Untitled Document
Untitled Document
© 2006 Planinsko društvo Vrhnika. |Izdelava: Mesec.org & PD Vrhnika
Untitled Document
Untitled Document
 
 
  - Veseli triglavci
  - Lintverni
  - Triglavke
  - Vašani
  - Povžarji
  - Zimzelenčki
  - Cekinčki
  - Sončki
  - Barjani
 


     Zgodovina
     Izleti
     Foto galerija
     Aktualno
 
 
 
01.08.2017
Cekinčki nad samotnim breznom

Napovedan je četrti vročinski val, verjetno vrhunec tega poletja. Mogoče se komu ob branju zapisa porodi ideja za obisk Koželjeve poti v dolini Kamniške Bistrice. V vsakem  letnem času ponuja prijetno osvežitev za telo in dušo. Pot je poimenovana po kamniškem slikarju planinske krajine in gorniku Maksu Koželju (1883-1956). Vodil je leta 1922 ustanovljeno slovensko reševalno postajo v Kamniku, bil  je tudi dolgoletni tajnik in predsednik PD Kamnik, ki je za pot skrbelo do leta 1978. Naslednjih 25 let je za pot skrbelo PD Špik, od leta 2003 je pot registrirana pri Planinski zvezi Slovenije in v ponovni oskrbi PD Kamnik. Temeljita obnova v letu 2004 je že precej odmaknjena.

Pot smo Cekinčki obiskali v zadnjem tednu aprila. Pobudnik je bil Andrej, pred našim obiskom sta z Milanom opravila ogledno turo. Reka skoraj vsako leto odnese kakšen delček poti, ki ponekod  poteka tudi  blizu vode in jo je potrebno opazovati in  s prizadevnim delom večkrat na novo speljati. Na Koželjevo pot smo se priključili  pri spodnji postaji žicnice na Veliko planino, prečkali mostiček pritoka Korošice in že smo bili ob Kamniški Bistrici in se podali proti enem od njenih treh (včasih tudi več) izvirov. Običajna pazljivost ob bistri reki nas je peljala mimo tolmunov, malih plaž z bolj ali manj velikim kamenjem.  Večje  gmote  kamnin prinešene z ledenikom v davnini  pot lepo obide, zato balvanskega plezanja nismo vadili. Planinskih  čevljev na lepo speljani poti v strnjenem gozdu pa tudi  nismo preveč obrabili. Naši spremljevalci so bili bolj ali manj glasno žuborenje (odvisno od tega  kako blizu vode smo bili),  ptičje in naše žvrgolenje. Očaral nas je zeleni leseni paviljon na manjši jasi. Na nadaljevanje poti so nas zvabili možici ob poti. Kmalu zatem  smo vstopili v čudoviti svet naravnih znamenitosti, soteski Mali in Veliki Predaselj, ki ju poglablja in si pot utira smaragdna, kristalno čista Kamniška Bistrica. Ob spomeniku neminljive sile se ni bilo težko vdajati navdušenju. Soteska predstavlja najožji del struge Kamniške Bistrice. Dolga je približno 100 m, globoka pa 30 m Veliki in 15 m Mali Predaselj. Nad strugo sta v obeh zagozdeni skali naredili naravna mostova. K slikovitosti prispeva tudi raznoliko rastlinstvo in tudi živalstvo oživi po umiku pohodnikov. Cekinčki smo obstali brez besed, ko se je Andrej postavil  nad samotno brezno, seveda ob varni ograji. Občudovali smo umetelno izdolbene stene  in korita med katerimi je voda nadaljevala svojo pot. Da se nam od višine ne bi zvrtelo smo pogledovali na vršace na koncu doline. Od lepot obeh sotesk smo si oddahnili pri Firštovi mizi ob glavni cesti. Tu je daljnega leta 1564  obedoval Karl II, nadvojvoda  štajerski, kranjski, koroški, goriški in istrijanski, ki je imel sedež v Gradcu.  Veselje do lova in neokrnjene narave je mikalo takratne in vsakokratne kasnejše oblasti. Zaklad, zakopan tu naokoli, so neuspešno iskali že rodovi pred nami, zato smo se raje namenili poiskati zaklad, slap, ki danes sliši na ime Orglice. Pa je bilo vedno tako imenovan? O tem piše g. Dušan Čop v prispevku o gorskih, terenskih (ledinskih) in vodnih imenih v Sloveniji: Smešno in neresno je, da gorsko ime ORLIČJE mnogi danes pišejo Orglice. To je v Kamniški Beli tudi ime slapa, toda tako močen slap ne more biti »orglice«. Ime so starejši domačini izgovarjali (tudi ime slapa!) »wôrglče« oz. »vrliče«, turisti in nedomačini so iz tega naredili »orglice«. Toda ime »wôrglče« je staro že več stoletij, »orglice« pa zasledimo kot ime nekega glasbila šele po letu 1890. Pravilno je torej lahko samo Orličje (ali Orliče), kakor so zapisovali vsi resnejši zemljevidi. V luknjah na severni strani enega od vrhov oz. skalovja s tem imenom so še po letu 1980 skoraj vsako leto gnezdili orli. Toliko o zanimivem besedotvorju iz prispevka gospoda Čopa.

Prečkali smo cesto za Kamniško Bistrico in kmalu zavili na izhodišče za tudi resnejše  ture (Presedlaj, Konj, Korošica). Tokrat smo po prijetni gozdni  poti zakorakali proti slapu. Spotoma opazili oznake, ki vodijo do partizanske bolnišnice Bela. Pot se počasi vzpenja ob hudourniku Kamniška Bela, ki je eden od pritokov Kamniške Bistrice. Cilj zelo primeren v poletni vročini ko lahko ob pritoku poiščete dobrodošlo ohladitev. Pot zmorejo skoraj vse starostne skupine, tudi kužki.

Pri slapu, visokem približno 40 m ki dela tolmune in pada v  korita smo imeli daljši odmor in posedli po skalovju. Vode je bilo v primerjavi s poletnimi meseci dovolj.  Ob povratku smo obiskali lepo urejen spominski park na mestu partizanske bolnišnice Bela. Opozarja na nesmiselnost vojne in težkega oskrbovanja ranjencev, ki so jih prinašali po kanjonu hudournika in čez hribe. Objekt je obsegal nadzemno barako z ambulanto in sobo za ranjence z dvajsetimi posteljami in gnezdi za obrambo. Bolnica je delovala dve leti, preberemo lahko ime zidarja,   gradbene ekipe in zdravniškega osebja. Na Mali planini je strmoglavil tudi  ameriški pilot, bil prenešen v oskrbo, vendar je žal pomnik njegove smrti v bližini bolnice. Vseskozi nas table opozarjajo na spoštljiv odnos do narave, soljudi in simbolov.

Ob povratku smo ponovno prečili glavno cesto, se vrnili do soteske  in po levem bregu Kamniške Bistrice nadaljevali pot mimo Malega izvirka, ki je  drugi stalen  izvir reke. Tu je obilica  mirne vode, mahovja, korenin in tudi podrtih dreves izoblikovala prav poseben pravljični svet, ki smo ga kar težko zapustili. Sprehodili smo se še do dvorca oziroma Lovske koče kralja Aleksandra. Načrt je izdelal Jože Plečnik leta 1932. S skromno zunanjostjo in bogatejšo notranjostjo je želel stavbo čim lepše  vključiti v naravno okolje. Od tu smo se nekateri prvič odpravili proti spominskemu parku vseh   ponesrečenih  v Kamniško – Savinjskih Alpah. V njem ima spominsko ploščo tudi naš najbolj znan alpinist Tomaž Humar. Od tu pa smo imeli le še  kratek sprehod do doma v Kamniški Bistrici in neštetim izhodiščem za planinske ture. Zaradi zaprtega doma smo  toliko več časa preživeli v neposredni bližini stalnega in glavnega kraškega izvira v obliki jezerca. Ljubko okrasitev z otočki, idealno zasaditvijo rastlinja in dreves  je tudi tu prispevala narava. Razigrani in dobre volje smo se nastavljali sončnim žarkom, ploščati kamenčki pa so se spremenili v žabice in poleteli po gladini jezerca. Po 33 km pestre poti se reka Kamniška Bistrica  izlije v Savo.

Ob neutrudnem delu vode in vse narave tudi človek čuti kako mu raste lastna volja do življenja in vsega lepega. Sprehodite se po Koželjevi poti ali pa kar tako zavijte v to prelepo dolino. Vredna je večkratnega vračanja.

Z zamikom zapisala Meta. Hvala Miranu za poslan zanimiv  prispevek  Dušana Čopa , Andreju za predlog in fotografije in za lep filmček  ter Andreju in Milanu za vodenje po čudoviti poti.

 
 
 
 
Untitled Document
 
  Nova planinska koča brez...
Novi informacijski tabli na P...
Sončki obiskali Rupnikov...
Veseli Triglavci vabijo na Ja...
Viki Grošelj v Cankarjevi kni...
Sončki nad Gračiš&#...
Zimzeleni na barjanskih razgl...
PD Jakoba Aljaža na Planini

Vse novice
  Pzs.si
Grzs.si
Gore-ljudje.net
Vrhnika.si
Stara Vrhnika.si
Barje.net
Zavod Ivana Cankarja
Zaplana.net
Planinec.si
Hribi.net
  Vreme ARSO
Vreme Vrhnika
Vreme Slovenija
 
  Stolpi na Planini nad Vrhniko skozi čas z gradnjo zadnjega v letu 2008