Untitled Document
Untitled Document
© 2006 Planinsko društvo Vrhnika. |Izdelava: Mesec.org & PD Vrhnika
Untitled Document
Untitled Document
 
 
  - Veseli triglavci
  - Lintverni
  - Triglavke
  - Vaščani
  - Povžarji
  - Zimzelenčki
  - Cekinčki
  - Sončki
  - Barjani
 


     Zgodovina
     Izleti
     Foto galerija
     Aktualno
 
 
 
15.02.2018
Cekinčki in Barjani družno po Levstikovi poti

Martinova sobota, 11. november 2017, 31. popotovanje po Levstikovi poti, dan, ko smo Cekinčki in Barjani uresničili dogovor ter se pridružili 15.000 pohodnikom, ki so ta dan prehodili pot od Litije do Čateža. Pod legendarno uro na železniški postaji v Ljubljani, se nas je, ob 5.30 uri zbralo 13 Cekinčkov in 6 Barjanov. Stisk rok, medsebojno spoznavanje, delitev voznih kart, kratek pogovor o vtisih iz prejšnjih let in že smo hiteli proti peronu, na katerem je čakal vlak.

V temnem, meglenem jutru je kar prav prišlo dejstvo, da smo slabo uro vožnje preživeli v toplem in svetlem zavetju, sodobnih vagonov potniškega vlaka. Ura vožnje do Litije je prehitro minila in že smo se morali, oprtani z nahrbtniki polnimi pohodniške opreme in priboljškov, podati v vlažno, temno in dokaj hladno litijsko jutro. Prijava na startu nam je vzela samo nekaj minut, ker zjutraj ni bilo pretirane gneče, in že smo hiteli, po asfaltnih cestah, proti Šmartnemu pri Litiji. Mimo  prekrasne cerkve z opečnato fasado, ki daje kraju posebne pečat in mimo rojstne hiše dramatika Slavka Gruma, nas je pot vodila na gozdne, z listjem posute in ponekod zelo blatne gozdne poti, po katerih smo koračili v smeri Jelše, Liberge in dalje do, približno 22 kilometrov oddaljenega cilja poti, Čateža. Spotoma se je, po dobri uri hoje, celotna kolona pohodnikov ustavila, saj je bila preko poti podrta velika bukev, preko katere smo morali eden po eden. Ker smo pohodniki iznajdljivi in v dobri telesni kondiciji, nam drevo ni predstavljalo prehude ovire in kaj kmalu smo hiteli proti Libergi, si spotoma ogledali še nekaj lokalnih znamenitosti ter si pri domu gasilcev privoščili daljši postanek za okrepčilo. Izza oblakov je pokukalo tudi sonce, a časa za daljše zadrževanje in nastavljanju ni bilo, saj je bila pred nami še polovica poti. Na križišču severne in južne trase smo se tokrat odločili za, nekoliko daljšo in zahtevnejšo, severno. Daljši postanek smo si privoščili še v Moravčah, na dvorišču Tonkine hiše, kamor je, baje, Levstik, v času, ko je služboval v bližini, pogosto zahajal, zaradi čednega, domačega dekleta.

Na koncu vasi nas je čakalo prečenje potoka, preko katerega ni brvi, zato je bilo potrebno kar nekaj spretnosti, da smo suhi prišli na drugo stran. Potem še sprehod po blatni poti do asfaltne ceste, ki nas je strmo popeljala v smeri Čateža in za konec še spust v dolino, iz katere je ostal samo še zaključni vzpon in konec poti. Čatež in kulturni program ob »razhodnji«. Takoj ob prihodu v vas, smo opravili skupinsko fotografiranje, zasedli edino prosto stojnico, pri bližnjih domačinih nakupili nekaj steklenic cvička ter preizkusili kvaliteto vina, ki je še dan prej bilo mošt. Ocena je bila, da je kvalitetno, kakor je bil kvaliteten tudi kulturni program, ki so ga pripravili domačini, s slavnostnima govornikoma Stanetom Pečkom, vsestranskim kulturnikom ter ministrom za kulturo Tonetom Peršakom. Ob poslušanju glasbe, ogledu plesnih točk in preizkušanju dobrot, ki so jih na stojnicah ponujali domačini, je čas hitro mineval in že smo sedeli v avtobusu, ki nas je odpeljal do Šentlovrenca, v katerem bi se morali vkrcati na vlak. Ob prihodu v Šentlovrenc smo ocenili, da imamo do odhoda vlaka še dovolj časa, zato smo »zasedli« vaški bife in presenetili domačinki – verjetno lastnico in njeno mamo - s tako množičnim obiskom. S pijačo ni bilo težav, saj sta je imeli na zalogi dovolj, večji problem pa se je pojavil, ko smo si zaželeli tortic, kremni rezin in kar je še podobnih dobrot. Postregli sta nam z domačimi zavihančki  (tako ime smo jim nadeli mi) in, ne boste verjeli, pospravili smo vse, do zadnjega. V sproščenem vzdušju, polnem smeha n dobre volje, smo pričakali uro, ko je bilo treba vzeti pot pod noge in se odpraviti na bližnjo železniško postajo, s katere nas je vlak varno odpeljal do Ljubljane. Na peronu še pozdrav in polni lepi vtisov smo odhiteli vsak proti svojemu domu.

Tako preprosto je, ko hodiš. Težje pa je, ko se odločiš poiskati krivce za 22 prehojenih kilometrov. Ob prebiranju literature ugotoviš, da ima največ zaslug za to 28. septembra 1831 v Dolnjih Retjah pri Velikih Laščah rojeni Fran Levstik, ki je, žal, umrl že 16. novembra 1887.

V svojem kratkem življenju je nekaj let preživel tudi v krajih, katere, v njegovo čast, pohodniki obiskujemo že mnogo let. Tik pred zasnovo potopisa Popotovanje od Litije do Čateža, ki je umeščen v bližino gradu Turn, je Levstik, na tem gradu opravljal delo domačega učitelja pri grofih Pacetih, od jeseni 1855 do septembra 1857. V tem času je doživel burno ljubezen do premožne moravške deklice, leto dni starejše in bogatejše Zidarjeve Tone. V tem času je doživel tudi flirt z grajsko guvernanto in še katerim dekletom, predvsem pa je pogosto in veliko hodil po okoliških krajih, se družil s številnimi preprostimi ljudmi ter se v teh stikih osebnostno oblikoval. V stikih z njimi in tudi z razgledanim čateškim župnikom Kobetom, pa si je vedno bolj gradil zamisli, ki jih je pozneje uporabil v delu Popotovanje od Litije do Čateža, v katerem popisuje pot, ki jo je opravil 11. novembra 1857. Delo ima dvojen pomen – je izreden primer krajše potopisne pripovedi, trezno beleži, komentira in opisuje stvarni svet. Po drugi strani pa je  delo književni program, s katerim poskuša odgovoriti, kakšno literaturo Slovenci potrebujemo. Hkrati v delu svojim sodobnikom podaja tudi nekaj predlogov o nalogah, zvrsteh ter slogu slovenskega slovstva. Predvsem je pomembno, da svetuje, naj osrednjo vlogo v romanih ima slovenski veljak, opisuje pa naj tudi življenje vaških posebnežev, rokovnjačev, desetih bratov…Igre, romani, novele, naj ne prikazujejo mestnega življenja, saj slovenščina še ni dovolj omikana za to okolje, pisatelj pa naj opisuje človeške značaje in dejanja, ne pa zunanjih podrobnosti. Programa se je deloma držal le Jurčič, ostali sodobniki pa ga niso upoštevali. Kljub temu je program ostal najizvirnejši in najpomembnejši dokument o razvojni slovenski književnosti v drugi polovici 19. stoletja, na kar kaže tudi dejstvo, da je priznani slovenski profesor Anton Slodnjak že leta 1958 vodil slaviste  iz Litije do Čateža. Med njimi je bil, kot študent,  tudi Matjaž Kmecl, ki je pozneje prevzel »nalogo » vodenja študentov in  je leta 1987 tudi uradno odprl markirano pot, ki so jo trasirali in označili domačini.

Drugi krivec, ki ga velja omeniti pa je idejni vodja in »motor« prireditve Rudi Bregar, pogovor s katerim si velja prebrati v 4 številki, novembra 2017 izdani reviji za pohodništvo ter varovanje narave in dediščine.

Zapisal: Miran Klavora

Fotografije: Miran Klavora in Andrej Verbič

 
 
 
 
Untitled Document
 
  Sestanek za planinske pohode ...
Barjani na Šentviški planoti
Vitranc Cipernik
Gluhi strežejo v planinskih ...
Star maln - Lintvern
Sončki na Zadeli in Ojstrem ...
Lintverni na Kozjaku
54. planinski tabor v Krnici

Vse novice
  Pzs.si
Grzs.si
Gore-ljudje.net
Vrhnika.si
Stara Vrhnika.si
Barje.net
Zavod Ivana Cankarja
Zaplana.net
Planinec.si
Hribi.net
  Vreme ARSO
Vreme Vrhnika
Vreme Slovenija
 
  Stolpi na Planini nad Vrhniko skozi čas z gradnjo zadnjega v letu 2008