Untitled Document
Untitled Document
© 2006 Planinsko društvo Vrhnika. |Izdelava: Mesec.org & PD Vrhnika
Untitled Document
Untitled Document
 
 
  - Veseli triglavci
  - Lintverni
  - Triglavke
  - Vaščani
  - Povžarji
  - Zimzelenčki
  - Cekinčki
  - Sončki
  - Barjani
 


     Zgodovina
     Izleti
     Foto galerija
     Aktualno
 
 
 
28.04.2014
Še pomnite kje smo bili ...

Še pomnite kje smo bili 12. 4. 2014? Naj vas s tem zapisom spomnim na lepo preživet dan medgeneracijsko  pisanih Cekinčkov, ki smo se odzvali  Milanovemu povabilu in se povzpeli iz Krope na Vodiško planino (1118 m) ter nazaj v Kropo čez Jamnik. Tudi malce muhasto aprilsko vreme nas ni zadržalo doma in bilo je  naš zaveznik čez celotno pot, ki je služila tudi nabiranju kondicije za Triglav.

Da, prav ste prebrali medgeneracijsko pisani Cekinčki in naša najmlajša člana naj ogrejeta začetek tega zapisa:

Jure: »Na vrhu je bilo mrzlo. Bili smo na višini 1304 m. Naredili smo en krog. Hodil sem z mamo Meto in teto Ajvi. Ta pohod je bil moj prvi v tem letu. Janez je hodil spredaj. Bili smo v Kropi. Začeli smo hoditi ob 8.30. Videli smo čemaž. S seboj sem vzel pohodno knjižico. Manjkal je Miran. Z Janijem sem veliko plezal. Bil sem prvi pri koči.«

Jani: »Vodiška planina je zraven Krope. Kropa je znana po železarstvu. Najvišja točka kjer smo bili je visoka 1307 m. Hodili smo približno pet ur in 30 minut. Začeli smo pri cerkvi Lovrenc. Tam smo parkirali avte. Bilo je 25 pohodnikov. Hodil sem največ spredaj, pa tudi zadaj in na sredini. Videli smo veliko spomenikov padlim partizanom. Po vojni je v Dražgoše prišel Tito. Milan je pokazal črni teloh in čemaž. Z Milanom smo naredili krog okrog Krope. Ustavili smo se pri partizanski koči. Milan je že zjutraj sporočil za hrano. Tam je bila lipa stara 541 let, je najprej starost izračunal Samo, a se je uštel. Na lipo sem splezal dvakrat, enako kakor Jure. Z Juretom sem plezal skozi cel pohod.«

Zbrali smo se v Kropi, ki je stisnjena v ozko dolino pod obronki Jelovice. Parkirišče pri cerkvi sv. Lenarta kjer je tudi pokopališče, (pozoren  sprehajalec na njem  lahko veliko izve o trgu in njegovi nekdanji zgodovini) je bilo izhodišče tokratnega vandranja. Kljub marljivemu in požrtvovalnemu delu  planincev in markacistov  je veliko planinskih poti po domovini še neprehodnih  in  na dan  našega pohoda je bila na Vodiško planino odprta le zgledno očiščena  strma pot.

 Pred začetkom pohoda je  Edita naši prvi violini Milanu,  izročila svojo  lepo ubesedeno in uokvirjeno zahvalo, pesnitev v obliki akrostiha  in potem smo  brez oklevanja  pač  zagrizli v breg in v zavetje že zelo zelenega gozda. 

Že takoj za pokopališčem smo opazili pomnik NOB in na naši tokratni poti smo jih srečali še veliko.  Strmo pot smo premagovali različno hitro, si pomagali vsak s svojo motivacijo, tudi počivali in spet malo več govorili. Podrta drevesa, zasute grape so neme priče moči narave, ko le ta pokaže svojo uničujočo stran delovanja. Pot je bila suha,  posuta z bukovim listjem, v mokrem vremenu pa bi bila potrebna dodatna pazljivost. Pot je dobro označena, znamenje ob poti  in oznake so zlite z naravo in ob njej smo lahko opazovali tudi razno spomladansko cvetje, sem ter tja pa na senčni legi tudi zapoznele ostanke snega. Toplo  spomladansko sonce ga je počasi a vztrajno topilo. 

Jelovica je z gozdom prekrita planota, značilni so kraški pojavi (brezna, vrtače, konte), v preteklosti je bila najdišče velikih količin železove rude, ki so jo uporabljali kovači v krajih pod Jelovico (Kropa, Kamna gorica, Železniki). Pašo domačim živalim ponujajo sončne planine,  barja pa nudijo zavetje posebej prilagojenim rastlinam in živalim. Obširni smrekovi gozdovi dajejo pribežališče mnogim drugod ogroženim vrstam ptic (včasih jelovo bukovi gozdovi izkrčeni zaradi oglarstva). Za pohodnike ali kolesarje velja da se je potrebno držati markacij ali smerokazov saj je Jelovica polna brezpotij.

Ob prihodu na Vodiško  planino smo se najprej ustavili ob mogočni lipi (ki pa še ni ozelenela), je pa častitljive starosti, posajena menda leta 1473. Lipo smo zaobjeli, kar precej rok je bilo potrebnih, Jani in Jure pa sta se poskusila v plezanju. Potem pa počitek  in razvajanje brbončic z  dobrotami,  ki so jih pripravili v  Partizanskem domu, obnovljenim leta 1961 na mestu starejše planšarske koče. Vse je bilo dobro in lepo postreženo, štruklji pa nadstandardni.  Prostrana jasa pred domom je čudovita, obkrožena s smrekovim gozdom,  klopce kar vabijo k počitku,  igrala pa razigrane otroke. Obisk planine je primeren tudi za družine z mlajšimi otroki.   Izreden mir in lepa narava, primerna  za pobeg pred poletno vročino.  V domu nudijo tudi prenočišča, po krepki malici bi sicer  prišla prav,  vendar smo po skupinskem fotografiranju pot nadaljevali v breg za domom, nekaj zaplat snega nas je spomnilo na odhajajočo  zimo in ponovno spoštljivi  pomniki iz  NOB. Še  približno 200 m višinske smo morali pridobiti da smo se povzpeli pod 1307 m visoki  Črni vrh. Čudovite razglede po Gorenjski pa  nam nudi Zidana skala na višini 1250 m. Zaradi lepe vidljivosti smo se na njenem robu  zadržali kar malo dlje časa. Pod nami je v ozki dolini ležala Kropa, za njo zgornja  Savska dolina, pred Karavankami pa Tržič z Begunjščico in Kofcami v ozadju. Na desni strani smo opazili greben ki se zaključuje s Svetim Joštom nad Kranjem ki smo ga letos obiskali 25. januarja. Sledil je spust do Jamnika (znan po travnatem grebenu in eden od balkonov Gorenjske zaradi izredne razgledne lege) in pred samim spustom v dolino še posedanje na soncu, kramljanje in praznjenje preostalih zalog iz nahrbtnika. Asfaltno cesto ki pelje iz Krope do Dražgoš smo kmalu zapustili in se počasi, po prijetni gozdnati poti,  tudi mimo podružnične cerkve Matere Božje, ki so jo začeli graditi leta 1721 spustili v Kropo, ki je tako posebna in si  zasluži  poseben obisk in skok v zgodovino. Malce smo posedeli ob Kroparci na trgu pred Kovaškim muzejem in s pogledi zaobjeli prehojeno pot. Potem pa po strmih stopnicah do izhodišča današnjega izleta.  V razpokah obzidja  cerkve pa smo spoznali še zidni poponec ki razveseljuje s cvetenjem od aprila do septembra. Dan je bil v vseh pogledih zanimiv in bogat, pa še  za nešteto lepih kotičkov prekratek.

Nevihte,  ki so jih obljubljali vremenoslovci pa smo bili ob povratku domov deležni le tisti, bolj počasni,  ki smo si za pot domov izbrali lepo panoramsko pot ki vodi iz Krope  do Dražgoš, Železnikov in Škofje loke in tako z veseljem razprli dežnike. Naj pada kolikor hoče, mi smo se imeli lepo.

Besedilo: Meta Jakoš

Foto: Andrej Kolenc

 
 
 
 
Untitled Document
 
  Barjani v Polhograjskem hribovju
Nočni pohod 2018 na Planino
Zimzeleni po učni poti Ob Hu...
Zbiranje predlogov za priznan...
Zimzeleni na Krimu
Pohod v neznano
Sončki do Gornjih Poljan v L...
Barjani na izviru Hublja

Vse novice
  Pzs.si
Grzs.si
Gore-ljudje.net
Vrhnika.si
Stara Vrhnika.si
Barje.net
Zavod Ivana Cankarja
Zaplana.net
Planinec.si
Hribi.net
  Vreme ARSO
Vreme Vrhnika
Vreme Slovenija
 
  Stolpi na Planini nad Vrhniko skozi čas z gradnjo zadnjega v letu 2008