več tisoč prebivalcev. Danes jih je morda še 120. Skozi Oprtalj je potekala tudi Parenzana, slovita ozkotirna železnica od Trsta do Poreča,

Po makadamski cesti, kolovozih in stezah, ob v nebo segajočih cedrah, številnih orhidejah in drugem cvetju, smo pot nadaljevali po razgibani istrski pokrajini. Kar dobra polovica poti je bila trasirana z rumenimi zastavicami, pa tudi srečanja s posameznimi tekači so nam dajala vedeti, da se na tem delu planinske poti dogaja še kaj. Kasneje smo izvedeli, da ta dan poteka tudi največja tekaška prireditev na Hrvaškem »100 milj Istre«, vključno s 173 km dolgo tekaško preizkušnjo od Labina do Umaga.

Mimo vasi Laganiši in Vižintini, smo, z vmesnim postanku za malico na travniku za pravim istrskim živim zidom, prišli do vasi Čabrnica. Ob prihodu v vas nas je pozdravila čreda ovac in trije pravi istrski oslički. Na terasi kmečkega turizma Tončić, kjer se odpira mogočen razgled na Čićarijo in dolino reke Mirne, smo odložili nahrbtnike in si privoščili krajši postanek.

Okrepčani vsak na svoj način smo se odpravili naprej, se spustili na Greben in potem vse bolj navzdol v dolino reke Mirne. Na vzpetini med Livadami in Buzetom nas je pozdravil grad Pietrapelosa, pogosto imenovan tudi Kastel ali Kostel. Kastel je bil svoje dni pomembno prometno in gospodarsko središče, saj je nadzoroval rečni in kopenski promet, po drugi strani pa je imel tudi dobro obrambno lego. Prvi zapis o Kastelu datira v 10. Stoletje. Zidovi in glavni stolp so ohranjeni v izvirni veličini do treh oziroma štirih nadstropij. Na zahodni steni, postavljena nad visoko strmo steno, je zanimiva kamnita plošča z luknjo v sredini (latrina) - predhodnik današnjega stranišča, kar kaže na zavidljiv nivo takratne udobnosti in higiene. Bogato zgodovino Kastela pa so zasenčile številne izdaje, kockarski dolgovi, veliko se je ljubilo in varalo. V podnožju Kastela pa se je odvijalo običajno težaško življenje kmetov.

Ob čudovitih razgledih na dolino reke Mirne, ob nabiranju poganjajočih špargljev in presenečenih pogledih na že povsem cvetoče potonike in perunike, smo prišli v dolino reke Mirne.

Reka Mirna je najdaljša istrska reka. Izvira pri naselju Hum, dolga je 53 km, pri Atenalu, nekdanjem velikem in pomembnem rimskem pristanišču, pa se izliva v Jadransko morje. Njena prva omemba je vezana na simpatično legendo o Argonavtih. No, nekaj podobnega velja tudi za Vrhniko, a ne?

Iz doline reke Mirne se je začel naš prvi zaresni vzpon. Nekateri krajši odseki te poti bi lahko nosili planinsko oznako »zahtevna pot«, pa smo jo s pomočjo naših moških pohodnikov in vodnika Romana prav vsi zmogli.

Še kakih 5 km poti nas je čakalo do cilja. Mimo vasi Mali  Mlun in Pruhari, ob krajšem postanku, da smo pospravili še zadnje zaloge hrane in pijače, smo zaključili naše celodnevno potepanje ob vznožju mesta Buzet. Na poti proti Sloveniji smo se ustavili še v Istrskih toplicah.

Pot domov je potekala povsem mirno. Čutiti je bilo ogromno lepih vtisov, malce utrujenosti in velika želja po hladnem pivu. Po postanku na vrhu Šmarja v gostilni »Pri treh lovcih« se nam je povrnila prava energija. Vse do Vrhnike je bilo zabavno in prijetno.

Zapisala: Jožica Hočevar

Foto: Sonja Zalar Bizjak, Roman Novak, Viktor Repnik in Jože Školc

Zemljevid: Srečo Kenk

29.12.2015
Več kot uspel nočni pohod na Planino

Letos se nam je prvič primerilo, da nam množice pohodnikov, udeležencev nočnega pohoda na Planino, ni uspelo prešteti, saj so mnogi začeli osvajati ta vrh nad Vrhniko že pred uradnim začetkom pohoda, mnogi pa so se nanj vzpenjali, ko smo se nekateri že vračali. Po grobi oceni je na Štefanovo v nočnih urah obiskalo Planino preko 1000 pohodnikov.

Prijetno je bilo povzpeti se iz mrzle megle v jasno noč, ki jo je začela razsvetljevati en dan stara polna luna in sprejelo nas je toplejše ozračje.

Svoje je naredila tudi popestritev, ki jo je preskrbel naš vrli najemnik Mitja s skupino Obvezna smer, mnoge mlade družine, predvsem pa naš naraščaj, so na Planino zvabile  dišeče palačinke in topel čaj, ki jih je ponujalo osebje zavetišča.  Vse to je je pridno zabeležil Miro Malneršič in njegove slike si lahko ogledate v foto galeriji društva.

06.12.2015
Pohod od Umaga do Markovca

Tokrat nas je Roman peljal na začetek IPP (Istarski planinarski put), ki poteka od Umaga do Crne Punte v Kvarnerju. Lansko leto spomladi smo prehodili del te poti, ko smo obiskali Žbevnico in Gomilo v Čičariji.

Pohod smo pričeli v kraju Crveni vrh in krenili po markirani poti najprej po asfaltni cesti proti morju, nato pa zavili na razgleden kolovoz, ki vodi proti vzhodu nad obalo Piranskega zaliva.

Ustavili smo se pri ostankih cerkve Sv. Petra. Cerkev je prvič omenjena leta 1320, stala je na mestu prazgodovinskega objekta, v prvi polovici XIX. stoletja je bila opuščena, kasneje se je uporabljala kot staja za živino, danes so ohranjeni samo zunanji zidovi z okenci in polkrožna apsida pokrita s kamnitimi ploščami.

Nadaljevali smo pot mimo Kanegre in kmalu stopili na traso "Paranzane", znamenite ozkotirne železnice, ki je povezovala Trst s Porečem. Obratovala je med letoma 1902 in 1935. Ustavili smo se na razglednem mestu "Paranzane", od koder je najlepši razgled po Piranskem zalivu. Na žalost je burja, ki je pihala par dni prej, odpihnila skoraj vse liste žarečega ruja.

Po postanku smo se povzpeli še na 162m visoki hrib Markovac, ki je ponujal še lepši pogled na zaliv, v daljavi smo videli celo Triglav in Krn, od bližnjih vrhov pa Nanos, Vremščico, Slavnik in Žbevnico.

Pohod smo zaključili v Plovaniji, kjer smo se malo okrepčali, nato pa smo se z avtobusom odpeljali v Kaštel, staro vasico na hribčku, od koder je lep razgled na dolino Dragonje. Kaštel je bil naseljen že v prazgodovini, za časa Rimljanov je bila tukaj utrdba, danes je v starem jedru na vrhu hriba restavracija z visoko kakovostno ponudbo.

Preživeli smo lep dan in spoznali čudovito razgledno pot z mnogimi zanimivostmi.

Besedilo:     Viktor Repnik  

Fotografije: V. Repnik

10.11.2015
50 % popust pri ogledu filma Everest

Zavod Ivana Cankarja za kulturo, šport in turizem Vrhnika ponuja člani Planinskega društva Vrhnika s plačano članarino za leto 2015 50% popust pri nakupu vstopnice za filmsko predstavo Everest. Film bo na ogled že v

petek, 13. 11. ob 19.00.

Cena vstopnice s popustom je tako 2,00 € (s seboj imejte člansko izkaznico).

Vabljeni

Kratek povzetek filma: EVEREST, pustolovska drama

Osupljiva pustolovščina je posneta po resničnih dogodkih tragičnih odprav, ki so skušale leta 1996 osvojiti najvišji vrh sveta. Ob začetkih množičnih komercialnih odprav na Mount Everest vodnika Rob in Scott pripravljata vsak svojo skupino turistov za naskok na vrh. Ker se bojita, da nekateri klienti ne bodo zmogli naporne poti, kljub nesoglasjem združita moči, na dan vzpona pa se vreme hitro poslabša. Alpinistična avantura se v trenutku spremeni v kruto bitko za življenje ali smrt, kjer je lahko vsak nepreviden korak usoden in vsak vdih redkega zraka poguben.

 Več informacij najdete na spletni strani

Zavoda Ivan Cankar

25.09.2015
Po obronkih podlipske doline

KS Podlipa - Smrečje, ŠD Podlipa - Smrečje in Roman Novak vas vabijo na pohod po obronkih podlipske doline, ki bo v  soboto, 3. oktobra 2015 s startom ob 8.00 izpred TIC Vrhnika.

Prijave ob 7,30 pred TIC Vrhnika.

Prijavnina (7,00 €) vključuje okrepčilo ob poti, topel obrok na cilju in avtobusni prevoz nazaj na Vrhniko (predvidoma ob 15.00).

Zaželeno je, da imate s seboj čelne svetilke, pohod vključuje ogled jame.

Več informacij najdete v priloženi zloženki KLIK.

23.09.2015
Zaščitna ograja na Planini

Ste vedeli, da je Zavetišče na Planini nad Vrhniko letos pridobilo certifikat "Družini prijazna koča"? Saj ne, da prej nismo bili prijazni, le uradno je sedaj.
V sklopu tega certifikata je tudi varna okolica koče, zato smo se skupaj s Planinsko zvezo Slovenije in Planinskim društvom Vrhnika odločili, da na nevarnejšem delu nad Koriti postavimo zaščitno ograjo. Dolgoletna člana PD Vrhnika, Marjan in Mojca Skvarča, sta društvu donirala hrastovo hlodovino za nove klopi in mize, iz nekaj manjših kosov pa smo dobili še material za ograjo. Ob pomoči ultra vsestranskega Romana, Milana, fotra in naključnih obiskovalcev Planine je nastalo tole, kar si lahko ogledate na
priloženih slikah ali na Facebook zavetišča.

Besedilo in foto: Mitja Kovačič

28.04.2015
Pohod od Ječova do Žusma (669 m)

V sobotnem pomladnem jutru 11. 4. 2015 se nas je skoraj poln avtobus pohodnikov odpeljal proti Kozjanskem. Pot nas je vodila mimo Trojan, Šentjurja, Slivniškega jezera do izhodišča naše poti Ječova. Jutranja kavica na turistični kmetiji Žurej je bila zaželena pred začetkom našega pohoda. Takoj smo ugotovili, da se je turistična kmetija od našega obiska pred nekaj leti precej spremenila .

Po krajšem delu ravne poti se je začela pot strmo vzpenjati skozi gozd. Med hojo smo občudovali pomladne cvetice, še posebej lobodiko. Malo pred vrhom se je bilo potrebno po skalnatem bregu vzpeti s pomočjo jeklenic in na vrhu Žusma je bil pred nami nov lesen Stolp ljubezni, ki je izdelan po vzoru stolpa Planinskega društva  Vrhnika, s Planine nad Vrhniko. Od tega se razlikuje le po tem, da je višji za en podest s streho. Navdušeni smo se povzpeli na stolp in opazovali okoliške kraje. Privoščili smo si prijeten počitek na soncu. Najprej je pred stolpom o ideji za njegovo izgradnjo nekaj besed spregovoril  naš vodnik Roman, nato pa nas je pozdravil predsednik maloštevilnega planinskega društva Žusem in povedal več o njegovi izgradnji. Ti planinci so  dokazali, da rek »kjer je volja, je tudi moč« še kako drži, saj so skupaj z donatorji stolp postavili zelo hitro. Poimenovali so ga Stolp ljubezni, ker je v bližini cerkev sv. Valentina, zavetnika zaljubljencev. Tod poteka vsako leto tradicionalni  nočni Valentinov pohod.

Žusem je 669 m visok hrib s pestro zgodovino in turističnim potencialom za prihodnost. Predstavlja severni rob Kozjanskega, ime je dobil po prvem žusemskem vitezu in krškem ministerialu Poppu de Suzzenheinu.  K ljubezenskem slovesu hriba so prispevale svoje legende iz časov žusemskih grofov. V teh krajih je znano babno vino, ki naj bi zdravilo neplodnost, zato ga ženske še danes rade pijejo. Žusemski grad je bil zgrajen v začetku 13. stoletja in okoli leta 1871 opuščen, ker mu je glažutarski  podjetnik Leopold Fieglmüller zaradi visokih davkov, razkril streho in je tako propadal. V teh krajih je potrebno omeniti razbojnika Guzaja, ki je bil ob koncu 19. stoletja strah in trepet bogatim, saj je deloval podobno kot Robin Hood, jemal bogatim in dajal revnim.

Z Žusma smo se odpravili po lepi panoramski poti in nato skozi gozd. Med našim pohodom je na turistični kmetiji Žurej mlada gospodinja pripravila odličen pohorski lonec in sladico. Franc Žurej mlajši nam je povedal več o razvoju svoje kmetije in kot eden redkih v teh časih, tudi pohvalil državo oziroma njeno pomoč pri pridobitvi evropskih sredstev za razvoj kmetije. Prenovili so gospodarsko poslopje, ki je sedaj namenjeno turistom, uredili so okolico, parkirišča, ogrevanje so uredili na lesno biomaso, kar pomeni pomemben prihranek pri ogrevanju. Po legendi naj bi potekal podzemni rov od gradu do kmetije, kjer so bile grajske ječe in ena izmed teh ječ je sedaj hladna klet, ki jo nameravajo tudi urediti za turiste. Doma pridelujejo hrano in vino. Kot v preteklosti imajo tudi psarno. Mlademu gospodarju načrtov za prihodnost turistične kmetije ne zmanjka in prav zaradi njegovega optimizma, smo lahko prepričani, da mu bo s pomočjo družine uspelo. Za prijetno slovo s kmetije sta poskrbela oče gospodarja z igranjem harmonike in naš planinec Marjan s spremljavo na kitari.

Odpravili smo se skozi vas navkreber, med vinogradi proti cerkvi sv. Helene v Javorju, na višini 528 m, ki je bila zgrajena leta 1545.

Po razgledni poti na okoliške hribe in Slivniško jezero, smo se spustili v Gorico pri Slivnici, kjer smo naš pohod zaključili.

Domačini pravijo Slivniškemu jezero Kozjansko morje, saj obsega 84 ha vodnega zemljišča. Včasih je služil za potrebe Železarne Štore, danes pa je bogat z ribami.

Naj omenim še pohod, ki od leta 2013 poteka po poteh krajevne skupnosti Slivnica pri Celju, v občini Šentjur, »S klopce na klopco« imenovan po klopcah za počitek ob njej.

Prijetno utrujeni in dobro razpoloženi smo se vrnili na Vrhniko.

V imenu pohodnikov se zahvaljujem vodniku Romanu za odlično organiziran pohod.

Tekst: Jana Fabjan

Fotografije: Roman Novak, Sonja in Viktor Repnik, Jože Školc

Zemljevid: Srečo Kenk

16.03.2015
Pohod od Soče do Brd

V prebujajočem se sobotnem jutru nas je 33 planink in planincev avtobus odpeljal proti Primorski. Pot nas je vodila skozi Vipavsko dolino v Furlanijo do reke Soče. Pohod smo začeli v kraju Gradišče ob Soči, ki leži nedaleč stran od kostnice v Sredipolju in muzejev na odprtem - na griču Monte Sei Busi in na Debeli Griži. Ogledali smo si Steber osvoboditve sredi mesta, na katerem si lahko preberemo skoraj pol tisočletno zgodovino mesta. Od leta 1924  stoji na ploščadi Unita pred Mestnim gledališčem. Na kockastem podstavku so štirje reliefi, ki predstavljajo štiri najpomembnejše dogodke iz zgodovine mesta. Obdobje 1470-1499 so zaznamovali turški vdori, leta 1479 so zgradili trdnjavo v obrambo mesta, obdobje  1511-1915 je bilo obdobje habsburške oblasti, zadnji relief pa upodablja krilato zmago in nosi datum 4.11.1918. Na vrhu deset metrskega stebra stoji krilati lev z odprto knjigo, simbolom beneške oblasti. Iz mesta smo pot nadaljevali med travniki. Prvi postanek za malico smo si privoščili na dvorišču pred muzejem, kjer so nas pogreli topli sončni žarki. Pred muzejem je stal lep kamnit vodnjak. Pot smo nadaljevali malo navkreber. Po delu  prehojene poti je bilo pred nami naslednje manjše mesto Šlovrenc, kjer je v mestu župnijska cerkev, ki je lep primerek baročne arhitekture s šilastim zvonikom. Do leta 1798 je bila mejna vas med avstrijsko monarhijo in Beneško republiko. Ob poti smo občudovali cvetoče kamelije na vrtovih pred hišami, cvetje tulipanov in kasneje tudi drevo  mimoze v začetkih cvetenja. V vinogradih ob cesti so nekateri pridno obrezovali trte. Med hojo smo občudovali hribovito pokrajino Goriških Brd,  zadaj pa s snegom prekrite vrhove Kaninskega pogorja, Krna, Mangarta in v ospredju  nižjega Matajurja. Vodnik Roman nas je sproti seznanjal s kraji v naši bližini Kopriva, Doljni in Gornji Rušč, Preval, kjer je bilo nekdaj močvirje, Krimska gora, Plešivo in Medana.

Gričevnata pokrajina Goriških Brd je znana po vinogradih in tudi po češnjah. Številni vinarji pridelujejo kvalitetna vina z geografskim poreklom. Izrazito vinorodnost omogoča flišna sestava tal, podnebje z obilo sonca, dovolj padavinami, vročimi poletji in milimi zimami. Zanimiva je tudi arhitektura gradnje hiš – od preprostih skromnih hiš do grajskih poslopij s stolpi, znamenitih strnjenih vasi, ozkih ulic.

Ogledali smo si Medano, vinogradniško vasico s kulturnim utripom. Ogled cerkve z lepo notranjostjo, je bil zanimiv. V neposredni bližini stoji rojstna hiša našega velikega pesnika, prevajalca in sodnika Alojza Gradnika (3.8.1882 – 14.7.1967). Oče pesnika je bil Slovenec in mati Furlanka. Gradnika zaradi tematike poimenujejo za pesnika Goriških Brd ali pesnika ljubezni in smrti. V isti hiši je bil rojen tudi Ludvik Zorzut, ki je briško življenje znal upesniti bolj ljudsko, pogosto v narečju. Pri znanih vinarjih so razstavljena likovna dela nastala med slikarskimi kolonijami. Iz kraja je prelep pogled na vipolžko ravnino.

Po ogledu Medane smo se odpravili proti domu in med vožnjo opazovali vasi ob poti  in številne vinograde.

Med vožnjo smo ugotavljali, da je zaradi naravnih lepot, kulturne dediščine in skrbno obdelanih  vinogradov pohod po tem lepem koščku naše dežele vredno ponoviti. Vasi, ki so vredne ogleda je tod še kar nekaj in s strani vodnika Romana je bilo obljubljeno, da se na pot v Brda podamo že naslednje leto.

Za odlično vodenje na pohodu si vodnik Roman zasluži pohvalo.

Besedilo: Jana Fabjan

Fotografije: Sonja Zalar Bizjak in Jože Školč 

11.11.2014
Defibrilator v Zavetišču na Planini

Civilna zaščita Občine Vrhnika je poskrbela za defibrilator, ki so ga 7. novembra 2014 montirali na Zavetišču na Planini nad Vrhniko. Nahaja se v koči v predprostoru. Uporaba je res preprosta saj naprava z glasovnimi navodili vodi uporabnika od začetka do konca. Na Planini bomo organizirali tudi predstavitev delovanja defibrilatorja, da bo v primeru nuje uporaba bolj domača. 

Ideja je bila, da se ga že sedaj da na zunanjo steno. Žal se vedno nekje zakomplicira. Potrebno bo namreč rešiti električno napajanje za ogrevanje baterije in alarm. Spomladi bo aparat za reševanje življenj montiran na zunanjem delu zavetišča.

Prilagamo pa tudi video, kako se ga uporablja v praksi: Prva pomoč in uporaba AED.

Besedilo in slika: Mitja Kovačič

15.10.2014
Karnijske Alpe - Ojstrnik

Danes nas je Jože peljal na Ojstrnik v Karnijskih Alpah. Karnijske Alpe, imenovane po nekdanji rimski provinci Karniji, se od vzhoda do zahoda razprostirajo v dolžini okoli 100 km in tvorijo naravno mejo med Avstrijo in Italijo. Ojstrnik je prvi dvatisočak v vzhodnem grebenu.

Pred Mantovo se nas je zbralo 7 pohodnikov, z osebnima avtomobiloma smo se odpeljali po gorenjski avtocesti do izvoza Jesenice in preko bivšega mejnega prehoda Rateče skozi Kanalsko dolino do vasi Ugovizza (Ukve), kjer smo krenili desno in se ob Ukevskem potoku zapeljali na izhodišče pri stari koči Nordio, nova koča je približno 20 minut hoje višje.

Vremenska napoved ni bila obetavna, od Jesenic pa do Rateč je celo malo rosilo, na izhodišču pa je bilo proti Italiji oblačno, proti Avstriji pa delno jasno. Ko smo se pripravljali za pohod, je tudi tukaj malo porosilo, vendar je kmalu prenehalo.

 Mimo nove koče Nordio smo se povzpeli na sedlo Lom, od tam pa  v desno prečili gozdnato južno pobočje Ojstrnika do planine Bistrica. Na planem pred planino Bistrica nas  je "ulovil" jugozahodnik, ki je pihal ves dan do 30 km/h. Jože nas je hitro popeljal naravnost na vzhodni greben Ojstrnika, kjer jugozahodnika skoraj ni bilo čutiti. V zavetju ruševja smo malo pod vrhom malicali, saj na vrhu zaradi vetra verjetno ne bi bilo mogoče. Tukaj se je odprl pogled na Ziljsko dolino, Dobrač v oblaku  in Avstrijske Alpe na severu. Na vzhodu smo odkrili Kepo.

Po malici smo se povzpeli najprej do križa na predvrhu Ojstrnika in nazadnje še na vrh. Jugozahodnik je tukaj gospodaril. Odkrival in zakrival nam je bližnje in daljne vrhove. Razen Svetih Višarij, Kamnitega lovca in nekaj vrhov okoli Montaža, drugih vrhov nismo videli. Vrh Dobrača se je še vedno sramežljivo skrival v oblaku.

Hitro smo se spustili po neporaslem južnem pobočju Ojstrnika do planine Bistrica in se v tamkajšnji koči malo okrepčali. Potem smo se mimo kapelice Marije Snežne spustili na sedlo Pleče in po zložni gozdni poti do izhodišča. Pogled nazaj nam sicer ni omogočal pogleda na prehojeno pot, v spominu pa nam je ostal, kljub "rahlo" vetrovnemu vremenu, čudovit izlet.

Na povratku domov smo se ustavili še pri Aljažu na kavici in ugotovili, da smo preživeli lep dan.

Zapisal: Viktor Repnik

Fotografije: Sonja Repnik in Jože Školc

30.05.2014
S PD Vrhnika v Čičariji – na Žbevnici in

Za nami je še en čudovit pohod. V soboto, 24. 05. 2014 smo se podali v hrvaško Čičarijo. To je hribovito, apnenčasto področje, ki leži na severozahodu istrskega polotoka. Osvojili smo dva vrhova, 1014 m visoko Žbevnico in 1026 m visoko Gomilo.

Ob 6. 00 zjutraj smo se zbrali in pod Romanovim vodstvom krenili na pot proti Sočergi, kjer smo prečkali mejo med Slovenijo in Hrvaško. Peljali smo se mimo Buzeta do istrske vasice Brest, ki leži 693 m nad morjem. Tu smo začeli s pohodom. V vasi je zanimiva cerkev Sv. Trojice iz leta 1878, ki ima zvonik postavljen ločeno od cerkve. Znamenitost vasi je tudi vodnjak iz leta 1876.

Iz vasi nas je peljala precej strma pot in po dobre pol ure hoda smo prispeli do planinske koče v borovem gozdičku. Posedli smo po klopeh okoli nje in si privoščili krajši počitek. Pohod smo nadaljevali proti vrhu Žbevnice. Na poti smo občudovali zanimivo cvetje, najbolj opazne so bile potonike, uživali smo v razgledih. Na eni strani nas je spremljal Slavnik, na drugi Učka in Planika, v daljavi, v meglici smo videli morje. Vseskozi smo pogledovali v nebo in upali, da nas ne zajame nevihta. Pod vrhom smo opazili opuščen vodovod, ki so ga zgradili l. 1947. Od tu smo se že spogledovali z našim naslednjim ciljem, vrhom Gomila, do katerega sta nas ločili še dobri dve uri  hoda.

Spustili smo se z vrha Žbevnice in se ustavili v vasi Trstenik. Stara istrska vasica je nekoč štela preko dvesto prebivalcev, ki so se preživljali s prodajo mleka in drv. Danes vas izumira, v njej živijo le še štirje ljudje. Cerkev Sv. Lucije, ki stoji v Trsteniku je bila zgrajena že v l. 1580.

Spet smo se začeli vzpenjati po razgibani in razgledni poti, ob kateri je bilo prav tako veliko cvetja. Opazili smo tudi večje število slepcev in zelenih hroščev. Kaj hitro smo osvojili tudi drugi vrh, Gomilo. Nad vrhom so se začeli zgrinjati temni oblaki, ki so nas kar hitro pregnali in strela je udarila blizu nas, kar nam je pognalo kar malo strahu do kosti.  Nevihti smo se izognili, le par kapelj nas je ujelo, pa tudi močno sonce se je izmenjevalo s temnimi oblaki.  Pot nas je vodila mimo mogočnega bora.  Nekateri se nismo mogli upreti radovednosti, kako izgleda Jelena pečina, ki jo je pred tisočletji naredilo morje.

Pohod smo zaključili v Račji vasi, 692 m nad morjem, kjer smo se v koči srečali s skrbnikom, hrvaškim vojnim veteranom.

Besedilo: Marjan Nicoletti

Foto: Sonja Zalar Bizjak in Marjan Nicoletti

29.04.2014
Pohod na Veliki Rob

Veliki Rob s 1237 m n. v. se nahaja v velikanski skalni grbini, ki se pne na severni strani spodnje Vipavske doline. Domačini  mu rečejo sivi Čaven, ki je do njih zdaj dober zdaj hud. Varuje jih pred zmrzalmi s severa, tako da se lahko kopljejo v svoji topli zemeljski zibelki. Veliki Rob je le eden v vrsti vrhov in skalnih izrastkov po najjužnejšem robu Trnovskega gozda. To je naravno okno med morskimi in gorskimi vetrovi.

Iz središča Vitovelj smo se povzpeli po poti, ki so jo nekoč poznali kot »Pot po stopnicah na Vitovlje«. Ta nas je pripeljala do cerkve svete Marije, ki je bila zgrajena v 14. stoletju in stoji na pečinah skalnega osamelca sredi pobočja nad vasjo med Vitovskim vrhom in Čavnom. Zgrajena je kot utrdba za protiturški tabor z izrednim razgledom. Skupaj s taborom jo uvrščamo v register najpomembnejših kulturnih spomenikov Goriške. S te točke se lepo vidi Vipavska dolina in Goriška raven, pogled sega tudi do Jadranskega morja, ki se blešči v daljavi.

Nadaljevali smo po Napoleonovi poti, ki je bila zgrajena že v času Rimskih provinc do razgledne točke Sekulak. Prečili smo strmo skalno pečino Visokega zidu proti Čavnu. Tu smo hodili po široki poti čez umetno izklesano razgledno polico. S spodnje strani poti pa smo občudovali iz skal visoko sezidano škarpo.

Zadnjo uro vzpona je bila zares nepozabna. Hodili smo po strmi kraški razriti vrtačasti pokrajini. Pot je bila tu in tam strma in kamnita kot, da bi hodili po Alpah nad 2000 metri. Med vzponom smo občudovali lepoto cvetličnega vrta v naravi. Najprej so se nam predstavile med drugim pomladanski jeglič. Iz razpok v pečinah so nas pozdravljali rumeni avriklji proti vrhu še kraljevo modri encijani. Potihoma smo si zapeli Avsenikovo: »tam kjer encijan plav ves prešerno bahav nežno vabi« in »avrikelj pozdravlja nas s srajčko rumeno«.

Po treh urah smo dosegli vrh Veliki Rob, ki ga krasi že od daleč vidni visok železni križ. Nahaja se med Kucljem (1237 m) in Čavnom (1185 m). Z vrha se vidi Vipavska dolina, Trstelj, Tržaški zaliv, Dolomiti, Julijske Alpe in bližnji Trnovski gozd. Vrh ima vpisno skrinjico in žig. Na vrhu nas je osvežilo nekaj kapelj dežja.

Vrnili  smo se po poti v vas Ravne, kjer nas čakal šofer z avtobusom. Predno smo se zapeljali proti Vrhniki smo se ustavili v Črničah. Kraj je poznan po nekaterih pridelkih, kot so črniške češnje, ravenski maroni, črniški radič, pa tudi vinska trta. Kraj so močno zaznamovali črni bori. Vas ima vojaško pokopališče iz 1.svetovne vojne. V času vojne je bilo v okolici Črnič veliko vojaških objektov, med drugim tudi bolnišnica in vodna ter električna postaja. Za pokopališče zelo lepo skrbijo domačini. Skozi čas je doživelo tri večje prenove.

Ob postanku na soncu pred lepo in prijazno restavracijo smo utrdili spomine na uspešen pohod, ki ga je vodil Roman.  Med vzponom  smo premagali več kot  900 višinskih metrov.

Zapisal: Bogdan Grom

Foto: Sonja Zalar Bizjak,  Roman Novak, Jože Školc

05.04.2014
Pohod na Goriški Kras

V jasnem sobotnem jutru smo se planinci polni pričakovanj z avtobusom odpeljali proti Primorski. Ob avtocesti smo nemo opazovali od žleda uničen gozd in še vedno poplavljeno Planinsko polje.

Vodnik Roman nam je že med vožnjo na kratko predstavil cilj našega pohoda, ki je tokrat Goriški Kras – področje kjer so potekali boji v  prvi svetovni vojni. Ker letos mineva 100 let od pričetka prve svetovne vojne, je prav, da se spomnimo trpljenja vojakov in številnih žrtev 4 leta trajajoče vojne. Boji so na tem območju potekali v dvanajstih soških bitkah. Za Italijo je bila zelo pomembna šesta  soška bitka, ker so z močnim topništvom pridobili ozemlje Doberdoba, Debele griže in Gorice. Na slovenskih tleh ob Soči  so se uradno borile avstro-ogrska in italijanska vojska, vendar so se na obeh straneh borili številni Slovenci. Dogajanje je najlepše opisano v citatu: «Takšne vojne ljudje do tedaj niso poznali. Začela se je na Balkanu, toda kmalu se je razširila na Evropo, Azijo in Afriko skupaj na 28 držav ali ¾ človeštva. Vojaški spopadi so zajeli  kake 4 milijone kvadratnih kilometrov kopenskih prostranstev, vse oceane in skoraj vsa morja. Ko se  je poleti 1914 vojna začela, so napovedovali, da jo bo konec do Božiča istega leta. Razvlekla se je na 4 leta in prinesla pomanjkanje, lakoto, zanetila socialne nemire  in revolucijo v Rusiji. Vojna je terjala veliko žrtev – 2 milijona.«

Iz avtobusa smo izstopili v sončnem jutru v majhno naselje Rubije, ki leži na griču nad sotočjem Soče in Vipave. Občudovali smo grad z istim imenom nad vasjo.  V tem gradu je jeseni leta 1563 takratni graščak Edling Coronini gostil Primoža Trubarja, ki je imel tu pridigo v slovenščini.  Grad je od leta 1998 v lasti Venka Černiča, ki ga postopno obnavlja.

Od tu se vzpnemo po poti proti Debeli griži  (Monte San Michele), ki je najvišja vzpetina goriškega Krasa. Najvišji vrh je visok 275 metrov. Debela griža je bila ob Podgori, Sabotinu in Sveti gori ena od strateških točk avstro-ogrskega sistema jarkov za obrambo mesta Gorice. Po koncu vojne je to območje postalo muzej na prostem za katerega so od leta 1922 skrbeli vojaki. Zbirka se je z leti bogatila in pred nedavnim je bil muzej preurejen. Na ploščadi s krasnim panoramskim razgledom na goriško ravnino, Sočo, Furlanijo, predalpski svet in Julijske Alpe se nahajajo topovi, avstrijski možnarji, spominski stebri in manjši muzej.  V bližini je vhod v kaverno italijanskega topništva, izkopano v skalo leta 1916. Po označeni poti se povzpnemo na štiri vrhove, ki gledajo proti Dolu (Vallone), kjer so  jarki, spominski stebri in kaverne. Razgled se v tej smeri odpira na vso Kraško planoto, Tržaški zaliv in okoliške hribe. Pešpot Muzeja na Debeli griži delno sovpada s Potjo spominskih stebrov (Percorso dei Cipi), na kateri je 53 spomenikov posvečenih raznim vojaškim oddelkom, ki so se vojskovali na tej vzpetini vse do šeste soške fronte. Zamisel za to pot se je porodila, ko je leta 1922 italijanski parlament ta vrh proglasil za sveto cono. Na tem območju so avstro-ogrske enote pod  vodstvom generala Borojeviča preizkusile plinske bombe, kot tehnološko novost. Posledice tega, zaradi neprimernih plinskih mask in nepredvidljivih vremenskih razmer, so bile številne zastrupitve vojakov in  veliko število mrtvih.

Omeniti je potrebno kaverno generala Lukačiča, ki je poveljeval madžarski  vojski, ki se je tu bojevala do leta 1917.

Topniški rov  tretje armade je iz več rovov sestavljena podzemna struktura, ki so jo med septembrom leta1916 in junijem 1917 v notranjosti Vrha izkopali vojaki. Rovi so omogočali namestitev šestih topov, obrnjenih proti severu, proti Gorici in Vipavski dolini ter dveh proti jugovzhodu, proti komenskemu Krasu in vrhu Grmada. S teh položajev je italijanskim vojakom uspelo obstreljevati in tudi zadeti prve avstro-ogrske obrambne linije, kjer so se nahajali centri za počitek in oskrbovanje.

Ogled  topničarske kaverne na Brestovcu priča o trpljenju ljudi, ki so jo gradili. Izkopati so morali ogromne količine materiala. Delo so opravljali  tudi civilisti, ki so prišli na Vrh za zaslužkom, predvsem mlajši in starejši delavci, ki niso bili primerni za vojsko. Za delo v slabih pogojih je bilo zaslužka bore malo. Vrh Brestovca so zajeli italijanski vojaki v šesti soški bitki 10. 8. 1916. Takoj  so pričeli z gradnjo topničarske kaverne z osmimi strelnimi linami in strelskih jarkov s po petsto delavci. Kaverno so Italijani dogradili leta 1917  in ni nikoli služila svojemu namenu. Iz napisa »Živel mir«  (Viva la Pace)  ob vhodu in drugih zapisov v kaverni  je razbrati močno željo vseh  po miru in hrepenenje po domačih in vrnitvi domov. Lepo urejeni spomeniki v teh krajih kar kličejo k našemu spominu na trpljenje ljudi v prvi svetovni  vojni.

V lepem vremenu, vsak svojimi mislimi ob ogledu spomenikov v naravi, smo se po kratkem postanku z avtobusom odpeljali še do kostnice v Sredipolju (Redipuglia).

Po izstopu iz avtobusa zagledamo pred seboj kostnico, ki je najveličastnejši spomenik padlim v prvi svetovni vojni v Italiji.

Zgradili so ga na pobočju griča Monte Sei Busi in ga odprli 18. 9. 1938. Kostnica, imenovana tudi »spomenik stotisočerim «,  hrani posmrtne ostanke 100.187 vojakov, ki so padli v okolici in so bili pokopani na bližnjem gričku Sv. Elije. Spomenik naj bi slavil padle, ki so žrtvovali svoja življenja.

Prijetno utrujeni smo se odpravili proti domu. Ugotavljali smo , da je v teh krajih že prava pomlad, z veliko rož in cvetočih grmovnic in vrtovi pripravljenimi za setev.

Na Vrhniko smo se pripeljali polni lepih vtisov.

Pohvaliti je potrebno našega vodnika Romana, ki se je na pohod izvrstno pripravil in nas s svojim vodenjem popeljal v zgodovino.

Besedilo: Jana Fabjan

Foto: Sonja Zalar Bizjak in Jože Školč

24.03.2014
Utrinki z zadnjega občnega zbora

Planinci Planinskega društva Vrhnika smo se 21. marca zbrali v večnamenskem prostoru Osnovne šole Ivan Cankar in, kot običajno, najprej ugotovili, da nas ni prisotna polovica od 675 članov. Skladno z našimi pravili smo morali počakati pol ure, ki pa so jo izpolnili člani planinske skupine Cekinčki z vokalno – literarnim kulturnim programom.

Ta čas smo izkoristili tudi za podelitev bronastih (Hlebec Tajdi in Turšič Anamariji) in srebrnih priznanj Mladi planinec (kar obeh je bila deležna Jerebic Nika), ki sta jih podelila predsednik društva, Jože Šušteršič in načelnik Mladinskega odseka, Tomaž Stržinar.

Za pravo presenečenje je poskrbel starovrhniški mojster Franc Grom, izdelovalec vrhniških pirhov, ki je planinskemu društvu poklonil pirh, v katerega je »navrtal« logotip društva in razgledni stolp na Planini, oboje pa obogatil z ljudskimi motivi.

Zbor smo nadaljevali z izvolitvijo delovnih organov zbora in  predsedstvo je začelo svojo vlogo pri povezovanju točk dnevnega reda.

Najprej so bila na vrsti poročila o delu v letu 2013, ki so jih predstavili: predsednik društva, načelniki oziroma namestniki odsekov, vodje planinskih skupin in na koncu, da bi bilo vse pod nadzorom še finančno poročilo in poročilo Nadzornega odbora.

Pred razpravo in potrditvijo poročil, je verifikacijska komisija ugotovila, da je bilo prisotnih 132 članov in da zbor lahko nadaljuje z delom.

Sledila je za društvo zelo pomembna točka: ustanovitev novih planinskih skupin in vsi smo bili najbolj navdušeni nad ponovnim vračanjem stare – nove planinske skupine Veselih triglavcev pod vodstvom Sreča Krašovca, ki bo svoj zagon začela že z vodenjem po letošnji jubilejni Vrhniški planinski poti in z organizacijo ob 40. letnici prvega pohoda Vrhnika – Triglav. Nič manj aplavza ni požela iz vrst upokojencev izhajajoča nova planinska skupina Barjani, ki že od aprila lani pridno osvaja slovenski planinski svet.

Seveda smo predstavili tudi naše poslovne in finančne načrte za leto 2014 in s potrditvijo le-teh smo si obljubili, da jih bomo tudi izpeljali.

Sledila je beseda gostov, Mira Mlinarja, predsednika Meddruštvenega odbora planincev Notranjske, Mirjam Suhadolnik, predsednice Turističnega društva Blagajana in Bogdana Seligerja, predsednika Planinskega društva Horjul.

Sledila je podelitev planinskih odličij in priznanj in sicer najprej diplom Planinskega društva Vrhnika, ki so jih prejeli Nika Dolinar, Ivanka Sluga, Karli Mesarič, Tatjana Rodošek, Viktor Repnik, Srečko Kenk, Marjeta Krambergar, Valentin Šubic, Tatjana Pečlin in Primož Pečlin.

Bronasti znak našega društva je prejel Vinko Bizjak, priznanji Alojza Knafelca Pavla Gutnik in Tone Gutnik, sledila pa je podelitev častnih znakov Planinske zveze Slovenije, ki so jih prejeli: Jože Školč – bronasti častni znak, Roman Novak – srebrni častni znak in Mirko Malneršič – zlati častni znak.

Po podelitvi vseh priznanj je predsedujoči povabil vse prisotne na dobrote, ki so jih pripravili najemnik zavetišča na Planini, Mitja Kovačič in »odlične slaščičarke« iz vrst planinske skupine Cekinčkov.

Še pozno v noč je potekal prijateljski in tovariški pogovor o že opravljenih podvigih in kovali so se tudi načrti za prihodnost.

Besedilo: Milan Jerman

Fotografije: Andrej Kolenc in Tine Šubic.

16.02.2014
Planinske poti na Planino so še zaprte!

Ugotavljamo, da so v času prepovedi poti nestrokovno "čistili" posamezniki, žal so ponovno odpirali sanirane obhodnice, z vetrom se poveča nevarnost padca poškodovanih dreves, velika pa je še vedno nevarnost zaradi padlih kablov zrušenih daljnovodov, ki prečkajo planinske poti.

Žal  neodgovorneži nadaljujejo z obiskom Planine, nekateri med njimi celo neodgovorno vodijo s seboj otroke!!!

O odprtju poti boste pravočasno obveščeni na spletni strani društva in Planinske zveze Slovenije, kakor tudi v javnih medijih.

Prosimo vas, da z vso resnostjo upoštevate zgornje obvestilo.

13.01.2014
Nočni pohod 2013

Zadnji pohod, ki ga je organiziralo Planinsko društvo Vrhnika je seveda tradicionalni nočni pohod na Planino nad Vrhniko. Po pozdravnem nagovoru predsednika društva, Jožeta Šušteršiča, in njegovim željam ob prihajajočih praznikih ter varnim vrnitvam z gora, je pod vodstvom vodnikov Vodniškega odseka zapustilo izhodišče pri Štirni natančno 89 pohodnikov.

Vsi so uspešno opravili z vzponom, tam pa so se jim pridružili tudi pohodniki, ki so na pot krenili s Stare Vrhnike, iz več smeri Zaplane ter tudi iz Starega malna.

Vsi so bili prijetno presenečeni nad postrežbo našega najemnika Mitje, ki je s svojo ekipo, v zavetišču, pred njim in za novoletne obiske namenjenem šotoru, poskrbel za toplo in tokrat tudi hladno pijačo, saj je nenavadno toplo vreme za ta prelomni čas iz jeseni v zimo dopuščalo osvežitev.

Še skok na vrh stolpa in kolone pohodnikov so se obrnile v dolino, med potjo pa smo še vedno srečevali nadobudneže, ki so "rinili" navzgor, prijetnemu druženju naproti.

Nekaj utrinkov z nočnega pohoda si lahko ogledate v društveni foto galeriji.

Besedilo: Milan Jerman

Foto: Mirko Malneršič

06.12.2013
S planinci po Levstikovi poti

Kljub napovedi o izredno slabem vremenu se nas je kar 15 planincev društva odločilo, da vreme izzovemo. In splačalo se nam je. Tudi na splošno je bilo manj pohodnikov kot običajno, a nekatere je bilo za razumeti, kajti zaradi poplav je bila v nevarnosti njihova lastnina.

Tokrat smo začeli pohod malce naprej od Šmartnega, pod Kostrevnico, edina prednost manjšega števila pohodnikov pa je bila ta, da je bila pot manj blatna, kot če bi po njej hodilo nekaj deset tisoč obiskovalcev Levstikove poti.

Tokratni pohod smo ubrali z zmernim korakom, pri vsaki znamenitosti smo se zadržali, več časa smo namenili tudi klepetu z domačini in prigriznili njihove dobrote ter le-te pridno zalili s čajem, ali kaj krepkejšim.

Ves pohod je lahko minil v takem počasnem tempu, kajti že na začetku smo se odločili, da odhod s Čateža domov prestavimo za eno uro. Ta ura nam je prav prišla tudi na koncu poti, kjer smo prisluhnili kulturnemu programu.

Vreme je vzdržalo le enkrat smo svetu pokazali kakšne dežnike imamo s seboj.

Ker je bil čas Martinovega, med nami pa je bil tudi Martin, se je odrezal in ob povratku na Vrhniko ohranil lepo navado in družbo razveselil s povabilom na pijačo.

Besedilo in fotografije: Jože Školc

12.11.2013
Smučanje z najvišjih vrhov sedmih kontinentov

Film o podvigu alpinističnega smučarja Dava Karničarja

Planinsko društvo Vrhnika prireja v zimskem času tradicionalna predavanja s tematiko o alpinističnih, gorniških in popotniških podvigih v tujini in doma, naših priznanih alpinistov in svetovnih popotnikov. Nazadnje je veliko gledalcev pritegnil film Sfinga o podvigu alpinističnih generacij v Severni Triglavski steni.

V Cankarjevem domu na Vrhniki je bil dne 23. 10. 2013, v organizaciji Planinskega društva Vrhnika in Zavoda Ivana Cankarja Vrhnika predvajan nov slovenski gorniški film avtorja Boštjana Virca. Dokumentarno - športni film o alpinističnem smučanju Dava Karničarja, je predstavil spuste z najvišjih vrhov celin, vključno s prvenstvenim smučanjem z Mt. Everesta. 

Uvodne besede je imel sam glavni junak filma Davo Karničar. Ta velja že vrsto let za vrhunskega alpinista in alpinističnega smučarja. Doma je na Jezerskem in vsa družina je povezana z gorami in gorništvom. Pri nas je prvi presmučal Sinji slap in najtežjo presmučano alpinistično smer v Sloveniji, Fritsch-Lindenbach v severni steni Grintovca.

Presmučal je tudi severozahodno steno Eigerja in vzhodno steno Matterhorna. Leta 1995 je z bratom Drejcem kot prvi opravil smučarski spust s himalajskega osemtisočaka Anapurne.

Kot prvi na svetu je leta 2000 opravil neprekinjeno smučanje z najvišjega vrha na svetu Everesta. Svoj projekt, smučanje z najvišjih vrhov sedmih kontinentov, je leta 2006 zaključil s smučanjem z vrha gore Mt. Vinsona na Antarktiki. Film pa je bil premierno predvajan februarja 2007 na Rock, Ice & Snow Summit v Münchnu.

Davo Karničar, alpinist, ekstremni alpinistični smučar, učitelj in trener smučanja, alpinistični inštruktor, gorski reševalec, reševalec letalec, vodnik lavinskega psa, nekdanji tekmovalec v svetovnem pokalu alpskega smučanja, je v samem filmu razlagal težavnosti in pasti alpinističnega smučanja. Po projekciji filma pa je odgovarjal na zanimiva vprašanja gledalcev.

Ob tej priložnosti se zahvaljujemo vsem obiskovalcem filma, ki so prispevali 402,00 EUR prostovoljnih prispevkov za obeležitev 50. letnice ustanovitve Mladinskega odseka in 50. tabora mladih planincev. Prav tako se zahvaljujemo za pomoč tudi soorganizatorju te projekcije filma Zavodu Ivana Cankarja Vrhnika.

Besedilo in fotografije: Miro Malneršič

27.10.2013
Osvojili smo Slemenovo špico s Tamarja

Če bi v enem stavku opisali sobotni izlet, bi lahko rekli, da se je pravljično število planincev (9) odpravilo v pravljično dolino, kjer se narava vsa nališpana spravlja k počitku. Na pot smo krenili zgodaj, ko je že kar mrzlo in na poti do doma v Tamarju nas je tiste brez rokavic kar pošteno zazeblo. Zato se je še bolj prilegel čaj, saj smo si na njem lahko ogreli premrle prste. Prijazen oskrbnik nam je naštel, kakšne vse dobrote bodo na voljo ob povratku in nam so se že cedile sline.

Po kratkem postanku smo nadaljevali po poti, ki nas je po strmem začetnem delu vodila najprej po redkem gozdu in nato čez melišče. Vzdolž cele poti smo lahko občudovali impozantne stene, predvsem krasni Jalovec, poskusili pa tudi poimenovati vsak vrh. Z melišča pod Mojstrovko so nas zvedavo opazovali gamsi. Še krajši vzpon po pašnikih in že smo prišli na Sleme. Pričakala nas je množica obiskovalcev, tako dvo- kot štirinožnih, ki so izkoristili enega zadnjih tako lepih koncev tedna. In pa krpice snega, posejane vse naokrog. Tu smo si privoščili postanek in malico, nato pa nadaljevali do vrha.

Tu pa smo bili priča dogodku, ki si ga bomo vsi zagotovo najbolj zapomnili. Ob našem prihodu sta bila na vrhu tudi oče in hči, ki sta se fotografirala s samosprožilcem. V tistem je sunek vetra odpihnil aparat v dolino, oče pa se je brezglavo vrgel za njim. Na srečo na tisti del vrha, kjer je vsaj še nekaj grmovja, tako da se mu je uspelo ujeti za veje, pri čemer si je izpahnil ramo. Naši fantje so mu pomagali zlesti na varno, človek pa si v šoku ni pustil niti pomagati. Šele na poti proti Vršiču je šok toliko popustil, da se je zavedel groznih bolečin in sprejel tableto in Viktorjevo ponudbo, da ju pelje, saj sta imela avto na Vršiču, hči pa še ne zna voziti. Naključje je hotelo, da sta z Viktorjem sovaščana.

Ostali smo se v okrnjenem številu vračali na izhodišče. Pot je bila v zgornjem delu kar zoprna, saj je na steptanem snegu oziroma blatu drselo. Okolica pa nepozabno lepa, okrašena z zaplatami snega, pokritimi z macesnovimi iglicami, kar je sneg delalo rjavega. Enako ozaljšana je bila tudi Pavlina frizura. Do strmega dela spusta se je sneg na srečo že porazgubil, občudovali pa smo lahko planince, ki so se spuščali z Jalovca.

Čez Grlo nas je Jože vodil tako pozorno in spretno, da se je pot zdela čisto enostavna. Od vsega doživetega pa nas je apetit kar nekako minil in pri domu smo si privoščili samo pijačo in klepet. Nato smo se po sprehajalni poti vrnili do avtov.

Besedilo: Onja Svit

Foto: Jože Školc

12.10.2013
Novosti na spletni strani - vreme, spomini

Ustvarjalci spletne strani se trudimo, da vestno zabeležimo kakršnekoli podvige na pohodih in akcijah, občasno posodabljamo že vnešene podatke in sledimo tudi zunanjim spremembam.

Ne dolgo od tega je prenehala delovati spletna stran vreme.zurnal24.si/prosti-cas/gore/, kjer ste si pod rubriko "PD svetuje" in v nadaljevanju "Vreme v gorah" lahko ogledovali napoved vremena. Seveda smo takoj začeli z iskanjem nove ustrezne strani in že kar nekaj časa nas večina vodnikov uporablja spletno stran yr.no/place/Slovenija, ki se je pokazala kot ustrezno nadomestilo in tudi napovedi so dovolj natančne za načrtovanje naših aktivnosti.

Povezavo za navedeno stran najdete ravno tako pod rubriko "PD svetuje" in v nadaljevanju "Vreme Slovenija", kratko navodilo pa najdete v priloženi priponki. KLIK

Na dnu spletne strani pod rubriko "Spomini" pa smo poleg ognjemeta dodali še kratek reklamni film našega sponzorja Dvig d.o.o. o montaži razglednega stolpa na Planini.

Prijetno gledanje in uporabo vremenske napovedi vam želijo ustvarjalci spletne strani.


09.10.2013
Delovna akcija 2013 nadvse uspešna

Kar malce otožno nas je nekaj članov društva zjutraj opazovalo udeležence "Ultra šihta" na Planino, kajti bilo jih je krepko več, kakor nas. A peščica planincev, ki ni štela več kot 15 duš, je popravila vse, kar je imela v  načrtu in še kaj več.

Po jutranjem dogovoru smo se razdelili v skupino pod vodstvom načelnika Markacijskega odseka, Toneta Gutnika, z nalogo, da uredimo s stopnicami vsaj najstrmejši del poti čez korenine in skale na poti Čez Špico, druga skupinica, se je odločila postaviti ograjo okoli čistilne naprave pri zavetišču, tretji del pa je opravil obsežen posek grmovja pod stolpom in tako "razširil obzorja" obiskovalcem Planine. Imeli so še toliko časa, da so nasuli makadamsko pot do križišča za Zaplano.

To ni bilo dovolj, kajti, ko je bilo vse opravljeno, nam je po krepkem okrepčilu v zavetišču ostalo še toliko moči, da smo si skupaj z  lastnico preperele bukve, Ane Grom s Stare Vrhnike, ogledali le-to in z veseljem je pristala, da bukev odstranimo, drva pa je namenila za kurjavo v našem zavetišču. Hvala vam za to, gospa Ana.

Kako smo opravljali dela v vseh skupinah si lahko ogledate v naši foto galeriji, po končanem delu pa smo sklenili, da bodo tako lepo uigrane skupine tudi v bodoče priskočile v pomoč našim markacistom, da prebrodimo še nekaj strmih delov poti Čez Špico. In ob tej priliki se bi radi zahvalili lastnikom gozda ob naši poti: Mariji Kogovšek, Marku Arharju in Zdenku Jesenovcu, ki so dali soglasje za sanacijo poti po njihovi lastnini.

Poleg gospe Ane si posebno zahvalo zasluži tudi naš oskrbnik Mitja z zavetišča na Planini, ki nam je s kosilom dal toliko moči, da smo opravili z bukvijo in se po končanem delu še posladkali s palačinkami. Hvala ti Mitja, tebi in tvoji ekipi.

Besedilo: Milan Jerman

Fotografije: Pavli Gutnik, Mirko Malešič in Milan Jerman

15.06.2013
Vrhniški planinci na vrhu Velebita

Pa smo ga ... ! Potem, ko smo pred leti prehodili del Nacionalnega parka Velebit, od Zavižna do Alana, nam je bila želja osvojiti tudi njegov najvišji vrh.

Zavedali smo se da to ni kar neki hribček ob morju, vseeno pa je bil pravi šok že na začetku, sicer turistične poti v kanjonu Velike Paklenice, kjer se je pot odcepila za Anića kuk. Strma pot je pod težo nahrbtnikov postala še bolj  strma in neprijazna, vendar je naša devetčlanska ekipa  uspela osvojiti ta 712 m visok hrib in do večera prispela do prenočišča Ramića dvori. Prijazen oskrbnik nas je lepo sprejel.

Sobota.

Odločilni dan za dolgi vzpon na Vaganski vrh (1757 m). Vse je potekalo usklajeno in prelep razgled z vrha na Liko z ene strani ter morje in otoke na drugi, je bila zadostna nagrada za odločitev in prehojeno pot.

Sestop do prenočišča, druženje in že je bila tu nedelja. Po zajtrku še dve uri hoje po lepi urejeni poti ob strugi Velike  Paklenice s pogledi levo in desno, kjer smo bili in kjer  plezajo najbolj izurjeni plezalci na več kot 400 plezalnih smereh.

Ja, tudi morje smo pozdravili, malo se tudi kopali in zaželeli, da bi tudi v bodoče organizirali kakšen daljši izlet.

Vse pohvale Bojanu za ugodno in varno vožnjo.

Besedilo in foto:  Boris Rigler

29.05.2013
Planina nad Vrhniko rajala kljub dežju

Laško, 27. maja 2013 - V soboto, 25. maja, smo v sodelovanju s Planinskim društvom Vrhnika organizirali tretji dogodek Zlatorogove transverzale ponosa. Zavetišče na Planini nad Vrhniko je obiskalo 327 planincev.

 

Muhasto vreme v razsežnostih turobnih, nizkih, mračnih, predvsem pa raztrganih oblakov, iz katerih se je po malem in po veliko cedilo cel dan, ni od obiska odvrnilo najbolj zagrizenih planincev, srčnih ljubiteljev Zlatorogove transverzale ponosa. Ti so se požvižgali na mraz in dež ter osvojili tretji Zlatorogov vrh, Zavetišče na Planini nad Vrhniko. Za svoj trud so bili po pričanju skoraj vseh zbranih bogato poplačani. Takšnega »žura« v vseh letih, odkar obstaja danes najobsežnejša srednjegorska obhodnica, še ni bilo.

 

Temu zagotovo botruje izjemna ekipa Planinskega društva Vrhnika, ki je že drugič dokazala, da v svojih vrstah štejejo le izjemne posameznike. Prijazne, vesele, širokosrčne in delavne. Skupaj so kot uigrana ekipa dokazali, da je pri njih doma dobra volja. Vzdušje na vrhu je bilo izjemno. Še palačinke, harmonikaš, karaoke, Gregor in Andrej ter seveda zbrani planinci so nekdanji Dan mladosti obeležili, kot se šika.

 

V Zlatorogovo častno vpisno knjigo se je vpisalo 327 planincev, v imenu katerih bo Pivovarna Laško Planinskemu društvu Vrhnika za nadaljnje uspešno delovanje donirala 1 EUR za vsak vpis ter k temu primaknila še 673 EUR, da vrednost zaokroži na simboličnih tisoč. 

 

Dogodek pa zaradi slabih vremenskih razmer vseeno ne bo štel za enega izmed tistih, ki bodo potrebni za osvojitev naslova Častnega ambasadorja Zlatorogove transverzale ponosa.

 

Ponovno vas vabimo v našo družbo prihodnjo soboto, 1. junija. Družili se bomo v objemu mističnih gozdov Pohorja, na tradicionalni Zlatorogovi destinaciji, Mariborski koči. Ponovno prisrčno vabljeni v našo družbo!

Zapisala: Maša Meden

Fotografije: Maša Meden in Mirko Malneršič

24.05.2013
Bili smo na srečanju MDO Notranjske

Neverjetno kako vreme letos kroji udeležbe na planinskih pohodih, a vrhniški planinci smo se, ne glede na vremenske muhe, odločili udeležiti letnega srečanja Meddruštvenega odbora (MDO) planinskih društev Notranjske, ki je letos potekalo v organizaciji Planinskega društva Logatec. Prav poseben razlog je bil za njihovo organizacijo, kajti letos proslavljajo 40. obletnico društva, ob tem so izdali ličen bilten z naslovom »Naših 40 let«, hkrati pa so jo združili s praznovanjem 120-letnice Planinske zveze Slovenije in Srečanjem notranjskih planincev.

Zbor udeležencev  je bil na Kalcah (križišče Kalce-Col, Kalce-Idrija), kjer smo se prepustili vodenju izkušenega logaškega planinskega vodnika in dobrega poznavalca tega okolja, Janeza Slabeta. Koliko podatkov nam je nasul med potjo, popeljal nas je v davno zgodovino Keltov, Rimljanov, pa vse do dogodkov prve svetovne vojne, gradnje Rupnikove linije, do trenutkov druge svetovne vojne.

Pot dolgo dobre štiri ure nam je iz ovinka v ovinek bogatil s svojim poznavanjem zgodovine in ključnih dogodkov iz teh krajev, vsako svoje trditev pa nam je pokazal v naravi (rimske ceste) na Lanišču , kjer smo imeli krajši počitek, ki so ga popestrili člani društva z obloženimi kruhki in pijačo. Janez pa nam je razložil, da je bilo Lanišče močna, iz klesancev zidana utrdba, v kateri je bila stalna posadka, nastanjena v lesenih stavbah znotraj obzidja. Stražna postaja je delovala aktivno v drugi polovici 4. stoletja le krajši čas, ker so vojaški spopadi med Magnom Maksimom in Teodozijem leta 388 botrovali njenemu uničenju.
Utrdba na Lanišču je bila vključena v tretjo, zadnjo obrambno linijo. V njenem zaledju je stala le še štabna baza Ad Pirum z glavnino vojaških enot, ki so posredovale v kritičnih situacijah na ogroženih odsekih zapornih zidov. V takšnih trenutkih je pomembno vlogo odigral signalni sistem, ki je bil znotraj mogočnega obrambnega mehanizma Claustra Alpium Iuliarum zelo dobro organiziran. K temu so največ prispevale dobro izbrane dominantne lege, ki so olajševale nadzor ozemlja in medsebojnega obveščanja.

Svojo pripoved nam je obogatil s predmeti najdenimi na tem področju, ki segajo v to slavno obdobje Lanišča.

Dobro podprti smo nato ubrali dobro markirano Logaško planinsko pot, ki nas je vodila po gozdovih pod Srnjakom, z 919 m najvišjim vrhom tega področja. Široke gozdne poti so nam nudile možnost, da se med seboj družimo, izmenjavamo novice in prijateljsko poklepetamo, kar je tudi namen takih srečanj.

Kar prehitro smo se začeli spuščati v Grčarevec, kjer je bila v pri brunarici Turističnega društva Grčarevec proslava in v nadaljevanju pogostitev ter zabavni del praznovanja.

Pohodnikom je vreme ves čas pohoda služilo, tudi svečana proslava se je začela v soncu, nadaljevala v dežju, kaj dežju, nalivu in končala s sončnimi žarki in prav hvaležni smo lahko Planinskemu društvu Logatec, njihovi predsednici Alenki Mrak, voditeljici programa Marinki Kozamernik in še posebej vodniku Janezu Slabetu, da so nam tako popestrili majsko nedeljo, 19. maja 2013.

Besedilo: Milan Jerman

Fotografije: Miro Malneršič

17.05.2013
Transverzala ponosa na Planini

Gremo v hribe? Seveda gremo!

Drage planinke, planinci, ljubitelji narave, pohodov in prijetnega druženja. Leto je obrnilo nov list, zima se je prevesila v pomlad in to je čas, ko narava vzcveti in nas privabi na plano. To je tudi čas, ko se začne Zlatorogova akcija Gremo v hribe. Letos ne bo prav nič drugače.

Zlatorogova ekipa je že pošteno zavihala rokave in se priprav na novo, že četrto sezono akcije Gremo v hribe lotila z obilo veselja in zagnanosti. Zlatorogova transverzala ponosa se tako nadaljuje v letu 2013 in tudi tokrat vas bomo popeljali na čudovite kraje, po vsej Sloveniji, kjer se boste v dobri družbi lahko zabavali ob Zlatorogovih igrah.

V lanskem letu je bilo med dvanajstimi lokacijami kar devet novih oz. devet takih, ki smo jih z Zlatorogovim dogodkom obiskali prvič. V letošnjem letu smo Zlatorogovi družini planinskih domov in koč dodali tri nove lokacije (Mirna gora v Beli krajini, Domžalski dom na Mali planini in Dobrča na Gorenjskem), skupno pa se bomo v hribe, tako kot je bilo v navadi do sedaj, odpravili dvanajstkrat.

Družbeno odgovorna nota akcije se prav tako nadaljuje, saj bo Pivovarna Laško za vsak podpis v častni Zlatorogovi knjigi, donirala 1 evro lokalnemu planinskemu društvu. V letu 2012 se je v knjigo vpisalo več kot 6000 pohodnikov, Pivovarna Laško pa je lokalnim planinskim društvom, za njihovo nadaljnje delovanje, skupno donirala kar 12.000 evrov.

Torej vse, ki ste bili z nami v preteklih letih ali pa vas druženje v naravi preprosto veseli, vabimo, da se nam pridružite in se udeležite Zlatorogovih dogodkov. Obljubljamo, da vam ne bo žal.

Lokacije in termini Zlatorogove transverzale ponosa za leto 2013:

1. Koča na Kokoši / 20. april

2. Koča na Kopitniku / 4. maj

3. Zavetišče na Planini nad Vrhniko / 25. maj

4. Mariborska koča na Pohorju / 1. junij

5. Dom na Mirni gori / 8. junij

6. Koča na Blegošu / 15. junij

7. Koča na Menini planini / 22. junij

8. Koča na Dobrči / 29. junij

9. Domžalski dom na Mali planini / 6. julij

10. Vojkova koča na Nanosu / 17. avgust

11. Kosijev dom na Vogarju / 24. avgust

12. Planinski dom na Šmohorju / 31. avgust

Na lokacijah vas pričakujemo od 8. ure dalje, naše druženje, začinjeno z glasbo in družabnimi igricami, pa se bo nadaljevalo do popoldanskih ur (predvidoma do 16. ure). Vljudno vabljeni!

Več informacij na spletni strani:

http://www.gremovhribe.si/izleti/zavetisce-na-planini-nad-vrhniko/opis-lokacije/

02.05.2013
19. pohod po Vrhniški planinski poti je za nami

Jutranje zbiranje na Trgu Karla Grabeljška ni bilo najbolj vzpodbudno, kar se vremena tiče, a planinci se ne damo kar tako odpraviti.

Po vpisu v seznam pohodnikov nas je preko 40 pohodnikov krenilo skozi Vrhniko, Mirke, Retovje, Verd in se povzpelo pod Ljubljanskim vrhom najprej do Dolgih talov, kjer  je bil prvi večji počitek in nabiranje moči za nadaljevanje poti. Skozi prebujajoče gozdove smo kmalu zaslišali živ žav, ki je prihajal od našega naslednjega počivališča – TV 17. TU so nas, kot že nekaj let nazaj sprejeli z dobrodošlico, čajem, keksi  in kakšno krepko pijačo člani Združenja borcev za vrednote NOB Vrhnika. Tudi s seboj prinesena malica nam je prav prišla.

Pot smo nadaljevali čez Jerinovec, se spustili proti Štampetovemu mostu, kjer nas je ponovno presenetil naš planinec Srečo s svojo ekipo, kjer smo si dodatno privezali dušo. Sledilo je prečenje gozda do stare ceste Vrhnika – Logatec, nadaljevanje preko Kep vse do Starega malna, kjer je bil ponovno zaukazan počitek. Čakal nas je še vzpon do Lintverna in naprej do zavetišča na Planini, kjer smo se dalj zadržali in sledili so posamezni odhodi v dolino. Kljub jutranjemu neprijaznemu vremenskemu pozdravu je ves pohod minil v vremenu, ki si ga za pohode samo želimo.

Nasvidenje naslednje leto na jubilejnem 20. Pohodu po Vrhniški planinski poti.

Besedilo: Jože Školc

Fotografije: Jože Školc in Sonja Repnik

17.04.2013
Pohod po Šavrinskih gričih in dolini Dragonje

V  oblačnem sobotnem jutru 13. 4. 2013 je izpred Mantove odpeljal avtobus poln planincev  proti slovenski Istri.

Že na avtocesti pri Uncu nam je vodnik Roman podal nekaj zanimivosti krajev tik ob hrvaški meji. Posebej je opozoril, da je po letošnjem pomladanskem dežju polno vode v reki Dragonji in manjših potočkih ter bo zato na posameznih mestih pot precej blatna. Iz avtobusa smo izstopili v vasi Brezovica pri Gradinu in se razveselili sonca, ki nas je toplo grel ves dan. Pot nas je vodila po kolovozih in kmalu smo ugotovili, da brez našega vodnika Romana ne bi prišli prav daleč.

Prvi daljši postanek smo imeli v vasi Abitanti, ki je tik pred hrvaško mejo in najoddaljenejša vas občine Koper. Vas je od leta 1987 razglašena za spomenik lokalnega pomena. Prisrčno dobrodošlico nam je izrekel domačin Gracijan Perič, ki nam je poleg obnovljenega vodnjaka navdušeno pripovedoval o svoji rojstni vasi, ki je včasih štela 150 ljudi, danes jih v njej stalno prebiva le 7. Njegovi predniki so se tu preživljali s pridelavo grozdja, vina, nabiranjem gob, sena, drv in drugih pridelkov. Življenje je bilo trdo vendar so imeli v Trstu trg, kamor so vse prodali in tako zaslužili za skromno preživetje. Po 2. sv. vojni se je v vasi vse spremenilo in ljudje so odhajali s trebuhom za kruhom v večja mesta in v tujino. Vas je zaradi zavednih domačinov ostala pod Slovenijo in sodi v občino Koper. Tudi Gracijan je živel in delal v tujini in upal, da se vrne v svojo rodno vas ter s svojim delom prispeva k njeni oživitvi. Pokaže nam mogočen hrast, ki naj bi bil star že okoli 400 let. Hiše v vasi so zgrajene iz kamna iz teh krajev, večina jih je potrebna obnove. Domačin se sam že preko deset let trudi z obnovo vasi in v šali pove, da je vas pozabljena od občinskih mož. V vasi je tudi skromna kapelica, ki nadomešča cerkev. Prav ponosno nam pokaže svojo lepo obnovljeno domačijo Grondali. Za pokušino nam postreže z domačim likerjem iz refoška, refoškom in malvazijo. Pove, da je pridelava vina v zelo majhnih količinah in zato ga lahko ponudi le za pokušino. V vas se zaradi marljivosti domačinov počasi vrača življenje, za razvoj vasi pa bo potrebnega še veliko  dela. Okoli vasi so lepo urejeni vinogradi in sadovnjaki. Sredi vasi nam domačin pokaže staro mogočno murvo, pod katero so se včasih zbirali vaščani in se ob zvokih harmonike in dobre domače kapljice znali tudi poveseliti. Ob slovesu smo domačinu zagotovili, da nas je z lepim sprejemom in zanimivo zgodbo o zgodovini vasi, predvsem pa z neizmerno zavzetostjo za obnovo in razvoj vasi, prepričal, da jo bomo za obisk, priporočili tudi drugim.  Nedaleč od tod, na Belvedurju je restavracija, ki je znana po fužih, tartufih in špargljih. Z Velega vrha, se nam je odprl prelep pogled na oddaljene hribe in proti dolini reke Dragonje. Po prehojeni poti navzdol smo prišli do opuščenega Mazurinovega mlina, ki je bil obnovljen leta 1997 in si ga je vredno ogledati, čeprav je sedaj zapuščen. Na poti je bilo potrebno prečkati več malih potočkov, a pred nami je bila širša in globlja reka Dragonja. Po zaslugi skrbnega vodnika Romana, so nam vreče, ki nam jih je ponudil, pomagale ohraniti suhe čevlje. Po nekaj prehojene poti med travniki, je bil pred nami  še zadnji daljši vzpon po kolovozni poti, ob kateri smo proti vrhu občudovali nasad oljk.

Naš pomladni pohod se je zaključil v vasi Trsek, kjer smo se po postanku na kmetiji Jerman, polni lepih vtisov s krajev v slovenski Istri, z avtobusom odpeljali proti domu.

Zahvalo za odlično izpeljan pohod si zasluži vodnik Roman.  

Besedilo: Jana Fabjan

Fotografije: Sonja Repnik, Jože Školč in Sonja Zalar Bizjak

22.02.2013
Zasnežena Vipavska brda

V soboto, 16. februarja 2013, smo se odpravili na Primorsko. Kot že večkrat nam je Roman pripravil izlet, ki je udeležencem odkril za večino neznane kraje, vrhove in poti te naše zahodne pokrajine. Iz Vipavske doline smo povzpeli na Vipavska brda. 

Ko smo v jutranjih urah z avtobusom prispeli na izhodišče izleta v vas Podnanos (170 m n. v.), nas je pričakalo sonce in nekaj burje z Nanosa. Naš vodnik Roman nas je že v avtobusu pripravil na bogato kulturno dediščino in zgodovino tega kraja.

Vas Podnanos, nekdaj Šentvid ali Šembid se nahaja v zgornjem delu Vipavske doline. V tem kraju je vse do svoje smrti leta 1851, služboval duhovnik Matija Vertovec, pospeševalec kmetijske dejavnosti in vinogradništva na Vipavskem, ter pisec strokovne literature. Napisal je prvo strokovno knjigo s področja vinogradništva Vinoreja.

Tu se je leta 1880 rodili Stanko Premrl. Bil je duhovnik, glasbenik, pedagog, pisec in orgelski virtuoz. Bil je plodovit skladatelj, ki je zapustil več kot 2000 glasbenih del. Uglasbil je tudi Prešernovo Zdravljico, ki je postala naša himna. Njegov nečak je Janko Premrl - Vojko, rojen leta 1920, znani domoljub, od leta 1943 komandant Gregorčičeva bataljona, je bil ranjen v napadu na italijansko postojanko v Idrijski Beli februarja istega leta in potem kmalu podlegel ranam. Njegova sestra Radoslava, je bila med vojno učiteljica, ki je poučevala na partizanski enoletnici v vasi Lože in Manče. Literarno in prevajalsko se je udejstvovala v slovenskih revijah, ki so se izdajale na Primorskem in Tržaškem, skupaj z možem, še živečim slovenskim pisateljem Borisom Pahorjem. Pri ogledu vasi smo videli njihovo rojstno hišo, po domače "Pri Johanovih".

Ogledali smo si glavni trg v vasi, ki  je ob gotski cerkvi sv. Vida. Vas je bogata z značilno kraško arhitekturo; ozki prehodi med hišami, ki preprečijo vpliv močne kraške burje, kamniti portali, kraška dvorišča - borjači in kamniti ločni mostovi preko potokov Močilnika in Pasjega repa. Ni čudno, da so izbrali tako zanimivo kraško vas leta 1962 za snemanj filma Franceta Štiglica Tistega lepega dne, v katerem so vaščani nastopali kot statisti.

Ob cesti proti Orehovici smo videli dobro ohranjeno graščino Zajčji grad s konca 17. stoletja, ki ga je v drugi polovici 19. stoletja kupila rodbina Tavčar in sem je zahajal tudi pisatelj Ivan Tavčar.

Skozi vas Orehovico smo se povzpeli po poti skozi gozd in vinograde, mimo kapelice Božje Martre na 417 m visok Kjecl. Leta 1999 so domačini na ta vrh z razgledom po celi Vipavski dolini, postavili dvojnik Aljaževega stolpa. Po gozdnati poti, ki je bila na osojni strani zasnežena, smo po slabi uri hoje prišli na sv. Socerb. To je vzpetina z nadmorsko višino 555 m v hribovju Vipavskih Brd, na kateri stoji cerkvica sv. Socerba iz 17. stoletja. Tu smo si privoščili krajši počitek z lepim razgledom na zasneženi Nanos, Vipavsko dolino, Čaven, Golake, Sinji vrh in na obzorju Julijce s Kaninskim pogorjem.

Vračali smo se mimo cerkve sv. Ane, zgrajene konec 14. stoletja. To je cerkev, ki je na poti 11 urnega pohoda "Po Otmarjevi poti", posvečena pokojnemu Otmarju Črnilogarju, župniku v Podragi in predsedniku PD Vipava. Obsega pa obhod desetih cerkva, ki so razmeščene po Zgornjo Vipavsko dolino in Krasom.

Na planoti, na kateri so vasi Vrabče in Tabor, se na tej nadmorski višini preko 500 m, ukvarjajo z vinogradništvom in sadjarstvom. Na Vrabčah smo se ustavili v osmici pri Tonhu in preizkusili njihovo vino. V dolino smo se vračali po dolini potoka Pasji rep.

Dobro pripravljen in izveden izlet, na katerem smo spoznali nov del manj znane Primorska, smo zaključili v Podnanosu tako, da je Cilka presenetila z darilom za rojstni dan, z odlično prekmursko gibanico, našega slavljenca Bogdana.

Besedilo in fotografije: Miro Malneršič

27.01.2013
Bili smo na zasneženem Ratitovcu

Ker so se starejši planinci malo ustrašili vremena in sobotnega dne, smo se mladinci odločili da se povzpnemo na zasneženi Ratitovec iz vasi Prtovč. Zjutraj smo zgodaj vstali in se z avtom odpravili proti Ratitovcu. Vozili smo se približno 1 uro. Vmes smo se ustavili v Škofji Loki, odrasli na kavi otroci pa na kakavu s smetano. Zelo hitro smo nadaljevali pot. V vasi Železniki smo zavili desno z glavne ceste na vijugasto makadamsko cesto. Nato smo le prišli do vasi Prtovč.

Parkirišče je že bilo polno avtov, pohodnikov ter turnih smučarjev. Ko smo prišli iz avta smo takoj začutili veter, ki se je z gornjo plastjo snega kar poigraval. Oblekli smo topla oblačila in se začeli počasi vzpenjati proti vrhu.

Klanec se je lepo počasi začel dvigovati, ko smo zavili na planinsko pot  je za kratek čas nudila zavetje pred vetrom. Čez čas nam je postalo vroče zaradi hoje, malo pa tudi zaradi sončnih žarkov, ki so na trenutke predrli visoko drevje. Ko smo prišli na ozko pot  je bilo na desni strani videti kar strmo, mi je kar malo vzelo dih. Na tabli ob poti smo opazili opozorilo na možnost snežnega plazu. Saj je na tem delu velika možnost plazov. Varno smo prečkali strmo pobočje. Malo višje  smo prvič začutili moč vetra. Nato smo kar na enkrat prišli iz gozda na veliko jaso z ne ravno lepim razgledom saj je postalo nebo sivo. Veter je vse bolj besnel. Nato smo hodili po zelo strmi poti, kjer sem se zelo bala, da mi ne spodrsne. Spet smo prišli v malo bolj zavetrno stran. Tedaj smo imeli samo še okoli pol urice do vrha. Ko smo prišli iz gozda ven nas je spet presenetil veter. Hitro in previdno smo se odpravili proti vrhu saj smo se hoteli odmakniti vetru.

In nato smo le prišli do velike koče. Notri smo si kupili čaj, sama pa sem si privoščila dober, velik flancat. Hotela sem kar ostati v koči, kjer je toplo, saj sem se bala strme poti nazaj.

Vendar sem se na poti nazaj zelo zabava s prijateljem Timom, ker sva skakala, drsala, padala na poti navzdol. Videla sem tudi turne smučarje kar je bilo zame prvič saj sem jih videla samo na posnetkih. Ampak zdaj sem jih lahko gledala na lastne oči, kako natančno in spretno vijugalo po ne dotaknjenem snegu. Meni se je zdela pot nazaj lažja, zabavnejša ter na splošno lepša, saj je na poti navzdol posijalo prelepo, toplo sonce. Videli smo tudi dva mlada turno deskarja. Nato smo prišli nazaj na parkirišče, se preoblekli ter naredili zadnje fotografije in se odpravili nazaj domov.

Ta pot je bila zame zelo adrenalinska zaradi prepadnih poti, plazov ter na splošno snega. Vendar sem zelo uživala in se počutila kot da hodim na zelo, zelo visoko goro. Ta izkušnja ni kot plezanje poleti, kjer mislijo, da je adrenalinsko, meni je že sam Ratitovec s samo 1670 m ostal nepozaben.

Besedilo: Maja Pišek, s poti z Boštjanom, Alenko, Timom in Markom Ravnikom ter z mojim očijem Alešem Piškom

Fotografije: Boštjan Ravnik  

29.12.2012
Eksplozija pohodnikov na nočno Planino

... 70, ... 106, ..., 154, ... u, madonca, 200 in končalo se je pri 262, kolikor nas je startalo od Štirne, a na Planino smo udarili z vseh vetrov, iz Stare Vrhnike, Zaplane, od Starega malna, čez Blatni dol, z Jerinovega griča in na vrhu se nas je v dobrem razpoloženju srečalo preko 300 pohodnikov tega tradicionalnega nočnega pohoda.

Število nas je neverjetno presenetilo, še najbolj oskrbnika Mitja s svojo domačo ekipo ob "nadzoru" našega Berta in vsi smo se dobro odrezali. Mitja še posebej, saj se je prav odločil in postavil že 21. decembra razsvetljen in ogrevan šotor, ki bo na Planini vztrajal do 2. januarja 2013.

Polna luna, jasna noč in kopne razmere so naredile svoje in na Planino privabile množico pohodnikov, cele družine z veselo razigranimi otroci, ki so poskrbeli za hitrejši tempo pri vzponu in veselo rajali okoli zavetišča in šotora.

Večina se je odločila še za vzpon na stolp in ni jim bilo žal, kajti razgledi, ki so se nam ponujali so vzbudili marsikateri "oh" in "ah", take nočne panorame pa že dolgo ne, od kričeče načičkanih naselij, do svetlobne kače avtoceste proti beli Ljubljani, do umirjenih tonov pogledov na bližnje hribovje in gore v ozadju, vse skupaj razsvetljeno z luno in mežikajočimi zvezdami.

Vseh lepot mora biti za nekaj časa konec in poslovili smo se od Planine, nekateri pod vodstvom vodnikov Vodniškega odseka, drugi v večjih skupinah sami in na poti navzdol do Štirne nas je ponovno prijetno presenetila peterica Storžkov, ki nam je, "omaganim",  z ocvirkovko, toplo in hladno pijačo pomagala premagati še zadnji klanec.

Kar nismo in nismo se mogli raziti v dolini in marsikatera družba si je našla dolinsko "zatočišče" v krajih, kjer "bog roko ven moli".

Srečno in nasvidenje na nočnem pohodu v letu 2013.

Besede nanizal: Milan Jerman

Trenutke pohoda ujela v objektiv: Miran Klavora in Miro Malneršič 

 

23.12.2012
Namenite del dohodnine našemu društvu

Po davčni zakonodaji ima od leta 2007 dalje vsak zavezanec za dohodnino možnost  da 0,5 % svoje dohodnine namesto v proračun usmeri kaki verski, humanitarni,  dobrodelni ali drugi organizaciji, ki deluje v javnem interesu.

V seznamu organizacij, katerim se ta del dohodnine lahko nameni, je tudi Planinsko društvo Vrhnika (davčna številka: SI 51771900).

Ko boste razmišljali, komu nameniti ta del dohodnine, prosimo, spomnite se na nas!

Tako zbrana sredstva bomo namenili, da mladim predstavimo lepote narave in naših gora in jih naučimo varnega gibanja v gorskem svetu, za šolanje vodnikov, markacistov in varuhov narave, za urejanje planinskih potov in zavetišča ter organizacijo in vodenje izletov, planinskih taborov za vse generacije planincev in ljubiteljev gora.

Že v naprej se vam iskreno zahvaljujemo.

 

06.12.2012
Sončne celice na Planini čakajo sonce

Takoj po začetku delovanja čistilne naprave na Planini nad Vrhniko je naš predsednik, Roman Novak, že uresničeval z izvajalci, podjetjem Kon Tiki Solar d.o.o. iz Kamnika, sklepe Upravnega odbora društva s svoje 2. redne seje z dne 12. septembra 2012.

Deset dni po začetku delovanja čistilne naprave so novo dodane sončne celice komaj čakale prvih sončnih žarkov. Do takrat smo imeli na strehi 3 sončne kolektorje po 55 W (skupaj 165 W), sedaj pa sta bila na obstoječe nosilce dodana še dva po 55 W in neposredno na streho postavljeni štirje, vsak po 100 W. Torej je bilo dodanih še 510 W in svetlobni vir električne energije je na Planini sedaj močan kar 675 W, kar, po izjavi našega najemnika Mitje Kovačiča, kar zadostuje za potrebe zavetišča.

Visokokakovostni solarni moduli za samostojne (otočne) solarne napajalne sisteme ET-Solar so izdelani kristalnega silicija, ki omogoča optimalno proizvodnjo električne energije iz sončne v vseh pogojih.

Trenutno so kolektorji  »skriti« pod snegom (glej slike), po posnetih slikah so bili že očiščeni in ob prvem sončnem dnevu bodo nadaljevali s svojo hvaležno in okolju čisto nalogo.

Besedilo in fotografije: Milan Jerman

05.12.2012
Po Levstikovi poti

Kakor vsako drugo soboto v novembru smo člani Planinskega društva Vrhnika tudi letos že šestindvajsetič podoživljali pot, ki jo je v potopisu Popotovanje od Litije do Čateža opisal pesnik in pripovednik Fran Levstik.

Izhodišče te prijetne poti je v Litiji, mi pa smo se tej poti priključili v Kostrevnici.

Malo naprej od Tisja je razpotje, na katerem smo se eni odločili za južno traso, eni pa za severno traso te, med planinci,  priljubljene poti.

Na cilju v Čatežu smo se malo okrepčali, si ogledali stojnice in sledili kulturnemu programu ter se nato z avtobusom odpeljali do Štorovja, od koder smo se po krajšem postanku odpeljali proti Vrhniki.

Besedilo in fotografije: Jože Školc

29.11.2012
Pohod PD Vrhnika na Sabotin (609 m)

V soboto 24. novembra 2012 smo se z osebnimi avtomobili odpeljali proti Novi Gorici, natančneje do Solkana.

Solkan leži ob vznožju hribov, zato ga je narava obdarila z mnogimi studenci pitne vode, ki danes predstavljajo naravno in kulturno dediščino tega kraja.

Solkan se ponaša z železniškim mostom, ki ima najdaljši kamniti lok na svetu. Razpet je nad reko Sočo. Razpetina glavnega loka je 85 m, dolg je 220 m. Gradili so ga med letoma 1904 in 1905.

Iz Solkana na vrh Sabotina vodita dve poti – severna in južna pot. Izhodišče za naš vzpon je bilo urejeno parkirišče na robu Solkana v bližini mostu čez Sočo.

Najprej položna pot se je začela kmalu vzpenjati. Stara vojaška mulatjera nas je popeljala vedno više nad dolino Soče. Bolj ko smo se vzpenjali lepši si bili pogledi na našo smaragdno lepotico Sočo.

Pot je postajala precej strma in nekaterih mestih slabše prehodna. Po dveh urah hoje smo v stenah nad nami zagledali kaverne, ostanke 1. svetovne vojne na tem območju. Pot mimo kavern nas je pripeljala do koče na Sabotinu.

Tu smo si najprej ogledali vzorno urejen muzej 1. svetovne vojne s številnimi granatami različnih kalibrov in velikosti, dobro ohranjeno orožje, pištole, nože in ostalo vojaško opremo.

Po vodstvom sina oskrbnika koče na Sabotinu smo si ogledali številne avstro-ogrske in italijanske rove. Zanimivi so povezani rovi za topovske položaje, prostori za skladiščenje granat, vžigalnikov in bivalnih prostorov. Rovi so bili večinoma izkopani ročno, pomagali so si edino z vrtanjem in razstreljevanjem. Gora je bila v tistem času velikega strateškega pomena za obrambo.

Po vodenem ogledu smo se v koči okrepčali z okusnim kosilom.

Vračali smo se po grebenu posejanem s številnimi mejnimi kamni, na katerih je vklesana in vrisana smer meje med državama Slovenijo in Italijo.

Sprehodili smo se do vrha Sabotina na koti 609 m, ki je označena s kovinsko ploščo, ki označuje smeri različnih slovenskih vrhov.

Megla nam je onemogočila razgled na Krn, Triglav in Rombon.

Pot smo nadaljevali do ostanka cerkvice Sv. Valentina iz 16. stoletja, ki je bila porušena že v 18. stoletju in kasneje še v 1. svetovni vojni.

Od cerkvice smo sestopili po južni poti, ki nas je peljala mimo čistine, znane po nekdaj pomembnem napisu iz belega kamenja. Pot nas je pripeljala do ceste in kmalu nazaj do solkanskega mostu do naše izhodiščne točke v vasi Solkan.

Sledila je kavica v bližnji slaščičarni in povratek domov.

Za nami je bil resnično lep pohod v res prijetnem vzdušju in pod odličnim vodstvom Milana.

Besedilo: Tatjana Slavec

Fotografije in komentarji: Sonja Repnik

11.11.2012
Čistilna naprava od včeraj že deluje

V zadnjih dneh so bila izvedena še zaključna vodoinstalaterska dela v zavetišču in vsi odtoki (kuhinja in WC) so priključeni na kompaktno biološko čistilno napravo, ki spada v skupino samodejnih čistilnih naprav, ki uporabljajo biološko filtriranje.

Sestavljena je iz dveh ločenih vkopanih tankov iz HDPE plastike, ki sta povezana z več cevmi. Odplake vtekajo najprej v prvi tank, kjer se iz njih izločajo trdni delci, olja, masti. Pri tem se začne prva stopnja biološkega čiščenja, nato pa se delno očiščene odplake po cevi pretočijo v drugi tank, v katerem se nahaja biofilter. Pretok deluje samodejno, saj je cev položena z rahlim padcem. V drugi enoti se nahaja material, ki ga proizvajalec obdela z encimi. Ti pospešujejo rast čistilnih bakterij, ki predelajo organske delce in vodo očistijo v postopku, ki je kombinacija aerobično/ anoksične biološke razgradnje in čiščenja. Poleg tega je tema dvema deloma čistilne naprave dodan še ponikalni sistem (glej sliko v priponki).

Biočistilna naprava vodo očisti samodejno in ne potrebuje elektrike.

Naprava nima nobenih gibljivih delov, za popolno aktiviranje po prvem zagonu potrebuje 24 ur, čistilna sposobnost pa se ne zmanjša kljub dolgim obdobjem brez dotoka odplak. Stroški delovanja in vzdrževanja so zelo nizki, zanesljivost delovanja pa visoka. Naprava deluje neslišno in izpolnjuje zahteve standardov s tega področja.

Uporabljajo se za biološko aerobno čiščenje odpadnih vod (sistem s pritrjeno biomaso). Odlična izbira tudi za objekte kjer ni možen priklop na elektriko. Zelo dobro deluje tudi tam, kjer so objekti samo občasno naseljeni. Sistem čiščenja temelji na principu kombinacije predrezervoarja in biološke stopnje čiščenja v bio-reaktorju. Čistilna naprava združuje vrhunsko in preizkušeno tehnologijo RBC (Rotating Biological Contractors). V prvi stopnji se odpadna voda skozi postopek sedimentacije očisti trdnih-netekočih snovi. Po tej fazi odpadna voda po naravni poti (gravitacijsko) potuje v biološko stopnjo (bio-reaktor). Tu pa se odpadna voda čisti preko posebnih medijev, ki so vgrajeni v reaktor. Pri procesu čiščenja se seveda uporablja tudi zrak, ki se ga dovaja preko cevnega sistema. Za dovod zraka ni potreben kompresor, zato tudi ni potreben priklop na električno energijo. Prezračevanje se opravlja po sistemu naravnega vleka. Čistilna naprava deluje sama. Vzdrževanja skoraj ni. Posledično to pomeni izredno nizke stroške obratovanja ob izredno visoki stopnji očiščenosti vode ( do 99% ).

Praznjenje prvega prekata približno na 24-36 mesecev. Velikost predrezervoarja je 2000 litrov.

 

Čistilna naprav je bila testirana na nemškem institutu PIA Achen in ima vso potrebno dokumentacijo, ki jo zahteva evropska ter slovenska zakonodaja.

 

Kmalu vas bomo seznanili z novo investicijo na zavetišču na Planini, ki je v teku.

 

Ne, planinci PD Vrhnika ne spimo!

Besedilo: Milan Jerman

Fotografije: Iz dobaviteljeve ponudbe

28.10.2012
Vgradnja čistilne naprave na Planini

Marsikdo niti ne ve, da se je v letih od odprtja razglednega stolpa na Planini nad Vrhniko (daljnega 10. maja 2008) na Planini dogajalo mnogo stvari in se še vedno dogaja.

Po sklepu upravnega odbora društva se je preostanek sredstev od izgradnje stolpa namenil za nakup 12.000 litrskega vodnega zbiralnika in sredi septembra 2009 je bil zbiralnik dan v delovanje, kar je največ zasluga našega predsednika Romana Novaka.

Vsa ta leta pa nismo mirovali, vedno so se našla, poleg čistilnih in delovnih akcij, tudi druga manjša vzdrževalna dela, ki smo jim lahko bili kos.

Na svoji prvi seji v letu 2012 je Upravni odbor Planinskega društva Vrhnika obravnaval tudi točko: Obravnava predloga za izgradnjo čistilne naprave za zavetišče na Planini.

Predsednik društva je člane upravnega odbora seznanil. da bodo do leta 2017 morale imeti vse stavbe, ki nimajo možnosti priklopa na kanalizacijo, urejene čistilne naprave. PZS naj bi v mesecu juniju 2012 poslala vsem planinskim društvom, ki še nimajo urejenega odvajanja odplak, pozive o prijavi za sofinanciranje iz Fundacije za šport. Predlagal je, da zaradi dolgotrajnosti postopka ne čakamo na razpis, ampak se odločimo le za svetovanje s strani članov Gospodarske komisije PZS-ja. Pri urejanju dokumentacije in nadzoru bosta sodelovala naša člana Metka Kraševec in Jernej Drašler ob sodelovanju predsednika, Romana Novaka, podpredsednika društva, Janeza Petriča in tajnika, Mirka Malneršiča.

Soglasno je bil sprejet sklep, da gre Planinsko društvo Vrhnika v postopek izgradnje čistilne naprave na Planini brez sofinanciranja države.

Na isti seji je bil sprejet tudi sklep, da se odkupi zemljišče pod zavetiščem, ki je v lasti Turističnega društva Blagajana, zemljišča, na katerem bo stala čistilna naprava.

In "beseda je meso postala". Odkupili smo zemljišče od TD Blagajana, nabavili čistilno napravo, jo namestili na določeno mesto in le še nekatera zidarsko - instalacijska dela bodo potrebna, da bo naprava začela opravljati svoje poslanstvo. Tako, kot je obljubil predsednik društva, gonilna sila celotnega projekta, še vse pred prihajajočo zimo, saj nas tudi današnji sneg ni presenetil.

Ker ne znamo dosti govoriti naj raje spregovorijo fotografije v naši foto galeriji o vgradnji vodnega zbiralnika in vgradnji čistilne naprave ter na spletni strani zavetišča.

Besedilo: Milan Jerman

Foto: Roman Novak in Milan Jerman

 

 

07.10.2012
Delovna akcija na Planini 2012

Jutranja megla je dočakala peščico planincev pri Štirni, megla, ki ni vzela volje, da bi uspešno začeli in še bolj uspešno končali delovno akcijo na Planini - spravilo posekanega lesa pod zavetiščem. Akciji so se pridružili tudi člani Markacijskega odseka saj so morali opraviti nekaj nujnih del - Darko in Jaka sta odšla odstraniti podrto bukev na poti od "Hamexa" do Špice, Pavli in Andraž pa sta dodatno označila in očistila pot, ki iz sv. Trojice prečka "tankovsko cesto" in se nadaljuje do bukve. Vsi štirje so se pridružili svojemu načelniku Tonetu, ki je z ostalo skupino udeležencev (19 nas je bilo skupaj) zavzel položaje okoli zavetišča.

Pričakala jih je hlodovina in vejevje, vse  kar je ostalo na tleh kot posledica četrtkovega "koncerta za štiri motorne žage".

Delo se je ponujalo kar samo od sebe in složno smo si razdelili naloge, ena skupina je najprej razžagala in splavila v drvarnico suh les, druga skupina se je lotila žaganja in cepljenja hlodov, tretja skupina pa žaganja vejevja ter čiščenja drobirja in odnašanja na mesto, ki smo ga določili za deponijo.

Delo je lepo teklo, hlodi so se spreminjali v polmetrske čoke, zapeli so cepilci in kmalu so imeli "skladatelji" dovolj dela, da so razcepljena drva zlagali ob drvarnico. Marsikatera potna sraga je zalila pridne obraze udeležencev, izgubljeno tekočino pa je sproti nadomeščal Mitja, naš oskrbnik zavetišča, s širokim izborom pijače.

Ves ta direndaj je potekal ob množičnem obisku planincev in ostalih obiskovalcev Planine, a poleg spodbudnih besed kaj več nismo bili deležni, mogoče bi nam kakšna odnesena veja skrajšala naš delovni čas, ki je za nekatere trajal skoraj do mraka. A vsaj zeblo jih ne bo nekaj zim, ko se bodo prišli pogret v zavetišče.

Kot bi mignil je prišel čas kosila in ponovno se je izkazal Mitja z mamo, ki sta nam pripravila čudovito gobovo juho in joto. Mitja in mama, hvala vama za skuhane dobrote, vajin velik prispevek k sobotni akciji.

Po kosilu bi najraje malce poležali na soncu, kot je to počela večina obiskovalcev Planine, a delo je klicalo. Poleg motornih žag, sekir, vejnikov, cepilcev in "kajl" so zapele še grablje, ki so lepo očistile vse listje v okolici zavetišča in dan kasneje nihče več ne bi vedel, kakšno je bilo tu od četrtka do sobote.

Okolica je bila pograbljena, drva zložena, vsi zadovoljni z uspešno izpeljano akcijo, a za nekatere to še ni bil konec, tako sta Tone in Roman, ob povratku v dolino, popravila še poškodovano tablo na Ajdovski stopnji in z njunim dejanjem je bila akcija res zaključena.

Besedilo: Milan Jerman

Fotografije: Miran Klavora in Mitja Kovačič
12.09.2012
Fratar 1352 m

28 članov PD Vrhnika je 8.9. pod vodstvom Rigler Borisa osvajalo kvarnersko hribovje.

Dan se začne zgodaj, zato smo naš pohod začeli že ob 5.00 pred Mantovo. Seveda najprej z avtobusom. Zaradi rane ure smo prvo kavo dobili šele v Ilirski Bistrici. Ostali trdijo, da je “rana ura slovenskih fantov grob” in so imeli kafetarne zaprte.

Po okrepčilu na dvorišču pri Lili in Vinku smo se odpeljali v vas Podkilavac ob vznožju hribov Grobničkega polja. Grobnik, to je tam, kjer imajo Hrvati dirkališče za motorje.

Pogumno smo zakoračili v klanec, saj nas je čakalo 1032 m višinske razlike.

Z vsakim metrom se je odpiral lepši pogled na Kvarner. Morje, otoki, mesta, hribi...  Dan je bil prekrasen, ozračje oprano in videlo se je daleč. Tudi v Slovenijo.

Čez kolce in mimo hahlićev, malih jezer za napajanje, smo prišli do obnovljenega doma Hahlić. Po krajšem počitku nas je vleklo naprej in z malo iskanja prave poti in občudovanjem pogledov po Kvarnerskem zalivu smo priplezali na Fratar. Kdor ne verjame, da imajo tudi Grobničke Alpe “plezalne stene”, bi moral iti zraven. Na zadnjih metrih do vrha smo pri vzpenjanju uporabljali tudi roke!

Povratek je bil lažji. Mimo Suhega vrha do doma, od tam pa čez Pakleno do avtobusa v Podkilavcu.

Vsi veseli, celi in prijetno utrujeni smo poplaknili grla na gradu Grobnik in z našim mladim in zelo spretnim šoferjem odpotovali nazaj na Vrhniko.

Besedilo: Mojca Pirc Anđel

Fotografije: Mojca Pirc Anđel,Viktor Repnik

30.08.2012
Pristovški Storžič je za nami

Kot običajno smo se zbrali na parkirišču pri Mantovi. Prijavljenih je bilo 9 udeležencev, po prihodu Jožeta, ki naju je obvestil, da sta dva udeleženca odpovedala udeležbo smo organizirali prevoz z avtomobili. Po prihodu na mejni prehod Jezersko smo se odločili, da se na naš cilj povzpnemo po zahtevnejši poti, spustimo pa se z njega po lažji – položnejši poti in tako smo se odpravili proti vrhu. Sama tura je potekala brez posebnosti, vreme nam je dobro služilo, bilo je sončno in jasno. Med turo pa je stekel tudi pogovor o križu na vrhu in imenu našega cilja. Na vrhu je malce pihalo, zato smo naredili samo nekaj skupinskih slik se razgledali po okoliških vrhovih ter se po položnejši poti odpravili v dolino. Z vrha pa sem pokazal tudi naš septembrski cilj na Veliko Babo.

Preden pa smo prispeli, do izhodišča pa smo si vzeli še čas za malico na travniku ob poti. Udeleženci so bili z izletom zadovoljni, pohod pa smo začinili z obiskom Planšarskega jezera na Jezerskem in se srečno vrnili na Vrhniko.

Tekst:Primož in Tatjana Pečlin, fotografije: Tatjana Pečlin in Jože Školc

16.06.2012
Srečanje planincev Notranjske

Letošnje srečanje planincev Notranjske je bilo pri koči na Krimu. Organizatorji so bili planinci PD Podpeč Preserje. Pohod se je pričel s parkirišča pod Sv. Ano, mimo Planince, kjer je bil kratek postanek ob »žgani« ponudbi domačih planincev, do koče na Krimu. Prijazni gostitelji so nas pogostili z domačimi slaščicami in okusno toplo prehrano.

Sledil je kratek kulturni program z ženskim pevskim zborom z Brezovice, katerega sta popestrila še dva harmonikarja. V kratkem nagovoru sta vse navzoče pozdravila predsednik PD Podpeč Preserje, Marko Goršič ter podžupan občine Brezovica,  Marko Čuden.

Srečanja se je udeležila tudi peščica planincev našega društva.

Besedilo: Janez, fotografije: Miro Malneršič

12.06.2012
S PD Vrhnika v Karavankah – na Struški

Po 14. uri bo poslabšanje vremena z dežjem, so napovedali na ARSO.  Če pohitimo, bomo pred dežjem že nazaj pri kombiju! Na mojo žalost so se na ARSO-Aladin-u  tokrat ušteli za nekaj ur.

Že z Vrhnike so brisalci veselo brisali dežne kaplje, Gorenjska je bila odeta v sivino, na poti z Jesenic proti Javorniškemu Rovtu se je sicer pokazalo sonce, vendar se je že na Križovcu znova pooblačilo. Kmalu so padle prve kaplje, so pa tudi hitro ponehale. Pusti rovt ni bil več pust, saj so nas krave s telički radovedno opazovale. Le črnemu biku, ki se je postavil na sredino kolovoza, smo se raje umaknili na stezo za ograjo - električnim pastirjem. Blažjo strmino do sedla Kočna smo med opazovanjem cvetlic hitro premagali in že se je pod nami pokazala Dravska dolina z akumulacijskima jezeroma  za HE Bistrico v Rožu in HE Borovlje. Po stezi proti grebenu Struške smo morali odpreti dežnike, na grebenu nam jih je veter obračal. V zavetju južnega pobočja Korenščice, ki je eden od vrhov Struške,  dež je med tem prenehal, smo dosegli Belsko planino-Svečico.

Po krajšem postanku smo nadaljevali proti  Velikemu vrhu (1944 m) – po stezici in po brezpotju. Spremljala nas je megla oziroma nizka oblačnost, možiček  nam je »povedal«, da smo na pravi poti.  Izognili smo se mestu, kjer gnezdi belka ali snežni jereb - na torkovem pohodu Sončkov smo jo preplašili.  Namesto občudovanja razgledov smo oči upirali po bližnji okolici, po tratah med skalovjem in rušjem.  Raznobarvno planinsko cvetje nas je spremljalo, od rumenih pogačic in alpskih veles na sedlu Kočna do Zoisovih vijolic na slemenu Struške. Na preprogi iz rumenega, modrega, belega in rožnatega cvetja smo morali pazili, da rožic  ne bi pohodili.

Vrnili smo se na Svečico, potem pa  se spustili v dolino po južnem pobočju, skozi vedno bolj gost gozd, do izhodišča. Prednost manjše skupine je v  prilagodljivosti. Na Jožetov predlog smo se v trenutku odločili, da dan podaljšamo z obiskom Bleda, kjer smo se  posladkali z znanimi blejskimi rezinami.  Vrhnika nas je pričakala z dežjem.

Fotografije planinskega cvetja si lahko pogledate na spletni strani PD Vrhnika, skupine Sončki  – Struška v soncu.

Besedilo:     Sonja Repnik

Fotografije: Jože Školč, Viktor Repnik

31.05.2012
Pohod po Vrhniški planinski poti 2012

Na sam praznik, 27. aprila, se nas je preko 70 planincev zbralo na Trgu Karla Grabeljška na Vrhniki. Po nagovoru predsednika Planinskega društva Vrhnika, Romana Novaka, se je ob 7.00 začel naš vsakoletni pohod. Pot nas je vodila preko Mirk do Retovja, kjer je več kraških izvirov Ljubljanice. Ko smo prečili nov in ličen lesen most se začne pot vzpenjati.

Preko Češnjice smo se povzpeli do gozdarske koče na Dolgih talih , kjer smo imeli krajši postanek, da smo se malce okrepčali. Od tu smo odšli po označenih poteh do kurirske postojanke iz druge svetovne vojne imenovane TV 17, kjer so nas, že tradicionalno, pogostili člani Zveze združenj borcev za vrednote NOB z Vrhnike, za kar se jim še enkrat toplo zahvaljujemo.

Kmalu smo morali prijetno družbo zapustiti in pot smo nadaljevali preko Jerinovca naprej proti Štampetovem mostu, nad njim smo prečkali avtocesto, kmalu za tem uporabili železniški podhod nad Raskovcem in že smo prečkali magistralno cesto Vrhnika – Logatec. Mimo Strmice smo se spustili do Starega malna od koder smo se ob strugi Bele, mimo njenega izvira imenovanega Lintvern, povzpeli do zavetišča na Planini.

Ob zvokih harmonike smo se dobro okrepčali in odpočili in po prijetnem druženju smo se spustili v dolino do našega jutranjega izhodišča.

Besedilo: Jože Školč

Fotografije: Jože Školč in Viktor Repnik

28.05.2012
PD Vrhnika na Krvavici

Pod neznanim imenom Krvavica se skriva izredno atraktivna gora, ki s komaj 909 metri nadmorske višine ponuja veliko zanimivega. Ponaša se s strmimi, mestoma skalnatimi pobočji z dvema jamama in naravnim oknom ter pestrim rastlinskim in živalskim svetom.

Skupinica vrhniških planincev se je na Krvavico v Posavskem hribovju odpravila pod Romanovim vodstvom 26. maja. Avto smo pustili v vasi Loke in po polurni hoji po cesti smo že zagrizli v kolena. Skozi lep bukov gozd smo hitro napredovali po v ključih speljani stezi do skalnate stene, v kateri je zijalo 4 x 2 metra veliko naravno okno. Malo je bilo potrebno poplezati in že smo bili skozi. Zelo strmo pobočje s pogledom v globino je terjalo pazljiv korak in kmalu smo bili na sončnem vrhu. Odprl se nam je pogled na pobočja Čemšeniške planine, na Dobroveljsko planoto, goro Oljko in gore okrog Zgornje Savinjske doline. Roman nam je pokazal prepadno mesto, kjer so baje porinili v globino Veroniko Deseniško in je gora dobila ime Krvavica. Verjetnejši razlog za to ime pa so rdečkasti apnenci pod vrhom.

V senčnatem gozdu na severni strani Krvavice so naravna rastišča tise in bodike. Vzhodna stran, po kateri smo se spuščali po strmi stezi kaže povsem drugačno podobo. Topla pobočja preraščata črni gaber in mali jesen, v travi se je bohotil kokoševec, vmes so že zacvetele prve kranjske lilije. Sokola selca, ki gnezdi v skalnih stenah nismo videli.

Pod Krvavico je v bližini prijazna Zajčeva koča (742 m), nekdanja kmetija, ki so jo obnovili in uredili člani PD Tabor. Po krajšem počitku smo se dogovorili, kam naprej. Prvotni plan, da bi nadaljevali pot preko Čemšeniške planine ni bilo smiselno speljati in smo sklenili, da gremo še do planinskega doma na Vrheh (893 m). Tam so se nam odprli novi pogledi na Javor, Mrzlico, Reško planino…Nato nas je čakal le še spust po vzhodnih pobočjih Brložna, bližnjega soseda Krvavice v dolino, k avtu.

Besedilo in fotografije: Sonja Zalar Bizjak

14.05.2012
Planinci s kolesi po Barju

Člani PD Vrhnika so zopet dobili priložnost za zamenjavo podplatov za kolesarske gume in udeležbo na kolesarski turi. Tokrat nas je dano možnost izkoristilo trinajst udeležencev, od tega kar pet kolesark. Najbolje so bili zastopani Sončki, saj sta se vodnici Sonja Z.B. in Sonja R. potrudili in prepričali člane svoje skupine, da kolesarjenje pod okriljem in vodenjem planinskega društva le ni tako napačna stvar kot se včasih želi ustvariti vtis. Seveda pod pogojem, da spoštujemo planinsko in turno kolesarsko etiko.

Pred Mantovo nas je pričakalo toplo jutro in po klepetu in kavici smo preverili kolesa in opremo ter se podali na pot, ki je bila namenoma lahkotno izbrana. Mimo Hruševce smo se po trasi bivše železnice pripeljali do Sinje Gorice in zavili proti Mali Ligojni. Ubirali smo ovinke in kolovozne poti, celo domačini niso še vseh poznali. Na Drenovem Griču smo prečkali avtocesto in se odločili, da je predlagana tura prekratka (namenoma lahka tokrat očitno ni bila na mestu) ter da bi jo bilo dobro podaljšati in popestriti še kako. Pomoč pri vodenju je ponudil g. Viktor in naša naslednja zanimivost je bila Zavarovano območje narave Mali plac v bližini Bevk, kjer nam je na začetku učne poti ga. Sonja Z.B. razložila procese nastajanja in slikovito opisala dogajanje v tem ohranjenem delu Ljubljanskega barja. Malo na kolesih in malo peš smo prečkali zanimiv naravni habitat in si še v živo ogledali nekaj tipičnih rastlin. Naslednja postaja so bile Bevke, kjer smo si v lepo urejenem Športnem parku privoščili počitek in pijačo, saj so bile temperature zelo blizu poletnim. Na ogled se nam je postavil tudi pristen slovenski kozolec Toplar, ki so ga prizadevni krajani postavili v spomin na divjanje  tornada leta 1986, ki je uničil 23 kozolcev in je kot tak tudi pomemben prispevek k ohranitvi slovenske kulturne dediščine. Okrepčani smo pot nadaljevali na jug, proti strugi Ljubljanice, kjer nam je g. Viktor nanizal nekaj podatkov iz zgodovine, vse od rimskih časov naprej. Po poučnem krogu smo se vrnili proti Bevkam in nadaljevali okrog Blatne Brezovice proti Sinji Gorici. Na starem dimniku smo si ogledali še štorkljo med gnezdenjem in druženje zaključili na Vrhniki.

Na in ob kolesih smo preživeli dobre štiri ure in prevozili 27 kilometrov. Udeleženci so bili z turo zadovoljni; zdela se jim celo prelahka, saj ni bilo nobenega vzpona in padel je tudi predlog, da bi postala tradicionalna.

Besedilo in fotografije: Mirjan Bernetič

24.04.2012
Pohod planincev PD Vrhnika na 20. Rusov pohod na

Planinci Planinskega društva Vrhnika, med njimi kar sedem Cekinčkov, smo se  v soboto, 21. aprila 2012, na povabilo Planinskega društva Ericsson Nikola Tesla, Zagreb, udeležili jubilejnega 20. Rusovega pohoda na Medvednico z osvojitvijo vrha Sljeme (1033 m).

Planinsko društvo Ericsson Nikola Tesla deluje že od leta 1973 in  je tokrat organiziralo pohod, ki se od leta 2003 imenuje Rusov pohod - v spomin na njihovega zaslužnega člana, pobudnika teh pohodov Antuna Željka Matišina-Rusa.

V oblačno sobotno jutro smo se, kot je bilo dogovorjeno, zbrali pred Mantovo na Vrhniki, Cekinčki pa smo v avtobus vstopili na Dolgem mostu. V  napol polnem avtobusu, bilo nas je 22, smo se podali na pot proti Zagrebu. Prvi postanek za okrepčilo in kavico je bil v Brežicah. Po okrepčilu smo se podali do mejnega prehoda Obrežje. Sam prehod meje je minil brez težav, čeprav so naši cariniki in policisti stavkali. Voznik Rado je vse formalnosti opravil v nekaj minutah in nas popeljal proti Zagrebu.

Hrvaška metropola Zagreb se lahko pohvali s smučiščem Sljeme, ki je samo deset kilometrov od centra Zagreba v sklopu naravnega parka Medvednica z najvišjim vrhom Sljeme.  Smučišče in žičnice so postavljene v glavnem na severnem delu Medvednice. Vsako smučarsko sezono se na sljemenskih smučiščih odvija veliko tekmovanj med katerimi je najbolj znana najprestižnejša FIS tekma Svetovnega smučarskega pokala.

Prispeli smo na parkirišče na sljemenski cesti ob potoku Bliznec. Na parkirišču nas je pričakal predsednik PD Ericsson Nikola Tesla, Damir Kuzmanič. Po zaželeni dobrodošlici, podelitvi izkaznic, kontrolnega kupona in načrta pohoda, nam je zaželel varen korak in srečen prihod na cilj.

Oboroženi z navodili, palicami in dobro voljo smo se podali po lepo označeni planinski poti novim izzivom naproti. Na poti smo srečavali, dohitevali in prehitevali številne pohodnike iz vseh koncev Hrvaške in Slovenije. Čas je tako hitro mineval, da smo se na enkrat znašli na prvi kontrolni točki - Njivice.

Tu smo se malo odpočili, pobrskali po nahrbtnikih, če je kaj za pod zob in za na zob, požigosali kontrolne kartice in jo mahnili naprej, proti drugi kontrolni točki  Hunjka.

Na poti do Hunjke smo občudovali prebujajočo se naravo in bukve velikanke, preverjali znanje iz botanike, hvalili vreme, ki nam je bilo pisano na kožo, ne mrzlo in ne prevroče in še čutili nismo, da smo že na Hunjki. In glej presenečenje! Pričakajo nas organizatorji z vročim čajem in kopico domačega peciva. Pokusimo pecivo, čaj z dodatkom in brez njega, pohvalimo kuharje, požigosamo kontrolne kartice in jo po krajšem počitku mahnemo proti vrhu Sljemena.

Po nekaj vzponih se pred nami prikaže  z vso mogočnostjo 169 m visok RTV oddajnik, čudovit razgled na Zagreb, na smučišče Sljeme z nekaj ostanki snega, in ker višina naredi svoje vidimo še nekaj zvončkov, kronc in morske čebulice.

Pod samim stolpom naredimo nekaj posnetkov in seveda eno gasilsko, se malo odpočijemo in že se podamo naprej proti  Planinskemu domu Runolist.

Presrečni ugotovimo, da nam je Rado avtobus pripeljal naproti, odložimo palice, dežnike in vse odvečne pretežke stvari, zloščimo plesne čeveljčke in se podamo proti Runolistu kjer je organizator poskrbel za zabavo z živo glasbo, jedačo in pijačo.

In kot, da za nami ni bilo 5 ur hoje, se zlijemo v množico rajajočih planincev, se zavrtimo ob zvokih  prijetne glasbe, na kar se naše hvaljeno prekrasno vreme spremeni v nevihto z težkimi oblaki in močnim dežjem. Poiščemo zavetišče v notranjosti doma in ob odprtem, a pokritem ognjišču ter čakamo, da se oblaki olajšajo in nam dovolijo, da še malo uživamo v glasbi in druženju. Ker po skoraj eno urnemu čakanju dež ne popusti, odnehamo in se podamo proti avtobusu, srečni, da imamo vsaj dežnike in pelerine na suhem.

V avtobusu izvedemo nekaj striptiza, se prijetno utrujeni namestimo na svoja mesta in se odpravimo po isti poti proti domu. Na Brežicah se ponovno ustavimo na kavici in ob prijetnem kramljanju prispemo v Ljubljano. Tu se Cekinčki poslovimo od prijetne družbe vrhniških planincev, se zahvalimo vozniku Radu za prijetno in varno vožnjo, Milanu za učinkovito in poučno vodenje in si zaželimo nasvidenje na naslednjem pohodu.

Pa še en verz, ki je natisnjen  v izkaznici PD Ericsson Nikola Tesla:

»Naj se plašiti iti gore,

koji put se i odmori.

Bolje ti je znojen biti,

neg vu črnoj zemli biti....«

Besedilo: Nada Radovanovič

Fotografije: Franjo, Nada, Sonja,Viktor

04.04.2012
Planinsko društvo Vrhnika od Devina do Doberdoba

Lani smo prehodili drugi del poti, ki nosi ime po znamenitem evropskem pesniku R. M. Rilkeju, letos pa smo se podali na pot od gradu Devin do Doberdoba. Bilo je 17. marca.

Spet je bilo med planinci veliko zanimanja, tako da smo napolnili en velik in en manjši avtobus in se dobre volje in v pričakovanju lepega pohoda odpeljali na Tržaško. Ta dežela nas vedno znova vabi z mediteransko klimo in vegetacijo, s kraškimi skrivnostmi in s svojo pestro zgodovino, ki je del naše narodne zgodovine.

 Lani smo večji del poti hodili po kraškem robu nad morjem in jo zaključili na devinskem gradu. Letos smo pot tu začeli in nadaljevali v notranjost proti Doberdobu. Spomnili smo se zgodovine mogočnega gradu, ki je občasno gostil pomembne može iz sveta umetnosti. Pod gradom je ob morju značilno ribiško naselje. Vsa stoletja od naselitve je bilo slovansko. Tu je tekla slovenska beseda, ki jo je najprej hotel zatreti fašizem po prvi svetovni vojni, po drugi vojni pa so slovenske kmete razlastili in na njihovo zemljo naselili begunce italijanske narodnosti iz Istre, ki so prevzeli tradicijo ribištva na kraški obali.

V skalnem bregu vzhodno od ribiškega naselja je nahajališče ostankov dinozavrov. Prostor je urejen in opremljen za turistične oglede.

V smeri proti Štivanu se svet položno spušča proti morju. Tu se srečamo z reko, pravzaprav smo na njenem izviru. Reka ima več imen: Timav in Timava sta slovenski različici, Timavo pa je njeno italijansko ime. Pod zemljo priteče iz slovenskega zaledja, napajajo jo vode naših rek: Reke, ki je izdolbla Škocjanske jame, Vipave in Soče in  meteorna voda s kraške planote nad izvirom. Timav je torej zadnji krak naših ponikalnic in je od izvirov pri Štivanu do izliva v morje med Devinom in Tržičem (Monfalcone) dolga le 2 km. Na področju izvirov  je bilo že v času Rimljanov naselje in pristanišče s pomembnimi povezavami. V okolici pa so bila številna obdelana zemljišča, vinogradi, sadovnjaki in celo riževa polja, prebivalci pa so se ukvarjali tudi z mlinarstvom in ribištvom.

Iz tega pristanišča naj bi se bila v svet odpeljala Lepa Vida, kakor pripoveduje legenda o nesrečnem slovenskem dekletu.

Kraj je zaradi številnih izvirov v vsej zgodovini veljal za svetega. To dokazujejo najdbe temeljev svetišč iz različnih obdobij. Ogledati si je mogoče cerkev sv. Ivana z gotsko zasnovo, a je bila kasneje večkrat predelana. V novi cerkvi  sv. Janeza Krstnika, ki je nedaleč stran, so tudi dela slovenskih umetnikov Avgusta Černigoja in Franceta Goršeta.

Iz Štivana nas je pot po kraških gmajnah, ki močno občutijo letošnje dolgotrajno sušno obdobje, vodila proti Medji vasi. Ta se razprostira sredi spokojne narave in daje vtis mirnega kmečkega življenja. Proti jugu se pod vasjo odpira čudovit razgled na Štivan, Tržič, Gradež, na Tržaški zaliv. Do tu je med prvo svetovno vojno segala Soška fronta, v kateri je bila vas do tal porušena. Medja vas se danes usmerja v turistično ponudbo domačih pridelkov na osmicah in drugačnih oblikah  boja za preživetje. Mi smo si tu privoščili malico in krajši počitek.

V zadnjem delu poti smo šli skozi vas Jamlje, prav tako znano iz prve vojne, in mimo Doberdobskega jezera, ki je trenutno suho in ga, podobno kot druga presihajoča jezera, prerašča posušeno ločje. Pred koncem poti nas je čakala še poštena, a kratka planinska strmina, vzpon na 164 m visoko Gradino. Nahajamo se v območju rezervata, ki mu daje poseben poudarek prisotnost sladkovodnih jezer. Področje, veliko 720 ha, spada v evropsko mrežo » Natura 2000«.

Na Črnem hribu, ki se dviga severno od Doberdobskega jezera, se nahaja Sprejemni center Gradina Tu lahko gost obišče muzej in odkrije s pomočjo interaktivnih sredstev zgodovino Krasa in njegovo naravoslovno bogastvo. Ob slovesu od teh krajev smo prisluhnili še dvema pesmima  Srečka Kosovela:  Pesem s Krasa in Drevesa v dolini.  Besede našega poeta so odzvanjale v nas na povratku s te dolge, lepe poti po krajih naših prednikov in njihove burne zgodovine.

Tudi letošnjo  pot je načrtoval in vodil Roman Novak. Spet je bil zelo dobro pripravljen. Ker je bilo udeležencev  veliko, so mu pri izvedbi na terenu pomagali še drugi planinski vodniki.

Veselimo se že nadaljevanja v prihodnji pomladi.

Besedilo: Katja Hvalica

Fotografije: Sonja Repnik, Evgen Gržanič in Andrej Kolenc

25.01.2012
Rekorderji Planine 2011

Ekipa naših srčnih oskrbnikov, Eme, Mirka in Berta se je z ličnimi čestitkami in darilci zahvalila tudi vsem pohodnikom v letu 2011, ki so izmed vseh največkrat obiskali Planino. Čestitko najdete v priponki.

Sedanji najemnik obljublja, da bo to tradicijo nadaljeval in se ob zaključku leta 2012 spomnil rekordnih podvigov in jih nagradil.

Prvih deset pohodnikov na Planini v letu 2011

 1.    Danica Zlatinek              677     

2.     Janez Cerk                     450

3.     Bojan Šurca                    380

4.     Pejo Gavrič                     372

5.     Bojan Zupančič               326      

6.     Jaquelin Celarc               325

7.     Lucija Gavrič                   307

8.     Marija Kuharič                 306

9.     Jože Rus                          270

10.   Marjan Šimunič                233

06.01.2012
15 prelepih let z Mirkom in Emo

Poskušal bom na kratko zavrteti kolo časa nazaj, najprej počasneje, nato malce hitreje ob dogodku, ki je orosil marsikatero oko, a splačalo se je, petnajst (15 !!!) let nas je razvajala ekipa oskrbnika Mirka, oskrbnice Eme in gospodarja Berta. Petnajst let, ki bo mnogim generacijam zapisala v spomin neverjetno prijaznost, toplino in človečnost, ki so nam jo nudili v zavetišču Planinskega društva Vrhnika na Planini.

Včeraj  (5. 1. 2012) je bila opravljena primopredaja med starim oskrbnikom in novim najemnikom (več o njem na povezavi: Zavetišče na Planini) in s tem je bilo storjeno zadnje dejanje tolikoletne dobrosrčnosti Mirkove ekipe.

Predvčerajšnjim in še dan prej (3. in 4. 1. 2012) priprava zavetišča za primopredajo, v ponedeljek (2. 1. 2012) še zadnjič v svoji uigrani vlogi oskrbnikov in v nedeljo (1. 1. 2012) pravo malo slavje, kajti naši dosedanji oskrbniki so povabili na prelepo sončno Planino vse, ki so kakorkoli pomagali pri delu zavetišča. Vsi se niso mogli udeležiti tega prijetnega srečanja, ki smo ga ovekovečili tudi z nekaj posnetki, nekaj pa nas je bilo še zadnjič deležno vse topline, ki so nam jo vsa ta leta nudili naši Mirko, Ema in Berto.

Pa preskočimo pet let nazaj. Bili smo na sredi poti načrtovanja izgradnje novega stolpa na Planini, ko sta se po tihem Ema in Mirko odločala, da bi z oskrbništvom končala. A ko sta videla zagnano ekipo gradbenega odbora nista imela srca, da bi jih v tej situaciji pustila na cedilu. Sporočila sta nam, da bosta oskrbnika do odprtja  stolpa in besedo sta držala. Ne le to, kljub težkim zdravstvenim težavam sta potegnila vse do prvih dni novega leta 2012.

Ne vem, kako bi končal ta zapis, saj človek ne more najti ustreznih besed in odločil sem se, da povzamem kar besede, ki mi jih je zapisala Ema zgodaj zjutraj, zadnji dan dela na Planini:

"Hvala za krasne posnetke in doživetje. Tudi zame in za vse nas je bil včeraj nepozaben dan. Prav in lepo je, da smo se srečali. Brez vseh vas tudi midva ne bi zmogla. Toliko iskrenih pohval in izrečenih želja, kot je bilo izrečenih v vseh teh letih, predvsem pa te dni, človek ne more verjeti, da so ljudje lahko tako zelo hvaležni za vso to sveto preproščino, ki smo jo nudili v koči. To je milost, ki jo človek doživi za spominsko knjigo. Zaupam tudi Mitji (novemu najemniku - op. MJ). Ponavadi sem rekla, upam, da raste kje novi naslednik. Zdi se mi prijeten sogovornik. Rekel je, da ima informacije, kako nas cenijo gostje, da bo za njega to kar velik izziv. Bilo mi je všeč, da se tega zaveda in vem, da se bo trudil. Tudi nam so pred 15 leti zaupali, ko nismo vedeli ali nam bo šlo.

Hvala še enkrat, hitim na Planino. Jutri pa pospravljat. Ema"

In da se vrnem v sedanjost, dobro sta jo zastavila, kajti danes sem dobil sporočilo: "Za prvi prosti dan gremo z vnučkom Borom pogleda žive jaslice v Postojnsko jamo. Hvala in srečno naprej. Ema"

Hvala in srečno vama, Mirko in Ema (z Bertom se bomo še videvali v zavetišču), končno bosta spoznala čar prostih sobot, nedelj in praznikov, katerim sta se vsa ta leta odrekala, a zavedajta se, nikoli vaju ne bomo pozabili, desettisoči in desettisoči obiskovalcev naše prelepe Planine, ki sta ji pustila bogat pečat.

Končal bom s člankom o zavetišču, kot sta ga za Bilten ob 50- letnici društva zapisala Mirko in Ema (v PDF priponki na dnu strani).

Besedilo Milan Jerman,

fotografije: Miro Malneršič in Milan Jerman


30.12.2011
Nočni pohod na Planino uspel

Glej ga zlomka, na naš letošnji nočni pohod je nekdo ukradel luno, a vseeno se je tik pred 18.00 začelo pred Štirno zbirati vedno več in več pohodnikov. Prisotne je pred odhodom pozdravil predsednik društva Roman Novak, jim zaželel prijetno pot in še lepši povratek ter vsem skupaj voščil vesele božične praznike ter srečno novo leto 2012, ki naj vsebuje čimveč varnih korakov po naši prelepi domovini. In že je množica 109-ih pohodnikov, ob vodstvu vodnikov Vodniškega odseka društva, krenila v breg, kaj hitro spolzela mimo Storževih, se pri Županovi klopi obrnila proti Bukvi, jo dosegla in nato v jurišu in čarobni jasni noči s posejanimi zvezdami osvojila sam vrh Planine z zavetiščem.

S prijetno toplo dobrodošlico so nas dočakala "zimzelena" dekleta planinske skupine Zimzelenčki, ki so nas razvajale s čajem, kuhančkom in mogoče tudi kaj ostrejšim. V samem Zavetišču je za enako vzdušje poskrbela ojačana Mirkova ekipa, ki je tudi na današnji dan oziroma noč, s svojo prijaznostjo in vedrino postregla pohodnikom.

Pred zavetiščem se je nadaljevalo druženje, klepet, veselje, mogoče smo malce pogrešali zvok harmonike, in večina si je zaželela tudi nočnega razgleda z vrha stolpa.

Vsakega lepega je enkrat konec in pohodniki smo se ob pomoči vodnikov podali v dolino, se tokrat ustavili tudi pri Petih storžkih, ki so nas, kot že nekaj let nazaj pričakali z ocvirkovko ali špehovko, čajem, kuhančkom in domačimi "rcnijami". Njihov trud smo poplačali z dobro voljo in tudi kakšnimi cekini, da bi jim dali spodbudo za njihovo nadvse pohvalno dejanje, ki naj se ponovi tudi ob naslednjih srečanjih.

In že smo bili pri Štirni, se vsi veseli razšli z željami po veselem praznovanju in besedice "zdravje", "sreča", veselje", "radost", "varnost" so bogatile čestitke za prihajajoče božične praznike in novo leto 2012.

Za naslednje leto (28. decembra 2012) smo za takratni nočno pohod že naročili polno luno in le njen mrk ali močna oblačnost nam bo preprečilka, da bi se na Planino povzpeli brez svetilk.

Besedilo:Milan Jerman, fotografije: Miran Klavora in Miro Malneršič

10.10.2011
Vrhniški planinci na izletu v neznano 2011

Sobota, 8. oktobra je bil prav poseben dan. Po dolgem obdobju skoraj poletnega vremena se je v petek pooblačilo, med dežjem so celo na Vrhniki popoldne zaplesale snežinke in zgodnji sneg je pobelil kraje nad tisoč metrov.  Zato je bilo sobotno jutro mrzlo in vrhniški planinci, ki smo se zbrali pred Mantovo, smo bili bolj zimsko oblečeni. In kam smo se namenili?

Tega razen organizatorjev udeleženci niso vedeli, kajti odpeljali smo se v neznano smer. Seveda je sledilo ugibanje – kam? Tam nekje blizu Logatca, še preden smo zavili na Kalcah desno, je po številnih negativnih odgovorih padel pravilni predlog - Vojsko. Helena Ogrin je za pravilni odgovor dobila nagrado, vsi udeleženci pa nekaj informacij o tej najvišje ležeči vasi  na Primorskem.

Pravzaprav je bil naš namen obisk Vojskarske planote med dolinami Trebuščice in Idrijce na  jugozahodu in Kanomljice in Hotenjke na severovzhodu. Preko tisoč metrov visoka planota ponuja na svojih robovih širne poglede in  naš  cilj je bil razgledni vrh Hudournik.

Iz Idrije smo se pripeljali po ovinkasti cesti na Kočevše, kjer smo »padli« v zimo. Olistane veje so se upogibale pod težo snega, Trohova  ravan je dajala videz, kot da smo sredi trde zime. Cesta iz središča Vojskega proti Tiskarni Slovenija je bila rahlo poledenela in šofer je zelo previdno vozil avtobus, ki je bil »obut« še v letne pnevmatike. Obenem pa so ga od vseh stani ovirale od snega povešene veje. Zato smo kmalu izstopili in se naprej odpravili peš.

V zaselku Ogalce je vzbudil pozornost 150 let star vodnjak na utež, na Vojščici pa smo se ustavili pri partizanskem grobišču, kjer počiva 305 borcev, padlih aprila 1945. Kmalu smo skrenili s splužene ceste. Zagazili smo v sneg in se skozi gozd  in preko travnikov kaj hitro znašli na skalnatem robu Vojskarske planote, na Hudourniku (1148 metrov). Pod seboj smo videli Oblakov vrh, nad njim Šebreljsko planoto, pa Kojco, Porezen in Blegoš. Pogled je segal  od Matajurja in Kanina na zahodu, preko Krna in Triglava vse do Kamniških planin  Res smo imeli srečo z vremenom, da smo ujeli panoramo sveže zasneženih gora. Na jugu so medtem sive megle že zagrinjale Trnovski gozd. Čez travnik in skozi gozd smo se spustili k kmetiji Medved. Od tu smo po markirani gozdni stezi pod Planinco nadaljevali proti kmetiji Za robom. Od tod nas je cesta pripeljala nazaj v središče Vojskega.

Izlet smo zaključili na turistični kmetiji Pri belem kamnu, kjer so nas razvajali z idrijskimi posebnostmi. Na začetku je bila lokalna  juha smukavc in ocvirkovca, potem pa so sledili odlični žlikrofi  s pečenko  Sledil je sproščujoči del izleta ob glasbi našega harmonikarja in kitarista, ki sta tudi utrujene pohodnike spravila na noge. Zadovoljni smo se v lepih večernih svetlobah vrnili domov.

Besedilo: Sonja Zalar Bizjak

Fotografije: Jože Školc, Vojko Bizjak

Zemljevid: Srečo Kenk 

05.10.2011
Delovna akcija 2011 lepo uspela

Kar malce hladno jutro je hitro ogrelo prihajajoče, kajti v roke so dobili vsak svoj kos orodja in 25 udeležencev se nas je pod "komando" našega načelnika Markacijskega odseka, Toneta Gutnika podalo po v naprej pripravljenem načrtu osvajati zaraščene poti, čistiti vodenice, popravljati stopnice, zapirati ponovno odprte bližnjice, popravljati ograjo okoli zavetišča, pograbiti listje okoli njega, posuti s peskom jame, ki jih je naredilo daljno deževje in urediti nasajene rožice v okolici.

Dela je bilo več kot dovolj za vse markaciste in planince in z veseljem smo ugotovili, da je bila med nami krepka Markova četa ljubiteljev gorskega kolesarjenja, ki si želijo najti stik z nami in utreti prijateljske vezi, ki bodo še kako pripomogle k reševanju sožitja med planinci in kolesarji. Da bi prenašali dobra dejanja na mlajše generacije sta bila med nami neverjetno pridna  mlada planinčka, ki sta vse opazovala z velikimi očki in pomagala popravljati poti.

Vsi smo se izkazali in kar sijale so oči predsednika društva in načelnika markacistov. Vse skupaj pa je "zabelila" Mirkova kuhinja z Bertovo pomočjo in Eminimi palačinkami in kar težko smo zapustili Planino in nazaj grede ogledovali naš dopoldanski podvig.

Besedilo: Milan Jerman    Fotografije: Pavli Gutnik in Miran Klavora

30.09.2011
Vrhniški planinci na Storžiču

V soboto 24. 9. 2011 smo se člani PD Vrhnika z Vrhnike odpeljali v Tržič, kjer smo se ustavili na jutranji kavi in nato nadaljevali pot skozi Lom pod Storžičem do Doma pod Storžičem. Tu se je začel naš pohod preko Škarjevega roba proti vrhu Storžiča. Med potjo se nam je ves čas kazal v vsej svoji lepoti, ko pa smo ga osvojili, se je vrh sicer zelo razgledne gore zavil v meglo. Razgled se je ponovno odprl, ko smo se začeli spuščati z vrha in nato preko Poljane nazaj do Doma Pod Storžičem . V Domu smo se okrepčali in se prijetno utrujeni po dokaj naporni turi odpeljali proti domu.

Zapisal: Jože Školc   Fotografije: Boštjan Ravnik in Jože Školc

27.09.2011
Vrhniški planinci na Pohorju

V soboto 10. 9. 2011 smo se člani PD Vrhnika odpeljali do Dravč pri Vuzenici, kjer nas je na pričetku našega pohoda pričakala družina Žvikart, ki se ukvarja s pridelavo in predelavo medu. Pripravila nam je pokušino njihovih izdelkov in ogled steklenega panja. Po nakupu medenih  dobrot v njihovi trgovinici smo se povzpeli na Šentjanž do cerkvice sv. Janeza. Cerkev smo si ogledali v spremstvu našega vodiča domačina Branka, ki nam je na kratko razložil njeno zgodovino.

Pohod smo nadaljevali po poteh in stezah zanimivega Pohorja mimo kmetij s prijaznimi in gostoljubnimi ljudmi. Med potjo smo si ogledali tudi staro preužitkarsko hišo, kjer smo imeli postanek za malico. Polni novih moči smo se povzpeli na Štihov vrh in nato spustili do sv. Vida mimo Mirkove rojstne hiše in cerkve do vaške gostilne v sv. Primožu na Pohorju, kjer so nam postregli z obaro in pecivom. Prijetnega druženja z domačini je bilo konec, čakala nas je le še dolga pot do Vrhnike.

Zapis in foto: Jože Školc

18.07.2011
S PD Vrhnika na Planjavi

Dne 9. 7. 2011 smo izvedli planirani izlet na Planjavo. Število udeležencev 4 od tega 2 vodnika. Zaradi lepega vremena smo se vseeno odločili za vzpon.  Do izhodišča v Kamniški Bistrici smo se odpeljali z dvema osebnima voziloma in sicer iz Vrhnike 3 udeleženci in iz Ljubljane pa ena udeleženka. Izhodišče je bilo planirano iz Kamniške Bistrice, ker smo se odpeljali z avtomobili, smo se povzpeli višje do Jermance. Tako smo si pot skrajšali. Na sami turi smo imeli lepo sončno vreme. Na vrhu Planjave smo se razgledali po okoliških vrhovih. Pri sestopu z vrha se je pripetila nesreča planincu pred nami. Padel je vedar se je ujel pri tem pa se je poškodoval po obrazu in rokah. Takoj smo pristopili in mu nudili prvo pomoč. Na poti v dolino smo se ustavili na Kamniškem sedlu, kjer smo si malo odpočili in najedli nato pa pot nadaljevali v dolino. Kljub višjemu izhodišču smo za turo vseeno potrebovali 9 ur, saj smo si privoščili obilo užitka in več postankov.

Besedilo: Tatjana Pečlin, fotografije: Jože Školc

30.06.2011
Vrhniški planinci na Jerebici

V soboto 25. 6. 2011 smo se v zgodnjih jutranjih urah člani PD Vrhnika odpeljali proti Kranjski gori in čez prelaz Predel v dolino Možnice, kjer smo začeli naš pohod na Jerebico. Vreme nam je šlo »na roke«, ker kljub sončnemu vremenu ni bilo vroče, kar nam je zelo ustrezalo, saj je pot na Jerebico dokaj strma s precejšnjo višinsko razliko. Pot je ves čas zelo razgibana, na nekaterih mestih neshojena in zato prerasla s travo, večino časa pa nevarna za zdrs. Kljub temu smo lahko opazovali gorsko naravo, ki nam je nudila raznoliko paleto planinskega rastlinja in živali. Pred postankom za malico na Jezerskem sedlu nas je pričakal gams in pokazal, kako enostavno je zanj gibanje po neprehodni gorski strmini. Pred vršno strmino nas je s predirljivim žvižgom pozdravil svizec, na samem vrhu pa smo preplašili jerebico, ki je potrdila, da smo na vrhu s pravim imenom. Z vrha je lep razgled, tako na italijansko stran - Rabeljsko jezero, skupino vrhov z Višem in Montažem in še dlje v notranjost, kot na našo stran -  Mangart, Jalovec, Loško steno, Kanin, Prestreljenik, še na mnoge vrhove in nenazadnje na Log pod Mangartom, ki je ležal pod nami kot na dlani… Z vrha smo se prek Jezerskega sedla spustili do Rabeljskega jezera, od tam pa se z avtobusom mimo Trbiža odpeljali proti domu.

Na poti smo v celem dnevu srečali le nekaj planincev, le trije pa so poleg naše skupine v tem dnevu ubrali pot iz doline Možnice. Prav samotna je ta lepa gora….

Besedilo in fotografije: Jože Školc

06.06.2011
Juliana, Trenta …

Nič kaj lepo vreme niso napovedovali vremenarji za soboto, 28. maja. Presenečeni smo pred Mantovo ugotovili, da se nihče ni ustrašil slabega vremena. Res je, da smo na poti doživeli vse: dež, sneg in na koncu najlepše – sonce. Konec dober, vse dobro … Za obisk Juliane smo se člani Odseka za varstvo gorske narave že lansko leto dogovorili s strokovno vodjo vrta gospo dr. Nado Praprotnik, ki je imela lansko leto zanimivo predavanje na Vrhniki.

Vodila nas je vodnica Sonja Zalar Bizjak. Glede na to, da je deževalo, smo malo spremenili program. Po obvezni kavici smo se odpeljali v Dovje. Ogledali smo si dovško pokopališče, ki je znano po tem, da je tam pokopano mnogo naših in tujih alpinistov, ki so izgubili življenje v naših gorah. S pokopališča pa na suho in toplo v Slovenski planinski muzej v Mojstrani. V muzeju si podajata roke preteklost in sedanjost. Prav bi bilo, da bi si ga ogledal vsak ljubitelj gora. Potem pa vzpon na zasneženi Vršič. Kar malo nenavadno je gledati zeleno naravo, ki jo počasi pokrivajo bele snežinke. Brez težav smo se pripeljali do koče pri izviru Soče. Ker vreme ni bilo primerno za ogled izvira, smo se napotili ob mladi Soči po Soški poti. Pot vodi ob reki od njenega izvira do Bovca in je dolga 20 km. Znak poti je endemična ribja vrsta soška postrv. Posebna zanimivost poti so slikovite brvi, po katerih večkrat prečkamo reko. Seveda smo med potjo  obiskali tudi dr. Juliusa Kugyja in naravno znamenitost Korita Mostnice. Po uri hoje smo prišli do Juliane, našega edinega alpskega botaničnega vrta. Vrt živi že skoraj osem desetletij. Zamišljen je bil kot sprehod skozi rastlinje iz dolin na vrhove naših gora. Od leta 1951 je Juliana zavarovana kot spomenik varovane narave. Tu uspeva okrog 600 različnih vrst rastlin. Od ostalih evropskih botaničnih vrtov se razlikuje po pestri mešanici alpskih in kraških rastlin. Poslovili smo se od prijazne strokovnjakinje in nadaljevali po dolini Trente. Soča je smaragdna nit poti, ki ponuja pogled vseh znanih in manj znanih naravnih vrednot in kulturne dediščine v dolini. Po debelih treh urah hoda smo rahlo utrujeni in lačni prispeli do kmetije Jelinčič. Trentarji so se že v preteklosti preživljali predvsem s kmetijstvom. To je bilo na skromni zemlji omejeno zlasti na kozjerejo in ovčjerejo.  Domači so nam ni skuhali tipični trentarski jedi čompe in friko. Nekateri so se oskrbeli še z ovčjim sirom.

V poznih večernih urah smo se dobre volje vrnili na Vrhniko.

Zapis in fotografija: Vida Praprotnik

03.05.2011
70 pohodnikov na Vrhniški planinski poti

Praznični dan, podaljšani dopust, nepredvidljivo aprilsko vreme ni odvrnilo 70 pohodnikov, da se nam ne bi prijavili za pohod po Vrhniški planinski poti.Nekateri so se nam pridružili med potjo in naše število še povečali.

Ravno tako kot lani smo tudi letos ubrali pot na relaciji Trg Karla Grabeljška - Mirke - Retovje - Verd - Dolgi Tali - TV 17 - Jerinovec - Štampetov most - Star maln - Planina. Prvi klanci so nas segreli in kmalu smo bili pri odcepu za Ljubljanski vrh in nedolgo za tem na Dolgih talih, kjer si je bilo potrebno malce odpočiti in se okrepčati.

Pot smo po dokaj ravnem terenu nadaljevali do TV 17, kurirske postojanke, ki jo vzdržuje Združenje borcev za vrednote NOB in tudi letos so se le-ti odrezali, saj so vse pohodnike pričakali s toplim čajem in domačimi keksi. Radi bi ostali z njimi, a pot je klicala, 

Ponovno smo se spustili na cesto in po njej nadaljevali do Jerinovca, si tu privezali sušo in zategnili vezalke na gojzerjih, kajti čakala nas je pot do Štampetovega mosta, kjer nam je presenečenje z okrepčilom pripravil Franci s Stare Vrhnike. Sledil je lahen sprehod po lepi gozdni poti vse do stare ceste Vrhnika - Logatec, ki smo jo ob pomoči vodnikov društva varno prečili in čez Kepe nadaljevali do Strmice in se spustili v Star maln.

Tu smo se še zadnjič odpočili pred strmim vzponom mimo Lintverna vse do Planine, kjer smo se ob dobri joti našega oskrbnika Mirka in njegove ekipe še dobro podprli in kmalu zapustili stolp in Planino, kajti črni oblaki so grozili, da nas bodo malce osvežili, a mi smo jim za las ušli in tako v suhem zaključili sedemurno pohajanje po tej tradicionalni poti.

Nasvidenje prihodnje leto.

Besedilo Milan Jerman

Fotografije: Miro Malneršič in Jože Školc

21.03.2011
Med morjem in vipavsko dolino

Med morjem in vipavsko dolino se vijeta tržaški in komenski  Kras. Skupaj sestavljata zemljepisno, narodnostno in kulturno celoto,  ter  lahko prehoden pas hribovja, po katerem so bili pred šestdesetimi leti  postavljeni  nenaravni mejniki med dvema državama.

Vodnik Milan nam je to soboto  predstavil  področje Repentabra, ki ga sestavljajo vasi  na slovenski  in italijanski strani meje. Repentabor je skupno ime petih kraških vasi. Voglje, Vrhovlje in Dol pri Vogljah spadajo v občino Sežana, Repen in Col s Poklonom pa sodijo v občino Repentabor v Italiji. Samo ime Repentabor se je začelo uporabljati koncem 18.stoletja in je pomenilo utrjeno gradišče s cerkvijo na Tabru, župnijo in občino. Meja  določena leta 1947 ni upoštevala katastrskih meja in lastniške strukture. Prebivalcem vasi, ki so prešli  v sežansko občino, je meja prekinila vez s Trstom in s tem  možnosti za zaslužek. Izgubili so šolo, pokopališče, cerkev, kamnolome, njive in svoje sorodnike. Vasi Repen in Col pa sta skupaj s Fernetiči ostali v zmanjšani občini Repentabor na italijanski strani. Razvoj je šel  zaradi »železne zavese« vedno bolj vsaksebi. Zavest o skupni pripadnosti pa ni nikoli zamrla in se je po odpravi mejnega režima  začela ponovno krepiti. Prebivalci vasi na italijanski strani so v večini še vedno Slovenci, ki si zelo prizadevajo za ohranitev slovenskih imen krajev. Dosegli so, da zadnjih nekaj let veljata za edino uradno obliko imeni Col in Repen.

Naš sobotni pohod se je pričel v vasici Col (366 m) z vzponom na Tabor (418 m), kjer stoji cerkev posvečena Devici Mariji. Na pobočju te vzpetine so vidni ostanki gradišča iz sredine drugega tisočletja pr. n. št. Cerkev pa je prvič omenjena v škofijski listini iz leta 1316. Listina navaja tudi (slovenska) imena nekaterih okoliških vasi in je dragocen dokument o nepretrganem obstoju Slovencev  v  teh krajih. Današnjo  obliko je cerkev dobila leta 1750. Ob vhodu v cerkev je zanimiva skala v katero je vdolbena ženska stopinja . Po neki  razlagi naj bi bila to stopinja Matere božje. V sami cerkvi pa je zanimiv Križev pot, kjer so samo slovenski podnapisi.  Z vrha Tabora je čudovit razgled po Krasu,  proti morju,  proti Trnovskemu gozdu in Alpam v ozadju.

Nadaljevali smo  nad vasjo Repen proti Volniku (546 m) najbolj obiskanem vrhu v grebenu  Žekenc,  ki je del Sežanskega Krasa. Celotno območje je naravni park  v glavnem poraščen z listnatim gozdom, ter z južnimi pobočji črnega bora. Prijetnega miru ne motijo ne bodi jih treba različni štirikolesniki in podobni tehnološki dosežki. Saj je celo izsekavanje gozda dovoljeno samo do konca februarja in to zaradi gnezdenja ptic in razvoja živali tega področja ! Sama pot ni dolga in naporna,  nam sta  jo v poučno popestrila poznavalca  flore, favne in Krasa,  Sonja in Vojko. Saj to področje gosti nekatere redke rastlinske vrste, katere najdemo le tu. Tu domujeta evropski  jež in divja mačka. Občasno pa sta opažena tudi rjavi medved in šakal.

Volnik je izredno razgledni vrh v obsegu 360 stopinj. Od morja na jugu, Kokoši, Slavnika , Javornikov, Vremščice na vzhodu, Nanosa , Trnovskega gozda z Alpami v ozadju, na severu , ter Tržiča in Gradeža na zahodu. Predvsem pa  nas navdušujejo razsejane vasice  pod nami, na razgibani pokrajini  proti  Trstelju, Kopici, Ovčjaku, Šumki, Rabotnici,… Povsem drugačni  pogledi  na nam znane vzpetine in poti.

Sledil je spust do vasi Zagradec, kjer smo prijetno, poučno-izletniško pot zaključili v kmečkem turizmu Ostrouška.

Besedilo: Janez Petrič

Fotografije: Štefka Suhadolnik in Jože Školc

06.03.2011
Po Rilkejevi poti

Kaj je pritegnilo planince, da so se tako množično odzvali vabilu na drugi del pohoda po Rilkejevi poti? Večdnevno sončno vreme, hrepenenje po morju in toplih krajih, zanimiva trasa? Udeležencev je bilo za veliki avtobus in še za enega manjšega, skupaj. 

Odpeljali smo se do Proseka, kjer smo jeseni končali prvi del  poti.  V Proseku pa nas je pričakala močna burja. Sprva je res malo neprijetna, a smo se je kmalu privadili, tako da nas je počasi začela celo zabavati. Kljub temu, da je bila skupina zares velika in bi bila zato težko obvladljiva, nas je vodnik Roman Novak nekajkrat uspel zbrati, da nam je predstavil kraje, po katerih smo hodili, njihove naravne,  geografske, zgodovinske, gospodarske in predvsem narodnostne posebnosti.

Kraji Barkovlje, Prosek, Kontovel, Nabrežina, Sesljan, Devin so kraji iz ene najbolj znanih primorskih pesmi Buči, buči, morje Adrijansko.  To so kraji iz zgodb legendarnega borca za slovensko besedo in pravice manjšine pisatelja Borisa Pahorja in kraji letošnjega Prešernovega nagrajenca Miroslava Košute. Slovensko prebivalstvo teh krajev zaznamujejo mnoge preizkušnje, od turških vpadov do gospodarskih kriz, vojn. Fašizem se je bil namenil uničiti slovenski jezik in slovenstvo. Borba za narodnostno identiteto še traja. Državne meje se rahljajo, meje v glavah bi za to rabile več pametne politike, medsebojnega spoštovanja in sosedskega sporazumevanja. Pohodne poti so eden  od najbolj naravnih načinov zbliževanja, so lahko graditeljice mostov tudi tam, kjer drugi načini odpovedo.

Raba slovenskega jezika je bila vezana na življenje in delo ljudi v preteklih stoletjih. Preživljali so se z obdelovanjem borne zemlje, s pomorstvom, ribištvom in kamnoseštvom. V nabrežinskem kamnolomu je v najboljših časih delalo tudi do štiri tisoč delavcev. Z nabrežinskim kamnom so gradili ceste, mesta, vozili so ga vse do Dunaja, iz njega je tam zgrajen parlament. S sadovi morja in zemlje so zalagali Trst in druga večja mesta na obali in v notranjosti. Gospodarski razvoj pa je  prinesel nov način življenja. Dejavnosti, od katerih so živeli, so začele zamirati, z njimi pa navade, opravila, običaji. Močno se je zmanjšala gospodarska moč manjšine, kar je ogrozilo obstoj manjšine in rabo maternega jezika.  Boj manjšine se nadaljuje.

Pohodna pot, imenovana po velikem evropskem pesniku Rainer Maria Rilkeju, pomaga oživljati kraje, mimo katerih vodijo pomembne prometne poti od morja proti notranjosti. Pot je speljana pretežno po skalnem robu, ki strmo obroblja zaliv od Trsta do Tržiča. Prava Rilkejeva pot je sprehajalna pot, dolga le 2 km in vodi od Sesljana do Devina.  Mi pa smo jo podaljšali, tako da smo jo začeli v Proseku, šli skozi Kontovel, kjer je cerkev sv. Hieronima,  obšli grad  Miramar  z njegovo znano in slavno zgodovino.  Ob poti je tudi kraška jama Pod Kravjakom. Na razgledišču Sv. Primož se pogledi naužijejo morja in sonca. Kmalu smo prispeli v Križ, značilno kraško naselje. Njegov starodavni videz moti gosta mreža elektronskega žičja, speljana po zraku od hiše do hiše. Napredek terja svoj davek.  V nadaljevanju poti smo videli dva lepo obnovljena vodna stolpa, ki spominjata na gradnjo južne železnice ( Dunaj – Trst v letih 1842 do 1857 ) in na oskrbo s pitno vodo.  Iz Nabrežine vodi še ena pot. Kugyjeva pot  pelje v dolino Glinščice.  Uredili so tudi Ribiško pot, ki se z roba spusti do morja in seznanja obiskovalce z življenjem in delom nabrežinskih ribičev, še posebej z njihovimi znamenitimi čolni čupami, ki so izdelani podobno kot deblaki barjanskih mostiščarjev.

V obeh svetovnih vojnah so bile na skalnem robu opazovalnice, v zalivu pa nastanjene pomembne enote in poveljstva.

Naslednje naselje na naši poti je bil Sesljan, ki je danes znan turistični kraj z marino in kopališčem. Leta 1954  so tu naselili begunce iz Istre italijanskega rodu in narodnostna sestava se je spremenila v škodo Slovencev, ki so bili dotlej avtohtoni večinski živelj v tem kraju.

Naš pohod se bliža Devinu, staremu gradu na mogočni skali. Nahajamo se v zaščitenem rezervatu z značilno floro in favno, tudi z nekaj endemiti. Na razgledni ploščadi je Roman predstavil življenje in delo pesnika Rilkeja. Pesnik je devinsko grofico spoznal v Parizu okrog leta 1910 in jo nato večkrat obiskal . Na gradu so se občasno mudili tudi pisatelj Mark Twaine, skladatelja Strauss in Liszt in druge slavne osebnosti. Rilkeja je kraj tako navdihoval,da je svoje elegije poimenoval Devinske.  Ljubiteljica poezije Katja je pohodnikom prebrala dva soneta, ki jih je Rilke dodal Elegijam.

Devinski grad ima dolgo in burno zgodovino. Začetki segajo tja v leto 1000. Kasneje je novi grad postavila rodbina Valese in je bil sedež devinskega gospostva, ki je segalo od Vipavske doline, Notranjske, Krasa do Reke.  Med 1. svetovno vojno je bil močno poškodovan; njegovo vojno usodo omenja pisatelj Prežihov Voranc v romanu Doberdob. Danes je grad last princa Karla della Torre e Tasso in njegove družine. V sklopu gradu je danes mednarodna šola Jadranskega zavoda Združenega sveta, ki usposablja odlične dijake iz številnih držav vsega sveta za najboljše univerze. Današnji grad je kopija gradu izpred prve svetovne vojne.

Skupina pohodnikov je bila res velika, a je hodila strnjeno in zbrano sledila vodniku Romanu, ki so mu pomagali vodniki Sonja Zalar Bizjak, Mirko Malneršič in Jože Školč. Ob koncu smo se razveselili napovedi, da bo društvo za prihodnje leto dalo v načrt nadaljevanje, ki bi potekalo od Devina Mimo Štivana in izvira reke Timav do Doberdoba.

Za odlično pripravljen pohod se planinci zahvaljujemo organizatorjem.

Besedilo: Katja Hvalica    

Fotografije: Miro Malneršič

Zemljevidi: Srečko Kenk in Miro Malneršič

24.02.2011
Letošnji občni zbor je za nami

Kar 128 članov Planinskega društva Vrhnika je v petek, 18. februarja 2011 skupaj »pregledalo« poslovanje društva v letu 2010. Odziv več kot pričakovan, saj se dobro zavedamo, da je sestavni del planinstva tudi udeležba na takih »uradnih« srečanjih in da se ne znamo družiti samo na izletih in pohodih.

Takoj po tem, ko so večnamensko dvorano v Osnovni šoli Ivan Cankar napolnili glasovi pevskega zborčka Zimzelenčkov ob spremljavi harmonike in klarineta in pesmi »Po jezeru bliz` Triglava« je sledilo podeljevanje bronastih in srebrnih  znakov v okviru akcije planinske zveze Slovenije – Mladi planinec in predsednik društva, Roman Novak ter načelnik Mladinskega odseka, Tomaž Stržinar sta na tak način nagradila mlade planince z devetimi bronastimi in devetimi srebrnimi znaki.

Sledila je izvolitev delovnih teles občnega zbora, kateremu je »rutinsko« predsedoval Janez Petrič in najprej podal predlog za potrditev Pravilnika za finančno in materialno poslovanje, kar je zbor soglasno potrdil.

Nadalje je najavil branje poročil o delu društva v letu 2010 in tako so si sledila poročila predsednika društva, načelnikov odsekov in vodij planinskih skupin. Med poročili smo na fotografijah spremljali dogajanja znotraj posameznih odsekov ali skupin.

Ko je verifikacijska komisija ugotovila, da je zbor sklepčen so sledila še poslovno poročilo ter poročili nadzornega odbora in častnega razsodišča.

Razprav na poročila ni bilo in so bila soglasno potrjena.

Ker je letošnje leto volilno leto je bilo potrebno razrešiti vodstvo društva z vsemi odbori in nato je bilo izvedeno javno glasovanje o novem predsedniku, tajniku, blagajniku, članov upravnega odbora, članov nadzornega odbora z namestniki in članov častnega razsodišča z namestniki. Za nadaljnje mandatno obdobje dveh let je velika večina članov (ob treh glasovih proti in štirih vzdržanih glasovih) izrazila zaupanje dosedanjemu predsedniku Romanu Novaku, ki ga, skupaj s podpredsednikom, Janezom Petričem in z ostalimi izvoljenimi člani čaka dvoletni izziv.

Že v naslednji točki je predsednik seznanil prisotne s programom dela v letu 2011.

Tako, kot se zadnja leta opazno povečuje članstvo društva se povečujejo tudi planinske skupine in zbor je soglasno potrdil ustanovitev nove planinske skupine z imenom »Cekinčki«.

Sledili so pozdravni govori načelnika MDO Notranjske, predsednice Turističnega društva Blagajana Vrhnika, predsednice Športne zveze Vrhnika in predstavnikov sosednjih planinskih društev in sicer Logatca, Sv. Vida, Blagajane iz Polhovega gradca in Horjula.

Dvorano so ponovno objeli prijetni zvoki Zimzelenih pevcev ob glasbeni spremljavi in napovedali svečan trenutek – podelitev priznanj, ki sta jih podeljevala načelnik MDO Notranjske, Marko Goršič in predsednik društva Roman Novak. Osem članov društva je prejelo bronasti znak PD Vrhnika (med njimi tudi prejšnji župan, dr. Marjan Rihar, naš dolgoletni član, ki je kot župan vedno prisluhnil našim željam  in je z vzpodbudnimi besedami potrjeval naše delo in poslanstvo. Prejemniki bronastih znakov društva so bili tudi Polde Torkar (odzval se je na naše želje za izgradnjo stolpa, ki kot vrhunski dosežek privablja obiskovalce na Planino, prisluhnil pa je tudi naši ideji za obnovitev zavetišča) , Franci Tomažič (s svojo gostinsko dejavnostjo že mnoga leta nudi pomoč ob organizaciji različnih prireditev in pohodov) in Simon Hlebec (za neizmerno pomoč pri izpeljavi mladinskih taborov pri različnih prevozih). Bronasti častni znak Planinske zveze Slovenije je prejel Boštjan Ravnik, načelnik Vodniškega odseka, ki je mnogo let skrben in aktiven vodnik v Mladinskem odseku, kakor tudi v društvu. Srebrni častni znak Planinske zveze Slovenije je, na svoje veliko presenečenje, prejel Janez Petrič, za dolgoletno aktivno članstvo v društvu in predvsem tvorno delo v organih društva.

Ob 50-letnici društva je Komisija za podeljevanje priznanj sklenila, da podeli naziv častni član Planinskega društva Vrhnika še živečim članom ustanovnega odbora društva in sicer: Rafaelu Javorniku, dr. Stanislavu Kogoju in Jožetu Končniku. V imenu vseh prejemnikov naziva častni član društva se je zahvalil Rafael  Javornik z naslednjimi izbranimi besedami: »Manj kot je prstov na obeh rokah nas je ustanovilo društvo. To priznanje mi sicer veliko pomeni, a mnogo več dejstvo, da nas je iz peščice ustanoviteljev postalo 600 članov društva, kar mi samo potrjuje, da naše dejanje pred 50-imi leti ni bilo zastonj.

Na koncu občnega zbora je predsedujoči obrazložil kategorije in višine članarin ter delitev le-teh med Planinsko zvezo Slovenije in društvom, kjer n.pr. pri najbolj množičnem članstvu B – kategorije, kjer znaša članarina 20,00 € odvedemo PZS 11,81 €, društvu pa ostane le 8,19 €, pa še pri tem znesku društvo »časti« vse svoje člane za dodatnih 2,00 €, če svojo članarino poravnajo do 31. marca v tekočem letu.

Svoje uradne dolžnosti smo opravili in kot se dobrim planincem spodobi smo v atriju šole nadaljevali svoje druženje ob prigrizkih in pijači dobre »Ema in Mirko« ponudbe in »razhodnja« tik pred polnočjo je prekinila naše prijateljevanje, kajti naslednji dan smo bili mnogi že v naših prelepih gorah.

Besedilo: Milan Jerman     Foto: Miro Malneršič

14.02.2011
Božin pohod na Čaven

Vsako leto se 8. februarja vrhniški planinci podajo na Čaven, na tradicionalni Božin pohod. Lanskoletni pohod je potekal v pravih zimskih razmerah, letošnji pa v za februar nenavadno visokih temperaturah. Mnogi so lepo vreme in štiri proste dni izkoristili kot male počitnice, za pohod na Čaven pa se je odločilo le enajst planincev.

Kombi nas je v zgodnjem jutru odpeljal v Vipavsko dolino, pobeljeno s slano. V Stomažu, vasici na pobočjih Čavna, kjer smo zapustili kombi je bilo zaradi inverzije topleje. Po prvem klancu nad zaselkom Bratini so topla oblačila že romala v nahrbtnike. V gozdu so nas  pozdravljali prvi zvončki in zgovorni Primorci, ki so hiteli na Čaven. Strmejši vzponi so se menjavali z izravnavami, gozd s travniki in kmalu se je naša pot iz Stomaža priključila tisti, ki vodi iz Kamenj. Tu nas je čakal najstrmejši del poti po stezi, mehko prekriti z borovimi iglicami.

Ko smo dosegli rob pobočja, so se pred nami pokazali travniki na Mali Gori in skromno zavetišče planincev iz Kamenj, ki so nas pogostili s toplim čajem.  Mala Gora je planotast svet na pobočjih Čavna, visok okoli tisoč metrov. Do leta 1964 so sem za več dni v avgustu prihajali prebivalci vasi pod Čavnom na košnjo. Med ljubitelji narave pa velja Mala Gora za botanični raj zaradi izrednega rastlinskega bogastva.

Na toplem soncu smo si privoščili počitek in dobro domačo salamo, s katero nas je pogostil Anže Stržinar. Po krajšem vzponu smo bili kmalu pri koči Antona Bavčerja, kjer se je trlo planincev, predvsem Primorcev. Tudi nekaj znancev smo srečali in poklepetali, nato pa se odpravili v dolino. Za povratek smo izbrali drugo pot, ki vodi čez razgledni del Male Gore. Le bližnji Kucelj je bil dobro viden, Trnovski gozd, Nanos in Kras pa so se izgubljali v meglicah. Na travnatem robu, tik preden steza izgine v gozdu, smo si privoščili uživanje na soncu in do konca pokončali Stržinarjevo salamo. Nato nas je čakal dolg spust po strmem pobočju Čavna do kombija v Stomažu.

Besedilo: Sonja Zalar Bizjak

Foto: Štefka Suhadolnik

01.02.2011
Rekorderji Planine 2010

Tradicija velja in naši oskrbniki zavetišča na Planini ponovno nagrajujejo nazvestejše obiskovalce Planine, ki v enem letu dosežejo največ vzponov na to "mestno goro" Vrhnike. Letošnji rekorderji so:

  1. Miro Šmigoc                           627 vzponov,
  2. Danica Zlatinek                       617 vzponov,
  3. Janez Cerk                             400 vzponov,
  4. Jacquelin Celarc                     347 vzponov,
  5. Bojan Širca                             333 vzponov,
  6. Pejo Gavrič                             286 vzponov,
  7. Marija Kuharič                        283 vzponov,
  8. Jože Rus                                275 vzponov,
  9. Marjan Šimunič                       273 vzponov,
  10. Eva Dalič                                243 vzponov.

Častno priznanje pa bo prejela Angela Mesec, kot najstarejša zvesta obiskovalka Planine pri 90-ih letih.

"Iskrene čestitke za voljo, trud in vztrajnost, ki ste ga vložili v pohode do našega zavetišča na Planini nad Vrhniko v letu 2010. Veseli smo, če smo vam polepšali počitek s postrežbo in pozornostjo." So zapisali Ema, Mirko in Berto v priznanjih, ki so sedaj še na ogled v zavetišču, podeljena pa jim bodo v nedeljo, 6. februarja. S KLIK-om na spodnjo datoteko si lahko ogledate vzorec priznanja, nekaj fotografij Eme Goričam pa v Foto galeriji.

 

26.01.2011
Kofce, Šija in sonce

Še v mračnem jutru smo v soboto, 22.1.2011 zapustili zaspano Vrhniko in se odpeljali proti Gorenjski. Sladko dišeča kavica nas Voklem nas je zvabila z avtoceste, kjer nas je pričakala tudi naša Cilka. In že smo jo ubrali proti Podljubelju in se z jeklenimi konjički povzpeli do domačije Matizovec.

Tu se je začel naš pohod pod Košuto. Pot je bila posuta z nekaj centimetri suhega snega, ki ga je veselo vrtinčil severovzhodni veter. Po okrepčilnem čaju v Koči na Kofcah smo odšli do Planine Šija mimo Doma tabornikov proti Gromovemu robu. Tu smo imeli krajši postanek za ogled s soncem obsijane bližnje in daljnje okolice s kuliso Košote v ozadju.

Vrnili smo se po isti poti do Kofc, se povzpeli do križa nad Kočo na Kofcah, ponovno občudovali čudovite razglede in se vrnili v kočo na zasluženo malico in se po njej podali protiMatizovcu, našim jeklenim konjičkom naproti, ki so nas varno pripeljali na Vrhniko.

Besedeilo in posnetki: Jože Školc

10.01.2011
Osvojili smo Mirno goro

Nič kaj vzpodbudno vreme nas ni pospremilo z Vrhnike, a bolj ko smo se bližali izhodišču, bolje je kazalo. A glej ga vraga, ko stopimo z avtobusa v Vrčicah nas je sprejelo rosenje, oblačnost se ni zmanjševala, tudi močnejše kaplje so padle, a vse to nas 18 pohodnikov ni odvrnilo, da jo nismo ubrali po načrtovani poti.

Če za mladoporočence velja, da pomeni dež na dan poroke uspešen zakon, smo mi prepričani, da za nas to pomeni, da bo letošnja sezona mnogo boljša od prejšnje, kar se vremena tiče.

Tako smo zagrizli najprej vasici Kleč naproti, kjer nas je presenetil malo močnejši naliv in pod klanico smo se dodobra oborožili proti tej mokroti in že smo prispeli do cerkvice sv. Ilije z značilnim pokopališčem staroselcev – Kočevarjev. Kmalu smo prispeli do Planine, tipične kočevarske vasice, kjer se srečujejo ruševine, nekaj še ohranjenih starih hiš in na vso srečo tudi nekaj novogradenj, kar kaže, da se življenje v te idilične kraje vrača. Ob gozdarskem domu smo si ogledali razstavljene predmete, ki so v preteklosti služili gozdarje, oglarjem in »kuharjem« apna.

Malo daljši počitek nam je prav prišel, da smo se okrepčali z dobrotami iz nahrbtnika in na kurišču pod lopo zakurili ogenj ter na tak način preganjali mokroto. In že smo jo mahnili dalje. S Planine vodi učna gozdarska pot, kjer smo obnavljali naše poznavanje rastlinskega sveta, to pa je bil tudi edini strm del poti do doma na Mirni gori, nad njim smo osvojili smo sam vrh, se po gasilsko ovekovečili, se v domu okrepčali in se spustili pod Škriljem do vasice Blatnik (samo ime pove, po kakšnih poteh smo hodili) in tudi odjuga v dolini ter razmočeni gojzerji nam niso pokvarili veselja in zadovoljstva po osvojenem vrhu v Beli Krajini.

Besedilo: Milan Jerman     Foto: Boštjan Ravnik

13.12.2010
Sankanje - Dom pod Storžičem

Zbrali smo se pred Mrakovo šolo. Odrasli so se pogovarjali, mi otroci pa smo se odšli igrat na igrišče (a ne za dolgo). Nato smo krenili proti Tržiču, ko smo prišli na izhodišče nas je pričakalo zelo mrzlo vreme. Iz avta smo vzeli sani, nahrbtnike in se odpravili po pešpoti proti domu pod Storžičem.

Med potjo do koče smo se otroci igrali in komaj čakali, da se bomo lahko sankali. Minilo je 35 minut, ko smo prišli do koče. Opazili smo tudi, da je vse ledeno, kar je pomenilo, da bomo mogli paziti, da se ne zgodi kakšna nesreča. Ko smo prišli pred kočo smo opazili veliko psov okoli, 30 skupaj (saj jih je še več prihajalo), ki so neprestano lajali. Namreč imeli so reševalne vaje. Na kup smo odložili sani in odšli v kočo.

V koči smo se malo pogreli in popili čaj. Čez čas smo otroci postali nestrpni in se hoteli iti sankati. Prvi pust bi bil kaj hitro lahko tragičen, saj je eden od otrok zapeljal čez progo. K sreči je ostal brez najmanjše praske. Ko smo vsi prišli na cilj, se je zadnji par na saneh zapeljal čez led in skoraj podrl enega od otrok na bobu. K sreči je otrok hitro stekel na rob proge, bob pa je pustil na progi. Zadnji par je nato zapeljal čez bob.

Nato smo odšli nazaj do koče. Hodili smo okoli 40 minut. Zdelo se nam je hitro, ko smo prišli nazaj do koče smo razmišljali ali se bi odšli pred kosilom še enkrat peljati. Odločili smo se, da naredimo še en spust preden se odpravimo na kosilo. Vozili smo se previdno brez kakršnih koli nesreč. Ko smo prišli nazaj smo odšli na kosilo. Jedli smo joto, pasulj, zelje, klobasa in pečenico. Za sladico  pa smo si nekateri privoščili gibanico. Otroci smo se odšli voziti s sanmi do prvega ovinka. Potem pa smo se počasi  odpravljali do avtomobilov. Zadnja vožnja s sanmi je bila razburljiva. Vsem je bila ta izkušnja zelo zanimiva.

Besedilo: Maja Pišek, 5. razred

Fotografije: Boštjan Ravnik

06.12.2010
Vitovska krožna pot

Vitovska krožna pot smo začeli v vasi Vitovlje, na začetku po asfaltirani poti, ki pelje strmo navzgor do nasada trajnic, kjer za hišo ga. Klančič - Golob Jožice, tu smo zavili desno na stezo, ki so jo v preteklosti poznali kot “pot po stopnicah na Vitovlje”. V tri četrt ure smo prišli do podnožja Vitovske cerkve, ki je posvečena sv. Duhu oz. Materi Božji in je spomenik I. kategorije.

Cerkev stoji na 605 m visoki skalnati vzpetini, v zavetju Trnovskega gozda, med Vitovskim vrhom in Čavnom. Vidna je po vsej Vipavski dolini - s čudovitim pogledom na Vipavsko dolino, Goriško raven, Kras in Jadransko morje. Pri cerkvi smo se spustili navzdol mimo vodnjaka in po stari kamniti cesti prišli do križišča, kjer smo zavili levo na stezo za Skozno. Pred nami je pol bilo ure hoje po južnem ostenju trnovskega gozda do križišča, kjer smo zavili desno in čez jaso do gozdne ceste in po njej prišli do lovske koče, ki je v oskrbi Lovske družine Lijak.

Nadaljevali smo po cesti do najvišje točke naše poti - Kopitnika (929 m), kjer lahko ob lepem vremenu opazujemo letanje zmajarjev. Tu se pot začne spuščati do steze, ki pelje na Čaven. Zavili smo po njej in kmalu smo stali na razgledni točki “Sekulak”. Od tu smo se spustili levo na stezo za Lipovco in Vitovlje. Kmalu smo bili na Napoleonovi poti, kamniti cesti, ki so jo zgradili v času Ilirskih provinc. Na križišču za Skozno smo zavili levo na gozdno pot, ki nas je pripeljala do kapelice “Pri sv. Luciji”.

Pot se nadaljuje strmo navzdol do ceste in smo jo nadaljevali proti zahodu, ki nas je pripeljala do izhodiščne točke. Po približno 3 ure in pol do 4 ure hoje smo pot zaključili  na prireditvenem prostoru v Vitovljah.

Besedilo: Primož Pečlin     Foto: Primož Pečlin, Sonja Zalar Bizjak

21.11.2010
Pot v neznano je za nami

Na Martinovo soboto nas je 48 planincev avtobus odpeljal na pohod v neznano. Pot nas je vodila proti Ljubljani, kjer nas je Roman s svojimi namigi že vzpodbujal k rešitvi vprašanja, kam smo namenjeni. Kljub trudu z različnimi junaki iz teh krajev, kot so gozdna vila Firi, razbojnik Guzaj, omembo, da imajo kraji nekaj skupnega z našo Vrhniko, rešitev ni bila prav lahka. Zdelo se je kot, da je vožnja po avtocesti preko Trojan še bolj zanimiva, ker nam je cilj neznan. Po konkretnejši pomoči z omembo Antona Martina Slomška, razglednega stolpa in Ipavcev pa je bil Janez tisti, ki si je s pravilnim odgovorom krajev našega pohoda prislužil simbolično nagrado.

 Pri kraju Šentjur prav gotovo ni mogoče prezreti naslednjih znamenitosti, ki jih je med našo vožnjo podrobno predstavil Roman:

Arheološko najdišče Rifnik, kjer so že pred 6000 leti začeli davni predniki bivat na hribu nad Šentjurjem, imenovanim Rifnik.  Omenja se tudi gozdna vila Firi, ki naj bi prebivala prav tu. Rodbina Ipavcev, ki predstavlja v Šentjurju vrhunec slovenstva je znana  rodbina nadarjenih skladateljev, izvrstnih zdravnikov in predvsem zavednih Slovencev, ki je ustvarila pesem Slovenec sem, prvi slovenski balet in drugo.

Blaženi Anton Martin Slomšek, ki se je rodil leta 1800 na Slomu pri Ponkvi  je edini slovenski svetnik. Zapuščina tega zavednega Slovenca in pesnika je neprecenljiva za vernike kot za ves slovenski narod. Najbolj znana je njegova pesem En hribček bom kupil.

Razbojnik Guzaj je bil ob koncu 19. stoletja strah in trepet krajev od Zagreba do Dunaja. Nešteto je legend o njem, a enotne so si v tem, da je bil pretkan do svojih sovražnikov ter bogatinov, a dobrotnik do revežev.

V sočnem in rahlo vetrovnem jutru smo si pred začetkom pohoda na izhodišču v Šentjutrju ogledali lepo ohranjen slovenski kozolec. Nato smo krenili po označeni poti na Resevno (682 m). Pot nas je vodila skozi gozd, travnata pobočja mimo manjšega zaselka, po makadamski cesti in po kolovozu. V gozdu je bilo prav prijetno šumenje listja pod našimi nogami. Pod vrhom je kar strm vzpon v hrib in že smo pred seboj zagledali 20 m visok kovinski razgledni stolp. S stolpa je zelo lep razgled po celotni Celjski kotlini, lepo je bil viden Celjski grad in tudi mesto Celje, v daljavi smo opazovali Donačko goro in Boč. Po kratkem ogledovanju štajerske pokrajine z višin, smo si vzeli čas za okrepčilo v planinski koči šentjurskih planincev. Pot smo nato nadaljevali proti Rifniku. V gozdu ob poti so še cvetele ciklame in bilo je toplo kot spomladi. Za kratek čas smo se ustavili na turistični kmetiji, kjer so nas prijazno pogostili z domačimi dobrotami. Tudi domač pes čuvaj se je razveselil številne družbe. Pot smo nadaljevali preko travnikov, kjer so nas začudeno opazovali mali islandski konji. Na kmetijah ob poti so se pasle tudi ovce in koze.

Z vrha Rifnika je lep razgled. Na njem pa so lepo vidni  obnovljeni ostanki rimskega svetišča in lesena koča s stenami pletenimi iz šibja, krita s slamnato streho. Rifnik je tudi izletniška točka domačinov in drugih obiskovalcev, ki želijo videti kako je bilo tu pred davnimi časi. Rifnik privablja tudi arheologe, saj je tu še vedno bogato nahajališče ostankov življenja izpred več tisoč let.

Na Rifniku 44 b je bila zanimiva predstavitev kmeta Acija Urbajsa, ki se ukvarja z biodinamično pridelavo vina. Ogledali smo si obnovljeno staro leseno kmečko hišo in klet na prostoru pod njo v kateri lastnik skrbno hrani svoja ekološko pridelana vina. Biodinamična pridelava je sonaravna metoda kmetovanja, ki upošteva ekološke metode kmetovanja in zakonitosti naravnega gibanja zemlje in letnih časov. Kot zanimivost na omenim konje v vinogradu, ki so se pasli med trtami. Acij Urbajs je v Sloveniji prvi biodinamični vinogradnik in prvi, ki je za vina dobil najzahtevnejše priznanje na tem področju, pravico do uporabe blagovne znamke Demeter.

Po priložnostni degustaciji vin je sledil še spust s hriba v dolino. Ob poti smo občudovali zelo lepe hiše in pse, ki so okoli njih prosto tekali, saj tu prometa skoraj ni. Avtobus nas je iz Šentjurja odpeljal mimo Slivniškega jezera na turistično kmetijo Žurej. Gostoljubni gospodar Franci z ekipo domačih gospodinj nas je postregel z odlično domačo hrano.  Z igranjem na harmoniko je ob pomoči našega kitarista Marjana, poskrbel tudi za veselo razpoloženje.

V večernih urah smo se po odlično organiziranem pohodu, za kar gre zahvala našim vodnikom, srečno vrnili na Vrhniko. 

Besedilo: Jana Fabjan    

Foto: Boštjan Ravnik, Miran Klavora, Andrej Kolenc

03.11.2010
1. del Rilkejeve poti po Tržaškem Krasu

Tokrat smo se vrhniški planinci odpravili na pot po Tržaškem Krasu, kamor smo se pripeljali preko nekdanjega mejnega prehoda Krvavi potok pri Kozini. Prehodili smo 1. del Rilkejeve poti od Jezera preko Opčin do Proseka.

Od kamnite cerkvice Sv. Lovrenca v vasi Jezero (San Lorenzo) smo se napotili do razgledišča nad dolino Glinščico. Tisti, ki so v Glinščici že bili, so obujali spomine, ostali pa smo v mislih načrtovali obisk te prelepe doline. Pot smo nadaljevali po razgledni stezi nad Breško steno s pogledom na Dolino, do deželnega gozda Borovec (bosco Bazzoni).

Borovec je nastal v 2. polovici 19. stoletja, ko so Tržaški Kras pogozdili s črnim borom. Med projektom pogozdovanja so na celotnem območju tržaškega, goriškega in istrskega Krasa posadili približno 200 milijonov sadik črnega bora. Kasneje so začeli saditi tudi avtohtone listavce kot so črni gaber, mali jesen in puhasti hrast. Obiskali smo parcelo, kjer so proučevali rast nekaterih tujih zimzelenih rastlinskih vrst in vhod v Črno jamo (Grotta Nero).

Z obrobja gozda smo preko jesenskih trav, s pogledom na Bazovico, krenili na Gabrov hrib. V vseh letnih časih je bogat z rastlinskimi vrstami - zaradi bližine Trsta sta ga pogosto obiskovala botanik Tommasini in Julius Kugy. Po prepovedi paše ovc in koz  se je v nekaj desetletjih na kraški gmajni razraslo grmičevje - brin, rešeljika, ruj… Ruj je ob našem obisku žarel v različnih odtenkih zelene, rumene, oranžne in rdeče barve, spomladi pa bi nas travniki presenetili s pisanim cvetjem (kraški kosmatinec, narcise, tržaški svišč…).

Sprehodili smo se nad opuščenim kamnolom Faccanoni, občudovali fosile v kamninah, se na Banovskem hribu ustavili pri roži vetrov in nadaljevali do začetka Napoleonove ceste pri obelisku v Opčinah.

Spomnili smo se tramvaja v Opčinah, s katerim smo si včasih popestrili vožnjo, ko smo hodili v Trst po nakupih. Še danes je openski tramvaj turistična znamenitost, saj del proge zaradi strmine (26 %) deluje kot žična vzpenjača. Po Napoleonovi cesti smo se podali proti Proseku in na strmih sončnih pobočjih občudovali žajbelj med pisanim rujem.

Prijetno nas je presenetil naš pohodnik Rudi s pripovedjo o avstrijskem pesniku Rainer Maria Rilkeju (po njem se imenuje pot)  in z recitacijo njegove prelepe pesmi:

Panter – Tiger v kletki

Od kroženja po kletki utesnjeni

njegov pogled je truden in načet.

In tisočkrat prekrižani drogovi

so mu zameglili svet.

Okretna hoja, polna veličine,

ki se v najmanjšem krogu zdaj vrti,

je kakor ples moči okrog sredine,

kjer silna volja vklenjena stoji.

Le včasih dvigne se zenic zavesa -

skoz njo zdrsi pogled sveta.

Gre skoz napeti mir telesa -

in potemni, ko pride do srca.

(Prevedla Kajetan Kovič in neznani prevajalec).

Na Mali Griži nad Trstom smo si ogledali cerkev Sv. Marije, z razgledne ploščadi pa Trst z okolico in Tržaški zaliv. Dobre volje in polni spominov na lepe jesenske barve smo ob mraku prispeli na Vrhniko.

Besedilo: Sonja Repnik

Fotografije: Sonja Repnik, Boštjan Ravnik in Jože Školc

18.10.2010
Osvojili smo Vrtaško planino in Sleme

Dobre volje smo se ob 6.00 zbrali pred Mantovo na Vrhniki, pospravili nahrbtnike v avtobus in že smo bili na poti proti Gorenjski.

Naše izhodišče je bilo parkirišče na koncu Mojstrane, kjer smo izstopili. Zagrizli smo se v začetno strmino proti Vrtaški planini, topla oblačila so nam hitro postala pretopla in že so se preselila v nahrbtnike. Ob pašni ograji bi se moral odpreti pogled proti Julijcem od Triglava do Macesnovca, pa je ostalo pri »bi moral«. Megla ali morda nizki oblaki, so nas prikrajšali za razgled. Pri pastirskem stanu na Vrtaški planini je bil prvi daljši počitek, nadoknadili smo porabljeno energijo, in že smo bili spet na poti. Strmina je v tem delu nekoliko popustila, saj smo premagali že več kot pol višinske razlike. Obšli smo Vrtaški vrh in že smo zagledali sedlo Njivice.

Poiskali smo razpotje, kjer po opuščeni lovski stezi poteka del poti Planica-Pokljuka. Ta pot je le za gorniške sladokusce, vodi večinoma po brezpotju, tudi vrv je na posameznih delih dobrodošla. Nadaljevali smo proti cilju, postajalo je vse bolj mraz, trave, ruševje in macesni so bili že odeti v ivje. Na vrhu smo se toplo oblekli in ker razgleda skoraj ni bilo (le proti Kukovi špici, Špiku in Kranjski gori), smo se vetru hitro umaknili s spustom nazaj proti Vrtaški planini.

Pastirski stan nam je spet nudil zavetje, za »popoldansko malico«, s pogledom na zlate macesne in orjaško bukev v najlepših jesenskih barvah. Sestopili smo po lovski poti proti slapu Peričniku, si ogledali zgornji in spodnji slap in se razveselili odprte Koče pri Peričniku.

Zaradi slabe vidljivosti smo porabili za razglede manj časa od predvidenega, zato smo si v Mojstrani ogledali  letos avgusta odprti Slovenski planinski muzej.

Besedilo:     Sonja Repnik  

Fotografije: Jože Školc, Sonja in Viktor Repnik

05.10.2010
Delovna akcija planincev

Za soboto, 2. oktobra 2010 smo imeli v našem programu dela zapisano: delovna akcija. Namenjena je izboljšanju gibanja in počutja pohodnikom na Planino, a je letos. žal, minila v vzdrževanju  poškodovanih poti, manjših del okoli zavetišča in posipanju ceste od križišča pod Ulovko do zavetišča. Postavljjeni sta bili tudi tabli ob 50-letnici društva in informativna tabla o samem Lintvernu, ki pohodnikom pojasnjuje njegovo delovanje in kaže smer, kje ga lahko najdejo. Akcije se je udeležilo devet planincev in štirje gorski kolesarji.

Najlepši opis našega dela je v Forumu zapisal "Hribovc", citiramo: "V soboto, 2.10.2010 sem šel na Planino in bil nemalo presenečen nad skupino ljudi, ki so na poti postavljali lesene pregrade za vodo. Na moje vprašanje, zakaj to delajo, so mi odgovorili, da popravljajo oziroma sanirajo stvari, ki so predhodno unićili neki kolesarji. Vesel pa sem bil, da sem v tej skupini videl kar nekaj mladih oseb, ki so veselo delale pod nadzorom sivolasega gospoda, ki mi je na zaklučku pogovora povedal, da je markacist. Šel sem do koče, popil čaj in se vrnil po isti poti a oni so bili še vedno tam. Upam, da jih bom še kdaj srečal."

O naši akciji je objavljen članek na občinski spletni strani, sami izvajalci pa so prispevali nekaj fotografij. Oboje najdete na naslovu vrhnika.si  in v društveni fotogaleriji.

16.07.2010
Vzpon na Malo Mojstrovko

V soboto, 10.07.2010 smo se vrhniški planinci podali na Malo Mojstrovko.  Z Vrhnike nas je pot peljala do Kranjske gore in po zavitih serpentinah do prelaza Vršič (1611 m).

Nekdaj je čez Vršič potekala pot, ki je Trentarjem omogočila dostop do Kranjske gore, Beljaka, kjer so opravljali potrebne nakupe, obiskovali sejme… Trentarji so prelaz imenovali Kranjski vrh. Leta 1909 so pot začeli širiti. Delovno silo je sestavljalo več kot 10.000 ruskih vojnih ujetnikov. Delo so jim otežkočali številni  plazovi. Spomladi 1916 pa se močnim plazovom niso mogli več ubraniti, pokopali so več kot 300 ruskih ujetnikov. V spomin na veliko trpljenje in umrle so zgradili rusko kapelico. Cesta, ki  je bila končana oktobra 1917. leta, se vije do Loga v Trenti v dolžini 24 km in ima 50 serpentin.

Na vrhu prelaza nas je objelo že precej toplo sonce. Dohitel nas je avtobus s planinci, ko smo izvedeli, da se bodo vzpeli na Prisojnik, smo si oddahnili. Našega šoferja smo prepustili daljšemu počitku na Erjavčevi koči.

Razdelili smo se v dve skupini: po južni strani je vesele planince odpeljala proti vrhu Suzana, mi pa smo se v objemu ruševja povzpeli v smeri Slemenove špice. Na prevalu Vratica (1807 m) smo si nadeli čelade in samovarovalno opremo in jo mahnili proti vstopu v Hanzovo smer. Obnovili smo uporabo samovarovalca. Zaradi skupin pred nami, sem opozorila na padajoče kamenje. Pred štirinajstimi dnevi je vstop v smer otežkočal sneg, sedaj pa so nas do prvih jeklenic pripeljali že odkriti klini. Dobro zavarovana pot nas je vodila po izpostavljenih policah in grapah strmo navzgor. Na postopno položnejšem delu se je priključila pot od Šitne glave. Po nadaljnjih nekaj metrih je strmina popustila in pot nas je pripeljala na bolj raven svet. Ohladili smo se na manjšem snežišču, najbolj zagnani so se ohladili s kepanjem. Prelepo vreme, pogled na veličastne vrhove Jalovca, Mangarta, Ponc, Slemenove špice, Špika…. nam je poleg manjšega okrepčila dalo nov zagon in energijo za vzpon čez vršnje strmo pobočje na vrh Male Mojstrovke.

Prva skupina nas je že veselo čakala. Skupaj smo uživali v prelepem razgledu na vrhove, ki so nas izzivajoče vabili v svoje objeme. Po okrepčilu smo se podali v dolino, saj se je na vrhu zbiralo vedno več planincev. Proti izhodišču smo se spuščali v dveh skupinah po grebenu, ki nam je nudil odlično skalo in se tako izognili zahrbtnim platem prekritimi s kamenčki. Navdušenci gruščnatih poti so se spustili po melišču, ostali pa v objemu ruševja do Erjavčeva koče. V senci in prečudovitem pogledu na ostenje Prisojnika smo uživali v dobrotah prijazne gospodinje.

Prepojeni z energijo, ki nas bo držala pokonci do naslednjega podviga, smo se v veselem vzdušju vrnili na Vrhniko.

Besedilo: Tatjana Pečlin     Foto: Jože Školc in Simon Zalar

09.07.2010
Vrhničani na Kobariškem Stolu

V soboto, 26.6.2010 smo se odpeljali v najzahodnejši del Slovenije, v Breginj. Tu smo se mimo Petrinove žage ob potoku Bela z veliko lepo urejenimi slapovi zidanimi iz klesanega kamna (špere) zapeljali do križišča poti za Stol in Muzec, kjer se je začel naš pohod.

Pri cerkvici sv. Marjete (960 m) smo naredili krajši postanek. Do tu smo hodili po gozdni poti, nadaljevali pa po strmi poti, ki nas je pripeljala na razgledna travnata pobočja. Vsa pobočja Stola in Muzca so polna cvetja, kakor da bi bili v botaničnem vrtu.

Na vrhu Stola (1673 m) smo imeli malo daljši postanek za malico in za res lep razgled na Breginjski kot, Kaninsko pogorje, Krn, Matajur, Briški Jalovec, ... .Tu smo si v naše knjižice odtisnili žig razširjene Slovenske planinske poti. Pred nami je bila še dveurna grebenska pot do Muzca, kjre je ravno tako lep razgled.Po postanku smo se po dokaj strmi, čez Prekope tudi malo izpostavljeni,  poti spustili v Breginj.

V vas Borjana smo se odpeljalina dobro meneštro in kobariške štruklje, nato pa smo se vrnili v Breginj, kjer nam je prijazen domačin Pavle razkazal lepo urejen muzej, nam veliko povedal o arhitekturi, zgodovini in življenju v Breginju. Z njim bi še kar klepetali, a se je bližal večer, nas pa je čakala še dve uri dolga pot do Vrhnike, kamor smo se sicer malce utrujeni, a polni lepih vtisov in doživetij vrnili pozno zvečer.

Besedilo in slike: Jože Školc

 

16.06.2010
Vrhniški planinci na Velebitu

V soboto, 12. junija 2010 smo se planinci PD Vrhnika odpravili na pohod po Velebitu. Natančneje, skozi Nacionalni park Severni Velebit. Skozi park je speljano veliko planinskih poti vendar je najbolj znana “Premužićeva staza”, ki je dobila ime po ing. Anti Premužiću. Ta jo je projektiral leta 1930, končana pa je bila tri leta kasneje.

Nacionalni park Severni Velebit je proglašen leta 1999 zaradi izjemnega živalskega in rastlinskega sveta, bogastva naravnih lepot in izredne raznolikosti na relativno malem področju. O parku, naravnih lepotah in razgledih je napisano veliko besed. To smo vsi vedeli, vendar ga ni planinca, ki v soboto kljub temu ne bi bil prijetno presenečen.

Pohod je 44 planincev PD Vrhnika začelo s prostranega parkirišča pod planinsko kočo Zavižan (1594 m). Hrib, na katerem se nahaja koča (10 min od parkirišča), je zakrival prvo presenečenje dneva (vsaj za avtorja besedila, ki je bil tukaj prvič), veličasten pogled na otoke Pag, Rab, Goli ...

Po zajtrku in prvi jutranji kavi v koči smo se povzpeli na sosednji vrh, ki je ponujal še lepšo sliko tega dela jadranske obale. Sledil je spust mimo botaničnega vrta proti začetku Primožičeve steze. Steza je dolga približno 16 km in pelje skozi najbolj zanimive in najlepše predele parka. Izredno dobro je vzdrževana in opremljena s številnimi tablami in opisi rastlin, živali, naravnih znamenitosti, posebnosti ipd.

Po poti smo šli skozi lepe gozdove bukve, smreke in jelke. Občudovali smo spretnosti in znanje graditeljev steze skozi težko prehodne kraške predele in na koncu prečili tudi zelene travnike. Vreme nam je bilo naklonjeno. Bil je lep sončen dan in pihal je prijeten velebitski veter, ki nam je pomagal prenašati visoke temperature.

Pohod smo končali pri planski koči Alan, kjer smo se okrepčali in odžejali preden smo se z avtobusom odpravili proti Vrhniki.

Besedilo in fotografije: Branko Anđel

10.06.2010
Tudi na dnevu planincev smo bili

To zadnjo soboto nas je pot vodila izpred Mantove mimo Celja, kjer smo prekoračili Savinjo in znašli smo se v Zagradu, našem izhodišču za obisk srečanja vseh slovenskih planincev.

Od tu smo se po strmi poti povzpeli na Grmado, na vrhu katere se nahaja križ in zvonček želja. Kratek postanek smo izkoristili za razglede po okoliških hribih in celjski kotlini. Prijetno Grmado smo morali zapustiti, kajti pričakovala nas je Pečovniška koča s prireditvenim prostorom. 

Po pozdravnih govorih celjskega župana in predsednika naše zveze je sledil bogat kulturni program, po njem pa smo se dobro okrepčali in že smo morali pomisliti na odhod.

Za povratek smo izbrali lažjo pot mimo Celjske koče in se po njej vrnili do naših vozil.

S tem pa obiska celjske kotline še ni bilo konec, povzpeli smo se še na celjski grad in še od tu poklonili nekaj pogledov Grmadi in okoliškim hribom in širni celjski kotlini. Tudi teh lepih pogledov je moralo biti enkrat konec in jekleni konjički so jo ubrali proti Vrhniki.

 Tekst in slike: Jože Školč

30.05.2010
Pohod na Kremžarjev vrh

Za pohod po Pohorju smo se kot v preteklih nekaj letih tudi to lepo majsko soboto planinci zbrali v velikem številu. Med vožnjo preko Trojan proti Koroški nas je prijazno nagovoril vodnik Mirko. Predstavil nam je pot po kateri bomo hodili proti Kremžarjevemu vrhu in na kratko opisal lepote Koroške, Pohorja in svoje rojstne vasi Sv. Primoža na Pohorju. S kratko pesmijo je obudil spomin na slovenskega pesnika, literarnega zgodovinarja, knjižničarja in urednika Janka Glazerja (21.3.1893 - 2.2.1975) iz Ruš. Bil je impresionistični pesnik pohorskega sveta.

Pomladni veter

Sedaj pri nas, za našimi gorami,

za Pohorjem, se prvi veter drami:

 med drevjem, ki še golo je, v goščavah

 za hip se zganil je nekje v daljavah,

 in kot da išče, sklonjen v se, sam zase,

 še komaj slišno s tipkami igra se;

 rahlo, ki v njih so, glase preizkuša-

 in spet umolkne, kot da vse

posluša ...

Pohorje s svojo pokrajino je pri njem  prisotno kot podlaga za izpoved doživetja lastnega intimnega sveta. Mirko nam je prebral tudi nekaj misli, ki so nas med drugim spomnile na to, da je sreča sestavljena iz drobnih stvari, kot so prijazne besede, nasmehi in pogledi s katerimi si lahko vsak dan in tudi na tokratnem pohodu polepšamo dan. Z dobrotami, ki jih je za nas pripravila Ema pa nas je še malo razvajal. Med vožnjo smo skozi okna opazovali lepo urejene kraje ob cesti in prav hitro je bilo pred nami izhodišče pohoda v Vuzenici, kjer so nas že pričakali prijazni ljudje. Po kratkem postanku se je naša pot začela vzpenjati po pobočjih Slovenjgraškega Pohorja proti Sv. Primožu na Pohorju. Vasica je zaselek z nekaj stanovanjskimi hišami, na sredi katere stoji cerkev Sv. Primoža, ki je prvič omenjena leta 1436  in ta z začetkom gradnje iz leta 1789. Iz vasi ob vznožju Kop je lep razgled na znana smučišča. Pokrajina s samotnimi kmetijami posejanimi po gozdni krajini ima poseben čar za obiskovalce teh krajev. Vse povsod okoli gozdovi, neokrnjena narava in panoramski razgledi, ki privabljajo pohodnike in kolesarje. Da  v teh krajih živijo prijazni in gostoljubni ljudje smo se lahko med pohodom večkrat prepričali, saj smo bili na postankih na posameznih kmetijah sprejeti in deležni pogostitve z domačimi dobrotami kot res najbolj zaželeni gostje. Slogan »obiščite nas- veseli vas bomo« tu resnično velja. Kaže, da je samota in trdo delo obrusila ljudi v prijazne in gostoljubne.

 Nadaljevanje poti nas je pripeljalo do kmetije Sedovnik, ob kateri raste znana Sedovnikova lipa s častitljivo starostjo - okrog 500 let. Njen obseg meri  8 m. Posadili naj bi jo Turki. Tu so znani po peki  odličnega rženega kruha. Po topli malici smo si nekateri  z veseljem ogledali vietnamsko svinjo, ki je spala in se od naših radovednih pogledov kar ni dala motiti.

 Pred nami je vabil Kremžarjev vrh (1164  m) , najbolj zahodni tisočak na Pohorju, ki leži SV od Slovenj Gradca. Pod vrhom se nam je na levi strani odprl čudovit pogled na Uršljo goro, Peco in ostale okoliške hribe, ki so bili obdani z oblaki. Ko smo prispeli na vrh ,je tudi nas pregnalo nekaj kapelj dežja, tako, da smo hiteli v zavetje pred njim v kočo pod Kremžarjevim vrhom. V času našega postanka za okrepčilo pa so se tudi oblaki razpodili, prenehalo je deževati in pri sestopu z vrha proti Slovenj Gradcu je grelo toplo pomladno sonce. Med hojo smo opazovali travo pod drevesi, ki je bila videti kot preproga, nizko grmičevje borovnic, ki je bilo na posameznih mestih zelo polno zelenih plodov in krošnje dreves v  vseh odtenkih zelene barve. Tudi zadnji del poti, ki se je ves čas strmo spuščal navzdol smo brez težav prehodili. Ob cesti skozi Slovenj Gradec smo si do avtobusa ogledovali lepo urejene vrtove in hiše. Ugotavljali smo, da je zelenjava kar nekaj bujnejša od tiste na domačih vrtovih.

V imenu vseh pohodnikov bi se za lepo organiziran pohod zahvalila vodniku Mirku in njegovim prijateljem za nam izkazano gostoljubje.

Besedilo: Jana Fabjan    

Fotografije: Jože Školc in Simon Zalar

Zemljevid: Simon Zalar

11.05.2010
Vrhniški planinci na Poti po robu

Verjetno je slaba vremenska napoved  botrovala nizki udeležbi na pohodu po enem najlepših delov trase slovenske transverzale št. 1 od Cola do Predmeje.  Le dvanajst planincev se nas je v soboto, 8. maja zbralo pred Mantovo v upanju, da bo vreme bolj naklonjeno od napovedi.

Pa ni šlo. Že na samem začetku poti pri Colu smo se morali zaščitili pred dežjem, ki nas  je zvesto spremljal vso pot. Tolažili smo se, da bi bilo dosti huje, če bi pihalo in se vdali v usodo.

Po Velikem grebenu smo se povzpeli na najvišjo točko poti, na 961 metrov visoki Kovk, s katerega smo še uspeli ujeti pogled na Vipavsko dolino pod nami, potem pa nas je zagrnila megla. Z razgledi ni bilo nič in lahko smo se bolj posvetili le najbližji okolici steze in cvetju. Rob Trnovskega gozda, po katerem smo hodili slovi po pestrosti rastlinskih vrst, kajti tu se stikata alpski in sredozemski svet, zato rastejo skupaj predstavnike alpske in submediteranske flore. V travi in po skalovju je obilno cvetel lepi jeglič ali avrikelj, v rumeni barvi je z njim tekmoval gozdni šebenik, modrino so prispevali tržaški ter Cluzijev svišč in cele preproge srčastolistne mračice. Belo barvo so prispevali grmi šmarne hrušice, ki so se svetili iz temačne megle.

Na pot so se povešale veje brinov, obtežene z dežnimi kapljami, zato so bili prvi v koloni kmalu toliko mokri, da se je porodila misel o skrajšanju načrtovane poti. Pri naravnem oknu Otlici smo po krajšem posvetu sprejeli sklep, da imamo dovolj mokrote in megle in zavili s steze proti Predmeji na pot do bližnje vasi Otlica, kjer nas je čakal avtobus.

Besedilo: Sonja Zalar Bizjak                     Foto: Jože Školc

10.05.2010
Novice z Vrhniške poti

Na dan, ko se Slovenci spomnimo ustanovitve osvobodilne fronte slovenskega naroda, ki jo je leta 1941 ustanovil CK KPS in je pomenila začetek združevanja slovenskega naroda za oborožen boj proti okupatorju, je planinsko društvo Vrhnika organiziralo že 16. pohod po vrhniški poti. Na trgu Karla Grabeljška, ki se ga spominjam, ko nam je za časa življenja, kot osnovnošolcem zelo rad pripovedoval svoja doživetja v NOB, poznan pa nam je tudi kot pisatelj zgodb iz tega časa, se nas je zbralo okoli 58 pohodnikov. V hladnem pomladnem jutru smo se ob sedmi uri odpravili skozi naselje Mirke, mimo Retovja, kjer smo se začeli vzpenjati proti žagi in pot nadaljevali proti Češnjici, preko Dolgih talov in do partizanske postojanke TV 17. Tu so nam predstavniki zveze borcev pripravili prijeten sprejem s toplim čajem in s sladkimi dobrotami. O pomenu te postojanke v času NOB nam je spregovoril planinec Milan. Obnovljeni so bivaki in kasneje je tu IUV omogočila postavitev lesene barake, ki je sedaj kot nekakšen muzej s slikami borcev iz teh težkih časov. Nazorno nam je bila prikazana tudi partizanska uniforma. Po kratki proslavi smo krenili proti Jerinovcu in pot nadaljevali navzdol, kjer smo prečkali avtocesto in hodili po gozdni cesti ob železniški progi in nato pod njo, preko ceste proti Logatcu ter naprej proti Staremu malnu, kjer je bil spet čas za odmor. Pred nami je bil še vzpon mimo Lintverna proti Planini. Na posameznih delih poti je bilo opazno, da so se markacisti zelo potrudili in nam zagotovili varnejši korak z izdelavo stopnic, tam kjer je bilo to najbolj potrebno. Pot je hitro minila v prijetnem vzdušju, ker smo imeli pohodniki kar veliko tem za pogovor. Predvsem pa smo občudovali lepote narave, saj je gozd že lepo ozelenel in ob poti je bilo polno pomladnih rož. Vodnik Edo nas je vse varno pripeljal na Planino, kjer nas je čakala okusna topla malica. Ker je večkratna  udeležba na pohodu nagrajena, sta bila priznanja za 15. pohod še posebej vesela planinca Olga in Janez.

Udeležba na vrhniškem pohodu združuje gibanje v naravi s spominom na začetek narodno osvobodilnega boja Slovencev proti okupatorju.

Vljudno vabljeni na naslednji 17. pohod po vrhniški planinski poti.

Besedilo: Jana Fabjan  

Fotografije, načrt poti in profil poti: Simon Zalar

23.03.2010
Pohod od Padne do Sečovelj
V  soboto nas je velik avtobus planincev, polnih pričakovanj, odpeljal po avtocesti proti Primorski.
Kot običajno, se je tudi za ta pohod vodnik Roman  odlično pripravil in nam že med vožnjo prebral nekaj znamenitosti krajev v katere smo bili namenjeni. Če je bilo zaradi klepeta s sosedom, med vožnjo kaj preslišanega pa je bilo vse povedano, kasneje v samih vaseh  tudi nazorno predstavljeno še enkrat. Vožnja je z enim postankom za jutranjo kavo hitro minila in že smo bili mimo Kopra in Šmarij na izhodišču našega pohoda.
Naš prvi vzpon je bil proti vasi Padni, ki leži na griču in obsega nekaj strnjeno pozidanih hiš, ki se na zahodu spušča v dolino reke Drnice . V pisnih virih se prvič omenja leta 1186 in je kot »Padena« prvič vrisana v zemljevid Istre leta 1525. Po prihodu v vas smo si najprej ogledali galerijo Božidarja Jakca , ki ima svoj prostor v bivši šoli . V njej so razstavljene grafike in risbe tega velikega slovenskega slikarja in sicer so tu predstavljeni predvsem motivi Istre in Primorja . Na prostoru med galerijo in cerkvijo nam je domačin na kratko predstavil samo zgodovino vasi in življenje v njej nekdaj in danes . Povedal je, da sta starša Božidarja Jakca prav v tej vasi imela trgovino in gostilno in je v te kraje tudi kasneje rad zahajal sam umetnik in zato mu je v spomin posvečena ta galerija. Znamenitost vasi pa je tudi cerkev svetega Blaža (12.-13. stol.) v kateri je marmornat podstavek pod kropilnikom iz 9. stoletja. Poleg stoji zvonik, ki so ga zgradili domačini leta 1888  in obnovili leta 1992. Ogledali smo si tudi notranjost cerkve v kateri nam je drug domačin pod stranskim oltarjem Marije z Jezusom pokazal tudi Kristusov grob. Pripovedoval je tudi o zdravilnih točkah, ki naj bi se nahajale v notranjosti cerkve. Vas je kulturni spomenik in v celoti zaščitena.
Pot smo nadaljevali po poteh med nasadi oljk in z lepimi razgledi na okoliške griče. Prispeli smo v Novo vas, ki leži na griču, ki se na zahodu spušča v dolino reke Drnice, na jugu pa v dolino reke Dragonje. Z imenom Villa Noua jo viri omenjajo že od leta 1300. V prvem zemljevidu Istre je leta 1525 vrisana pod tem imenom. V vasi stoji cerkev Marije Roženvenske (omenjena 1470. leta), obnovljena v drugi polovici 18. stol. Poleg cerkve stoji 26m visok zvonik s kipom sv. Jožefa iz leta 1896. V vasi sta spomenika padlim v drugi svetovni vojni. Domačini se ukvarjajo z vinogradništvom in oljarstvom. Vas je kulturna dediščina. Ogledali smo si oljarno Peroša, kjer so nas gostoljubno sprejeli in nam ponudili v pokušino domače oljčno olje in malvazijo. Ker so v času našega obiska ravno obrezovali oljke, so nam rade volje dovolili, da si naberemo oljčnih vejic za domov. Zelenje nam je krasilo nahrbtnike na naši poti. Domača gospodinja nam je razložila kako pridelujejo oljčno olje, ki ga je bilo mogoče tudi kupiti. Oljka je starodavno drevo in je izjemnega pomena za človekovo preživetje. Vedno jo povezujemo s pozitivnim saj prinaša ljudem zdravje, lepoto in obilje. Je simbol miru ter blagostanja. Danes je tudi zaščitni znak Mediterana. Oljčna vejica je tudi v grbu Padne. Na kmetiji so ob robu gredic že cvetele živo rumene narcise, ki naznanjajo pomlad. Potrebno se je bilo poslovit in nadaljevat pot, ki se je začela počasi spuščat v dolino, kjer smo prečkali glavno cesto in šli preko reke Drnice nato nekoliko navkreber skozi zaselek Slami do zaselka Krog.
Krog leži 132 m nad Sečovljami, kjer je bil benediktanski samostan do leta 1947 in cerkvica sv. Onufrija iz leta 1432. V letih  od 1937 do 1970 je tu deloval rudnik črnega premoga. Zanimiva je zgodba tega kraja po pripovedovanju priletne Šjore Marije in sicer je tu pred leti živelo nekaj več kot 5 družin, ki so se tukaj pri menihih naselili kot koloni. Delež pridelka so odvajali samostanu. Dva meniha sta skrbela za samostan. Eden  od njiju za vrt, hišo in živino ki je tu živela, drugi za dušnopastirske naloge. Redili so svinje, zajce, golobe, purane.
Hlevi in kašče so bile vedno polne. Ob nedeljah je k maši prihajalo do 300 ljudi. Ljudje so balinali in se družili ob plesu. Potem je prišla vojna…. Po agrarni reformi se je del kroga obnovil, modernizirala se je vodna oskrba, hiše so se pregradile v stanovanja, vendar pa so ljudje odhajali za zaslužkom v mesta, na soline, v Italijo. Pred 20. leti je tu živelo še 14 družin, danes 5 ljudi in 11 konjičkov. Sedaj je tu podoba bolj žalostna. Tu živi Mišo  in najema 17 ha zemljišča ter skrbi za lepo urejene pašnike in vzreja konje. Problem lastništva je tisti, ki onemogoča da bi se lahko realizirale ideje o boljši prihodnosti  Kroga. Tu je veliko bogastvo neokrnjene narave in žal propadajočih stavb iz zgodovine, predvsem pa ni življenja.
Nadaljevanje poti proti Sečovljam, še prej pa prelep razgled na sečoveljske soline in na letališče v daljavi. Še nekaj prehojene poti in že smo ob kanalu sv. Jerneja na desni strani in na levi strani so obsežne soline, ki so tekom stoletij prispevale h gospodarskemu razvoju našega okolja. Tla, ki so nastala zaradi stika morja in kopnega je človek preoblikoval v solinska polja že v srednjem veku. Soline so obsegale 508 ha in od 24. aprila do 24. avgusta preživljale okoli 500 družin, ki so živele v solinarskih hišah. V eni izmed njih je sedaj muzej solinarstva. Solinarstvo še danes ostaja kot delujoča panoga na 700 ha solinarskih polj. Celotno območje solin je razglašeno za krajinski park.
Pohod smo zaključili na turistični kmetiji Mahnič, kjer nam je ga. Ingrid povedala nekaj o kulinariki Istre, istrskih vinih in nam razkazala tudi njihovo vinsko klet.
Prijetno razpoloženi smo se z avtobusom odpeljali proti domu.
Tekst: Jana Fabjan   
Foto: Marjan Nikoletti
11.03.2010
Prehodili smo Jurčičevo pot

V hladnem, a lepem, sobotnem jutru se nas je 23 odpeljalo v Višnjo goro, kjer se je v srednjeveškem mestnem jedru začel Jurčičev pohod. Od cerkve sv. Ane smo se povzpeli po zasneženi gozdni poti do razvalin Starega gradu. Od tu smo šli skozi vas Pristavo do vasi Zavrtače nato pa delno po cesti, delno po gozdnem kolovozu do hotela Polževo. Na tem mestu smo se malo okrepčali in se povzpeli do cerkvice sv. Duha, najvišje točke našega pohoda. Lepa zasnežena travnata pot s čudovitimi razgledi nas je pripeljala do vasi Male vrhe. Iz vasi smo zavili proti razvalinam gradu Roje, od tu pa strmo navzdol obšli sotesko po precej poledeneli stezi mimo kmetije Koščarjevih do cerkvice sv. Janeza Krstnika, kjer nas je čakala pijača in domače dobrote. Pot od Kravjeka skozi vas Oslica nas je vodila po asfaltu do Jurčičeve domačije z etnografskim muzejem in letnim gledališčem. Tu nas je pričakala godba in kratek kulturni program, nato pa smo se spustili do našega avtobusa in kombija in se iz dežele Desetega brata odpeljali domov.

Tekst in
slike: Jože Školc
16.02.2010
Planinci PD Medvode na Planini

Takšno sporočilo je še isti dan na elektronski naslov Športnega društba Povž posredovala po pohodu v imenu medvoških planincev Andreja Kuralt:

"DANES, DNE 10.2.2010 SE JE PD MEDVODE POVZPELO NA VAŠ HRIB ŠPICA (beri Planina). ZELO SMO BILI PRESENEČENI NAD VAŠIMI LEPO UREJENIMI IN OZNAČENIMI POTMI. ŠE BOLJ PA SMO BILI ZADOVOLJNI NAD VAŠIM OSKRBNIKOM V PRIJETNI KOČI, KI NAS JE PRIJAZNO SPREJEL. LE TAKO NAPREJ!

PLANINSKI POZDRAV 19.UDELEŽENCEV IZ MEDVOD."
13.02.2010
Božin pohod na Čaven

Na slovenski kulturni praznik smo se v ne preveč prijaznem zimskem jutru zbrali planinci za pohod na Čaven. Ta je organiziran v spomin na žal, že preminulo, planinko Božo, ki je pred leti tudi sama zadnjič vodila pohodnike prav na ta vrh, na kar nas je, med pohodom spomnil vodnik Edo.

Naša odprava 16 planincev je imela tokrat poleg malega avtobusa tudi manjšo prikolico za nahrbtnike in palice in voznik nas je po dokaj spluženi cesti mimo Logatca, Črnega vrha, Cola varno pripeljal do našega izhodišča pohoda na Predmeji. Že med vožnjo smo skozi okna malega avtobusa hoteli ujeti čim več lepih pogledov na s snegom odeto pokrajino, nad katero se je že počasi svetlikalo sonce, ki smo ga po številnih turobnih zimskih dneh vsi že pošteno željni.

Navdušeno smo se podali strmo v breg z visoko zapadlim snegom, v katerem pa je bila lepo uhojena gaz, kar je nakazovalo na to, da so se že pred nami napotili pohodniki po isti poti. Pred rahlo burjo smo se hiteli zaščitit s kapami in drugimi pokrivali. V strnjeni koloni smo se vzpenjali v breg in med tem občudovali lepote narave. Zimska pravljica je bila povsod okoli nas. Visoke smreke in drugo drevje je bilo odeto v bela oblačila, nebo svetlo modre barve in tudi sončni žarki so postajali vse močnejši. Vsem lepim pogledom v katerih smo resnično uživali, se kar nismo mogli načuditi. Skupaj smo ugotavljali, da je narava res nekaj najlepšega, kar nam v življenju daje veselje, zato smo jo v prijetni družbi, med hojo, ves čas občudovali. Kar na enkrat smo bili na razgledišču iz katerega je bil kot na dlani pogled v dolino proti Vipavi, Ajdovščini in drugim krajem. Ni pa bilo mogoče prezreti  gozdov po obronkih hribov, ki so bili močno pobeljeni s snegom, v mojih očeh, kot bi jih nekdo potresel z moko. Po poziranju skupine za fotografijo smo se odpravili še na kratek preostanek poti do zavetišča Antona Bavčarja na Čavnu (1242m). Tam je bila zbrana kar lepa druščina planincev, saj je prav tu vsako leto tudi proslava v počastitev slovenskega kulturnega praznika.

Zaradi prekrasnega zimskega dne nas v kočo ni vleklo in smo si svoj prostor za okrepčilo izbrali kar na klopi pred kočo, saj smo se hoteli naužiti čim več sončnih žarkov, ki so v zavetrju koče kljub rahlem vetru, kar pošteno greli. Z malico iz nahrbtnikov smo se okrepčali in se tako pripravili za nadaljnjo pot. Z dobrotami, ki jih je spekla domača gospodinja pa nas je prav vse razveselil »abrahamovec« Samo in naša želja je, da ostane zdrav in še velikokrat v družbi planincev, na pohodih, kakršen je bil ta. Pred odhodom smo se razveselili tudi srečanja s skupino planincev z Vrhnike, ki so nas dohiteli pri koči.

Naša vrnitev v dolino pa je bila po drugi poti in sicer preko Male gore, ki je na približno 1000  metrih nadmorske višine. Med kratkim postankom nam je planinec iz vasi Kamnje na kratko predstavil zgodovino Male gore - planote , ki je simbol trdega dela in lepih spominov. Tu so včasih kmetje iz vasi Kamnje, Skril in Stomaža kosili travo in jo nato spravljali v dolino. Vaščani se košnje spominjajo s spoštovanjem, saj so se med trdim delom znali tudi poveseliti s pripovedovanjem raznih zgodb in prepevanjem slovenskih pesmi. Bivak, ki ga je postavil eden zadnjih koscev Martin Grželjčev so planinci s prostovoljnim delom obnovili leta 2000. Kamenjski planinci vsako leto organizirajo pohod na velikonočni ponedeljek, pa tudi sicer je to priljubljena pohodniška točka planincev.

Naša pot se je nadaljevala nato po delu Srednječavenske poti, delno po gozdu in  delno po ozki poti po nekakšnem skalnato kamnitem robu. Zanimivo se je tu po posameznih delih spreminjala narava in kot bi bili v različnih letnih časih in sicer na posameznih  delih je bila čista pomlad, brez trohice snega, tako da smo hiteli snemat dereze z obuval in malo naprej je bilo zopet hladneje in zasnežena pot -  spet smo bili sredi zime. Prav lep razgled se nam je ponujal z vrha proti plazu, ki ogroža vas Lokve. Lepo je viden trud pristojnih, da bi preprečili plazenje zemlje navzdol proti vasi. Narejeni so nekakšni kamniti kanali za odtekanje vode. Spust v dolino je bil prijeten, pogledi na Vipavsko dolino in po hribih vse do Nanosa v snežni odeji, prelepi.

Naš pohod se je zaključil pri peskokopu. kjer nas je za povratek domov že čakal avtobus s prijaznim voznikom.

Prepričana sem, da se bomo zimskega pohoda na Čavnu vsi udeleženci radi spominjali in nam bo ostal v spominu, kot je vsem, ki so poznali planinko Božo, ostala ona, ki je pred leti vodila planince po teh poteh.

Tekst: Jana Fabjan   Fotografije: Simon Zalar

11.02.2010
Dobro obiskano predavanje dr. Toneta Wrabra
Da, dr. Tone Wraber, ki ima na enem od svetovnih spletov kar 17.100 zadetkov, ki med mnogimi stvarmi obvladuje zakladnico latinsko-jezikovnih dejstev in je ob tem našel zanimiv zapis: »Botanika je umetnost zmerjati rastline po latinsko«, je redni profesor za Sistematsko botaniko in Fitocenologijo v pokoju. Deluje na področju sistematske botanike, fitocenologije, varstva narave, zgodovine botanike na Slovenskem ter poljudnoznanstvene in planinske publicistike.
Rojen je bil 4. marca 1938 v Ljubljani. Osnovno šolo je obiskoval v letih 1944–1948, klasično gimnazijo z maturo pa v letih 1948–1956, oboje v Ljubljani. Še kot študent je bil honorarni sodelavec na tedanjem Zavodu za spomeniško varstvo.
Od 1. novembra 1960 do 31. januarja 1968 je bil uslužbenec Prirodoslovnega muzeja Slovenije, od aprila 1963 kustos za botaniko. V tem času (1960–1970) je bil botanični skrbnik alpskega botaničnega vrta Juliana v Trenti.
Od začetka novembra 1961 do konca maja 1962 je opravljal specializacijo na Mednarodni postaji za sredozemsko in alpsko geobotaniko v Montpelliereu, od aprila do junija 1966 pa na Inštitutu za botaniko v Trstu. V Britanskem muzeju Kew Gardens v Londonu je določal botanično gradivo s Himalaje in iz Afrike. Od 1. februarja 1968 do upokojitve 31. januarja 2003 je bil asistent, docent, izredni in redni profesor na Oddelku za biologijo Ljubljanske univerze.
Doktorat s področja fitocenologije je opravil leta 1972. Triintrideset let je bil član uredniškega odbora revije Proteus, v letih 1979–1987 njen glavni urednik. Je član več drugih domačih in tujih uredniških odborov. Kot botanik se je udeležil dveh himalajskih odprav (leta 1969 na Anapurno, leta 1972 na Makalu) in dveh himalajskih pohodov. Leta 1976 je bil član lesarske odprave v Centralnoafriško republiko. Dve leti  je bil prorektor Ljubljanske univerze. Je sodelavec Enciklopedije Slovenije. Njegov opus zajema več kot sedemsto pisnih izdelkov, ki obsegajo znanstvene razprave, poljudnoznanstvene / strokovne knjige in razprave, gorniške in naravovarstvene članke, tudi politične teme. Toliko o avtorju predavanja.
Skorajda ni pohodniške skupine Planinskega društva Vrhnika, ki še ni obiskala prečudovitega kanjona Glinščice, za katerega je Željko Kozinc rekel: »Če stojiš na dnu kanjona in se ozreš navzgor, si skorajda prepričan, da si v Tamarju.«
In prav tu je dr. Tone Wraber začel svojo potopisno pot na našem predavanju, v pravem mediteranskem okolju, na zahodu samega slovenstva, ki se mu je skozi celotno predavanje vlekla kakor rdeča nit. Mimo devinskega gradu nas je popeljal po bližnji okolici Trsta, nadaljeval pot na Goriško, Benečijo in Rezijo ter končal v skrajnih zahodnih Julijcih. Na tej poti nam je ponudil prelepe krajinske posnetke, prikazal številne rože, nekatere celo endemične in značilne za prikazane kraje.
S posebno pozornostjo je predstavil številne Slovence, ki so se bojevali ali se še bojujejo za obstoj slovenstva na zahodnih mejah slovenskega prostora. Hkrati nam je prikazal tudi pomembne zgodovinske dogodke, ki so označili predstavljene kraje ter številna mesta in vasice, njihov utrip, ki pa so povečini danes pogosto puste, včasih pa naseljene predvsem s Slovenci.
Da, Glinščico smo že obiskali, Kamnitega lovca in Špik Hude police tudi, ves vmesni predstavljeni prostor, o katerem so spregovorili diapozitivi dr. Wrabra, pa je po predavanja ostal izziv za vse nas.
Tekst: Yeti    
Fotografije: dr. Tone Wraber in Miro Malneršič
24.01.2010
Vrhniški planinci na vrhovih okoli Branika

V soboto smo se planinci v porajajočem jutru zbrali pred Mantovo, od koder nas je avtobus preko Krasa popeljal v dolino Branice, do naselja Branik. Pod mogočnim železniškim viaduktom smo zavili desno v grapo pod z bori poraslim Čukom, ki nas je popeljala v pobočje pod vasico Pedrovo na severnem pobočju Krasa. Bili smo prav zadovoljni, da je bila temperatura pod ničlo in je bilo od traktorjev razrito blato zamrznjeno. Bolj smo se bližali Pedrovemu,  več podrtega drevja je ležalo preko poti in bolj strma je bila steza. Končno smo iz sence stopili na sončno svetlobo in ob cerkvici Sv. Duha poiskali zavetje pred burjo, da smo lahko pomalicali.

V vasi so se pred spomenikom zbirali udeleženci spominske slovesnosti na tragične dogodke  iz januarja leta 1945. Prav žalostno so gledali, ko smo jim pojasnili, da imamo še večino poti pred seboj in da ne moremo prisostvovati prireditvi. Iz Pedrovega nas je pot vodila skozi stare nasade kostanja, ki je za tamkajšnje prebivalce vir dohodka, zato nas ni presenetila tablica z napisom Privat na kostanjevem deblu.

Kmalu smo dosegli rob planote in sonce nas je zaščemelo v oči. Usmerili smo se desno na pobočje Malega Ovčjaka, ki ga vedno bolj prerašča robidovje in mlada drevesca robinije, namesto črnih borov, ki so pred leti v velikem gozdnem požaru pogoreli. Na grebenu je burja pridobila moč in kljub razgledu na vse strani smo jo po slikanju na vrhu hitro ubrali navzdol.

Po južnih in vzhodnih pobočjih sosednjega vrha Šumke smo se spustili navzdol do ceste Branik – Komen. Tu je bilo malo zatišja in na suhi travi smo si privoščili prvi in edini sedeči počitek. Potem smo prečkali cesto in se povzpeli do samotne kmetije Grižnik. Gospodar Slavko se nas je  bučno razveselil, saj smo bili že druga skupina vrhniških pohodnikov, ki smo ga obiskali.

Nadaljevali smo pot do širokega travnatega Golca nad Branikom, se razgledali na Vipavska Brda in zasneženi rob Trnovskega gozda nad Vipavsko dolino, nato pa se povzpeli še na bližnjo Rabotnico. Tudi ta ima na vrhu obsežno kamnito gomilo in je bila tako kot Mali Ovčjak in Šumka v daljni preteklosti kultni prostor tedanjim prebivalcem. Mrzla burja nam ni omogočila daljšega zadrževanja na vrhu, po južni strani smo se vrnili do Grižnika, od tu  pa nadaljevali spust v Branik. Med potjo smo občudovali mogočen Rihenberški grad, ki ga že desetletja obnavljajo. V naselje Branik smo se vrnili skozi obok  železniškega viadukta in turo zaključili z okusnim kosilom v prijetnem razpoloženju Pri Pirotovih.

Besedilo: Sonja Zalar Bizjak     Fotografije: Milan Jerman

 

 

15.01.2010
Predavanje dr. Toneta Wrabra

Planinsko društvo Vrhnika in prof. dr. Tone Wraber pripravljata 27. januarja 2010 ob 19.00 v Veliki dvorani Cankarjevega doma na Vrhniki predavanje na katerem se bomo sprehodili po krajih na zahodni meji slovenstva in kljub naslovu, ki se lepo rima, začeli v dolini Glinščice nedaleč od Trsta, končali pa ne na Kaninu, temveč na Vršiču (1813 m) nad Ukvami, ob mejniku z italijansko in avstrijsko oznako, a na slovenskih tleh, med Kanalsko in Ziljsko dolino. Na tej poti se bomo na kratko ustavili na odlomu Krasa med Nabrežino in Devinom ter v Gorici, bolj pa bomo sapo zajemali v Beneški Sloveniji (Matajur, Ivanac, Terska dolina) in Reziji. Ker bo časa zmanjkovalo, bo obisk Zahodnih Julijcev čisto kratek, pot pa bomo končali na koroških tleh, v okolišu Kanalske doline. Kot botanik bo prof. dr. Tone Wraber seveda govoril tudi o rastlinah, a jim ne bom privoščil prav veliko besed, vsaj toliko pozornosti kot njim bom posvetil krajem in ljudem na zahodni meji slovenstva. S KLIK-om si lahko ogledate vabilo na to predavanje.

04.01.2010
Izlet PD Zabukovica v neznano (na Planino)

V soboto, 19. decembra 2009 so nas obiskali planinci Planinskega društva Zabukovica in z nami opravili izlet v neznano na nam znano Planino. Pri tem izletu sva jim z malo organizacije in pomoči pri vodenju pomagala Edi in Simon. Z dve urno zamudo so prispeli na Vrhniko, vzrok so bile slabe razmere na cesti zaradi sneženja. Najprej smo se odpravili do Cankarjeve rojstne hiše, kjer so si pod vodstvom ogledali hišo in poslušali zanimivo predavanje o življenju Ivana Cankarja. Nato smo se skupaj odpravili na Sveto Trojico, Košace in na Planino, kjer sta jih naša prijazna oskrbnika pogostila z vročim čajem ter gibanico.

Po počitku smo se odpravili proti Vrhniki na zasluženo malico v vinotoč Oblak, kjer so se okrepčali in ob prijetni glasbi zavrteli, ter veseli in nasmejani odpravili proti domu.

Zaradi zimskih razmer smo morali pohod skrajšati tako, da je ostalo še nekaj zanimivosti okrog Vrhnike, za katere so dejali, da si jih bodo kmalu ogledali.

Fotografije: Martin Škoberne in Simon Zalar

28.12.2009
Brez lune na nočni pohod na Planino

Dnevi in večeri pred nočnim pohodom na Planino, 26. decembra 2009 niso obetali nič dobrega. Toda v društvu smo bili pripravljeni naš zadnji pohod izpeljati tako, kot smo ga v lanskem letu načrtovali.

Naša trma je bila poplačana, vreme se je uneslo, oblaki so grozili, a večje škode niso naredili, le luno so nam skrili.

Vse to ni motilo 136 pohodnikov, ki so od Štirne, kjer se nas je zbralo 106 in preko Blatnega dola, Stare Vrhnike in Zaplane, da se ne bi podali vrhu Planine naproti. Po pozdravnem govoru in željami za vse naj, naj v letu 2010 predsednika društva Romana Novaka in napotki načelnika Vodniškega odseka, Boštjana Ravnika je sedem vodnikov varno popeljalo pohodnike preko Storževega griča, mimo Bukve do zavetišča na Planini.

 Na vrhu nas je presenetila megla, a kaj hitro smo nanjo pozabili ob izvrstnem toplem čaju našega oskrbnika Mirka in gospodarja Berta ter ob strežbi planink Helene in Irene. Ko nas je pogrel čaj so nas na plesišče zvabili veseli toni "hišnega" tria, ki so ga sestavljali Jože, Janez in Francelj, marsikdo se je zavrtel in še dodatno ogrel za še en podvig, vzpon na stolp.

Rajanje je kar nekaj časa trajalo, a klic doline je bil kar vabljiv in začeli smo zapuščati kraj celoletnega obiskovanja, mu rekli srečno in že nas je zagrnila megla. Tik nad Storževim gričem nas je med oblaki pozdravila svojeglava luna in namignila nam je, naj postanemo pri "Petih storžkih", ki nam od lanskega leta dalje s svojimi dobrotami olajšajo pot v dolino.

Samo še slovo z najlepšimi željami za prihajajoče leto in obljubami, da se v letu 2010 še večkrat srečamo na planinskih poteh naše prelepe okolice in širše domovine in kresničke so začele ugašati. A ne za dolgo, kajti naslednji nočni pohod, 17. decembra 2010 bo prišel iznenada.

Tekst dodal: Yeti   Podobe ustvaril: Miran Klavora

26.12.2009
Gostili smo pohodnike PD Polet iz Šentruperta

Sodelovanje s Planinskim društvom Polet iz Šentruperta se nadaljuje. Ko smo jih mi obiskali na jubilejni 10. Steklasovi poti je predsedniku društva Bojanu Brezovarju šinila v glavo ideja, da bi pot v neznano opravili po planinskih poteh okoli in na Planino nad Vrhniko. In tako se je tudi zgodilo.

Mrlo jutro, 12. decembra 2009 smo jih Roman, Miro in Milan pričakali blizu Stare Vrhnike in po pozdravnem govoru našega predsednika Romana Novaka smo jo ubrali na pot proti Kurenu, kjer smo si ogledali notranjost cerkve sv. Nikolaja in nadaljevali pot mimo kraških jam, Lakančevega brezna, Ferranove buže in kmalu prispeli na Planino in se najprej povzpeli na stolp, ki bo v kratkem dobil brata na Površnici nad Šentrupertom.

Po osvežilnem čaju in nesramno dobri gibanici našega oskrbnika Kirka smo se podali na vrh Ulovke, se spustili mimo zadnjega domovanja dr. Janeza Drnovška ter obiskali naravno znamenitost Lintvern in natančno po programu prispeli na naš cilj - Star maln.

Sledilo je domače kosilo oskrbnika doma Enisa, kratki nagovori vodstva društva in že smo bili pri srečelovu, kjer prav nihče ni s seboj v dolino odnesel praznega nahrbtnika. Pri Štirni nas je čakal avtobus in naše prijatelje s prelepe doline pod Nebesi odpeljal njihovim domovom naproti.

Prepričani smo, da to ni naše zadnje druženje, zato vam kličemo na svidenje.

Nekaj fotografij s tega pohoda si lahko ogledate v foto galeriji društva.

11.11.2009
Uspešen pohod v neznano
Na vabilo za izlet v neznano se nas je v soboto zjutraj odzvalo 39 planincev. Skoraj poln avtobus je odpeljal proti Ljubljani. Nestrpno smo pričakovali kam nas bo vodila pot. Po kratkem uvodnem nagovoru nam je skušal predsednik Roman olajšati naša ugibanja glede cilja izleta. Še preden je njegov namig postal konkretnejši, smo že imeli zmagovalca, ki sta ugotovila, da je cilj našega izleta Bizeljsko. Vožnja z avtobusom je po postanku za kavo v Trebnjem, med pogovori s prijatelji zelo hitro minila.
Avtobus smo zapustili ob posestvu pridelovalcev penin- Isteničev. Leta 1968 je Janez Istenič kupil vinograd na Bizeljskem. Sedaj obdelujejo  8ha svojih vinogradov, zasajenih z različnimi sortami grozdja. Bizeljsko je pokrajina, kjer se vinogradi razprostirajo po gričih in hribih od 170 do 350 m nadmorske višine. Tu so zelo ugodni klimatski pogoji in tla, bogata s silikatnimi usedlinami.
Po asfaltirani cesti med vinogradi smo tako prišli do prve naravne znamenitosti- repnice. To so jame skopane v kremenčevem pesku, ki ga je na tem območju pred milijoni let naplavilo panonsko morje. Ime so dobile po repi, ki so jo ljudje skupaj z drugimi poljskimi pridelki shranjevali v njih. Danes jih ponekod še vedno uporabljajo za shranjevanje poljščin, zelenjave in sadja, večinoma pa jih uporabljajo za zorenje in hrambo vina. Naš prvi večji postanek je bil v repnici Najger, po kateri nas je vodila simpatična in izredno duhovita lastnica Jožica. Najprej nam je nazorno pokazala slike na stropu, ki so kot naravne freske in si jih lahko predstavljajo vsake oči po svoje. S svojimi duhovitimi prispodobami in šalami na račun človeških šibkosti, nas je ob degustaciji odličnih vin, ki jih pridelujejo in prodajajo, dodobra nasmejala. Kot je povedala, bodo repnico s kopanjem še razširili in ji dodali še kakšno krožišče kot je sedaj moderno na cestah.
Po okrepčilu z malico smo nadaljevali pot  po lepo urejeni  cesti  do stalne etnografske zbirke kmetijske opreme, orodja in slikovnega gradiva pri Mariji Sušnik, ki je prav na tej kmetiji odraščala. Ta zbirka raznih kmetijskih in rokodelskih orodji in pripomočkov ter  predmetov iz kmečkega gospodinjstva je bila prav vredna ogleda. Marsikateri predmet je danes mlajšim generacijam nepoznan. Lastnica nam je z veseljem predstavila nekatere izmed njih. Malo smo se še razgledali, se posladkali s kakšnim orehom izpod drevesa in nadaljevali pot.
Po deževnem tednu  nam je bilo vreme naklonjeno in smo brez dežja lahko med hojo občudovali lepo obdelane vinograde, ki so bili že obrani ter so nam le tu in tam  ponujali še kak grozd v užitek. Gozdovi so bili v prekrasnih jesenskih barvah in ugotavljali smo, da je narava res najuspešnejši slikar. V teh krajih uspevajo tudi različne vrste sadnega drevja, od jabolk, hrušk, sliv vse do fig in breskev. Po poti je bilo moč opaziti veliko število križev, kar priča da je tod vodila pot na svete gore, nas pa je pot vodila mimo najmanjšega hrama v Sloveniji kritega s slamo.
Ker nas je čakal še zadnji vzpon na 357 metrov nad morjem, na sv. Vid, smo si dodatne moči nabrali v vinski kleti Karla Mehlina, ki se je tako razveselil našega obiska, da je v ta namen žrtvoval pokušnjo mnogih sort njegovih vin kar neposredno iz sodov, vse skupaj pa je zabelil s celim pršutom, ki smo ga pridno rezali in ga skorajda v celoti uničili, ravno tako pa tudi več salam, sir in druge dobrote. Velikodušnost in širokosrčnost domačinov je neizmerna in nam bo stala v večnem spominu.
In odpravili smo se naprej. Dospemo do kaplanije pod cerkvijo svetega. Vida, kjer je vsako leto maša na dan svetega Roka in na Vidovo nedeljo. Ogled obnovljene kaplanije je prikazal skromno bivališče kaplana in tudi nekaj posušenih zelišč z bližnjega vrta. Zunaj je  naše poglede pritegnil žuželnjak, ki je nekakšno zatočišče za žuželke. Po ogledu in kratkem postanku smo se med vinogradi spustili v dolino, kjer smo med opazovanjem pokrajine in maloštevilnih kmetij  prispeli v kraj Bizeljsko.
Avtobus nas je odpeljal  do gradu Bizeljsko, kjer nas je oskrbnica Šarlota prijazno povabila v grajsko klet. Grad Bizeljsko se prvič omenja šele v 15. stoletju. Zanimiv  pa je po utrjenosti izpostavljene strani. Ima dva stolpa, visoko ostenje in  bogato okrašeno notranjost- štukature, figuraliko. Stoji nad vasjo Orešje. Grad se je najprej imenoval Wisell-Bizel- Bizeljsko. V gradu sedaj živi družina Klakočar-Wisell, ki se je zavzela za temeljito obnovo grajskih prostorov. Ogledali smo si grajsko kapelico. V kleti smo se do sitega najedli martinove pojedine in se poveselili ob zvokih harmonike, na katero je odlično zaigral vodnik Boštjan. Prijetno druženje smo si popestrili tudi s pripovedovanjem raznih anekdot, ki nam bodo še dolgo ostale v spominu.
Ker se je dan že močno prevešal v večer, smo se od gostiteljev na gradu poslovili in krenili z avtobusom na pot proti domu. Ob zaključku izleta smo  ugotovili, da sta naša vodnika Roman in Boštjan odlično izbrala cilj našega druženja. Zadovoljstvo udeležencev izleta v neznano  pa  je tisto, ki potrjuje, da se je trud organizatorjev izplačal.
Na papir dala: Jana Fabjan         
Podobe prispeval: Jožef Miklavčič
27.10.2009
Pohod po idrijskih dolinah in vrhovih

Začetek jesenskih počitnic in slabo vreme sta dodobra oklestila udeležbo na pohodu vrhniških planincev v idrijski konec. Najbolj radovedne pa je premamil slabo poznan konec naše Slovenije in tako se je v soboto v jutranjem mraku zbralo pred Mantovo za dva osebna avtomobila udeležencev. Ponoči je prenehalo deževati in vsi smo bili glede vremena optimistično razpoloženi.

V Podroteji pred Idrijo smo prestopili mejo Idrijskega krajinskega parka in ob informativnem  zemljevidu je skupinica zvedela osnovne podatke o parku in se seznanila s traso poti. Italijanska vojska je med obema svetovnima vojnama z bunkerji močno zavarovala cesto in most na sotočju Idrijce in Zale in eno od teh podzemnih utrdb tik nad cesto smo si ogledali. Nato smo zapeljali avtomobila na parkirišče k Divjemu jezeru, za katerega smo se prepričali, da trenutno ne opravičuje svojega imena. Divje jezero se splača obiskati po obilnem deževju, ko voda pod velikim pritiskom iz globin burka njegovo gladino in odteka v le 55 metrov oddaljeno Idrijco.    Oprtali smo si nahrbtnike in se preko visečega mostu podali preko Idrijce na staro tovorno pot, ki je stoletja povezovala Idrijo z obsežnimi gozdovi Idrijskega hribovja. Hojo do Idrijske Bele so nam popestrili številni močeradi, ki smo jih do konca dneva našteli osemnajst. V gostilni  Pri Fežnarju  smo se okrepčali s čajem in malico, nato pa zagrizli v strmino grape Senčnega potoka ali Šehenpoha, kot pravijo domačini. Kmalu smo prispeli na prisojno terasasto polico, kjer leži raztegnjena vas Čekovnik. Cesti, ki povezuje raztresene kmetije, smo se izognili in sledili stari kolovozni poti, ki jo danes uporabljajo le redki pohodniki. Nad novo čekovniško cerkvico smo se začeli vzpenjati in po strmi stezi  dosegli vrh Hleviške planine, ki je bil s 908 metri najvišja točka naše poti. Sivi oblaki so zakrivali Trnovski gozd in Javornik,  bližnja okolica pa je bila pod nami kot na dlani. Spustili smo se nekaj deset metrov navzdol in že bili v topli jedilnici Koče na Hleviški planini, kjer smo si privoščili idrijske žlikrofe in ocvirkovco.

Pot v dolino ni vodila le navzdol. Od koče smo se spustili do sedla Bela, prečkali cesto in se ponovno zagrizli v breg in na vrhu Okroglega vrha (762 m) uživali v obsežnem razgledu po Idrijskem hribovju in ugotavljali, kje vse smo danes že hodili. Pod  kmetijo Zagrebenc smo se ustavili pri tablici slovenske geološke transverzale, ki opozarja na zelo opazno ostro mejo med apnencem in dolomitom. Na eni strani skalnat gozd, na drugi strani gladko pokošen travnik. Ustavili smo se tudi na Prižnici, razgledni točki na skalnatem robu visoko nad strugo Idrijce. Steza nas je popeljala še čez apnenčast škrapljast svet, ki je tak, kot da bi se znašli nekje na Krasu. Tudi vegetacija je kraška, še posebej izstopajo jesenčki, ki v začetku junija množično cvetijo med škrapljami. Potem se je steza spustila v strm bukov gozd in kmalu smo bili na poti nad Idrijco, po kateri smo hodili zjutraj. Da ne bi ponavljali poti, smo prečkali Idrijco po drugem cigavem mostu, kot pravijo domačini visečim mostovom in kmalu smo bili spet pri Divjem jezeru in pri naših jeklenih konjičkih.

Besedilo: Sonja Zalar Bizjak        

Fotografij ni, ker ni bilo nikogar z digitalnim fotoaparatom.

15.10.2009
Pohod po Steklasovi pohodni poti
Turistično društvo Šentrupert  je 10.10.2009 organiziralo 10. tradicionalni pohod po Steklasovi  pohodni poti in 20 planincev PD Vrhnika se nas je ob 7. uri  zjutraj zbralo pred hotelom Mantova. Pričakala nas je prijazna voznica avtobusa po imenu  Hermina, ki so jo nekateri izmed nas že poznali.
Naše  želje  po hoji  po obronkih Šentruperta in dobre volje ni skazilo niti temno nebo prepredeno z gostimi oblaki, ki so obetali deževen dan  kot so ga že prej napovedovali vremenski strokovnjaki. Vožnja je zaradi klepeta med udeleženci zelo hitro minila in kmalu smo se izkrcali iz avtobusa v Šentrupertu na trgu pred cerkvijo sv. Ruperta. Po plačilu prijavnine, ki je poleg brošure, v kateri je podrobno opisana pohodna pot, vključevala tudi načrt poti s prostori za žige, ki jih je bilo potrebno pridobiti na kontrolnih točkah. Prav izpolnitev vseh teh pa je pogoj za pridobitev spominskega darila. Pred pohodom je bil pripravljen kulturni program s pozdravnim nagovorom predstavnikov občine, turističnega društva in planinskega društva, igranjem pihalnega orkestra in nastopom okteta Lipa, ki je res čudovito odpel planinsko himno »Triglav moj dom«.
Pohod se je pričel ob spremljavi koračnice pihalnega orkestra. Krožna pot, ki jo ureja planinsko društvo Polet je dobila ime po domačinu, zgodovinarju – profesorju Ivanu Steklasi (1846-1920). V svojem delu  je opisal zgodovino župnije Šent Rupert in njene naravne lepote . Pot nas je vodila mimo polj, Križevega pota s kapelo žalostne Matere božje, gradu Škrljevo. Na Veseli Gori smo si ogledali lepo baročno cerkev sv. Frančiška Ksaverija  in grad Barbovo graščino, kjer smo dobili prvi žig. Pot se je nadaljevala skozi vasico Ravnik, zaselek Ostrež, po vzponu pridemo na vinorodno gorico Apnenik. Po poti se spustimo do Koromandije, nato znova vzpon na Okrog  mimo izletniške kmetije do gotske cerkvice sv. Barbare (523 m). Njena notranjost je mnogo skromnejša od prvotno ogledane baročne cerkve. Z Okroga se spustimo do vinorodnega okoliša Zadraga, nato v dolino Bistrice, kjer je izletniška kmetija Možina. Po vzponu po gozdnem pobočju Hom pridemo do najvišje točke pohodne poti Nebes (602 m).
Prav tu v Nebesih smo se okrepčali s toplim obrokom in bili na   proslavi s številnimi nagovori, nastopom moškega pevskega zbora vinogradnikov in godbe. Ob zvokih ansambla so se tisti, ki so jih najbolj zasrbele pete  tudi zavrteli. Posebna dobrodošlica je bila v nagovoru župana Občine Šentrupert, Ruperta Goleta, izrečena prav članom Planinskega društva Vrhnika, kar je potrebno upoštevati tudi kot povabilo k sodelovanju, saj se je Planinsko društvo Polet iz Šentruperta odločilo, da na jasi na Površnici, sosednjemu hribu Nebes, zgradi podoben razgledni stolp, kot ga imamo na Planini nad Vrhniko. Njihova želja je, da bi bil le kakšen meter višji od našega. Tudi naš predsednik Planinskega društva Vrhnika, Roman Novak, je ob tej priliki planinskim prijateljem izrazil kar nekaj spodbudnih besed za izgradnjo razglednega stolpa in nagovoril morebitne donatorje, saj kot iz izkušenj dobro ve, bodo potrebna precejšnja sredstva, preden se bo mogoče veseliti  nove pridobitve za turizem tega kraja. Pohodniki so si idejno zasnovo stolpa lahko ogledali na sliki poleg kontrolne točke na kraju proslave.
Poleg kulturnega programa pa je bilo tudi naše druženje prav prijetno.Tu v Nebesih nas je izza oblakov razveselilo sonce, ki ga zjutraj nismo pričakovali. Prijetno razpoloženi smo se spustili v dolino in se ustavili v vinski kleti Brcar, kjer so nas lastniki prisrčno sprejeli in smo skupaj z njimi kar lepo uglašeni tudi zapeli. Pot smo nadaljevali po cesti med vinogradi ter pred zidanico pri Deželanu pridobili še predzadnji žig. Zadnji žig kontrolne točke pa smo pridobili na koncu poti v Šentrupertu in poleg tega tudi spominsko medaljo za udeležbo na 10. jubilejnem pohodu.
Pohod v prijetni družbi, v prelepi naravi, med vinogradi, v gozdu, odetem že v jesenske barve, je zelo hitro minil. Tudi vreme nam je bilo naklonjeno, saj je Vrhniko, kamor smo se prijetno utrujeni vračali, čez dan kar dobro močil dež. Med vožnjo proti domu smo ugotavljali, da nas je voznica Hermina varno in udobno vozila in je lahko za vzor marsikateremu moškemu vozniku avtobusa. Zahvala gre organizatorju pohoda Milanu Jermanu, s priporočilom za naslednje leto.
Tekst: Jana Fabjan           Foto (kmalu): Miro Malneršič
21.09.2009
Vrhniški planinci na Ojstrici
Ojstrica (2350 m), ki prepadno pada v Robanov kot in Logarsko dolino, je dobila ime po svoji ostri obliki, ki je najbolj vidna iz Robanovega kota. Ojstrica je najvišji vrh v Kamniško-Savinjskih Alpah vzhodno od Kamniškega sedla. Nanjo pripeljejo tri označene poti in je v poletni sezoni zelo obiskana.
Kot običajno smo se zbrali v soboto že ob 5.00  na starem mestu pred hotelom Mantova in se odpeljali mimo Kamnika do prelaza Kranjski Rak ter se nato spustili v dolino Podvolovjek in se nato pripeljali na parkirišče pod planino Podvežak (1500 m), kjer se je pričel naš pohod.
V ne preveč hladnem jutru smo jo mahnili po smrekovemu gozdu na planino Podvežak (1564 m) in naprej proti Molički planini (1775 m). Višje kot smo se vzpenjali, bolj je smrekov gozd prehajal v macesnovega, še višje pa so izginili še ti in pokrajina se spremeni v pašnike porasle z borovim ruševjem in srečavali smo živino, ki se je spuščala v dolino. Počasi je sonce začelo predirati kopreno meglene zavese, ko se nam je v daljavi prikazala Ojstrica v vsej svoji lepoti. Lepa pot nas je pripeljala do stare Kocbekove koče in kapelice na Molički planini, kjer smo si na toplem jutranjem soncu vzeli čas za malico in počitek v prelepi naravi.
Iz Moličke planine smo pot nadaljevali po jugozahodnem grebenu na Malo Ojstrico (2013 m), kjer stoji miniatura Aljaževega stolpa kot skrinjica za vpisno knjigo, izdelek našega Lojzeta Bradeška.
Jugozahodno pobočje Ojstrice, ki se spušča proti Korošici, je bilo prijetno za hojo saj je poraslo z travo in tudi pot ni preveč zahtevna. Počasi smo prišli do strmega skalnega predela pod vrhom, kjer smo si nadeli čelade in se začeli pazljivo vzpenjati po plezalnem delu poti. Ta del poti nam ni delal preveč težav, le malo strahu je bilo
ob pogledu v Logarsko dolino saj je severna stena Ojstrice ena najbolj mogočnih v tem delu Alp.
Na  vrhu smo imeli sicer malo megleno vendar se nam je odprl pogled proti Okrešlju, slapu Rinka ter Logarski dolini.
Po počitku in razgledovanju smo se previdno spustili do Kocbekovega doma na Korošici (1808 m) na zasluženo enolončnico, daljši počitek in hladno pijačo.
Okrepčani in spočiti smo se odpravili proti planini Vodotočnik, (1700 m), kjer  leži prelepo jezerce, ki ima obliko srca in služi poleti za napajanje živine.
Od tu naprej smo se morali povzpeti  na prelaz pod Tolstim vrhom in naprej nas je
čakal še spust mimo Inkretovega studenca nazaj na planino Podvežak.
Za nami je bil prijeten topel pozno poletni dan, prijeten za hojo in uživanje na soncu
v lepi gorski naravi. Vse, ki bi želeli doživeti lepote gorske narave vabimo, da nam se pridružite. Utrinke z našega in ostalih pohodov pa si lahko ogledate na spletni strani Planinskega društva Vrhnika v Foto galeriji.
Na Vrhniki, 21. septembra 2009      Tekst in
foto: Simon Zalar
25.08.2009
Planinski pohod po poteh 1. svetovne vojne
Kljub slabi vremenski napovedi se nas je v soboto ob petih zjutraj zbralo 10 navdušenih planincev, željnih pohoda v gore nad Posočjem, kjer je potekala 1. svetovna vojna. Naše veselje ob snidenju pred odhodom je skalilo bliskanje na nebu, ki nas je opozarjalo na to, da se narava z vremenom ne ozira na plan planinskih pohodov. Za pohod trdno odločeni, smo se v dveh osebnih avtomobilih odpeljali proti Idriji, kjer smo bili  deležni že prvih dežnih kapelj. Naš vodnik Boštjan je skupaj z Romanom že iskal rezervno – krajšo različico pohoda v dežju, saj smo bili za ogled rudnika živega srebra  še veliko prezgodnji. Po popiti kavi in čaju kar verjeti nismo mogli, da je prenehalo deževati, saj je jutranja vremenska napoved obetala deževen dan. Skupna odločitev, da Hleviška planina ne more nadomestiti planirane poti, se je kasneje izkazala kot pravilna.
Po prevoženi poti skozi Tolmin in Drežnico smo vozila zapustili v Drežniških Ravnah, kjer so se v taboru ravno prebujali prvi planinci. Z veliko vnemo smo se odpravili po vijugastih poteh, večinoma vojaških, po katerih so mule v prvi svetovni vojni tovorile municijo in vlekle topove. Vasi Drežnica, Drežniške Ravne, Magozd in pogorje pod Krnom,  Krnčico, Krasjim vrhom bi lahko bile prispodobe Gregorčičevega planinskega raja, v katerem smo resnično uživali tudi mi. Med hojo smo občudovali krave in ovce na paši, čudovite planinske cvetlice in pogorje Kanina v daljavi. Še posebej smo se veselili jutranjih sončnih žarkov, po nočni nevihti s sodro, ki se je še zadrževala med skalami. Prvi postanek za malico smo imeli v  Vratih, na višini 1938 m. Pot smo nadaljevali proti vrhu Krnčice visoke 2142 m. Iz skalnih razpok so nas pozdravljali veliki šopi modrih Zoisovih zvončnic s svojimi obiskovalci - polži s hiškami. Kakor po drugih soških vojskovališčih tudi ob tej poti vidiš zarjavelo železo, ostanke kritine in zapuščene položaje. Kakor duhovi iz skalovja zijajo rovi in kaverne. Veliko je vojaških poti, ki nikamor  več ne peljejo. Tudi v naših pogovorih se nismo mogli izogniti spominom na strahote in številne žrtve prve svetovne vojne. Med potjo smo imeli lep razgled po Posočju,  proti  vrhu Matajurja in Kobariškega stola . Z vrha Krnčice se nam je odprl pogled v prekrasne vršace Julijskih Alp. V dolini je bila dobro vidna koča pri Krnskem jezeru.    
Vračali smo se po slemenu pogorja in se nato spustili v dolino proti planini Zaprikraj, kjer so nas z velikimi zvonci pozdravile krave, ki so uživale v planinski paši. Za domov smo nakupili sira in poklepetali s prijaznimi prebivalci planine. Družbo nam je delala mlada psička Kara, ki se kar ni mogla posloviti od nas. Med hojo proti Drežniškim Ravnam smo vse pogosteje pogledovali nazaj proti vrhu Krna in Krnčice, ki sta bila zakrita s kapo temnih oblakov.
Polni lepih vtisov z gora in prijetnega druženja , smo se po isti poti odpeljali proti domu.
Prepričana sem, da se  bomo, z odličnimi vodniki kot so Boštjan, Roman in Jože, planinci v gore še radi podajali.
Besedilo: Jana Fabjan  
Foto: Roman Novak
06.07.2009
Planinci Planinskega društva Vrhnike na Stenarju

Mogočni gori na koncu doline Vrat so dale ime stene, edino položnejše pobočje je tisto proti Kriškim podom. Če je Triglav kralj, je Stenar princ. Tine Mihelič je  napisal, da je Stenar »nekakšna tragična figura med našimi gorskimi velikani, saj mu je usojeno mesto v senci naše najmogočnejše gore, saj je pogled z Stenarja na Triglav zares prelep«.

Vzpon na Stenar (2501 m) smo pričeli pri Aljaževem domu v Vratih (1015 m), od koder smo krenili proti zgornjemu koncu doline. Po dobrih petnajstih minutah hoje smo prišli do razpotja, kjer smo zapustili  široko pot proti vznožju Triglava in zavili desno navkreber. Z listjem in drobirjem prekrita steza vijuga  med gostim bukovjem, ki je v zgornjem delu podrto zaradi letošnje obilice snega in plazov. Ko smo prisopihali iz gozda se pred nami na levi odpre mogočna severna Triglavska stena, nad nami pa se razgrnejo zelene planinske trate porasle z planinskim cvetjem in stene Bovškega Gamsovca in Stenarja, ki vse tesneje oklepajo grapo Sovatne. Naposled pridemo do skalnatega praga, čez katerega se brez večjih težav povzpnemo  in nadaljujemo po gruščnatem jeziku, kjer se zgoraj izteče v strm žleb. V žlebu smo naleteli na precej  snega, ki pa nam ni delal prevelikih težav pri vzponu. Za robom se odpre kotanjast svet z meliščem in skalnimi policami na katerih so poležavali mogočni kozorogi, ki se niso dali motiti ob naši navzočnosti višje pa se povzpnemo na razgibano planoto, od koder že vidimo vršni del Stenarja. Tukaj smo se razdelili v dve skupini, šesterica, ki smo imeli s seboj zimsko opremo smo jo mahnili proti vrhu Stenarja ostali pa proti Pogačnikovemu domu na Kriških podih (2062 m).

Krenili smo po snežiščih proti Stenarskim vratcem in nato preko strmega snežišča, proti vrhu  Stenarja, kjer  se je odpiral lep razgled na okoliške vrhove, levo od Kredarice vidimo Begunjski vrh in Cmir ter zadaj Rjavino. Globoko pod nami so Vrata, obzorje na severovzhodu zapirajo Karavanke z Kepo. Na severu se dviga mogočna Škrlatica, pred njo  Dolkova špica, na zahodu nam razgled zastira bližnji Razor, na jugozahodu  vidimo Bovški Gamsovec in Veliki Pihavec spodaj  Pogačnikov dom in med strma pobočja ukleščeno Trento.

Po uživanju in prekrasnem razgledu se spustimo po snežiščih proti Kriškim podom, in bežimo dežnim kapljam, ki vse močneje naletavajo in se pridružimo ostali skupini,ki nas je počakala na Pogačnikovemu domu.

Sonce je spet razprlo oblake in mi smo jo mahnili po mulatjeri proti dolini Trente.

Med potjo smo imeli tudi reševalno akcijo češkega planinca, kateremu je spodrsnilo in je omahnil kakih petnajst metrov globoko čez skalni previs. Brez naše pomoči ne bi mogel zlesti iz grape v katero je padel, zato je Edijeva vrv in naša prva pomoč prišla še kako prav. Ko smo ga privlekli na pot je imel kar hudo poškodbo glave noge in rok, ter polno odrgnin, katere smo mu oskrbeli nato pa smo mu pomagali v dolino, kjer smo ga predali gorskim reševalcem.

Prijetno ohlajen avtobus in simpatična voznica Mateja sta nas popeljala čez Vršič do Erjavčeve koče na zasluženo kosilo in nato proti domu.

Na Vrhniki 4. julija 2009        Tekst in foto: Simon Zalar

08.06.2009
Oktet Raskovec na Okrešlju

"10. junija 1997 se je med vsakoletnim usposabljanjem gorskih reševalcev na Okrešlju zgodila nesreča, pri kateri je umrlo 5 izkušenih gorskih reševalcev, od tega tudi en zdravnik reševalec. »Hvala jim, ker tvegajo svoja življenja za nas in druge planince!«, je povedal vojaški vikar Jože Plut v imenu vseh zbranih na tokratni komemoraciji. Letos je bil organizator ljubljanski odsek GRS, ki je povabil tudi nas - Oktet Raskovec. Oktetovci se vam prav lepo zahvaljujemo za »nobel« kape, ki so prišle v vetru (30-70 km/h) z nekaj kapljicami dežja, zelo prav. Pošiljam vam nekaj slikc, če pa bomo prejeli še kakšno na kateri bomo vsi, jo bomo verjetno objavili v Našem časopisu.

Lep pozdrav, Mitja Kavčič"

mi pa dodajamo njihove in še nekaj drugih fotografij ter članek o tem dogodku, kar najdete v Foto galeriji in na spletu.

23.05.2009
Šentrupertčani na našem razglednem stolpu

Kar šest-članska delegacija iz Šentruperta na Dolenjskem nam je vrnila obisk iz začetka februarja 2009. Namen obiska je bil še trdneje sprejeti odločitev o izgradnji novega razglednega stolpa nad čudovito dolenjsko pokrajino, kjer je lepo vgnezdena Občina Šentrupert. Stolp bodo postavili, kje drugje, kot v Nebesih, da prav ste prebrali, v Nebesih, saj je pogled z vrha res nebeški.

Vrhniški planinci jim ves čas stojimo ob strani, jim pomagamo z našimi izkušnjami tako glede zbiranja sredstev, kakor tudi načrtovanja, urejanja dokumentacije in izgradnje. Dogovorili smo se, da ostanemo njihovi "zunanji svetovalci" do izgradnje njihovega stolpa.

Kakor je leta 2005 dal težo zamisli naš župan, dr. Marjan Rihar, tako stoji ob strani planincem iz Šentruperta njihov župan, Rupert Gole, univ. dipl.inž. arhitekt in prav je tako.

Srečno vam želimo na začrtani poti izgradnje stolpa, dragi prijatelji iz Šentruperta, pa čeprav bo vaš meter višji, ampak tudi mi ne bomo spali.

Miro Malneršič je pridno beležil dogodke srečanja, ki jih predstavljamo v Foto galeriji.

14.04.2009
Planinci PD Vrhnika v Prekmurju in Prlekiji

Prekmurje in Prlekija kamor planinci ne zaidejo  pogosto sta bila cilj tokratnega izleta vrhniških planincev.

Sončno  soboto smo se pod vodstvom vodnika Borisa opravili proti Prekmurju, kjer smo obiskali kraje  na Goričkem, ki so znani po nekaterih turističnih posebnostih.

Najprej smo se ustavili na Dobrovniku, kjer je znani tropski vrt. Danosti prekmurske narave smo si obogatili s koščkom barvite tropske divjine – vrtom tropskih rastlin - v njem ponujajo poleg orhidej na ogled še številne zanimive tropske in subtropske rastline iz celega sveta.

Poleg ogleda okrasnih tropskih rastlin smo imeli možnost, da v naravnem okolju spoznamo tudi uporabne tropske rastline, s katerimi se vsakodnevno srečujemo a jih ne poznamo. Od blizu smo si  lahko ogledali kako rastejo vanilija, bombaž, kava, poper, papaja, avokado in številne druge rastline.

Naša naslednja točka je bilo Bukovniško jezero, kjer so v okolici jezera  radiostezisti in bioenergetiki odkrili številne zdravilne točke blagodejnega zemeljskega sevanja, ki privabljajo veliko število obiskovalcev. V bližini jezera je kapela Sv. Vida, ob kateri je izvir Vidov izvir z zdravilno vodo. Tu smo si vsak po svoje nabirali energijo na energetskih točkah, na koncu pa smo se okrepčali z vodo iz Vidovega izvira.

Nato smo se peljali do bližnje Bogojine, kjer smo si ogledali znano cerkev posvečeno vnebohodu gospodovem, ki je bila sezidana v letih 1925-1927 po načrtih najpomembnejšega slovenskega arhitekta Jožefa Plečnika.

Odpeljali smo se še do ene znamenitosti na Goričkem in sicer Sela, kje leži kapela romanska  rotunda iz prve polovice 13. stoletja, ki naj bi zgradili templarji.

Po ogledu smo odšli na zasluženo kosilo na turistično kmetijo Flisar v Zgornjih Moravcih, kjer so nas pogostili z odličnim bogračem in gibanico, ter domačim vinom.

Po obilnem bograču smo jo peš mahnili do Moravskih toplic, da se nam je dobra hrana malo polegla.

V Moravskih toplicah smo se vkrcali v avtobus in se odpeljali do Veržeja, kjer smo se ustavili pri Babičevem mlinu. Ogledali smo si mlin in okolico z deročo Muro nato pa še kupili moko za domov. Za zanimivost naj omenim, da se je gospod Babič učil za mlinarja na Vrhniki.

Zadnji cilj, kjer smo se ustavili, je bila Prlekija z znanim Jeruzalemom in cerkvijo Žalostne Matere božje.

Na zadnjem gričevju, preden se gorice spustijo v panonsko nižino ob Muri, leže najlepši kraji Štajerske in Slovenije, Franc Ksaver Meško, doma od bližnjega Svetega Tomaža, je zapisal o tej pokrajini, da je  dežela, čudovita kakor iz sanj. Ogledali smo si cerkev kjer naj bo križarji postavili na najvišjem vrhu teh goric (341 m) prvo svetišče, pravijo, da je bil to stolp  in vanj prinesli podobo Žalostne Matere božje prav iz Jeruzalema v Ormož in po njej naredili kopijo za Jeruzalem, od tod tudi ime kraja.

Ob cerkvi stoji dvorec in vinoteka, kjer smo uživali ob pogledu na vinske gorice in  poizkušali vrhunska vina okoliških vinarjev.

Za konec naj pohvalim našega vodnika Borisa, ki nam je pričaral ta za nas oddaljeni košček prelepe domovine, kjer ni visokih hribov z prijetnim izletom in kulinaričnimi užitki.

Na Vrhniki, 14. februar 2009                                                 

Tekst in foto: Simon Zalar

17.02.2009
Planinci na pohodu Lijak – Skozno
Tokrat smo se planinci Planinskega društva Vrhnika odpravili na Primorsko proti Novi Gorici do našega izhodišča Kamp Lijak.
Lijak je nestalen močan kraški izvir istoimenskega potoka pod strmim robom trnovskega gozda. Ime je dobil po lijakasto oblikovanih strmih, mestoma prepadnih stenah. V skalnem robu nad lijakom leži naravni most (15 m dolg in 10 m visok)  s spodmolom imenovan Skozno. Od tu je lep razgled na spodnji del Vipavske doline in na Furlanijo.
Naš pohod se je začel  pod vodstvom Romana iz  Lok  pod vinogradi proti izviru Lijaka, ki pa je bil presahnjen.
Pot smo nadaljevali zanimivi pokrajini porasli z zanimivim rastlinjem in tudi zvončki so že kukali iz listja. Roman in Sonja sta nam tokrat pokazala zelo veliko zanimivih stvari od rastlinja do naravnih znamenitosti.
Ustavili smo se v zaselku Guno na kozarček domačega vina in nato nadaljevali pot mimo kaznilnice, kjer so po ljudskem izročilu, delale pokoro redovnice, ki so se tako ali drugače pregrešile. Stavbo so začeli graditi leta 1780 in jo postavili v dobrem letu, kar priča druga letnica pod streho.
Mimo vinogradov se nam je pot začela strmo vzpenjati proti robu trnovske planote do vzletišča jadralnih padalcev Lijak (581 m). Lijak je iz več razlogov eno od najbolj obiskanih vzletišč v Sloveniji. Ugodna klima Vipavske doline omogoča letenje prek celega leta, ožje območje (nekaj km) okrog vzleta pa je dokaj varno pred burjo. 
Na Lijaku smo si vzeli čas za počitek, malico in razgledovanje po bližnji in daljni okolici. Nato smo krenili do našega glavnega cilja okno Skozno (671 m), ki se nahaja na samem robu Trnovskega gozda.
Skozno, predira skalni pomol naravni most isto ime pa označuje tudi spodmol oziroma kratko jamo.Približno 15 m dolg in okoli 10 m visok naravni most je nastal hkrati s spodmolom, saj je most le podaljšek oboka nad jamo. Le-ta je dolga okoli 15m. S skalnega pomola je izreden razgled na Vipavsko dolino in Furlanijo.
Zaradi svoje strateške pomembnosti je bila v času prve svetovna vojne avstro-ogrska opazovalnica, s katere so spremljali bojišče na Krasu. Domačini vedo povedati, da je avstro-ogrski komandant na soški fronti, general Borojevič, s Skoznega opazoval goriški del bojišča.
Po uživanju v razgledu smo se po strmem pobočju odpravili proti Šmihelu do cerkvice Sv. Mihaela, kjer so nekateri pozvonili za srečo. Do vasi Šmihel nas je čakal krajši spust po idilični primorski pokrajini. V Šmihelu smo se okrepčali v gradu Ozeljan na odlični joti z klobaso in domačim vinom in  nato počasi krenili proti domu.
Na Vrhniki 14.2.2009            Tekst in
foto: Simon Zalar
10.02.2009
PD Polet, Šentrupert in razgledni stolp

Ob odprtju našega razglednega stolpa na Planini sta bila prisotna tudi predsednik in podpredsednik Planinskega društva Polet iz Šentjurja na Dolenjskem.

Že takrat sta pokazala izredno zanimanje za našo mojstrovino in nam namignila, da želijo tudi oni enkrat postaviti razgledni stolp nad Šentrupertom. Seveda smo jim obljubili, da jim kadarkoli priskočimo na pomoč s svojimi bogatimi izkušnjami.

In ta »kadarkoli« se je zgodil v soboto, 7. februarja 2009, ko nas je predsednik društva, Bojan Brezovar povabil v idilično dolenjsko občino Šentrupert. Predsednik Planinskega društva Vrhnika, Roman Novak, tajnik Miro Malneršič in podpredsednik Milan Jerman smo se odpravili na pot z veliko časovno rezervo, ki nam je prav prišla za predogled Šentruperta, oziroma njegovega osrednjega trga, središča vseh dogajanj in kovanj načrtov te čudovite naselbine. Občudovali smo gotsko cerkev sv. Ruperta, ki je nastajala v 15. stoletju (1497. leta), prijetno urejene panoramske in turistične karte, obilo ličnih smerokazov, markacij, … kar vse kaže na živahen utrip te male občine z veliko dušo.

Kmalu so nas sprejeli naši gostitelji s predsednikom planinskega društva na čelu. Poseben poudarek je temu srečanju dal župan Občine Šentrupert, univ. dipl. inž. arhitekt Rupert Gole, saj si je vzel čas, da nam je prisluhnil. Poleg njiju so nas sprejeli še Damjan Zupančič, podpredsednik PD Polet, Viktor Uhan, gorski vodnik in načelnik vodniško – izletniškega odseka ter Marko Gorenc, sodelavec župana in bodoči predsednik Turističnega društva Šentrupert.

Skupaj smo odšli v vzorno opremljene prostore planinskega društva, kjer sta nas pozdravila predsednik društva in župan in kaj kmalu smo prešli na temo našega sestanka, izgradnjo razglednega stolpa. Našo predstavitev smo začeli z 20 minutnim filmom o zgodovini gradnje stolpov na Planini s posebnim poudarkom na izgradnji zadnjega v letu 2008 in tu se je župan odločil, da bo z nami preživel kar ves dopoldan, kljub obveznostim, ki mu jih je narekovala njegova funkcija. Zavedel se je, da to ni projekt »kar tako« in da bo s svojo podporo še največ naredil, če nam prisluhne do konce.

Vsi trije predstavniki našega društva smo vsak s svojega zornega kota predstavili naše delo od ustanovnega sestanka gradbenega odbora, do dokončne izgradnje in pri tem izpostavili zbiranje finančnih sredstev, izbor izvajalcev, medijsko odzivnost, obveščanje lokalne in širše javnosti, vse do svečanega odprtja stolpa. Vprašanja s strani gostiteljev so kar deževala in na vse smo našli odgovore, za vsa nadaljnja vprašanja pa smo se dogovorili, da nanje odgovorimo ob njihovem obisku na Vrhniki, kamor smo jih povabili.

Na koncu uradnega dela razgovorov smo si izmenjali lična darila in spominke in skupaj krenili na ogled morebitne lokacije njihovega razglednega stolpa. Iz 280 metrov nadmorske višine smo se (tokrat z avtomobili, naslednjič – na Steklasovi poti, pa peš) odpravili na 602 metra visok vrh z nebeškim imenom – Nebesa. S te najvišje točke Steklasove poti je bil že v oblačnem in meglenem vremenu nebeški pogled na prelestno mehko okoliško hribovje, Mirensko dolino, vinograde, zidanice, zaselke in še marsikaj bi lahko našteli. Res pogledi za bogove, kakšno šele je v lepem, jasnem, sončnem vremenu.

Naši razgovori in ogled ter modrovanja so nas prijetno zlakotnili in podali smo se v dolino in našo začetno, skupno in uspešno pot svečano zalili z domačim cvičkom ob postrvji spremljavi.

Hvala vam gostitelji, težko se vam bomo oddolžili za vašo znano dolenjsko gostoljubnost, a potrudili se bomo in skupaj bomo postavljali tudi razgledni stolp nad Šentrupertom.

Za fotoaparatom se je trudil: Miro Malneršič 

Kako smo opravili v nebeški dolini si oglejte v Foto galeriji.

01.02.2009
Vrhniški planinci iz Mengša na Rašico

Na tokratni pohod smo se planinci Planinskega društva Vrhnika odpravili na mengeški konec na malo nižje ležeče hribe, ki se nahajajo med Mengšem in Trzinom.

To je bil lažji pohod zaradi zimskih razmer in za nabiranje kondicije za poletno sezono.

V sobotnem jutru smo naš pohod začeli z vodnico Sonjo iz Mengša  po pobočju Gobavice proti Mengeški koči, kjer  je lepo speljana trim steza in gozdna učna pot, z nje pa je lep razgled na vse strani Mengša. Njen začetek in konec je pri Oranžeriji v Mengšu.

Od Mengeške koče smo nadaljevali po grebenski poti po mešanem gozdu, kjer prevladujeta bukev in smreka proti Rašici. Med potjo smo se ustavljali in si ogledovali pokrajino, ter poslušali zanimivosti o pokrajini, o kateri nam je predavala Sonja, ki je po izobrazbi biologinja.

Po približno tri urni hoji smo prispeli do vrha Rašice (641 m), kjer stoji 25 m visok kovinski stolp in Planinski dom Rašiške čete, ki ga upravlja Planinsko društvo Rašica.

Nekateri smo se povzpeli na stolp in obenem modrovali, da ni tako prijeten kot naš na Planini saj je kovinski in nima tiste topline kot les. Iz stolpa je lep razgled na bližnjo in daljno okolico, vendar mi nismo imeli sreče z razgledom zaradi oblačnega vremena.

Po obveznem skupinskem fotografiranju smo se ustavili v koči za daljši počitek, za malico in tople napitke.

Počasi smo jo mahnili naprej proti zaselku Dobeno, kjer nas je čakalo bolj prijetno opravilo in sicer zelo dobra obara in ajdovi žganci na turistični kmetiji pri Blažu.

Po dobri hrani in ob prijetnem klepetu smo se počasi odpravili v dolino do gradu Jable, kjer nas je čakal avtobus, ki nas je, kar malo prezgodaj, pripeljal domov.

Za nami je bil še en prijeten pohod v  naravi in nižje ležečih hribih, gibanje in druženje  sta nam dala novo veselje po snidenju na naslednjem pohodu.

Na Vrhniki, 1.2.2009             Tekst in foto: Simon Zalar

11.01.2009
Planinci PD Vrhnika na Sv. Ani in Grmadi

Prvi pohod v letu 2009 smo planinci Planinskega društva Vrhnika opravili na Sveto Ano (920 m) nad Ribnico in naprej na Grmado (887 m).

Ribniška pešpot vodi iz Ribnice na Sveto Ano mimo mogočnih sten , skozi gozdove Male gore  in poljanskih senožeti  do Grmade.

V zelo hladnem sobotnem jutru smo se odpeljali do Ribnice, kjer se je začel naš pohod. Ribnica nas je pričakala z še nižjo temperaturo saj je termometer kazal minus 15 stopinj Celzija. Kar hitro smo jo mahnili naprej, da smo se z hojo ogreli in lažje prenašali nizko temperaturo, ki jo kar nismo več vajeni.

Pot nas je peljala mimo lokalne Francetove jame, ki pa je sedaj zaprta za obiskovalce.

Naprej se je začela pot strmo vzpenjati in tudi sončni žarki so nas prijetno ogreli,tako, da smo odložili topla oblačila. Na vrhu našega prvega cilja nas je pričakala cerkev Svete Ane in pogled z meglicami ovito Ribniško dolino in naprej do Snežnika.

Pri koči na vrhu smo se okrepčali s čajem  in malico nato pa smo jo mahnili do sten Svete Ane, ki se vzpenjajo na drugi strani nad Strugami.

Dobro markirana pot nas je vodila po gozdu in gozdnih poteh Male gore do poljanskih senožeti, kjer se raztezajo  pašniki.

Naš zadnji cilj je bil Grmada, ki je ena izmed enaindvajsetih Grmad v Sloveniji, a ena bolj poznanih in obiskanih. Leži na zahodni strani ribniške Male gore in se dviga 887 metrov visoko.

V koči, katero upravlja turistično društvo Velike Poljane so nam pripravili okusno joto za posladek pa buhtelj, katerega naše punce niso mogle prehvaliti.

Dobra hrana in počitek sta nam dala novih moči za spust v dolino po zasneženih pašnikih, kjer smo si dali duška z tekom po puhastem snegu.

Za seboj smo pustili še vasico Velike Poljane, ki se je s svojo cerkvijo lesketala v večernem soncu do Ortneka, kjer nas je pričakal avtobus.

Na Vrhniki 11.01.2009                               Tekst in foto: Simon Zalar

   
   
Untitled Document
 
  Sončki na Šavrinskem gričevju
S PD v Korita in Županji vrh...
Barjani na Kranjski rebri
Pitna voda iz zraka? Kje? Na ...
Zimzeleni na vetrovni Učki
Sončki na Vajnežu (Belšči...
Mladinski odsek vabi na pohod...
Zimzeleni na gori vulkanskega...

Vse novice
  Pzs.si
Grzs.si
Gore-ljudje.net
Vrhnika.si
Stara Vrhnika.si
Barje.net
Zavod Ivana Cankarja
Zaplana.net
Planinec.si
Hribi.net
  Vreme ARSO
Vreme Vrhnika
Vreme Slovenija
 
  Stolpi na Planini nad Vrhniko skozi čas z gradnjo zadnjega v letu 2008