Untitled Document
Untitled Document
© 2006 Planinsko društvo Vrhnika. |Izdelava: Mesec.org & PD Vrhnika
Untitled Document
Untitled Document
 
 
  - Veseli triglavci
  - Lintverni
  - Triglavke
  - Vaščani
  - Povžarji
  - Zimzelenčki
  - Cekinčki
  - Sončki
  - Barjani
 


     Zgodovina
     Izleti
     Foto galerija
     Aktualno
 
 
 
16.02.2018
Cekinčki na Štefanjo goro in zaključek sezone 2017

V letnem programu pohodov je bila zapisana sobota 16. 12.  2017, za zadnji letni pohod in slovo od sezone, a je ponovno narava vzela igro v svoje roke ter nas, z napovedjo slabega vremena, prisilila, da smo pohod prestavili na nedeljo 17. 12. 2017.

V zgodnjem, meglenem, nedeljskem jutru, se nas je 29 zbralo pred nekdanjim samostanom in cerkvijo Marijinega oznanjenja, o katerih na bližnjih, lično izdelanih tablah, piše:« Gerloch iz Kamnika je s sorodniki na posesti svojih prednikov, velesovskih vitezov, ustanovil prvi ženski samostan na Slovenskem. Iz samostana Zigelhofen pri Dunaju so povabili prve sestre, jim postavili bivališče in kapelo ter jim podarili precej posesti, da bi se lahko preživljale. Oglejski patriarh Bertold Andeški je 11. 12. 1238 že delujoč samostan potrdil. V naslednjih desetletjih so dokončali samostanska poslopja in zgradili cerkev. Sprva skromna ustanova se je z dotami plemiških novink okrepila tako, da je bila najbogatejši ženski samostan na Kranjskem. 1471 leta so ga ob vpadu opustošili Turki, vendar je bil kmalu obnovljen, saj oglejski odposlanec Santonino že leta 1486 poroča o normalno delujočem dominikanskem samostanu. 1504 leta so bele nune ustanovile interno šolo, ki je bila prvi zavod za vzgojo deklet na Slovenskem. Prvotni kompleks so dopolnjevali z novimi stavbami, a je bilo potrebno, zaradi mokrotnega terena opravljati stalna popravila, zato je bila 1732 začeta gradnja novega samostana. Novo cerkev Marijinega oznanjenja arhitekta Zullianija so začeli graditi 1766 in dokončali 1771. Pomembna v njej je prvotna oprema s Kremserschmidtovimi slikami in najstarejšim Marijinim kipom na Slovenskem, milostno Velesovsko Marijo, na kateri je temeljila najpomembnejša gorenjska božja pot med 13. in 19. stoletjem. Leta 1782 je cesar Jožef II. samostan razpustil in po odhodu nun je le-ta nudil streho okrajni gosposki, francoskim vojnim ujetnikom, šoli in še komu.

Milan nam je pred cerkvijo podal še nekaj zgodovinskih podatkov o bližnjem gradu Kamen ( Frauenstein), katerega zgodovina je povezana s samostanom. Na tabli najdemo naslednji zapis :«Velesovski vitezi so si najverjetneje v prvi polovici 13. stoletja, na razglednem mestu postavili nov dvor. Imel je obliko troetažnega stolpa s pravokotnim tlorisom. Valvasor piše, da so zadnjega  iz rodbine tukajšnjih vitezov 1473 leta zajeli Turki. V ujetništvu je umrl in dvor je prešel v last nun, ki so ga nemudoma utrdile, saj oglejski odposlanec že leta 1486 piše, da ima prednica v bližini samostana, na griču, nov grad. Prvotni stolp je takrat dobil obzidje, štiri vogalne stolpe, obrambni jarek in kapelo. Cesar Ferdinand je utrdbi 1533 podelil vse pravice in svoboščine, kakršne so uživali gradovi na Kranjskem, podelil pa mu je tudi ime Frauenstein (Gospejin kamen). Nune so v gradu hranile samostanske dragocenosti, kljub klavzuri pa so tja smele hoditi tudi na sprehode. Med drugim je opravljal tudi funkcijo tabora za zaščito okoliškega prebivalstva pred Turki. Leta 1732, ko so začeli zidati nov samostan, so uporabili tudi kamenje z grajske razvaline, ki jo danes prekrivata gozdna podrast in drevje.

Opremljeni z nekaj zgodovinskimi podatki smo se odpravili na pot, ki je bila določena krožno – mimo »štirne« gor in mimo »klopc« dol. V slabe pol ure se je naša četica povzpela, po sicer kopni a vseeno spolzki gozdni poti do zvona želja. Vsi smo se zvrstili pod njim in z močnimi potegi za vrv svoje želje prenesli v zvon, ki jih je ponesel v neskončnost. Ali so se želje izpolnile ali ne, bo vedel samo vsak zase. Še nekaj vzpona in že smo stali pred »štirno«, izvirom vode ob poti, za katerega smo poskušali ugotoviti, čemu je služil v preteklosti, a nismo mogli oblikovati enotnega mnenja, zato smo se napotili dalje. Med hojo se je nebo nad nami razjasnilo in ob prihodu na cilj, do cerkve  Sv. Štefana na Štefanji gori, nas je že grelo sonce. O cerkvi izpred obzidja katere je lep razgled na Kamniško Savinjske gore, predvsem pa na bližnji Krvavec, velja povedati, da je bila zgrajena 1805 leta. Okrog nje so vidni ostanki prazgodovinske in poznoantične naselbine, kraj pa se, kot Gora sv. Štefana, omenja že leta 1132. Izročilo pravi, da je bil na hribu pašnik, na katerem so se pasli konji. Nekega dne so prebivalci opazili na skalni groblji podobo Sv. Štefana, okrog katere so klečali konji. Zaradi tega dogodka so se domačini odločili, da zgradijo cerkev, v kateri  bo pospravljena podoba. Prvotna cerkev naj bi bila lesena in leta 1346 omenjena kot kapela, leta 1650 popravljena in 1654 posvečena z velikim oltarjem vred. 1804 je cerkev po udaru strele pogorela, nakar so se domačini odločili, da bodo popravili staro, kljub temu, da je župnik vztrajal, da novo pozidajo na drugem mestu. Ob prenovi je cerkev dobila nov glavni oltar, na katerem je starejši le Križani, stranska oltarja, posvečena sv. Florjanu in sv. Jedert je 1847 izdelal Aleš Janežič, kipa njunih zavetnikov pa so 1913 zamenjali z deli Jerneja Ternovca. Na bližnji tabli, ob cerkvenem obzidju smo prebrali še podatek, da so do nedavnega gospodarji, ki so imeli konje, na štefandan pred cerkvijo kupili toliko figuric konj, kolikor so imeli konj doma, jih nesli okrog oltarja in jih postavili nanj kot dar sv. Štefanu. Pred leti so šego dopolnili in sedaj se opravlja blagoslov konj. Po ogledu zunanjosti cerkve in posedanju po njenem obrambnem zidu, zaužitju malice ter skupinskem fotografiranju, smo se podali proti dolini. Spotoma smo obiskali še turistično kmetijo Pri Mežnarju, še tam dodali nekaj okrepčila in se po nekoliko bolj strmi in spolzki poti podali v dolino. Ob prihodu na izhodišče smo si ogledali še notranjost cerkve z vsemi poslikavami ter nato opravili pred cerkvijo še zadnje skupinsko fotografiranje.

Milan je nato podal usmeritev za pot do gostilne Češnar v Cerkljah, kjer nas je ob prihodu že čakala skrbno pripravljena miza. Ker velike lakote ni bilo, smo si vzeli čas in opravili še formalnosti, ki jih moramo vsako leto po zadnjem pohodu sezone. Milan je podal kratko poročilo o pohodih opravljenih v letu 2017, še bolj zanimiv pa je bil program za leto 2018. Prisotni smo ocenili, da je program sestavljen primerno letnim časom in sposobnostim pohodnikov ter je bil, ob pripombi, da v primeru vremenskih neprilik lahko pride do sprememb, tudi sprejet. Prisotni smo se Milanu v svojem imenu in imenu vseh, ki jih je Milan vodil skozi leto 2017, zahvalili ter mu izročili simbolično darilo.

Ob okusni hrani in izbrani pijači smo pozabili na čas , klepetali, se nasmejali in komaj opazili, da se je zunaj že spustil mrak in s tem prišel čas, ko se je bilo treba posloviti.

Zapisal: Miran Klavora  

Fotografije: Miran Klavora in Andrej Kolenc

 
 
 
 
Untitled Document
 
  Zbiranje predlogov za priznan...
Zimzeleni na vedno vabljivi V...
Barjani na Ovčjaku nad Branikom
Sončki na Šavrinskem gričevju
S PD v Korita in Županji vrh...
Barjani na Kranjski rebri
Pitna voda iz zraka? Kje? Na ...
Zimzeleni na vetrovni Učki

Vse novice
  Pzs.si
Grzs.si
Gore-ljudje.net
Vrhnika.si
Stara Vrhnika.si
Barje.net
Zavod Ivana Cankarja
Zaplana.net
Planinec.si
Hribi.net
  Vreme ARSO
Vreme Vrhnika
Vreme Slovenija
 
  Stolpi na Planini nad Vrhniko skozi čas z gradnjo zadnjega v letu 2008