Untitled Document
Untitled Document
© 2006 Planinsko društvo Vrhnika. |Izdelava: Mesec.org & PD Vrhnika
Untitled Document
Untitled Document
 
 
  - Veseli triglavci
  - Lintverni
  - Triglavke
  - Vašani
  - Povžarji
  - Zimzelenčki
  - Cekinčki
  - Sončki
  - Barjani
 


     Zgodovina
     Izleti
     Foto galerija
     Aktualno
 
 
16.09.2017
Debela peč – dolg je poravnan

Za začetek dva odstavka iz zapisa »vzpona na Debelo peč z dne 18. 6. 2011«, ki sem mu dal naslov DEBELA PEČ – VEČ SREČE PRIHODNJIČ.

Naslednji postanek, odločilen za današnji dan, na višini 1955 m. n. v. Pred nami se odpira pogled na cilj, Debelo peč. Pohodniki se strnemo v gručo, upremo poglede proti cilju in za trenutek globoko razmišljamo  - varnost ali cilj? In prevlada odločitev za varnost, kar pomeni, da se na Debelo peč tokrat ne bomo povzpeli temveč se bomo preko Lipanskih vratc spustili do koče in od tam v dolino.

Kljub nedoseženemu cilju in mokrim pelerinam so nam ostali lepi spomini in zaveza, da bomo Debelo peč, ki se je tokrat izognila podplatom naših čevljev, zagotovo počastili s svojim obiskom v lepših vremenskih razmerah. V vseh ostaja zavest, da smo se ponovno, kljub slabim vremenskim razmeram, vsi, nepoškodovani vrnili v dolino, za kar gre zasluga pametni presoji trenutka in možnosti.

In, do ponovnega poskusa, je minilo skoraj natanko šest let. V soboto, 17. junija 2017 se nas je, na Milanov poziv, v Medvedovi konti, zbralo 19 pohodnikov, odločenih, da gremo tokrat do konca. Vreme odlično, napoved dobra, dobre volje za prodajo in med nami celo nova pohodnica, ki je ob predstavitvi doživela prisrčen aplavz. Tudi Fanta, naša zvesta psička, nas je tokrat počastila s svojo družbo.

Spočite noge so nas kaj hitro prinesle z Medvedove konte na planino Lipanco, kjer smo si privoščili prvi počitek, v zavetju Blejske koče. Ker je vzpon na Debelo peč dokaj naporen, se nismo dolgo mudili, temveč smo pogumno zakorakali v hrib. Ni minilo dolgo, ko nas je Milan, na manjši planoti, opozoril, da naj bi tam, menda, sevale neke zdravilne ali kakšne že sile. In ni jih bilo malo, ki so se v trenutku spremenili v antene in začeli srkati kozmične žarke. Energijsko polnjenje se je kmalu končalo in s polnimi akumulatorji smo pospešeno nadaljevali v smer, kjer nas je čakala Debela peč z okoliškimi vrhovi. V nekem trenutku je Milan poklical vse »prvopristopnike« ter oznanil, da bomo doživeli posebno presenečenje, če le bomo hoteli hoditi na čelu kolone. Nekoliko začudeni smo igro sprejeli in prevzeli mesta na čelu kolone, a se kar nekaj časa ni zgodilo nič. Potem pa, ko smo premagali manjši skalni skok, se je pred našimi začudenimi očmi odprl čudovit svet širnih gorskih masivov in vrhov, ki ga je dano videti le na redkih mestih. Onemeli smo obstali in čakali, da so se nam pridružili še ostali pohodniki, ki so to »razodetje« že doživeli. Zahvala Milanu za poklonjeno možnost tako krasnega doživetja in kratka učna ura, s spoznavanjem novih vrhov ter ponavljanjem tistih, ki smo jih že osvojili in so se nam postavili na ogled.

Čas v gorah teče hitreje kot v dolini, zato je bilo treba na pot, ki nas je peljala preko 1965 metrov visokega Okrogleža, katerega ime že samo pove, kakšna je njegova oblika. V nadaljevanju nam slabih petdeset metrov višinske razlike ni predstavljalo nobenega bremena in kmalu smo bili vsi na vrhu, našem cilju,  Debeli peči, 2014 metrov nad morjem in zaobljuba izpred šestih let je bila izpolnjena. Debela peč je bila pod našimi podplati.

Čestitke, fotografiranje, mnogo smeha, pogledi na okolico in oddaljenejše vrhove ter, da ne bo preveč enostavno, odhod malo navzdol, potem pa še vzpon na 2009 metrov visoko Brdo. Tudi na njem skupinsko fotografiranje, potem pa pot navzdol. Do Blejske koče in malice na žlico je pot minila zelo hitro, zato smo si lahko privoščili nekoliko daljši postanek. Nova energija, daljši in bolj prožen korak in že hitimo v dolino. Spotoma se Milan ustavi ob cesti, stopi na smrekov štor in prisotne seznani s trenutno situacijo glede izgradnje koče na Planini nad Vrhniko ter zneski zbranih sredstev. V trenutku, ko sem ga ugledal na štoru, se mi je porodila asociacija na narodno: «Petelinček lepo poje….«, kar sem tudi glasno izrekel in sprožil val smeha.  

V dobri volji, obilici šal in dovtipov, je minilo še zadnjih nekaj minut hoje do parkiranih vozil. Na koncu analiza prehojene poti ter izkušnja nove prijateljice pohodnice, ki je v kratkih besedah podala svojo izkušnjo – »dobri ste, pravi prijatelji in se vam še pridružim ».

Zapisal: Miran Klavora

Foto: Suzana Ž., Andrej K., Miran K. in Milan J.

03.09.2017
Kdor čaka dočaka in pride na cilj

Vsaka resna odprava terja veliko časa – od načrtovanja, izvedbe, do končnega poročila. Očitno je bila tudi odprava na Plešivici, od katerih je Mala višja od Velike, zelo resna, saj je od priprav do poročila minilo kar devet mesecev. Nekaj zaradi priprav, nekaj zaradi vremena, nekaj zaradi zbiranja podatkov o zanimivostih na in ob poti, čas pa je neusmiljeno tekel. Neposredno povezavo z našima ciljema in zanimivostmi ob poti,  ima tudi citat, najden na spletu, ki pravi: »Popotniku, ki hodi ondod, je dobro vedeti, da imajo vasi Golac, Brdo in Zagrad izvirno vodo, »vrulje«. Italijani pa so bili v času okupacije napravili strateški vodovod iz Buzeta čez Slum, Brest, Dane, Vodice in Golac do Obrova. V Obrovu se vodovod cepi , en del gre ob cesti na Kozino, drugi pa dol proti Podgradu in Reki. Med Velikimi in Malimi vrati je Plešivica, 908 metrov, v izgovorjavi naglas na prvem i-ju. Nikjer ni za ta hrib slišati imena »Pleševica«, kot se sicer po navadi piše in na zemljevidih napačno tiska.

Celotna zgodba o odpravi pa gre takole:

Za mesec november leta 2016 smo si v program pohodov zapisali, da se iz Zagrada povzpnemo na Malo Plešivico, se z nje spustimo na  Velika vrata in od tu osvojimo še Veliko Plešivico ter se z nje vrnemo v Zagrad. Novembra so, zaradi izredno slabih vremenskih razmer, propadli trije poskusi in ker je bilo nujno opraviti nekatere načrtovane vzpone, smo Plešivici prestavili na naslednje leto. V letu 2017 končno pride tudi usodni 18. februar, ko se nas, v hladnem jutru, sredi vasi Zagrad v Čičariji, zbere 34 Cekinčkov, odločenih, da tokrat, šestič, opravimo z vrhovoma, ki sta  se nam tako dolgo, uspešno, izmikala. Ceste v vasi in kal sredi vasi so bile močno pomrznjene, tako, da je bilo potrebno kar nekaj spretnosti, da smo se nepoškodovani zbrali na koncu vasi, od koder naj bi krenili ciljema naproti. Milan nas je, v predstavitvi ture, potolažil, da skozi gozd in na vrhovih zmrzali ne bo, in da nam bo tudi vreme naklonjeno. V koloni smo se nato napotili proti Mali Plešivici, a je Milan že v začetku, namenoma, da bi nam pokazal čimveč posebnosti Krasa, »zgrešil markirano pot« in krenil čez drn in strn preko vrtač, uval, neprehojenega terena, proti Mali Plešivici. Z namdorske višine 953 metrov, na kateri je vrh, se nam je odprl prekrasen pogled na bližnji Medvižice in Razsušice ter preko Istre do daljnih Dolomitov, do Julijskih in Kamniško Savinjskih Alp in Snežnika. Ker je pogled res impozanten, smo si vzeli nekaj več časa za oglede in spoznavanje vrhov tudi s te strani Slovenije, po skupnem fotografiranju pa krenili navzdol v smeri Velikih vrat. Spotoma nas je čakalo še presenečenje, z velikim napisom nad vrati »VODOVOD«. Mnogi smo vstopili in si ogledali več kot osemdeset let stare črpalke, vodne zalogovnike in ventile, medtem, ko so drugi iz nahrbtnikov izvlekli nujno za preživetje, hrano ter pijačo in si privoščili izdatno malico. Tudi mi smo se jim, seveda po ogledu notranjosti rova, pridružili in zaužili dobrote, ki smo jih s seboj tovorili v nahrbtnikih.

Zbiranje podatkov o vodovodu je v naslednjih mesecih trajalo kar dolgo in na več naslovih, vendar natančnih podatkov ni najti nikjer, saj mnogi samo nekaj vedo, dokumentov pa je očitno zelo malo. Osnovno spoznanje je, da so vodovod kot strateško investicijo dokončali Italijani v letih 1932 in 1933 in poteka od Buzeta. Vodo so črpali pod Žbevnico in napajali sosednja naselja, en krak pa so potegnili pod Malo Plešivico, do Obrova. Vodovod je deloval vse do leta 1969, ko so kraje v tem delu priključili na sodoben vodovod iz Ilirske Bistrice. Znan je tudi podatek, da so bile cevi vodovoda oplemenitene s 3% zlata, da bi bile manj izpostavljene koroziji. Zanimiva je tudi izjava domačina, ki sem jo dobil ob pomoči uradnikov Občine Hrpelje Kozina, ki pravi takole:« Ko je v naše kraje prišla Italija je bilo par let vse v redu. Ko so prišli na oblast fašisti, je začel hudič. Ko pa je še tisti pesnik zavzel Reko, se je začelo. Na meji z Jugoslavijo so Italijani vedno imeli vojaške manevre in da ne bi delali škode na svojem ozemlju, so jih praviloma izvajali na slovenskem ozemlju. Tako so včasih streljali v »Miši šogo« in  domačini so morali gasiti požare. V reber Mataruge, odmaknjeno od Kranjske ceste je prihajala konjenica. Tam so imeli narejen zbiralnik za vodo za potrebe konj. Taktično so bili oddaljeni od jugoslovanske meje 60 kilometrov. Ker je v podzemlju Čičarije vode na pretek, so sklenili zgraditi vodovod do Kozine. In tako so skopali vodovod od Žbevnice do Obrova in dalje do Kozine. Gradnja naj bi trajala od 1928 do 1932, dela pa s večinoma opravljali domačini, ki so bili zadovoljni, da so z delom nekaj zaslužili. Na Kozini so povečali zbiralnik vode in iz njega napeljali vodo na rodiško cesto. Iz treh pip so lahko domačini točili vodo, zanjo plačali ter si jo odpeljali domov. Moj oče, pravi pripovedovalec, je na projektu delal 1929 in 1929, nakar je odšel v Ameriko. Po povratku je bil, leta 1943 vpoklican v vojsko kot rezervist in stražil tudi črpališče na Žbevnici. Žal se pripovedi ne spomnim več, vem pa, da sem kot otrok večkrat bil na črpališču.«

Po skupinskem fotografiranju na vrhu, nas je pot peljala v dolino in spotoma smo si ogledali še prelep kamniti grad, ki ga je izdelala narava, ob poti pa postavil »neznani ljubitelj umetnosti«.

Tik pred Velikimi vrati smo naleteli na napis »Blejska cesta«, ki nam dolgo ni dal miru, kako se je tu znašel. Uganko nam je pomagal rešiti predsednik Planinskega društva Slavnik, Vojko Dobrila, ki nam je sporočil: »Za informacijo, kdo je bil točno pobudnik poimenovanja bi moral vprašati kakšnega starejšega gozdarja, ki je bil zraven, ko so v 80 – tih gozdna gospodarstva iz preostale Slovenije prišli pomagat pri odpravljanju posledic velike zmrzali, ki je prizadela Brkine, Slavniško pogorje in del Čičarije. Polomilo je  nad  nadmorsko višino 600 m. Moral bi vprašati od kje je bila firma, ki ja delala gozdno  cesto nad Velikimi vrati.  Bolj mi je znano, da so takrat napravili gozdno cesto okoli Slavnika, ki je napravljena od Sklede (pod Grmado) do Jeplenega dola, ki poteka na n.m.v. 800 – 900 m. Napravili so velika izkopa materiala v Barbarci in Glavici pri cesti za na Slavnik in vozili na traso gozdne ceste, kjer jo je buldožer ravnal. Ta dva izkopa sta bila vidna še dolga leta kot dve veliki rani. No po tolikih letih sta se nekoliko zarasli in za te dve rani vemo za njih le še starejši. Podobno so poimenovali gozdne ceste v tudi Brkinih (Blejska , Celjska..).« Očitno je šlo za žled v Čičariji novembra 1980, ko je bil oklep debel do sedem centimetrov, posekanih je bilo 673.744 kubikov lesa, sodelovala pa so pri odpravi posledic vsa gozdno gospodarska podjetja Slovenije.

Kmalu smo prispeli do makadamske ceste, po kateri, na srečo, ni bilo treba hoditi dolgo, saj smo kmalu zavili levo, se povzpeli preko žične ograje in že spešili preko pašnika, polnega konj in dišečega žajblja, proti naslednjemu cilju, vrhu 908 metrov visoke Velike Plešivice. Spotoma nas je na svoj vrh vabil tudi bližnji Slavnik, a ker smo na njemu bili že nekajkrat, se tokrat vabilu nismo odzvali in smo strumno nadaljevali pot na Plešivico. Tudi s tega vrha so se nam odprli čudoviti pogledi na vse že prej omenjene vrhove in pogorja, zato smo si tudi tu vzeli več časa za obnavljanje poznavanja gorstev. A ker čas neusmiljeno teče in je bil predviden še postanek na »žajbljevih pašnikih«, smo opravili formalna fotografiranja in se podali v dolino. V trenutku, ko smo prišli na pašnike, na katerih je v zraku lebdel vonj po žajblju, je bilo zanimivo videti, kako so s hrbtov popadali nahrbtniki, v rokah pa so se čudežno znašle vrečke, v katere so romale male rastlinice, za katere je vsakdo od nabiralcev podal kakšne nov recept za uporabo. Nabiranje je trajalo kar nekaj časa a je bilo treba dokončati popotovanje, zato smo se poslovili od žajblja, pašnikov in konj na njih ter  pogumno stopili v zadnji del pohoda, ki nas je kmalu pripeljal do izhodišča v vasi Zagrad. Spotoma smo srečali kar nekaj belih znanilcev pomladi – zvončkov.

Analiza, poslavljanje in odhod proti domovom, danes pa je pred vami, kar sem uspel najti in v skrajšani obliki spraviti pred vas.

Zapisal: Miran Klavora

Foto: Andrej Kolenc in Miran Klavora

01.08.2017
Cekinčki nad samotnim breznom

Napovedan je četrti vročinski val, verjetno vrhunec tega poletja. Mogoče se komu ob branju zapisa porodi ideja za obisk Koželjeve poti v dolini Kamniške Bistrice. V vsakem  letnem času ponuja prijetno osvežitev za telo in dušo. Pot je poimenovana po kamniškem slikarju planinske krajine in gorniku Maksu Koželju (1883-1956). Vodil je leta 1922 ustanovljeno slovensko reševalno postajo v Kamniku, bil  je tudi dolgoletni tajnik in predsednik PD Kamnik, ki je za pot skrbelo do leta 1978. Naslednjih 25 let je za pot skrbelo PD Špik, od leta 2003 je pot registrirana pri Planinski zvezi Slovenije in v ponovni oskrbi PD Kamnik. Temeljita obnova v letu 2004 je že precej odmaknjena.

Pot smo Cekinčki obiskali v zadnjem tednu aprila. Pobudnik je bil Andrej, pred našim obiskom sta z Milanom opravila ogledno turo. Reka skoraj vsako leto odnese kakšen delček poti, ki ponekod  poteka tudi  blizu vode in jo je potrebno opazovati in  s prizadevnim delom večkrat na novo speljati. Na Koželjevo pot smo se priključili  pri spodnji postaji žicnice na Veliko planino, prečkali mostiček pritoka Korošice in že smo bili ob Kamniški Bistrici in se podali proti enem od njenih treh (včasih tudi več) izvirov. Običajna pazljivost ob bistri reki nas je peljala mimo tolmunov, malih plaž z bolj ali manj velikim kamenjem.  Večje  gmote  kamnin prinešene z ledenikom v davnini  pot lepo obide, zato balvanskega plezanja nismo vadili. Planinskih  čevljev na lepo speljani poti v strnjenem gozdu pa tudi  nismo preveč obrabili. Naši spremljevalci so bili bolj ali manj glasno žuborenje (odvisno od tega  kako blizu vode smo bili),  ptičje in naše žvrgolenje. Očaral nas je zeleni leseni paviljon na manjši jasi. Na nadaljevanje poti so nas zvabili možici ob poti. Kmalu zatem  smo vstopili v čudoviti svet naravnih znamenitosti, soteski Mali in Veliki Predaselj, ki ju poglablja in si pot utira smaragdna, kristalno čista Kamniška Bistrica. Ob spomeniku neminljive sile se ni bilo težko vdajati navdušenju. Soteska predstavlja najožji del struge Kamniške Bistrice. Dolga je približno 100 m, globoka pa 30 m Veliki in 15 m Mali Predaselj. Nad strugo sta v obeh zagozdeni skali naredili naravna mostova. K slikovitosti prispeva tudi raznoliko rastlinstvo in tudi živalstvo oživi po umiku pohodnikov. Cekinčki smo obstali brez besed, ko se je Andrej postavil  nad samotno brezno, seveda ob varni ograji. Občudovali smo umetelno izdolbene stene  in korita med katerimi je voda nadaljevala svojo pot. Da se nam od višine ne bi zvrtelo smo pogledovali na vršace na koncu doline. Od lepot obeh sotesk smo si oddahnili pri Firštovi mizi ob glavni cesti. Tu je daljnega leta 1564  obedoval Karl II, nadvojvoda  štajerski, kranjski, koroški, goriški in istrijanski, ki je imel sedež v Gradcu.  Veselje do lova in neokrnjene narave je mikalo takratne in vsakokratne kasnejše oblasti. Zaklad, zakopan tu naokoli, so neuspešno iskali že rodovi pred nami, zato smo se raje namenili poiskati zaklad, slap, ki danes sliši na ime Orglice. Pa je bilo vedno tako imenovan? O tem piše g. Dušan Čop v prispevku o gorskih, terenskih (ledinskih) in vodnih imenih v Sloveniji: Smešno in neresno je, da gorsko ime ORLIČJE mnogi danes pišejo Orglice. To je v Kamniški Beli tudi ime slapa, toda tako močen slap ne more biti »orglice«. Ime so starejši domačini izgovarjali (tudi ime slapa!) »wôrglče« oz. »vrliče«, turisti in nedomačini so iz tega naredili »orglice«. Toda ime »wôrglče« je staro že več stoletij, »orglice« pa zasledimo kot ime nekega glasbila šele po letu 1890. Pravilno je torej lahko samo Orličje (ali Orliče), kakor so zapisovali vsi resnejši zemljevidi. V luknjah na severni strani enega od vrhov oz. skalovja s tem imenom so še po letu 1980 skoraj vsako leto gnezdili orli. Toliko o zanimivem besedotvorju iz prispevka gospoda Čopa.

Prečkali smo cesto za Kamniško Bistrico in kmalu zavili na izhodišče za tudi resnejše  ture (Presedlaj, Konj, Korošica). Tokrat smo po prijetni gozdni  poti zakorakali proti slapu. Spotoma opazili oznake, ki vodijo do partizanske bolnišnice Bela. Pot se počasi vzpenja ob hudourniku Kamniška Bela, ki je eden od pritokov Kamniške Bistrice. Cilj zelo primeren v poletni vročini ko lahko ob pritoku poiščete dobrodošlo ohladitev. Pot zmorejo skoraj vse starostne skupine, tudi kužki.

Pri slapu, visokem približno 40 m ki dela tolmune in pada v  korita smo imeli daljši odmor in posedli po skalovju. Vode je bilo v primerjavi s poletnimi meseci dovolj.  Ob povratku smo obiskali lepo urejen spominski park na mestu partizanske bolnišnice Bela. Opozarja na nesmiselnost vojne in težkega oskrbovanja ranjencev, ki so jih prinašali po kanjonu hudournika in čez hribe. Objekt je obsegal nadzemno barako z ambulanto in sobo za ranjence z dvajsetimi posteljami in gnezdi za obrambo. Bolnica je delovala dve leti, preberemo lahko ime zidarja,   gradbene ekipe in zdravniškega osebja. Na Mali planini je strmoglavil tudi  ameriški pilot, bil prenešen v oskrbo, vendar je žal pomnik njegove smrti v bližini bolnice. Vseskozi nas table opozarjajo na spoštljiv odnos do narave, soljudi in simbolov.

Ob povratku smo ponovno prečili glavno cesto, se vrnili do soteske  in po levem bregu Kamniške Bistrice nadaljevali pot mimo Malega izvirka, ki je  drugi stalen  izvir reke. Tu je obilica  mirne vode, mahovja, korenin in tudi podrtih dreves izoblikovala prav poseben pravljični svet, ki smo ga kar težko zapustili. Sprehodili smo se še do dvorca oziroma Lovske koče kralja Aleksandra. Načrt je izdelal Jože Plečnik leta 1932. S skromno zunanjostjo in bogatejšo notranjostjo je želel stavbo čim lepše  vključiti v naravno okolje. Od tu smo se nekateri prvič odpravili proti spominskemu parku vseh   ponesrečenih  v Kamniško – Savinjskih Alpah. V njem ima spominsko ploščo tudi naš najbolj znan alpinist Tomaž Humar. Od tu pa smo imeli le še  kratek sprehod do doma v Kamniški Bistrici in neštetim izhodiščem za planinske ture. Zaradi zaprtega doma smo  toliko več časa preživeli v neposredni bližini stalnega in glavnega kraškega izvira v obliki jezerca. Ljubko okrasitev z otočki, idealno zasaditvijo rastlinja in dreves  je tudi tu prispevala narava. Razigrani in dobre volje smo se nastavljali sončnim žarkom, ploščati kamenčki pa so se spremenili v žabice in poleteli po gladini jezerca. Po 33 km pestre poti se reka Kamniška Bistrica  izlije v Savo.

Ob neutrudnem delu vode in vse narave tudi človek čuti kako mu raste lastna volja do življenja in vsega lepega. Sprehodite se po Koželjevi poti ali pa kar tako zavijte v to prelepo dolino. Vredna je večkratnega vračanja.

Z zamikom zapisala Meta. Hvala Miranu za poslan zanimiv  prispevek  Dušana Čopa , Andreju za predlog in fotografije in za lep filmček  ter Andreju in Milanu za vodenje po čudoviti poti.

01.08.2017
Ratitovec s Kloma

Za julijski pohod smo se skupaj z Milanom odločili, da načrtovani Macesnovec nadomestimo z osvojitvijo dveh vrhov na Ratitovcu in sicer z dražgoške strani, ki je bila za večino od nas povsem nova.

Ratitovec je nekaj kilometrov dolgo slikovito sleme s štirimi vrhovi: Gladki vrh 1666 m, Kosmati vrh 1643 m, Altemaver 1678 m in Kremant 1658 m in prostranimi pašniki. Imena so ti vrhovi kakor tudi kraji v teh koncih dobili po ljudeh, ki so tam nekoč živeli. Najprej povsem nemška imena še iz časov fevdalnega gospostva, so se kasneje prilagodila pogovornemu jeziku tamkajšnjih krajev. Zanimivo je, da v zapisih »Opis meja 1721« še v 18. st. najdemo, da je bil današnji Kosmati vrh Ratitovec, Goli vrh pa Pečana.

Naše potepanje smo pričeli točno ob 7.30 na Ledinah. Ledine na Jelovici  imajo poseben naravovarstven status evropske pomembnosti NATURA 2000. Gre za največje barje na Jelovici, ki ima v svojem zahodnem delu elemente visokega barja, ostali del pa pripada nizkemu barju. Od tu smo se skupaj odpeljali do naslednjega večjega križišča, našega parkirišča.

Na široki cesti smo najprej prečili zapornico, ki varuje pašno skupnost, potem pa smo se zagrizli v steze temnih jelovških gozdov. Pot nas je vodila po bolj ali manj zložnih širokih kolovozih, prečili smo strmejša pašna območja in kaj hitro smo se povzpeli na slikovit in razgleden Kosmati vrh. Ob poti smo poleg neštetih cvetic in umetnin matere narave odkrivali tudi sledi »divjih« prašičev, za katere se je kasneje izkazalo, da so delo udomačenega vietnamskega prašička.

S Kosmatega vrha smo se spustili na Vratca nad planino Pečana. Tu smo hodili po delu Rupnikove linije. Utrdbe na Ratitovcu predstavljajo začetek zvezne obrambne linije. Na grebenih Ratitovca je bilo zgrajenih 11 bunkerjev, ki niso nikoli služili svojemu namenu. So pa razen tistega na Vratcih, še vsi zelo dobro ohranjeni.

Ob nabiranju jagod smo hitro prehodili ravninski del Vratc in pred nami je bil drugi vrh. Zagrizli smo se v strmo pobočje. Pot je res strma, vendar slikovita in razgledna. Z neporaščenega Gladkega vrha, na katerem se nahaja tudi razgledna plošča, se odpre lep razgled na sosednje hribe Ratitovca in po večjem delu Slovenije. Razgledi z Ratitovca so eni izmed najlepših v naših planinah. Z vrha vidimo Kaninsko pogorje, Triglav in ostale visoke vrhove Julijskih Alp, večji del Karavank, del Kamniških in Savinjskih Alp, Škofjeloško in Cerkljansko hribovje in Spodnje Bohinjske gore.

Na drugi strani hriba se tik pod vrhov Gladkega vrha nahaja Krekova koča. Koča je dobila ime po znamenitem družbenem delavcu in duhovniku dr. Janezu Ev. Kreku. Menda je bi zaljubljen v vse okrog Ratitovca. Tu smo si vzeli čas za malico, si privoščili odlične hišne flancate in z bivšimi kolegi obudili nekaj spominov na službene čase. Janja nam je povedala tudi nekaj res dobrih vicev.

Ob klepetu in smehu smo zapustili kočo in se mimo nekdanjega rudnika železove rude po prijetnih planinskih poteh za planino Pečana spustili do planine Klom. Planina Klom je še živeča planina, na kateri stoji pastirska koča in večji hlev. Zaradi lege in gozda ni prav razgledna, je pa slikovita zaradi svoje koče in zeleno rožnate preproge.

Čakala nas je le še pot do parkirišča. Dan je bil res izpolnjen, z lepimi vtisi in ravno pravo mero utrujenosti.

Zapisala: Jožica Hočevar

Foto: Andrej Kolenc

28.04.2017
»Bosonogi avguštinci« uspešno z Uršlje gore v dolino

V soboto 11. marca se nas, po dveh urah vožnje, 28 Cekinčkov, zbere pred Kočo na Naravskih Ledinah, ki stoji na jasi, na zahodnem boku Uršlje gore. Do 9. ure smo se pred kočo, v mrzlem jutru prestopali po zaledenelih poteh v okolici in čakali na zamudnike, ki so sporočali, da so nekje zgrešili pot in pridejo nekoliko pozneje. In to čakanje je prišlo ravno prav, saj so v tem času v kočo prišli člani domačega planinskega društva ter nam v koči, ki jo je prvotno postavil mežiški rudnik v bližini nekdanjega rudokopa, pozneje pa jo odstopil  PD Ravne na Koroškem, ki jo je preuredilo v planinsko postojanko ter jo odprlo 24. maja 1964, postregli s toplimi napitki. Po odprtju so poleg koče dogradili še depandanso, kočo leta 1978 adaptirali in povečali, 1986 napeljali telefon, leta 1990 pa investirali še v izdelavo centralnega ogrevanja i vodovoda.

V tem času so »izgubljeni« sporočili, da so parkirali nekoliko višje od koče, že ob poti proti Uršlji gori, zato smo, po namestitvi derez, zakoračili v hrib, našemu cilju nasproti. Po nekaj minutah smo naleteli na skupino petih izgubljenih in triintrideset nas je družno nadaljevalo pot proti vrhu Plešivca. Večina pogumno, z derezami na nogah, po sredini ledene poti, manjši  del pohodnikov pa, ker niso resno vzeli navodil, da v nahrbtnike sodijo tudi derezice ali pa si jih sploh še niso nabavili, pa previdno po zaplatah svežega snega ob poti ali v breg, malo globlje v gozd, kjer je bilo stopanje nekoliko varnejše. Bilo je naporno, nekateri več nazaj kot naprej, bilo je nekaj trdih pristankov na zadnji plati, k sreči brez poškodb in tako smo, nekateri z več, drugi z manj porabljene energije, uspešno prišli do vrha Uršlje gore.

Ta je bil, letnemu času primerno, še kar zasnežen , tako, da je sneg pokrival celo klopi in mize pred domom, do katerega smo se, po opravljenem skupinskem fotografiranju na vrhu, mimo stavbe in RTV stolpa, spustili.  Prvo kočo so na tem mestu leta 1912 zgradili člani Nemško-avstrijskega planinskega društva, po prvi svetovni vojni pa jo je prevzela mislinjska podružnica SPD. 29. avgusta 1942 je koča pogorela, a so jo po osvoboditvi člani PD Prevalje obnovili in 22. avgusta 1948 dali v uporabo. Med leti 1980 – 1983 so zgradili  nov prizidek, ga povezali z obnovljenim starim delom postojanke ter oboje dali v uporabo 17. junija 1984, ob 65 letnici PD Prevalje.

Malica in tekoča okrepčila v domu  so nam vzela kar precej časa, žal pa je bila cerkev, ki s svojo mogočno pojavo kraljuje na vrhu, zaprta in nismo mogli opraviti ogleda njene notranjosti, kar bi vzelo še nekaj časa, a bi se, kot trdijo pisni viri izplačalo, saj je cerkev zelo zanimiva. Ravno zaradi njene zanimive zgodovine, bom navedel nekaj podatkov o njej in mogoče bo ravno to pritegnilo koga, da se vrne na goro, ko bo cerkev odprta. In viri pišejo dobesedno takole: «Leta 1570 so se pri Florjanu Plešivčniku  in sinu Antonu zbrali Vincenc Prevolnik , Baltežar Navornik, Rupert Šišernik, Benedikt in Lambert Močilnik ter Jurij Prevolnik. Dogovorili so se, da bodo sezidali sv. Uršuli v čast hram, da v sedmih deželah naokoli ne bo na bolj visoki gori kot je Plešivec take cerkve zaradi petih reči, za katere naj bo pri Bogu priprošnjica  sv. Uršula: dobrotljivosti, kruha, mošta, volne in ta prave krščanske vere. Gradnjo cerkve je, skoraj deset let nadziral, spreminjal ter plačeval račune Ljubljanski nadškof Tomaž Hren, ki je leta 1601 prišel skozi Guštanj na Plešivec si ogledal brez vsakih načrtov zgrajeno cerkev ter dal navodila glede oltarjev. Domačini so nato z darovanji zbrali denar in Florijan Plešivčnik je ukrenil vse, da je bila cerkev leta 1602 dokončana ter posvečena. Pomembno je, da je Hren ob posvetitvi pridigal v deželnem jeziku in s tem prispeval k utrjevanju in potrjevanju slovenskega jezika.

Cerkev je v zasnovi gotske oblike, po občutku, pišejo viri, pa je le daljni odmev tega stila. Velika gmota je zleknjena v širino, v tlorisu pa razgibana. Pokrita je s skodlami, stavbno telo pa sestavljajo zelo široka trojna ladja, ožji in nižji prezbiterij z dvema nižjima kapelama ter dva zvonika. Prvotno je bila zidana iz lomljenega kamna, pozneje, ob obnovi pa ometana. Leta 1602 so posvetili tri oltarje, ki pa jih danes ni več, so pa v poznejši dobi dodali še oltarja sv. Jakoba in Matere božje (Pieta), tako, da jih je danes pet. V južnem zvoniku so trije bronasti zvonovi, zahodni zvonik, ki so ga zaradi pogostih strel opustili, pa zvonov ni. 

Po ogledu zunanjosti cerkve in zaužitem okrepčilu, smo nekaj minut posvetili še pogledom na bližnjo in daljno okolico ter ugotovili, da se na vzhod in jugovzhod ponuja pogled na Mislinjsko, Šaleško in Spodnjo Savinjsko dolino s Slovenj Gradcem, Velenjem in Šoštanjem ter Pohorjem, Paškim Kozjakom, goro Oljko in Posavskim hribovjem v ozadju. Na jugu so se oči ustavile na Smrekovcu, Golteh, Dobrovljah, Menini planini ter za Belimi vodami tudi na delu Gornje Savinjske doline. Od jugozahoda do severozahoda so oči sledile Raduhi, Olševi, Savinjskim Alpam, Peci in Svinški planini, na severu pa so nam svojo podobo kazale Mežiška dolina, Ravne in Prevalje. Oči so se kar sprehajale in srkale vso lepoto okolice a bi naštevanje vsega, kar so videle, vzelo preveč časa in prostora. Zato svetujem, pot pod noge in sami preveriti, kaj je moč videti in kakšna je cerkev od znotraj, saj jo je poleti mogoče obiskati.

Po vseh ogledih je bilo treba proti dolini in kmalu po odhodu izpred doma na Uršlji gori se je pojavil problem, ki smo ga zelo hitro rešili. Ocenili smo namreč, da bi bila hoja po poledeneli poti, ki smo jo uporabili za vzpon, brez derez prenevarna. Milan je zaupal vodenje skupine pohodnikov brez derez Tomažu, Andreju in Franju ter jih napotil skozi gozd, kjer je bil sicer celec, a korak kljub temu varnejši. Kmalu potem, ko se je skupina oddaljila, je iz skupine »derezarjev« bilo slišati opazko: »Evo, bosonogi avguštinci gredo po svoje«. Na križišču, nekaj minut pred ciljem, smo »derezarji« morali nekaj minut počakati na »bosonoge avguštince«, ki so ob prihodu v en glas zagotavljali, da bo prvi nakup nakup derezic in da bodo le-te stalno v nahrbtnikih, saj ne želijo več gaziti celo do kolen ali še čez. A kljub vsem naporom so pot vsi zmogli brez poškodb, tako, da smo pohod zaključili zadovoljni in polni pozitivne energije.

Zapisal: Miran Klavora    

Foto: Miran Klavora in Andrej Kolenc

18.04.2017
Cekinčki v zimski pravljici pod Sveto Ano

Na eni od tabel, postavljenih ob Ribniški naravoslovni poti, piše: «Gozd ni le z drevjem poraščeno območje. Je veliko več. Poskusi zamižati in začutiti njegov utrip. Kaj slišiš? Petje ptic? Ali šum vetra v krošnjah dreves? Poskusi globoko vdihniti. Kako diši zemlja spomladi in kako dišijo jesenske gobe ali smrekova smola? Dotakni se hrastovega debla in poskusi uganiti njegovo starost. Gozd se neprestano spreminja in v vsakem letnem času ga občutimo drugače.« In mi smo v snegu, na poti iz Ribnice na Sveto Ano, doživeli zimsko pravljico v zasneženem gozdu.

V soboto 21.dan,  prvega meseca novega leta, se nas je 25 zbralo na parkirišču v industrijsko-poslovni coni Lepovče pri Ribnici.  Za dobro jutro so nas najprej domačini poučili, da je pri njih zasebna imovina sveta, in da je parkiranje na mestih v tem delu, dovoljeno le lastnikom in zaposlenim. Iz tega razloga je kar nekaj naših jeklenih konjičkov  na srečo s pogonom na vsa štiri kolesa), končalo v globokem snegu ob cesti. Po tem spoznanju smo se posvetili svojemu delu programa in v naši sredi prisrčno pozdravili novo pohodnico Bernardo. Že med Milanovo predstavitvijo poti je iz smeri Svete Ane prišlo nekaj prijaznih domačinov, ki so nam pojasnili, da je pot v snegu zgažena, vendar pa močno utrjena in spolzka ter nam priporočili dereze. Ker so v tem času dereze v vsakem nahrbtniku, smo jim hitro zamenjali mesto in jih namestili na podplate čevljev ter se podali, po makadamski cesti,  proti cilju. Kmalu se je pred nami pojavil odcep, na katerem smo svoj korak usmerili v pretežno hrastov gozd, v katerem smo med hojo opazili premnoge nenavadne oblike dreves, ki jih je sposobna ustvariti samo narava. Zelo hitro smo, saj med hojo z derezami nismo imeli težav, prišli do Jamarskega doma pri Francetovi jami. Pred domom in v njegovi bližnji okolici nas je pozdravilo kar nekaj domačih živali, ki so si, s prijaznim pristopom, prizadevale dobiti kakšen priboljšek za svoje želodčke. In priznati moram, da so bile kar uspešne, saj je v njihove gobčke romal marsikakšen zalogaj, ki smo si ga pohodniki odtrgali od ust. Postanek je bil ravno prav dolg, da smo dobili informacije o ponudbi hrane in pijače, ki nam bo na razpolago ob povratku. Seveda se nismo dolgo zadrževali, saj je vedno treba priti na cilj in se vrniti v dolino, zato smo, v zasnežene bregove, pospešili korak proti kmetiji Seljan, na naslovu Zapuže 5, ki jo, kot last kmeta Jožeta Oberstarja, že leta 1823 omenja Francisejski kataster. Po manjši planoti med hišami se kmalu znajdemo v gozdu in začudeno ugotovimo, da smo se, nenadoma, znašli v popolnoma drugačnem svetu – v gozdu namreč kraljujejo vitke, visoke, s snegom ovenčane bukve, ki nas potem spremljajo vso pot. Vztrajno rinemo v strmino, si ogledujemo figure, ki jih je s pomočjo dreves, njihovih vej in snega ustvarila narava. Čas hitro teče, niti opazimo ne, da je pot dokaj strma in že smo pred cerkvijo Svete Ane. Nad nami modro nebo in prijetno sonce, pod nami pa, kot bi se potopila v mleko, Ribniška dolina. Opravimo skupinsko fotografiranje ter že hitimo proti Planinski koči pri Sveti Ani, na nadmorski višini 910 metrov.  Tudi pri koči se nismo zadrževali, ker nas je avanturistični duh gnal dalje proti cilju. Med potjo se nas je, zaradi pravljične idile v gozdu, lotila prava otroška razigranost, tako, da je za nami v snegu ostalo kar nekaj »angelskih odtisov«, ki so jih s svojimi telesi naredili tisti najbolj pogumni, ki se niso bali snega pod oblačili, v laseh…Kot pravi pesem »hitro, hitro čas beži….«, je tudi nam zelo hitro tekel in kot bi mignil smo se že, v krogu, eden po eden, pomikali okrog vršnega znamenja, triangulacijske piramide, na Stenah Svete Ane, 964 metrov nad morjem. Od tu se podamo še do razgledišča, ki kot balkon čepi nad Struško in Dobrepoljsko dolino, na kateri se nam je odprl prekrasen pogled. Seveda se nismo mogli upreti niti pogledom proti oddaljenim goram Julijskih ter Kamniško Savinjskih Alp, Posavskega hribovja, Dolenjskega gričevja,  ki so se nam razodele v vsej svoji lepoti. Ponovili smo poznavanje vrhov, opravili skupinsko fotografiranje, se poučili o tem, da so, v času turških vpadov, na tem mestu kurili enega od kresov za opozarjanje pred prihodom Turkov in ugotovili, da je bil razglednik del »opozorilne verige« na relaciji Vinica-Poljane-Kostel-Fridrihštajn pri Kočevju-Sveta Ana pri Ribnici-Ortnek-Turjak-Ig in Ljubljana pri cerkvi pa je bil tabor, v katerega so se domačini zatekli ob nevarnosti napadov. O tej posebnosti in opozorilni verigi je pisal že Janez Vajkard Valvasor, ki zapiše:« Kakor svarijo v obeh prejšnjih petinah vojvodine Kranjske deželo z ognjenimi znamenji, tako se godi tudi  v tej tretji petini ali na Srednjem Kranjskem. Tukaj so zaradi Turkov urejeni kresovi tako, da jih od tistih krajev, ki so Turčiji najbližji, do glavnega mesta Ljubljane, prižigajo kot nekakšno geslo zavrstjo v določenem redu«.

Ob vračanju proti dolini smo si najprej privoščili daljši postanek in malico pri Planinski koči ter izvedeli, da le-ta stoji na kraju, kjer je bila pred 170 leti kmetija Antona Blatnika z naslovom Zapuže 6, ki pa jo je, radoživi gospodar v gostilni Pr' Štanfeljcu zapravil in jo je morala vsa druži na leta 1850 zapustiti. Novi gospodar pa kmetije ni imel namena obdelovati, zato je prostor pogozdil in danes tu lahko vidite obilje smrek, s katerih se je ob našem obisku, zaradi opoldanske otoplitve, po nas veselo vsipal sneg.

Polni nove energije se podamo v kratek vzpon, ki nas zelo hitro, ponovno pripelje pred cerkev Svete Ane, v katero nam je tudi omogočen vstop. O cerkvi velja povedati, da je zgrajena na višini 920 metrov nad morjem in tako najvišje ležeča cerkev v Ribniški župniji. Prvič je omenjena že v urbarju iz leta 1576. Valvasor o cerkvi zapiše, da je bila posvečena Marijini materi in je prvotno imela tri oltarje ( Sv. Ane, sv. Uršule in sv. Neže). Skozi čas je bila večkrat močno poškodovana od ognja in strel, vendar so jo domačini obnavljali in ji dali današnjo podobo, ki jo v notranjosti krasi le en glavni oltar posvečen sveti Ani in je delo rezbarja Franca Jonteza iz leta 1889, medtem ko sta svetnici Uršula in Neža na oltar postavljeni kot stranski. Pod tem oltarjem je še »oltar proti ljudstvu«, katerega je leta 1991 iz hrastovine izdelal kipar in slikar Stane Jarm, katerega prekrasne slike križevega pota krasijo tudi stene cerkve.

Ker so se megle in oblačnost v dolini razkadile, nam je bilo dano uzreti tudi Ribniško in Kočevsko dolino ter Veliko in Travno goro, v daljavi pa so se nam kazali celo Javorniki, Slivnica ter Snežnik. Ob tem smo dobili še podatek, da so na območju v bližini cerkve, do leta 1914 oglarili in pripravili 4 – 6 kop, ki so jih morali kuriti tri tedne do temperature 250  st. Celzija.

 Napolnjeni z novo energijo in polni vtisov zimske pravljice smo se vrnili v dolino, kjer so si nekateri v Jamarskem domu privoščili še dodatno okrepčilo, drugi pa smo, zaradi različnih obveznosti, odhiteli proti domovom.

Zapisal: Miran Klavora

Fotografije: Miran Klavora in Andrej Kolenc

18.04.2017
Cekinčki skozi zgodovino v prihodnost

December, mesec, v katerem se ozremo nazaj, pogledamo v prihodnost in naredimo obračun ter sprejmemo zaveze za naprej. Tudi Cekinčki smo se odločili, da to postorimo in za dan, ko se bo to zgodilo, določili 10. december 2016. Ker naj bi potovanje skozi zgodovino opravili na območju Pivke, se nas je »usodnega jutra«, na parkirišču pri Parku vojaške zgodovine v Pivki, zbralo 36, zgodovine in hoje željnih. Pogled na okolico, ki je bila pokrita z belo odejo nočne slane, nad njo pa koprenasti oblački jutranje megle, je dal slutiti, da se obeta lep dan. Ker smo vsi nemirnega duha, smo po kratki predstavitvi poteka dogajanja preko dneva, zakoračili v smeri Svetega Primoža, bližnjega, razglednega vrha. Na njem smo si ogledali ostanke obrambnega okopa gradišča, ki je na vzpetini stalo že v starejši železni dobi, med 8. in 4. stoletjem pred našim štetjem,  v času Rimljanov pa je na tem mestu stala manjša trdnjava. Zanimivo je bilo pogledati tudi v rove, ki so del nekdanje Rapalske meje in se ustaviti, zaradi pridobivanja zdravja, tudi na energetskih točkah, ki so označene po celotnem območju vrha Primoža. Nekateri bi ostali in nabirali zdravilno energijo, a kaj, ko je iz daljave proti nam ves čas pogledoval vrh Šilentabora in nas prav potiho vabil, da ga obiščemo. Nekaj korakov po ravnini, potem pa strmo v hrib in kaj kmalu smo bili na začetku vasi, nekoč imenovane Tabor. Ker pa je Taborov v Sloveniji mnogo, so se domačini domislili, da svojemu naselju dodajo še poimenovanju po nekdanjem gradu in tako je nastal Šilentabor. Izvor imena korenini v nemški besedi Schilertabor, kar pomeni mogočni tabor. Na Taborskem grebenu, ki smo ga v lepem sončnem dnevu, brez upora domačinov zasedli, je bil v srednjem veku mogočen grad, o katerem je v svojih delih pisal že Valvasor. Obseg mogočnega tabora je bil kar kilometer in je bil eden največjih taborskih kompleksov v Sloveniji, v katerega so se ob turških vpadih, zatekali domačini. Ljudsko izročilo pravi, da je, kljub mogočnemu obzidju, ob nekem napadu, glavno vlogo odigrala grajska dekla, ki je za orožje uporabila čebelje panje (ulje), ki jih je preko obzidja metala na napadalce, ti pa so, v strahu pred čebeljimi piki, pobegnili. Po koncu turške nevarnosti, v 17. stoletju, je začel minevati tudi grad in je sčasoma propadel do te mere, da je danes videti malo, razen seveda prekrasnega razgleda s pečine,  na kateri je stal. Ob iskanju podatkov sem naletel tudi na pesem o propadu gradu, ki jo je zapisal pesnik in politik Miroslav Vilhar, ki je živel in ustvarjal na bližnjem gradu Kalc. Gre pa takole:

SILNI TABOR

Silni tabor, silni tabor!

Kdo te je do tal razrušil,

da zidovje razdrobljeno

med bršljanom kvišku dvigaš?

Al so Turci te podrli,

Turci divji, Turci ljuti?

Al so plami te požrli,

plami grozni, plami strašni?

»Niso Turci me podrli,

niso plami me požrli,

ni me doba razrušila,

ni me strela razdrobila!

Mene so deželi v brambo

zidali Ravanci-knezi,

Pivčani pa in Dolani

steno skladali na steno.

Bivali od nekdaj v meni

vitezi so trdosrčni,

ki so kmete v sužne, grenke,

težke jarme uklepali.

Dvakrat so prijeli kmetje kopja, sul’ce, buzdovane,

dvakrat pa s krvavo glavo

od zidovja se vračali.

Tretjič primejo orožje,

planejo nad silni tabor,

kri polnila je nasipe,

v krvi sem se grad razrušil!«

Silni tabor, silni tabor!

Glase čuj iz podrtine:

Kdor te zidal, se protivši,

te razrušil kri prelivši!

Po priložnostni deklamaciji, uživanju v prekrasnih pogledih na bližnjo in daljno okolico, skupinskem fotografiranju, použiti malici in nekaj pijače, je napočil čas za sestop proti Pivki. Med obujanjem spominov in izmenjavi vtisov je čas hitro mineval in že smo se znašli pred zapornico, na zadnjem delu Parka vojaške zgodovine. Pot nas je najprej »zapeljala« v okrepčevalnico, kjer pa nam ni bilo dano več kot zaužiti nekaj okrepčilnega napitka in že smo hiteli naprej. Čakala nas je namreč vodička, ki nas je popeljala na »Pot v samostojnost«. Tako so poimenovali del razstave, v katerem je prikazan »razvoj Slovenije« od časov bivanja v skupni državi Jugoslaviji, do osamosvojitvenih gibanj in dokončne osamosvojitve. Strokoven komentar ter pogledi na zemljevide in način nekdanjega življenja v skupni državi, so sprožili mnogo komentarjev in mnogi bi kar ostali ter si stvari natančno ogledali. A ogled v skupini terja svoj dolg in hitro je bilo treba v naslednji prostor, kjer so razstavljena orožja ter bojna vozila, ki so bila uporabljana v času osamosvajanja. Tudi v tem prostoru je bil čas ogleda skopo odmerjen, saj je bil pred nami še ogled naslednjega hangarja, v katerem so razstavljena orožja in vozila, ki so jih uporabljale vojskujoče se strani med drugo svetovno vojno. Ob koncu ogleda se odločiš, da se boš na obisk Parka podal ponovno sam, da bi lahko v neomejenem času, v miru, pogledal vse razstavljeno.

Po koncu vodenega ogleda povratek v okrepčevalnico, kjer nam je prijazno osebje postreglo s specialiteto – vojaškim pasuljem. Ni jih bilo malo med nami, ki so ob pasulju podoživeli čas, ko so služili domovini v JLA in ravno njihova pohvala kvalitetnega in okusnega »pivškega pasulja« je veljala največ.

Posode so bile kmalu prazne, tako, da smo lahko začeli še z zadnjim, »formalnim delom« našega zadnjega druženja v letu 2016. Milan je prisotne seznanil s predlogom načrta pohodov za leto 2017, ki je prilagojen starosti pohodnikov in oceni kondicijske pripravljenosti ter seveda vremenskim razmeram v posameznih obdobjih leta. Prisotni so se s predlogom strinjali, ga sprejeli  in s tem tudi zaključili prekrasno druženje.

Zapisal: Miran Klavora

Fotografije: Miran Demec, Miran Klavora in Andrej Kolenc

25.12.2016
S pokljuškega balkona smo zrli na Bled

Milan je v vabilo za pohod v nedeljo, 23.10.2016, zapisal:«Osvojili bomo neizrazit vrh v visoki planoti Pokljuke, ki pa je zaradi svoje, 500 metrov visoke, prepadne stene in ne nevarnega dostopa ter čudovitega razgleda že dolgo priljubljena točka krajših ali daljših izletov. Razgled se odpre nenadoma in seže vse od Jesenic pa skoraj do Kranja. Na desni je viden venec Bohinjskih gora, globoko spodaj Bohinjska Bela in Bled, nasproti pa navpična stena Babjega zoba, ki se nadaljuje v temne gozdove Jelovice, prekrasni pogled pa zaključuje mogočna pregrada Karavank in Kamniških planin.«

Andrej Praznik v zapisu o cilju našega pohoda zapiše takole:« Ko se Sava Bohinjka izmuzne iz objema Jelovice in Pokljuke, jo v svobodo blejskega kota pospremijo mogočne skalnate stene. Znameniti Babji zob na robu prve planote in Galetovec na robu druge sta imenitni razgledišči in priljubljeni izletniški točki. Slednjega je že pred dobrimi dvesto leti obiskoval pesnik in duhovnik Valentin Vodnik, ki je služboval na Koprivniku na Pokljuki.«

V svoj življenjepis iz leta 1796 je Vodnik, prvi župnik župnije Koprivnik v Bohinju (ustanovljena 1792), ki je v njej služboval med leti 1793 in 1796 zapisal:

»Rojen sim 3. svičana 1758 ob 3. uri zjutra v Gorni Šiški na Jami per Žibertu iz očeta Jožefa inu matere Jera Pancè iz Viča. Dedec Juri Vodnik je rojen v šent Jakobi uni kraj Save, se je perženil na Trato pod Goro nad Dravlami k hiši Žibert. Potle kupi hišo v Šiški na Jami, ime seboj pernese v leti 1730, vmerje 1774 star osemdeset inu pet let. Je rad delal inu vino pil. Večkrat mi je sam pravil, kako sta on inu njega oče Miha hodila na Hravaško, kupčovala s prešičmi, vinam inu platnam, zraven dober kup v oštarijah živela. Veči del Vodníkov je pozno starost doživelo; dva brata inu ena sestra mojga dedca so mene dostikrat pestovali inu potle hvalili, kader sim pridno v šolo hodil. Devet let star popustim jegre, luže inu dersanje na jamenskeh mlakah, grem volán v šolo, ker so mi oblubili, de znam nehati, kader očem, ako mi uk ne pojde od rok. Pisati inu branje me je učil šolmašter Kolenec 1767; za pervo šolo stric Marcel Vodník, frančiškanar v Novim mesti 1768 inu 1769. Od 1770 do 1775 poslušam per jezuitarjih v Lublani šest latinskeh šol. Tiga leta me ženejo muhe v klošter k frančiškanarjam, slišim visoke šole, berem novo mašo, se z oblubami zavežem; al 1784 me lublanski škof Herberstein vun pošle duše past. Krajnsko me je mati učila, nemško inu latinsko šole, lastno vesele pa laško, francosko inu sploh slovensko. Kamenje poznati sim se vadil 1793.

Z očetam Marka Pohlin diskalceatam se iznanim 1773, pišem nekaj krajnskiga inu zakrožim nekitere pesme, med katirmi je od Zadovolniga Krajnca komaj enmalo branja vredna. Vselej sim želel krajnski jezik čeden narediti. Baron Žiga Zois inu Anton Linhart mi v leti 1794 naročita kalender pisati; to je moje pervo delo, katiro tukaj vsim pred oči postavim, de se bodo smejali inu z menoj poterplenje imeli. Če bom živel, očem še katiro noro med ludi dati; naši nastopniki bodo saj imeli kaj nad nami popravlati inu brusiti.

Pisano na Gorjušah v Bohinskeh gorah, 1. rožnicveta 1796.

Vodnik, velik ljubitelj in raziskovalec gora, se je pogosto podal na Galetovec in razgledi so ga tako prevzeli, da je vrhu posvetil celo kratko pesnitev:«Vrh peči nad Belo se vsedem na kraj, zavriskam, zapojem, da zlega se v kraj. Je Babji zob pred mano, z Jelovico, Pečano, v skalni votlini odmeva glas nazaj. In čez Talež je stezica, na Kupljenik gor pelja, to prav luštna je vasica, v varstvu svet'ga Štefana«.

Po vseh opisih je sedaj že jasno, kako je nastal naslov članka, saj z vrha res zreš na vse strani in pod vrhom in v daljavi vidiš mnoge lepote, ki jih z drugih vrhov ni dano uzreti naenkrat.

Dvajset se nas je, v nedeljo dopoldne, zbralo z resnim namenom, da gremo na vrh in ugotovimo, če pisanja, ki sem jih zapisal na začetku, res držijo. A se nam je nekoliko zapletlo že zjutraj. Nekateri smo prebrali Milanovo vabilo v celoti in v spominu obdržali opis poti, ki se konča na manjšem parkirišču pri odcepu z makadamske ceste proti Galetovcu. Nekateri so prebrali prvi del in si zapomnili, da je Milan zapisal, da se dobimo na parkirišču nad železniško postajo v Bohinjski Bistrici. Tokrat se je tistim, ki smo brali do konca, obrestovalo, saj smo prihranili kar nekaj kilometrov peš hoje. In tako smo se, nekaj pred osmo uro, tisti pri odcepu za Galetovec, začeli spraševati, kaj neki se je zgodilo Milanu, da ga še ni. Ko sem iz žepa privlekel vabilo, je bilo hitro jasno, da smo se odpeljali predaleč, zato je »zapel mobilnik in Milana ter še nekaj pohodnikov« smo zvabili na našo lokacijo. Po predstavitvi poti in cilja, smo se podali v breg in v prijetnem dnevu korakali preko planine Za jamo »balkonu« naproti. Spotoma smo, ker je pot kratka, opravili kar nekaj postankov za malico, pijačo ter pogovor, nekaterim pa so bile vzrok lisičke, ki so iz gozda vabile s svojo izrazito barvo. Nekaj strastnih gobarjev je poskrbelo, da niti ena ni ostala v gozdu. Ob prihodu na vrh smo doživeli vso lepoto razgledov z »našega balkona« in se prepričali, da pisanja o prekrasnih pogledih na kraje pod Galetovcem in v daljavi, kakor tudi na gore  v daljavi ( Karavanke med Golico in Košuto, Kriško goro, Storžič in osrednji del Kamniško-Savinjskih Alp) niso pretirane, nasprotno, mogoče še celo premalo poudarjajo lepoto. Predvsem preseneti prekrasna kulisa jezera, gradu, cerkve ter hotelov na Bledu.

Postanek je bil kar dolg, saj se lepoti pogledov ne moreš in ne smeš kar tako odpovedati, temveč jo moraš užiti v celoti. Fotografiranja z različnimi kulisami kar ni hotelo biti konca, a vseeno pride trenutek, ko je potrebno vrhu reči nasvidenje ter se podati na pot. Spotoma smo opazili še nekaj jurčkov in marel, katerim, po zaslugi naših gobarjev, ni bilo dano ostati v gozdu. Tudi pot v dolino je bila pogosto prekinjena, saj smo si imeli v nedeljskem popoldnevu marsikaj povedati, predvsem pa so bili pomembni vtisi, ki smo si jih nabrali na vrhu. Ves čas so nas spremljale barvne kulise drevja, odetega v jesenske barve ter tudi pogled na veličastne prepadne skale, nad katerimi smo bili še par ur prej.

Napisal: Miran Klavora

Fotografije: Kolenc Andrej, Klavora Miran, Tomaž Gvozdanovič in Milan Jerman

13.11.2016
Dobrač – podrta gora se pod nami ni podrla

Pogorje, ki smo ga, v svojih pristopih na slovensko Peč ( Tromejo) pogosto opazovali in se čudili ogromnim kamnitim podorom, ki zaznamujejo njegovo južno stran. Prav imate, v mislih imam pogorje Dobrač z vrhom Kuhriegel (Cerkveni hrib 2167 m.n.m.), ki se je, kot skrajni vzhodni izrastek bližnjih Ziljskih Alp, ugnezdil med Julijce, Karavanke, vzhodne Karnijske Alpe in visoke Ture, tam daleč zadaj nad Dravsko dolino. Pogorje, je s svojo pojavo vznemirjalo že Juliusa Kugyja, ki je pogosto počitnikoval v Lipi ob Zilji in se podajal v raziskovanje njenih sten, ki kažejo podobo divjanja narave, ki so povzročila številne podore južne stene. Med večje in najhujše sodi podor ob potresu 25. januarja 1348, o katerem je Dr. Josip Gruden pred prvo svetovno vojno zapisal: «Lepo je sijalo sonce na praznik spreobrnjenja svetega Pavla dne 25. januarja ob treh popoldne, kar se strese zemlja z grozno silo. Zvonovi so sami zazvonili. Razdejanih je bilo 26 mest, mnogo cerkva in nad 40 gradov. Ljudi in živino so podsuli padajoči zidovi, zemlja se je stresala dolgih 40 dni. Višek razdejanja je bil v Ziljski dolini. Visoki Dobrač je že vsled prejšnjih potresov na mnogih krajih grozil z globokimi razpokami, ki so tiho grozile. Usodnega dne pa je goro tako silno streslo, da se je skalnata grmada razpočila in del gore se je zvalil v dolino. Ta silen plaz je zasul sedemnajst vasi ob vznožju in zajezil reko Ziljo, ki je narasla v veliko jezero Deset vasi je potonilo v njenih valovih. Tudi na Osojskem jezeru so pokale gore in se rušile v vodo. Vsi gradovi, ki so se dvigali na holmih in hribih ob Dravi in Zilji so se sesuli in njihove razvaline so se kotalile v doline. Nihče ne more presoditi koliko ljudi je pod njimi izgubilo življenje.« Strokovnjaki pa opozarjaj na dejstvo, da je bil podor leta 1348 samo nadaljevanje večjih podorov, ki so se dogajali že v daljni preteklosti. Iz tega razloga ime gore ne more izhajati iz korena dobra, ker gora domačinom ni bila nikoli dobra. Prej bo možno pritrditi tistim, ki koren imena potegnejo iz  dob (hrast – torej Hrastova gora), s katerim je bilo pogorje gosto poraščeno. Da ne bom predolg z zgodovinskimi in geografskimi dejstvi, predlagam v branje razpravo Matije Zorna, univerzitetnega diplomiranega geografa in profesorja zgodovine, z naslovom Podori na Dobraču, ki je izšla v Geografskem vestniku 74-2, leta 2002.

Z Dobrača je prekrasen pogled na Koroško, ki se z njega, na pogled, širi kot velika dlan, polna življenjskih črt. Prsti so pogorja, presledki med njimi pa doline, vsaka s svojim vodnim biserom, Osojskim, Vrbskim, Baškim in Hodiškim jezerom. ¨

In končno se je zgodil 24. september 2016, ko smo tudi Cekinčki opravili, ne preveč zahtevno, a prekrasno pot na »podrto goro«. Štirideset se nas je zbralo na parkirišču Dolgi most v Ljubljani in vstopilo v avtobus, ki nas je, razposajene, prešerne volje in nasmejanih obrazov, odpeljal proti Gorenjski in dalje proti cilju. Posebno vzdušje in veliko klepeta se je širilo po avtobusu, saj se redko zgodi, da se skupno odpeljemo na začetno točko pohoda. Pot je, s kratko prekinitvijo, na počivališču Povodje, za jutranjo kavico, ki jo je vsem podaril Milan ob svojem rojstnem dnevu, hitro minevala. Kmalu so v nas zrle stroge oči avstrijskih žandarjev, ki opravljajo mejno kontrolo, a nas tokrat s »temi malenkostmi« niso vznemirjali. Zelo hitro smo se ustavili na vznožju beljaške alpske ceste, zgrajene leta 1964 in po plačilu cestnine nadaljevali pot mimo  »Alpskega botaničnega vrta« ( katerega velja obiskati v času cvetenja, zato se nismo ustavljali) in po dobrih 16 kilometrih vožnje prispeli na planino Rosstratte, na višino 1732 metrov nad morjem. Priprave na odhod proti vrhu so bile kratke a temeljite, pogledi pa so nam vseskozi uhajali v megleno kopreno, ki je zakrivala dobršen del vrhov v naši okolici. Za pohod na vrh je Milan določil južno traso, ki se v zaključnem delu vije ob robu prepadnih sten. V megli se nam je, z veliko mero previdnosti in napenjanjem oči v megli, ko smo, poleg ličnih razstavnih tabel, opazili tudi gamsa,  uspelo prebiti do prvega, ogleda vrednega cilja,  koče Zehnernock, na nadmorski višini 1956 metrov. Z zanimanjem smo si ogledali razstavo fotografij in zapisov o favni in flori, o naravnih bogastvih, o načinu njihovega izkoriščanja, o športnih aktivnostih…Seveda so nekateri potešili še lakoto in že smo hiteli dalje, v megleno dopoldne, rahlo v dolino, da bi dobili dovolj zaleta za naskok na vrh. Močno nam je odleglo, ko se je megla razpršila in v daljavi smo ugledali najprej velikanski betonski stolp, nedaleč od njega pa »nemško cerkev«. Še nekaj minut in že smo stali pred vhodom v t.i. »nemško cerkev« - Maria am Stein, ki so jo leta 1692, na višini 2159 metrov nad morjem, zgradili rudarji, ki so pod Dobračem kopali cinkovo in svinčevo rudo.  Po ogledu notranjosti smo se podali še na sosednji vrh, najvišji, 2166 metrov visoki Kuhriegel, na katerem je postavljen visok križ. Skupinsko fotografiranje in spust do nekaj metrov nižje ležeče »slovenske cerkve«, ki naj bi jo, v zahvalo za Marijino čudežno ozdravitev njegovega sina, dal, že dve leti pred nemško, zgraditi graščak, baron von Semmler. Zgradili so jo Slovenci iz koroške občine Čajna, zid nad vhodom pa krasi freska avtorice Helge Druml »Črna Madona«. Cerkvici veljata za najvišje ležeči v Evropi. Zanimivo je, da cerkvici, po velikosti in obliki približno enaki, simbolizirata neločljivost dveh koroških narodov v nekdanji skupni nesreči pa tudi v njuni ločenosti v novejšem času. Omeniti velja še dejstvo, da Kugy, ko je okrog leta 1870 prvič stopil na vrh Dobrača, še ni vedel, da prav po teh robovih poteka simbolna ločnic dvojezične Koroške, slovenske na jugu in nemške preko Drave. Ogledi notranjosti in zunanjosti cerkva ter uživanje v pogledih na pogorja in doline daleč naokrog, so nam vzeli precej časa in nastopili so »trenutki hude lakote in žeje« ki smo si ju odpravili v bližnji Ludwig-Walter Hutte. Čas neizprosno teče in treba je bilo priti še do avtobusa, zato smo se odpravili na pot, ki vodi poleg 165 metrov visokega televizijskega stolpa proti dolini. Ker je pot izredno široka, makadamska, nam spust ni povzročal nobenih preglavic in kmalu smo se ponovno znašli na parkirnem prostoru ob avtobusu. A da ne boste mislili, da je s tem konec dogajanj. Cekinčki bi ne bili Cekinčki, če ne bi našemu Milanu postavili »špalirja«, zapeli prigodno rojstno dnevno pesem in namočili grla v čast njegovega rojstnega dne.

Potem pa je res bilo treba na pot, ker nas je čakal še postanek na razgledišču, nekaj kilometrov nižje ob cesti. Nekateri bolj pogumno, drugi z nekoliko neugodnimi občutki, smo stopali na kovinski pomol, pod katerim zija nekaj deset, če ne celo sto, metrska praznina. Je pa z njega izreden pogled na posledice podorov, ki so se dogajali v preteklosti in tudi na koroške vasi in doline ter mnoge slovenske gore v daljavi. Tokrat je gora mirno prenesla hojo po svojih obronkih in se »pod nami ni podrla«!

Napisal: Miran Klavora

Foto: Andrej Kolenc in Miran Klavora

05.11.2016
Cekinčki v dveh dnevih iz Vrat v Vrata

Letošnja najzahtevnejša, dvodnevna tura, bi se morala, kot je bilo zapisano v program, zgoditi 3. in 4. septembra, a je narava vmešala svoje prste, zagrozila s slabim vremenom in tura je bila preložena za teden dni. Tokrat, 10. in 11. septembra je bila napoved obetavna in na startu ture, na parkirnem prostoru v dolini Vrata,  ob suhi strugi  potoka Bistrica, se nas je zbralo kar 23 gora željnih pohodnikov. Milan je najprej pozdravil vse udeležence, še posebno tiste, ki so se pridružili prvič in »formalno niso člani naše skupine« ter naše člane, ki se nam pridružijo občasno – na zahtevnejših turah. Sledil je kratek opis dogajanja v dvodnevnem pohajanju po Julijcih, in že smo hiteli proti pobočjem Sovatne, preko katere smo se odločili povzpeti na Stenar, naš prvi in najpomembnejši cilj. V Jeseniškem zborniku iz leta 1991 sem zasledil zapis, da domačini iz Dovjega povedo, da so sovatne nekoč imenovali ograjene pašnike za ovce, na krajih, kjer je bila najboljša trava, tako, da v Vratih najdemo še danes Klančnikovo sovatno, Guzeljnovo sovatno, najbolj znana pa je Sovatna, gorska globel, z izredno lepo travo do višine 2200 metrov,  med Bovškim Gamsovcem in Stenarjem, ob poti od Aljaževega doma proti Kriškim podom. Taki kraji so vselej predstavljali dobro pašo, kar nam je potrdila tudi prisotnost svizcev, ki dnevno potrebujejo od 1 do 1,5 kg trave dnevno in nesporno uživajo v odlični hrani na tem koncu Julijcev. Ime Sovatna naj bi Stari Slovani prinesli v te kraje iz nekdanje domovine, saj v Srbiji  planini še danes pravijo »suvat«, v severni Transilvaniji pa obstaja mesto Sovat. Omeniti velja tudi kozoroga, ki nas je s svojo veličastno pojavo, po treh urah hoje, sredi pobočij Sovatne, nemo opazoval, ležeč na svojem prostoru in se ni pustil motiti, kljub številnim planincem, ki smo hodili po njegovem kraljestvu. Niso pa ostali nemi svizci, ki so s predirljivimi žvižgi opozarjali, da se njihovim domovanjem približujejo vsiljivci iz doline. A  kljub vsemu se niso poskrili v svoje rove, temveč so polegli po skalovju ter nas budno opazovali.

Po daljšem počitku in malici smo nadaljevali proti cilju – Stenarju, za katerega obstajajo pisni viri, ki trdijo, da se je v začetku razvoja planinstva, njegovo ime izgovarjalo kot Stajnar, iz česar izhaja tudi nemško poimenovanje Steiner. Tudi na tej poti smo doživeli prijetno srečanje z mladim kozorogom, ki je bil celo tako prijazen, da si je vzel čas in dovolil fotografiranje z vsakim pohodnikom, ki si je tega zaželel. Ker pa čas tudi v gorah neusmiljeno teče, je bilo treba pohiteti proti vrhu. Ob vznožju je ena od članic odprave ocenila, da njena fizična pripravljenost ni dovolj, zato je ostala v »dolini«. Zahtevno pot na vrh smo potem zmogli vsi in na vrhu ni bilo nikogar, ki se mu ob uspehu na obraz ne bi prikradel nasmeh zadovoljstva, kljub temu, da si je narava ponovno vzela pravico  poskusiti prestrašiti nas. Kot običajno ji tudi tokrat, kljub debelim deževnim kapljam, ki jih je poslala nad nas, ni uspelo. Iz nahrbtnikov nepremočljive vetrovke, pelerine, kape na glavo in grožnja je odpravljena. Razgledi so bili sicer nekoliko slabši in res smo potem nekoliko pohiteli s skupinskim fotografiranjem in previdnim sestopom proti dolini, a kljub temu je bilo zadovoljstvo nepopisno. Ob približno 17. uri smo se utrujeni, a polni prijetnih vtisov, ustavili na cilju dneva, pred Pogačnikovim domom na Kriških podih, ki ga je PD Radovljica začelo graditi 1948 leta, odprt pa je bil 7. oktobra 1951. Dom je dobil ime po podpredsedniku PZS in načelniku gospodarske komisije ter pobudniku gradnje , Jožetu Pogačniku (1927 – 1951 ), ki je tragično preminil v Mlinarici, na poti na svečano odprtje doma. Dom je doživel mnogo posodobitev, tako, da danes predstavlja ugledno postojanko, ki jo, zanimivo, že več let uspešno vodi mlada ekipa, pod vodstvom Jerce Debeljak. Hrana, pijača, lepo urejena prenočišča in skrb za nočni mir, so pokazali in dokazali, da je ekipa uigrana in kljub mladosti obvlada vse prvine uspešnega vodenja doma. V medijih sem zasledil nekaj let star članek o dekletih, ki si ga velja prebrati in ga najdete na povezavi http://siol.net/trendi/potovanja/cvet-mladosti-privablja-na-kriske-pode-228087, predvsem pa njihovo življenjsko filozofijo, ki jo vsebuje zadnji odstavek: «Tu ugotoviš, da praktično ničesar ne pogrešaš, da so v dolini potrebe umetno ustvarjene, tu pa si hitro zadovoljen in postaneš skromnejši. V Ljubljani se ti, med hojo po Čopovi, zazdi, da nujno potrebuješ to obleko ali oni parfum ali kakšno drugo neumnost, tu pa ugotoviš, da ne potrebuješ veliko – le toplo kuhinjo, fajn sodelavke in zadovoljne goste«. In kako prav imajo !!!!!!! Do trde teme smo nato uživali v izredno lepih pogledih na gore, ki obdajajo Kriške pode ter proti Trenti in gore nad njo. Na vzhodni strani se dvigata Stenar in Bovški Gamsovec, na jugozahodu pa se kaže Pihavec kot strma, stolpasta gora, katere zahodne stene padajo v grapo Belega potoka. Tik pod domom leži Spodnje Kriško jezero, na jugu je dolina Trente s Sočo in naseljem Na Logu, levo nad njo vidimo greben z Velikim Špičjem ter Plaskim Voglom in v ozadju Krn, desno pa Srebrnjak in Bavški Grintavec. Širši razgled proti zahodu zapira bližnji greben s Planjo in Goličico, na severni strani Kriške pode oklepajo mogočne stene Razorja, bližja pa sta vrhova Kriški rob in Križ. Med posedanjem in  opazovanjem okoliških gorah, je med nas »priletela tudi izjava dneva«, ki pravi takole: » S seboj imamo tako čedna dekleta, da so celo svizci žvižgali za njimi!«

Naslednji dan smo ob 8. uri, po zajtrku, ki so ga pripravila prizadevna dekleta, krenili proti cilju tega dne, Križu, ki je dolg in razpotegnjen, ni pa na njem, kot bi sodili po imenu, nobenega križa. Pot je sicer zahtevna, a za uigrano ekipo, ki se je preizkusila že dan prej, ne predstavlja posebne težave. Po dve urni hoji, prekrasnih pogledih na jezera pod nami, srečanjih s kozorogi ter pogledih na okoliške vrhove se vsi uspešno povzpnemo na vrh Križa, za katerega v virih najdem razlago, da je ime dobil po dogodku in prvopristopniku, ki naj bi bil nepismen in je na matičnem uradu namesto svojega podpisa naredil križ. Narava nam spet pošlje svojo grožnjo, tokrat v obliki megle, a to ne moti prijetnega in veselega vzdušja ob osvojitvi novega dvatisočaka in tudi megla se kaj kmalu razkadi, tako, da so razgledi na vse strani nepozabni in vredni vloženega truda. Skoraj dve uri je nato trajalo, da smo si prislužili malico, za katero smo se ustavili pri Bivaku IV. Vesna je, namesto sendviča, v roke prijela metlo in smetišnico ter poskrbela za čisto notranjost bivaka ter za boljše počutje gornikov, ki bi si želeli prenočiti v njem. Ugotavljali smo, da skrb za čistočo mnogim pohodnikom žal ni privzgojena, zato je lepo, da včasih pride bo bivaka tudi kakšna Vesna. Ob pogledu na vrhove, ki se dvigajo nad dolino, se je razvila razprava o tem, kateri vrh je Škrlatica, s katerega mesta je možen pogled nanjo…Tomaž je iz nahrbtnika izvlekel zemljevid in s skupnimi močmi smo ugotovili, da je vrh pred nami Dolkova Špica, šele v ozadju pa je Škrlatica, ki je mnogim od nas še neizpolnjen cilj. Gruščnata in težka ter za noge že hudo obremenjujoča pot, nas je vodila proti dolini Vrat. Spotoma smo na enem od melišč opazovali igro velike črede gamsov, ki so se pojavili kot bi nam hoteli zaželeti srečno pot in nasvidenje. Naslednja »postaja« s kratkim kulturnim programom se je zgodila na ovinku, ob katerem stoji macesen, zanimive oblike, ki očitno že zelo dolgo kljubuje vsem udarcem narave, od vetrov, plazov do neurij in vsakič posebej obnovi poškodovane dele. Tomaž nam je ob tej priložnosti deklamiral priložnostno pesmico Jovana Vesela Koseskega o macesnu:« Serce terdo kot macesen inu v prsih me tiši, prej bi pes pojedel česen, kot bi me ljubila ti«. S tem je seveda požel aplavz, bilo pa je tudi obilo smeha, ko smo, vsak po svojih sposobnostih poskusili ponoviti »pesmico«.

Do Doma v dolini Vrat je potem hoja minila brez težav, razen seveda velike utrujenosti nog, kar vedno terja še posebno previdnost. Za vse napore smo bili potem nagrajeni s pijačo, katero je, ob svojem »odhodu v penzijo«, plačal Roman. Vzdušje je bilo veselo, druženje prijetno, a kaj, ko čas beži in je treba na pot proti domu. Nekateri so sicer, kot sem pozneje opazil na fotografijah, »skočili« še na balvan v bližini doma in posneli nekaj adrenalinskih fotografij.

Naj sklenem prijetno dvodnevno druženje, polno lepih doživetij in razgledov, smeha, prijateljskega vzpodbujanja, ko je bilo težko a na koncu ostanejo lepi spomini, fotografije in moj zapis.

Zapisal: Miran Klavora

Fotografije: Andrej, Marta, Milan, Miran D., Miran K. in Tomaž 

05.11.2016
Cekinčki preko Zelenice na Vrtačo

V šoli so nas učili, da je vrtača, in tako piše tudi v učbenikih in drugih pisnih virih, kraška globel ali kotanja, pri kateri je globina manjša od premera. Naštete so še mnoge značilnosti od rodovitnega dna, zavetja pred burjo... Potem pa pride Milanovo vabilo za vzpon na 2181 metrov visoki vrh Vrtača, na katerega prideš preko Zelenice. A nesporazum je kmalu pojasnjen, ko prebereš, kako Dušan Čop, leta 2008, v svojem delu »Imenoslovje in etimologija imen« pojasni nastanek imena gore: »Da bomo današnje napačne oblike imen prav razumeli, naj omenim še dve imeni. Prvo je gorsko ime Vrtača (drugi najvišji vrh v Karavankah, med Stolom in Begunjščico). Ljudje na gorenjski strani (lastniki zemljišč na Zelenici in na pobočjih teh gora, so bili vedno Slovenci, a tudi na severni strani so vedno živeli le Slovenci). V vaseh na južni strani Karavank ljudje goro imenujejo Nemški vrh (v Planinskem vestniku - PV je dolgo vrsto let trajalo razpravljanje o tem imenu - celo pisatelj F. S. Finžgar je v PV trdil, da so njegovi starejši sorodniki goro vedno omenjali le s tem imenom). Na koroški strani goro imenujejo Vrtača, zato so se naši geografi odločili za to ime. Ni pa to pravo ime: Vrtača je kraška dolinica med Stolom in goro s spornim imenom. Temu prastaremu prehodu s Kranjskega na koroško stran, ki pa je v celoti na kranjski strani, vse do mejnega prehoda Belščica, rečejo domačini Čez Vrtačo, kakor je zabeleženo tudi na karti 1:25000 Geodetskega zavoda RS, št. 141 - in očitno so to ime na koroški strani vzeli za gorski vrh. Nihče tega imena ni znal razložiti pravilno. Res je, da je ime Nemški vrh zgrešeno, to pa spet zaradi posebnosti v zgornjesavskem narečju. Prav pri tem imenu se vidi, kako izredno pomembno je, da tisti, ki se ukvarja z imenoslovjem, zares dobro pozna tudi narečje in da je (iz dokumentov) dodobra seznanjen z zgodovino krajev in krajevnih (tudi gorskih) imen. Zelo so v takih primerih uporabni tudi opisi meja starih graščinskih posestev. Prav po imenovanem delu Karavank je tekla meja blejske graščinske posesti. »Stou Menischke Werch« (V opisih graščinskih meja so imena zelo dosledno zapisovali v narečnih oblikah!). To ime »Menischke Werch« je zanimiva priča posebnosti v današnjem severozahodnem slovenskem naselitvenem prostoru - metateze so tu kar pogoste. Ime Meniški vrh je prešlo v Nemški vrh (tudi naglas je v tem delu Slovenije dostikrat prešel na prvi zlog), Čomoradnek (rovt pod Stolom) < Močeradnik, ker je tudi močerad > čomorad, Zapret < Zatrep. Gobatec < Bogatec (tolminsko ime za bohinjski Bogatin, Kupljenik (nad Bohinjsko Belo) se l. 1511 beleži kot Pukl(j)enik, a tudi sicer: gomazin < magazin, potariše < toporišče i. dr. Ime Meniški vrh je v Sloveniji tudi na Štajerskem, SV od Sevnice.

Ta zapis naj bi tako pojasnil, zakaj smo 20. avgusta 2016 morali zlesti 2181 metrov nad morje, da smo se povzpeli na Vrtačo.

Že pred sedmo uro se nas je, na parkirišču na Ljubelju, zbrala večina od 24 kandidatov za osvojitev vrha Vrtače, le Franjo in Milica sta nekoliko zamujala, saj sta morala pod »ljubeljskim klancem« menjavati kolo avtomobila – »gumi defekt« pač, se zgodi. V času do njunega prihoda sem od prijateljev sprejemal čestitke ob mojem rojstnem dnevu, Milica pa je pozneje poskrbela, da smo se okrepčali s slastnimi slaščicami, ki jih je pripravila v počastitev rojstva njenega vnuka. Voščil je bilo mnogo, slaščic še več, vmes tudi kakšna kapljica žganega, a kaj, ko je potrebno priti na vrh in nazaj v dolino. Kmalu po začetku vzpona po zeleniškem smučišču sem dobil še lepo darilo – pogled na čredo gamsov, ki so se mirno pasli na plazu in pozirali za lepe fotografije. Ob pogledu na stebre, po katerih je nekoč tekla jeklenica in nosila potnike na Zelenico, danes pa »mrtvi štrlijo proti nebu«, se je med pohodniki vnela razprava, kdaj smo se nazadnje peljali s sedežnico in prihranili dobro uro hoje do 1536 metrov nad morjem stoječega Doma na Zelenici. Pri preverjanju podatkov v foto arhivu sem pozneje ugotovil, da smo 19. 9. 2009, ko začenjali dvodnevno pot proti Stolu in naprej do Jesenic, pešačili do doma, kljub temu, da je sedežnica še delovala, a je ravno tisto jutro obstala, zaradi nočnega udara strele. Ob naslednjem obisku, ko smo 17. 7. 2010 se odpravljali na Begunjščico, pa je delovala in nam prihranila hojo navkreber.

A nič ne pomaga, potrebno je bilo prehoditi tisto uro in nekaj minut do doma, kjer smo si vzeli kratek počitek za pripravo za naskok na vrh Vrtače. Hoja je, v lepem sončnem vremenu, potekala brez posebnosti in uživali smo v pogledih na okoliške vrhove, dokler se ni začel vršni, strmi vzpon proti vrhu. Tu pa spet vsem znana stara zgodba. Povzpneš se na greben, misleč, da si na vrhu, a te čaka še en spust in nov greben, dokler po štirih urah nismo na vrhu. Tokrat žal na vrh nismo uspeli priti vsi, saj nas je bilo samo dvajset. Preostali zaradi zdravstvenih ali kondicijskih problemov vrha niso osvojili, so pa bili zelo blizu. Na vrhu smo si privoščili daljši postanek za malico, fotografiranje ob kovinskem cepinu in jeklenici na njem, napravili skupinsko fotografijo pristopnikov in že smo hiteli proti dolini. Narava nas je sicer poskušala prestrašiti, saj nam je proti vrhu poslala megle, ki pa so se, tako kot so prišle, tudi razkadile. Zahtevno pot smo zmogli brez težav in kmalu smo bili v zavetju Doma na Zelenici, kjer smo si privoščili nekaj osvežitve za nadaljevanje poti proti Ljubelju.

Tik pred parkirnim prostorom smo opravili kratko analizo dnevnega dogajanja in ugotovili, da počasi prihajamo v leta, ko bo potrebno, glede na višanje starosti, ustrezno nižati višino vrhov.

Za konec prekrasnega, sončnega, pozitivne energije polnega dne, smo se ustavili še v lokalu v Tržiču in nazdravili mojemu prazniku. V posebno veselje mi je bilo, da so vsi prijatelji ostali z  menoj in mi polepšali praznični dan.

Zapisal: Miran Klavora

Fotografije: Andrej, Metod in Miran

05.11.2016
Cekinčki po Kačji poti preko Kofce gore na Kladivo

Julij je vsako leto čas, ko so noge že dovolj uhojene in pljuča dovolj razširjena, da je mogoče pogledati tudi na vrh kakšne gore, ki sega preko 2000 metrov nad morje. Tako se je za soboto 23. julija v programu pohodov našel 2094 metrov visoki vrha Velikega Kladiva v Karavankah. Že pred dogovorjeno osmo uro je bilo na 1528 metrov nad morjem, pred  Zavetiščem na planini Šija, ki ga upravljajo taborniki rodu Kriška gora iz Tržiča, izredno živahno. Na mizi so se bohotili pladnji s sladicami in med dvaindvajsetimi pohodniki je krožila steklenička z zdravilnimi esencami. Vzrok je bil kmalu odkrit in dokaj enostaven ter življenjski – dve babici in dedek so »častili«, ker je pred dnevi na svet prijokal vnuk.

Seveda je »praznovanje« prineslo določeno zamudo v programu in po Milanovi predstavitvi poti, smo krenili s pol ure zamude. Podali smo se po – kot je Milan zapisal v vabilo – lažji, Kačji poti proti Francovemu grebenu in ni trajalo dolgo, ko je pot upravičila svoje ime. Zelo blizu Milanovega čevlja, se je, sredi poti, pojavil v klopčič zvit gad. Milan je takoj po koloni poslal opozorilo na povečano previdnost in pozneje povedal, da je bila žival zelo temna in verjetno, glede na debelino, samica. Vendar, gad Cekinčkov ne more ustaviti, četudi bi taboril sredi poti, zato smo pogumno nadaljevali hojo po strmini, ki je postajala iz minute v minuto zahtevnejša. Po dobri uri hoje se je od skupine ločila četverica, s katero je bilo že prej dogovorjeno, da ne gre na Kladivo, temveč se bo spustila do Doma na Kofcah. Zaželeli smo si srečno pot in krenili vsak svojemu cilju nasproti. Korak za korakom, vdih in izdih in s tempom, sprejemljivim za vse pohodnike smo se povzpeli na 1967 metrov visoko Kofce goro. Z njenega vrha, na katerem se niti nismo ustavljali, smo nadaljevali proti 2036 metrov visokemu vrhu Malega Kladiva. Nepoznavalci smo se razveselili uspeha in uspešnega vzpona na Kladivo. A takoj je sledilo razočaranje, saj smo dojeli zmoto in spoznali že večkrat potrjeno resnico, da je v gorah ciljni vrh vedno nekje zadaj. Tudi tokrat je bilo tako, saj je sledil še spust, ki mu Milan običajno pravi »nabiranje zaleta za naskok na vrh« in šele potem smo napadli vršni greben in se uspešno povzpeli na 2094 metrov nad morjem ležeči vrh Velikega Kladiva.

Toplo sonce, modro nebo, dobra družba in obilna malica iz nahrbtnikov so nas na vrhu zadržali kar eno uro. Še skupinsko fotografiranje in že smo se napotili dalje po grebenu Košute, da bi se spustili po »adrenalinski poti«, ki si jo je zamislil Milan. A ni trajalo dolgo in že je Milan sporočil, da je pot, po kateri naj bi se vračali v dolino »preveč podrta« in nevarna za hojo, zato se bomo del poti vrnili po poti v smeri iz katere smo prišli, nato pa krenili v levo in se vrnili na Šijo.

Tokrat nam je narava res podarila nepozaben dan, v katerem smo uživali v prekrasnih razgledih vsenaokrog. Menim, da naštevanje sploh ni potrebno, saj smo poleg množice cvetja, videli praktično vse gore, hribe in planine, kar jih je moč s te strani Karavank videti.

Za piko na i na koncu še okusna hrana (posebno ajdovi štruklji s panceto) po naročilu, ki so jo pripravili prijazni gostitelji iz zavetišča. Med uživanjem na sončni planoti smo se podali še v taborniško sobo, ki je vzorno urejena in vredna ogleda, saj iz nje preprosto veje duh tabornikov, ki jim je mar za okolje.

Za konec še pozdrav in adrenalinska vožnja po ovinkasti cesti do Tržiča in naprej proti domovom.

Zapisal: Miran Klavora  

Fotografije: Milan in Miran

15.10.2016
Po Ciprniku in okolici smo iskali Vandotove junake

Na Dan državnosti, 25. junija ob 7. uri, se nas je devetnajst pohodnikov in štirinožna Fanta, zbralo pred Olimpijskim športnim centrom – Dom Planica, da bi si ogledali, kot je v vabilo zapisal Milan, razgledni vrh na jugozahodnem koncu pobočja, ki poteka med dolino Male Pišnice in Planice, pod katerim se nahajajo tudi kranjskogorska smučišča. S Ciprnika, 1745 metrov nad morjem štrlečega vrha naj bi si ogledali tudi vse Ponce, Jalovec, dolino Tamarja, Mojstrovko in Slemenovo špico, Martuljške gore, Karavanke in celo Dobrač in avstrijske tritisočake za njim. Spotoma, ko bomo že hodili po tistih krajih, pa bi se malo ozrli in po gozdu razgledali za junaki in anti junaki, ki jih je v svojih mladinskih delih opisoval slovenski mladinski pisatelj  Josip Vandot, roj. 15. 1. 1884 in umrl 11. 7. 1944. V svojih mladinskih pripovedih o pastirskem življenju s skupnim naslovom Kekec je izdal tri dela in sicer leta 1918 Kekec na hudi poti, 1922 Kekec na volčji sledi in 1924 Kekec nad samotnim breznom. Njegova dela so bila podlaga za scenarije za slovenske mladinske filme in sicer 1951 Kekec,  prvi slovenski mladinski film, sledil je leta 1963 Srečno, Kekec prvi slovenski barvni film in končno še 1968 Kekčeve ukane. Ker smo v mladosti vsi radi pogledali filme in nam je v spominu ostalo predvsem ime Pišnica,  nad katere kanjoni se je Kekec pretepal z orlom in boril z Bedancem in tudi ostali liki iz Vandotovih zgodb – Pehta, Mojca, Rožle, Kosobrin, Brincelj, Vitranc – so pohajali po teh krajih, smo pričakovali, da bomo mogoče le katerega od njih srečali. A žal, naj povem že kar na začetku, sreče ni bilo, saj smo našli samo vrh Vitranc, ki naj bi ime dobil po modrem možaku in pravičnem sodniku iz pripovedi in filmov dobil ime ter Mojčino kočo.

Prehitevam, zato naj povem, da smo se na jutranjem posvetu odločili, da poti ne bomo zaokrožili, temveč se bomo po vzponu na Ciprnik podali dalje proti Vitrancu in Mojčini koči, od tam pa nadaljevali spust do jezera Jasna. Zaradi tega je bilo potrebno nekaj vozil prepeljati na parkirni prostor ob Jasni, kar je sicer vzelo nekaj časa, po drugi strani pa tudi omogočilo pogovore med pohodniki, ki se že dalj časa nismo videli. A kot vedno je prišel usodni trenutek, ko smo, za Milanom, strumno stopili po lovski stezi proti Ciprniku. Hoja v dolgih kljukah, po tleh prepredenih s koreninami in »tlakovanih s suhim listjem in iglicami nas je po dobre pol ure pripeljala do lesene koče z razgledno teraso, s katere je izreden pogled na skakalnice v Planici ter Ponce nad njimi in seveda večino prej naštetih vrhov. Izvedeli smo tudi majhno skrivnost in sicer, da v času skokov s tega mesta snemajo s TV kamerami. Časa za daljše zadrževanje ni bilo, zato smo pogumno nadaljevali v strmino, ki se je začela kar vidno večati. A kljub želji, da čim hitreje pridemo na vrh, smo se morali ustaviti še za eno čudo, ki nam ga je želela predstaviti narava. Na nasprotni strani, na melišču pod potjo na Ciprnik, se je pojavila čreda gamsov in med njimi samica, ki se je ustavila ter pred našimi presenečenimi očmi začela dojiti tele. Dogodek, ki ga je dano videti in posneti le redkim.

V nadaljevanju se je pot iz dokaj prijazne, z listjem in iglicami tlakovane, spremenila v kamnito in se »postavila pokonci«, tako, da je bilo potrebno uporabiti nekaj tehničnih varoval in lesenih stopnic, ki so jih postavili marljivi markacisti. Na vrhu, ki je res nudil dih jemajoče razglede smo se zadržali manj kot bi želeli, saj je bilo na njem tudi nešteto mravelj in ostalega mrčesa, ki nas je prisilil, da smo se kmalu odpravili na pot. Ob povratku smo na drevesu našli tablo, ki označuje, da smo na 1636 metrov visokem vrhu Vitranca. V nekaj minutah smo v nosnice že zajeli prijeten vonj, ki je prihajal iz kotla na prostem, pod katerim pridno kuri Mitja in v njem pripravlja obaro, ki ji zlepa ne najdeš enake. Ob Mojčinem domu smo si privoščili obaro ter dolg, zelo dolg počitek, saj je sonce grelo in nikakor se nismo mogli odločiti za odhod v zavetje gozda in spust proti Jasni. A ker je vsega lepega prekmalu konec, se je tudi pravljica pred Mojčino kočo morala nehati. Nahrbtnike na rame, zategovanje vezalk, nameščanje kolenčnikov, podaljševanje palic in obvezno opozorilo na nevarnost poti, za katero smo po prihodu k Jasni soglasno ocenili, da je resnično strma in nevarna, a smo jo zmogli brez zdrsov in poškodb.   

Po koncu hoje pride zame najtežji del – poiskati izvor imena vrha na katerem smo bili. Tokrat mi je uspelo najti dokaj verodostojno razlago, kljub temu, da v mnogih komentarjih piše, da izvora imena ni mogoče najti. V treh slovenskih in šestih avstrijskih občinah so v okviru »Operativnega programa Slovenija Avstrija 2007 – 2013«, izvajali raziskavo FLU-LED, zbiranje ledinskih imen. V raziskavo in popis imen so vključili domačine, ki v kraju živijo že vse življenje, govorijo pristno domače narečje in dobro poznajo domače okolje in ljudi. Rezultate raziskave so objavili leta 2015 v brošuri »Ledinska imena v občini Kranjska Gora«. V njej najdemo navedbo in na zemljevidu tudi označeno ime za Ciprnik kot Ciperenk (z obema polglasniškima e), kar naj bi pomenilo, da je na tem delu bilo mnogo rastline s temno rdečimi cvetovi – ciprje. Nadaljnja poizvedba pove, da je rastlina ozkolistno ciprje (Camaenerion angustifolium ali Epilobium angustifolium), ki cvete julija in avgusta, njena zdravilna učinkovitost pa je predvsem pomembna pri zdravljenju težav s prostato. Domača imena zanjo, ker se pojavlja po območju celotne Slovenije, so še ciproš, kiprc, ozkolistni vrbovec, severica, trapec, vrbica, žibrje…

Na koncu naj dodam še nasvet in priporočilo v premislek vsem, ki se odpravljate na Ciprnik in na ostale vrhove okrog Vitranca. Na grebenu med Vitrancem in Ciprnikom namreč domuje divji petelin, ki sodi med ogrožene živalske vrste. Da ga zavarujemo, se držimo označenih planinskih poti, predvsem pa se v času parjenja med 15. marcem in 15. junijem, odpovejmo vzponom proti Ciprniku. Bo šlo?

Zapisal: Miran Klavora

Fotografije: Andrej, Metod in Miran

14.10.2016
Cekinčki po letu in pol ponovno na Svetem Petru

Pred dobrim letom in pol sem svoj članek o vzponu na Sveti Peter zaključil takole: »V naslovu sem zapisal slovo od zavetišča. Žal je bilo slovo dejansko, saj smo bili ena od zadnjih, če ne celo zadnja skupina pohodnikov, ki je zavetišče obiskala. Približni deset dni po našem obisku je namreč zavetišče pogorelo do tal. V pogovorih s člani domačega PD smo jim obljubili vso pomoč pri izgradnji novega in, ko bo potrebno, ko nas pokličejo, bomo spet na kraju lepih spominov. Teh nam namreč tudi ogenj ne more vzeti.«

Po požaru so domači planinci nemudoma začeli akcijo, saj ni malo dela že s pridobivanjem dovoljenj in ostalih papirjev, ki so potrebni za gradnjo objekta, še posebno v hribih. A marljivi fantje in dekleta so uspeli zelo hitro pridobiti vso potrebno dokumentacijo, potem pa zavihali rokave in z nešteto prostovoljnih ur, v zelo kratkem času postavili zavetišče, kaj zavetišče, novo kočo na Svetem Petru. Vsakdo je primaknil kakšen evro in tudi Cekinčki smo izpeljali akcijo pridobivanja prostovoljnih prispevkov in tako, vsaj simbolno, prispevali k izgradnji nove pridobitve.

Veselo smo bili presenečeni, ko je prišlo vabilo naše Valerije, da se udeležimo odprtja novega objekta. Volja je bila velika, kandidatov mnogo, potem pa je udarila izredno slaba vremenska napoved in mnogi so odpovedali udeležbo. Na koncu se nas je v nedeljo, 12. junija 2016, na Laščah, zbralo osem najbolj vztrajnih in se podalo na pot. Kljub nemirni noči, v kateri je tudi močno deževalo, se nas je narava tokrat usmilila in nam dovolila, da smo se povzpeli na Svetega Petra, ne da bi nas namočilo. Valerija je poskrbela tudi, da smo se zjutraj, pri njeni sorodnici, okrepčali s čajem, kavo in »tistim, česar v lokalih do desete ne smejo točiti«.

Snidenje mnogih prijateljev na vrhu je bilo dokaj čustveno, še posebno pa je vsem hitreje začelo biti srce ob pogledu na tisto, kar so domači planinci, ob pomoči mnogih drugih seveda, uspeli postaviti na temeljih starega zavetišča. V vsem sijaju se nam je pokazala nova koča, ki bo v bodoče nudila zavetje mnogim planinskim rodovom.

Potem pa se je začelo zares, kot se ob taki priliki spodobi – priložnostni govori planincev, predstavnikov občin, ki so s svojimi prispevki pripomogle, da je tako hitro zrastla nova pridobitev, zahvale vsem, ki s(m)o kakorkoli pomagali, kulturni program…in obilo hrane ter pijače, ki so jo pripravili gostitelji ter se ponovno pokazali in izkazali s svojo gostoljubnostjo. Čas je bil tudi za ogled notranjosti, ki je mnogo bolj udobna in funkcionalna, tako, da bo bivanje v njej res prijetno.

Hitro se je dan prevesil v popoldne in bilo je potrebno začeti razmišljati o povratku v dolino. Tudi popoldne je vreme vzdržalo, kot bi vedelo, da se dogaja nekaj veselega in da nam ni potrebno pokvariti dneva s padavinami.

Dragi planinci, prijatelji skupine Dvor, v vašo prekrasno pridobitev se bomo rade volje vračali in naj vam in bodočim generacijam služi mnogo, mnogo let.

Zapisal: Miran Klavora

Fotografije: Milan, Miran J. in Miran K.

14.10.2016
Ukana uspela, bili smo na Ermanovcu

Kdor ima težave z ledvicami ali prebavili, še posebno pa ženske z bolečinami v drobu, si jih bo pozdravil s čajem iz posušenih cvetov rmana, rastline s koški bleščečih rožic, ki se na žilavih steblikah belijo celo v suši in preživijo celo v hudih pripekah. Posebno rada ima srednje visoka travišča in pašnike, zato ni čudno, da so za ime ene od gora v Cerkljanskem hribovju uporabili ime Ermanovec.

Kdor pa si želi pozdraviti dušo s pogledom na eno najlepših kulturnih krajin na Slovenskem, naj poskusi s hojo na Ermanovec, hrib poln zdravja in trpkih dišav in s potepanjem po hribih okoli njega, kot to priporoča Željko Kozinc. Dežela tod okoli se imenuje Stara Oselica in je gotovo naseljena že tisoče let. Ravnega je v tem delu Slovenije malo, saj je površje valovito in nagubano, poševno in strmo, gozdovi, ki jih ni malo, pa se odpirajo v velike jase, na katerih pogosto stojijo samotne kmetije.

Ker si Cekinčki radi redno zdravimo dušo in iščemo dušni mir po slovenskih gorah, se nas je 21. maja 2016 devetnajst odločilo, da se povzpnemo na goro, ki mora biti, po opisih sodeč, hudo zanimiva. Po zajtrku z domačimi jagodami v Sovodnju, kraju, v katerem se zlivajo Javorščica z juga, Podosojnščica z zahoda in Podjelovščica s severa, smo se, na vso moč podali v hrib. Najprej po asfaltni cesti mimo šole, ki v kraju obstaja že od leta 1874 in svoje poslanstvo opravlja še dandanašnji, kmalu zatem pa na gozdno pot in v kar precej »pokonci postavljen hrib«. Ker so nam družbo ves čas delale širne zaplate čemaža in na drugi strani šmarnic ter spominčic ter zanimive skulpture, ki si jih je narava privoščila narediti iz bukovih dreves, niti opazili nismo, kdaj smo prispeli na 1051 metrov visoki Bevkov vrh. A vrh, da ne bo pomote, ni dobil imena po slavnem pisatelju iz Zakojce Francetu Bevku, temveč po lastnikih, ki imajo kmetijo nedaleč stran. Ker je vrh sredi gozda dokaj nerazgleden, smo, po skupinskem fotografiranju, nemudoma stopili na širne pašnike, poraščene z nešteto rumenimi regratovimi cvetovi.  Izpred kapelice, do katere smo stopili, se nam je odprl prekrasen pogled na Kojco, Porezen in Črni vrh ter Spodnje Bohinjske gore, izza katerih se nam je v vsej svoji lepoti pokazal celo Triglav. Pogledi so se nam ustavljali tudi na Cerkljanskem, Škofjeloškem z Blegošem, Polhograjskem in Rovtarskem hribovju ter proti zahodu segli celo do Idrijskega hribovja  in vrhove Trnovskega gozda za njim. Malica je bila, zaradi prekrasnih razgledov tokrat izredno dolga in kar ni bilo volje, da bi zapustili prostor pred kapelico. A če greš v hrib je treba tudi z njega, zato je prišel čas ločitve in od kapelice smo se podali v dolino, kjer nas je že čakala ena od kmetij, ki nosi ime »Na Ravan«. Kljub obilni malici na vrhu pri kapelici, nam je prijala pokušina mlečnih izdelkov, ki so nam jih ponudili domači in kvaliteta je mnoge prepričala v nakup, tako, da so bili nahrbtniki spet težji kot pred malico.

Po asfaltni cesti, kar nam, moram priznati, ni ravno pogodu, smo se podali proti Kladju, mimo katerega vodi cesta v smer našega pravega cilja, Ermanovca. Dokaj mučno hojo nam je s svojim humornim vložkom na prelazu Kladje popestril naš Tomaž, ki vedno ugane kakšno krepko in jo seveda tudi glasno pove. Ob cesti, v vasi, smo namreč opazili mejni kamen, za katerega je Milan pojasnil, da je originalen ostanek nekdanje državne – Rapalske meje. Takrat je pristopila lastnica hiše in očitno tudi kamna ter nam pojasnila, da je kamen prinesel v dolino njen soprog in, da je kamen prvotno bil postavljen v vasi Podlanišče v kateri  je tudi domačija njenega moža. Takrat pa pride tisto glavno, kar je povzročilo salve smeha. Tomaž namreč, z najbolj nedolžnim mogočim obrazom vpraša: «Gospa, ali vi tudi tukaj v vasi, kar tako, s sosedi, malo prestavljate mejnike?« Odgovora niti nismo slišali v celoti, saj smo že hiteli navkreber proti planinski koči Ermanovec, 964 m. n. m. Spotoma smo si ogledali še kaverne in informacijsko tablo ter enega od mejnih kamnov. Postanek za novo malico in klepet za tiste, ki ga že med potjo niso imeli dovolj ter nadaljevanje popotovanja proti vrhu, našemu cilju, Ermanovcu. Ob prihodu na 1026 metrov visoki vrh Ermanovca smo bili ponovno nekoliko razočarani, saj tudi ta vrh, ker pač leži v gozdu, ni razgleden. A vseeno, ker moraš na vrh stopiti, smo se družno podali v gozd, posneli še eno skupinsko fotografijo in stopili iz zavetja gozda na travnate obronke, s katerih je zopet prekrasen pogled na vrhove blizu in daleč. Ura je bila že pozna, zato smo pospešili korak proti dolini, se ustavili še v vasi, kjer imajo domačo mesnico, da bi nabavili še nekaj mesnih izdelkov, kajti ne gre namreč, da bi jedli samo sir. A izbire ni bilo ravno na pretek, zato smo se kaj kmalu odpravili dalje proti dolini. In verjemite, ni lepšega občutka, kot je tisti, ko pred seboj, ob 17.30 uri zagledaš tablo Sovodenj in spoznaš, da je do konca »celodnevne muke« ostalo le še nekaj sto korakov. Na koncu, pred gasilskim domom, kjer smo začeli našo pot, še nekaj besed slovesa in že so vozila »drvela« proti domovom.

Verjetno da ste med branjem članka ves čas razmišljali, kaj neki pomeni naslov – »Ukana uspela, bili smo na Ermanovcu«. S tem je pa takole – že nekaj let smo v svoj letni program pisali Ermanovec, a nam jo je narava, na tak ali drugačen način, vedno zagodla in pohod ni bil realiziran. Konec leta 2015, ko smo sestavljali program za leto 2016, smo se odločili, da bomo naravo ukanili in prišli na vrh. V ta namen smo v maju določili dva pohoda, od katerih je bil eden Ermanovec, in se, prav po tihem, da narava ne bi slišala, dogovorili, da »gremo gor«, ne glede na datum v programu,  takoj, ko bo ugodno vreme. In ker ste članek prebrali, vam je jasno, da je ukana uspela in še zelo lepo smo se imeli.

Zapisal: Miran Klavora

Fotografije: Ksenija K., Miran K.

20.05.2016
Z Lavrovca na Goli vrh in v utrdbe Rupnikove linije

Tokrat se ni bilo potrebno peljati prav daleč iz Ljubljane, ker pa smo pred startom naše jeklene konjičke morali prepeljati na cilj in ker je bil po enajsti uri že napovedan dež, smo se na pot odpravili še malce bolj zgodaj. Mogoče tudi zaradi tega, se je nas tokrat  zbralo le 12 in glej ga šmenta, 5 Cekinčic in 7 Cekinov. 

Malo po pol osmi uri zjutraj smo pričeli našo pot pri gostilni »Kasarna«. Ob prijetnem kramljanju z veliko smeha, lepih razgledih na zelene travnike, cvetoče vrtove in v vse odtenke zelene odete gozdove, smo po različnih pešpoteh, od asfalta, makadama, do mehkih gozdnih in travniških kolovozov, kaj hitro prišli na vrh Lavrovca.

Na vrhu neizrazitega hriba Lavrovec je uradna ARSO merilna postaja sončevega obsevanja, za nekatere izmed nas prav gotovo velika zanimivost. Lani je bil ta vrh drugi najbolj sončen kraj, kjer se opravljajo uradne meritve. Poleg tega je na vrhu tudi zanimiva lesena skulptura, obarvana v barve slovenske zastave. Milan nas je popeljal tudi do čudovite kapelice na vrtu bližnje kmetije, ki so jo postavili v čast domačemu novomašniku.

Razgledi na vse strani neba so čudoviti. Lavrovec, pa Vrh svetih Treh Kraljev in Goli vrh so izvrstne razgledne točke in ob tem se ni čuditi, zakaj je bila ravno tod načrtovana Rupnikova obrambna linija, sistem utrdb, ki jo je začela graditi Kraljevina Jugoslavije na ozemlju zahodne Slovenije pred drugo svetovno vojno kot obrambo pred morebitnim italijanskim napadom. Rupnikovo linijo, ime je dobila po jugoslovanskem generalu Leonu Rupniku, je v najboljših časih gradilo 60 000 ljudi. Gradili so jo od 1935 pa tja do 1941, ko jih prehitela II. svetovna vojna. Nikoli ni bila dokončana, pa tudi nikoli resnično uporabljana. Precej zgrešena investicija torej?

Pot, opremljena z zanimivimi tablami, sem ter tja pa se je pokazala tudi čudna betonska gmota, ki mimogrede prav nič ne spada v to lepo pokrajino nas je vodila naprej proti Golemu vrhu. Goli Vrh je majhna, raztresena vas z 51 prebivalci. Na kmetiji, mimo katere pelje pot proti Golemu vrhu in kjer  nas je gostil simpatičen starejši gospod, ki za povrh izdeluje čudovite košare in koše, se nam je pridružil naš vodič. Smo kar precej začudeno pogledali, ko se je na svojo dolžnost javil v vojaško obleko oblečen ter s puško in nahrbtnikom opremljen Peter Oblak oz. Škofov Francl. Najprej nas je odpeljal do svojega obnovljenega bunkerja nad domačijo, ki je opremljen za obiske. Po predstavitvi tega dela obrambne črte in ogledu bunkerja smo se podali čez travnik in gozd proti vrhu Golega vrha in se na drugi strani spustili do portala obnovljenega vhoda v podzemno utrdbo.

V podzemlju betonsko-železne utrdbe se nahaja glavna galerija, dolga 200 m, ob njej je razvejan in skrbno odvodnjavan sistem manjših galerij in dvoran, ki širino krake do 50 m. Utrdba naj bi imela prav vse: vojašnico z bolnišnico, skladišča, strojnico… . Na koncu pa sta 25 metrov visoka jaška, izhoda v bunkerje.

V  glavnem rovu je postavljen kip sv. Barbare, zaščitnice podzemnih rovov in rudarjev. Opremljeni sta dve dvorani. V letu 2013 je bila napeljana tudi elektrika in odprta razstava. Na ogled je ročno orodje pa karbidovke posode, samokolnice, železniški tir, ki so ga uporabljali ob gradnji, železniško kolo…. Domačini tudi še naprej prinašajo nove eksponate, saj se je veliko predmetov po vojni namreč odneslo, saj so predmete uporabljali doma, pri delu. Posebnost je prav gotovo tudi zemljevid, ki natančno določa mesta bunkerjev od Selške doline do Golega Vrha.

Danes se v utrdbi odvijajo različne prireditve - koncerti, igrane uprizoritve, balinanje z lesenimi kroglami in različni drugi družabni dogodki.

Mi smo se odpravili v utrdbo pri glavnem vhodu, iz njega pa smo se dvignili cca 25 m po stopnicah in po skobah do vrha. To je pa bil naš izhod. Skozi strelne line smo se splazili na plan. Kot bi se rojevali. Skoraj da nemogoče. Zanimiv, atraktiven in nepozaben izstop iz bunkerja.

Ker je pričelo vse močneje deževati smo se hitro vrnili do vhoda v utrdbo, se prijazno zahvalili Škofovemu Franclnu za njegovo vodenje in mnoga nova spoznanja na področju vojaško- zgodovinske dediščine in zaključili nepozabno doživetje z izvrstnim kosilom v gostilni »Kasarna«.

Vsakič sproti se zavem, kako malo poznamo svojo domovino in koliko skrivnosti je zakopanih po naših gozdovih in travnikih.

Zapisala: Jožica Hočevar

Fotografije: Andrej Kolenc in Milan Jerman

20.05.2016
Cekinčki po Poti dveh slapov

Neštetokrat sem se vozil mimo Višnje gore proti Dolenjski, mnogokrat sem prehodil Jurčičevo pot od Višnje gore do Muljave, a vedno sem videl samo Višnjo goro desno od ceste, grad Turn ali Stari grad nad njo ter poti desno od ceste. Le redko se mi je pogled ustavil na cerkvi, levo od ceste, še najmanj pa se mi je sanjalo, da v gozdovih Dednega dola, Gornjega Brezovega in ostalih naselij, obstaja pokrajina, ki jemlje dih in v katero se zaljubiš na prvi pogled.

In potem se najde nekdo, ki predlaga za leto 2016 pohod »Po poti dveh slapov« in najdejo se Cekinčki, ki predlog sprejmejo in potem Milan, ki pošlje vabilo in pride 12. marec 2016, ko je treba pohod udejanjiti. Na dogovorjeni dan se nas, na parkirišču pri farni cerkvi sv. Tilna v Žabjeku, delu Višnje gore levo od ceste, zbere 32. Cerkev je bila prvič omenjena že leta 1450, farne funkcije pa je dobila leta 1621. Tudi o tej cerkvi kot o mnogih slovenskih zanimivostih piše že Valvasor, ki omenja tri oltarje. Leta 1794 je bil glavni oltar obnovljen in takrat je podobo, ki je nadomestila kip svetega Egidija – Tilna naslikal Steinberg. Oltar je bil pozneje obnovljen še 1837 , 1854 je bil napravljen nov tabernakelj, 1876 so bile nameščene nove orgle, 1890 pa je bil kupljen nov križev pot, delo Josipa Heindla. Na cerkveni fasadi opazimo nekaj spomenikov višnjanskih plemičev, med katerimi so najbolj znani Taufferer, Codelli ( tisti, ki je v Ljubljano pripeljal prvi avtomobil), Klarwill ter župnika Janeza Ciglerja, pisca prve slovenske povesti Sreča v nesreči. Na čelni strani cerkve kraljuje slika sv. Tilna, delo akademskega kiparja Veljka Tomana, ustvarjena leta 1993. Bodi dovolj o cerkvi in gremo na pot.

Korak namerimo proti Dednemu dolu, a se noge še niti ogrejejo ne, ko naše pohodnice, na dvorišču hiše ob cesti, zagledajo svojo »bančno sodelavko« in kmalu potuje iz rok v roke steklenica z »osvežilno pijačo«, ki daje dodatno voljo in pogum. A treba je dalje in že koračimo po makadamski cesti ob potoku Višnjica, na katerega bregovih nas pozdravljajo zvončki, tevje,  teloh, resje, deveterolistna konopnica, sem in tja se pokaže kakšen močerad. V vodi se nam na ogled postavi repuhovo cvetje in opazimo tudi že žabji mrest. Nekajkrat z levega brega na desni in nato zopet nazaj, preko lepo urejenih in varnih brvi in že smo ob vznožju prvega lehnjakovega slapa Višnjica. Nekaj spominskih fotografij pod prelepim slapom in že hitimo, eni po kovinski lestvi (težja pot) in drugi po gozdni poti naokrog (lažja pot) proti slikovitemu izviru Višnjice, ki se napaja iz več manjših virov. Izvir leži v Dolenjskem podolju, na nadmorski višini 640 metrov in v svojem zgornjem delu teče po dinarski tektonski prelomnici ter je edini, ki v površinskem toku doseže reko Krko. Pot navkreber se še kar nadaljuje in kmalu smo pri tabli, ki srce požene v močnejše obrate in glavo prisili, da se pogosteje obrne ter oči usmeri v gozd – na tabli je z velikimi črkami zapisano »Revir medveda« in poleg še slika zveri. A tokrat smo očitno imeli srečo in smo na najvišji vrh na nadmorski višini 748 metrov z imenom Kucelj, prišli, ne da bi srečali kakšno od gozdnih zveri. Na stolpu, postavljenem nekoliko dalje od lesenega križa, posvečenega Mariji Snežni, je pritrjena tabla, na kateri so podatki o geodetski točki 1. reda 173, na kateri stojimo. Izčrpno nas o namenu podatkov, o načinu izmere, o evropski in lokalni mreži točk pouči Tomaž, ki stvari izredno dobro pozna in nam tudi pojasni pomen izrazov in oznak položaja v koordinatnem sistemu ETRS89 in državnega koordinatnega sistema D48. Seveda si oči napasemo tudi na gorah, ki nam jih je, nekoliko zamegljeno sicer,  dano videti z vrha, od Kamniško Savinjskih Alp, do Snežnika in ob ugodnih razmerah celo do Triglava

Sledi spust do vasi Gornje Brezovo in kratek postanek za pogled v steklenico in pokušino vsebine, za katero se je Milan med ogledno turo dogovoril z domačini. Polni nove energije nadaljujemo pot po vetrovni ravnici, a kmalu ponovno zagrizemo v hrib, saj nas čaka vzpon na naslednji vrh – Gradišče 706 metrov nad morjem. Vpis v knjigo, nekaj fotografij in že hitimo v dolino, saj nas čaka še najlepši pogled. A najprej velja omeniti še dejstvo, da so na območju Gradišča in okolice, očitno imeli nekaj postojank Rimljani, saj so med izkopavanji na teh območju našli mnogo izkopanin, med katerimi ima posebno mesto zlatnik Arkadija in časov rimskega cesarja Arkadija, ki je vladal od leta 395 do 408. Pot nas kmalu pripelje do izvira potoka Kosca, ki je prvotno bil Kožca, še prej pa verjetno izvirno Kašca, kar naj bi imelo izvor v  pojavu, ko voda drobi lehnjak v kaši podobne drobce, ki se ob nalivih odlagajo na mirni strani struge in jo tako spreminjajo. In zopet nas čaka prehajanje z levega na desni breg, a tokrat po kamnih obraščenih z mahom, tako, da je potrebna izredna previdnost, da kdo ne konča v mokrem in hladnem objemu potoka. Še več previdnosti terja spust do drugega slapa Kosca in dalje mimo njega v dolino. A smo tudi to preizkušnjo srečno prestali in se dobre volje ter polni vtisov predali uživanju ob pogledu na najvišji slap na lehnjakovi podlagi v Sloveniji. Med vrhom spodnjega slapa in dnom zgornjega slapa je približno 10 metrov z lehnjakom prevlečene police. V več stopnjah pa se nad spodnjim slapom dviga 20 metrov visoki zgornji slap, nad katerim se soteska zapre s strmimi stenami izpod katerih izvira potok. Še naprej se trudimo s prestopanjem po kamnih, poraslih z mehom in preizkušamo svoje akrobatske sposobnosti, a nikomur ne uspe zaključiti pohoda v hladni vodi, katerega od manjših slapov ali tolmunčkov.

Ob koncu prijetnega pohajanja po prekrasnih dolinah, v družbi žuboreče vode Višnjice in Kosce ter številnih cvetlic, smo se odločili še za skupinsko fotografijo v zavetju sv. Tilna ter se, polni nepozabnih spominov na poglede, ki so nam na trenutke res vzeli dih, odpravili domov. Priporočam vsem, da si včasih vzamete čas in se ozrete tudi levo od Višnje gore, še bolje pa, da se sprehodite po prekrasni Poti dveh slapov.

Zapisal: Miran Klavora

Fotografije: Miran Klavora in Andrej Kolenc

20.05.2016
Vzpon Cekinčkov iz Vrbice na Kozlek in povratek v Jablanico

Vremenska napoved za petek in soboto ni bila ravno vzpodbudna (ponekod se bodo pojavljale krajevne padavine, deloma plohe. Meja sneženja bo na približno 900 m nad morjem. Jutri bo zjutraj zmerno do pretežno oblačno, ponekod bodo še možne rahle padavine. Popoldne se bo delno zjasnilo. Na Primorskem bo zjutraj pihala rahla burja. Zjutraj bodo najnižje temperature od -1 do 3, v alpskih dolinah do -4, na Primorskem približno 5, čez dan bodo najvišje temperature od 6 do 10, na Primorskem do 13 stopinj Celzija), a smo vseeno upali, da se obrne nam v prid in res smo v soboto 20. februarja dočakali dokaj jasno, sicer mokro, a za hojo primerno jutro. V vasici Vrbica nekaj kilometrov od Ilirske Bistrice se nas je zbralo kar 32 in, da ne pozabim, en štirinožec, ki sliši na ime Fanta. Zanimivost vasi je tudi izredno veliko dežja, saj zaradi orografije pade letno med 1800 in 2000 litrov dežja, predvsem v jesenskem času, pozimi pa zna preko krajev divjati burja s kar 150 km/h.

Naš cilj je »kočanski Triglav« ( Sopil, Srednji vrh, Kozlek), nad gornjim tokom doline reke Reke in Kočanijo,  kot ga imenujejo domačini. Za nas pa je Kozlek, na katerega so prvi vzpon opravili 2. maja 1958.

Blatno parkirišče in pogled proti pobeljenim vrhovom ni dajalo posebno dobrih obetov za lep dan, a se je na koncu vse obrnilo nam v prid. Po kratki predstavitvi trase smo se pogumno podali v hrib in že po dobrih dvajsetih minutah stali pred ruševinami cerkvice, ob kateri je postavljeno novo znamenje. V virih zasledimo podatek, da je cerkev poznogotska, zgrajena v 16. stoletju in je imela, za razliko od drugih v tistem času zgrajenih, marmornat oltar. Najdena letnica 1544 zaznamuje prvo stensko poslikavo, katere fragmenti so opazni še danes. Cerkev je bila prvotno posvečena sv. Uršuli, pozneje pa so jo, zaradi nenavadnega snežnega meteža sredi poletja, posvetili Mariji Snežni, zavetnici vasi Vrbica in Jablanica. Kip sv. Barbare in zvon sta bila premeščena v kapelico Marije Snežne v Jablanico, zadnji obred v cerkvi pa je bil v sedemdesetih letih 20. stoletja, nakar je potres uničil streho in od tedaj je cerkev prepuščena naravi in propadanju. Domačini so sicer ob njej postavili križ in uredili dostop do nje, da lahko ob njej opravljajo bogoslužje.

Časa ni na pretek, zato kar hitro vzamemo pot pod noge in že stojimo med ruševinami Starega gradu, katerega zgodovina je še zanimivejša od zgodovine cerkvice v bližini. Nastal je v drugi polovici 15. stoletja, ko so, zaradi turških vpadov, začeli deželo utrjevati. V vojaškem zemljevidu iz let 1763 – 1787 je omenjen kot dobro ohranjena kamnita utrdba, leta 1825 pa je v Franciscejskem katastru že označen kot razvalina. Na gradu (katerega prvotnega ali sploh imena v zgodovinskih virih ni mogoče najti) so se menjavali različni lastniki, dokler ni leta 1629 prišlo do delitve posesti, ko je grofica Blagaj, svojo polovico prodala  beneškemu plemiču Emanuele de Finiju. Finiji so kupili tudi posesti Jablanica in Gotnik v gornjem toku reke Reke, vzhodno od Ilirske Bistrice. Sedež  gospostva je bil v Starem gradu nad vasjo, ki pa je bil, po preselitvi Lazarinijev, leta 1816, v dvorec v vasi, prepuščen propadanju. Grad je prišel v last Lazarinijev leta 1670, ko je moral Girolamo Fini, svoji sestri Eleni – poročeni Lazarini, zaradi dolgov prodati grad in posest v Jablanici. Lazariniji so grad zapustili iz strahu pred roparskimi tolpami, ki so grad dvakrat napadle kar sredi belega dne. Danes za razliko od časov, ko se je po gradu razlegal smeh štirih Lazarinijev otrok, na gradu vlada mir in tišina, ki ju zmoti samo obisk obiskovalcev, ki si ga ogledajo med vzponom na Kozlek.

Vrh kliče in po gozdni poti nadaljujemo v smeri Sopila. Kmalu, na višini približno 800 metrov naletimo na snežno odejo, ki nam jo je preteklo noč vrgla narava. Snega je ravno prav, da dobimo občutek zimskega vzpona, kar se za hojo v februarju vsekakor spodobi. Preko Srednjega vrha 923 m. n. m., brez velikih težav, z vmesnim skupinskim fotografiranjem, dosežemo planinsko kočo. Na njej je sicer zapisano, da je Koča na Kozleku 997 m. n. m., a hitro ugotovimo, da je vrh nekoliko višje, saj je koča skrita v majhni dolinici pod vrhom. Na prostoru, kjer danes stoji koča, so se domačini začeli zbirati ob prvem maju in tako opravili prvi vzpon 2. maja 1958.  Pozneje se jim je porodila ideja o zavetišču, v katerem bi se lahko srečevali tudi ob drugih dnevih in tako so zgradili in v uporabo dali kočo 1. maja 1994.

Zasnežena okolica nam je pričarala zimsko pravljico, še posebno pa smo bili veseli »zaklada«, ki nam ga je »v bližini koče« skril Andrejev prijatelj. V zeleni steklenici se je skrivala »osvežilna brkinska energijska pijača«, ki jo je večina z veseljem poskusila in pohvalila njeno kvaliteto. Naše zadovoljstvo je Andrej seveda nemudoma sporočil svojemu prijatelju, ki je obljubil, da ob naslednjem prihodu dobimo tudi hrano, če se bomo le pravočasno najavili.

Skupinska fotografija na zasneženih stopnicah, vzpon in fotografiranje na »pravem vrhu Kozleka «, 997 metrov nad morjem in že hitimo po strmi »kaskaderski poti« proti dolini. Spotoma si ogledamo še nekaj kamnitih, zaščitnih ograd, potokov, lovsko prežo in krmilnico za krmljenje divjadi in že smo v vasi Jablanica. Sredi vasi nas pozdravi mogočna stavba (ki pa žal že mnogo let propada). Od domačina izvemo, da je to Lazarinijev dvorec, o katerem v virih najdemo podatek, da so ga zgradili kot sodobno plemiško rezidenco in se vanj preselili, kot je že bilo zapisano, leta 1816. Fotografije iz leta 1911 kažejo še vso lepoto dvorca, ki je bil po vojni nacionaliziran in so v njem živeli delavci kmetijske zadruge, ki je objekt tudi upravljala, pozneje pa so ga zapustili in je danes prepuščen propadanju.  

Zapisi povedo, da se domačin Danilo Štefančič spominja, da je bil še leta 1968 v eni od soban prostor za zbiranje mladine, od leta 1970 pa je popolnoma zapuščen.

Zapisal: Miran Klavora

Foto: Miran Klavora, Andrej Kolenc, Metod Vesel in Milan Jerman

20.05.2016
Cekinčki s Korena preko Kožljeka na Samotorico in nazaj

Konec januarja, ko zima najbolj kaže zobe, je čas za pohajanje po nekoliko nižjih hribih, zato smo v letni program za 23. januar 2016 zapisali, da se bomo podali na Kožljek, 788 metrov nad morjem ležeči vrh v Polhograjskih Dolomitih. Ker je tudi sobotni sončni vzhod kazal, da bo vreme planincem naklonjeno, se nas je na parkirnem prostoru pred turistično kmetijo Pr'Hlipč zbralo 39 pohodnikov, katerim moram prišteti še osem nog dveh kosmatih prijateljev. A da bi vse ne šlo po načrtih in Milanovi zamisli kot jo je zapisal v vabilu, je poskrbelo dejstvo, da so na domačiji pred katero smo se zbrali, pred časom prenehali opravljati gostinsko dejavnost in bi ob povratku ostali brez toplega okrepčila. Zato je Milan, za katerega vsi veste, da je zelo iznajdljive »sorte«, hitro našel rešitev. V vozila in na Koreno, od koder se bomo spustili do Samotorice in se potem vzpeli nazaj na Koreno, kjer nam bo zatočišče in obed dala »Kmetija odprtih vrat Pri Lenart«.

Kratek posvet pod lipo na vznožju vzpetine, na kateri stoji cerkev Svetega Mohorja in Fortunata ter pogled na napis na tablici pritrjeni na drevesno deblo: »Že samo pogled na te gore delovnik skrajša in zdravi srce« sta nas vzpodbudila, da smo strumno stopili, po asfaltni cesti sicer, v lep zimski dan. Na koncu vasi so se v nas zazrle oči čudnih živali, ki zasedajo pašnike levo in desno od ceste. Levo damjaki, desno pa neka velika goveda, ki smo jim po poznejšem preverjanju nadeli ime škotsko govedo. Korak za korakom po kopni asfaltni podlagi, levo in desno od nas pa zasnežene planote, ki opozarjajo, da smo sredi zime. Tudi Grda dolina, v katero smo se spustili in sredi katere leži kmetija Grdadolnik, nam ponudi zimsko pravljico. Odgovora na vprašanje ali so se kmetje Grdadolniki naselili v dolino in jo poimenovali po sebi ali so si dali priimek Grdadolnik, ker so se naselili v Grdo dolino nismo uspeli najti in bomo to pustili za drugo priliko. Nad dolino smo že opazili naš cilj, Kožljek, za katerega eden od razlagalcev krajevnih imen L. Pintar zapiše, da njegovo ime izhaja od kozla.

Nekaj korakov v zasnežen breg in že smo na vrhu 788 metrov nad morjem, s katerega se nam odpre pogled na Pasjo ravan, Tošč, Polhograjsko Grmado do Korena, za katerim se v dalji odkrivajo Kamniško Savinjske Alpe in Karavanke . Z vrha se podamo skozi gozd po zasneženi poti proti Samotorici. A glej, kot da se je narava zmotila; na kopnih delih sredi gozda na dan že kukajo trobentice in druge znanilke pomladi. Po še nekaj minutah »asfaltne podlage« nas pot pripelje do kraja našega jutranjega snidenja. Topla soba kmetije Pr'Hlipč, nekaj domače hrane in pijače ter lastna hrana iz nahrbtnikov poskrbijo, da se razpoloženje, ki že do tedaj ni bilo slabo, še popravi in ni nam težko ponovno na pot. Hitro mine tistih nekaj višinskih metrov in že se karavana ustavi pri cerkvi Sv. Mihaela na Samotorici. Pred cerkvijo, renesančnega sloga, katere leto izgradnje ni znano, napis na zadnji strani prezbiterija 1722, pa kaže, naj bi bila takrat že obnovljena in ima v notranjosti poleg glavnega lesenega oltarja še dva stranska, posvečena Sv. Juriju in Materi božji, nas je Milan presenetil s predstavitvijo »PRAVIL BAJTARJEV SAMOTORIŠKIH«, ki natanko urejajo življenje in obnašanje na območju samotoriške županije. Poleg tega smo se imeli čast seznaniti tudi s Himno samotoriških bajtarjev, kar nam je dalo novih moči za nadaljevanje poti, malo po gozdnih, malo po asfaltnih poteh »samotoriške županije«. In da ne pozabim omeniti, da se v virih pojavlja ugotovitev, da je Samotorica prvič omenjena v pisnih virih že leta 1327, njeno ime pa najverjetneje izvira iz sestave kamnin na tem koncu, ki se same drobijo - »same terejo«.

Ker smo med hojo do Samotorice izgubili nekaj višinskih metrov jih je bilo treba, seveda, nadoknaditi, zato smo strumno zakorakali v hrib in kaj kmalu iz oči zrli v naše jutranje znance – damjake in govedo. Mimo njih v vas, a ne v gostilno, temveč najprej na 745 visok vrh, na katerem stoji cerkev Sv. Mohorja in Fortunata, posvečena leta 1389, ki jo obdaja štiri stransko zidano obzidje. V notranjosti, ki je žal nismo mogli obiskati, stoji lesen glavni oltar, delo umetnika Facija. Strop je po dostopnih virih lesen in izredno lepo poslikan, kar že mora biti res, saj že nekaj zunanjih detajlov na cerkvi nakazuje, da je temu tako. Brez skupinskega fotografiranja in obnove znanja iz poznavanja hribov in gora seveda ni šlo.

Ob spustu do kmetije odprtih vrat Pri Lenart, kjer so nam pripravili obilno in okusno kosilo, smo se po ledenem bregu podrsali še mimo dveh zvonov, ki sta nekoč s svojim zvonjenjem oglašala daleč naokoli, danes pa nemo ležita na tleh, ker so ju zamenjali z novimi.

Kot vsakemu lepemu dnevu, preživetemu v družbi prijateljev, pride konec, je prišel tudi temu in že smo hiteli vsak svojo pot, z zavestjo, da se kmalu ponovno snidemo. Za seboj smo pustili sledove v snegu ter cvetlice, ki so mnogo prezgodaj pokazale svoje cvetove iz zemlje ter izpod snega.

Zapisal: Miran Klavora

Foto: Miran Klavora, Andrej Kolenc, Metod Vesel in Milan Jerman

15.05.2016
Cekinčki pred vstopom v novo leto iskali coprnice

V Milanovem vabilu za zadnji pohod v letu 2015 so uporabljene besede poznavalca slovenskih gora, planin in ravnin, Željka Kozinca: «Vsak po svoje moli slavno coprniško goro. Temu je gora čokata uleknjena kraška gmota, ki ji le jezero daje zemeljsko veličino in mi(s)tični žar. Drugemu se zdi počivajoča ladja, ki moli iz velikega zemeljskega valovanja notranjskih planot, ladja, ki je proti krmi zmeraj višja; tretjemu je bodisi ležeča košuta, ki je skrila glavo, bodisi potuhnjena coprnica, ki kuha točo. Tistim, ki pridejo nanjo je predvsem čudovita razgledna in sprehajalna gora. Planinčevo srce, bolj vajeno sten in prepadov, kakor širnih horizontal, pa se razveseli tudi nad skalami, s katerimi je posut najvišji vrh.«

Slivnica je zanimiva tudi zaradi zgodb o čarovnicah, ki naj bi se zbirale na njenem vrhu. Pravzaprav so jo proglasili za domovanje coprnic, ki naj bi na goro prihajale s hrvaškega Kleka. O njih je pisal že Valvasor, čarovnica na metli pa tako še danes ostaja zaščitni znak Slivnice. V knjižici Cerkniško jezero iz leta 1898 je Jožef Žirovnik zapisal: »Dasi je po zunanji podobi prijazna, vendar je baje polna zlobe in hudobije. Ob času bližnje nevihte se zavije vsa v gosto meglo. Kmalu začno iz globoke jame, ki je na najvišjem vrhu, prihajati – po starem ljudskem mnenju – toča, nevihta in strele. Vzrok vsem tem nesrečam so bile baje čarovnice, ki so prebivale v tej jami ...«

Od naših prijateljev Cekinčkov iz Cerknice smo dobili obvestila, da se »coprniška srenja« odpravlja na obisk k sorodnicam na hrvaški Klek in kaže, da bo na dan, ko smo se odločili pogledati to čudo in skrivnost narave, na gori mir. Zaradi tega smo postali nekoliko pogumnejši in v soboto, dvanajstega  decembra 2015, se nas je na parkirnem prostoru pred nekdanjo paradno firmo »Brest«, zbralo kar petdeset. Lepo je bilo, po dolgem času ponovno srečati našega Tineta, ki mu zdravje že nekaj časa preprečuje druženje z nami, a obljublja, da bomo še hodili skupaj, kar je dokazal tudi na Slivnici. V naši družbi se je kar hitro »udomačila« Vlasta, bodoča gorska vodnica, ki si je pri Milanu izprosila čast, da eno od  tur, ki jih mora voditi pod mentorstvom izkušenega vodnika, opravi z nami. In verjemite, ni ji bilo lahko, saj smo vsi, čeprav tega ni opazila, ves čas budno spremljali njeno delo in ji na koncu, naj vam povem že kar sedaj, dali odlično oceno, kar je Milan tudi zapisal v svoje mnenje.

Nekaj prigrizka, nekaj pijače, mnogo smeha, prijaznih pozdravov starih prijateljev in že je bilo potrebno kreniti proti vrhu, ki so ga coprnice, da nam ne bi šlo vse gladko, odele s hladom in vetrom.  A Cekinčki se ne damo in kar kmalu smo stali na vrhu, 1114 metrov nad morjem, opravili skupinsko fotografiranje, uživali v pogledih na okolico in v belo slano odeto dolino, v kateri je mirno ležalo jezero. Pot nas je nato popeljala do »coprniške jame«, iz katere, kot je bilo že zapisano, prihajajo toča, nevihte in ostale neprijetnosti, ki si jih izmislijo coprnice. Nekaj najpogumnejših nas je, po lestvi, ki so jo verjetno nastavile svojim žrtvam coprnice, splezalo v notranjost jame in si jo pobliže ogledalo. A nikakor nismo mogli ugotoviti, od kod naj bi prihajale vse nadloge, ki jih pripisujejo tej jami in Slivnici. A kljub pogumu, smo vseeno z enim očesom pogledovali proti odprtini na vrhu jame, saj nikoli ne veš, kdaj in od kod se bo znašlo v črno odeto bitje na metli in se v svoji hudobiji zneslo nad gosti, ki kalijo njen mir. A smo jo tokrat dobro odnesli, saj so očitno vse, na čelu z materjo Uršulo, bile na Kleku.

Po kratkem postanku pri domu in okrepčilu, smo se podali v dolino, do Muzeja jezerski hram, ki ga je zgledno uredila in uspešno vodi družina Kebe. V prostoru, kjer je nameščena maketa jezera, ki je posebnost v Evropi in so ga proučevali že mnogi na čelu z Janezom Vajkard Valvasorjem, smo posedli kot v amfiteatru in prisluhnili slikoviti predstavitvi jezera, življenja na njem, v njem ter ob njem in končno tudi o prebivalcih, ki si delijo usodo jezera in so na milost in nemilost prepuščeni coprnicam. Že pogled na stene da vedeti, da je muzej pripravljen s posebno ljubeznijo in strokovnostjo, saj so po stenah nameščene kopije pisanj in fotografij del, ki so jih o jezeru sestavili mnogi njegovi raziskovalci in proučevalci, med katerimi je verjetno najbolj znan prav Valvasor. Najzanimivejši del predstavitve je vsekakor, ko se prične maketa jezera polniti z vodo, v natančno takem zaporedju kot se polni v naravi in seveda tudi praznitev poteka tako kot v naravi. Res, čudovita izkušnja, ki si jo velja ogledati in seveda pohvala domačinom za realizacijo projekta, ki prispeva tudi k turistični ponudbi krajev okrog jezera.

Tudi v zgornjih prostorih, kjer domuje muzejska zbirka različnega orodja, fotografij, ribiških pripomočkov je bilo kaj videti. Po filmski predstavitvi jezera, njegovih posebnosti in njegovih prebivalcev smo si ogledali še razstavljene primerke orodij in ostale opreme. Pod streho na dvorišču nam je gostitelj pokazal in obrazložil še, kako izdeluje lesene čolne za uporabo na jezerski gladini in prišel je trenutek, ko se je bilo treba posloviti od prijaznih gostiteljev.

Naslednja, in zadnja postaja našega celodnevnega pohajanja po cerkniškem pa je bil ranč Društva Lovrenc. Že ob vstopu v gostinsko sobo nas je prevzela toplota in domačnost, ki jo dajeta celoten prostor in še posebno velika peč. Po pijači in prigrizku dobrodošlice smo se lotili pomembnega dela druženja. Pogovoriti se je namreč bilo treba o prehojeni poti v letu in določiti cilje za naslednje leto. Ker je skupina Cekinčkov pripravila predlog, ki naj bi bil sprejemljiv za vse člane skupine, je bilo razprave kmalu konec in program za 2016 sprejet. Seveda smo morali sprejeti tudi pomembno odločitev o tem, ali naj vodnici Vlasti podelimo pozitivno mnenje ali ne. Seveda smo njeno delo ocenili kot ustrezno in Milan je tudi zapisal takšno mnenje kot mentor.

Sledila je še tradicionalna zahvala našemu Milanu, ki nas je uspel popeljati na mnoge vrhove, a kar je še pomembnejše, tudi žive in nepoškodovane spraviti z njih v dolino. Milan se je nato zahvalil nekaterim najzvestejšim Cekinčkom, še posebno zahvalo in pohvalo pa je , v imenu vseh prisotnih, izrekel organizatorjem našega pohajanja po Slivnici in njeni okolici.

Še okusna hrana, ki so jo pripravili gostitelji z ranča Lovrenc in nekaj kozarčkov rujnega vina ali pivo po želji in že se je nad jezero spustil mrak. Ob odhodu smo se zazrli proti Slivnici in imeli smo občutek, da nad njo že migetajo majhne svetle lučke, kar je pomenilo, da so se coprnice že vrnile s Kleka. Domačini namreč trdijo, da je ponoči videti coprnice kot svetle lučke, ki se lesketajo nad Slivnico.

Zapisal: Miran Klavora  

Fotografije: Elica, Andrej, Miran D., Miran K., Tine in Milan

28.03.2016
Cekinčki na Kranjsko reber

Sobota, 7. november 2015, ura osem zjutraj. Na parkirnem prostoru v bližini lokala 902 na Črnivcu, se nas, pod budnim očesom vzhajajočega sonca, zbere 37 hoje željnih Cekinčkov. Poleg nas še dva kosmatinca, ki nas bosta spremljala na poti in skrbela za našo varnost. Naš tokratni cilj bo kopasta gora vulkanskega izvora, na vzhodnem predgorju Grintavcev, ki jo imamo, kadar iz Ljubljane opazujemo gorsko panoramo Kamniško - Savinjskih Alp, na desni strani vedno na očeh. V vodnikih in novejših zemljevidih se zanjo uporablja ime Vrh Kašne planine (1435 m. n. m.), na Jožefinskih vojaških zemljevidih iz let 1763 do 1787 je nosila ime Krainska reber, nekateri poznavalci gora in avtorji (Ficko, Bezlaj), pa so jo poimenovali celo Kačji vrh.

Poimenovanje Kašni vrh  izhaja iz sestave tal, ki so v osnovi kašasta preperelina lave (grus), ko iz kristalastih kamenin s preperevanjem nastane drobnozrnat, oglat drobir. Podobno sestavo najdemo samo še na Pohorju in Smrekovcu. Taka sestava tal povzroča nepropustnost za vodo, zato je območje izredno vodnato. Drugi vzrok za različna poimenovanja vrha najdemo v tem, da so različne dežele, zaradi slabih povezav in pretoka informacij, vrhove poimenovale vsaka po svojih interesih. Najemale so vsaka svoje kartografe in ti so po lastnem prepričanju in dobri veri, dajali vrhovom imena. In če so se ljudje druge dežele počutili zapostavljene, so pač vrh poimenovali z imenom, ki jim je ustrezalo. Ker so iz doline videli več izrazitejših vrhov, je bila za njih Reber samo rebro in zato tudi ustrezno ime.

Pa bodi dovolj in gremo na pot, ki jo začnemo preko goličave, ki je posledica hudega vetroloma, ki je 2008 leta »pokosil« lepo število drevja, tako, da je bilo potrebno do golega pospraviti vse. V nadaljevanju se pot izgubi v gozdu in čez čas se odpre toliko razgleda v dolino, da v daljavi opazimo zanimivo, farno cerkev. Dušan nam pojasni, da je to cerkev Svetega Frančiška Ksaverja, zgrajena med leti 1721 in 1725, na mestu katere je prej stala, v 15. stoletju zgrajena cerkev Sv. Barbare. Ko so leta 1715 začeli častiti Sv. Frančiška Ksaverja in se je zaradi tega povečalo število romarjev, se je pokazala potreba po novi, večji cerkvi in zgradili so sedanjo. Kot zanimivost, za katero smo mnogi slišali prvič, je omenil zbirko mašnih plaščev, ki so zgodovinska in kulturna posebnost teh krajev. Poleg baročnih oblačil, ki so jih darovale cesarica Marija Terezija (1750), poljska kraljica  Marija Jožefa (1753) ter mati francoskega kralja Ludvika XVI (1763) so v zakladnici mnoga darila avstrijskega, poljskega, francoskega in neapeljskega dvora, predvsem pa sta znana zlati kelih s pateno, delo pariškega zlatarja R.J. Augusta (1760) in z dragimi kamni okrašena monštranca, delo dunajskega zlatarja J.J. Wurtha (1746).

Pot nadaljujemo in kmalu se povzpnemo do kala z vodo, od koder se že odpre pogled na vrh Kašne planine. Družno zasedemo vrh, na katerem je skrinjica z vpisno knjigo in žigom, katerega »uradno ime« je Vrh Kašne planine. Z njega nam pogled seže na bližnji (srednji) Kačji vrh ter na (najjužnejši) z zelenimi skalami, podobnimi rebrom,  pokriti vrh, ki ga imenujejo Kranjska reber. S takim poimenovanjem treh bližnjih vrhov je zadoščeno željam in potrebam vseh domačinov in ljubiteljem gora. Po kratkem postanku z malico in skupinsko fotografijo, se mimo nekaj kalov napotimo nekoliko nižje, do koče na planini in se predamo sončnim žarkom. Ob pregledovanju koče opazim na enem od tramov vrezane zanimive inicialke, za katere ne najdem prave razlage, zato so mi poseben izziv in ob zbiranju materiala za članek ugotovim, da so to podatki pastirja Kotnik Jožeta, ki je na planini pasel daljnega leta 1906.

Sonce boža obraze in telesa in nikomur ni do odhoda, a čas neusmiljeno beži in kar naenkrat se zavemo, da bo treba še v dolino. Kot vedno Milan pripravi izziv in vprašanje » ali gremo nazaj preko vrha ali se spustimo po lovski poti, ki pa je nekoliko uničena in slabo prehodna?« v nas vzbudi avanturistični duh. Odgovor je jasen – gremo po lovski.

Potem se res, z nekaj napora, prebijamo pod podrtimi debli, plezamo preko podrtih in lomimo veje, ki nam preprečujejo normalno hojo. Kmalu so ovire premagane in nadaljujemo po prijetni gozdni poti, ki nas pripelje do goličave nad Črnivcem in že smo pri vozilih. Sledi še pozdrav in »kratek postanek« v bližnjem gostišču, popoldne pa povratek v dolino, kamor smo odnesli kar polno malho prelepih spominov.

Tako sem našo hojo na Kranjsko reber, Vrh Kašne planine ali Kačji vrh doživel in popisal »vaš kronist Miran«, takole pa so hojo doživeli naši »mladi upi«:Zzbrali smo se ob 8.00. Milan nas je kot vedno nasmejal s smešnim  vicem.

Kmalu smo  odšli na 1435 m visoko Kranjsko reber ali kačji vrh. Bilo nas je 37 oseb in dva psa. Psa nista bila morska. Na začetku smo šli po dosti blatni in ozki poti. Po ozkih poteh smo se kar nekaj časa gibali. Potem smo nekaj časa hodili po hosti in postavili veliko možicev. Kasneje smo prišli do travnika in kmalu smo bili na vrhu. Tam smo se štempljali in pojedli malico. Nato smo poimenovali nekaj oz. dosti  gora. Kar na nekaj teh vrhov so Cekinčki že stali. Potem pa že pot dol. Šli smo po drugi poti dol a izhodišče je bilo enako. Šli smo po lovski poti. Bila je polna vej, zato smo jih Milan, Jani in jaz odmikali in lomili. Jaz pa sem psički Rozi dvigoval veje, da se ne bi zaletela. Kmalu smo prišli na cesto. Tam smo se spočili.  Nadaljevali smo  pot  po cesti in se dosti zabavali. Ko smo prišli dol se nas je nekaj tudi preobleklo. Potem smo jedli  v gostišču na prelazu Černivec. Po jedi smo vsi odšli v svojo smer. Komaj čakam na naslednji pohod na Slivnico 12. 12. 2015.

Napisal, velikost in črke izbral Jure in ne mama Meta

Napisala: Miran in Jure

Fotografije: Miran Demec, Miran Klavora in Andrej Kolenc

23.11.2015
Cekinčki na Vrtaško Sleme

Kako vabljiv in prepričljiv je Milanov zapis v vabilo, ko napiše, da nas pričakuje pohlevni dvatisočak divje Martuljkove skupine, njen severovzhodni odrastek. Le malo je podoben svojim razbitim skalnatim sosedom, vendar je zaradi ugodne lege zelo vabljiv. Z njega je lep pogled na dolino Vrat in njen mogočni zaključek s Steno. Res prepričljivo in vzpodbudno povabilo na hojo do vrha Vrtaškega Slemena, na nadmorsko višino 2077 metrov, za katero tudi spletni zapisi navajajo, da je pot nanj »lahka – označena«.

A kot vedno in povsod, se težave skrivajo v detajlih in v zapisih tistih, ki so gori že bili, pogosto najdeš zapisano, da se jim je v glavi pogosto motalo besedilo »Strma je pot v nebo, strma zelo«. Zakaj je temu tako, smo spoznali, ko smo se vrnili v dolino, vam pa bo verjetno tudi bolj jasno, če boste prebrali zapis do konca. A lepo po vrsti.

12. september, zgodnje sobotno jutro, ura sedma (saj je, zaradi dolžine poti, potrebno začeti nekoliko prej), ko se nas na parkirnem prostoru na koncu Mojstrane zbere dvanajst Cekinčkov. No, če sem čisto pošten smo bili »cekinčki« v manjšini, saj je bilo v skupini kar osem »cekinčic«.

Kratka predstavitev ture, preverjanje, če imamo vsi dovolj tekočine (med potjo namreč ni koč, napajališč ali drugih objektov, v katerih bi lahko gasili žejo in napolnili prazne steklenice) in že, mimo table, ki obljublja štiri ure hoje do cilja, hitimo na strmo gozdno pot, ki nas bo pripeljala do Vrtaške planine. Na strmem vzponu, ki so ga, po sledeh sodeč pred kratkim navzdol prehodile tudi krave, ki so že zapustile gorske pašnike, se nam je v glavi že pojavila misel o tisti, prej zapisani »strma je pot v nebo….«. In vprašanje, kako zmorejo pot krave, saj je na nekaj delih zelo ozka, ob njej prepadni deli (ki so sicer varovani z jeklenico) ostane brez odgovora. Ali pač jim je lažje, »ker imajo pogon na štiri noge, mi pa samo na dve«. Na prvem delu, ko se med drevjem pokaže toliko prostora, da je mogoče pogledati v dolino, se nam odpre pogled na dolino z Mojstrano, na nasprotni strani pa v daljavi ugledamo Kepo in Dovško babo in seveda vas Dovje. Od tu dalje se strmina samo še stopnjuje in pot prehaja v strma skalna pobočja, ki se končajo globoko nekje v dolini.

Pravi balzam za noge je prihod do »končne postaje tovorne žičnice«, ki smo jo dosegli po dveh urah hoje. Milan pokaže posebno tovorno prikolico, s katero pastirji, v nujnih primerih, v dolino prepeljejo tudi živali. Še nekaj korakov po tokrat položnejši poti in že smo na višini 1457 metrov, kjer nas pričaka prijazno okolje pastirskega stanu na Vrtaški planini. Sonce in prekrasni pogledi v dolino Vrat ter proti Triglavu in Cmiru ter ostalim goram, povzročijo kaj čuden odziv. Kar slabo uro smo si vzeli za ogledovanje »mravljic, ki so lezle na vrh ali pa se že vračale z vrha Triglava« ter zaužitje nekaj hrane iz nahrbtnika ter tekočine za nadaljnje napore. V nadaljevanju hoje smo ugotovili, da hrana in pijača nista bili odveč, saj nas je čakalo še dobri dve uri hoje do ciljnega vrha. Po krajšem vzponu skozi gozd smo se ustavili na razglednem pomolu, s katerega se nam je prvič pokazal vrh Slemena, za njim pa se nam je nasmihala Kukova špica. Ne vem sicer, zakaj je tako, a vedno, ko ugledaš cilj, traja še zelo, zelo dolgo, da se vzpneš nanj, in tudi tokrat ni bilo nič drugače. Hodimo po travnati ravnici Njivic, na kateri si ogledamo zanemarjeno napajališče, se ozremo desno na Vrtaški vrh in potem pogumno zakoračimo v objem ruševja. Pot nas pripelje na preval, čisto pod vrhom, na katerem mi Milan podeli posebno »nagrado in čast«, da prvi osvojim vrh. Z veseljem sem sprejel ponujeno in rezultat so posnetki prihajajočih, trpečih pohodnikov na vrh. Kot vedno, ko si na vrhu, pozabiš na napore in prevzame te veselje, oči pa odtavajo v daljavo, kjer te čakajo slovenski vršaci, na čelu z očakom Triglavom, na katerem kar mrgoli »mravljic«. Tudi na Špiku jih je nekaj, in z Milanom narediva značilno fotografijo s prstom na vrhu gore, ki jo bova podarila Vesni, saj ima do te gore iz rane mladosti poseben odnos.

Potem pa se na vrhu začnejo dogajati najlepše stvari. Prevzame nas občutek brezčasnosti, ko se odklopijo vse slabe misli in ko nekaj veljajo samo prekrasni razgledi, popoln užitek, sprostitev in želja po mirnem ležanju pod sončnimi žarki. In res, družno smo polegli na tla in zazrti v nebo uživali v tišini gora več kot eno uro. A žal, kot vedno se vse lepo konča in, da nas na poti ne bi lovila tema, moramo na pot, saj nas čaka še »garanje« v nasprotno smer. Skupinski posnetek so tokrat napravili prijazni planinci iz tujine, tako, da nas je na njem vseh dvanajst.

Pod vtisom doživete lepote smo se kaj kmalu znašli pred stanom na Vrtaški planini in šele tokrat sem opazil tablo z napisom,  da je »Planšarski stan srenje Dovje Mojstrana, zgrajen leta 1932, po načrtih Agrarnih operacij v Ljubljani«. Stavba zavidljive starosti torej. Kratek počitek, nekaj pijače in že hitimo po strmem pobočju proti dolini, kjer ob 17. uri, utrujeni, a polni nepozabnih vtisov, sezuvamo težko pohodniško obutev in obuvamo lažja obuvala za »zabavo v Dovjem«. Ustavili smo se namreč še v prijetnem lokalu na Dovjem, popili kavico (ki nam je nekaterim med potjo najbolj manjkala), pojedli nekaj blejskih kremnih rezin (ki jih po novem ponujajo v lokalu), se okrepčali s pivom in po dobri uri klepeta, v katerem nam je Milan predstavil tudi mnogo utrinkov  z njegovega pohajanja po slovaških gorah,  odhiteli proti domovom.

Kljub premagani višinski razliki preko 1400 metrov, desetim uram hoje in posebnim naporom vročega dne, mi še danes prihajajo v spomin samo najlepši trenutki druženja s prijatelji, ki v gorah pozabijo na vse tegobe vsakdanjega življenja.

Napisal in fotografiral: Miran Klavora

22.11.2015
Cekinčki v vročini na Mrzli vrh

Nedelja, osemindvajseti junij 2015, na parkirnem prostoru planine Kuhinja zbranih 23 Cekinčkov in eden iz vrste štirinožnih bitij – tokrat čivava Jo, ki je velik del dneva prehodila, del pa si je dovolila preživeti v nahrbtniku, ki ga je nosila Vesna. Nad nami prekrasno modro nebo, ki ga je prejšnji večer umila nevihta, ki je z bliski in strelami divjala po Posočju. Sonce s svojim nasmehom je napovedovalo, da bo dan lep, a ne preveč prijeten za hojo, saj se je obetala vročina, ki v gorah ne dene prav dobro.

Visoko nad nami se je na ogled postavil 2244 metrov visoki Krn ter nas vabil v svoje naročje, vendar smo ostali zvesti svojim ciljem in nekaj po osmi uri krenili proti 1359 metrov visokemu Mrzlemu vrhu, priči krutih bojev prve svetovne vojne, na katerem so potekale borbe od junija 1915 do 24. oktobra 1917, do katerega so nam smerne table kazale in obljubljale dve uri hoda.  Najprej po trdi makadamski cesti, potem pa v zavetje gozda, na prijetnejše gozdne poti in po dobri uri hoje smo ob poti uzrli napis, ki popotnikom sporoča, da so v bližini kaverne, Puščavnikove jame, v kateri je lep del svojega življenja preživel domačin Franc Gabršček. Vzeli smo si čas in stopili do kaverne nad potjo, v kateri je, brez pripomočkov sodobnega časa, Franc preživel kar osemnajst let. Ob povratku do table smo se ji natančneje posvetili ter prebrali, da je Franc, rojen leta 1876, imenovan tudi Puščavnik, v kaverni in njeni okolici prebival od leta 1938 do 1952, ko je v nesrečnih okoliščinah sklenil svojo življenjsko pot. Pod seboj ga je namreč pokopal plaz. Bogatejši za novo spoznanje smo se odpravili proti planini Pretovč in do domačij na njej prispeli v slabi uri. Ustavili smo se samo za kratek čas, povprašali po možnosti nakupa sira ob vračanju z Mrzlega vrha in že smo hiteli navkreber, po pašnikih proti naslednji kaverni, ki ima zgodovinsko zgodbo in velik pomen za te kraje. Ustavili smo se in si ogledali eno od mnogih kavern, ki so jih nešteto, za obrambo Mrzlega vrha in doline Soče v živ kamen izkopali vojaki različnih narodnosti, ki so se v prvi svetovni vojni bojevali na Soški fronti. Zanimivost kaverne je, da so jo izkopali Madžarski pripadniki III. Bataljona 46. pehotnega polka in jo poimenovali po majorju Diendorferju. Presenečeni smo obstali v prostoru, v katerem je izdelan oltar, posvečen Devici Mariji in še danes služi namenu, saj v mesecu avgustu tam opravijo mašo.

Po ogledu so bile noge nekoliko lažje, tako, da smo izredno hitro dosegli vršni greben Mrzlega vrha, s katerega se nam je odprl čudovit pogled na dolino Soče s cerkvijo na Javorci in bližnja ter daljna pogorja ter vrhove, z naštevanjem katerih bi izgubil preveč časa. Ko stojiš na vrhu, v  visoki travi, polni cvetja in metuljev, ki letajo s cveta na cvet, s pogledom prikovanim na lepote, ki ti jih nudi okolica, pozabiš na čas. Da pa ne bi ostali na vrhu, poskrbi Milan, s pozivom za skupinsko fotografiranje in pripravo za odhod v dolino. Po nekdanjih strelskih rovih, s katerimi so prepredene gore na tem območju in v katerih so krvaveli in umirali vojaki mnogih narodnosti ter skrivajo še mnogo ostankov bomb, min in granat, smo se podali proti planini Pretovč ter mimo nje v klanec proti planini Sleme. Spotoma smo naleteli na vodovodno cev za polnjenje napajalnikov ter si iz nje natočili nove zaloge vode, saj se je naša, v vročem dnevu, že nekoliko ogrela. Ob prihodu na Planino Sleme, na višini 1450 metrov nad morjem,  stisnjeno pod strmine Rdečega roba, smo s svojim glasnim pozdravom domačinom, le-te zbudili iz sna, saj so nam pozneje pojasnili, da so molzli in pripravljali sir pozno v noč. Kljub utrujenosti so si vzeli čas in nam prijazno pokazali prostore v katerih molzejo živino ter iz mleka pridelujejo skuto, sir in druge izdelke. Sklenjenih je bilo tudi kar nekaj kupčij, ker smo vsi pohodniki že od jutra imeli namen na eni od planin kupiti sir. Menim, da so ob preštevanju izkupička pozabili tudi na to, da smo jih z zvenom njihovega železnega »zvonca« ob prihodu »vrgli iz postelj«.

Osveženi s hrano in pijačo iz nahrbtnikov smo se poslovili od domačinov, se povzpeli na prelaz na domačijo ter od tam krenili po prijetnih stezah proti planini Leskovca, na višini 1230 metrov in mimo nje do planine Kašina na nadmorski višini 1060 metrov. Od tu nas je potem široka makadamska cesta popeljala do jutranjega izhodišča, planine Kuhinja, kjer smo nato poskrbeli za toplo malico, ki so jo pripravili prijazni oskrbniki koče. V dobri družbi čas hitro teče in v zavesti vseh je, da je do doma še dve uri ali več vožnje, zato se v popoldanskih urah prijetno utrujeni poslovimo in podamo proti domovom. Pred odhodom še zadnji pogled proti vrhu Krna, ki je s svojo veličastnostjo še vedno izzival, zato smo mu obljubili, da lepega dne pridemo in obiščemo tudi njegov vrh.

Napisal: Miran Klavora

Fotografirali: Miran Klavora, Andrej Kolenc in Metod Vesel

22.11.2015
Cekinčki že deset let na skupnih poteh

Že ob sprejemanju programa pohodov za leto 2015 smo bili vsi seznanjeni z dejstvom, da bomo v letošnjem letu Cekinčki praznovali deseto obletnico začetka skupnih pohajanj po slovenskih gorah in planinah. Ker je bil točen datum začetka  28. maj 2005 in prvi »skupni cilj« Slavnik, ni bilo potrebno veliko pogovorov, da je bil sprejet sklep, da se v soboto, ki bo najbližja obletnici, podamo na kraj »prvega srečanja 63 pohodnikov«.

Na dogovorjeni in zapisani datum, 6. junij 2015, se nas je že pred osmo uro, v vasi Skadanščina, zbralo sedemintrideset Cekinčkov, katerih skupna želja je bila prisostvovati svečani obeležitvi, za našo skupino, pomembnega jubileja. Pričakalo nas je modro nebo, na katerem se je, kljub dnevu, še vedno sramežljivo kazala luna. Očitno je tudi njo zanimalo, kaj zanimivega imamo na današnji dan početi na Slavniku.

Pot skozi vas in prvi vzpon sta minila brez posebnosti, nakar nam jo je zagodla narava. Pot, po kateri smo bili na Slavniku pred nekaj leti, je bila zatrpana z debli, ki so padla kot posledica žledi, zato smo se morali kar hitro odločiti za »rezervno različico poti«. Tudi tokrat pa se je izkazala resnica, da so bližnjice najdaljše poti med krajem A in B. Krenili smo po široki, lepo urejeni gozdni poti in v križišču krenili na lepo, travnato potko, ob kateri ni manjkalo vsako vrstnega cvetja. Preko podrtih debel, kamenja in korenin smo pogumno korakali vrhu naproti, a ves čas je nekaj motilo. Pot je vztrajno lezla proti severu in navzdol, tako, da smo se po nekaj dolgih minutah hoje odločili za pogled nazaj in sprejeli odločitev, da bo, če hočemo na vrh, pač potrebno kreniti navkreber . Četica se obrne in ob drugem poskusu uspeh ni izostal, saj smo se kmalu znašli na travnikih, polnih raznobarvnega cvetja pod vrhom Slavnika, nad katerim se je našim naporom smejalo vroče sonce.

Po kratkem postanku pred kočo in nadomestitvijo izgubljene tekočine, smo sprejeli sklep, da odidemo na bližnjo Grmado, kjer bomo opravili uradno »slovesnost ob obletnici« skupine Cekinčki.

Na Grmadi smo, kot bi bili v avditoriju, posedli na greben pred požarno opazovalnico in se najprej naužili prekrasnih pogledov na Jadransko morje in obzorje, saj je prekrasen dalj dovoljeval pogled do Dolomitov. Privoščili smo si tudi misli spustiti nekoliko v preteklost in vsak pri sebi obujali spomine na prehojene skupne poti. Potem je na sceno stopil Milan in v kratkem nagovoru ter zgodovinskem pregledu podal dogajanje zadnjih desetih let, ko so nekateri od začetka, drugi nekoliko kasneje prehodili nemalo poti, opravili mnogo višinskih in dolžinskih kilometrov ter prelili neznano količino znoja.

V poročilu Bančnega športnega društva NLB za leto 2005, ki ga hrani Milan, je zapisano, da se je prvega vzpona, 28. maja 2005 na Slavnik, udeležilo 63 delavcev NLB. V nadaljevanju nagovora je Milan orisal celoten zgodovinski potek dogodkov, od lepih in prijetnih (kar so bili vsi pohodi ), do manj prijetnih (ko so nas razmere in odnosi v NLB prisili, da smo odšli pod okrilje Planinskega društva Vrhnika in tam postali Cekinčki). Poseben pozdrav je seveda namenil tudi pohodnikom, ki so bili, poleg njega, tako na prvem, kot tudi na jubilejnem pohodu na Slavnik (Alenka, Meta, Jožica, Ksenija in Zdravko). Po svečanem nagovoru in več skupinskih fotografiranjih, smo se odpravili proti koči na Slavniku ter si tam privoščili daljši postanek z raznovrstnimi dobrotami, ki so jih pripravili oskrbniki koče. Svoje je dodalo tudi sonce, ki je neutrudno grelo naša telesa, lenobno nastavljena njegovim žarkom. Ker pa vse lepo prehitro mine, je minilo tudi lenobno poležavanje in že je bilo treba na pot proti Skadanščini. K sreči se je pot vila po gozdu na vzhod, tako, da je bila hoja vseeno nekoliko znosnejša kot dopoldanski vzpon na vrh.

Prekrasen dan, lep jubilej, sončno vreme in vzpon na Slavnik, skratka dan, preživet v družbi pravih prijateljev. Kaj lepšega lahko človek še želi!

Napisal: Miran Klavora

Fotografirali: Miran Demec, Miran Klavora, Andrej Kolenc in Metod Vesel

13.11.2015
Cekinčki na Čemšeniški planini

Sobota, osemindvajseti marec 2015, nekaj minut pred osmo uro, na parkirnem prostoru pred hotelom D-OM UTRIP, v neposredni bližini smučišča Prvine. Nenavadno živahno, lahko rečem celo prešerno vzdušje, ki so ga v tiho jutro prinesli Cekinčki. In vzrok – naša vedno zgovorna, nasmejana, dobrovoljna Vida je srečala Abrahama in ob tej priložnosti so ji domači, prijatelji in znanci pripravili praznovanje, del katerega je želela deliti tudi z nami, ki smo se odločili, da ta dan namerimo korak na Čemšeniško planino. Milanov avto se je šibil pod težo dobrot (od pijače, do narezkov in peciva) ki jih je Vida pripravila ob svojem osebnem prazniku. Veliko število prisrčnih voščil, objemov, poljubov, dobrih želja, ura pa je neusmiljeno tekla. A tokrat smo si pač privoščili, ker tudi tura ni bila dolga in naporna, majhno zamudo v odhodu.

Šele četrt ure po predvidenem času za odhod se je zaslišal Milanov poziv 16 Cekinčkom in enemu štirinožnemu prijatelju k pripravi za odhod. In res smo nekaj minut zatem že veselo korakali proti Čoparjevi koči. Ob poti so nas ves čas pozdravljale raznovrstne cvetlice, od črnega teloha, deveterolistne konopnice, marjetičaste nebine , navadnega jetrnika, navadnega repuha in tevja, ki smo jih fotografi pridno fotografirali za svoje zbirke. Zelo verjetno je še kakšna ušla našim pogledom, a glede na hitrost hoje, saj smo do koče prišli v slabi uri, to ne bi bilo nič nenavadnega.

Priprave za izgradnjo planinskega doma, pred katerim smo sedeli dobro uro in se nastavljali sončnim žarkom, so stekle daljnega leta 1970. Ker so planinci iz PD Zagorje že leta 1954 ugotovili, da je stara koča, ki je bila zgrajena in dana v uporabo avgusta 1950 premajhna je bil sprejet sklep, da se zgradi nova koča. Prelomen je bil 5. maj 1970, ko je kmet Tine Strnišnik iz Razbora podaril 3000 m2 zemljišča na Čemšeniški planini. 24. junija 1973 je bila gradnja zaključena in dom je bil, s slovesnim odprtjem, dan v uporabo do leta 1983, ko je dobil še prizidek.

Ob 9.50 uri nas je Milan povabil, v dobesedno, gozdno pravljico, saj smo na poti proti Črnemu vrhu, na višino 1204 metre, na eni strani videli jesensko spomladanska gozdna tla, posuta z odmrlim listjem, na drugi strani pa zaplate snega, iz katerih so svoje glave molele kronice. Prekrasen je bil tudi pogled na debla dreves, ki jih je veter obsul s snežno oblogo. Na poti do ostankov Tinetove koče, ki je bila zgrajena kot smučarsko zavetišče že leta 1932, leta 1938, pa so zgradili še eno, večjo, nas je presenetila »čudna naprava«, obešena na drevo. Milan, ki v takih trenutkih odpravi vse zagate, nam je pojasnil, da je to avtomatska krmilnica za krmljenje divjih prašičev, ki v okolico trosi koruzna zrna.

Še nekaj sto metrov po prelepi naravi in stali smo pred tablo in kočo, ki planina pouči, da je na tem mestu od leta 1934 do leta 1943 stala Tinetova koča, ki je bila med vojno požgana. Na kamnitem vrhu nad spominskim obeležjem smo napravili skupinsko fotografijo ter nato odšli, po zasneženi gozdni poti,  še na bližnji greben, s katerega se je odprl prelep razgled na domačije v dolini. Ko smo tako napasli duše, je prišel čas, da poskrbimo še za telo. Odpravili smo se do koče, kjer smo si privoščili dobrote, ki jih prijazni oskrbniki pripravljajo iz čemaža (juha, prikuhe, potice) in se, po kar dolgotrajnem sedenju na sončni strani koče, podali na pot proti dolini. Ker je bila priložnost pač taka, da je bilo treba še malo obhajati Vidino srečanje z Abrahamom se je večina ustavila še na Trojanah, nekateri pa smo, žal zaradi obveznosti, morali v drugo smer.

Zapisa tokrat ne bom končal s pozdravi temveč bom vse, ki boste prebrali do tega mesta, lepo prosil, da mi pomagate rešiti uganko z imenom Čemšeniška planina. O tem, da je dobila ime po naselju, v njenem vznožju, Čemšeniku, vasi sredi sadovnjakov, ni nobenega dvoma. Problem pa nastane, ko poskušamo odkriti izvor imena Čemšenik. Najprej »pade v glavo asociacija na čemaž«, vendar temu ni tako.

Nekateri viri trdijo, da ime naselja izhaja iz imena rastline čemž ( poimenovan tudi čremsa – padus avium), ki je grm ali drevo z dišečimi belimi cvetovi, ki imajo pet venčnih listov, rastejo pa v obliki visečih grozdov, ki pa naj bi bila v teh krajih precej neznana.

V drugih virih pa najdemo kot izvor imena navedeno rastlino češmin, katera je nekoč krasila pobočja okrog vasi.

Ako bi kdorkoli odkril kakšen vir o izvoru imena, naj mi ga prosim pošlje, da bom tudi pri sebi rešil uganko, ki me je stala kar precej iskanja, premišljanja, brnja, a ostala zaenkrat nerešena.

Napisal: Miran Klavora

Fotografirala: Miran Klavora in Metod Vesel

01.11.2015
Cekinčki na Pristovškem Storžiču

Pred jutranjo in dopoldanski meglo, nizko oblačnostjo in odložljivimi obveznostmi doma,  smo se Cekinčki  v soboto 24. 10. 2015  umaknili  na Jezersko, oziroma Jezerski vrh na višini 1218 m. Tu, pravzaprav na avstrijski strani mejnega prehoda  je bilo izhodišče za 1759 m visok Pristovški Storžič, ki nam ga je Milan slikovito predstavil že v vabilu. Tudi napoved za gorski svet je bila nadvse obetavna, čeprav je v visokogorju že potrebno upoštevati zimske razmere.

Ime je gora dobila po nekdaj veliki slovenski  kmetiji Pristovnik v Kortah. Kljub državni meji smo se  tu počutili kot doma. Mimo mejnika, postavljenega po mirovni pogodbi  leta 1919  med silami antante in Avstrijo,  smo se  podali  toplim  sončnim žarkom  in prekrasni  barvni kulisi  naproti. Skupaj smo se odločili za pristop po bolj strmi, dobro označeni Kranjski poti. Nekajkrat smo prečkali gozdno pot, ker se nam nikamor ni mudilo smo na nebu opazovali zanimiva znamenja in uživali v vedno lepših razgledih po okoliških hribih. Zaselki pod njimi so postajali vse manjši. Še posebej, ko se v drugem delu poti le ta strmo dviguje, vendar varne jeklenice omogočajo kar hitro napredovanje. Pod strmim ostenjem pa smrekov gozd, zlati macesni vmes, pa lovske preže, kar pomeni, da tu ne hodijo le planinci. Zaradi odlične vidljivosti se  greben Košute, Begunjščica in Triglav sploh niso zdeli daleč, pa  Stegovnik in nezgrešljivi Storžič in Virnikov Grintavec.  Kmalu smo uzrli tudi severne stene Kamniško Savinjskih Alp in znali našteti kar nekaj vrhov, še posebej ponosni pa smo bili na tiste, ki smo jih skupaj že osvojili. Kmalu smo nasmejani in dobro razpoloženi  stopili na podolgovat  vršni greben.  Pristovški Storžič je markantna gora,  od daleč prepoznavna, opazna pa tudi po križu. Na njem je napis: Koroška – svobodna in nerazdeljena. Postavljen je bil ob 42. obletnici koroškega plebiscita.  Prekrasni, veličastni  razgledi so se od Grintavcev selili proti Raduhi, grebenu Olševe, Pece in  kar nemogoče (pa pravega smisla tudi  ne bi imelo) bi bilo naštevati vse vršace, kjer smo se s pogledi zadovoljno sprehajali. Vsi smo izžarevali dobro voljo in zadovoljstvo. Nekaj pozornosti smo vseeno namenili  tudi našim nahrbtnikom. Za počitek, pogovor  ali uživanje v miru, ter fotografiranje je bilo danes na vrhu  dovolj časa. Z  zelo doživeto interpretacijo novokomponirane Lepe Vide je Milan poskrbel še za kulturni program. Seveda smo si vsi prisotni zagotovili izvod besedila.

Povratek na izhodišče smo opravili po daljši, položnejši, prav tako dobro označeni poti. Le ta je, jesensko obarvana vodila med smrekami, jelkami, macesni, bukvami, z visoko travo ob strani in kakšnim zapoznelim cvetom. Z nastavljanjem sončnim žarkom smo zadovoljili  tudi potrebe po vitaminu D.

Dan je bil prijazen, družba pa še kar ne bi šla narazen.  Jasna in Emil sta omenila le dve od mnogih znamenitosti takorekoč ob poti, ene tri ovinke proti vasici Bela. Bili  smo  soglasni, da si jih ogledamo skupaj. Spust na avstrijsko stran je bil vseeno malo daljši,  kot je prvotno narekoval vsem nam dobro znani, varljivi spomin. Smo se šalili vse do Murijevega vrelca, potem pa začeli z nalivanjem v stekleničke in s pitjem posebne, trpko kisle vode. Tudi obrazi so se malo zresnili, smo pa tako uspešno obnovili  zaloge železa v naših telescih.  Pojasnjevalne table so tudi v slovenskem jeziku in nudijo obilico podatkov o izvoru, nastanku, sestavi vode in kamenin. Voda zaradi železovih mineralov pušča sled v strugi in na kamenju. Spomnili smo se pitja podobno »okusne«, z železom in ogljikovim dioksidom bogate  vode na Solčavski panoramski poti.

Tako opolnomočeni smo  se po treh ovinkih in še nekaj ... pogumno zazrli v podobo sv. Krištofa na ogromni skali in nadnaravni velikosti. Fresko so dali  leta 1861 naslikati furmani iz doline Bele, katerih zaščitnik je. Vsako leto avgusta poteka pri Krištofovi peči, (tako 12 m visoko fresko imenujejo) slavnostno maševanje in blagoslov avtomobilov.

Doživetij in doživljajev poln dan smo zaključili ob vznožju Jezerskega vrha pri Planšarskem jezeru, kjer smo si popravili okus, ki je ostal po pitju železove vode.

Cekinčki smo se svobodni,  do zdaj nerazdeljeni, posedli v svoje jeklene konjičke in se pozno popoldne vsak po svoje odpeljali novim dogodivščinam naproti.

Naše vrste  ponovno strnemo na Kranjski rebri. Pohitite s prijavami.

Po treh dneh ... in še nekaj zraven zapisala Meta.

Fotografije pa so prispevali Andrej Kolenc, Metod Vesel in Milan Jerman

09.08.2015
Cekinčki na Pesjanskem vrhu

Dokaj čuden naslov, kajneda? Tudi sam bi dejal tako, ko bi ne vedel vsega, kar boste izvedeli tudi vi, ko boste pisanje prebrali do konca.

Že leta 1689 je Janez Vajkard Valvazor, v XI. poglavju II. dela svoje knjige Slava vojvodine Kranjske, ki nosi naslov Gore na Gorenjskem, zapisal: «Narava je razvrstila doline in gore, ravnine in griče, nižave in višave; v tem redu torej sledimo zgledu modre mojstrice in pojdimo iz nižin in dolin h goram! Teh pa je v prvem ali gorenjskem delu toliko, da me skrbi: če bi vse naštel bi bralca utrudil. Zato hočem iz te množice izločiti le tu in tam katero in se je s peresom dotakniti. PESJANSKI VRH je daleč viden visok hrib blizu Polhovega Gradca in, ker je zelo rodoviten, povsod pokrit s hišami. Ker nam Slovar slovenskega knjižnega jezika danes pove, da je »pesjan«, navadno s prilastkom hudoben, nasilen človek, gre že iz tega sklepati, da se je »tam gori vse čas nekaj slabega dogajalo«.

Znameniti krajepisec Loškega pogorja France Planina zapiše, da je 1029 metrov visoko, široko zaobljeno vrhovje Pasje ravni ostanek miocenskega ravnika, torej dela površja davne pokrajine, pred kakimi 15 milijoni let, ko se vode še niso zajedle v plasti in še ni bilo današnjih slikovitih pograjskih grap in dolin.

Ob iskanju nadaljnjih podatkov in zapisov, se poizvedovanje ustavi na zapisu Ivana Tavčarja, ki trdi, da je ravan pojem odljudnosti in strahu Poljancev; če so na gori zavijali psi, so slišali že kar psoglavce, za katere nam spet SSKJ razloži, da so bajeslovna bitja s človeškim telesom in pasjo glavo.

V povesti Kuzovci potem izvemo, da se je s »problemom« Pasje ravni ukvarjala tudi posvetna oblast, saj je loški glavar prepovedal dajati zavetje in hrano sumljivim beračem, malharjem, plašarjem, rokovnjačem in stekljačem, ki so skupaj z vojaškimi beguni pozimi prezebli trkali na okna, potem ko je gori čez njihovo Pasjo ravan ledeno  zabrilo. Od tistih časov so se okoli kopaste gore namestile osamljene kmetije Kuzovec, Omejc, Košir, Loščar in druge. Hribovsko pokrajino so ti gospodarji spremenili v vzorčen primer značilne kmečke pokrajine v osrednji Sloveniji, v sijajen preplet gozdov, travnatih vesin, terasastih polj, smiselno speljanih cest in bogu najbliže – na vrhovih hribov – postavljenih cerkev. Svet, ki se ga vidi s Pasje ravni je čudovito darilo, ki sta ga narava in zgodovina namenila izletnikom. In to darilo, pogled na Blegoš, Spodnje bohinjske gore, Porezen, Kojco, Idrijsko hribovje, Banjščice, Trnovski gozd, Javornik, Hrušico, Krim, Grmado, Osolnik, Tošč, Lubnik, Karavanke in kamniško – savinjske vršace, smo se Cekinčki namenili vzeti na zimski dan 28. februarja 2015.

V ranem jutru se nas je sredi vasi Črni vrh nad Polhovim Gradcem zbralo 36, pridružila pa sta se nam še dva štirinožca, ki naj bi nas branila »pred napadi psoglavcev in ostale svojati, ki bi znala pohajati po dolinah in vrhovih Pasje ravni«. Po Milanovi predstaviti ture smo se, po asfaltirani cesti, s katere se je odpiral pogled na obsežne snežne zaplate,  podali proti odcepu za Pasjo ravan. Spotoma smo opravili še kratek postanek ob lični obcestni kapelici ter ga izkoristili za kratek pomenek o pravilih obnašanja in delovanja skupine med pohodi ter po koncu le – teh. Še nekaj sto metrov hoje in že smo zakorakali v objem snežne poti, ki nas je po nekaj višinskih metrih pripeljala na vrh zasnežene Pasje ravni, na katerem nas je pozdravila okrogla kupola meteorološkega radarja.

Milan nam je, kot to rad vedno stori, razkril skrivnost razhajanja v podatkih o nadmorski višini Pasje ravni, ki je pred nekaj desetletji še merila 1029 metrov, nakar so se nanjo naselili pripadniki jugoslovanske vojske. Ugotovili so namreč, da je vrh nadvse primeren za »gledanje naokrog« in se zaradi tega odločili na njem postaviti radar. Da bi lažje dostopali do njega in bili varni pred letalskimi ter drugimi napadi, so mu odnesli vrhnjih devet metrov, v globino pa izkopali in zabetonirali nešteto rovov, skladišč in dvoran za opremo ter osebje. Od takrat dalje je uradna višina 1020 metrov. Po osamosvojitvi, so se meteorologi, predvsem po poplavah v Železnikih leta 2007, ko so ugotovili, da imajo premalo podatkov, da bi državljane obvestili o preteči nevarnosti,  začeli ogledovati po primerni lokaciji, s katere bi lahko spremljali vremenske spremembe. Primerno točko, na kateri je nekoč že deloval radar, so našli na Pasji ravni. Lokacija je bila izbrana leta 2007, nakar so leta 2012 izdali gradbeno dovoljenje in do maja leta 2014 je bil že izdelan radar ter predan v uporabo s slovesnostjo 16. maja.

Po ogledu čudovitega objekta, skupni fotografiji in seveda obvezni malici, smo se podali v dolino, proti Črnemu vrhu. Spotoma smo opazili nekaj betonskih ostankov armade ter doživeli nekaj sto metrov neprijetnega drsanja po poledeneli cesti. K sreči je hoja minila brez padcev, tako, da smo se namenili obiskati še župnijsko cerkev Svetega Lenarta, zgrajeno po potresu leta 1895, ki s svojo prepoznavno podobo, vrh hriba, kraljuje nad naseljem.  Končno smo vsi zadovoljni prispeli do »Doma krajanov« sredi vasi Črni vrh, v katerem nas je pričakala prijazna domačinka in nam postregla s premnogimi tekočimi dobrotami. Poleg naše dobre volje smo dodali še njeno brezmejno ljubeznivost in pozabili na čas, ki je, kot vedno neusmiljeno tekel. Za razliko od drugih, zahtevnejših pohodov, se ni nikomur mudilo domov, zato smo si pred slovesom privoščili kar dolg postanek v prijetno toplem okolju doma in v družbi prijazne gostiteljice.

Napisal: Miran Klavora

Fotografije: Andrej Kolenc, Miran Klavora

02.08.2015
Matkov vestern

Matkov škaf, poslej bomo za dober predlog, kako ubežati nevzdržni vročini lahko vprašali kar Cekinčke.

Ko smo si na julijsko soboto, ko je Slovenijo zajel vročinski val, skozi hudourniško zavetje utirali pot do Matkovega škafa o prijetni hladni osvežitvi še zdaleč nismo slutili, smo pa te lepe kraje tokrat obiskali na Anin predlog.

Pravo pot do Matkovega škafa, ki je tudi veliko bolje urejena in zasenčena smo kakopak našli oziroma nam je prišla naproti šele pri sestopu. Nič ne de, pa saj je prav trmasto tudi iskali nismo. Soglasno smo se strinjali, da je bila Milanova odločitev tudi tokrat čisto pravilna. Hej, Cekinčki pač ne hodimo dvakrat po isti poti.

Jeklene lepotce smo pustili pod vznožjem Pavličevega sedla (zavili smo pri križišču za izvir Jezere in Kočnarjeve žage). Odcep nas je pričakal približno 3 km od bolj obiskane Logarske doline. Kmalu bo popotnike tu pričakal popolnoma nov most, za nas pa le ta še ni obstajal. Že na samem začetku poti smo bili tako primorani preizkusiti svoje veščine ravnotežja, ko smo stopali po ozkih deskah, ki so se k sreči nahajale le nekaj centimetrov pod ne ravno hudo besnim potočkom. V drugem letnem času je slika verjetno popolnoma drugačna. Te uvodne vaje prestopanja so nam prišle v nadaljevanju še kako prav.   

Še dobro pravzaprav, da smo se srečali z divjo in hudourniško različico vzpona do Matkovega škafa. Šele tako smo namreč zares doživeli vso veličastno okolico Matkovega kota, ki se je ne bi branil marsikateri vestern. Kavbojev in kač resda nismo srečali. Uzrli pa smo nekaj prečudovitih pajkovih skulptur in dva, nič kaj prestrašena gamsa. Pogled na skalovje so skorajda ves čas poti zaljšali šopki Zoisovih zvončic in tudi nekaj malega drugega trmastega in vztrajnega rastja je kukalo iz skalnih razpok.

Kmalu se nam je odprl pogled na Krničko goro, Mrzlo goro in Matkovo okno, ki je lepo vidno na grebenu, ki loči Logarsko dolino od bolj mirnega Matkovega kota. Okolica vseh teh golih markantnežev je surovo lepa, na strmih pobočjih pa rastejo smreke in macesni in zaokrožujejo lepo podobo tihe doline, zapolnjeno s hudourniškim gruščem v zgornjem delu. O tem kako divja in neukrotljiva je narava, ki oblikuje dolino pričajo ogromni kamni, skale in podrta debla, ki sedejo v podlago bolj gladko, kot ključ v ključavnico.  

Zaradi razgibane poti, pri iskanju idealne linije po kamenju so prišle do izraza in na preizkušnjo naše pohodno plezalne sposobnosti. Kljub postankom, med katerimi smo se na kratko osvežili s pijačo iz svojih nahrbtnikov, pa smo najbrž vsi sanjali le o ogromnem vodnem zajetju, v katerem bi se lahko pošteno ohladili. Na srečo nekaterih ni bila fatamorgana, ko smo ugledali prijetno hladno lužo. Kaj lužo, lužico, »lužičko«. Škoda da je vzdržala le nekaj vročih rok in čel. Hitro je se je namreč ogrela na nič več prijetnih nekaj plus stopinj Celzija.

Ko smo uzrli prve zaplate snega ni bilo dvoma, da smo vse bliže našemu cilju. Cekinčki seveda ne bi bili Cekinčki, če ne bi tudi v najbolj vročem poletnem dnevu našli krpice snega. Tudi ostanki škafa so nas prijetno hladili ob grizljanju priboljškov iz nahrbtnikov. Če bi bili tu junija, bi nedvomno našli še večji škaf, še pred tem pa bi morebiti ugledali tudi delujoč slap, kdove. Domišljija se tu ne neha…

Razgled je bil vsekakor veličasten. Spomnili smo se grebenske poti po Olševi. Kako lepa dežela. Vsekakor pogled vreden zadnjega stiska z zobmi. Triurni pohod sicer ni bil naporen, prej le malce nevaren, zaradi hudourniškega proda in grušča in seveda neutrjene podlage v hudourniški strugi.

Sestop z Matkovega škafa smo ubrali po markirani in zasenčeni poti. Tokrat nas je tik pred koncem čakalo malo večje vodno presenečenje, kot je bila tista »lužička« poprej.

Nekateri med nami so se v potoku pošteno osvežili in obnovili zaloge pijače. Tokrat je bilo hladne vode v obilici dovolj za vse. Za pravo filmsko vročico bi resda potrebovali veliko večji škaf vode.

Kakorkoli, označene poti s prijetno osvežitvijo je bilo prehitro konec. Kmalu nas je spet žgalo sonce hudourniške struge.

Opravljen je bil še en veličasten pohod, z veličastnim pogledom. Hvala Milan.

Vir: Milan Jerman, splet

Matkov kot

·        majhna dolina (dolga 5 km), ki v vencu ledeniških dolin Kamniško - Savinjskih Alp leži med Logarsko dolino in šele po prvi svetovni vojni postavljeno avstrijsko mejo,

·        je najmanjša med dolinami na Solčavskem (Logarska dolina in Robanov kot) in od glavnih poti nekoliko odmaknjena,

·        na zatrepu jo zaključuje Mrzla gora.

Matkov škaf

·        kraterju podoben snežni kotel, popolnoma okrogel, širok zgoraj v premeru okoli 20-30 metrov, nato se zožuje. Čez steno nad snežiščem v nekaj stopinjah pada okoli 40 metrov visok občasen plaz, ki ga napaja snežnica izpod krnice. Voda izdolbe v sneg obsežno luknjo, na dnu pa se porazgubi v produ in grušču Matkovega kota in pride spet na dan kaka 2 km nižje,

·        poleti je globok do 17 metrov in širok 12 metrov (višina in širina je odvisna od snežnih padavin). Najprimernejši čas za ogled je začetek junija, kasneje je vedno manjši, dokler jeseni po navadi že popolnoma izgine,

·        ima status naravnega spomenika in je zavarovan kot največji, najlepši in najbolj znan tovrstni pojav pri nas.

 

Matkov kot (894 m), Matkov škaf (1.548 m), Mrzla gora (2203 m), Krnička gora (2061m), še več informacij na: http://www.matk.si/slo/matkov-kot.

Besedilo: Samo in Meta Jakoš

Fotografije: Miran Demec in Andrej Kolenc

26.06.2015
Pogled s Kuclja (skozi čas)

V svežem, jasnem jutru nas je skupina Cekinčkov pridno korakala za vodnikom  Milanom skozi gozd, ki se začenja takoj za škarpo na južni strani ceste na Predmeji. Kako posrečeno ime kraja  Predmeja – pred meja; Primorci pravijo gozdu meja in Predmeja je res tik pred mejo – pred gozdom… .

Z gozdne poti smo skrenili na stezo; obdajale so nas mogočne visoke in še višje bukve, nad katerimi je bilo videti le koščke modrega neba… Tako je šlo kake pol ure, ko smo prikoračili na rob gozda; pogled se je odprl na dolino pod nami, ki jo je še prekrivala koprena jutranjih meglic. Korak za korakom smo lezli navzgor in skoraj neopazno  smo preko krajše planjave prišli na vznožje piramidastega 'špika'  Kuclja (1237 m). Ravno prav ogreti in razmigani smo tu, pod tem vrhom, začeli gristi kolena, saj je pristop na sam vrh dokaj strm, a Cekinčki se nismo dali! Pa se je izplačalo: z vrha se nam je odprl čudovit razgled na dolino pod nami, ki ji je dala ime reka Vipava, ki v številnih slikovitih izvirih prihaja na površje v mestecu z enakim imenom. Posedli smo po travnatem južnem pobočju Kuclja  in prepustili očem, da so se pasle po Dolini, ki se na vzhodu začenja s povirjem potoka Močilnik pod Razdrtim in se na zahodu razširi v Goriško ravnino ter dalje v Furlansko nižino. Na severu se nad Vipavsko dolino dvigujejo planote Nanos, Hrušica in Trnovski gozd (ki ima ime po manjšem kraju Trnovo, najstarejši naselbini na planoti iz l. 1648); na jugu pa jo omejuje Kras - valovita planota, polna vrtač, žlebičev in podzemnih jam ter prekrita s skopo rdeče-rjavo zemljo (terra rossa), ki je odlična podlaga  za rast vinske trte, in le tu uspeva poznano in priznano vino teran (iz trte refošk), ki je o njem že v rimskih časih pisal učenjak Plinij starejši, ter poročal, da je Julija, soproga cesarja Avgusta, dočakala za takrat izjemno starost 82 let po zaslugi rednega uživanja pucinskega vina - kraškega terana.

Dno doline je gladko, po sredini pa teče reka Vipava, ki je s številnimi pritoki ustvarila močno razgiban relief in številne gričke ter se pri Sovodnjah (na italijanski strani) izliva v Sočo.

Vipavska dolina ima submediteransko podnebje; tu  je doma hladna in ostra burja, ki zapiha čez Nanos in Trnovsko planoto, večkrat pa jo zamenja vlažen jugozahodni  mornik. Dolina je dolga okrog 40 km, meri 310 km2, v njej živi 63 tisoč prebivalcev. Tretjino površja zaraščajo gozdovi, tla pa so pretežno iz eocenskega fliša, ki ga domačini imenujejo 'soudan' ali 'opoka', in predstavlja dobro podlago za vinograde, v kateri  uspevajo sorte malvazija, rebula, laški rizling, sauvignon, pinot, chardonnay,  pinela, zelen, poljšakica, klarnica, vitovska grganja, merlot, barbera, cabernet sauvignon.

Ob krajšem počitku na Kuclju se je po tej slikoviti deželici, včasih imenovani 'vrt Slovenije', sprehajalo oko slehernega Cekinčka.  Čudoviti pejsaž! Videli smo do Furlanije – Julijske krajine, na jugozahodu se je lesketala srebrna plošča – Tržiški zaliv (Tržič - Monfalcone), daleč naprej na zahodu pa smo, zahvaljujoč jasnemu sončnemu dnevu in čistemu ozračju, lahko občudovali tudi nebeško modre Dolomite.

Potem je sledil še kratka poglobljena razprava o zgodovinsko bogati dolini pod nami:

-           Arheološke najdbe v Lončeni jami na pobočju Nanosa pričajo, da so tu prebivali ljudje že 2700 let pr. n. št (B.C.)

-           Konec 2. stoletja n. št. (A.D.) – je bila zgrajena Castra (Castrum ad Fluvium Frigidum) predhodnica današnje Ajdovščine

-           394 A.D. – bitka pri 'Mrzli reki' - Frigidusu, pod Hrušico, nekje  na območju Ajdovščina-Vrhpolje-Vipava, v bližini reke Hubelj ali Vipava, je bila ena najpomembnejših bitk v poznem obdobju Rima. Tedaj je znamenita vipavska burja pomagala krojiti zgodovino, saj je usodno posegla v boj med vojskama rimskega cesarja Teodozija (iz Bizanca / Konstantinopla) in samozvanega uzurpatorja Evgenija (iz Rima)  v bitki pri Frigidu (Mrzli reki). Sedež rimskega cesarja je namreč bil med 330 in 395 A. D. v Konstantinoplu; Rim pa se je začel upirati cesarju Teodoziju, ki se je z 20.000-glavo vojsko, odpravil iz Konstantinopla proti zahodu, da bi 'kaznoval' uzurpatorja – samodržca Evgenija, ki ga je sicer podpiral rimski senat. Vojski naj bi se 'srečali' nekje 'ob Mrzli reki'. Evgenij je poveljeval preko 40.000 vojakom. Teodozij je bil 'že' kristjan, medtem ko je Evgenij še vedno daroval rimskim bogovom. V noči pred odločilno bitko – dne 5. in 6. septembra, naj bi Teodozij prebil v molitvi; Evgenijevi pa so veseljačili. Naslednje jutro je od SV zapihala močna burja, ki je Evgenijevim četam, prihajajočim iz zahodne strani, obračala lastne izstreljene puščice, v čemer so videli 'prst božji'; zajel jih je strah, nastala je velika panika, tako da je bila posledično Evgenijeva vojska v celoti premagana / pobita. In Teodozij je ponesel v Rim krščansko religijo… Vprašanje ostaja neodgovorjeno o tem, kakšna bi bila danes v Evropi glavna religija, če se ta bitka ne bi končala tako, kot se je….

-           V času Rimskega imperija je skozi Vipavsko dolino vodila pomembna prometna žila proti vzhodu, od Ogleja (Aquilea) preko Hrušice (Ad Pirum) do  Emone, Celee, Petovie in dalje proti Siscii. Po dolini je vodila gospodarska cesta, po grebenu Trnovske planote (Čavna) pa vojaška.

-           452 A.D. –Atila je s svojimi Huni, po opustošenju Emone, na svojem uničevalnem pohodu proti  Aquilei (Ogleju) porušil tudi ajdovsko Castro.

-           V obdobju preseljevanja narodov so se preko Vipavske doline, kjer so bili prvi prebivalci Kelti, valile, poleg Hunov,  horde in trume Gotov, Vizigotov  in Ostrogotov, Langobardov, Slovanov.

-           V času  ilirskih provinc se je Napoleonova vojska premikala po Vipavski dolini in proti vzhodu (Rusiji).

-           V 16. stoletju so dolino večkrat prečkali in po njej pustošili Turki.

-           Med 1. svetovno vojno je skoznjo potoval zadnji avstrijski cesar, prestolonaslednik Karl Habsburški, ko je obiskal zaledje Soške fronte.

S Kuclja smo se spustili po južnem pobočju do Male gore in malo posedeli pred Kamenjsko kočo, kjer so nam vaški planinci in oskrbniki izkazali  prijazno gostoljubje…. Nadaljevali smo spet navkreber – do koče Antona Bavčerja na Čavnu (PD Ajdovščina), kjer smo okusili najslabšo joto, ki sem jo kdaj koli zaužil… Potem pa do svojih jeklenih konjičkov na Predmeji in nekateri nato skozi Hrušico na ogled malo poznanih vojaških  objektov, ki so nastali v rimskih časih in med obema svetovnima vojnama.

Besedilo Dušan Vrtovec

Foto: Andrej Kolenc, Metod Vesel

23.05.2015
Po Poti roparskih vitezov na Jetrbenk

Januar 2015 – v programu Cekinčkov piše, da bo opravljen pohod na 774 metrov visoko vzpetino na vzhodnem delu Polhograjskih dolomitov. Ob tem se mi je v misel nehote vsilil spomin na pred nekaj leti opravljen pohod »Po poti roparskih vitezov«, ki ga, tradicionalno ob 25. juniju, izvede Turistično društvo Žlebe – Marjeta. Da bi bil pohod in dogajanje oplemeniteno s kakšnim novim spoznanjem o krajih pod Jeterbenkom, sem Milanu predlagal, da opravimo vzpon po trasi »Poti roparskih vitezov« in se, potem, ko je privolil, dogovoril s predsednikom TD Žlebe Marjeta, Ladom Vidmarjem, da nam bo zaupal nekaj podatkov o objektih, ki so še vidni in o tistih, ki so izginili z obličja zemlje in nanje spominja samo še kakšen kamen ter zgodovini kraja.

Napočilo je jutro 24. januarja in pred Osnovno šolo Preska se nas je zbralo kar 39 Cekinčkov. Po Milanovem uvodnem pozdravu v novo leto 2015 in moji predstavitvi trase pohoda (ogledno turo sem v snežnih razmerah opravil že 6. januarja), smo se, po makadamski cesti, skozi gozd pod Čerenom, odpravili proti Žlebem. Po kratkem, ne preveč zahtevnem vzponu, se nam je ob izhodu iz gozda odprl pogled na Žlebe, naselje, ki ga sestavljajo številni zaselki in samotne kmetije ter je dobil ime po značilni obliki terena, sega pa od nadmorske višine 350 do skorajda 774 metrov. Domačini ga že mnoga leta imenujejo tudi Marjeta. V daljavi smo, na manjši vzpetini že ugledali cerkev Sv. Marjeta, pod njo pa moško postavo, ki je hitela proti cerkvi. Prepoznal sem Lada, ki je hitel, da bi pravočasno odprl cerkvena vrata ter nas počakal.

Po cesti skozi vas in nato krajši vzpon in že smo bili pri Ladu, ki nas je čakal pred cerkvijo. Prisrčen pozdrav vsem pohodnikom, nekaj besed o Turističnem društvu, njegovi dejavnosti, naselju Žlebe in že smo se preselili v notranjost cerkve. Kot nam je zaupal Lado, so jo začeli graditi v začetku 16. stoletja, dograjena pa je bila,  kot piše nad lokom v cerkvi, leta 1526. Zidana je v pozno gotskem slogu z eno ladjo, značilen pa je ločen zvonik, na katerem je vzidan kip svete Marjete. Do leta 1631 je cerkev imela pet oltarjev posvečenih Sv. Marjeti, Sv. Sebastjanu, Sv. Antonu Puščavniku, Sv. Lenartu in Sveti trojici. Leta 1631 so nato peti oltar, ki je sta pred cerkvijo, podrli. Zanimivo je bilo, v prekrasni notranjosti cerkve, poslušati pripoved o zgodovini. Pred cerkvijo nam je vodnik, ob klopi v obliki zmaja, zaupal še legendo o zmaju, kateremu so domačini morali vsako leto darovati kravo. Nekega leta pa se je našel »pameten domačin«, ki je v mrtvo kravo nasul živo apno in to je zmaja tako užejalo, da se je napil vode, kar je povzročilo reakcijo od katere je zmaja razneslo. Seveda je še več drugih različic.

Po izčrpni pripovedi in obilni malici smo mimo table, ki označuje mesto, kjer so ostanki nekdanjega gradu, v katerem so domovali vitezi Hertenbergi, ki so se uprli svojemu gospodu in ropali ljudi ter zaklad skrili nekje v Jeterbenku. Legenda trdi, da bo zaklad našel tisti, ki bo poljubil kačo, domačini pa trdijo, da zaklad v obliki naravnih lepot najde vsakdo, ki pride v te kraje. Zanimivo je še dejstvo, da se ime viteza Gerlociusa de Hertenberg v zgodovinski listini pojavi že leta 1207, grad pa je omenjen šele leta 1252.

Tudi pot do vrha ni bila naporna, predvsem pa smo jo morali, zaradi posledic žledoloma, v enem delu nekoliko skrajšati. Ob prihodu na 774 metrov visoki vrh nas je dočakal prelep razgled na Ljubljansko kotlino ter Kamniške Alpe, medtem, ko pogled proti Julijcem zakriva drevje. Na vrhu smo se ponovno okrepčali z jedmi iz nahrbtnikov ter se, po skupinskem fotografiranju, odpravili proti dolini. Če se boste na Jetrbenk podali v pravem času, cvetenju blagajevega volčina (blagajane), boste deležni posebne lepote.

Spotoma smo se, utrujeni od plezanja preko podrtih debel, ustavili še pri cerkvi Svetega Jakoba na Petelincu, ki je sicer zaklenjena, napis na vratih pa priča, da je bila, na pečini, sredi strmega hriba, zgrajena leta 1751.

Od cerkve nam je ostal samo še spust do kmetije Branovc, mimo katere smo se ob potoku podali skozi naselje Seničica v Bonovec. V Bonovcu velja omeniti še Hafnerjev kapelico, ki je bila leta 1934postavljena po načrtih priznanega arhitekta Plečnika.

Ob koncu nam vam zaupam samo še to, da boste, če pridete na pohod »Po poti roparskih vitezov« 25. junija, deležni kulturno umetniške poslastice.

Napisal in s fotoaparatom zabeležil: Miran Klavora

23.05.2015
Slovo od starega leta, slovo od zavetišča

Ko v enem dnevu doživiš tehnično, zgodovinsko, kulturno izkušnjo, opraviš pohod v hrib in se posloviš od prijetnega zavetišča ter popoldne ob izborni hrani kuješ načrte za naslednje leto, si zagotovo bil 13. 12. 2014 s Cekinčki na pohodu na 888 metrov visoki Sveti Peter.

Tone Pavček je zapisal:« Nad zeleno reko pečina in na pečini grad. Vsepovsod na njem zgodovina. Rast razcvet in propad.« In pred tem gradom se nas je štiriintrideset, v sončnem jutru,  zbralo pred vhodom v ta mogočni grad Žužemberk, kjer so nas pričakali člani domačega Planinskega društva in lokalni poznavalec zgodovine, predsednik Turističnega društva Suha krajina, Vlado Kostevc, ki nas je v nadaljevanju popeljal po notranjosti gradu ter nam razkril marsikateri zgodovinski podatek, od tega, da se je trg Žužemberk razvil iz naselja, ki je imelo svojo zgodovino, saj so območje naseljevali Iliri, Kelti, nakar so Rimljani zgradili tudi zelo pomembno rimsko cesto. Naselje Žužemberk se je razvilo in dobilo ime po gradu, ki naj bi, po letnici 1000, vklesani na vhodnem grajskem portalu, izhajal iz tega časa, njegova predhodnica pa je bila utrdba, ki jo je dal sezidati Viljem I, tedanji krajišnik Savinjske krajine. Grad je prvič omenjen leta 1295, ko ga je kot »Castrum Sausenberc in Marca Sclauica« od Heinzelina pl. Lupoglavskega kupil goriški grof Albert I. Po izumrtju rodbine  je grad prišel v last celjskih grofov, nato pa po smrti Ulrika II Celjskega, ki ni pustil naslednika, prešel v last Habsburžanov. Leta 1538 je nato cesar Ferdinand grad prodal Auerspergom, bratoma Wolf Engelbertu in Juriju. V 16. stoletju grad dobi obrambne stolpe in mogočni bastilji. Leta 1559 je grad zavzel nezakonski sin Jurija Turjaškega, vendar ga je v boju kmalu porazil Herbart Turjaški, ki je bil s svojo vojsko v bližini in je po zmagi kruto obračunal z Jurijevo vojsko.

Grad je bil v lasti Auerspergov do 2. svetovne vojne, med katero se je vanj naselila italijanska garnizija. Leta 1944 so zavezniška letala raketirala grad, tako, da je od njega ostalo večinoma samo zunanje zidovje in kletne sobane. Domačini so od leta 1960 do danes obnovili velik del gradu, tako, da je sprehod skozi njegove obnovljene sobane, ječe, stolpe in ogled priložnostne razstave pravo doživetje in ob poslušanju pripovedi o nasilni smrti žene Ivana Turjaškega, Ane von Eck, ki jo je leta 1575 pokončal »udomačeni medved« ura, ki je bila dogovorjena za ogled, kar prehitro mine.

Leta 1615 se rodi Žužemberčan  Janez Vajkard Auersperg, ki je dosegel zelo visok položaj, saj je bil celo vzgojitelj cesarja Ferdinanda III, dobil naslov knez, veliko bogastvo ter ogromno posest in postal celo prvi minister v habsburški monarhiji. Zaradi prevelike želje po kardinalskem naslovu so ga leta 1669 odstavili, nakar se je vrnil v Žužemberk, tam leta 1677 umrl, njegova želja po kardinalstvu pa se je izpolnila leta 1783, ko je kardinal postal njegov pravnuk Jožef Franc Anton vojvoda Auersperg. 

Da Žužemberk ni kraj kar tako, priča tudi podatek, da je v njem obstajal ceh strojarjev, ki ga je že leta 1775 odobrila cesarica Marija Terezija in katerega člani so izdelovali irhovino za hlače, predpasnike, vinske mehove in vreče za žito, od rok pa jim je šla tudi izdelava podplatov. Zanimivo je, da je Žužemberk, do začetka delovanja državne smodnišnice v Kamniku, imel celo svojo smodnišnico. Med vojnama je zaživela lectarska in svečarska obrt, katere izdelki so sloveli po vsej Dolenjski.

Po ogledu gradu, polnem lepih vtisov in obogatenem z zgodovinskimi podatki nas je pot popeljala v bližnji Dvor. Tam nas je najprej pozdravil ter nam multimedijsko predstavil zgodovino železo livarstva na Dvoru sedanji lastnik. V predstavitvi smo izvedeli, da je livarna začela delovati že leta 1769 in po letu 1820 postala največja železolivarna na Slovenskem. Tega leta je bil namreč za direktorja imenovan Ignac Vitus pl. Pantz, rudniški in fužinski direktor  v Salmovi železarni na Moravskem. Spremenil je proizvodni program železarne in začel se je nagel razvoj, tako, da je železarna leta 1836 že dobila pravico do naslova »Cesarsko kraljeva privilegirana tovarna za litoželezno in kovanoželezno blago«. Naslednji direktor Karl Horst  je v letih 1838-1840 temeljito posodobil in reorganiziral delo, tako, da so svoje kvalitetne izdelke razstavljali širom Evrope. Žal je železarna po sto letih, leta 1891 prenehala z delom.

Zanimive predstavitve je bilo kar prehitro konec, a sledil je še zanimivejši del. Ogledali smo si namreč obrat proizvodnje ulitkov ter muzej gotovih izdelkov, izredne umetniške in seveda uporabne vrednosti, ki pričajo, da je duh livarstva na Dvoru še vedno živ.

S tem je bilo umetniško, kulturno, zgodovinskega dela konec in podati se je bilo treba na pot proti Svetemu Petru. V Podgozdu smo pustili nekaj vozil, nekaj pa smo jih odpeljali na »dnevni cilj Lašče« ter se nato, po ne preveč zahtevni poti podali proti vrhu. Zanimivo je bilo, kot vedno, opazovati naravo in njene lepote, še posebno pa na tej poti pritegnejo pozornost postaje »križevega pota«, ki pohodnika spremljajo skozi svetle, mešane gozdove vse do cilja.

Na vrhu nas je poleg lesenega, ličnega razglednega stolpa in prijetnega zavetišča pričakal tudi, nič kaj prijeten veter, zato se je kar lepo število pohodnikov zateklo v toplo zavetje zavetišča. Ob prijetni toploti, ki se je širila od štedilnika, so si privoščili malico iz nahrbtnika ter dobrote, ki so nam jih pripravili člani domačega PD. Najpogumnejši so se, vetru navkljub povzpeli na razgledni stolp in bili poplačani s prelepimi pogledi na bližnje in daljne vrhove. Čaju, sendvičem, slaščicam je sledilo še nekaj priložnostnih govorov in toplih zahval domačinom za gostoljubje ter izmenjava priložnostnih daril in že smo hiteli v dolino. Pogovor se je komaj dobro razvil in že smo stali pred gostilno Rojc v Laščah ob cesti med Dvorom in Kočevjem.

V prijetnem, toplem zavetju gostilne, ob izbrani hrani in pijači, pogovorih o opravljenih pohodih v letu 2014 ter pripravi programa za leto 2015, ob podelitvi priložnostnih daril posameznikom, ki so dali poseben prispevek skupini Cekinčki, je čas kar hitro mineval in zunaj se je na pokrajino prav potihoma spustila tema. In pohod je trajal skoraj od zore do trde teme.

V naslovu sem zapisal slovo od zavetišča. Žal je bilo slovo dejansko, saj smo bili ena od zadnjih, če ne celo zadnja skupina pohodnikov, ki je zavetišče obiskala. Približni deset dni po našem obisku je namreč zavetišče pogorelo do tal. V pogovorih s člani domačega PD smo jim obljubili vso pomoč pri izgradnji novega in, ko bo potrebno, ko nas pokličejo, bomo spet na kraju lepih spominov. Teh nam namreč tudi ogenj ne more vzeti.

Zapisal: Miran Klavora

Fotografije: Miran Jenko, Miran Klavora in Andrej Kolenc

20.04.2015
Cekinčki na vrhu Lisce

Severno od Sevnice se na 948 metrov nad morjem vzpne razgleden vrh, ki so mu ime verjetno dale lisice. Ob povpraševanju o izvoru imena, pri prijateljih, planincih iz Sevnice, pa sem dobil podatek, da je verjetneje, da so mu ime dala neporaščena območja v obliki lise na vrhu iz česar naj bi se končno razvila beseda in ime Lisca. Ob poizvedovanjih so ugotovili, da se oznaka in poimenovanje gore pojavlja že na zelo  starih zemljevidih in sicer: leta 1787 najdemo vrh v Jožefinskem vojaškem zemljevidu kot Leiss Berg; na vojaškem zemljevidu iz obdobja med leti 1806-1869, ga najdemo kot Leist Berg; na tretjem vojaškem zemljevidu iz obdobja med leti 1869 in 1887, ga najdemo zabeležena kot Leisberg; v Francisejskem katastru iz leta 1824 pa je ime ledine na vrhu vpisano kot Lausberg.

27 Cekinčkov, odločenih, da si vrh ogledamo od blizu, se nas je 22. 11. 2014 zbralo na parkirnem prostoru v bližini vasi Breg in nekaj minut po osmi uri, potem, ko nam je Milan predstavil potek pohoda in cilj, krenilo v lep, za hojo primeren dan. Po asfaltni cesti se najprej sprehodimo mimo terasastih jezer in prostora za piknike »Azaleja«, nato krenemo levo preko manjšega travnika in že smo na poti, ki bolj spominja na hudourniško strugo, pripelje pa nas v podnožje planote, na vrhu katere stoji cerkev  sv. Lovrenca, ki naj bi bila zgrajena že leta 1545, vendar pa je nad vhodom zaslediti letnico 1709. Po nekaterih virih naj bi v tej cerkvi pridigal celo Primož Trubar, ki je v Loki pri Zidanem mostu služboval v letih od 1527 do 1542. Ustavimo se najprej ob napisni tabli, ki pohodnike opozarja, da je pobočje pred njimi eno največjih rastišč Clusijevega svišča ali velikega encijana, opojne zlatice ter kranjske lilije in kot tako pod posebnim zaščitnim režimom. Encijani naj bi se pojavili, kot govori legenda, potem, ko je na travniku umrl ubogi pastirček Lovrenc, ki je z mamo v te kraje pribežal pred Turki, služil potem pri gospodarjih, ki so z njim grdo ravnali, nakar se je neke jeseni pri sečnji v gozdu hudo prehladil ter naslednjo pomlad na travniku umrl. Ker smo bili na kraju v jesenskem času, smo si lahko ogledali samo travo, za ogled večbarvne preproge iz cvetlic pa si bomo morali vzeti še en dan, v času, ko bo cvetje v cvetu.

Ob cerkvi smo si vzeli kratek  čas za oddih in malico, nato pa, po kratkem spustu navzdol in nekaj metrih makadama, krenili proti travniku, ki ga, po napisih sodeč, v pašnem obdobju, čuva hudo nevaren bik. Korak smo nato namerili v gozd in kmalu se je pred nami prikazala cerkev sv. Jošta. Ponovno kratek postanek, branje osnovnih podatkov o zgodovini cerkve na tabli, postavljeni v bližini in že smo hiteli proti cilju našega vzpona, Lisci. Hiteli niti nismo, saj smo morali prihod v kočo prilagoditi času, ko bo zaključena slovesnost ob prenosu lastništva Tončkovega doma s sedanjega lastnika PD Sevnica in PZS na Občino Sevnica. Prenos je bil dogovorjen in opravljen, ker dosedanji lastniki niso mogli zagotoviti sredstev za nadaljnji razvoj in širitev območja, kar bo v prihodnosti zagotovila občina.

Čas smo izračunali tako natančno, da se je večina udeležencev slavnosti že razšla in so se lahko oskrbniki koče lahko posvetili našim željam in potrebam, ki pa, lahko si predstavljate, po nekaj urah hoje, niso bile majhne. A prijazno osebje nas je oskrbelo z okusno hrano in primerno pijačo, tak, da je čas prebit v koči in pred njo kar prehitro minil in potrebno se je bilo napotiti proti dolini. V času »kosila« smo si pridobili še osnovne podatke o Tončkovem domu, ki ga je 19. junija 1932 odprla Posavska podružnica SPD. Da bi preprečili bivanje v njem nemškim enotam, so dom partizani požgali 28. junija 1944, nakar so po vojni, člani PD Sevnica, 9. novembra 1952 dogradili in odprli nov dom ter ga poimenovali po Tončku Čebularju, nekdanjemu predsedniku PD Lisca, pod čigar vodstvom je dom bil zgrajen. Postojanka je bila leta 1968 dana v najem  Konfekciji Lisca, nakar je doživela še eno prenovo in sicer leta 1970.

V neposredni bližini Tončkovega doma stoji Jurkova koča, ki je ne smemo spregledati in pozabiti omeniti, predvsem zato, ker jo je, še pred ustanovitvijo Posavske podružnice SPD, postavil in že 21. avgusta leta  1902 odprl, kot tedaj peto planinsko kočo v slovenskih hribih,  Blaž Jurko (1859 – 1944), nadučitelj iz Razbora in pionir planinstva na tem območju. Ker je koča postala kmalu premajhna, je bil potem, kot je bilo že zapisano, zgrajen in odprt Tončkov dom.

Z vrha Lisce so se nam ponudili prelepi razgledi na Pohorje, Konjiško goro, Boč proti severu. Od vzhoda proti jugu so se nam pogledi ustavljali na Medvednici, Gorjancih, Kočevskem Rogu in Snežniku, medtem, ko so nas od juga proti zahodu s svojo lepoto pritegnili Javorniki, Nanos , Trnovski gozd ter Julijci s Triglavom. Od zahoda proti severu so se nam na ogled postavile Kamniške in Savinjske Alpe, bližnji Kum, Veliko Kozje, Mrzlica in Čemšeniška planina v daljavi pa obrisi Paškega Kozjaka, Pece, Uršlje gore ter Golice. Skratka pogledi in razgledi, zaradi katerih se splača ponovno priti na ta prekrasni, razgledni vrh.

Ob poti v dolino se nam je korak najprej ustavil pri zanimivi kapelici, zgrajeni deloma iz apnenčastega kamenja, deloma pa iz lehnjaka. Levo in desno od vhoda so zapisana po tri imena in sicer na desni Andrej, Hozana in Ema, na levi pa Vaclav, Simeon in Vladimir. Poznejša poizvedovanja pokažejo, da so to staroslovanska imena nečakinj in nečakov župnika Lojzeta Pavliča, iz Briš pri Zidanem mostu, ki je kapelico ob njeni postavitvi blagoslovil. Kapelica  je bila na tem mestu med leti 1939 in 1940, zgrajena na pobudo Blaža Jurka, ki je podaril tudi kip Matere Božje, postavljen v notranjosti kapelice.

Za nekaj minut se ustavimo še pri biološki čistilni napravi, potem pa pot resno zastavimo proti dolini.

Ustavimo se še v zanimivem kraju z imenom Razbor, ki naj bi ime dobil po burji. V kraju si ogledamo stavbo, v kateri je prva dekliška skupnost »Srečanje«. Sredi vasi se ustavimo pri Razborniku z napisnimi tablami, ki popotnika poučijo o mnogih zanimivostih. Obisk namenimo še župnijski cerkvi Svetega Janeza Krstnika, zgrajeni leta 1868, ki je, po znanih podatkih, že tretja cerkev na istem mestu.

Po  tolikih dogodkih, novih spoznanjih je prišlo kar prav, da nas je čakal samo še spust do vozil, dogovor za naslednje pohode, prijazen nasvidenje in razhod. Še en prekrasen dan v družbi prijateljev, ki se ga bomo s toploto v srcih spominjali je minil.

V zloženki kraja Razbor je prelep citat Alojza Rebule, ki pravi: «Priti sem gor na Razbor, v njegovo hribovsko zračnost, v njegove zelene gozdne razglede, je vedno olajšanje za srce in oči. S svojo gručico hiš stoji na grebenu gorskega hrbta Lisce. Če pa se povzpneš na skoraj tisoč metrov visoko Lisco, lahko ob lepem vremenu objameš z očmi pol Slovenije, tja do Triglava«.

In nam je ta lepota bila dana!

Zapisal: Miran Klavora

Fotografije: Andrej Kolenc in Miran Klavora 

20.03.2015
Kulturni dan na Krasu

Preden se popolnoma poslovimo od zime, preobujemo jeklene konjičke in pospravimo zimsko garderobo je prav, da se spomnimo izleta, ki smo ga opravili po januarskem Jeterbenku in pred obiskom Pasje ravni konec meseca februarja. Na Prešernov dan, osrednji slovenski kulturni praznik smo tudi Cekinčki obiskali veličasten muzej na prostem, imenovan Živi muzej Krasa. Vstopnine zanj ni bilo  potrebno plačati, mi smo se po njem tokrat sprehodili, drugi obiskovalci pa so tekli ali kolesarili. Za vse je bilo dovolj prostora.  

Prepoznaven znak muzeja je pastirska hišica z rujem, le ta je tudi na ličnih informacijskih tablah, kjer odvisno od vedoželjnosti, odmerjenemu času in namenu obiska preberemo lahko vse o kraški pokrajini, o arheoloških najdiščih na tem območju (bogata najdišča fosilov, med najdenim živalskim okostjem pa so našli tudi ostanke kosti rosomaha, večje kune, ki se pogosto omenja tudi v križankah). Spoznali smo raznovrstnost rastlinskega sveta (kraško rastlinje se mora upirati burji, suši in se ukoreniniti na plitvih kraških tleh), živali ki tu domujejo in pestrost kulturne dediščine (npr. suhozidci in pastirske hišice, štirne, kali).

Smerokazom bi lahko sledili tudi do bolj oddaljenih znamenitosti tega tako dragocenega in posebnega  prostora. Posvetili smo se občudovanju edinstvenih oblik, ki jih je ustvarila narava. Z malce domišljije si je vsak po svoje  ustvaril  predstavo o videnem. Skoraj vsega pa smo se lahko tudi dotikali.

Živi muzej Krasa je bil odprt pred enim letom in je zgled plodnega sodelovanja obmejnih občin. Obsega 700 hektarov veliko območje med Sežano, Orlekom  in Bazovico, ki je bilo po drugi svetovni vojni zaprto za javnost. Po njem nas je poznavalsko popeljal »kustos« Milan, ki je bil že tu z dvema planinskima skupinama in svojimi domačimi. Njegovo navdušenje nad edinstveno pokrajino smo kmalu po prihodu delili vsi prisotni. Vremenske razmere so se šele do nedelje 8. februarja tako uredile, da smo se v lepem številu zbrali na dogovorjenem parkirišču. Vozniki so večino avtomobilov prepeljali v Lipico, kjer smo končali s sprehodom med naravnimi lepotami Krasa.

Osrednja os muzeja je Bazovska cesta, stara avstro-ogrska, dobro utrjena makadamska cesta, po kateri so potekale trgovske poti med Sežano in Bazovico, oziroma med notranjostjo in morjem. Nanjo so pripete krožno speljane sprehajalne in kolesarske poti, ki vodijo mimo številnih  naravnih posebnosti.

Osnovna kamnina na Krasu je apnenec, ki ga preoblikuje njegova topnost in kemično delovanje kislih padavin. Poleg raznovrstnih površinskih kraških pojavov skriva v sebi tudi čudovit podzemni svet (za jamarje je tu prava Meka). Voda na Krasu je bila od nekdaj velika dragocenost. Obilica  padavin se  zaradi prepustnosti tal izgublja globoko v podzemlje. Deževnico ali kapnico so zajemali in hranili v štirnah ali vodnjakih, ki so dolga stoletja predstavljali edini vir vode. Gradnji le teh so namenili veliko pozornosti in pokazali iznajdljivost. Skrbno so izdolbli ali poglobili jamo ali kotanjo in jo obložili s tesno prilegajočim se kamenjem ter jo zadelali z ilovico kot tesnilom. Tako je narejena tudi Nova štirna, ki smo si jo ogledali na začetku naše poti in je ena redkih lepo ohranjenih. Je okrogle oblike, s premerom okrog 9 m, globoke pa 3 m. Vanjo vodijo kamnite stopnice. Za napajanje živine so uporabljali kale. Ob kalih in štirnah se vedno zamislimo o pomenu vode in našem odnosu do nje.

Značilen videz pokrajini dajejo  suhozidci iz kamenja, ki je bil tu nekoč zaželen gradbeni material in ga je bilo po gmajnah obilo. S čiščenjem le tega so prebivalci  pridobili dragoceno zemljo za obdelovanje ali pašo živine in tudi za razmejitev posesti. Pastirji so si iz kamnov zidali pastirske hiške. Vanje so se skrili pred nenadnimi padavinami in burjo. V eno smo zlezli tudi Cekinčki in si ogledali še notranjost. Na trenutno zelo popularnih  in novodobnih trim točkah ob poti pa smo  razmigali in  naravnali naše boke.

»Kustos« Milan (TIC Sežana bi ga verjetno z veseljem zaposlil), nas je vseskozi prijazno opozarjal na udorne doline in jame,  ki nastanejo po postopni zrušitvi stropa nad podzemno jamo. Primer le te je Golokratna jama (jamarjem se na Krasu  cedijo sline), mi smo jo le pazljivo obkrožili, v globino pa je potovalo le nekaj izbranih kamenčkov. Stopali smo po muzejskih eksponatih, ki se imenujejo  škrapljišča, žlebiči, griže in si ogledali lepe primerke škavnic. Milan jih je že pred našim prihodom očistil, da smo si lažje ogledali (in ne spregledali) ljubke vdolbine na apnenčastih skalah, kjer voda ne more odtekati in s pomočjo kislih primesi raztaplja kamnino. Tu smo si vzeli  čas za ogled vsebine naše nahrbtne prtljage in mežikali na toplem soncu. Po okrepčilu smo stopili do naravne forme vive, ob dveh, naravno izklesanih  kamnitih gobah pa smo se skupaj fotografirali. Le te na sliki tudi izstopajo, po velikosti namreč. Tokrat smo si uspeli ogledati kar lep kos muzeja, ker pa v Italijo nismo bili namenjeni smo po gozdni učni poti Josefa Ressla (uvajal je napredno gozdarjenje in ima tudi zasluge za pogozdovanje Krasa) zavili proti Lipici. Tu od leta 1580 obstaja matična kobilarna lipicanske pasme konj, krajino pa oblikuje med drugim drevjem tudi več vrst trdnih hrastov. Proti cilju nam je pomagal tudi veter in poskrbel, da smo na plano privlekli dodatno zimsko opremo, ki se je do tedaj  grela v  nahrbtnikih. Pri Kobilarni Lipica so si moji planinski prijatelji oprali čevlje, moji pa čiščenja niso potrebovali, ker so v naslednjih dneh romali v popravilo, oziroma zamenjavo, izrabljenih podplatov in se niti umazati niso mogli.

Kulturni ogled muzeja, del edinstvenega  Krasa smo zaključili v bližnjih Lokvah, pa ne v vojaškem muzeju ampak v Gostilni Prunk, ki ima dolgoletno tradicijo, v kleti pa tudi obnovljeno ledenico.

Po zapiskih in spominu napaberkovala: Meta Jakoš

Svoja fotoaparata sta uničevala: Edita Artač in Andrej Kolenc

 

11.03.2015
Cekinčki na Jurčičevi poti

Prvi marčevski dnevi nas vsako leto znova zvabijo na tradicionalni pohod po prijetno domačih dolenjskih gričih, po šolski poti našega prvega romanopisca Josipa Jurčiča. Tudi letos se nas je 18 Cekinčkov udeležilo tokrat že 22. tega pohoda po Jurčičevi poti od Višnje gore do Muljave oz. Krke.

Kot dogovorjeno smo se pred 8. uro zjutraj Cekinčki zbrali na osrednjem trgu v starem delu Višnje gore, kjer nas je sprejela pihalna godba in množica nadvse razpoloženih pohodnikov z vseh koncev Slovenije. Pred Mestno hišo smo opravili prvo žigosanje in ko je Milan, kljub temu, da je bil tokrat le udeleženec pohoda, preveril svoj seznam s številom prisotnih, smo odrinili v prvi klanec. Kot vsako leto smo se tudi letos povzpeli do razvalin Starega gradu, kjer so v 11. stoletju prebivali grofje Višnjegorski. In res bi bilo škoda zamuditi prijetno gostobesedno grajsko gospo in odprto grajsko klet, kjer je pohodnike gostil sam graščak. Poleg tega pa nam je grajska gospodičnica na razgreta lička narisala še polžka, da smo bili povsem prepoznavni vse do Krke.

Pot smo nadaljevali po še nekoliko zamrznjenih poteh mimo bogate ponudbe domačih društev in drugih gostoljubnih domačinov vse do Zavrtač, kjer smo opravili drugo žigosanje. Tu smo se nekoliko okrepčali s čajem, nekateri tudi z zelo dobro ocvirkovko. Po dobrem kilometru poti smo prispeli na Polževo, kjer nas je ponovno pozdravila »pleh muzika« in vrsta znanih in manj znanih pohodnikov. Sledil je malce daljši postanek za malico in kramljanje z organizatorji in drugimi pohodniki.

Na vrh planote smo se povzpeli po še vedno zasneženem smučišču, si tam ogledali cerkvico sv. Duha, prisluhnili prijetnim zvokom pevk pohodnic in nežni spremljavi gospoda s harmoniko. Ta planota predstavlja tudi najvišji vrh pohoda, od tu gre pot le še navzdol. Je pa bila pot tu malenkost bolj spolzka, sonce je namreč sramežljivo pokukalo izza visokih oblakov in opravilo svoje.

V prijetnem kramljanju in lepih razgledih po dolenjskih gričih smo prišli do vasi Male Vrhe, se spustili  po poti blizu razvalin gradu Kravjek in mimo vasi Oslica dosegli cilj pohoda, Jurčičevo domačijo na Muljavi. Ponovno, tokrat že tretjič, nas je sprejela pihalna godba, množica zadovoljnih pohodnikov in bogat kulturni program. Tudi tukaj smo se zadržali nekoliko več časa, da smo si lahko ogledali bogato kulturno dediščino, dali nekaj zaslužiti vedno prijaznim domačinom in organizatorjem in opravili obvezno slikanje za spomine. Mimo Gostilne pri Obrščaku smo nadaljevali pot proti Krki.

Na 5 km dolgi poti proti Krki smo prvi postanek opravili pri naših malih prijateljih v Trebnji Gorici, nato smo si tradicionalno ogledali Krško jamo, preverili ali je za ogled mogoče odprt še kakšen nov rov jame in se odpravili v vas Gradiček, na zasluženo kosilo k Hočevarjevim. Nadvse dobra telečja obara nam je res teknila, o doma pečenem kruhu pa sploh ni vredno zgubljati besed. Vse skupaj smo poplaknili še s kozarčkom cvička in se napotili do vasi Krka. Tam smo si v prostorih stare krške šole ogledali informacijsko turistično pisarno, ki pa v letošnjem letu, žal, zapira svoja vrata. Razstava se seli v novo krško šolo, staro šolo pa čaka rušenje.

Ob točno napovedani uri nas je avtobus odpeljal nazaj do Višnje Gore, do naših parkiranih jeklenih konjičkov.

Hvala vsem za lep dan in prijetno druženje.

Zapisala: Jožica Hočevar

Foto: Milan Jerman

27.12.2014
Kamniški vrh nam bo ostal v spominu

Tokrat so mi naslov na papir položili Milan, ki je v elektronsko sporočilo, ob pošiljanju fotografij zapisal »Kamniški vrh nam bo ostal v lepem spominu«, Edita, ki je zapisala: «Bila je res lepa sobota«, Elica, ki je zapisala: «Hvala vsem za druženje v prelepi, slikoviti naravi, sem uživala!!!!!!!«. In na koncu še Ksenija, ki je v duhu prijateljstva med Cekinčki zapisala: «Kamniški vrh bo res ostal v lepem spominu, še posebej meni, ker ste me nesebično spremljali in bodrili na poti k osvojenim vrhovom, za kar sem vam iz srca hvaležna.«

Zaradi takih ljudi, takih izjav in predvsem prijateljstva je lepo hoditi v gore. Tokrat smo res bili na Kamniškem vrhu in v nadaljevanju ga bom predstavil tudi tistim, ki z nami niste bili.

Enajsti dan meseca oktobra, leta 2014, se nas je 35 zbralo na parkirnem prostoru, ob potoku Bistričica, nad vasjo Klemenčevo. Trdno smo bili odločeni, da ta dan zajašemo in razjašemo kamelo. Verjetno se boste vsi vprašali, kaj ima kamela s hribi in nami. Pa ima! Mnogi gorohodci, ki svoje spomine spravljajo v pisni obliki in so že bili na Kamniškem vrhu, so namreč opazili, in to tudi zapisali, da Kamniški vrh ter sosednja Planjava, z vmesnim sedlom, tvorita figuro, ki močno spominja na dvogrbo kamelo. Da je temu res tako, smo se, po več urah hoje, ko smo se napotili proti Ambrožu pod Krvavcem, prepričali tudi sami, saj je pogled iz primerne razdalje res razkril podobnost z dvogrbo kamelo. Ampak, zdaj sem že malo prehitel.

Vrniti se moram na osmo uro zjutraj, ko smo, preko Bistričice, s kratkimi poskoki, s pomočjo skalnega »mostička«, ki so ga pripravili tisti, ki so bili na parkirišču nekoliko bolj zgodnji, začeli dnevno krožno hojo. Kako bomo opravili z današnjo hojo, je očitno zanimalo tudi luno, ki je pozabila, da je njen čas potekel in je še vedno svetila z modrega neba. Po kratkem, strmem vzponu po gozdni poti, že posuti z odpadlim listjem, smo se hitro znašli na travnati planoti in z očmi že objeli cilj, Kamniški vrh in bližnjo Planjavo, ki so jima poseben čar dajale kulise drevja, ki se je že odelo v jesenske barve. A tu se je začela »mučna pot«, saj je po celotni planoti in potem do vrha speljana, sicer lepa, a žal z drobnim, okroglim kamnitim drobirjem posuta pot, na kateri noge, ob zdrsavanju in kotaljenju kamenčkov, močno trpijo. Tudi dokaj naporno hojo smo vsi zmogli in na vrhu bili poplačani s prelepim pogledom na gričevnat svet ob vznožju Kamniško Savinjskih Alp, proti Ljubljani, kjer smo v daljavi razpoznali Šmarno goro in Rašico, pogledi so nam objeli tudi Kum in severni del Polhograjskega hribovja. Na vzhodu so se oči ustavile na obronkih Velike planine ter cerkve Sv. Primoža, na zahodu pa se nam je na ogled postavil Krvavec. Na vrhu smo najprej opravili obred žigosanja knjižic z žigom, ki je nameščen v skrinjici na drevesu, potem pa posedli k malici ob zavetišču v manjši globeli, nekateri pa na razglednem robu.

V gorah običajno čas teče nenavadno hitro, zato se je bilo treba posloviti od Kamniškega vrha in po kratkem spustu do sedla, ki ga povezuje s sosednjo Planjavo, zopet zagristi v strmi breg do vrha Planjave. Tudi tu se je nadaljevala »s tistim tečnim kamenjem tlakovana pot«, kar je zahtevalo še več moči in previdnosti. Tudi tokrat smo bili poplačani z dvojno lepoto – najprej smo se potopili v morje trave, ki je kot morska gladina valovila v vetru, potem pa še na vrhu, s katerega so se odprli pogledi na bližnje in daljne vrhove.

Milan in Andrej sta nam sicer ves čas priprav na pohod obljubljala presenečenje  na vrhu Planjave, a edino presenečenje je bilo, da presenečenja ni bilo. Andrej se je namreč s svojim prijateljem, jadralnim padalcem, dogovoril, da bi nam praktično pokazal vzlet s Planjave, a je žal namero preprečil izredno močan veter, ki je tudi nam, vso pot, krepko »mešal frizure« in nas celo silil, da smo si nadeli topla oblačila in zaščitili ušesa. Po kratki pavzi smo se podali proti naslednjemu cilju, planini Osredek. K sreči pot vodi po gozdu, ki nas je zaščitil pred vetrom in tudi kamna smo se znebili, saj so tla »tlakovana z zemljo in odpadlim listjem«. Na višini 1110 metrov smo posedli pod ogromno lipo, ki kraljuje na planini ter si privoščili nekaj pijače, medtem, ko s hrano želodcev nismo preveč obremenjevali, saj smo računali na pogostitev na Ambrožu.

Potem, ko smo že bili prepričani, da bomo do Ambroža hodili po lepi, gozdni poti, nam je Milan sporočil » žalostno novico«, da je markirana pot zaradi žledoloma v nekem delu neprehodna in bomo morali po brezpotju navzgor, do makadamske gozdne ceste. Seveda smo se tudi s tem sprijaznili in po krajšem kobaljenju preko podrtih debel, posejanih po strmem bregu, dosegli cesto, po kateri smo nato strumno odkorakali do gostišča Pr' Ambrušar.   

V varnem zavetju gostišča smo si nato privoščili obilno, okusno kosilo, se sprostili, rekli nekaj besed o hoji in o tem, kaj nas čaka v nadaljevanju in že je prišel čas, da oprtamo nahrbtnike in se podamo v dolino, kjer so nas čakali naši »jekleni konjički«. Moram priznati, da tudi pot v dolino ni bila zgolj sprehod, saj je na mokrem, ilovnatem in z listjem posutem terenu, bilo potrebno mnogo previdnosti, da ni prišlo do zdrsov. Navajeni hoje in previdnosti v gorah, pa smo tudi zaključni spust in prečenje še enega potoka zmogli in že smo se znašli v vasi Svibno, od katere nas je samo še kratek spust ločil do cilja. 

Ob koncu smo se, utrujeni sicer, a polni novih vtisov, poslovili in z »nasvidenje« na ustih razšli.

Zapisal: Miran Klavora

Fotografije: Miran Klavora in Andrej Kolenc

08.11.2014
Cekinčki smo prehodili Pot po Golteh

Golte, za domačine Mozirske planine, razgibana, apnenčasta, večinoma s temnim, smrekovim gozdom poraščena planota nad Mozirjem, na vzhodnem obrobju Kamniško – Savinjskih Alp, ki se na jugu spušča proti Savinji, na severu pa naslanja na Smrekovško pogorje. Planota predstavlja tip t.i. osamelega krasa, ker je njeno širše obrobje sestavljeno iz andezitnih grohov in andezitov, neprepustnih kamenin. Centralni del je izrazito kraški, ki »golta vodo« in od tod tudi ime Golte. Nasprotje temnim smrekovim gozdovom predstavljajo širne, sončne travnate planine – Rastovačka, Hleviška, Hribarska in Konečka -, na katere,  v pašnem obdobju, domačini pripeljejo svoje črede goveda. Zanimivi so tudi kraški pojavi, ki si jih vsakdo, ki to planoto obišče, lahko ogleda in sicer suhe doline, žlebičja, vrtače vseh velikosti, naravna okna in podzemeljske jame, med katerimi velja omeniti Ledenico, Kebrovo luknjo, Mesarsko lopo in Medvedjo luknjo. In vso to lepoto »obljubljene dežele«, smo se odločili Cekinčki ogledati 27. septembra.

Pri vhodu v Alpski vrt se nas je zbralo 25, svežega zraka, novih dogodivščin in prijateljskega druženja željnih pohodnikov. V času priprav na odhod so mi misli malo odplavale, in naredil sem si lep načrt sobotnega dopoldneva – najprej na ogled alpskega vrta z vsemi njegovimi zanimivostmi, nato pa »pohod« nekaj deset višinskih metrov navzdol, do Mozirske koče, kjer si privoščimo malico ter nato domov. A žal je, kot vedno, tu tisti Milanov značilni: »Le pridite malo bližje« in sanjarjenja je konec.

Milan v kratkih besedah predstavi potek Poti po Golteh, katero smo se namenili prehoditi in že, korak za korakom, odidemo prekrasnemu dnevu in novim doživetjem naproti. Noge nas kmalu prinesejo do hotela, kjer si nekateri privoščijo krepčilno kavico, drugi v knjižice vtisnejo žige, nekaj besed o prebeglih helikopterjih JLA v času osamosvojitvene vojne in že se podamo po strmem kolovozu proti vrhu Medvedjaka (1570 m), na katerem stoji spomenik v spomin na pohod XIV. divizije. Spotoma smo si ogledali nekaj cvetja, gob ter se poigrali z rjavo sekuljo, ki se nam je, na travnatem pobočju,  prijazno postavila na ogled. Z vrha se nam oči usmerijo proti jugu, kjer v Zasavskem hribovju kraljuje Kum. Od tod nas pot, po prekrasnih travnatih preprogah ponese do koče na Treh plotih, s terase katere je prekrasen pogled na akumulacijsko jezero ter na prekrasno kuliso visokogorja na obzorju. Obilna malica iz nahrbtnikov, prijateljski klepet in že krenemo dalje, se spustimo po pašniku na zahodni strani planine, do pastirskega stanu in koče Stari stani. Na planini v zadnjih letih pasejo med 70 in 80 glav živine, medtem, ko jih je bilo v preteklosti dvakrat več. Tu se ponovno zadržimo dalj časa, saj se nam pridružijo konji, s katerimi je igra prijetna in tudi marsikatero jabolko so od pohodnikov dobili. A žal, čas neusmiljeno teče in priganja, zato krenemo dalje. Spotoma si ogledamo še nekaj lokev, ki so jih uredili domačini, da ima živina tudi v sušnih obdobjih dovolj vode. Lokve so nastale tako, da so zemljo na dnu močno zbili, da je postala neprepustna, saj bi v nasprotnem primeru, na kraškem terenu, sproti odtekala.

Krajši vzpon in spust in že smo na razpotju, kjer se poti razidejo. Skupina se razdeli v »slabše hodce«, ki bodo mimo jame Ledenice odšli do Mozirske koče in tiste »bolj utrgane«, ki jih Milanov opis poti pritegne proti najvišjemu vrhu, 1587 metrov visokemu Boskovcu. Z listjem posuta pot skozi gozdove nas je, po zaključnem strmem vzponu, pripeljala na vrh, na katerem naj bi, po opisih v literaturi, stal razgledni stolp, s katerega je prekrasen razgled po mnogih slovenskih vrhovih. A osebno sem opazil samo kup železja na tleh in še danes ne vem, kam je izginil stolp, na katerega bi se z velikim veseljem povzpel in pogledal, kako daleč je z njega mogoče videti.

Krajši počitek in pogovor o vrhovih, ki jih je z vrha Boskovca mogoče videti sta nas pripravila na naslednji del poti, torej spust do Mozirske koče. Prvotni načrt, po katerem bi se vrnili do mesta, kjer smo se razšli z manjšo skupino, ki je odšla do koče mimo Ledene jame, smo spremenili in se usmerili po »direktni« proti koči. Hoja po gozdni poti, v zavetju gostih gozdov in s pogledom na veliko število gob, med katerimi so najbolj »padle v oči prekrasne mušnice«, je hitro minila in že smo se pozdravljali s pohodniki prve skupine, ki so nas pričakali pred kočo. Prvo vprašanje je bilo, če smo v Ledeni jami našli pismo, ki so ga pustili za nas, vendar smo jih razočarali s podatkom, da smo se spustili po drugi poti in v jami sploh nismo bili. In tako je pismo počakalo naslednjega dne, ko se je Milan z vnučki vrnil na Golte in ob priložnosti v jami našel in v dolino prinesel pismo.

Ob prihodu do Mozirske koče, smo se najprej ustavili še pri kapelici Dobrega pastirja, ki je ena od mnogih kapelic na planinah, ki so jih postavili z namenom, da bi tudi pastirjem, ki so skrbeli za živino v planini, omogočili duhovno oskrbo. Kapelico pri Mozirski koči pa so leta 1993 postavili domačini v zahvalo za pašo in da bi živino zavarovali pred poginom, udarom strel ali slabo pašo. Pri kapelici opravijo dve maši letno, ob začetku in koncu pašne sezone ter eno sredi poletja 15. avgusta ob Velikem šmarnu, ki mu v teh krajih pravijo Velika gospojnica.

Topla malica v zavetju Mozirske koče, za katero bi lahko rekli, da je »nesrečen kraj«, je trajala zelo dolgo, saj smo vedeli, da nas čaka samo vzpon nekaj višinskih metrov do vhoda v Alpski vrt, kjer čakajo »jekleni konjički«.

In zakaj Mozirska koča » nesrečen kraj«? Zgrajena je bila daljnega leta 1896 in povečana leta 1929, ko je dobila kuhinjo, jedilnico in več sob. Med drugo svetovno vojno je bila koča požgana, tako, da so potem prizadevni domačini, leta 1947 sezidali novo. A ta »nesrečna koča«, je leta 1950 v gozdnem požaru pogorela, tako, da jo je bilo treba obnoviti, kar se je leta 1951 tudi zgodilo. 1969 so kočo povečali ter nato leta 1986 obnovili. Ponovno obnovo je doživela ob stoletnici, leta 1996, tako da  ima danes sodobna koča kuhinjo, veliko jedilnico ter 50 ležišč v 20 sobah. Dobrote iz njene kuhinje smo seveda tudi preizkusili in moram reči, da jih priporočam.

Nekaj višinskih metrov in moje jutranje sanjarjenje je uresničeno – bil sem v Mozirski koči in sedaj stojim pred vhodom v Alpski vrt. S prijatelji vstopimo in ob ličnih prikaznih tablah si, ob Milanovih razlagah, ogledujemo živalske in rastlinske vrste, ki jih je v tem času, mnogo žal mogoče videti samo na fotografijah. Kmalu nas pot prinese do »smerne table s puščico« na razglednem kraju Alpskega vrta, kjer Milan potegne na plano skrivnostni list papirja, ga izroči Vesni in ta nato prebere članek »Kaj naredim za svoje srce?«, s katerim je bila ena od zmagovalk natečaja znane slovenske revije. V članku je, poleg opisa skrbi za zdravo življenje, tudi mnogo čudovitih besed in vtisov o pohodih Cekinčkov, o srčnih prijateljskih druženjih v gorah, kar je na koncu izvabilo nekaj solz in prisrčen aplavz. In rezultat vsega je seveda bil, da sem ob povratku proti vozilom našel tudi gobo v obliki srca!

Napisal in fotografiral: Miran Klavora

22.10.2014
Cekinčki drugič na Triglavu

Malce čuden naslov, kajneda, a naj vam takoj zapišem, da je bila prva skupina Cekinčkov na vrhu že pred petimi leti. Letos smo se odločili, da se povzpne na vrh druga skupina, ki naj bi s svojim vzponom dala pečat dvema obletnicama Planinskega društva Vrhnika in sicer 30. letnici delovanja skupine Veselih triglavcev ter 40. obletnici prvega pohoda z Vrhnike na Triglav. Naša srčna želja je bila, da bi se na vrh povzpeli v dneh med 22. in 26. 7., ko je potekal tradicionalni – jubilejni Lenčev pohod. A je v času, ko smo nameravali na vrh, narava ponovno, kot že mnogokrat letos, pokazala zobe in zaradi varnosti ter zanesljive izvedbe vzpona na vrh je Milan preklical pohod in si pridržal  pravico določiti nov datum, ko bodo razmere ugodne. K taki odločitvi je vodila tudi »naloga«, pripeljati na vrh »prvopristopnika Janka«, ki je kljub svojim zrelim letom bil že dvakrat na Kredarici, a na vrh ni uspel priti.

Priložnost se je kmalu pokazala in 8. avgusta ob 6.00 se nas je sedemnajst (petnajst Cekinčkov, Barjan Janko in Zimzelen Janez), zbralo v dolini Krme. Milan je v času priprav očitno ugotovil, da je zamišljena tura pohoda v katero je vključena Staničeva koča in vzpon na Cmir, kljub temu, da smo bili kondicijsko in psihično pripravljeni, le nekoliko prezahtevna, zato nam je takoj, ob predstavitvi našega vzpona pojasnil, da gremo direktno na Kredarico in potem, glede na vremenske razmere še isti dan ali naslednji dan na vrh ter potem preko Konjskega sedla v dolino.

Nekaj nujnih napotkov za varno hojo in ravnanje v visokogorju in že se je »četica« podala na zahtevno pot. Jutro nam je kmalu polepšal gams, ki se je postavil na ogled, tako, da je nastalo nekaj prelepih fotografij. Seveda so začetku poti dodale svoj čar tudi mnoge cvetlice in zeleno okolje macesnov, tako, da smo se kar hitro znašli na višini 1763 metrov, na planini Prgarca. Prvi daljši postanek, malica, pogovori o »podvigu«, ugibanja ali bomo uspeli – in skupna ugotovitev – seveda bomo.

Ob 11.36 so se nam oči prvič ustavile na oddaljeni strehi Triglavskega doma na Kredarici, ki se je sramežljivo skrivala za skalnim obronkom. A čez slabo uro smo bili že pri njej in si jo ogledali v njenem »polnem sijaju«. Pohodniki smo seveda najprej pogledovali proti našemu cilju, ki se je, v lepem vremenu, postavil na ogled v vsej svoji lepoti (in zahtevnosti seveda). Milan je, medtem, ko smo si ostali privoščili krepko malico, začel zbirati podatke o vremenskih razmerah ter razmišljati o nadaljnjih korakih. Ker je bil glavni cilj priti varno na vrh in ker so vremenske razmere za naslednji dan kazale kaj klavrno sliko, je »padla odločitev«, da porabimo še rezervne moči in se povzpnemo na vrh isti dan. Ob 13.20 uri se je karavana, opremljena s čeladami in najnujnejšo opremo v nahrbtnikih, odpravila proti Malemu Triglavu ter dalje na vrh slovenskega očaka. Vsi smo, po dveh urah hoda, ob 15.20 uri, uspešno stopili na vrh. Veselju ni bilo ne konca ne kraja, čestitke z vseh strani, a čakalo nas je še pomembno dejanje.

Milan je iz nahrbtnika potegnil vrv, ki služi, poleg ostalega, tudi za krst »prvopristopnikov«. Ker smo imeli v svoji sredini tri, med njimi tudi Janka, ki ni skrival navdušenja  in ponosa, da mu je, v tretjem poskusu, uspelo priti na vrh, je bilo treba kar hitro opraviti »ceremonial krščenja«. Milan je nalogo brezhibno izpeljal in dobili smo tri nove gornike – Triglavce ( Natalijo - Veverico, Barbaro - Zvončico in ponosnega Janka - Viharnika). Vsem so bili vročeni tudi planinski krstni listi. Ne vem, mogoče se motim, a sem na marsikaterem obrazu poleg ponosa, opazil tudi kakšno solzo radosti. Poleg naših prvopristopnikov je Milan krstil še planinko iz Hrvaške, ki je bila na to posebno ponosna.

Ceremonial, čestitke, fotografiranje, druženje na vrhu, nakup spominkov pri mladeniču, ki ima na vrhu »trgovino s pijačo in spominki«, nam je vzelo uro, nakar se je bilo potrebno pripraviti in kreniti proti Kredarici. Povratek nam je vzel približno uro in pol hoje, srečevanja z drugimi gorniki, izmenjavanjem izkušenj, prisrčnimi željami, čestitkami…

Ob 18.07, torej dvanajst ur po začetku poti v Krmi, smo bili nazaj v varnem zavetju doma na Kredarici.

Zvečer so se pri nekaterih pojavile izjemno »hude« posledice hoje v obliki bolečin, krčev, žuljev. A smo do jutra z aspirinsko, magnezijevo in rehidracijsko terapijo, stvari spravili v red in v soboto ob 6.00 smo bili vsi pripravljeni za nove izzive. Ob pogledu proti zamegljenemu vrhu, ob vetru na Kredarici, ob izjavah nekaterih, ki so poskušali priti na vrh, pa so morali, zaradi orkanskega vetra nad Malim Triglavom odnehati, smo bili zadovoljni, da smo vzpon na vrh opravili že prejšnji dan.

Ob 7.00 še skupinska fotografija in odhod, preko Konjskega sedla, proti dolini Krme. Pot je ob srečanjih z mnogimi planinci, ki so že hiteli proti Kredarici, minila dokaj hitro in ob 12.00 smo ugledali parkirišče z našimi vozili.

Ob vračanju proti domovom smo se ustavili še v Kovinarski koči ter tam opravili kratko analizo dogajanja med vzponom ter izmenjavo doživetij in občutkov.

Naslednji dan je Milan vsem članom skupine Cekinčki poslal obvestilo naslednje vsebine: «To pa je vest, ki si jo zaslužite vsi. V petek 8. avgusta 2014 smo se iz Krme (930 m) podali proti vrhu našega očaka in ga še isti dan osvojili ter pri tem premagali 1934 metrov nadmorske višine. Tega podviga se je lotilo 15 Cekinčkov, en Zimzelen ter en Barjan in vsi smo se naslednji dan tudi srečno vrnili na svoje domove.« Na koncu je še pripisal, kar je čista resnica in pohvala vsem udeležencem: »Hvala vsej ekipi, ki je delovala kot čudovito usklajen orkester«. Jaz pa dodajam, da orkester brez dobrega dirigenta ne more delovati usklajeno.

Upam, da pisanje ne bo predolgo, a moram z vami deliti tudi odzive prijateljev Cekinčkov:

Marija in Tomaž Flach: Iskrene čestitke za podvig. Vreme vam je bilo pa tokrat zares naklonjeno.

Beta Becker: Bravo!!! Mi je žal, da nisem bila tam…pa drugič.

Ksenija in Andrej Kolenc: Dragi Milan in Cekinčki, hvala za prekrasne slike iz vašega podviga. Ponovno sva obujala spomine na našega očaka. Miran, fotografije so čudovite, da naju je kar poneslo z vami, vsem osvajalcem pa čestitke za osvojeni vrh.

Nadica Radovanović: Čestitke vsem za izjemen podvig.

Samo Nučič: Čestitam vseh pohodnikom za ta podvig. Bravo! Tudi meni so se cedile sline in bi se vam prav rad pridružil, vendar v petek to zaradi službe žal ni bilo mogoče.

Tomaž Meglen: Bravo Cekinčki!  Lepe slike, prav tako sem »obudil« spomine na »prvič«. Pozdrav vsem!

Dragica in Vili Hočevar: Čestitke vsem osvajalcem našega očaka. Bravo!!!

In naj na koncu, dragi prijatelji še jaz dodam hvala vseh, ki smo bili na vrhu. S svojo udeležbo na naših »kondicijskih pripravah« ste v veliki meri pripomogli, da smo si nabrali fizične in psihične kondicije, za dosego končnega cilja. Hvala vam, z nami ste bili na vrhu!

Zapisal in fotografiral: Miran Klavora

22.10.2014
Popotovanje po Julijcih – konec priprav za Triglav

Da začutiš veter z gore, podlago po kateri se boš nanjo povzpel, zrak, ki ga boš na gori dihal, se ji je potrebno čimbolj približati. Tega se zaveda tudi Milan, zato nam je, za zadnji kondicijski pohod pred vzponom na Triglav, pripravil krožno popotovanje po Julijcih od Planine Blato do Koče pri Triglavskih jezerih in nazaj. V vabilu na popotovanje 19. julija je bilo zapisano, da bo popotovanje od lahke označene poti, do delno zahtevne označene, kar je verjetno prepričalo, poleg »Triglavske skupine«, še kar nekaj drugih Cekinčkov, da so v sobotnem jutru prišli na start, na Planino Blato, tako, da je bilo skupno število »sprehajalcev« kar 28.

Po zahtevnem iskanju parkirnih prostorov in opisu poti, ki jo bomo prehodili, smo se, polni pozitivne energije in pričakovanja prelepega dne, podali na pot proti Planini pri Jezeru. Gozdne poti, katerih okolica je bila levo in desno posejana s različnim cvetjem, so nas kmalu pripeljale do koče, prvega postanka. Nekaj pijače, malica in že smo se podali, preko prevala, po dokaj strmi poti, proti naslednjemu cilju, Planini Viševnik. Nihče si niti s sanjah ni mogel predstavljati, da bomo na planini deležni sprejema in zabave, kot so nam jo pripravili »domačini«, Jele z bratom in svakinjo ter na koncu še Milan. Ob malici in pijači so nam pripravili nekaj glasbenih točk, veliko število šal in na koncu še  »dramsko uprizoritev – skeč«, ob kateri ni manjkalo smeha. Pred odhodom nas je Jele odpeljal še na razgledno točko, na kateri si on »polni baterije« in preživlja » najlepše trenutke v družbi gora«. Kot zelo dober poznavalec gora, nam je pokazal lep del Julijcev in poimensko našteval vse vrhove, ki jih je moč videti z njegovega razgledišča. Čas je prehitro mineval in kljub temu, da nas je popadla želja, da bi ostali na Viševniku, v Zavetišču Draga Bregarja, smo morali dalje. Noge so nas, polne nove energije in prekrasnih vtisov, ponesle preko Planine Ovčarija do Štapc. Z vrha se nam je že odprl pogled na naslednji cilj, Dvojno jezero in Kočo pri Triglavskih jezerih. A pozor, pot ni enostavna, zato je bilo nujno nekaj napotkov za premagovanje strmega spusta po lestvah, skobah, s pomočjo jeklenice, da bi ne prišlo do neljubega dogodka. Zahteven spust je bil poplačan s pogledi na prekrasna polja raznobarvnega gorskega cvetja in neizbežen je bil daljši postanek, da smo si fotografi »dali duška«, kajti take lepote ne vidiš vsak dan. Brez težav smo nato nadaljevali pot do Koče pri Triglavskih jezerih, kjer smo si dovolili nekoliko daljši postanek, saj nam je Milan dal podatek, da bo nadaljevanje poti »nosilo oznako lahka«.

Po daljšem postanku, srečanju z nekaterimi prijatelji in znanci (sam sem srečal celo nečaka), smo se podali na obrežje jezera ter tam poskrbeli, da je nastala skupinska fotografija. Skozi prijeten hlad gozda, preko prehoda Prode, smo se podali proti Planini Ovčarija, z nje pa preko Dednega polja nazaj proti Planini pri Jezeru. V gozdu ponovno kar lepo število cvetlic ter bližnje srečanje s srnjadjo, ki pa je bilo tako nenadno, da niti fotografije nismo uspeli narediti.

Zamujena priložnost za fotografiranje »prebivalcev gora« se nam je nato ponudila ob koči na Planini pri jezeru, kjer se nam je na ogled (in fotografiranje) postavil lep primerek gada. Zanimivo ga je bilo videti, kako si je prizadeval, da bi preko hišnega praga prišel v kočo. Po fotografiranju sem ga sicer, zaradi velikega števila obiskovalcev, med katerimi je bilo kar lepo število otrok in bosih tujcev,  odnesel z dvorišča koče in ga pustil na primernejšem kraju. V pogovoru mi je nato oskrbnik koče zaupal, da pogosto prihaja na dvorišče in celo, da ni edini.

Vznemirljiva prigoda, slovo od nekaj »članov odprave«, ki so se določili ostati še naslednji dan, smo se, skozi prijeten hlad gozdov, napotili proti Planini Blato, kjer so nas čakali naši »jekleni konjički«. Ob koncu popotovanja smo ugotovili, da nam je zrak godil, da so se oči napasle na lepoti gorskega cvetja ter, da smo pripravljeni na zaključno dejanje, naskok na očaka Triglav,  ki bi se moral zgoditi čez teden dni.

A žal nam je narava v nadaljevanju prekrižala načrte, jih prikrojila po svoje, a o tem vam bom napisal več v članku o »osvojitvi« Triglava.

Zapisal: Miran Klavora

Fotografije: Miran Klavora, Elica Pavlič in Metod Vesel

12.10.2014
Priprave za Triglav se nadaljujejo – tretja tura Stegovnik

Poznavalci gora pišejo, da ta prijazna, nekoliko pozabljena gora, na robu Karavank, nekje med Košuto in Storžičem,  dočaka le malo obiskovalcev. Njenih 1692 metrov nadmorske višine sicer kaže sredogorske poteze, vendar se bo vsakdo, ki se povzpne na njen vrh, zaradi zahtevnega pristopa skozi dve okni, zahtevnega dostopa do vršnega grebena, varovanega z jeklenicami in prečenja kamnitega hrbta po celotni dolžini gore, počutil kot da je osvojil pravega dvatisočaka. Po eni izmed označenih poti iz doline, mimo gostilne »Kanonir«, se povzpnemo na njen vrh, skozi gozdove in bujno vegetacijo, zato moramo, kljub oznakam ves čas biti pozorni, da se ne izgubimo v brezpotjih. Pot si lahko nekoliko skrajšamo s tem, da se pripeljemo do zaselka Dol in od tam krenemo proti vrhu, kar smo storili tudi mi, 12. julija, ko se nas je, poleg »pripravnikov« za Triglav, zbralo še lepo število drugih, tako, da se je števec prisotnosti ustavil pri 30 udeležencih.

Zanimivo pri tej gori je, da se popotnik ne more odločiti, na kateri vrh bi se povzpel, saj ima gora kar tri imena, o katerih so v preteklosti in tudi še danes, potekale razprave o njihovi utemeljenosti in upravičenosti. Danes v literaturi, na zemljevidih in planinskih tablicah prevladuje ime Stegovnik, ki je zelo verjetno »podedovan od nemških kartografov«, ki ne poznajo črke Š. Zato Stanko Klinar že  leta opozarja, da bi morali za pravilno domačo izgovorjavo zapisati  Štegovnik. Domačini pa goro imenujejo Štegounk, kar naj bi, po Željku Kozincu izviralo iz stare besede »šteklovnik ali štekljača«, ki pomeni palico s kovinsko ostjo. Na koncu poimenovanj velja dodati še redko uporabljeno ime Štibovnik.

Goro je Milan izbral, ker na njej poleg sposobnosti orientacije lahko preizkusiš tudi sposobnost vzpenjanja in spuščanja po lestvah, po katerih na južni strani »premagaš« dve votlini, med seboj povezani z več naravnimi okni, kar nam je vsem, brez večjih težav uspelo. Potem, ko smo opravili z lestvami, se je pot »postavila pokonci« in kar nekaj časa smo »močno grizli v hrib s pomočjo jeklenic«, da smo dosegli vršni greben. Po kamnitem hrbtu smo nato prečili goro in si na njenem južnem delu, verjemite, privoščili zasluženi počitek. Ob prekrasnih razgledih, od katerih nam je pogled najpogosteje pritegnil Triglav, smo se na vrhu zadržali kar nekaj časa.

Med malico se je, v nekem trenutku, ko je eden od pohodnikov zagriznil v privlačen sadež, zaslišal zloglasen zvok lomljenja in že je bil v ustih zob manj.

Z vrha smo opazovali podolgovato Košuto, Storžič in bližnje Grintavce od zadaj, v daljavi so se nam na ogled postavile Peca, Olševa in Raduha. Vendar pa nam je kmalu začelo skrbi vzbujati temno nebo nad Julijci, tako, da smo začeli računati, koliko časa bodo potrebovale temne gmote, da bodo prinesle nad nas dež. Med računanjem smo si oprtali nahrbtnike in se odpravili proti dolini, a smo žal že kmalu potem, ko smo zapustili vršni greben, se je nad nas spustilo deževje, tako, da je bilo nujno uporabiti »zaščitna sredstva«. Kljub temu, da je dež kmalu prenehal, nam je moker in spolzek teren v nadaljevanju povzročal nemalo težav in bilo je kar nekaj bližnjih srečanj zadnjih plati z mokrimi tlemi. K sreči so vsa minila brez hujših posledic, tako, da je bilo potrebno samo eno »fiksiranje« kolena s kolenčniki.

Ob koncu poti, slabih petnajst minut pred zaselkom Dol, pa se je narava očitno odločila, da nam jo dokončno zagode in nad nas je poslala pravo ploho, iz katere smo,  kljub pelerinam, prišli premočeni tako, da smo morali, pred obiskom gostišča »Kanonir«, preobleči premočene majice in ostala oblačila.

K sreči je bila v gostišču že naročena in pripravljena hrana in pijača, za kar je že ob pripravi pohoda, poskrbel Milan in čeprav utrujeni, smo se lotili pripravljenih jedi. Čas je kar prehitro minil in ob ugotovitvi, da smo prestali še en uspešen preizkus pripravljenosti za Triglav, smo se poslovili, v pričakovanju novega izziva, ki ga bo pripravil Milan.

V gostišču, v katerem si lahko ogledate tudi lepo število starih predmetov in dokumentov, sem seveda želel ugotoviti, od kod ime »Kanonir« in prijazna domačinka mi je zaupala, da je bil, med prvo svetovno vojno, eden od domačih sinov vpoklican v vojakom in je služil kot »kanonir«  (topničar). Dejstvo o povezavi med imenom gostilne in vojno naj bi potrjevala tudi freska nad vhodom v gostilno, ki prikazuje dva vojaka iz prve svetovne vojne in sicer na levi strani avstrijski s »kriglom piva« in na desni italijanski s »kanonom«.

Zapisal:  Miran Klavora

Fotografije: Miran Klavora in Andrej Kolenc

08.10.2014
Priprave za Triglav se nadaljujejo – druga tura Veliki vrh (Struška)

Ko Milan v vabilo zapiše, da, ob lepem vremenu, z vrha razgled seže vse do Kleka v Visokih  turah in da se bomo na vrh povzpeli mimo nekaj planin, polnih spomladanskega cvetja ter da bo to primeren trening za vzpon na Triglav, ne gre dvomiti, da se nas bo na dan pohoda zbralo veliko število.

7. junija ob 8.00 se nas je na Križovcu, 1222 metrov nad morjem zbrala večina kandidatov za Triglav in seveda še mnogo »podpornikov in navijačev«, tako, da nas je na pot proti cilju, 1944 metrov nad morje segajočemu Velikemu vrhu, v pogorju Struške, med Stolom oz. Belščico in Golico, krenilo 36. Jutranji pozdrav, opis poti in že se je kolona vila po makadamski cesti mimo križa, po katerem je razpotje očitno dobilo ime, proti planini Pusti rovt. Makadamska pot se  sicer zložno, a vztrajno dviga in pravi balzam za noge je, ko po prečenju planine krenemo desno v gozd. Že ob poti nas ves čas spremlja obilica cvetja, ki vsemu niti ne vemo imena, zato se pogosto ustavljamo, da nas Milan pouči o imenih tistega, kar vidimo. Najlepši pogled se odpre na Belski planini, imenovani tudi Svečica, kjer 1682 metrov nad morjem uživamo v pravih barvnih preprogah različnega cvetja, ki svoje cvetove nudi na ogled iz zelene travne podlage. Kratek predah in upanje, da bomo krenili na vrh po krajši poti, nam kmalu prekine Milan, ki nas seznani z dejstvom, da bomo na vrh šli, kot se za kandidate za vzpon na Triglav spodobi, malo naokrog – po daljši poti torej. In da ne pozabim, ves čas so nam pogledi uhajali proti Triglavu, ki se nam je ponujal v daljavi, kot bi nas ves čas klical, da čimprej pridemo.

Zložna in ne pretežka pot nas je pripeljala do naslednje planine, Seče, ki se razteza na nadmorski višini 1698 metrov, na kateri so nas pozdravili napisi v nemškem jeziku, torej smo se »potikali« po državni meji in malo preko nje v Avstrijo. Prigrizek, pijača, zbiranje moči za nadaljevanje, skupinski posnetek in že se skupina razdeli v dva dela. Prvi, »Triglavski« z večino drugih udeležencev, zagrize v strmino obdano z ruševjem, medtem ko manjšina korak nameri po položnejši poti, nazaj na Svečico.

Kljub dokaj strmemu vzponu smo ga zmogli vsi in trud je bil, na prostranem, razglednem vrhu poplačan s pogledom na zelene travnate preproge, ozaljšane s cvetjem raznih barv, na katerem si oči in duša spočijejo od vsakodnevnih naporov. Tudi razgledi proti Avstriji in po slovenskih gorah so prečudoviti, tako, da so napori vzpona zelo hitro pozabljeni.

Kratek postanek, nekaj prigrizka in že stopamo proti dolini, prvemu cilju, torej Belski planini, nasproti. A da bi ne bilo preveč enostavno, je poskrbela narava, ki nam je na pot postavila (ali položila) še kar lepo količino snega, tako, da smo velik del poti prehodili v pravih zimskih razmerah. Kljub previdnosti je bilo nekaj manjših padcev in zdrsov, ki so minili brez poškodb, bili pa so izziv za Milana, da je vsem udeležencem pohoda, ob koncu snežne odeje, teoretično ponovno razložil osnove varne hoje v snegu, uporabo cepina, derez ter palic in praktično pokazal uporabo palic pri ustavljanju ob drsenju.

Pred Belsko planino, potem, ko smo se dodobra nagledali narcis, ki so bile v polnem cvetenju, se srečamo z drugo skupino in družno zakorakamo proti dolini, torej preko Pustega rovta proti Križevcu.

Kljub dolgi in dokaj naporni poti, se ob koncu poslovimo nasmejanih obrazov, saj smo opravili še en uspešen trening za »naskok na Triglav«.

Očitno pa napori niso pustili prehudih posledic, saj se nas je večina odločila, da si podaljšamo druženje in smo se ustavili v prijetnem okolju Doma Pristava ter se v prijetnem pogovoru zadržali pozno v popoldne.

Ob slovesu je bil pozdrav – »Nasvidenje, na naslednjem kondicijskem pohodu za Triglav«.

Zapisal: Miran Klavora

Fotografije: Andrej Kolenc, Miran Klavora, Vili Rojko

21.09.2014
Cekinčki na prvem treningu za Triglav

Za leto 2014 smo si zastavili 2864 metrov visok cilj. Pohod na vrh Triglava seveda, ki naj bi ga opravili v sklopu tradicionalne prireditve PD Vrhnika. Ker pa je varna hoja v hribe samo hoja fizično in psihično popolnoma pripravljenih gornikov, je potrebno opraviti mnogo priprav in kondicijskih vzponov, kar smo si, kandidati za Triglav, zadali kot resno nalogo.

V soboto 31. maja se nas je, na Milanovo povabilo, v katerem je pisalo, da se bomo »Triglavovi Cekinčki odpravili v železje – jeklenice – stope - kline«, ob 9.00, pri diskoteki »Lipa« v Spodnjih Pirničah, zbralo 12 kandidatov za preizkus zmogljivosti. Po dobrem kilometru hoje smo se ustavili v vznožju »plezalne poti čez Turnc« poimenovane po Pogačniku – Pogačnikova ferata. Po dobro zavarovani poti, skozi ozko sotesko, smo kmalu dosegli Mali stolp, na katerem smo si, pred začetkom težjega dela, privoščili postanek za ogled nadaljevanja trase. Med postankom je Milan povedal in pokazal vse o uporabi samovarovalnih kompletov ter omenil napake, ki se pri tem najpogosteje pojavljajo. V nadaljevanju smo se lotili  prečnega vzpona v desno, ki zaradi izrednega varovanja ter položnosti, ni predstavljal posebnega problema in smo kaj hitro bili v najzahtevnejšem delu. Najprej navpičnica, ki smo jo premagali s pomočjo skob in jeklenice, na katero se lahko pripne tudi samovarovalni komplet. A pozor, po premaganem delu nevarnosti še ni konec – pred nami je namreč še zahtevnejši del, saj v nadaljevanju stena visi navzven, kar predstavlja še dodatno nevarnost in kliče po dodatni previdnosti ob vsakem koraku, ob vsakem preprijemu (kjer vedno znova in znova poslušamo in seveda tudi upoštevamo Milanove »tri točke«). Ob izhodu iz tega, najtežjega dela, se prične polagoma tudi pot nekoliko polagati in kmalu se znajdemo v gozdu, kjer se z leve priključi Westrova pot.

Po naporih, ki pa niso pustili posledic na nobenem od udeležencev, smo lahko ugotovili, da nihče nima strahu pred višino, pred jeklenicami, pred izpostavljenimi deli v skali, tako, da smo družno ugotovili, da smo prvi del treninga uspešno opravili.

Do vrha Grmade nam je ostal samo vzpon po poti skozi gozd in trud je bil na vrhu poplačan s prekrasnim razgledom na del ljubljanske kotline in hribovje v okolici. Spust do sedla in vzpon do vrha Šmarne gore je bil, v primerjavi s prvim delo, prava »mala malica«. Na vrhu smo si vsi privoščili malico in ko smo se začeli pripravljati na odhod v dolino, je sledilo še eno presenečenje.

Na Milanovo povabilo se nam je pridružil njegov dolgoletni prijatelj, Miha Ledinek, oskrbnik gostilne na Šmarni gori, pri katerem je Milan (novost za nas vse), pred mnogimi leti, vskočil na pomoč in opravil mnogo ur dela kot natakar. Povabil nas je na ogled notranjosti cerkve, ki pa je, ob njegovih slikovitih opisih turških vpadov, obleganja Šmarne gore, do zgodbe, kako so domačini z zvonjenjem pol ure pred dvanajsto, pretentali Turke, da so le-ti zapustili pobočje, ne da bi osvojili vrh, kar prehitro minil. Seveda nam je povedal marsikatero novost o tem, koliko časa je na vrhu prebil France Prešeren, ki je hodil na obisk k stricu, ki je kot duhovnik služboval na Šmarni gori in katere pesmi so nastale v tistem času in na tem kraju. Ena od njih je tudi pesem Šmarna gora, ki smo jo uporabili v kulturnem programu na letošnjem občnem zboru PD Vrhnika.

Čas je kar prehitro minil, lep pozdrav našemu gostitelju in že smo hiteli, mimo zvonca želja Čez Peske v dolino. Kot so poznejši dogodki pokazali, so očitno vsi, ki so uporabili zvonec, želeli isto – uspešen vzpon na Triglav v letu 2014.

Na parkirišču smo se, veseli in zadovoljni, da nam je Milan vsem podelil prehodno oceno, poslovili in se odpravili novim dogodivščinam naproti.

In za konec še tole – da ne bi kdo mislil, da je pot lahka in ne predstavlja nobene nevarnosti. Tri dni po našem »treningu« je na njej zdrsnil starejši moški, padel približno 20 metrov globoko in bil pri tem, žal, tako hudo poškodovan, da je na kraju umrl.

Zapisal in fotografiral: Miran Klavora  

21.09.2014
Cekinčki po »Tigrovski spominski krožni poti«

Bila so leta, ko je fašizem začel stegovati kremplje po Primorski. Bili so časi, ko so se Primorci, združeni v organizaciji TIGR (Trst, Istra, Gorica, Reka)  uprli….. Bili so časi, ko so prebivalci vasi Ocizla v spomin na rojake, trasirali, uredili in v uporabo pohodnikom predali »Tigrovsko spominsko krožno pot«. O tej poti se po domovini širi glas, da je polna zgodovinskih, naravnih in kulturnih znamenitosti, ki jih velja videti. Ker smo Cekinčki raziskujoča bitja, je pred davnimi sedmimi meseci prišel dan, ko smo se  podali po tej spominski poti. Sredi vasi Ocizla, pri pokritem vodnjaku, se nas je 23. februarja zbralo 30 druženja z naravo in obujanja spominov željnih Cekinčkov. Rahla kraška burja nam je grozila z neprijetno izkušnjo, modro nebo, posuto z belimi oblački pa je obetalo prelep dan. In na koncu se je izkazalo, da je burja izgubila dvoboj, saj smo preživeli prijeten dan v zavetju gozdov v okolici Ocizle, Beke….

Po Milanovi , kot je to že običaj, kratki predstavitvi poti, smo krenili na pot, a se že kmalu ustavili pri »Kamunski hiši« sredi vasi, na kateri je tudi spominska plošča v spomin in čast TIGR-ovcem. Milan nam je seveda tudi tu povedal nekaj zgodovinskih dejstev, medtem pa sta se iz sosednje hiše oglasila zakonca, ki sta očitno dva iz množice, ki skrbi za pot. Beseda, dve in že smo imeli v rokah lično brošuro, z natančnim opisom poti in vseh zanimivosti na njej in ob njej. Potem pa se je začelo zares. Skozi vas, mimo »placa« in javne pipe v zidu, se podamo proti Štureku, s katerega je mogočen razgled na okoliške vrhove  (Kokoš, Videž, Veliko Gradišče, Slavnikov greben, Žbevnica, Goliči, Kojnik, Jampršnik ter še mnogo višjih in nižjih). S Šturka nas je pot popeljala strmo navzdol in ob trepetlikah in lobodikah se kmalu znajdemo na bregovih potoka Luza in seveda tudi pri izviru. Po pohajanju gor in dol, nekje položneje, nekje bolj strmo, nekaj prečenj potoka in že smo pri »Maln`rjevem malnu«, ki je bil zidan iz »siuga« kamna, stoji pa (njegovi ostanki) ob Korošci in je med vojnama še obratoval. Od tu se podamo, po zanimivi poti, ki jo krasi veliko število zanimivih drevesnih vrst in posameznih značilnih dreves (ogromni hrasti, velike bukve, belega gabra, akacije, jelš, topolov), proti slapu Žlebina, na strugi potoka Vir. Od slapa vodi pot pod Mejicami, v bližini katerih je stara apnena jama, proti Žlebinam. Po stopničasti stezi se dvignemo v Kozare, s katerih se dvignemo po klančku in odpre se prelep pogled na Loke, zaraščeno dolino, v kateri so nekdaj obdelovali njive. Od tod se povzpnemo po cesti do križišča, v katerem se desno odcepi cesta proti Beki, mi pa nadaljujemo pot proti prevalu Mozar, na katerem je obnovljen kal, v njegovi bližini pa stoji »kamunska lipa«. Kmalu se ločimo od glavne poti in že korak namerimo proti prvemu breznu, z oznako S3, mimo njega pa proti Jurjevi jami. Od tu se dvignemo do podrtega zida od njega pa navzdol proti potoku Viru, ki ponikne v Šemetovi jamci, v koritih, ki končajo pred naravnim mostom in Miškotovo jamo. Mimo Miškotove jame namerimo korak proti Maletovi jami, mimo nje pa proti Blaževemu spodmolu, skozi katerega se pride v Ocisko jamo, vendar tega tokrat nismo šli preverjati. Smo pa do jame prišli po poti, ki nadaljuje svoje vijuganje do Male Štrkljevice, na kateri je, levo od trivrhega cera, globoko brezno. Po stezi, ki se vije levo, desno, gor in dol, pridemo do večjega travnika, s katerega je lep pogled na Slavnikov greben, na cerkvico Svete Magdalene, ki kraljuje na sosednjem grebenu in na vasico Ocizla. Od tu kmalu dosežemo »deponijo«, na kateri so odloženi izkopani materiali iz časa gradnje avtoceste. Skupna fotografija in že hitimo po makadamski cesti proti »kamunski njivci«, na robu katere so domačini, združeni v društvu Zveza, posadili lipo v spomin na Karla Kocjančiča, prezgodaj umrlega prijatelja Ocizle. Pot naravnost vodi, preko mostu z dvema »vjelboma« proti vasi Ocizla,  nas pa popelje v desno, še do »muzeja na prostem«, v katerem je razstavljenih nekaj najdb orožja in vojaške opreme, ki spominjajo na čase prve svetovne vojne. Za še bolj pristno občutenje vojnih razmer, se podamo ob vojaških rovih in kavernah po pobočju Brgoda. Potem pospešimo v klanec še mimo slapu Cumpet, nad katerim prečimo potok in že smo pri betonskem zajetju, iz katerega se oskrbujeta dve koriti in javni pipi v Ocizli.

Spotoma sta nam, na prostoru za piknike, Milica in Franjo pripravila obilno pogostitev, pripravljeno v čast rojstva njune vnučke. Ob mnogih čestitkah in lepih željah je bila to še dodatna izkušnja, ki je popestrila dan, in ga naredila nepozabnega.

Če želi kdo deliti izkušnjo v drugačni luči, se lahko udeleži tradicionalnega nočnega pohoda, ki ga prizadevno domačini organizirajo vsako leto tretjo soboto v oktobru.

Zapisal in fotografiral: Miran Klavora

04.06.2014
Romanje k Materi Gori

V soboto, 17. 5. 2014, smo Cekinčki  postali gorska družina in romali od Cola do Predmeje, ki se je včasih imenovala Dol.  Prehodili  smo  Pot po Robu, ki je eden lepših delov Slovenske planinske poti in vodi po skalnih grebenih Gore, tako svet med Čavnom in Colom  imenujejo domačini, sami  sebe pa Gorjani. Gora je s strmimi pobočji  ločena  od  Vipavske doline oziroma Dežele (nekoč težko dostopne  ljudem z Gore).  Predstavlja rob Trnovske planote, ki se tu prepadno  lomi in pada v dolino.

Zbirno mesto in začetek pohoda je bilo naselje Col v občini Ajdovščina, na  nadmorski višini 627 m, na  obronku  Trnovske planote.  Z  njega bi se lahko  spustili  v  Vipavsko dolino,  ker pa smo dan namenili hoji po Robu in nabiranju kondicije, smo se od  tu začeli vzpenjati proti čudoviti grebenski  panoramski poti,  se veselili  razgledov  ki so se nam  obetali in prijetnemu druženju. Pred tem  smo prepeljali  glavnino avtomobilov  v  štirinajst  kilometrov oddaljeno  Predmejo in se vrnili v Col.  Glavno cesto smo kmalu zapustili in vstopili  na Pot po Robu, je je le ena od poti ki vodijo po Gori.  Vremenska napoved je  bila za ta del dežele kar obetavna, kjub temu nam je nekoliko kasneje prišla prav protimokrotna oprema iz nahrbtnikov.  

Prvi razledni vrh na razpotegnjeni planoti  je 961 m visok  Kovk. Ugodne smeri vetra omogočajo vzletanje jadralcem in zmajarjem skozi vse leto. Na njem se je  udobno in domače počutil predvsem Andrej kot jadralni padalec,  vsi pa smo uživali v lepih razgledih od Nanosa, delu Vipavske doline, Čavna  in Golakom, pa seveda odtisnili prvi žig v  planinski dnevnik.   Pot smo nadaljevali po travnatih pobočjih,  posutih  s kamenjem in skalami, pa še veliko imen imajo domačini za to naravno danost. Med njimi  pa  obilica rož, tako okrasnih kot zdravilnih, pa tistih za izboljšanje okusa jedem. Na Gori pospravlja in češe burja, dragocene zemlje je malo in je pred burjo in živalmi zaščitena in razmejena s suhimi zidovi, suhozidci, s pridom uporabljenim materialom, ki ga  v izobilju  ponuja narava. Na poti do 830 m visoke  Podrte gore (kapelica in žig umaknjena s prepišnega roba),  smo videli da imenitne skulpture ustvarja tudi narava v poletnih pripekah, največ pa v  mrzlih zimah, svoje prida  veter, sneg, zmrzal,  žled in neusmiljena  burje in voda kolikor je pač je.

Sinji vrh na višini 1002 m je nekoliko s poti po Robu, oziroma le ta poteka pod njim. Nanj  nas je popeljal Milan po svoji različici poti z ogledne ture.  Zatočišče pred kapljicami smo  našli v turistični kmetiji pod vrhom, ki gosti kiparske in likovne umetnike z vseh vetrov. Njena notranjost je ena sama galerija, polna slik in skulptur ki so ostale tu po vsakoletnih kolonijah. Naša pisana in vlažna  oblačila smo razobesili še mi in se posvetili postreženi hrani iz kuhinje ter posladkom iz nahrbtnikov. Prijazen lastnik g. Hieronim  nas je popeljal do lepo obnovljene, s slamo krite  hiše, kamor so že prenesli večji del etnološke zbirke, ki priča o gorjanski domiselnosti in trdoživosti, ki je ne manjka tudi lastnikom te turistične domačije. Za razlago, kako je na Goro dolgo  prihajala oskrba z  vodo  pa je zmanjkalo časa.  Na vrh smo stopili po cvetlični gredi ob radovednih pogledih goveda na paši. Ob lepem vremenu so od tu res lepi razgledi po planoti Trnovskega gozda, Nanosa, Vipavske doline in Krasa in morja v Tržaškem zalivu. Seveda smo naredili skupinsko fotografijo in se vrnili na Pot po Robu, še prej pa poskrbeli za dnevnik s slovenske planinske poti.  Po Robu smo nadaljevali pohod  po travnatih pobočjih  in naš naslednji postanek je bila naravna znamenitost Otliško okno, ki je nastalo z naravno razpoko ob stičišču dveh ogromnih prelomnih ploskev, svoje je z erozijo naredila voda. Skozi votlo steno je lep razgled na Vipavsko dolino, seveda z varne razdalje,  od izvira Hublja nad Ajdovščino pa je lahko dostopna izletniška točka. Seveda okno pride prav tudi burji za divjanje med goro in dolino. Ob poti so na razglednih točkah  nameščene lične table ki nas poučijo o znamenitostih ob poti, njihovem nastanku in zgodovini. Simpatična znamenitost v obliki kamnite spirale je nastala leta 2004,  nedaleč stran od okna in polžje zavit kamnit zid vodi iz kotanje  do stožca, katerega senca ob zimskem solsticiju pada na dno vrtače. Seveda smo se na dno vrtače spustili tudi mi, do solsticija je še predaleč pa smo  nadaljevali pot čez Otliški maj (meni imena na Gori prav lepo zvenijo), včasih bolj ali manj po Robu, pa ves čas  obdani s prelepo naravo in razgledi. Proti koncu poti pa malo gor pa malo dol, pazljivost pri sestopanju, še malo vzpona in  po Dolskem Maju se je naše romanje končalo pri spomeniku  Materi Gori.

Spomenik Materi Gori, kjer smo končali večurno hojo po Robu, stoji na razgledni jasi,  ima podobo odločne ženske v gibanju, krilo ji guba burja,  na  glavi je pravkar prinesla vodo,  ki je na planoti  v preteklosti zaradi izrazito kraškega terena ni bilo nikoli dovolj.  Breme družinskega življenja in skrb za nekoč številne družine  so nosile ženske, saj so možje morali iskati delo daleč naokoli. Bronasta Mati Gora je postavljena na gorsko skalo, je lepo umeščena v naravo in  z njo sobiva in je posvečena vsem ženam z Gore, Gorjankam. Simbolično povezuje daljave sveta s hrepenenji, ki jih predstavlja voda in trdnost, ki jo predstavlja Gora, kamen.

Mene je Gora nagovorila in rada bi šla po njej še kdaj. Po prehojeni, ali pa po kakšni drugi poti ki je speljana po njej. Upam, da tudi tale zapis še koga nagovori da jo obišče ali pa samo spomni na lepo preživet majski dan.

Besedilo: Meta Jakoš

Foto: Andrej Kolenc

25.05.2014
Zimska pravljica na Svetem Joštu nad Kranjem

Novoletna praznovanja so minila in kot je Milan zapisal v vabilu, je »novo leto stopilo med nas z malimi koraki, mi pa se bomo z velikimi in hitrimi koraki povzpeli na osamelca nad Kranjem, ki se nahaja nekoliko zahodno in je nekaj nižji od Šmarjetne gore«. 33 članov skupine Cekinčki, ki nas je zanimalo, kaj se skriva za opisom, se nas je 25. januarja zbralo na avtobusni postaji, ob železniški progi v kraju Rakovica na Gorenjskem. A da ne boste mislili, da smo se šlo vozit z avtobusom ali vlakom; ne, na tem mestu smo se zbrali, v prelepem, sončnem, zimskem jutru, da uresničimo našo željo, povzpeti se na Sv. Jošta, katerega vrh seže v višino 845 metrov.

Ob prihodu je bilo seveda nešteto čestitk in želja ob vstopu v novo leto, potem pa je že bilo treba sesti v vozila in jih nekaj odpeljati v sosednjo Spodnjo Besnico, kjer je bil popoldne cilj naše hoje.

Ura se je že močno prevesila preko devete, ko smo končno korak namerili proti vasi Zabukovje in za vasjo v pravo zimsko pravljico. Travniki so bili rahlo pobeljeni z novo zapadlim snegom, v gozdu pa je bilo drevje okrašeno s snegom, ki je drevje nagnil ravno toliko, da smo ves čas imeli občutek, da hodimo skozi tunel, ki nam ga je postavila narava. »Najlepši« so bili občutki, ko se je temperatura nekoliko dvignila in se je z drevja začel osipati sneg, ki, kot vsi dobro vemo, najraje pade natanko za vrat. Po dobri uri hoje smo se ustavili pri kapelici »Pri Svetem studencu«, ki so jo zgradili v času romanja na Sv. Jošt. Na tem mestu smo imeli daljši postanek, med katerim smo nekaj besed namenili poteku organizacije in načinu izvedbe občnega zbora PD Vrhnika, ki se je neusmiljeno bližal. Miran je predstavil scenarij, ženski del ekipe se je dogovarjal o vrstah in količinah peciva in na koncu smo ugotovili, da je zadeva pripeljana že tako daleč, da večjih težav ne bi smelo biti.

Še nekaj korakov mimo hiše z zanimivimi freskami, imenovane »Puščava«, kratek vzpon po gozdni poti in že smo bili na vrhu, pri cerkvi Sv. Jošta. Prvič jo omenjajo viri leta šele leta 1600, čeravno je bila, zagotovo, zgrajena že prej v gotskem stilu. V 18. stoletju je bila barokizirana, dodali pa so ji tudi svete stopnice, za katere je originalne kamenčke iz Rima, v drugem poskusu, po dovoljenju papeža, prinesel duhovnik Vačavnik Simon. V letih 1730 do 1770 je na Jošta vodila znana, sloveča, božja pot, po letu 1770 pa je njena slava zamrla.

Ko smo že na vrhu, velja omeniti, da je na gori leta 1899 služboval pisatelj in duhovnik Fran Saleški Finžgar, ki je ravno v teh krajih dokončal pisanje družabnega romana Kvišku.

Janez Evangelist Krek, pisec Majniške deklaracije, pa je, pred  prvo svetovno vojno, na tem vrhu prirejal socialna srečanja za izobražence.

Od cerkve in s planote pod njo, se je odprl pogled na vse strani neba, na vse vršace slovenskih Alp, Karavank, Loškega hribovja in ostalih hribov ter gora, tako, da smo, ob zasneženih poljanah in modrem nebu, lahko užili resnično zimsko pravljico.  Vendar pa so se oglasili želodci in večina pohodnikov se je podala v družbo ostalih obiskovalcev, ki so že zasedli mize v Smučarskem domu (zgrajen leta 1950) ter se lotila malice, obenem pa so si še ogledali, tokrat uspešen, smučarski nastop Tine Maze.

Po obilni malici in ponovnem uživanju v pogledih na bližnje in daljne okoliške hribe in gore, smo pri cerkvi opravili še obvezno skupinsko fotografiranje ter se nato, polni nepozabnih vtisov, podali na pot proti dolini. Hoja po gozdu, po z listjem posuti in rahlo zasneženi poti, ni bila najlažja, vendar smo tudi tokrat, z veliko mero previdnosti, vsi nepoškodovani prispeli v vas Spodnja Besnica, kjer so že čakali jekleni konjički.

Še nekaj besed o bližnjem občnem zboru, pozdrav v slovo in nasvidenje na naslednjem pohodu in že smo brzeli proti domu.

Napisal: Miran Klavora

Fotografije: Andrej Kolenc, Miran Klavora in Tine Šubic

28.04.2014
Še pomnite kje smo bili ...

Še pomnite kje smo bili 12. 4. 2014? Naj vas s tem zapisom spomnim na lepo preživet dan medgeneracijsko  pisanih Cekinčkov, ki smo se odzvali  Milanovemu povabilu in se povzpeli iz Krope na Vodiško planino (1118 m) ter nazaj v Kropo čez Jamnik. Tudi malce muhasto aprilsko vreme nas ni zadržalo doma in bilo je  naš zaveznik čez celotno pot, ki je služila tudi nabiranju kondicije za Triglav.

Da, prav ste prebrali medgeneracijsko pisani Cekinčki in naša najmlajša člana naj ogrejeta začetek tega zapisa:

Jure: »Na vrhu je bilo mrzlo. Bili smo na višini 1304 m. Naredili smo en krog. Hodil sem z mamo Meto in teto Ajvi. Ta pohod je bil moj prvi v tem letu. Janez je hodil spredaj. Bili smo v Kropi. Začeli smo hoditi ob 8.30. Videli smo čemaž. S seboj sem vzel pohodno knjižico. Manjkal je Miran. Z Janijem sem veliko plezal. Bil sem prvi pri koči.«

Jani: »Vodiška planina je zraven Krope. Kropa je znana po železarstvu. Najvišja točka kjer smo bili je visoka 1307 m. Hodili smo približno pet ur in 30 minut. Začeli smo pri cerkvi Lovrenc. Tam smo parkirali avte. Bilo je 25 pohodnikov. Hodil sem največ spredaj, pa tudi zadaj in na sredini. Videli smo veliko spomenikov padlim partizanom. Po vojni je v Dražgoše prišel Tito. Milan je pokazal črni teloh in čemaž. Z Milanom smo naredili krog okrog Krope. Ustavili smo se pri partizanski koči. Milan je že zjutraj sporočil za hrano. Tam je bila lipa stara 541 let, je najprej starost izračunal Samo, a se je uštel. Na lipo sem splezal dvakrat, enako kakor Jure. Z Juretom sem plezal skozi cel pohod.«

Zbrali smo se v Kropi, ki je stisnjena v ozko dolino pod obronki Jelovice. Parkirišče pri cerkvi sv. Lenarta kjer je tudi pokopališče, (pozoren  sprehajalec na njem  lahko veliko izve o trgu in njegovi nekdanji zgodovini) je bilo izhodišče tokratnega vandranja. Kljub marljivemu in požrtvovalnemu delu  planincev in markacistov  je veliko planinskih poti po domovini še neprehodnih  in  na dan  našega pohoda je bila na Vodiško planino odprta le zgledno očiščena  strma pot.

 Pred začetkom pohoda je  Edita naši prvi violini Milanu,  izročila svojo  lepo ubesedeno in uokvirjeno zahvalo, pesnitev v obliki akrostiha  in potem smo  brez oklevanja  pač  zagrizli v breg in v zavetje že zelo zelenega gozda. 

Že takoj za pokopališčem smo opazili pomnik NOB in na naši tokratni poti smo jih srečali še veliko.  Strmo pot smo premagovali različno hitro, si pomagali vsak s svojo motivacijo, tudi počivali in spet malo več govorili. Podrta drevesa, zasute grape so neme priče moči narave, ko le ta pokaže svojo uničujočo stran delovanja. Pot je bila suha,  posuta z bukovim listjem, v mokrem vremenu pa bi bila potrebna dodatna pazljivost. Pot je dobro označena, znamenje ob poti  in oznake so zlite z naravo in ob njej smo lahko opazovali tudi razno spomladansko cvetje, sem ter tja pa na senčni legi tudi zapoznele ostanke snega. Toplo  spomladansko sonce ga je počasi a vztrajno topilo. 

Jelovica je z gozdom prekrita planota, značilni so kraški pojavi (brezna, vrtače, konte), v preteklosti je bila najdišče velikih količin železove rude, ki so jo uporabljali kovači v krajih pod Jelovico (Kropa, Kamna gorica, Železniki). Pašo domačim živalim ponujajo sončne planine,  barja pa nudijo zavetje posebej prilagojenim rastlinam in živalim. Obširni smrekovi gozdovi dajejo pribežališče mnogim drugod ogroženim vrstam ptic (včasih jelovo bukovi gozdovi izkrčeni zaradi oglarstva). Za pohodnike ali kolesarje velja da se je potrebno držati markacij ali smerokazov saj je Jelovica polna brezpotij.

Ob prihodu na Vodiško  planino smo se najprej ustavili ob mogočni lipi (ki pa še ni ozelenela), je pa častitljive starosti, posajena menda leta 1473. Lipo smo zaobjeli, kar precej rok je bilo potrebnih, Jani in Jure pa sta se poskusila v plezanju. Potem pa počitek  in razvajanje brbončic z  dobrotami,  ki so jih pripravili v  Partizanskem domu, obnovljenim leta 1961 na mestu starejše planšarske koče. Vse je bilo dobro in lepo postreženo, štruklji pa nadstandardni.  Prostrana jasa pred domom je čudovita, obkrožena s smrekovim gozdom,  klopce kar vabijo k počitku,  igrala pa razigrane otroke. Obisk planine je primeren tudi za družine z mlajšimi otroki.   Izreden mir in lepa narava, primerna  za pobeg pred poletno vročino.  V domu nudijo tudi prenočišča, po krepki malici bi sicer  prišla prav,  vendar smo po skupinskem fotografiranju pot nadaljevali v breg za domom, nekaj zaplat snega nas je spomnilo na odhajajočo  zimo in ponovno spoštljivi  pomniki iz  NOB. Še  približno 200 m višinske smo morali pridobiti da smo se povzpeli pod 1307 m visoki  Črni vrh. Čudovite razglede po Gorenjski pa  nam nudi Zidana skala na višini 1250 m. Zaradi lepe vidljivosti smo se na njenem robu  zadržali kar malo dlje časa. Pod nami je v ozki dolini ležala Kropa, za njo zgornja  Savska dolina, pred Karavankami pa Tržič z Begunjščico in Kofcami v ozadju. Na desni strani smo opazili greben ki se zaključuje s Svetim Joštom nad Kranjem ki smo ga letos obiskali 25. januarja. Sledil je spust do Jamnika (znan po travnatem grebenu in eden od balkonov Gorenjske zaradi izredne razgledne lege) in pred samim spustom v dolino še posedanje na soncu, kramljanje in praznjenje preostalih zalog iz nahrbtnika. Asfaltno cesto ki pelje iz Krope do Dražgoš smo kmalu zapustili in se počasi, po prijetni gozdnati poti,  tudi mimo podružnične cerkve Matere Božje, ki so jo začeli graditi leta 1721 spustili v Kropo, ki je tako posebna in si  zasluži  poseben obisk in skok v zgodovino. Malce smo posedeli ob Kroparci na trgu pred Kovaškim muzejem in s pogledi zaobjeli prehojeno pot. Potem pa po strmih stopnicah do izhodišča današnjega izleta.  V razpokah obzidja  cerkve pa smo spoznali še zidni poponec ki razveseljuje s cvetenjem od aprila do septembra. Dan je bil v vseh pogledih zanimiv in bogat, pa še  za nešteto lepih kotičkov prekratek.

Nevihte,  ki so jih obljubljali vremenoslovci pa smo bili ob povratku domov deležni le tisti, bolj počasni,  ki smo si za pot domov izbrali lepo panoramsko pot ki vodi iz Krope  do Dražgoš, Železnikov in Škofje loke in tako z veseljem razprli dežnike. Naj pada kolikor hoče, mi smo se imeli lepo.

Besedilo: Meta Jakoš

Foto: Andrej Kolenc

08.04.2014
Slovo na Pristavi

Tale članek ni in ni hotel iz mene. Očitno sem v podzavesti čutil ali pa je bila v meni temna, zla slutnja, da se bo zgodilo nekaj tragičnega, nekaj, kar spreminja usode in povzroča globoko žalost, kar bom moral zapisati. Žal se je zgodilo…..

Sobota, 14. december  2013, dan, ko je bilo jutro oblačno, megleno, napoved pa obetavna, sončen, topel dan. In zaradi tega, drugega dela napovedi, se nas je v bližini obzidja cisterijanskega samostana v Stični, zbralo 67 Cekinčkov, željnih decembrskega sonca. Ker je bilo jutro res hladno, smo se zelo hitro podali v notranjost samostana ter se za dobri dve uri predali v roke mlade vodičke, ki nas je, po jutranji kavici, zeliščnih čajih in drugih okrepčilih, popeljala po prostorih samostana, ki so dostopni javnosti. Njena pripoved je vzbudila našo pozornost, saj je povedala mnogo novega, zanimivega o življenju in delu ter zgodovini njegovih stanovalcev.

Samostan, katerega začetki segajo v leto 1132, je edini še delujoči cisterijanski samostan na Slovenskem in obenem eden največjih kulturnih, sakralnih in arhitekturnih spomenikov. V njem je leta 1428 nastal, za slovensko slovstvo pomemben stiški rokopis, eden prvih pisnih spomenikov v slovenščini. Arhitektura samostana se je sicer spreminjala, vendar je do današnjih dni ostalo ohranjeno jedro, ki ga tvorita križni hodnik in redovna cerkev. Leta 1784, v času reform Jožefa II je bil samostan razpuščen, leta 1898 so se, kot jih imenujejo, beli menihi, ponovno vrnili v Stično. Stiška opatija, v kateri menihi v svojem duhu »Ora et labora«, nadaljujejo svojo več stoletno pot, je danes najstarejše duhovno in kulturno središče pri nas.

Tudi nas je klicala pot, zato smo se poslovili in zakoračili v hladno jutro, cilju naproti. Ves čas, hoje po rahlo pomrznjenih gozdnih poteh, so nas spremljale prekrasne umetnine narave, saj je bilo, zaradi hladne noči po vejah, cvetovih, drevesnih koreninah, vse polno ivja, ki je dajalo občutek, kot bi ga izdelale pridne roke klekljaric.

Prvi , daljši postanek, za malico, čaj in kavico smo opravili v prijetnem zavetju koče Planinskega društva Šentvid pri Stični, pred odhodom pa smo si ogledali še notranjost bližnje cerkve sv. Nikolaja na Gradišču.

Kot bi slutili, da nas nekoliko višje čaka prijetno presenečenje, smo pospešili korak in se kmalu znašli pod vasjo Pristava, kjer smo iz meglene koprene stopili v svetlo sončno okolje. Prekrasen pogled na gore v daljavi je dal pohodnikom novega zagona, tako, da so pospešili korak proti bližnjemu vrhu, 694 metrov visoki Pristavi.

Jaz pa sem, na trati, ob prvi hiši v vasi, pod opoldanskimi sončnimi žarki, toplega decembrskega sonca in s kuliso slovenskih gora v ozadju, po daljšem času, srečal dolgoletno mlado prijateljico. Topel, prisrčen objem, brez besed, nenavadno dolg; danes vem, česar v tistem trenutku nisem mogel niti slutiti; bilo je slovo na Pristavi…

Na vrhu smo, kot je to že običaj, v bližini stavbe, v kateri so bili 7. 9. 1990 izdelani prvi načrti za bojno uporabo enot Teritorialne obrambe, ki so bili nato uporabljeni in uresničeni v juniju in juliju 1991, opravili skupinsko fotografiranje ter se spustili proti dolini. Časovna stiska, ki jo je povzročilo predolgo zadrževanje na prijetnem zimskem soncu, nas je prisilila, da smo se v križišču, kjer se odcepi pot proti cerkvi Sv. Lamberta, zadržali samo toliko, da je Milan povedal osnovne podatke in že smo pospešili proti dolini.

Po nekaj metrih premagane višinske razlike smo zopet padli v, od zjutraj dobro znano megleno moro, a ker smo imeli obljubljeno dobro hrano in nekaj pijače na kmečkem turizmu v Metnaju, nas to ni motilo.

Pri Migličevih smo nato ob dobri hrani in pijači, »presenetili« Milana, kot je to že običaj ob koncu leta, s priložnostnim darilom ter rekli nekaj besed o programu dela za naslednje (torej letošnje) leto. Kar nekaj besed smo namenili tudi pripravam za izvedbo programa in pogostitve ob občnem zboru PD Vrhnika.

Kot je že običajno v takih primerih, je čas prehitro tekel in potrebno se je bilo posloviti od gostiteljev ter nadaljevati pot proti Stični, kjer so nas čakali naši »jekleni konjički«. Ob prihodu  na cilj, se je večerni mrak že začel prevešati v pravo temo, a občutki ob druženju so bili nepozabni. Ker je bilo to poslednje druženje v letu, je bilo izrečenih tudi že nekaj voščil.

Moja slutnja, ki sem jo zapisal šele danes, se je žal uresničila in mojo prijateljico so pred nekaj dnevi, v beli krsti, položili k večnemu počitku…. Počivaj v miru, draga prijateljica!

Zapisal: Miran Klavora 

Fotografije: Evgen Gržanič, Miran Klavora, Andrej Kolenc in Tine Šubic

24.03.2014
Po naši slikoviti deželi je nič koliko gričev

Po naši slikoviti deželi je nič koliko gričev, ki imajo na vrhu cerkev, vendar je kraški  osamelec, ki pritegne naš pogled z avtoceste med Vranskim in Celjem  nekaj posebnega. Pravzaprav nimamo opraviti z gričem, ampak s pravo goro, ki se dviga nad nasadi hmelja v Spodnji Savinjski dolini. Na priljubljeno izletniško in romarsko pot vodi več poti. Na vrhu stoji cerkev sv. Križa, ki je bila zgrajena med leti 1754-1757 deloma na živi skali, deloma na izravnanem svetu pod vodstvom malteškega viteškega reda.  Povabilu na Goro Oljko smo se odzvali v velikem številu, še posebej smo se razveselili Nadice, Vlaste in Bojana, ki jih že dalj časa  ni bilo v naši družbi. Na parkirišču ob šoli v Šmartnem ob Paki smo se zbrali ob deveti uri in za začetek izbrali ponujeno položnejšo pot po cesti, saj si imamo med hojo veliko  povedati, kar pa pri grizenju v hrib ne bi bilo mogoče, pa tudi odmetavanje zimskih  oblačil smo tako prestavili na kasnejši čas.  Vremenska napoved je bila obetavna in z vrha smo se  nadejali lepih razgledov. Milanovo vabilo se je šibilo pod težo naštetih krajev in hribovja, ki se vidi z Gore Oljke.

 Izbiro tokratnega pohoda je narekovalo tudi opozorilo Planinske zveze, kjer preberemo, da je zaradi žledoloma in snegoloma poškodovanih ali neprehodnih približno 40 odstotkov planinskih poti izven visokogorja in vodniki bodo imeli v letošnjem letu  veliko dela pri načrtovanju pohodov.

Pot nas je vodila po cesti, mimo Hudega potoka, ki svoje ime opraviči ob obilnejših padavinah in povzroča težave prebivalcem ob njem. Zato so na njem  naredili številne kamnite ali  betonske pregrade, da omilijo moč hudourniških voda, pa tudi zaradi lažjih prehodov. Milan nas je opozoril na draslje, to so erozijske  vdolbine ali kotanje ki nastanejo zaradi vrtinčenja proda v strugi. Ob poti smo opazovali prebujajoče se naravo, si ogledali  volčji les (strupene rdeče jagode), deveterolistno konopnico, tevje, pasji zob, jetrnik, na pobočjih pa žal  padla drevesa. Domačini so v gozdu odstranjevali posledice loma,  na položnejših delih so polja  preorana in pripravljena na setev. Sem ter tja smo srečali kakšnega kužka ki pa se za nas ni zmenil. Verjetno gre tu mimo veliko obiskovalcev.  Obkrožili smo  goro, šoštanjski dimniki so bili dovolj daleč in si na prisojni, razgledni  jasi  na soncu privoščili počitek z pogledom proti celjski kotlini in okoliškem hribovju.  Mi smo stikali po nahrbtnikih, mežikali soncu, Milan pa nam je pripovedoval o 733 m visokem hribu in zgodovini mogočne  dvostolpne cerkve na vrhu, kamor smo prispeli po dvournem vandranju in uživanju.

Gora Oljka je dobila ime po sliki  iz glavnega oltarja (avtor je Fortunat Bergant), upodobljen je Jezus na Oljski gori. Pred tem se je imenovala Dobrič, tako kot zadnje naselje na njenem pobočju. Kot Križna gora pa se omenja že v daljnem trinajstem stoletju.  Romarji so prihajali na goro že v času gradnje,  božja pot je dosegla vrhunec pred letom 1788 ko so duhovno tolažbo nudili kar trije duhovniki. Potem so  zaradi reform Jožefa II (jožefinizem) cerkev za nekaj časa zaprli, premoženje pa razprodali. Svetišče na Gori Oljki je dvakrat pogorelo tudi zaradi strele (1837 in 1932), a je bilo z napori domačinov  obakrat tudi  obnovljeno. Zvonika merita v višino 37 m.

Notranjost mogočne baročne  cerkve je še vedno lepo opremljena, najlepši je glavni oltar, izredno kakovostno rezbarsko delo Ferdinanda Galle, za mizo je Kristus z apostoli pri zadnji večerji v naravni velikosti, v živahnem pogovoru in gibanju. Nad njimi je mogočna stena z rokokojskimi okraski, dvema velikima keruboma ( božanski  bitji) ob strani, ter Bergantovo sliko Jezusa na Oljski gori. Prižnica, zgrajena leta 1862 je polna svetopisemske simbolike.

V cerkev smo se namenili ravno za člani Mešanega komornega zbora iz Celja. Njihovemu petju smo zbrano prisluhnili že na stopnicah ki vodijo do cerkve, še bolj pa v cerkvi sami. Temu bi lahko rekli, kraju primerno, da nam je bila dana posebna milost. Spomnili smo se ubranega petja nekega drugega zbora na Ojstrici leta 2009.

Ogledali smo si tudi spodnje svetišče, posvečeno je Jezusovemu počitku v grobu.

Dostopnost iz več smeri (kažipot pred stopniščem)  in markantna lega sta Goro Oljko približala ljudem in je preplet verskega, planinsko - družabnega in turistično - kulturnega dogajanja.

Opazili smo tudi kažipote za pot malteških vitezov, ki so vodili gradnjo cerkve in pisali zgodovino teh krajev dolga stoletja. Posebej Polzele, kjer so imeli svojo komendo.

Planinski dom stoji tik pod vrhom Gore, je lepo urejen in ponuja okusne jedi na žlico. Nudi tudi prenočišča, ki pa jih danes nismo potrebovali.

Sestopali smo po strmi poti,  kjer je bila potrebna pazljivost zaradi podrtega drevja in vej, nemogoče je  ostati ravnodušen ob pogledu na poškodovan gozd in vsem delom ki čaka gozdarje in domačine v večjem delu domovine.

Domačini so popoldne ob vznožju hriba  že sadili krompir, zadnje sadno drevje ali bili z motorkami v gozdu. Mi pa smo se zadovoljni razšli po domovih, kjer nas čakajo spomladanska opravila.

Besedilo: Meta Jakoš

Fotografije: Maja Rojko in Bojan Kovač

06.02.2014
Cekinčki opoldne na Trupejevo poldne

Sobota, 19. oktober 2013, ura nekaj pred osmo zjutraj. Od vzhoda se dviga žareča sončna krogla, jaz pa stojim pred Mladinskim počitniškim domom Zveze prijateljev mladine Ljubljana, na Srednjem vrhu nad Martuljkom. V spominih odplavam več kot petdeset let v preteklost, v čas, ko smo dečki in deklice iz Osnovne šole heroja Franca Bukovca iz Preske pri Medvodah, v tem domu preživeli prekrasen teden šole v naravi. Sneg, sonce, kepanje, smučanje, prve mladostne simpatije, ….. tedaj pa značilno Milanovo žvrgoljenje, ki vedno kliče na zbor za začetek pohoda …. in povratek v realnost. Odhitim na parkirišče, kjer so že zbrani vsi Cekinčki, ki so se odločili prekrasen dan preživeti v naravi, na vzponu na Trupejevo poldne.

Vseh 25 se nas zbere okrog Milana, ki nam najprej na kratko opiše turo, potem pa še izda skrivnost imena Trupejevo poldne. Če gledaš vrh z dvorišča kmetije Trupejevih na koroški strani, se namreč opoldne sonce nahaja natanko nad vrhom, ki je bil naš cilj. Po kratkem nagovoru sta na čelo kolone stopila mlada Jani in Jure ter nas skozi vas popeljala do široke gozdne poti, ki vodi ob potoku Jerman proti vrhu. Dobre pol ure hoje smo porabili do pomnika, ki domačine in izletnike spominja in opominja na hudo nesrečo, v kateri je snežni plaz 2. januarja 1777 pod seboj pokopal osem domačinov.

Do lovske koče Železnica smo hodili več ali manj po soteski ob potoku, zato nam je zelo dobro delo sončenje, ki smo si ga, ob malici, privoščili na dvorišču s soncem obsijane koče. Počitek in sončenje sta nam vzela precej časa, zato smo se odločili, da v nadaljevanju stopimo nekoliko hitreje. A tudi to nam ni uspelo, saj so bili postanki do vrha pogosti. Vzrok zanje so bili najprej ogled lukenj, ki so jih izkopali svizci, kot drugo pa pogledi na okoliške gore, ki so jim poseben okvir in s tem čar dajali zlato rumeni macesni. In menim, da ga ni človeka, kaj šele prijatelja gora, ki bi se lahko uprl tej skušnjavi in s hitro hojo, brez ustavljanja, želel doseči vrh. A kljub »počasni« hoji, smo bili na vrhu nekaj minut pred dvanajsto. Tu pa so se začele težave in more za našega Milana, ki je moral Cekinčke, kljub temu, da smo redoljubni in skrbimo za varnost, nenehoma opozarjati, naj se ne približujejo robu, ker obstaja možnost, da pride do udora, kar bi pomenilo zelo hiter pristanek na avstrijski strani, globoko pod vrhom gore.  In naj kar v tem trenutku priznam, da Milana tako živčnega še nisem videl.

Po daljšem postanku, namenjenem tudi sončenju, smo opravili še skupinsko fotografiranje, nato pa po trasi državne meje začeli spust proti dolini. V zavetju macesnov in ob prekrasnih pogledih na vse okoliške gorske vrhove, se je pot do koče spet zavlekla, a nas to ni odvrnilo od ponovnega daljšega počitka in »nabiranja« sončnih žarkov na klopeh ob koči.

Spust v dolino je bil, ob vodenju Janija in Jureta samo še malo zahtevnejši sprehod in že smo stali pred vasjo Srednji vrh, vsi zadovoljni, da smo »ujeli« prekrasen sončen dan.

Sledil je še obisk sirarne Pr' Hlebanju, kjer smo si nakupili mlečnih izdelkov za precej časa, saj take priložnosti ne dobiš vsak dan.

Ob vračanju z vozili proti dolini smo si privoščili še en postanek, saj obisk Trupejevega poldneva in Srednjega vrha ne bi bil zaključen, če si ne bi ogledali še spodnji Jermanov slap na potoku Jerman.

Besedilo: Miran Klavora

Fotografije: Andrej Kolenc, Miran Klavora, Tine Šubic

06.12.2013
Cekinčki iz Mač na Storžič

Njegova višina in lega postavljata Storžič med najbolj razgledne vrhove v Kamniško-Savinjskih Alpah. Z njegovega vrha seže pogled proti jugu čez Ljubljansko kotlino na Krim, Javornike, Snežnik, Nanos in Škofjeloško hribovje. Na zahodu se nam na ogled postavi celotni vzhodni del Julijskih Alp s Triglavom na čelu, na severu pa se z nami spogledujejo bližnje Karavanke s Stolom, Begunjščico, Košuto. Na vzhodu se iznad doline Kokre dviga ostenje Kočne z Grintovcem, ki se preko Kokrskega sedla navezuje na Kalški greben s Krvavcem.

In temu vrhu, ki ga je opisoval že Janez Vajkard Valvasor ter ga v tistih časih imenoval Storžec (kar je bilo še najbližje izgovarjavi domačinov)  so Tržičani, ki ga jemljejo za »svojega«, takole peli slavo:

Oj Storžič je naše kraljestvo, domovina,

v soncu žariš, kakor biser, planina.

Videl sem enkrat ta kraj,

želim si ga večno nazaj, planinski raj.

 Ljubezen žrtvujem za tebe, domovina.

Srce te pozabit' ne more, planina.

Kdor videl je enkrat ta kraj,

želi si ga večno nazaj, planinski raj.

Prve vzpone so na vrh Storžiča ( Storžeca) opravili botaniki, do katerih je segel glas, da na njegovih pobočjih cveto rastline, ki jih drugod ni najti  ( avrikelj, alpski zvonček, navadni, dišeči, progasti volčin in Blagajev volčin ). Tako so se po njem sprehajali in proučevali floro leta 1758 J.A. Scopoli, 1762 F.K. Wulfen, 1793 Franc Hohenwart. Prve poti na Storžič pa je potem »šele« leta 1877 opisal E. Graf.

Ob tolikih lepih besedah in slavi, ki jo pojejo gori, se morajo tudi Cekinčki, na lastne noge in oči, prepričati, če vse to drži. To nalogo bi morali opraviti 13. julija, a kot je že naš dogovor z naravo, nam prvi poskus običajno prepreči, kar se je primerilo tudi tokrat. Slaba vremenska napoved in bližnje srečanje s Storžičem prestavljeno za nedoločen čas. Ker smo v programu preko poletja imeli kar nekaj pomembnih nalog, se nam je prva priložnost za »obisk« Storžiča ponudila šele 7. septembra in seveda smo jo izkoristili.

Ob 7. uri se nas je na parkirišču, nad vasjo Mače, zbralo 21 članov skupine. Tokrat se nam je pridružila mlada »gorohodka« Natalija, ki je na Storžiču že bila, zato jo je Milan, po opisu vzpona in predstavitvi vseh pasti na njem, postavil na čelo kolone ter ji predal naloge vodnika.

Dve uri časa nam je vzela hoja do Doma na Kališču, ki so ga 2. avgusta leta 1959 ob 60. letnici obstoja društva, zgradili in odprli člani PD Kranj. V letih 1980 - 1982 so ga temeljito obnovili in od takrat je mnogim gornikom nudil zavetje, pred naskokom na vrh. Tudi naša skupina se je ustavila ob domu, privoščili smo si okrepčilo in nekaj počitka, saj tudi dve uri hoje po gozdnih poteh nista bili mačji kašelj.

V dolini pod nami jasen, sončen dan, pogled proti vrhu Storžiča pa ni najbolj obetaven. Ves čas se okrog vrha preganjajo megle in poskušajo v nas vnesti strah in nas prisiliti, da odstopimo. A ker poti ne končamo na polovici, smo se podali na pot. Dve Cekinčici, ki sta na vrhu že bili, sta se tokrat odločili, da bosta obiskali »samo« Bašeljski vrh z nadmorsko višino 1744 metrov in tako smo se tudi dogovorili.

Nekaj minut hoje po ravni, rahlo se vzpenjajoči poti in že smo na Bašeljskem prevalu, kjer se začne pravi vzpon po kamniti poti, ki vodi skozi gosto ruševje. Ves čas nas spremlja sonce in rahel vetrič, vsak pogled proti vrhu pa pove, da se megla še ni umaknila. Nekaj pred dvanajsto uro smo se nato, megli navkljub, vsi povzpeli na vrh. Ob prihodu na vrh se megla še ni umaknila, vendar pa je verjetno narava ugotovila, da smo preveč trmasti in se ne bomo dali pregnati, zato nam je za pogled na okoliške in bolj oddaljene vrhove ter skupinsko fotografiranje namenila prečudovito sončno nebo, ki pa ga je kmalu ponovno zastrla megla.

Po kar dolgem postanku, ki smo ga namenili žigosanju planinskih izkaznic, dnevnikov in skrbi za želodce, smo se, zopet podali na megleno pot proti dolini. Previden korak po kamnitih skladih, na katerega je ves čas opozarjal Milan  ter pogled proti dolini iznad katere se je medtem megla umaknila, sta nas srečne in zadovoljne pripeljala v okrilje doma, pred katerim sta že čakali gornici, ki sta v vmesnem času osvojili Bašeljski vrh.

Malica, nekaj osvežilne pijače, izmenjava vtisov ter prekrasen pogled v dolino sta povzročila, da je čas kar prehitro minil.

Milan je našo mlado vodnico, ki nas je srečno in brez težav pripeljala do vrha Storžiča ter nazaj do koče, za uspešno opravljeno nalogo, obdaril s priložnostnim darilom, kar smo vsi pozdravili z aplavzom ter se tudi na ta način oddolžili mladenki za uspešno vodenje.

Še tista »malenkost« dveh ur hoje do vozil in že je sledilo slovo ter nasvidenje do naslednjega srečanja.

Na koncu pa še skrivnost Storžiča, ki smo jo odkrili Cekinčki. Namreč Storžič ni visok 2132 metrov kot trdijo vsi uradni papirji, v katerih se piše o njem, temveč 2133, kolikor piše na žigu na vrhu gore!!!!!!!!!!

Besedilo: Miran Klavora

Fotografije: Miran Klavora, Andrej Kolenc in Tine Šubic

29.11.2013
Cekinčki na prisojnem Prisanku

Poletje, topli, sončni dnevi in čas, da udejanjimo odločitev, da se povzpnemo na 2547 m visoki Prisank. Datum odločitve 10. avgust, vendar nam jo, tik pred zdajci, kot je to že njena navada, zagode mati narava. Meteorologi napovedujejo nevihte (z močnimi nalivi in strelami) v gorah, zato je edina logična in modra odločitev, ki jo sporoči Milan: «Ne gremo, bomo se pa podali na vrh čez teden dni, 17. avgusta«.

Neučakanost je tako še večja, saj se gore drži sloves zelo zahtevne, in komaj dočakamo dan, ko bomo (ali pa tudi ne) stali na vrhu.

V soboto, 17. avgusta ob 7. uri, se nas na parkirnem prostoru na Vršiču, na višini 1611 mnm, zbere 21 Cekinčkov in Cekinčic. Po Milanovi kratki predstavitvi poti in opozorilu na najbolj zahtevne in nevarne dele, se skupina loči, ker se tri pohodnice, na podlagi ocene svoje pripravljenosti, odločijo, da se bodo podale na pot do Slemenove špice in nas potem počakale v Poštarskem domu na Vršiču. Torej je skupina osemnajstih krenila,  preko obsežnega melišča, gori naproti. Rahel vzpon do križišča, v katerem se poti ločijo in že smo pred odločitvijo. Ali gremo po »grebenski« ali po »južni«? Tudi tokrat smo se prepustili Milanovi odločitvi, ki si je vzpon na vrh zamislil po grebenski, ki je sicer zelo zahtevna, a vseeno nudi pravemu pohodniku obilo užitkov, saj je potrebnega tudi nekaj »plezanja«, uporabe skob in prijemov za »zajle« (jeklenice). »Zagrizli« smo v hrib, in kaj kmalu smo bili na travnati vesini, kjer smo si, v sončnem dnevu in ob prekrasnem pogledu na okoliške gore, privoščili kar dolg počitek. Kar prekmalu je prišel tisti znani Milanov: «Gremo naprej«.

Še nekaj minut in ponovno »počitek«, tokrat namenjen vlečenju zaščitnih čelad iz nahrbtnikov ter zlaganju in nameščanju palic na in v nahrbtnike, kajti začel se je pravi vzpon, z veliko nevarnostjo padajočega kamenja. Še kakšen požirek osvežilne pijače in že smo v zahtevnem, plezalnem delu. Globoko dihanje, vzdihi in sem ter tja kakšna krepka, so znak, da Prisank ni zastonj omenjen kot zelo zahteven vrh.

Nad oknom seveda obvezen postanek in fotografiranje, ker si česa podobnega, kot je pogled skozi Prisojnikovo  okno, gorohodec samo želi. S spoštovanjem smo seveda gledali in vljudno pozdravili tudi tiste, ki so še bolj drzni in so se na vrh podali skozi okno, po poti, še zahtevnejši od naše. Po kratkem predahu ponovno v skalo, na jeklenice in z grebena na greben, preko nešteto vrhov, konca poti pa od nikoder.

Končno, ura 11. in celotna skupina Cekinčkov na vrhu 2547 metrov visoke prisojne gore Prisojnika ali Prisanka. Veselje je neizmerno, saj smo premagali zahteven slovenski vrh. Nagrada pa je bila prečudovit pogled na večino slovenskih pogorij in Milan je imel kar precej dela, da nam je povedal imena vseh vrhov, ki jih je bilo na ta sončen dan videti z vrha Prisanka.

Obvezna »skupinska« in obilna malica ter nekaj nastavljanja soncu, ki je prijetno grelo in ponovno, nahrbtnike na ramena ter proti dolini.

Za spust je bila določena Južna (Slovenska) smer, za katero trdijo, da je lažja, a ko si enkrat prehodil (preplezal) grebensko do vrha, tudi spust po Južni ni lahek. Zahteva obilo previdnosti, česar smo se dobro zavedali in se, nekaj po petnajsti uri, pri Poštarski koči srečali z našimi Cekinčicami, ki so se že nekaj pred nami vrnile z uspešne poti na Slemenovo špico.

Srečanje je bilo prijetno, pred kočo je bilo izmenjanih kar nekaj vtisov o eni in drugi turi, nakar smo se družno podali v notranjost in se prepustili strežbi osebja koče.

Hrana, postrežba, prijaznost na vrhunskem nivoju in ni se čuditi, da je koča prišla v izbor petih najboljših planinskih postojank v letu 2013. Zmagala, sicer kljub našim glasovom ni, bo pa naslednje leto, če bodo le nadaljevali s takim delom in prijaznim dostopom do gostov.

Druženja in pogovorov v koči kar ni hotelo biti konec, a na koncu je le naredila svoje utrujenost ter zavest, da se je treba pripeljati še domov. Polni lepih vtisov smo se razšli in si zaželeli nasvidenje na naslednji turi ter se podali proti dolini.

Spotoma so si nekateri ogledali še značilno »skalno figuro« Ajdovske deklice pod steno Prisanka, drugi pa so se ustavili pri Ruski kapelici, postavljeni v spomin ruskim ujetnikov, ki jih je ob gradnji ceste preko Vršiča pod seboj pokopal plaz.

In bil je lep, topel, sončen dan, ki si ga v gorah lahko samo želiš in bili so prekrasni razgledi, ki si jih lahko samo želiš in bilo je druženje s prijatelji, kakršne si lahko samo želiš!

Besedilo: Miran Klavora 

Fotografije: Miran Klavora, Andrej Kolenc, Metod Vesel, Marjeta Krambergar, Sonja Gantar

24.11.2013
Jesensko zimski Suhi vrh

V soboto, 16. 11. 2013 smo opravili  načrtovani pohod na Suhi vrh, ki je z višino 1313 m najvišji vrh kraške planote Nanos, ki je bolj  znana po najbolj izraziti in opazni  Pleši (1262 m) in Vojkovi koči na višini 1240 m. Vrh ob res lepem vremenu ponuja razglede od Julijskih Alp preko Karavank do Kamniško Savinjskih Alp ter Snežnika. Razgled proti Postojnski kotlini in hribovju ki jo obkroža,  pa  naj bi bil običajna nagrada za  nezahteven in vse starosti primeren  pohod ob lepem vremenu. No, pri naši nagradi  se je malce zataknilo oziroma zameglilo, pa bo izplačana ob naslednjem obisku.

Vrlina Cekinčkov je  tudi točnost in ob dogovorjeni uri  se nas je šestindvajset zbralo v vasi Strane, nedaleč od Razdrtega. Vasica je odlično izhodišče za pohajanje po planini. Upoštevali smo tudi dodatna Milanova priporočila in toplo oblečeni prisluhnili njegovemu nagovoru. Malo manj zanimanja smo pokazali le za mucke, ki jih je ponujal. Bili so namreč pisančki med laškim rizlingom in merlotom. Pred vzponom smo si ogledali simbol domače vasi, ki ima tudi status naravne vrednote državnega pomena. To si zaslužita znameniti tisi. Starejša, (pravzaprav je tisovec) je bila zavarovana že leta 1951, njena starost je na podlagi izračunane hitrosti priraščanja ocenjena na 540 let. Med ljudmi krožijo legende in po najbolj znani naj bi pod starejšim  tisovcem  pridigal tudi sv. Hieronim, ki ima svojo lepo obnovljeno cerkvico na južnem pobočju Nanosa. Mlajša tisa je posebna  po tem, da na njej najdemo tako moške kot ženske cvetove, torej je dvospolno drevo. Tudi dendrologija mora biti zelo zanimiva veda, vendar smo korake usmerili proti našemu današnjemu cilju. Vaščanov nismo srečali, na  bližnji ravnini pod vasjo pa  smo se bolj od  daleč spogledali le s  čredo koz  na jutranji paši in se začeli vzpenjati. Pot nam je kazalo kar troje  markacij:  okrogle modro rumene označujejo Pot kurirjev in vezistov, belo rdečo markacijo pa je zasnoval Alojz Knafelc in je v uporabi od leta 1922 za označevanje slovenskih planinskih poti. Poleg je bila tudi številka ena, ki  označuje slovensko planinsko pot od Maribora do Ankarana. Narava se je v tem letnem času že spravila k počitku, drevesa so odvrgla breme listja in z njim zaščitila rastline do pomladi. Kljub zmernemu vzpenjanju po kamnitem kolovozu, smo kmalu potrebovali počitek za menjavanje oblačil in iskanje morebitnih razgledov, pa se je nekako počasi  nakazovalo da terenske in vremenske razmere tega ne bodo omogočale. V strnjenem zakraselem  gozdu smo bili  tudi iz tega razloga bolj pozorni na znamenja, napise in naravne skulpture (posledica erozije) ob poti in se nanje  medsebojno opozarjali. Nekaterih smo se spomnili iz Milanove  slikovite foto zgodbe, ki jo je naredil po ogledni turi. Po izmenjaje mehki listnati preprogi, mestoma kamniti smo zavili do male cerkvice sv. Brikcija (po domače Brica), ki je zavetnik vasice. Na skali pod odcepom piše: Od Brica meglica, gvišna rosica. O burji pa nič povedanega. Pred cerkvijo je nad pobočjem manjša ograjena galerija iz brun s klopjo in kamnitim stojalom za sveto pismo z lepim ornamentom. Po krajšem okrepčilu  smo se vrnili  do razcepa in nadaljevali pot po peščeno kamniti široki mulatjeri. Hodili smo še v zatišju, v vrhovih dreves pa že  slutili veter. Gozd je postajal  skalnat, poti prekrite z mokrim listjem pa so skrivale tudi kakšno past za nenadejan padec. Pot nas je vodila mimo lične Čeledinove koče, ki nam je ob povratku z vrha nudila prijazno zavetje kjub temu da je bila zaprta. Markacije so tu že bolj obledele, tudi poti niso uhojene, vendar zanesljivo  vodijo proti vrhu. Strmo dol, strmo gor različico osvajanja vrha nam je Milan prihranil, posebej navzdol pa bi bilo ob mokri poti tudi nepotrebno izpostavljanje nevarnosti. Po položnejši  poti smo se vzpenjali  proti vrhu. Malo pod njim  nas je »presenetil« bivak, približno 40 m dolg vijugast hodnik, vanj smo pokukali s »čelkami«, zaradi prepišnosti in hladu pa še hitreje prišli nazaj ven. Z vso zimsko opremo ki smo jo premogli  smo stopali proti vetrovnemu in mrzlemu  vrhu, hodili smo po ostankih žledi  in pobeljenih kotanjah, kjer se je še zadrževalo ivje. Na vrhu  smo si pohodnice privoščile zastonj piling obraza, zaradi mraza drugih delov nismo izpostavljale. Ob žigosanju knjižice sem snela  rokavice in prvič letos me  je pošteno zazeblo v prste. Na meglenem, oblačnem in zelo vetrovnem vrhu smo se zadržali le še toliko, da smo se skupaj slikali.

Druženje ob možicu, sezidanem iz skal  bi bilo daljše, če nas burja ne bi podila z najvišjega vrha mogočnega Nanosa.

Pazljivo smo sestopali in si v prvem zatišju kar oddahnili od presenečanja nad jakostjo burje. Ponovili smo tudi dejstvo o smeri pihanja le te. Vedno piha iz smeri severovzhod proti jugozahodu. Na Milanovo vprašanje  o legi vasi Strane, se je pokazala neenotnost, le Andrej  ni podvomil o svojih orientacijskih sposobnostih in imel je prav. Nazaj grede smo  naredili daljši postanek pri Čeledinovi koči, veseli da smo se umaknili z vetra, se pogovorili o decemberskem pohodu na Stiški vrh  in po isti poti sestopili do izhodišča današnjega pohoda. Milan pričakuje naše  predloge pohodov za naslednje leto. Dobre volje, ravno prav razmigani in odtajani in v pričakovanju naslednjega druženja smo se prijateljsko razšli. Nekateri raziskovat bližnjo okolico, ponudbo bližnje turistične kmetije ali pa domov podelit vtise današnjega dne.

Lep planinski pozdrav,

Besedilo: Meta Jakoš

Fotografije: Andrej Kolenc

08.07.2013
Cekinčki mimo Potočke zijalke na Govco

Sobota, 22. junij 2013, dan, ko se dvajset Cekinčkov zbere  v zaselku Podolševa, na višini približno 1240 metrov, pod gričem, na katerem kraljuje baročna cerkev Svetega Duha. Prvotna cerkev je bila zgrajena že  v 15. stoletju, sedanja, ki je bila zgrajena namesto stare, pa je bila posvečena leta 1891. Najpomembnejše značilnosti cerkve so gotski kelih, iz tisovega lesa izrezljan relief svete trojice, na katerem je sveti duh upodobljen kot mladenič z zemeljsko kroglo in ne kot je to običajno kot golob ter najstarejši zvon z napisom v gotski majuskuli (oblika pisave, za katero SSKJ še nima poimenovanja).

Nekaj po osmi uri se med vozili, parkiranimi v bližini kmečkega turizma Strevc-Selišnik, zaslišijo skorajda panični klici, da nas bo od dvajsetih na vrh Govce stopilo le devetnajst. Eden od pohodnikov je namreč v jutranji zaspanosti v domači garaži pustil pohodniške čevlje, v salonarjih pa na vrh seveda ne more.

In tedaj nam je, poleg modrega neba in primerne temperature za hojo, pokazala svoj obraz še boginja Fortuna, in to kar trikrat:

-     prva sreča: Miran običajno na pohod pripelje obut v nizke pohodniške čevlje Merrel

-     druga sreča: Miranova noga je približno enake velikosti kot noga Cekinčka, katerega pohodniški čevlji so se odločili ostati doma in

-     tretja sreča: Miran ima vedno v rezervi tudi pohodniške nogavice.

Torej, problem obutve rešen in kolona se, z manjšo zamudo poda na pot proti Potočki zijalki ter dalje proti Govci.

Kljub temu, da na kažipotih v Podolševi piše, da je do Potočke zijalke uro hoda, smo mi tokrat porabili skorajda dve. A vzrok za počasno hojo in mnogo postankov je bil tako zanimiv in upravičen, da nam ni težko priznati, da smo hudo prekoračili čas. Milan nas je namreč ob postankih seznanjal s še zelo svežimi vtisi s pohodniške avanture po Črni gori. Ker je Milan znan kot dober pripovedovalec in v svoje pripovedi vtke mnoge zanimive detajle, smo mu z veseljem prisluhnili in pozabili na čas. Malo po slovenskem ozemlju, malo po avstrijskem in polni vtisov iz Črne gore, smo se znašli pred vhodom v Potočko zijalko.

Na višini 1700 metrov, na kolikor leži vhod v jamo, smo se odločili, da bomo, kilometrom hoje po pogorju Olševe, dodali še tistih 115 metrov v eno stran, kolikor meri dolžina jame. Poleg tega viri pišejo, da je jama visoka od 4 do 10 metrov, njena širina pa je 20 do 40 metrov. V njej je nekaj kurišč, ki so jih našli ob izkopavanjih med leti 1928 in 1935, ko je izkopavanja vodil profesor Srečko Brodar. Jama je arheološko in zgodovinsko pomembna zaradi visokogorske lege ter odkritja številnih koščenih konic, ki so jih izdelali paleolitski lovci ( starejša kamena doba ). Med izkopavanji pa niso prišlo do kamenega dna, temveč so izkopali samo osem plasti, od katerih sta dve vsebovali bogate arheološke najdbe ( koščene konice, 300  kamnitih orodij, kurišča ). V vseh plasteh so naleteli na ostanke živalstva in sicer jamskega medveda, jamskega leva, male podlasice, rosomaha, risa, lisice, gamsa ter mnogih drugih, posebno zanimiva pa je najdba zob moškatnega goveda. Večina najdb je bila, skupaj s 150 celotnimi lobanjami jamskega medveda, žal v celoti uničena, ob bombnem napadu tik pred koncem druge svetovne vojne.

Arheološke najdbe sicer pripadajo kromanjoncu ( anatomsko modernemu človeku), ki je živel v obdobju mlajšega paleolitika ( aurignacien 30.000 do 40.000 pred Kristusom ).

Med najdenimi izdelki velja posebej omeniti najstarejšo evropsko šivanko, ki pa nima ušesa, ker je nit tekla skozi votlo kost. Pomembna je tudi najdba piščali, izdelane na spodnji čeljustnici jamskega medveda. V okviru raziskav opravljenih med leti 1997 in 2000 so med drugim opravili tudi radiokarbonsko  datiranje šestih koščenih konic in ugotovili, da so stare od 33.000 do 36.000 let.

Potem, ko nam je Milan pred jamo nanizal mnogo podrobnosti o jami, in smo si, v soju baterij, ogledali njeno notranjost, smo se, ob jeklenici povzpeli eno nadstropje više ter nadaljevali pot proti vrhu Govce. Preko gorskih travnikov, v družbi mnogih cvetlic in skulptur, ki nam jih je v kamnih na ogled postavila narava, smo brez težav dosegli vrh, Govco na 1929 metrih nadmorske višine.

Zelo dolg postanek na vrhu, med katerim smo si, v prekrasnem vremenu in v družbi nekaterih skupin pohodnikov iz drugih krajev Slovenije ter gorskih kavk, privoščili obilno malico je prehitro minil. Milan je že klical k skupinskemu fotografiranju, ki ga je tokrat opravil prijazen gorski prijatelj, doma nekje s Koroške.

Po grebenu Olševe proti zahodu, v smeri Obel kamna in že smo na križišču, kjer se je treba odločiti – ali gremo po poti pristopa ali preko Obel kamna, malo naokrog. Cekinčki bi ne bili Cekinčki, če bi se vračali po isti poti, zato odločitev ni bila težka – smer Obel kamen in Potočka zijalka. Prekrasni razgledi, pogledi na cvetje, prijateljsko kramljanje in že smo bili na vrhu Obel kamna, kjer smo opravili skupinsko fotografiranje ter se spustili proti jeklenici, kjer je bilo potrebno ponovno uporabiti nekaj znanja, da smo se spustili tisto nadstropje nižje, do Potočke zijalke.

Pred jamo kratek postanek, srečanje z nekaj ljudmi, ki so prišli preživet noč s polno luno v jamo. Med pogovori in malico je nekaterim padel v oči nahrbtnik, katerega lastnika žal nismo našli, z zelo žalostno vsebino in ogledalo »kulture« lastnika. Iz žepa je namreč na plan kukalo veliko število žalostnih planinskih cvetlic, pogačic, za katere » kulturni osebek« zanesljivo ne ve, da sodijo v naravo in ne v vazo.

Kolona Cekinčkov se je nato odpravila proti dolini in tik pred koncem poti, približno 15 minut pred ciljem doživela še ploho. Večina jo je »dobro odnesla«, nekaterim pa se je maščevalo razmišljanje, češ, kaj bi nosil pelerino, ko je tako lep sončen dan. A načeloma velja, da četudi v gore nosiš nekaj, česar ne potrebuješ vsakič, le nosi, ker ti bo mogoče nekega dne prišlo zelo prav. Ob prihodu do kmečkega turizma nas je že pozdravilo sonce in v takih okoliščinah je bilo, ob obilni hrani in dobri pijači, še mnogo smeha in dobre volje.

Tudi tokrat je bila sobota dan, ko se, razen nekaterim izjemam, ki so imeli domače obveznosti, nikomur ni mudilo domov. Kmalu je bil sprejet dogovor, da se spotoma, ustavimo še pri izviru železne vode, ki priteka izpod Olševe in je od leta 1987 zavarovan kot naravni spomenik. Značilnost vode iz izvira je, da je bogata z železom, magnezijem in kalcijem ter ima visoko vsebnost mangana, cinka, aluminija in niklja ter »redkih zemelj«. Seveda smo morali vodo tudi poskusiti in na svojih brbončicah ugotoviti, da je res kisla in ima rahel priokus zarjavelega železa. Po degustaciji vode smo se odpeljali preko Pavličevega sedla proti Jezerskemu in si tam, ob jezeru, privoščili še kavico s prijatelji ter se, potem, ko se je na nebu že začel zarisovati mrak, poslovili in odpeljali domu naproti.

Besedilo: Miran Klavora  

Fotografije: Andrej Kolenc in Miran Klavora

08.07.2013
Cekinčki smo bili na Matajurju

Gorska imena se menjavajo, se spreminjajo, so gibljiva. Mejni Matajur se je po starem imenoval Baba, kar morfološko odgovarja: košat, obel stožec. Po furlansko so mu pravili Mont Mad'or, Monte Majori, a s svojim današnjim imenom se je lepa, za čudo razgledna gora pozno pojavila v listinah in po zemljevidih, šele v 18. stoletju. Povzpeli smo se na 1642 metrov visoki Matajur (Monte Matajur).

Včeraj, 18.5.2013 sem šel z Juretom in Meto na Matajur. Zjutraj smo vstali ob 6.30. Peljali smo se dve uri. Pot na Matajur smo začeli na italijanski strani. Bilo je veliko pohodnikov. Malicali smo na vrhu hriba. V moji planinski knjižici imam nov žig. Matajur je visok 1643 m. Naučil sem se nove vice. Z Juretom in Ivi smo se na cilju igrali skrivalnice. Na domačiji sem videl kunca, pujse, dva racmana, in srnice. Dan je bil zanimiv. Janez Hrženjak, 9 let

Všeč so mi bile ovčke. Najbolj nam je bil všeč gospod z rdečo majico in z  modro čepico. Eni ovčki z vovno sem dal ime mala Bekica. Jure H.

Takole sta pohajanje tridesetih Cekinčkov preko Matajurja, od Rifugio Guglielmo Pelizzo do Avse, doživela najmlajša člana pohodniške skupine. Odrasli, nekoliko bolj zgodovinskih in kulturnih dejstev željni, pa smo pozornost in pogovore med potjo usmerili na druga področja.

V začetku je potrebno povedati, da je bila tura ena od tistih, za izvedbo katere je potrebno zjutraj, s starta na cilj,  odpeljati nekaj vozil. Logistični podvig, ki se je začel na italijanski strani meje, na parkirišču pred kočo Pelizzo, nam je vzel skorajda uro časa. Vozniki smo se z vozili odpeljali do Avse, medtem, ko so si ostali pohodniki »uredili krvni pritisk« s kavico in kakšnim dodatkom, v koči Rifugio Guglielmo Pelizzo, na nadmorski višini 1320 metrov. Velja zapisati, da je bila koča postavljena in nato odprta julija leta 1975, poimenovali pa so jo po tedanjem županu občine Cividale in italijanskem senatorju Guglielmu Pelizzo.

Potem, ko smo se vsi zbrali, je Milan pred kočo pojasnil načrt vzpona in spusta, nakar smo pogumno zakoračili proti vrhu, da bi čim hitreje premagali 322 metrov, ki so nam manjkali do vrha.

Med hojo proti vrhu mi je pogled ves čas uhajal proti okoliškim vrhovom (predvsem Kolovratu, Kragounci….), po glavi pa se mi je ves čas podila misel na pomembno zgodovinsko dejstvo. Po poteh, po katerih smo se mi vzpenjali proti vrhu Matajurja, je leta 1917, v času I. svetovne vojne, hodil in vodil bojne operacije tudi svetovno znani nemški feldmaršal Erwin Johanes Eugen ROMMEL  (*15.11.1891 - +14.10.1944). V tistem času je bil Rommel še nadporočnik in eden od poveljujočih oficirjev Wurtemberškega gorskega bataljona, ki je kot del nemškega Alpskega korpusa, sodeloval v operacijah za osvojitev vrha Matajurja in s tem omogočil prodor po dolini Soče proti Italiji.

Sklepna ofenziva za osvojitev vrha Matajurja ter s tem preboja frontne linije, se je začela v noči z 22. na 23. oktober 1917 na območju Bučenice in Kolovrata, in po zaslugi taktike nadporočnika Rommla, uspešno končala 26. oktobra 1917 ob 11.40 uri (kot je natančno zapisal Rommel), po 52 urah bojev, z osvojitvijo vrha. Nadporočnik, ki je za osvojitev vrha Matajurja spremenil taktiko iz frontalnih napadov, v napade manjših enot po zaledju prve in druge bojne linije, je s svojimi enotami v času bojev zajel 150 italijanskih oficirjev, 9000 vojakov ter 81 topov. Za ta vojni uspeh je bil, šele po nekaj mesecih sicer, odlikovan z visokim nemškim odlikovanjem »Pour le Merite«. Odlikovanje je namreč najprej, zaradi napačne interpretacije zasedbe vrha Matajurja, dobil drug oficir.

Na koncu naj za vse, ki ne poznajo priimka Rommel in uspehov feldmaršala zapišem, da je bil v II. svetovni vojni komandant »afriškega korpusa«, s katerim je dosegal izredne uspehe na afriškem bojišču, od Tobruka dalje, pozneje pa tudi na evropskih bojiščih. Kot karierni vojak se ni strinjal s politiko Adolfa Hitlerja in je bil posredno udeležen v pripravah na atentat, zaradi česar je bil nato pred koncem vojne prisiljen v samomor.

 Velja poudariti, da smo Cekinčki vsekakor uspešnejši od nemških enot, saj smo za osvojitev vrha Matajurja potrebovali samo slabo uro hoda….

Na vrhu Matajurja smo si, kljub hladnemu ozračju, privoščili malico ter natančno pregledali, kje poteka mejna črta preko vrha in grebena. Sprehajali smo se med Italijo in Slovenijo ter se ob tem zabavali, kajti še ne dolgo nazaj bi bilo tako početje  skorajda nemogoča. Še tradicionalna skupinska fotografija in začne se spust proti Avsi.

Spotoma smo se ustavili še pri Domu na Matajure, za katerega domačini trdijo, da lep, urejen in gostoljuben stoji na Kajancovi senožeti »Skedinj«. V sezoni se v njem vsak konec tedna zbere veliko število pohodnikov, ljubiteljev planin, za postrežbo katerih poskrbijo prostovoljci Planinske družine Benečije  (do sedaj je bilo gostov nekaj preko 20.000). Koča pa ni sama sebi namen, temveč oskrbniki skrbijo tudi za to, da obiskovalci spoznavajo Benečijo ter kulturo in jezik Beneških Slovencev. Ker smo mimo koče hodili izven sezone, smo si dovolili samo krajši ogled zunanjosti in skupinsko fotografiranje ter odhiteli proti dolini.

Kmalu smo naleteli na zanimiv pojav, ki sem ga poimenoval kamniti vojaki. Kamniti skladi ob poti so namreč postavljeni tako, da spominjajo na postroj vojakov, ki v vrstah čakajo, da se podajo v napad.

Komaj pogled odvrneš od te posebnosti, te za ovinkom pričaka še večje presenečenje – narava je na navpično skalo ob poti zasejala neskončno število avrikljev, ki s svojo lepoto pritegnejo oko vsakogar, ki gre mimo. Tudi mi se nismo mogli upreti tej lepoti in bilo je neskončno število fotografij in občudujočih pogledov, a ker smo po zavesti pravi planinci, se ni stegnila niti ena roka, da bi odtrgala kakšen cvet.

Do Avse smo potem zložno koračili še kar precej časa po »ubijajoči makadamski cesti«, a je bilo vredno. Ob prihodu v Avso, do kmečkega turizma Medveš, se je pogled utrujenih pohodnikov najprej ustavil na damjakih, ki jih v ogradi gojijo domačini. Po ogledu damjakov in ostalih živali, ki jih je na kmetiji v izobilju, smo se v prijetni jedilnici predali užitkom okusne hrane in pijače, ki so nam jo pripravili prijazni domačini. Hišni gospodar nam je po obedu postregel še s kratkim pregledom zgodovine okoliških krajev in čas je kar prehitro mineval.

Nikakor pa ne morem mimo tega, da ne bi omenil ščebeta lastovk, ki so nam ves čas delale družbo, sedeč na žicah električne napeljave.

Tokrat je čas za slovo prišel prehitro, saj tako lepega dneva ne gre zapraviti za vožnjo, temveč ga je potrebno prebiti s prijatelji, pa čeravno se potem domov voziš v temi. In ta dan smo v celoti izkoristili za prijatelje.

Besedilo: Miran Klavora

Fotografije: Miran Klavora in Tine Šubic

11.05.2013
Cekinčki na istrskem Triglavu

April 2013, natančno 20. april, za katerega v programu pohodov planinske skupine Cekinčki piše, da se bomo podali na pot na vrh Ermanovca (1026 m.n.v.). Milan kot vesten in predvsem previden vodnik, se 11. aprila odpravi na ogledno turo in popoldne, po povratku v dolino sporoči: «Miran, po Ermanovcu in okolici je zima tako usekala z repom, da je pustila v osojnih legah tudi do meter snega, na prisojnih pa nekaj manj. A četudi ga do pohoda pobere polovico, bomo ponovno »rinili v celo«! Posvet je bil kratek in odločitev hitra – gremo na vrh, ki je po višini približno enako visok (1028 m.n.v.) in leži toliko južno, da na njem ne bo snega.

Torej gremo na vrh, ki ga je prof. Orel že leta 1957, v govoru ob odprtju Tumove koče, imenoval istrski Triglav. Vrh, ki ga je videti (kot v svojem članku piše dr. Vovk) iz Kopra in drugih istrskih mest, z vrhov Julijskih in Kamniških Alp  ter s stoterih višin, širom po slovenski zemlji. Na vrh, ki ga Tržačani vidijo z raznih točk v mestu in je zanje oznanjevalec zime. Ko ob jesenskem dežju Tržačani opazijo, da ima vrh belo kapo, pravijo: «No, zdaj bo pa kmalu zima«.

In bravo, uganili ste! Odločili smo se povzpeti na vrh Slavnika. Da pa le ne bi bilo preveč enostavno in prekratko, bomo šli iz Skadanščine, preko planine Jegno na Mali Slavnik (uradno Grmada 1001 m.n.v.) in se vrnili po direktni v Skadanščino.

Preden se podamo na pot, pa razčistimo še izvor imena Slavnik, ki po trditvah zgodovinarjev v starih aktih s tem imenom ni omenjena nikoli. V italijanskih virih se pojavlja, v 16. stoletju, Monte di Podgoria in to naj bi bila omemba Slavnika. Goljak pa v Planinskem vestniku piše, da gora ni dobila imena po svoji dominantni legi, temveč po obliki – podobna je namreč »zglavniku«. Ne glede na vse zapisano domačini Slavnik imenujejo goro v celoti, medtem, ko je 1028 metrov visoki vrha zanje vedno samo Skukovec.

Na dan pohoda se nas je v Skadanščini, vasici sredi Čičarije, na nadmorski višini 580 metrov, zbralo 39 hoje in svežega zraka željnih Cekinčkov. Kot vedno je Milan najprej povedal nekaj osnovnih podatkov o poti in njenem poteku ter posebej omenil cerkev v Skadanščini, ki ima zvonik zgrajen na »preslico«. Zvoniki na preslico so značilni predvsem za manjše cerkve. Taki zvoniki zvonov nimajo postavljenih v prostor med obodne zidove, ampak zvonovi visijo v linah zidu, ki je običajno tudi sestavni del pročelja cerkve.

Pogled v nebo nam ja razkril, da bo vreme do popoldneva »vzdržalo«, v daljavi pa nas je vabil stolp na vrhu Slavnika, zato smo pogumno zakorakali po cesti skozi vas, po makadamskem vzponu mimo pomnika, ki nam je povedal, da so v Skadanščini dobili vodovod leta 2006, in nato naprej v gozd, kjer so nas pozdravile preproge pomladanskega cvetja.

Kaj hitro smo se znašli na planini Jegno, kjer nas je »pozdravila« pisana druščina ovčarskih in pastirskih psov, ki pa, zanimivo, niso lajali, temveč so, nekateri leže, drugi stoje, opazovali naš prehod preko »njihove planine. Po obronkih smo opazili večje število koz, ki pa se ob svojem hranjenju niso pustile motiti. Velja pa opozoriti, da je mirno opazovanje prišlekov samo navidezno, saj so psi vsak trenutek pripravljeni na spopad s tistim, ki bi ogrozil drobnico, ki jim je poverjena v čuvanje, zato se ni varno približevati ovcam in kozam, ki jih ti zvesti čuvaji pazijo dan in noč.

Še par sto metrov vzpona in znašli smo se na izredno pregledni točki, na kateri je postavljena tudi požarna opazovalnica, za katero bi nepoučen mimoidoči lahko pomisli, da je kiosk za prodajo spominkov. In ta »točka«, kota na nadmorski višini 1001 meter, se imenuje Velika Grmada. Italijani so jo sicer imenovali Mali Slavnik ( Piccolo Taiano). Domačini imena Mali Slavnik za ta vrh ne poznajo, ker jem zanje vedno bil samo Grmada, kakor jo je poimenoval tudi znani slovenski gornik Frischauf.

In na tej koti je narava poskrbela, da pohod le ne bi bil »brez težav« in je nad nas poslala burjo. Po merilih domačinov in meteorologov je bila sicer zmerna, vendar smo si morali nemudoma nadeti anorake in na glavo pokrivala, da smo vsaj za silo zaščitili naša, burje nevajena telesa. Po postanku, ki smo ga porabili za ogled bližnje in daljne okolice (od Kopra do Trsta in mnoge vrhove gora) ter malico, smo krenili proti bližnjemu vrhu, 1028 metrov nad morjem ležečemu Slavniku.

Najprej smo se seveda ustavili v Tumovi koči pod vrhom in si v njej privoščili izdatno toplo malico ter seveda nekaj pijače.

Kočo so planinci postavili leta 1957 in jo, na predlog dr. Viktorja Vovka, poimenovali po slovenskem ljubitelju in raziskovalcu gora, katerega najpomembnejše delo je leta 1929 izšlo »Imenoslovje Julijskih Alp« ter Pomen in razvoj alpinizma iz leta 1930, dr. Henriku Tumi. Tuma je bil slovenski odvetnik, publicist, politik, planinec in jezikoslovec, ki se je šolal v Italiji in Avstriji ter nato delo opravljal na sodišču v Trstu, kjer je, zanimivo, vseskozi odločno, italijanski praksi navkljub, uradoval v slovenskem jeziku.

Po »kosilu« in daljšem klepetu v koči, smo se podali na vrh ter opravili »obredno skupinsko fotografiranje«. V daljavi smo, poleg vseh gora in morja, lahko videli tudi Skadanščino ter naša vozila, ki so čakala, pripravljena za odhod domov. Nas pa je čakala še približno ura in pol spusta po travnikih in bukovem gozdu posebnega tipa, o katerem je pisal priznani slovenski botanik dr. Maks Wraber. V tem gozdu najdemo značilno travo, jesensko vilovino, tudi ojstrica imenovano. V nižjih legah gozda se bokovemu sestavu primešajo še hrast, črni gaber, mali jesen, cer in mokovec, graden in beli gaber tako, da lahko oči pohodnika uživajo v raznolikosti zelenih odtenkov barv listja na drevju.

Ker smo Slavnik obiskali v zgodnje pomladanskem času, se nam še ni razkril v vsej svoji cvetoči preprogi, ki jo je mogoče srečati pozneje in jo sestavljajo od narcis, za katere vsaka dolina, skoraj vsaka vas uporablja drugačno ime (medenke, medenice, bedenice, bedenke,mandalence, rambovšlice, sugalice, muzgalice, podkolonice, česnikovice, suščnice, ključki, ključnice, ključavnice, jurjevke….) do visokoraslega košutnika ( ki ga, kljub temu, da je zaščiten, uničujejo z izkopavanjem njegovih zdravilnih korenin), Villarsova zlatica, bledorumeni ušivec, škrlatnobarvni ogorelček, mnogo vrst kukavic, več vrst močvirnic, navadna orlica, alpsko grozdičje, volčja jagoda, preobjeda.

Tako raznolika vegetacija je posledica dejstva, da je Slavnik naravni mejnik ne le v geografskem in etnografskem smislu, temveč tudi v fitogeografskem ( rastlinskem) pogledu. Na tem območju se srednjeevropska vegetacija meša s predstavniki submediteranske flore in vegetacije, kar daje Slavniku ter okoliškim hribom poseben čar.

Zanimiva je tudi zastopanost živalskih vrst, od katerih smo tokrat opazili samo škrjančka, ki nam je veselo prepeval in krajšal pot od planine Jegno do vrha in še del poti proti dolini.

Pot v dolino je minila v pogovorih o različnih temah, zato niti opazili nismo, kako hitro smo stali ob vozilih. Milan je opravil kratko analizo ter pohodnike seznanil z načrti v prihajajočem mesecu maju, nakar smo se, nekoliko utrujeni sicer, a zadovoljni z dnevom, preživetem s prijatelji, v lepem vremenu, razšli.

Ker bi bilo opisovanje posebnosti in zanimivosti Slavnika preobširno, v branje, vsem, ki bi radi prebrali več o Slavniku in okolici,  tokrat ponujam članek dr. Viktorja Vovka, ki je bil objavljen v Planinskem vestniku št. 7 iz leta 1958 od strani 390 dalje.  http://www.planinskivestnik.com/files/File/PV_1958_07.pdf (stran 390).

Besedilo: Miran Klavora

Fotografije: Miran Klavora in Andrej Kolenc

24.04.2013
Cekinčki sredi marca na zasneženo Sveto Trojico

Prvega marca se je v deželo, prav potiho, vrnila pomlad (meteorološka seveda, ki se začne prvega marca in traja do konca maja). Tu jo je pričakala starka zima, ki se je odločila, da mladenki pusti, predvsem v višjih legah, obilico snega in ji s tem oteži delo, predvsem pa povzroči težave planincem, ki si želijo nadmorsko višino pohodov v marcu spraviti nad 1000 metrov.

O tem, da je v višjih legah še visoka snežna odeja, se je prepričal tudi Milan, ki je 4. marca opravil ogledno turo in nam poslal fotografije, ki niso obljubljale lahke hoje v hrib, temveč so nam dale vedeti, da bomo, če se ne zgodi čudež, »rinili v celo« in kot je bilo videti na eni od fotografij, mogoče srečali celo rjavega kosmatinca, ki se klati po gozdovih pod Sveto Trojico.

Vmes se je 12. marca zgodilo še Gregorjevo, praznik zaljubljencev in dan, ko se ptički ženijo, a tudi ta ni prinesel želene odjuge in zmanjšanja snežne odeje.

A Cekinčki bi ne bili Cekinčki, če bi jim taki malenkosti kot sta sneg in medved, vzeli pogum. Tako se nas je, v dolini Vlačno, v sončnem sobotnem jutru 16. marca, zbralo pol stotnije in še Milan zraven. Ob popisu udeležencev smo ugotovili, da je med nami nova članica, ki se je predstavila kot Miša in požela aplavz pohodnikov, ki smo veseli vsakega novega člana.

Milan je nato v kratkih besedah predstavil dogajanje na občnem zboru PD Vrhnika ter sklepe in nagrajence iz skupine Cekinčki. V nadaljevanju nas je opozoril, da smo Cekinčki naslednje leto odgovorni za pripravo kulturnega dela in pogostitve ter omenil, da je koncept v osnovi že pripravljen, in da so nekatere dejavnosti že stekle.

Po tem uvodnem, govornem delu, smo se podali v hrib in kmalu spoznali, da od Milanove »ogledne«, v skoraj štirinajstih dneh, snega ni nič manj, temveč celo več, saj je vmes še nekajkrat snežilo in se je snežna odeja še odebelila. Prvi v koloni, vedno najbolj vztrajni in prizadevni, so trasirali gaz v celo, zadnji pa smo že hodili po lepo uhojeni poti. Brez posebnih zapletov, z nekaj vmesnimi počitki za slačenje odvečnih oblačil, za kakšen požirek osvežilne pijače in majhen prigrizek, smo uspeli priti na vrh – naš cilj Sveto Trojico, 1123 metrov nad morjem.

Zanimivo je, da se je vrh prvotno, zaradi svoje zaobljene oblike, imenoval Lonica (kar v narečju pomeni senena kopica), pozneje, ko je bila na njem zgrajena cerkev, pa so ga domačini vedno imenovali samo Sveta Trojica.

Geodeti pač trdijo, da naj bi bil nižji, 1106 m visoki vrh, na katerem je cerkev, Sveta Trojica, višji in bolj zaraščeni vrh pa 1123 metrov visoka Lonica. Torej ponovno ena od slovenskih planinskih zmešnjav z višinami in imeni.

Zanimiv je podatek z zemljevida, ki je bil objavljen leta 1951 v Priročniku za planince, avtorja dr. A . Brileja, na katerem je na višini 1123 m.n.v., zarisan in zapisan vrh Sveta Trojica, o Lonici pa nobenega sledu.

V Atlasu Slovenije pa najdemo na kartah podatek z imeni in višinami vrhov, kot jih uradno navajajo geodeti.

 Nekaj metrov pod vrhom stoji cerkev, z enakim imenom, za katero obstaja prvi podatek o izgradnji in sicer letnica 1672, vklesana na enem izmed kamnov, najdenih v ruševinah cerkve, ki je bila med leti 1786 in 1811 požgana (po nekaterih podatkih naj bi se to zgodilo šele leta 1825). Cerkev že v 17. stoletju omenja tudi Valvasor.

V zborniku iz leta 1910, z naslovom Zgodovina župnije Slavina, beremo, da je cerkev, zgrajena iz kamna iz kamnoloma pod Osojnico, po trenutno znanih podatkih, spadala v Slavinsko župnijo in so k njej romali domačini na dan Svete Trojice. Cerkvena oblast je, domnevno, zaradi razvrata mladih med romanji, ukinila shode, nakar je cesar Jožef II ukinil vse cerkve, v katerih se ni opravljalo bogoslužje vsako nedeljo. Kljub temu pa so morale v cerkvi ves čas goreti sveče, za kar je bil zadolžen Trnjski cerkovnik, ki pa se je kmalu naveličal hoje v hrib, in se je s svojimi znanci dogovoril ter jih nagovoril, da so cerkev zažgali. Vse udeležene, ki so uničili cerkev, naj bi v naslednjih letih zadela zla usoda – božja kazen (dva sta baje umrla v požaru v Klenku – Jakob in France Bergoč, cerkovnik Dominik Berčič pa naj bi znorel). Oltar iz cerkve ter velik del kamenja in stebrov so leta 1895 premestili v dolino ter vse uporabili pri gradnji cerkve v Trnju, del kamenja pa so uporabili za gradnjo nove cerkve na Sveti Trojici, ki je bila dograjena in blagoslovljena v letu 2006.

Na vrhu smo se, v prekrasnem sončnem dnevu ob snežni odeji, ki pa je bila okoli cerkve spihana od burje, zadržali zelo dolgo. Nekateri so si med postankom privoščili tudi »snežno kopel« in v snegu so ostali odtisi njihovih teles. Drugi spet smo uživali v prekrasnih razgledih po širjavah gora in na bližnja jezera – Petelinjsko , Palško - v pivški dolini. Pogled proti Lonici, preko zasneženih planjav nam je dal vedeti, da bi bil obisk 1123 metrov visokega vrha zahteven podvig, zato smo se mu odpovedali in ga preložili na čas, ko ne bo snega. Prekmalu je prišel trenutek skupinskega fotografiranja, kar pomeni, da se bo potrebno podati na pot v dolino. Spotoma smo srečali nekaj planincev, predvsem pa so nam »padli v oči« Italijani, ki so za hojo uporabljali krplje. Kaj kmalu smo ugotovili, da so se iz doline povzpeli po poti, po kateri smo se mi imeli namen spustiti in so nam prihranili težko hojo v celo, saj so s svojimi krpljami naredili kar lepo, in predvsem uporabno gaz. Zaradi obilice snega, ki je pokrival tudi bližnjico preko hriba do vozil, smo se, po kratkem posvetu, odločili, da pot nadaljujemo po skorajda kopni, makadamski cesti.

Na koncu pa še nekaj v premislek. Bili smo v deželi – občini Pivka – ki ima v svojem grbu slovenskega narodnega junaka Martina Krpana, za katerega vemo, da si ga »lastijo« tudi na Bloški planoti, o čemer sem pisal po pohodu Po poti Martina Krpana.

Zanimiv je podatek, da naj bi Fran Levstik umetno pripovedko napisal v domačih Retjah že maja 1858 in je izšla julija istega leta v Slovenskem glasniku, medtem, ko je za domačega učitelja na grad Kalc v Miroslavu Vilharju prišel šele jeseni 1858.

Obstaja sicer možnost, da je Levstik bil v teh krajih že kdaj prej, v prid čemur govorijo naslednja dejstva, ki jih navajajo zagovorniki » pivškega Krpana« - Pivčani so bili znani tihotapci, ki so tovorili sol iz Trsta v notranjost avstrijske dežele; ena od poti iz Pivke v Loško dolino vodi pod Sveto Trojico; pod vrhom Svete Trojice naj bi bile razvaline vasi Vasišče, ki bi mogla biti Krpanov Vrh;  Martin Krpan in cesar naj bi se srečala v bližini Prestranka, na kraju imenovanem Pri cesarjevi hoji; in končno naj bi Krpan, ko se je poslavljal z Dunaja, dejal cesarju, »da je ni take postreške, kakršna je pri Klinčarju na Razdrtem.

Iz teh in še nekaterih drugih dejstev naj bi leta 2005 v Slavinskem zborniku avtor Silvo Fatur v prispevku, Martin Krpan – slavinski faran, postavil tezo, da je Krpan nesporno s Pivškega konca doma.

To tezo pa s svojimi prispevkom, katerega osnova so obsežne terenske raziskave in obstoječa literatura izpodbija Slavko Petrič v prispevku Martin Krpan je bil Bločan.

V delu so zanimive primerjave, zgodovinska dejstva ter izračuni možnosti hoje po območju Pivke z otovorjeno kobilico……

Da vas ne bi utrujal z detajli pisanj in razprav, vam ponujam dve povezavi  (razlaga Silva Faturja ali razlaga Slavka Petriča)   in vsakdo, ki je željan branja, naj si prebere dejstva ter si ustvari svoje mnenje, čigav je Krpan (poleg tega, da je slovenski junak seveda) …..

Besedilo: Miran Klavora

Fotografije: Evgen Gržanič, Miran Klavora in Andrej Kolenc

03.04.2013
Cekinčki v snegu od Višnje Gore do izvira Krke

Že med vzponom na zasneženo Korado, se je nekaterim utrnila ideja, da bi se, ker so odmori med srečanji za nekatere predolgi, podali na pohod po Jurčičevi poti, če se nas bo, seveda, le prijavilo dovolj. Milan je izpolnil željo večine in poslal prijazno povabilo na 20. pohod po Jurčičevi poti, ki je bil letos zaznamovan tudi z obhajanjem 120 letnice PZS.

Odziv Cekinčkov je bil, kot vedno množičen in v rano jutro, v soboto 2. marca 2013 se nas je proti Višnji gori napotilo kar lepo število. Ker redarji še niso bili popolnoma organizirani, je bilo sicer nekaj zapletov z iskanjem parkirišč, vendar nas tudi ta, majhen problemček ni odvrnil od namere, da »opravimo« z Jurčičevo potjo. Mimo »ogromnega« polža, ki kraljuje sredi glavnega križišča pod Višnjo goro, smo se podali v breg in po nekaj minutah postali del pohodniškega vrveža pred mestno hišo, ki so ga dopolnjevali še jezdeci, pa vozniki vprežnih voz, godba na pihala in kar nekaj harmonikašev, ki so skrbeli za prijetno vzdušje. Pogled proti, v meglo zavitemu, Staremu gradu sicer ni obetal posebno lepega dne, vendar je bila odločitev vseh 34 Cekinčkov jasna – če smo že tu, gremo do konca – na ričet k Hočevarjevim.

Po plačilu startnine smo zastavili korak mimo Valvazorjevega vodnjaka in kaj kmalu postali del čakajoče množice, saj je pot v hrib, proti Staremu gradu tako ozka, da vedno povzroči zastoj. Med čakanjem smo z mladeničem in mladenko izmenjali nekaj besed ter pri tem izvedeli, da sta nas naštela okrog 1700, zato sem si hitro prisvojil številko 1700 in to tudi glasno naznanil. Letos sem bil tisočsedemstoti pohodnik. Zasneženo in spolzko pot, ki pa je bila že dobro uhojena, smo potem brez težav premagali in se podali proti Polževemu. Starega gradu letos nismo obiskali, saj je bila nanj shojena samo ozka gaz, ki ni dovoljevala varnega koraka, to pa je za Cekinčke vedno predpogoj, da se podamo na neko točko.

Prvi postanek v Zavrtačah, kjer smo požigosali kontrolne kartončke ter si privoščili nekaj jedače in pijače ter nato še drugi, nekoliko daljši na Polževem, sta nam vlila novih moči za nadaljevanje. Ker je bila hrana in pijača med postankom obilna, nam vzpon po smučišču, do cerkvice Sv. Duha, ni povzročalo nobenih težav. Po ogledu cerkvice, katere notranjost je izredno zanimiva, nas je, v nadaljevanju poti, čakalo presenečenje. Le redki smo namreč opazili na tleh list formata A4 v PVC ovitku, na njem pa napis »POZOR DRSI«. Misleč, da gre za spolzko podlago na planoti okrog cerkvice, niti nismo bili posebno pozorni, kar pa se je mnogim (Cekinčkom k sreči ne), v nadaljevanju poti namreč maščevalo. Napis je, kot smo ugotovili malo pozneje, veljal za spust po strmi poti v smeri Muljave, ki ga je množica pohodnikov tako zdrsala, da bi terjal uporabo derezic. Seveda nameščanje derezic terja nekaj časa in odločitev večine je bila, da jih za »tistih nekaj drsečih metrov pač ne bomo nameščali« in smo nadaljevali s hojo »kot po jajcih«, dokler nismo dosegli ravnega dela poti, kjer se je dalo varno stopiti.

Mimo cerkvice Sv. Janeza Krstnika in stojnice GD Muljava smo pospešili korak in, po kratkem postanku v vasi Oselica, še uspeli ujeti začetek kulturno umetniškega programa na Muljavi.

Časa za zadrževanje na Muljavi sicer ni bilo veliko, saj je bilo pred nami še nekaj kilometrov zasneženih poti do Krške jame in gostišča Hočevar, kjer nas je čakal ričet, v katerem je,  kot smo ugotovili pozneje, »kar nekaj časa stal prašič«.

Na Muljavi smo se poslovili od nekaterih pohodnikov, ki jim je, bolj kot ričet, dišala pečenka in so se odločili za obisk drugega lokala. Poslovili smo se tudi od mladih udeležencev pohoda, ki so se z avtobusom odpravili proti domu, vmes pa pozdravili še »našo Vido«, ki je bila tokrat članica druge ekipe. Spoznala pa je, pri Hočevarjevih, da ni dobro zatajiti Cekinčkov. Na vprašanje namreč, če imajo kaj pripravljene hrane, ji je gospodarica povedala, da sicer imajo ričet, ki pa je rezerviran za skupino pohodnikov, ki pridejo pozneje. In, če bi povedala, da je »članica Cekinčkov«, bi ričet zagotovo dobila, tako pa je morala na pot lačna….

Po krajšem postanku in skupinskem fotografiranju smo se podali »še na tistih nekaj kilometrov« do cilja. Zasneženi travniki, po katerih je sicer stopila redka pohodniška noga, nam niso delali posebnega problema, prava paša za oči pa je bilo golo dekle v snegu, ki so ga opazili le redki pohodniki.

Spotoma smo se ustavili še pred Krško jamo iz katere izvira Krka. Vsi, ki so letos vstopili vanjo, so bili deležni še posebnega presenečenja. Naša Marjanca je s svojim kristalnim glasom, v akustični jami, zapela nekaj pesmi, ob katerih so Cekinčki, ki sicer poznajo njen talent, pa tudi vsi ostali pohodniki, ki so bili takrat v jami, obstali in odprtih ust poslušali nenapovedani koncert.    

Ričet in domači kruh pri Hočevarjevih sta nam dala moči za dokončanje poti, še posebno pa smo bili veseli popotnice, ki nam jo je na harmoniko zaigrala mlada Hočevarjeva »punca«.

Seveda tudi letos nismo mogli mimo podružnične Osnovne šole na Krki, v kateri so letos pripravili razstavo cvetja.

Vse dogajanje na letošnjem,  jubilejnem pohodu pa najbolj ilustrira naslov članka, ki ga je novinar Bojan Rajšek objavil v Nedelu in mu dal naslov »Pohodniki pridrsali na Muljavo«.

Vsem, ki želijo več podrobnosti o objektih, ki jih je videti ob poti in več o zgodovini Višnje gore in o Jurčiču, predlagam, da poleg tega zapisa, preberejo na strani Cekinčkov tudi zapis iz leta 2011.

Besedilo: Miran Klavora

Fotografije: Miran Klavora in Andrej Kolenc

17.02.2013
Pustno rajanje Cekinčkov na Koradi

Dan po prihodu z vzpona na Korado, so na računalnike pohodnikov »priletele«, že kar tradicionalne fotografije dogajanja, s pomenljivim Milanovim pripisom: »Pozdravljeni - nekateri ste se čudili, kako toplo je bilo na poti na in s Korade, a ne smete pozabiti, da je ozračje ogrela vaša dobra volja in pustne šeme.«

Na Koradi smo namreč bili na pustno soboto, 9. februarja 2013 in ne boste verjeli, med potjo smo, kljub zgodnjemu datumu in snegu proti vrhu Korade, srečali kar nekaj znanilcev pomladi ( zvončki, trobentice, teloh...)

 Pri župnijski cerkvi Sv. Janeza Krstnika v Plavah, nad prelepo Sočo, se nas je, v jasnem jutru, zbralo 39, od tega nekaj zelo mladih, hoje in svežega zraka željnih Cekinčkov. Kar nekaj med nami se jih je odločilo, da bodo dan preživeli kot nekdo drug, zato so si nadeli pustne maske in takoj začeli s preganjanjem zime. Ob zvokih glasbe so zaplesali nekaj polk in valčkov, vendar je njihovo rajanje kaj hitro prekinil Milanov žvižg, ki vedno pomeni zadnjo pripravo na odhod.

Po kratkem pozdravu in seznanitvi s traso poti, smo se, polni energije, podali v hrib. Po nekaj sto metrih prijetne, kamnite in suhe, z listjem posute poti, se je slika spremenila in zakorakali smo v sneg. Ker smo Cekinčki že izkušeni hodci, tudi snežna podlaga ni delala težav, tako, da smo do prvega počitka pri koritu, prišli brez težav. Med počitkom nam je eden od mlajših »hodcev« pokazal še svoje veščine prostega plezanja po skalnem robu ob cesti. Zavidanja vredna spretnost in pogum, a ob njegovem sestopu nas je presenetila reakcija njegovih otrok: «Ati, zakaj pa si plezal brez varovanja?«. To so pravi mali Cekinčki, ki se že sedaj zavedajo nevarnosti, ki prežijo v planinah in gorah. Po okrepčilu in  nekaj sto metrov dolgem blatnem kolovozu in zasneženem travniku smo dosegli asfaltno cesto, ki pelje proti zavetišču pod Korado.

Ob cesti smo naredili daljši postanek, med katerim nam je Milan predstavil dnevni red občnega zbora Planinskega društva Vrhnika, s pozivom, da se ga udeležimo ter nam orisal aktualno problematiko društva.

Po tem počitku nam je ostalo samo še nekaj sto metrov višinske razlike in že smo se znašli pred vrati Zavetišča na Koradi, 802 metra nad morjem. Ker je bil naš prihod najavljen, sta nam oskrbnika pripravila okusno hrano in dovolj čaja, tako, da je vsakdo izmed nas dobil nekaj »za dušo in želodec«. Postanek v toplem zavetju je bil kar dolg, saj smo se zavedali, da povratek v dolino ne bo trajal dalj kot dve uri in nam ni potrebno skrbeti, da bi nas »lovila tema«.

Pred zavetiščem še tradicionalna skupinska fotografija in pot v sneg, na 10 metrov višje ležeči vrh Korade, na nadmorsko višino 812 metrov. Pri znamenju na vrhu še ples v maskah, ena skupinska fotografija ter fotografije skupine pustnih maškar, potem pa skok po zasneženih poljanah, do cerkve sv. Gendrce.

Pred cerkvijo smo se znašli v dilemi, kaj naj bi, to nenavadno ime pomenilo. A smo na levem stebru, pred vhodom v cerkev, našlo odgovor tudi na to dilemo. V pojasnilu, natisnjenem na papirju, piše dobesedno:«Podružnična cerkev sv. Gendrce (gertrude, jedrt, jerica) nad Kobališčem na višini 809 m.

Cerkev: Cerkev stoji tu vse od začetka 16. stoletja. V goriškem urbarju je omenjena leta 1523. V prvi svetovni vojni je bila porušena. Obnovljena na starih temeljih. Gre za soroden tip kot so sv. Jakob in cerkvi sv. Volbenka na Galjevici in sv. Nikolaja v Krstenicah. Zvonik pred cerkvijo so naredili pri obnovi leta 1936, ko je vstala iz ruševin prve svetovne vojne. Cerkev je blagoslovil kanalski dekan, kanonik monsignor Anton Berlot, 27. septembra, ko je bila po  22 letih spet sveta maša.

Oltar: Sedanji oltar je bil, po pripovedovanju Vipavcev, pripeljan iz Vipave iz cerkve sv. Marka, ki je bila opuščena že med obema vojnama in po drugi svetovni vojni porušena. Oltarni kip sv. Genderce je iz mavca in visok 70 cm.

Zavetnica: Sveta Jedrt Nivelska, opatinja - goduje 17. marca. Na slovenskem ima 17 cerkva. Velja za zavetnico vrtnarjev in kmečkih del, pa tudi zoper mrzlico in možganske bolezni. Označuje jo opatska palica in temna redovna obleka.«

Napis na manjšem zvonu glasi: »V rodni deželi sem Gertruda / Slovencem Jerica lepše zveni / stoletja tu na Koradi kraljujem / v srcu združujem sever in jug / z vedro milino sem se priljubila / kar Sveta Gendrca pravijo mi«.

Po nekaterih virih naj bi opatinja sv. Jedrt, hčerka dvornika frankovskega kralja, živela v 7. stoletju v Belgiji, in se zelo zgodaj zaobljubila devištvu, vstopila v samostan ter postala opatinja.

Po odkriti skrivnosti imena cerkve,  nam je ostalo samo še pogumno in strumno stopiti po cesti (ker je bila gozdna pot za hojo navzdol prestrma in spolzka, kar smo občutili takoj pod cerkvijo) skozi vasici Vrtače in Zamedveja, do cilja v Plavah. Tik pred ciljem smo prečili še Zamedvejski potok in si ogledali spodmol ob njem. S tem je bilo poti , zanimivosti in prijateljskega druženja konec.

Po pozdravnem nagovoru od razhodu v dokaj lepem, jasnem vremenu, si nismo predstavljali, da nas v okolici Postojne, čakajo zimske razmere s sneženjem, a smo, na poti domov, tudi to nadlogo uspešno premagali.

Napisal: Miran Klavora

Fotografije: Franjo Dizdarević, Miran Klavora in Tine Šubic

16.02.2013
Cekinčki v deželi kalov in pršuta

Na prijaznem povabilu za prvo srečanje Cekinčkov na terenu piše: «Pozdravljeni, malce lažji pohod, skorajda izlet, smo si privoščili v decembru, da na tak način zaključimo uspešno pohodniško leto, in prav tako bomo začeli v tem letu, da bomo počasi pridobivali na moči in vztrajnosti«.

Podali se bomo na tematsko pot »Devetih kalov«.

Zanimivo povabilo, ki obljublja lepo izkušnjo in lep dan s prijatelji, pa tudi vremenska napoved za soboto, 12. 1. 2013 je bila zelo ugodna, zato se nas je proti Kobjeglavi podalo kar 54.

Lepa rdeča zora je napovedovala sončen dan, slana v zavetrnih legah ugodno temperaturo za hojo, burja, ki smo jo začutili takoj ob izstopu iz vozil na »placu« pa nas je opomnila, kako krut zna biti Kras. Takoj smo si nadeli dodatna topla oblačila (predvsem so starši poskrbeli za mlade pohodnike) in po kratki predstavitvi poteka pohoda in zanimivosti, ki jih bomo imeli priložnost videti smo se podali na pot.

S »placa« sredi Kobjeglave, ki naj bi ime dobila, kot trdi ena razlaga, po griču Kop, ki se vzpenja za vasjo ali po konjskih hlevih in kobilah, kot trdi druga razlaga in je prvič omenjena že okrog leta 1300, smo se podali cilju nasproti. Najpomembnejše pa je, da nam ob imenu Kobjeglava najprej pride v misel kraški pršut, po katerem je kraj znan.

Po nekaj prehojenih metrih smo se ustavili pred spomenikom, postavljenim v spomin na 2. svetovno vojno in NOB, ki je oblikovan kot požgan kraški dom.

Od tu se spustimo do prvega kala pod vasjo. Kal je, za vse, ki želite vedeti, plitva kotanja v kraških tleh, v kateri se nabira voda. Ker je dno pokrito z ilovico ali glino, je nepropustno in voda ne pronica v zemljo. Naravni kal nastane, ko se na dnu zbere plast gline, to je usedlin,  ki nastanejo s kraškim preperevanjem in omogočajo, da se deževnica na njej ustavi ter s tem nastanejo naravni zbiralniki vode, ki so bili v preteklosti namenjeni predvsem napajanju živine, nekateri, kot smo spoznali pozneje pa tudi za pranje perila. V okolici Kobjeglave in Tupalič so domačini od enajstih kalov, ki so jih nekoč uporabljali, z obnovo, pred propadom rešili devet in po njih imenovali tematsko pot.

Od kala nas je pot vodila skozi vas, kjer smo si spotoma ogledali še cerkev Sv. Mihaela, dokončano v 17. stoletju, ki jo krasi glavni oltar, ki je eden najboljših kamnitih baročnih oltarjev iz leta 1768. Notranjost cerkve, predvsem stranski oltar, na katerem je slika Sv. Silvestra,  je poslikal znani slikar Johannes Michael Lichtentreit. Zanimiv je bil pogled na kraška dvorišča s štirnami, s kamnitimi portali in borjači, po ogledu katerih smo se nato izgubili v zavetje borovega gozda.  

Burja v gozdu izgubi nekaj svoje moči, zato smo se lahko medtem, ko smo hodili po borovih iglicah ter hrastovem listju med starimi zidovi ob poti, posvetili opazovanju zanimivosti. V oko padejo menhirji, samostoječe skale, ki jih vidiš po gozdu, poleg njih pa še murve in lipe, ki s svojo mogočnostjo in starostjo dajejo poti poseben pečat. Omeniti velja seveda tudi spodmole, ki popestrijo pot.

V nekem trenutku smo se, preko zidne škrabe, ki je preprečevala prehod živine, prebili do »kamnite pastirske hiške«, kjer nam je Milan natančno razložil način gradnje takih hišk, saj ima tudi sam nekaj izkušenj s tem. Po ogledu hiške in nekaj sto dodatno prehojenih metrih nas je Milan opozoril na zanimivo tvorbo. V tleh je namreč opaziti luknjo, ki dopušča prehod  samo enega človeka naenkrat, v notranjosti pa se razširi v izredno čudovito kraško jamo, imenovano Hrami, vredno ogleda. Na koncu jame nas je pričakal še poseben gost, ki običajno počiva tako, da visi z glavo navzdol (netopir). Ker je bil v  globokem spancu se ni dal motiti in nastalo je kar nekaj prekrasnih fotografij tega malega »krvosesa«. Naj zapišem, da je lahko tistim, ki v jamo, iz takih ali drugačnih razlogov niso vstopili, lahko žal, saj podobne priložnosti, ponovno, ne bodo imeli hitro.

Ker je večina izkoristila čas med obiski posameznih skupin v jami tudi za malico, potem ni bil problem prehoditi še preostanek poti do cilja v Kobjeglavi. Vmes smo si ogledali še prikaz smoljarjenja ter obiskali »Škratovo dolino«, nad katero so bili navdušeni predvsem najmlajši. Kljub temu, da so s pomočjo starejših, dolino natančno pregledali, jim škratov tokrat ni uspelo najti, saj so se, pred veliko množico pohodnikov, očitno umaknili v svoja skrivna bivališča.

Po prihodu na cilj v Kobjeglavo smo se z vozili podali še do bližnjega kraja Gorjansko, kjer smo si ogledali pokopališče, preko 10.000 vojakov različnih narodnosti, ki so padli med boji na soški fronti v letih 1915 – 1917. Zanimivo je, da je pokopališče ohranilo avtentično zasnovo, prilagojeno izoblikovanosti kraške krajine.

Po ogledu pokopališča še natančna navodila, kako priti do gostišča, v katerem nam je Milan naročil kosilo in že smo bili na poti, novim dogodivščinam, tokrat gurmanskim, naproti. V Hruševici, na Izletniški kmetiji Grča, so nam pripravili prijeten prostor, z okusno hrano in pijačo. Čas pred obedom smo uporabili za delitev izkaznic »novo sprejetim Cekinčkom«, med katerimi je bilo, kako vzpodbudno, največ mladih. Ob povratku proti domu so si nekateri vzeli še čas in si ogledali, in verjemite vredno je, še naselje Štanjel z njegovimi kulturnimi in arhitektonskimi posebnostmi. Kaj vse so videli vam ne bom napisal, ker vam prepuščam to kot izziv, za vaš nedeljski družinski izlet. No pa vseeno - naj bo vsaj ena, da boste malo premišljali in cedili sline – prekrasen park, imenovan Ferrarijev vrt.

Napisal:  Miran Klavora

Fotografije: Evgen Gržanič, Miran Klavora in Andrej Kolenc

10.01.2013
V tretje gre rado – Cekinčki na Bizeljskem

Na kaj najprej pomisli Slovenec, če mu omeniš Bizeljsko? Na vino, rdeči in beli bizeljčan seveda, ki od leta 2009 nosi tudi oznako PTP (priznano tradicionalno poimenovanje) in ga pridelujejo v Bizeljsko-Sremiškem vinorodnem okrožju.

A seveda to ni edina znamenitost, ki jo nudijo kraji bizeljčana, ki so bili, zaradi svoje ugodne lege in naravnih danosti, poseljeni že v kameni in kovinskih dobah, o čemer priča, na arheoloških najdiščih na Kunšperku nad Orešjem najdenih, veliko število arheoloških najdb. V rimskih časih je po Sotli potekala meja med Norikom in Panonijo, zato je imelo Bizeljsko pomembno obmejno vlogo. Poleg tega je pomembna trgovska pot reka Sotla, ki je povezovala pristanišči Neviodunum (Drnovo) in Petovio (Ptuj). Slovani, ki so se v teh krajih naselili v 7. in 8. stoletju, vendar so že dvesto let po naselitvi prešli pod politično oblast nemške države. Nemški vladarji so posestva dodeljevali svojim zvestim fevdalcem, ki so skrbeli za zaščito meje pred vpadi sovražnih narodov. Leta 1016 je Henrik II daroval trideset kmetij med Savo, Savinjo in Sotlo (t.i. Savinjska marka) grofu Viljemu Brezeselškemu. Izredno pobožna žena mejnega grofa Viljema I, Hema Brezeselška (Sveta Ema Krška) je nato leta 1043 posest podarila novo ustanovljenemu samostanu v Krki na Koroškem. Leta 1071 je bila nato ustanovljena krška škofija in območje današnjega Bizeljskega preide pod njeno oblast.

Vsekakor velja omeniti repnice, pa najdebelejši hrast v Sloveniji, vrste dob (quercus robur), ki s svojimi sedmimi metri premera in 27 metri višine, stoji v vasi Gregovce, na Nuječevi domačiji . Pa eno najdebelejših lip (tilia platyphillos) na Štajerskem, ki s svojimi 7,2 m premera krasi Bizeljsko vas. Omeniti velja tudi etnološko zbirko, pa najmanjši vinski hram v Sloveniji, dodamo lahko še eno najlepše obarvanih ptic, čebelarja (merops apiaster), ptico selivko, ki od maja do avgusta gnezdi v peskokopu v Župjeku, kjer za svoja zarod izkoplje v kremenčeve stene 1 - 2 metra globoke luknje v katere odlaga jajca . Po 24 dneh se izvalijo mladiči, ki poletijo že po treh tednih, nakar avgusta skupaj s starši odletijo v ekvatorialno Južno Afriko na prezimovanje.

Ne nazadnje pa velja omeniti tudi domačo kulinarično ponudbo.

In ko Cekinčki, ki smo v poletnem času prehodili kar nekaj dvatisočakov, dobimo ponudbo za ogled teh krajev, se ji seveda ne moremo upreti in na Milanov naslov roma veliko število prijav. Potem pa, kot je že običaj, štrene začne mešati mati narava in prvi pohod, napovedan za 8. 12. 2012 odpade. Vzrok, napovedane snežne padavine, ki so bile na dan nameravanega pohoda res izjemno hude. Drugi pohod, napovedan za

15. 12 .2012 odpade. Vzrok izredno slaba vremenska napoved z dežjem. Tudi tokrat so imeli meteorologi prav. Deževalo je, kot bi vodo zlival iz škafa. 

Po pregledu vremenskih napovedi in telefonskem pogovoru z Milanom ugotoviva, da bodo razmere 22. 12. 2012 kar ugodne in da nam v tretje pač mora uspeti, zato je bil določen nov datum. Na določeni dan se nas je v Stari vasi zbralo 27 najbolj vztrajnih in z drugimi obveznostmi neobremenjenih Cekinčkov in Cekinčic. V oblačnem jutru je bilo najprej potrebno odpeljati nekaj vozil na cilj - do gostilne Šekoranja v Bizeljsko, nato pa pogumno v hrib.

 

Mokra pot, oblačno nebo in po travnikih ob poti še nekaj ostankov snega so nas spremljali do repnice Najger. Pred repnico nas je že čakala gospodinja Jožica, ki je v tekočem nagovoru v domačem narečju pojasnila vse, kar mora gost - turist vedeti o repnicah. Dodala je še nekaj smešnic in čas je kar prehitro mineval. Repnice, katerih prvotni namen je bila shramba kmetijskih pridelkov, so v sklade rjavo - rumenega kremenčevega peska skopane jame, ki so na tem območju v rabi že več kot dvesto let. V današnjem času jih uporabljajo pretežno kot vinske kleti, "živih" pa je le še majhno število. Jožica nas je med nagovorom presenetila tudi z velikim številom "slik" in "figur", ki jih je narava izrisala na stropu repnice. Tudi sami smo se zazrli v strop in marsikdo je našel še kakšno novo podobo, tako, da smo pozabili na čas. Še hitreje pa je stekel čas, ko je po grlih steklo rujno vino, s katerim je postregla Jožica. Eno boljše od drugega in mnogi bi na pokušini kar ostali, vendar je pot klicala, saj je bila do Šekoranje še dolga.

Naslednji kraj, domačija, vredna ogleda, je etnografska zbirka, ki predstavlja življenje in delo treh generacij na Filovi domačiji, ki jo že dolga leta ureja gospa Marija Sušnik. Ob vstopu v domačijo smo obstali odprtih ust, presenečeni nad številnimi eksponati, ki jih je mogoče videti v prostorih domačije ter v bližnjem skednju. Mnoge med njimi smo ponovno videli po dolgih letih, ker že nekaj let niso več v uporabi, razglabljali smo o uporabnosti nekaterih, saj nikakor nismo mogli ugotoviti, čemu so se uporabljali. Čas za ogled je bil žal prekratek, ker je bilo treba nadaljevati pot, vendar priporočam obisk in ogled zbirke vsem, ki bi se radi poučili o starih artiklih, dokumentih, vozilih, gospodinjskem in kmečkem orodju....

Sledi kratek spust v dolino in potem vzpon po "Vidovi poti" mimo najmanjšega vinskega hrama v vasi Bošt, od katerega pogled seže do Župjeka, kjer gnezdi čebelar, do cerkve Sv. Vida. Ogled cerkvice in kaplanije ima svoj čar, saj je, predvsem kaplanija opremljena z izvirnimi eksponati, ki dajo vpogled v pretekle čase. Seveda ima, kot stavbam v teh krajih pritiče, tudi lastno vinsko klet. Zanimiv je tudi vrt z zdravilnimi zelišči, ki v tem času sicer "počivajo", vendar je vseeno zanimivo spoznati mnoga imena zelišč.

Z ogledom cerkve je etnološko - kulturni del pohoda zaključen in že hitimo v dolino, proti gostilni Šekoranja, kjer nas pričaka posebna soba s pogrinjki. Ob prihodu najprej pijača dobrodošlice - aperitiv, potem pa, glede na to, da je bil zadnji pohod v letu 2012, kratek povzetek dogajanja in načrt za leto 2013. Milan je v kratkem predstavil načrt dejavnosti - pohodov v letu 2013, ki je ponovno zastavljen od nižjega k višjemu do poletnih dni, potem, na jesen pa zopet na nižje. Vsi prisotni smo se strinjali, da je predlog sprejemljiv in da je na njem za vsakogar nekaj.

Pred obilnim kosilom smo "našega" Milana, ki vse leto skrbi za organizacijo in varno pot Cekinčkov in ostalih, ki se nam občasno pridružijo, presenetili s simboličnim darilom. Upamo, da mu bo v trajen spomin na trenutke preživete z nami in vzpodbuda za nadaljnje preživljanje "gorskih trenutkov" z nami.

Sledilo je še povabilo na tradicionalni nočni pohod na Planino nad Vrhniko in ob novoletnih voščilih odhod.

Besedilo: Miran Klavora

Fotografije: Evgen Gržanič, Miran Klavora in Andrej Kolenc

12.12.2012
Cekinčki na Tromeji

Vabilo za tokratni pohod, ki naj bi se zgodil v soboto, 17. novembra 2012, je ponovno nekaj čudnega. Milan vabi Cekinčke na Peč, Monte Forno , Dreilandereck in še na Ofen. Pozoren bralec vabila pa opazi, da so vsi vrhovi visoki natanko 1508 m (po nekaterih podatkih tudi 1510) in kaj kmalu ugotovi, da se bomo povzpeli na samo en vrh, na katerem je stičišče treh dežel, zato »zmeda z imeni«.

Na dan pohoda, v hladnem jutru, se nas je, na parkirišču v bližini gostilne »Mojmir« v Ratečah, zbralo 36 a, dobre volje in pričakovanja lepega dne polnih Cekinčkov.

Rateče, v katerih smo se zbrali, so značilna gorenjska vas, ki sama po sebi ne bi bila nič posebnega. Zato je potrebno poseči malo v zgodovino in tudi o tej vasi se najde pomembno zgodovinsko dejstvo, ki se imenuje »Rateški ali Celovški rokopis«. Rokopis spada v drugo obdobje slovenskega jezika in je nastal okrog leta 1380. Rateški rokopis je prepis v gotici po predlogi ziljskega vikarja župnije Marija na Zilji v Ratečah, ki jo je priredil po prvotnem zapisu gorenjskega duhovnika iz Kranjske Gore. Zapisal naj bi ga nemški duhovnik, obsega pa troje molitev: očenaš, apostolsko vero in zdravamarijo. Prvi dve sta prepis veliko starejših predlog, ki segajo v začetek 9. stoletja, tako, da nista mlajši od besedil v Brižinskih spomenikih. Jezik rokopisa je gorenjščina s sledovi koroških in dolenjskih narečij, kar razlagajo s tem, da so živeli v Ratečah tudi priseljenci iz drugih slovenskih dežel.

Odpravili smo se v jasno jutro, vendar pa pogled v nebo, in proti cilju, ni obetal najlepših razmer, saj so se vlekle meglene koprene na vse strani. Po nekaj deset prehojenih višinskih metrih sledi prvo presenečenje. Na travniku se nam pred očmi nenadoma pojavi nenavadno veliko število »šampinjonov«. A ko pridemo bliže, sledi za naše gobarske navdušence veliko razočaranje. Na »šampinjonih namreč opazimo vklesane rimske in arabske številke ter družno ugotovimo, da niso šampinjoni, temveč mejni kamni na slovensko italijanski meji. In te kamne potem opažamo ves čas hoje do cilja.

Kmalu po prvem presenečenju doživimo drugega in sicer v obliki megle, ki nam za trenutek, nekaj deset višinskih metrov, zastre pogled. Kmalu pa se megle razkadijo in na glave in telesa že nekoliko prepotenih Cekinčkov, posije, z vso svojo močjo, jesensko sonce. Po makadamski cesti se, mimo odcepa za planinsko kočo, prebijemo do križišča poti, na katerem je več oznak in na eni od njih tisti zlohotni – težja pot. A Cekinčki bi ne bili Cekinčki, če se ne bi odločili ravno za težjo različico. Po poti, ki se v okljukih vije skozi gozd in je prijetno »tlakovana« z listjem in iglicami, se kmalu povzpnemo do cilja, Peči na tromeji.

Seveda smo spotoma kar nekajkrat postali in v krasnem sončnem dnevu uživali v pogledih na naše gorske očake – Mangart, Ponce, Jalovec, Prisank, Mojstrovko, Razor, Trupejevo poldne. Pogledom pa niso ušle niti skakalne naprave v dolini pod Poncami.

Na vrhu nas je pričakalo sonce in modro nebo, ki nam je ponudilo prekrasne razglede še na gorske verige v Avstriji in Italiji ter na naselja v obeh sosednjih deželah.

Med sprehodom po območju tromeje, ki je bila, še ne tako dolgo nazaj, dostopna samo pripadnikom vojske, ki so čuvali državno mejo bivše Jugoslavije s sosednjima državama smo si ogledali vsa znamenja in obeliske. Na vrhu in tik pod vrhom Peči namreč popotnik najde obelisk posvečen Šri Činmuju, duhovnemu vodji, ki meditira za mir, spomenik prijateljstva gasilcev treh dežel ter znamenje treh dežel in jezikovnih skupin;  slovanske, germanske in romanske. Ob tem zadnjem, znamenju treh dežel, smo, tik pred odhodom na avstrijsko smučišče Arnoldstein, pozirali še za skupinsko fotografijo.

Pred sicer zaprtim gostiščem na Arnoldsteinu je večino premagalo sonce in rahla utrujenost, zato smo zasedli vse razpoložljive stole ter se predali opoldanskemu dremežu. Vendar pa, ker je vsega lepega prehitro konec, je tudi Milanov poziv za odhod proti dolini tokrat prišel mnogo prehitro in četica se je podala proti dolini.

V zavetju gozdov so nas ves čas, s svojim žuborenjem, spremljali mnogi studenci, ki z vrhov hitijo proti dolini. Vsi smo bili vzhičeni ob pogledu na ledene skulpture, ki jih je narava natrosila na veje ob studencih in uživali v tisočerih različnih figurah, v katerih je vsakdo videl nekaj drugega.

Ob prečudovitih pogledih in razgledih je pot do nekdanje karavle, sedaj planinskega doma, minila izredno hitro. Prijazni oskrbniki so nam, po Milanovem predhodnem naročilu seveda, pripravili izbrano, okusno hrano in nekaj pijače. Tudi tukaj smo se, zavedajoč se, da pot v dolino ni naporna, niti dolga, zadržali dalj, kot bi se sicer.

Nekaj sto metrov pred ciljem smo doživeli še novo presenečenje. Vso pot je namreč z nami prehodil osemletni Jani, ki je od planinskega doma do Rateč, na Milanovo pobudo, prevzel vlogo vodnika in nas tudi uspešno pripeljal do cilja. Tik pred razhodom, nas je »pogostil« še z bonboni ter se nam, moram priznati, brez treme in z izbranimi besedami, zahvalil za uspešen in srečen povratek v dolino.

Jani hvala in upam, kar smo ti povedali že tam, da se na naših pohodih še srečamo. Upam pa tudi, da se nas bo še več Cekinčkov odločilo in na »lažje ture« pripeljalo podmladek.

Besedilo: Miran Klavora

Fotografije: Andrej Kolenc in Miran Klavora

04.11.2012
Cekinčki prečili Menino planino

V Sloveniji obstaja prečudovita krajina, za katero trdijo, da bi tudi razbojniku Ceferinu omehčala srce. Nastala je pred davnimi časi, ko je najmlajši in najlepši pastir na planini zase želel najlepšo vilo. Dolgo jo je lovil in lovil, na koncu pa, ko bi že skoraj ujel njene zlate, v vetru plapolajoče lase, si je vila izpulila en sam zlat las in ga vrgla na zemljo. In na kraju, kamor je padel vilin zlati las, je nemudoma zrasla prekrasna planina. Skozi mnoga stoletja je dajala zavetje rastlinam in živalim, dokler je niso v last dobili menihi iz gornjegrajskega samostana, in planini dali ime Menihna planina. Skozi čas se je njeno ime spremenilo in danes je Menina planina.

Že leta 1932 je znani ljubitelj gora Ivan Zika, v časniku Jutro, zapisal članek z naslovom Zimski raj na Menini, s podnaslovom Lepote in zanimivosti pozabljene planine. V članku piše, da je Menina planina kakor gorenjski Storžič ali štajerski Rogatec, obkrajni izrastek osrednje mase Kamniških planin, ki se v obliki 15 km dolgega in med 2 in 5 km širokega ploščatega hrbta vleče od vzhoda proti zahodu. Na severu strmo pada proti dolini Drete, v kateri se nahaja Gornji grad, na jugu pa se njeni strmi bregovi končajo v romantični Tuhinjski dolini.

Prelaz Črnilec (danes Črnivec z 902 m.n.v.) povezuje Menino planino s Podvolovljekom  in dalje z Veliko planino.

 Med drugim Zika zapiše tudi, da je Menina planina znamenita zlasti po kraških pojavih, saj pohodnika ves čas hoje po planini spremljajo lijakaste globeli – vrtače, brezna in kotliči. V nekaterih od njih se vse leto drži voda, najbolj znana pa je jezerce Biba, na nadmorski višini 1397 m, dolgo 80 in široko 40 metrov, v katerem je kristalno čista voda tako topla, da je poleti v njej možno tudi kopanje. In ob koncu zapiše še hvalnico smučarskim terenom na Menini planini: «Veselje smučarja je pri tleh, na snegu, ki se leskeče v sončnem žaru in pokriva široke poljane. Po krasnih smučarskih terenih, ki se odpirajo pred teboj po 15 kilometrov dolgem hrbtu Menine, drviš z griča na grič, s poljane na poljano, in vsaka se ti vidi lepša in privlačnejša, včasih se ti zgodi, da drveč po strmini navzdol zavoziš na ozek pas poledenelega snega in obsediš v kapitalni piki. Toda korajžno se pobereš in voziš naprej, dokler te mrak in prazen želodec ne zapodi v kočo, kjer te oskrbnik g. France Jeglič že čaka z večerjo.«

In vso to lepoto, brez snega seveda, smo se odločili obiskati in ogledati tudi Cekinčki. V soboto, 20. oktobra, se nas je v temi prihajajočega dneva, ob 7. uri, 19 zbralo na prelazu Črnivec. Milan je v mraku, s svojega seznama klical prihajajoče pohodnike, vmes opravil še nekaj telefonskih klicev tistim, ki so pozabili svojo prisotnost odpovedati, tako, da se je v tem času od vzhoda že rodila prekrasna rdeča zora, na zahodnem nebu pa so se zarisovale sledi letal, ki so v daljne kraje vozila potnike, ki ne vedo, kakšne lepote imajo doma (in to ne samo Slovenija). Ob koncu uvodnega nagovora, v katerem je Milan predstavil potek »obiska« Menini planini, pa je tiste, ki na Črnivcu še niso bili, zajela mala groza in malodušje.

»Kaj, to naj bi bile lepote Menine planine?« Levo in desno od nas se je namreč razprostirala planjava, ki je dajala videz, kot da je na njej nekdo opravil »golosek«. A Milan je brž pojasnil, da so to posledice katastrofalnega vetra, ki je 13. julija 2008 v samo 10 minutah, na nadmorski višini med 600 in 1200 metri na pobočjih prelaza Črnivec, poškodoval 800 ha gozda in pri tem uničil 153.000 bruto kubičnih metrov lesa in močno poškodoval 39 km gozdnih cest. Ta razlaga nam je dala upanje, da pa mogoče le drži tisto, da je Menina planina tista in taka, ki bi tudi Ceferinu omehčala srce, zato smo dobre volje krenili na pot..

Ne preveč zahtevna pot nas je vodila preko travnatih planot in preko »električnih pastirjev«, mimo planine Ravni, na kateri gospodarja ni bilo doma, do planine Travnik, kjer nas je sprejel prijazni gospodar in nam v pogovoru zaupal marsikatero skrivnost planine. Med drugim je omenil tudi, da zna biti krasna in prijazna planina, v slabem in meglenem vremenu nadvse nevarna in zahrbtna. Zaradi prostranih ravnic se potnik ali pa celo domačin, dober poznavalec planine kaj hitro izgubi in nesrečno premine, kot se je to zgodilo decembra 2005 domačinu Fortunatu.

Ves čas nas je na severu spremljal masiv Kamniško Savinjskih Alp, z vsemi njegovimi najvišjimi vrhovi. Nekajkrat smo si vzeli nekaj minut za počitek in ob tem ugotavljali, na katerih vrhovih vse smo že stali. Nekateri smo gledali vrhove, neutrudni Milici pa je pogled bolj bežal proti tlom, saj je ugotovila, da je na planini precej dežnikaric, ki jih je pridno pobirala in ob povratku s seboj odpeljala kar lepo število teh lepotic.

Ob eni od globeli, napolnjeni z vodo, smo po treh urah hoje, med krajšim postankom, opravili še nekaj pogovorov in »sprejeli nekaj sklepov« o nadaljnjem delu Cekinčkov, predvsem dopolnitev letnega programa pohodov. Vsi smo se strinjali, da bomo obiskali Sočergo in Veliki Badin, na katerem, v svojih pretežno ognjenih jesenskih barvah, prevladuje ruj. Milan je povabil tudi na društveni pohod na Sabotin.

Po približno treh in pol urah hoje, se nam je odprl pogled na Dom na Menini planini, ki ga je, tako kot nas vso pot, osvetljevalo toplo jesensko sonce. Ni bilo treba dolgo čakati in že smo se predajali toploti sončnih žarkov, ob okusni hrani seveda in prepotrebni energijski pijači (večina se je odločila za »pivo rdeče in zelene barve«).

Dom na Menini planini stoji na planoti Smrekovec in je bil v takšni obliki in obsegu kapacitet kot jih ima danes, dograjen med letoma 1980 in 28. avgustom 1983, ko je bil ob 90 obletnici Savinjske podružnice SPD odprt.  V svoji zgodovini pa ni imel posebne sreče. Po odločitvi, ki jo je sprejela Savinjska podružnica SPD že leta 1895, je bil dom dograjen in odprt uporabnikom 21. julija 1898. Gornjegrajska koča, kot se je takrat imenovala, je pogorela leta 1920. Leta 1932 so nato gornjegrajski planinci preuredili v postojanko pastirsko kočo pod Vivodnikom, ki so jo predali namenu 3. julija 1932. Tudi ta je, ob božiču 1937 pogorela. Na ustanovnem zboru PD Gornji grad so nato 1. oktobra 1950 sklenili, da bodo  na Menini zgradili planinski dom, katerega gradnjo so nato končali v glavnem do leta 1955, odprli pa so ga 19. julija 1959. Leta 1970 so ga obnovili.

Po obilni malici in dolgem počitku, ki pa je bil za vse prekratek, saj smo si želeli še uživanja na soncu, smo vzeli pot pod noge. Pred nami je bil namreč povratek v dolino in ker so dnevi že krajši, spotoma pa smo morali obiskati še najvišji vrh Vivodnik ( 1508 m.n.v. ), ni preostalo drugega kot oprtati nahrbtnike in odriniti na širne planjave Menine.

Vzpon na Vivodnik je bil kratek, a za nekatere s polnimi želodci, kljub temu »zelo naporen«. Vzponu na vrh je sledil še vzpon na leseni stolp, s katerega se je ponovno odprl prekrasen razgled po bližnjih in daljnih planinah, gorah in vaseh. Ob vračanju proti Črnivcu smo obiskali še lastnika planine Travnik in planine Ravnik.

V pogovoru z gospodarjem na planini Ravnik, ki se je medtem, ko smo mi obiskali Vivodnik in se vrnili do planine, vrnil z obhoda planine, smo se izkazali za » prave nevedneže«, saj smo mu potožili, kako veliko škodo jim delajo divji prašiči na pašnikih. Gospodar nas je hitro potolažil in pojasnil, da bolj ko jeseni prašiči razrijejo planine, boljša trava zraste spomladi in manj je ogrcev ter ostale zalege, zaradi katere prašiči rijejo. Ponovno nova izkušnja in novo vedenje. Hvala planšarju!

Nekaj minut po 17. uri, ko smo že skoraj dosegli Črnivec, se je na nebu že pojavil obris lune, na zahodu se je nebo pordečilo in na zemljo je začel padati mrak.

Ponovno prekrasen dan, sončno vreme in sprehod, poln užitkov in novih spoznanj. Predvsem pa dan, preživet s prijatelji, v objemu prekrasne narave in Menine planine, za katero smo se prepričali, da bi res lahko držala bajka o njenem nastanku, in da bi s svojo lepoto tudi razbojniku Ceferinu omehčala srce!

Besedilo: Miran Klavora

Fotografije: Miran Klavora in Andrej Kolenc

16.09.2012
Cekinčki na Kordeževi glavi - 2125 m

Nadaljujemo z osvajanjem dvatisočakov. Trilogijo smo zaključili z vzponom na Peco, oziroma na njen najvišji vrh, Kordeževo glavo (2125 m), najvzhodnejši dvatisočak, ki leži v Karavankah in po legendi pod njim spi kralj Matjaž. Nad Črno in Mežico je gora vsa prevrtana zaradi rudarjenja v preteklih stoletjih, danes je to turistični rudnik in muzej. Prvotno načrtovan dvodnevni izlet smo soglasno spremenili v enodnevnega, ogled okoliških znamenitosti pa začasno odložili.

Po Milanovih natančnih navodilih smo vsi (razen para, ki je obujal spomine na mladostno osvajanje v gorah), prispeli točno na dogovorjeno mesto na Jakobah, na višini 1410 m. Smo pa nekaj časa porabili za čestitke in pozdrave ob vsakokratnem radostnem srečanju in veselju, da se ponovno vidimo, skupaj preživimo dan, nekaj naredimo za dušo, nekaj za telo, skratka, da nam je lepo.

Pridno nabiranje kondicije nam je omogočilo kar hiter dostop do planinske koče Doma na Peci, ki stoji na višini 1665 m že od leta 1928, večkrat prenovljen, v taki velikosti pa od leta 1957, in je priljubljena izletniška točka skozi vse leto. 

Ob prihodu do koče na Mali Peci smo nekaj zaradi zgodnjega vstajanja, nekaj zaradi dolge poti, zavzeli strateška mesta po vabljivih klopcah in pričeli s praznjenjem zalog iz nahrbtnikov ter jih obilno zalivali z okusnim in lepo dišečim čajem. Mimogrede nas je Milan tudi spomnil ali pa opomnil, da se reče nahrbtnik zato, ker se nosi na hrbtu in ne »naritnik«, zato smo si nekateri pred nadaljevanjem pohoda marljivo zategnili jermenčke, saj si častitljiva Peca zasluži, da se nanjo povzpnejo pravi planinci. Lepo siti smo se začasno poslovili od koče, pred tem napovedali prihod na južino in v sončnem dnevu nadaljevali ne prehud vzpon, do vrha naj bi potrebovali še približno uro in pol. Vedno bolj so se nam odpirali lepi razgledi in občudujoče smo vzdihovali nad lepotami naše deželice, nekateri pa tudi zaradi poti same. Zaradi izjemno toplega vremena smo odlagali odvečna oblačila, mazali najbolj izpostavljene dele, budnemu Milanovemu očesu pa tudi danes ni ušla nobena rožica in njeno poimenovanje. Kar vztrajaj Milan, počasi smo začeli zapisovati in ne bo treba dolgo čakati na pravilne odgovore. Samo listek se je nekam izgubil ....

Vedno  znova pa radi slišimo kje smo že bili skupaj in kaj nas še čaka. Tako smo na travnati ravnici med Malo in Veliko Peco ponosno zrli v Raduho, Dleskovec, Veliki vrh, slutili Moličko planino, se povzpeli na Ojstrico, mimo  Lučke Babe, Planjave, do Kamniškega sedla in Brane, slutili Tursko goro in Okrešelj pod njo, pa do Skute, Grintovca in obeh Kočen. Vzpon med ruševjem, ki ga ponekod tudi zaradi pridobljenih subvencij krčijo, planine pa ponovno  dobivajo  svojo prejšnjo podobo, se je lahkotno nadaljeval saj smo že slutili vrh in se že veselili čudovitih, res izjemnih razgledov, ki jih to pogorje s svojo edinstveno lego, še posebej pa najvišji vrh 2125 m visoka Kordeževa glava, ponuja. Srečevali smo pohodnike z vseh koncev in krajev, gora je res lepo obiskana, markacije so belo – rdeče - zelene, kar dokazuje da  znajo planinci z obeh strani meje  zgledno sodelovati. Tudi mejni kamni nas vseeno spomnijo da hodimo ob meji in da večji del pogorja pripada Avstriji. Naš prihod so z obletavanjem naznanjale tudi planinske kavke.

Časa na vrhu je bilo dovolj za neizmerno uživanje v razgledih v vseh smereh, brez primere.  Mikavna pa sta bila  tudi vrhova na planoti, bližnji Končnikov vrh  je oddaljen pol ure, uro in pol pa se porabi do Bistriške špice. Pod nami je bila pred Grintovci položena Olševa, nekje zadaj pa tudi naš naslednji cilj Menina planina, pa še in še, tudi Grossglockner (Veliki Klek po naše) v daljavi se je belo lesketal. Pomahali tudi manjkajočima Vesni in Miranu na Weinschnabel. Kakorkoli že, drugič bosta ponovno z nami. Tudi fotografi so imeli obilico dela, pa smeha tudi ni manjkalo.

Vsega lepega je enkrat konec in po skupnem fotografiranju smo se po isti poti spustili navzdol, poskrbeli za kolena in varen korak. Pred daljšim počitkom v domu, smo bili enotni, da stopimo še na 1731 metrov visoko Malo Peco, kjer  je razgledna plošča, vendar zaradi gozda posebnih razgledov ni, je pa markanten pogled na vzhodne stene Pece, precej strašljivo ostenje, kjer je speljana tudi zavarovana, zahtevna plezalna pot, ki si jo je dan prej, na ogledni turi privoščil, če lahko tako napišem, naš izurjeni Milan. Pripoved o njej, je predvsem pri mlajši udeleženki pohoda naletela na plodna tla.

Od tu pa smo se dobro razpoloženi odpravili proti votlini kralja Matjaža, ki je v začetku opuščenega rudniškega rova. Za zaklenjeno kovinsko pregrado je bronasti kip kralja Matjaža, v naravni velikosti, delo akademskega kiparja Marjana Keršiča -  Belača, prejšnji leseni, doprsni je bil iz leta 1932, pa žal med vojno uničen. Vidljivost v rovu je boljša, če snamemo sončna očala, prav pa pridejo tudi baterijske svetilke, ki pa trdno spečega kralja nič ne motijo. Nahrbtnike oziroma naramnice le teh, smo za čas obiska v rovu po spet Milanovem priporočilu obrnili soncu naproti, da se sušijo. Kako je fino, če te kdo vedno znova opozori na dobrodošle malenkosti.                                               

Kralja smo zapustili, vseeno upamo, da se čim prej prebudi in po pripovedovanju popravi krivice, ki jih mrgoli ......

Od tu je bilo le nekaj korakov do prijaznega doma, kjer so kuharice med našim pohajanjem po gori zamešale okusne jedi. Meni je bilo všeč ime klocovi nudlni, to so štruklji ali testenine polnjene z nadevom iz suhih hrušk, jajca, suhega belega kruha, ...njami. Okusno hrano pa po prehojeni poti nismo zalili le s čajem. Zadnja dva pohoda smo se zaradi dolžine kar dolgo družili, danes pa smo imeli še dolgo vožnjo do doma, zato smo  počasi odšli do avtomobilov. Ob poti navzdol smo naleteli na mogočno smreko, obsega 3,8 m in višine 29 m. Kar težko jo je bilo objeti, šele kasneje smo pogledali proti razvejanim vrhovom, res nekaj posebnega. V še vedno sončnem dnevu smo pri konjičkih zaključili naš pohod in se zadovoljni podali proti Mežiški dolini in vsak po svoje proti domovom, kjer nas bo misel na lep dan še dolgo grela. V podzemlje Pece pa se bomo podali kdaj drugič.

Lepo se imejte do našega naslednjega druženja.

Zapisala:Meta

Fotografije: Andrej in Tine

12.09.2012
Cekinčki na vrhu 2558 metrov visokega Grintovca

Noge se še niso pošteno ohladile, fotografije še niso vložene v albume in že je tu sobota, 25. avgust, ko se mora zgoditi naša letošnja najnapornejša, a hkrati najlepša gorska tura – Grintovec. Nekaj dni prej je bilo še vedno nekaj malega neprijetnih občutkov, saj je lani, skoraj v istem času, zaradi slabega vremena, tura odpadla.

Letos nam je bila sreča naklonjena in v temnem sobotnem jutru, ki pa je vseeno obetalo lep sončen dan,  smo se pred domačo hišo odpravljali na pot. V daljavi, v jutranjem mraku, sem uzrl  obris oddaljenega Grintovca in Kočne in ni mi dalo miru, moral sem fotografirati, kam se bomo ta dan, če nam bo sreča mila, povzpeli.

Namenili smo se proti Kranju in kmalu po odhodu od doma se je zlovešče oglasil telefon. Malo strahu, da se je kaj nepredvidenega zgodilo, a kmalu je bilo jasno, da Milan kliče vse udeležence ter jih obvešča, da je del ceste proti Preddvoru zaprt in dajal nasvete za obvoz.

Med potjo proti kmetiji Suhadolnik mi je v spomin prišel tragičen dogodek, ko je 31. avgusta leta 1999 na domačiji, takratni »gospodar« Janez Marinko, zaradi spora glede lastništva, ustrelil svojo ženo in svakinjo ter nato odšel v neznano. Na širšem območju Grintovca ga je iskalo približno 100 policistov, ki pa niso bili uspešni, tako, da so njegove ostanke po treh letih, aprila 2002, na območju pod Kalškim grabnom, našli domačini. S tem je bila uganka njegovega izginotja rešena ter hkrati tudi zaključena zadeva dvojnega umora in samomora.

Ob prihodu na zbirno mesto so me presenetili moji prijatelji, ki so mi ubrano zapeli »Vse najboljše za te«. Očitno je bila Vesna ravno toliko hitrejša od mene, ki sem moral poiskati parkirno mesto, da jim je zaupala, da sem v ponedeljek, 20.8.2012, obhajal šestdeseti rojstni dan. Moram priznati, da se mi je milo storilo in se cmoka v grlu kar nisem mogel znebiti. Tako voščilo namreč ni dano prejeti vsakomur.

Po kratkem opisu poti in opozorilu na varno hojo, predvsem na stopnice in jeklenice, smo se z dvema novima članicama skupine, Matejo in Darjo, odpravili proti Cojzovi koči na Kokrskem sedlu. Z nekaj krajšimi postanki in opisi posameznih zanimivosti ter v družbi še dveh »zamudnikov«, ki sta nas spotoma dohitela, smo brez težav priplezali do Cojzove koče na višini 1793 metrov.

V prvotni koči, zgrajeni daljnega leta 1897, ko so jo, iz macesnovega lesa, dolgo 10 metrov in široko 7 metrov, zgradili člani Sekcije Kranjskega nemškega in avstrijskega planinskega društva  je bilo 9 prostorov od kleti, do spalnic  in sob za vodnike in oskrbnika. Po prvi svetovni vojni so kočo v upravljanje prevzeli člani Slovenskega planinskega društva in je bila, dokler je niso močno poškodovali neznani zlikovci, kar primerno urejena. Po poškodovanju pa je bilo potrebno vložiti mnogo sredstev in naporov, da so jo spravili v uporabno stanje. Po drug vojni jo je prevzelo PD Kamnik, ki jo je leta 1966 obnovilo. Že leta 1967 so do nje iz Konca v Kamniški Bistrici napeljali še tovorno žičnico. Posebno uspešno je bilo leto 1986, ko so najprej od 900 metrov oddaljenega izvira napeljali vodo, potem pa še začeli graditi prizidek. Leta 1988 je bila obnova končana in ob 95. letnici Kamniške podružnice SPD, je bila 18. septembra 1988 predana v uporabo. V sezoni, od začetka junija do sredine oktobra je planincem na razpolago sedemnajst sob s skupno 105 posteljami ter 30 ležišč na »skupnem ležišču«. Poleg teh ima še zimsko sobo z 12 ležišči.

Koča je poimenovana po bratih Karlu Zoisu (1756 – 1799), botaniku in Žigi Zoisu (1747 – 1819), naravoslovcu in mentorju slovenskih pisateljev.

Po nekoliko daljšem postanku, sendvičih in tekočih okrepčilih, med katerim so nam pogledi že bežali proti Strehi, smo se odpravili na sklepni del ture. Kljub rahlemu vetriču je sonce ves čas pripekalo in posledica je bila, da so bili znaki utrujenosti še močnejši kot običajno. Žal je enemu od Cekinčkov, kakšno urico pod vrhom zmanjkalo moči in v družbi ovac je moral počakati na naš povratek z vrha. Ostalih 23 se nas je uspešno povzpelo na vrh, s katerega se odpira prekrasen pogled, ki pa je bil žal, zaradi vročinskih meglic v daljavi, nekoliko slabši kot običajno.

Ko si na vrhu, se najprej vprašaš, kako lahko udeleženci teka na Grintovec, za pot od Cojzove koče do vrha, resda brez nahrbtnikov in športnih copatah, porabijo »samo uro in sedemnajst minut«, kolikor je letos porabil zmagovalec iz Eritreje

Na razgledno ploščo smo si razgrnili ročno izrisano karto »Razgled z Grintovca«, ki jo je leta 1946 izdalo PDS in si z njeno pomočjo ogledovali bližnje in bolj oddaljene vrhove.

Ker je lepega vedno prehitro konec, nam je ostalo samo še skupinsko fotografiranje in pot proti koči, kjer nas je čakala obilna malica. Ob dejstvu, da smo imeli časa dovolj in, da je bil vzpon na vrh kar težak, smo si vzeli daljši predah. Po zaužiti hrani in tekočih dodatkih smo se, prešerne volje,  odpravili proti dolini. Spotoma smo si ogledali še igro gamsov, ki so nam priredili predstavo in instrukcije o gibanju po skalnem terenu. Človek se vpraša, kako je mogoče tako graciozno, hitro, a hkrati varno gibanje. A gams je tam doma in ve, kaj lahko počne in kje so meje njegovih sposobnosti.

Ob povratku v dolino smo traso nekoliko spremenili in vračali po stari poti, ki je sicer nekoliko krajša, vendar v nekem delu zelo strma in nevarna, tako, da naša pozornost ni popustila niti za trenutek.

Še v gozdu, nad kmetijo Suhadolnik smo si privoščili zadnji postanek, s kratko analizo pohoda, ki smo ga vse, tudi tokrat brez poškodb, kljub zahtevnosti in dolžini, dobro prenesli. Milan nam je predstavil še dve novi pohodnici, ki sta doživeli, kot vsak nov član skupine, prisrčen aplavz, nakar smo se podali proti vozilom in domov.

Dragi prijatelji, dragi Cekinčki, dovolite, da se vam še enkrat zahvalim za vaše voščilo, ki mi je pomenilo mnogo, saj, ponavljam še enkrat, to ni dano doživeti vsakomur.

Besedilo: Miran Klavora

Fotografije: Miran Klavora in Tine Šubic

06.09.2012
Cekinčki na Mangartu – turistično zgodovinski dan

Sobota, 21. julij 2012, vreme neprimerno za obisk gora, zato je Milan, iz varnostnih razlogov, že nekaj dni prej odpovedal načrtovani pohod na Mangart.

Sobota, 11. avgust 2012, vreme sončno, ne prevroče in 35 Cekinčkov hiti proti Mangartskemu sedlu, na višino 2072 metrov, od koder bi morali ob 8. 00 kreniti proti vrhu 2679 metrov visokega Mangarta. Večina je uspela, nekateri pa so se ušteli v prometnih razmerah in niso pravočasno prispeli na zborno mesto. Zazvonili so mobiteli in na Milanovo vprašanje manjkajočim »Kje pa ste, ali kmalu pridete?«, je sledil zanimiv odgovor: »Smo že blizu, a imamo prometni zastoj in pridemo kmalu!«. Na vprašanje, kakšen prometni zastoj neki, na cesti sredi gora, smo kmalu dobili odgovor. Zamudniki so nam pojasnili, da jim je hitrost vožnje narekovala čreda ovac, ki se je, kot da se zaveda, da so one kraljice gora, sprehajala po cesti.

Nihče od Cekinčkov, ki smo, do prihoda na zborno mesto, dvakrat prevozili  državno mejo med Slovenijo in Italijo (Rateče in Predel), zjutraj ni imel časa, da bi si ogledal vse zgodovinske in turistične zanimivosti, ki jih nudi svet pod Mangartom, zato je bil še toliko bolj zanimiv popoldanski povratek, ki smo ga izkoristili za natančen ogled krajev in pokrajine.

Nekaj minut pred pol deveto, smo, po opravljeni delitvi in pregledu opreme  obvezne čelade), z Majo na začetku kolone in Milanom na mojem običajnem mestu (na začelju), krenili proti vrhu Mangarta, četrte najvišje gore v Sloveniji in pete najvišje v Julijskih Alpah, ki jo je leta 1794 prvi osvojil grof Francz Hohenwart. Po kratkem, položnem delu smo si, pri odcepu za ferrato, nadeli čelade in nadaljevali pot po lažji, Italijanski smeri, ki je bila, glede na število pohodnikov že predhodno določena za »osvojitev vrha«.  Hoja ni bila prehitra in naporna, saj smo se zavedali, da imamo časa dovolj, pa tudi sončen dan je nudil obilo prekrasnih pogledov na vrhove vse okrog nas, predvsem pa na Belopeški jezeri, tako, da res nismo hiteli. Tudi na vrhu smo se zadržali več kot samo za skupinsko fotografiranje, saj so bili pogledi na bližnje in oddaljenejše gore neprecenljivi in se je splačalo ostati nekoliko dalj. Ob povratku smo doživeli neprijetno presenečenje, ki pa nam ga ni pripravil Cekinček, temveč planinka iz neke druge skupine, ki se ji je tako mudilo, da je poskušala po neoznačeni poti prehiteti kolono, ki se je spuščala ob jeklenici. Če je prehitevanje uspelo njenima dvema spremljevalcema, bi bila ona skorajda hitrejša od njiju. Na brezpotju ji je namreč spodrsnilo in začelo se je nekontrolirano kotaljenje, med katerim ji je z glave padla čelada, mimo nas, ki smo bili ob jeklenici. Na njeno srečo, sta jo po nekaj metrih ustavila njena spremljevalca in odnesla jo je samo z nekaj praskami.

Po uspešnem in srečnem povratku z vrha, smo se najprej ustavili v planinski postojanki pod Mangartskim sedlom, ki jo je, na višini 1906 metrov, leta 1983, ob slovensko- italijanski meji, v nekdanji obmejni stražnici, zgradilo Planinsko društvo Bovec. Prvo kočo so zgradili sicer že leta 1956, vendar je zaradi slabega materiala in slabih vremenskih razmer začela propadati, tako, da jo je leta 1981 zaprla inšpekcija. Ob klepetu in nastavljanju sončnim žarkom, je čas kar prehitro tekel in treba se je bilo odpraviti proti domu. Ob vožnji proti domu pa smo si vsi vzeli čas za ogled tistega, kar smo zjutraj zamudili.

Proti domu smo se podali po najvišji turistični cesti v Sloveniji, katero so že leta 1938 za vojaške potrebe, do višine 2072 metrov zgradili Italijani. 12 kilometrov dolga cesta, speljana po jugozahodnem pobočju Mangarta, ima 17 zavojev in 5 tunelov. V času, ko smo se vračali proti dolini, so se v hrib potili kolesarji, med katerimi smo opazili celo profesionalce iz ekip Astane in Radioshacka, ki so se pripravljali za naporne tekme letošnje sezone.

Nekaj kilometrov pred koncem ceste, smo na desni opazili posledice plazu, ki je s svojimi 700.000 kubičnimi metri materiala, 15. novembra leta 2000 uničil dobršen del vasi, in končal življenje sedmim prebivalcem Loga pod Mangartom. Vas je že leta 1998 prizadel močan potres. Danes si lahko ogledate gradbene konstrukcije, zadrževalnike in opozorilna mesta, ki bi v bodoče prebivalce pravočasno opozorila na nevarnost plazov. Ker je plaz poškodoval cesto in stari viadukt v tolikšni meri, da je bila potrebna izgradnja novega, so se odločili tudi za ta podvig. In danes, ne moremo mimo viadukta, dolgega 128 metrov, odprtega in predanega namenu leta 2010, katerega lok meri 87 metrov, kar je najdaljši lok v Julijcih. Pogled nad in pod viaduktom pa je še vedno zastrašujoč in opominja na posledice katastrofalnega plazu.

Komaj nekaj sto metrov od viadukta, nas je, še polne vtisov, pričakalo novo presenečenje – trdnjava Predel. Gradnjo je leta 1805 ukazal avstrijski cesar Franc Jožef II, ki se ni mogel sprijazniti z določili Bratislavske mirovne pogodbe in se je začel pripravljati na novo vojno. Za gradnjo je zadolžil inženirskega stotnika Johanna Hermanna von Hermannsrodfa, ki je nato po spletu okoliščin in vojnih potreb,  13. maja leta 1809 postal tudi njen poveljnik in dobil nalogo zaščite umika Avstrijcev preko Predela. 18. maja so Francozi uspeli prebiti vso obrambo utrdbe in general Seras je ponudil Avstrijcem možnost predaje, vendar le-ti ponudbe niso sprejeli. Francozi so nato, besni zaradi svojih izgub, večino branilcev utrdbe pobili ali pa jih pustili zgoreti v trdnjavi. Po podatkih naj bi od posadke 218 vojakov in štirih častnikov preživeli samo trije častniki in štirje vojaki, medtem ko je poveljnik trdnjave padel v zadnjem poskusu preboja iz obkoljene trdnjave. Leta 1851 je dal cesar Ferdinand I., branilcem postaviti spomenik, katerega veličastnost še poudarja plastika ležečega leva.

Leta 1848 so nato zgradili novo, ki je svojemu namenu služila do leta 1880, ko je posebna komisija ugotovila, da utrdba ne ustreza več zahtevam sodobnega vojskovanja, zato so jo 23. julija leta 1899, po izgradnji novih utrdb na območju Rablja, prekvalificirali v skladišče Zgornji Log ( Depot Oberbreth ).

Naslednji zanimiv postanek smo si privoščili ob, na nadmorski višini 959 metrov ležečem, Rabeljskem jezeru, dolgem 1400 in širokem 400 metrov, katerega največja globina znaša 35 metrov. Na njem so se užitkom predajali pogumni kopalci, pa jadralci na deskah in veslači. Jezero je sicer ledeniškega izvora in je nastalo v morenski kotanji.

Od tu nas je cesta peljala proti Trbižu in dalje proti Kranjski gori. Vendar nas je ustavila še ena zanimivost, ki smo si jo morali ogledati. Naselje Rabelj  Cave di Predil), v katerem so kopali cinkovo in svinčevo rudo. Za potrebe nemotenega delovanja rudnika in odvajanje vode so med letoma 1899 in 1905 izkopali 4844 metrov dolg rov, poimenovan Štoln. Ker je bil strateškega pomena tudi za vojsko, so ga izvrtali v širini  2,5 in višini 2m, kar je zadostovalo, da je po njem, med prvo svetovno vojno, vozila tudi električna ozkotirna železnica. Po nekaterih podatkih naj bi skozi predor prepeljali 240.000 ton tovora. Do leta 1974 je nato služil tudi za prevoz slovenskih delavcev na delo v Rabelj. Kot zanimivost velja zapisati tudi podatek, da je bil v tunelu mejni prehod oz. so izvajali mejno kontrolo med Jugoslavijo in Italijo. Po dokumentih iz leta 1456 naj bi bil lastnik območja in rudnika Osvaldo Rabel ali Rabl, po katerem je kraj tudi dobil ime.

Polni vtisov in že rahlo utrujeni, saj se je ura že prevesila v pozno popoldne, smo se odpeljali proti Ljubljani. V pogovorih, ki smo jih imeli ta dan, pa smo ugotovili, da je med nami nekaj posameznikov, ki še niso videli izvira Save Dolinke – Zelencev. Zato ni bilo potrebno veliko razmišljanja in že je bila sprejeta odločitev, da si ogledamo še ta naravni čudež, dva metra globoko jezero zelene barve, po katerem je izvir tudi dobil ime. Po ogledu izvira še kosilo, nekaj kozarčkov osvežilnih pijač, obvezen nasvidenje ter končno pot domov.

Naporen dan, poln ogledov in prijetnih vtisov, a splačalo se je!

Besedilo:Miran Klavora

Fotografije: Evgen Gržanič, Miran Klavora, Andrej Kolenc, Tine Šubic

21.07.2012
Cekinčki na Okrešlju

Narava je med nastankom Zemlje, in njenim spreminjanjem, poskrbela za marsikatero čudo. Natresla jih je širom sveta in tudi v Sloveniji ni skoparila z njimi. Imamo morje, imamo travnike, reke, gore in gozdove, imamo pa tudi eno najlepših ledeniških dolin v Evropi – Logarsko dolino.

Dolino, sestavljeno iz treh delov, spodnjega, Log imenovanega (moker, ilovnat, travnat svet ), srednjega imenovanega Plest (gozdnat svet) in zgornjega Kot imenovanega (gozdnat in gruščnat svet), je narava umestila v osrčje Kamniško-Savinjskih Alp in jo obdala z ostrimi vrhovi Strelovcem, Krofičko, Ojstrico, Lučko Babo, Planjavo, Brano, Tursko goro in Mrzlo goro, zaprla pa jo je z zatrepom pod ledeniško amfiteatralno krnico Okrešelj. Da bi bilo vse še lepše, je poskrbela, da na višini 1280 metrov na dan privre ledeno mrzla Savinja (3° C), ki na svoji poti najprej preskoči skalovje kot 90 metrski slap Rinka.

7 kilometrov dolgo in 500 metrov široko dolino je v zadnji ledeni dobi, pred približno 10.000 letim, ustvaril ledenik , naseljena pa je bila že v 13. stoletju, medtem, ko je bila prva cesta po dolini speljana šele leta 1930.

Prebivalci so se zgodaj zavedli lepot doline in jo poskušajo ohraniti v čimbolj prvinski obliki zanamcem, zato so že leta 1931 na pobudo Savinjske podružnice Slovenskega planinskega društva ustanovili narodni park Okrešelj, 1987 leta pa Logarsko dolino razglasili za krajinski park.

Da bi gore naredili prijaznejše, gornikom pa olajšali bivanje in hojo po gorah so zgradili veliko število koč. Znan pobudnik gradnje koč v Kamniško-Savinjskih Alpah je bil tudi      17. 9. 1837 na Dunaju rojeni  matematik, geodet in alpinist Johaness FRISCHAUF, ki je od leta 1868 intenzivno obiskoval, meril, popisoval in opisoval slovenske gore, zavračal germanizatorska prizadevanja nemške planinske organizacije in v tem času organiziral gradnjo treh koč v tem delu Slovenije.

Prvo kočo je Frishauf postavil leta 1876 na območju pod Mrzlo goro, vendar jo je leta 1907 odnesel plaz, ki je prihrumel z Mrzle gore. Že 2. avgusta 1908 je bila postavljena nova koča, na mestu sedanje, na višini 1378 metrov, ki je bila nato obnovljena in povečana ter svečano odprta 21. septembra 1991.

Da bi si ogledali vse te naravne znamenitosti in prvinskost okolja pod Okrešljem, se nas je 23. junija zbralo pri koči pod slapom Rinka 36 Cekinčkov. Kljub ob 8. uri predvidenemu odhodu se je nekoliko zavleklo, saj so nekateri menili, da se iz Kamnika lahko z avtomobilom pripeljejo kar preko Kamniškega sedla. In do trenutka, ko so spoznali svojo zmoto, je minilo kar nekaj dragocenih minut, Ker pa smo Cekinčki prijatelji vedno in povsod, smo jih počakali,pred vrati zaprtega bifeja in v družbi prijazne male miške, ki nam je sicer zaželela dobrodošlico, postreči pa nam ni mogla, ker ji lastnik lokala ni pustil ključa vhodnih vrat.

Po prihodu »izgubljenih« smo krenili na pot in že po nekaj minutah pred seboj ugledali slap Rinka, ki res veličastno pada v dolino. Skupinska fotografija in že smo pospešili proti Frischaufovemu domu, kamor smo prispeli po dobri uri hoje. Postanek je bil nekoliko daljši, saj se nam, zaradi kratke ture ni mudilo.

Po malici in nekaj zaužite tekočine smo se podali do spominske plošče, postavljene v spomin in slavo, petim tragično preminulim pripadnikom GRS, ki so življenja izgubili med  usposabljanjem za reševanje v gorah, ki so ga izvajali v ostenju Turske gore 10. 6. 1997. Izliv čustev pred ploščo je bil nenavadno močan predvsem pri avtorju tega besedila, saj je bil med ponesrečenimi tudi moj poklicni kolega in sošolec, s katerim sva na višji šoli »dve leti drgnila šolske klopi«, Mitja Brajnik. Njegov spomin in spomin vseh ostalih tragično preminulih smo počastili z minuto molka, nakar nam je Milan opisal še približen potek nesreče.

Na tem mestu smo se pogovorili še o nekaterih letošnjih načrtih ter se nato podali na pot proti dolini.

Mimo Čajzovega zavetišča smo kaj kmalu prišli do razpotja ter se podali po pastirski poti v dolino. Strmo in dokaj naporno pot smo zmogli brez težav in spet enkrat vsi zadovoljni in dobre volje, predvsem pa nepoškodovani, dosegli cilj.

Na koncu je sledila še kratka seznanitev s pravilno obutvijo za hojo v gore, pravilno uporabo palic, predvsem pa napotek za pravilno uživanje tekočine v vročih poletnih mesecih. Pogovorili smo se še o poletnih ciljih Mangartu ter Grintovcu in o psiho fizičnih pripravah  na obe turi. Sledil je še obvezni nasvidenje prihodnjič, nakar smo se »razbežali« po Logarski dolini,  in po fotografijah sodeč, vsi uživali lepote pokrajine še v pozno popoldne.

Besedilo: Miran Klavora

Fotografije: Miran Klavora, Andrej Kolenc, Tine Šubic

05.07.2012
Cekinčki na Dnevu slovenskih planincev 2012

Slovenske gore so bile od nekdaj izziv premnogim hodcem. In kjer so gore in ljudje, tam so tudi nesreče. Če se je zgodila nesreča, so sprva lahko pomagali le tisti, ki so bili pri roki  sopotniki, slučajni pohodniki, sosedje, sorodniki). Kot prva kompleksna reševalna akcija na slovenskem se omenja julija 1822 opravljeno reševanje, ko je osem tovarišev spravilo v dolino, po brezpotju, pokojnega Antona Korošca, ki ga je vrh Triglava ubila strela. Razmah turizma v gorah je privedel do organiziranega reševanja in tako so tudi slovenski gorski vodniki reševali v okviru Alpskega reševalnega odbora kranjske sekcije Nemškega in avstrijskega planinskega društva.

Nato pa se je zgodila nedelja 16. junija 1912, ko je bila na pobudo dr. Josipa Tičarja in dr. Jerneja Demšarja ter po sklepu Slovenskega planinskega društva, v hotelu Razor v Kranjski gori ustanovljena postaja Gorske rešilne službe iz katere se je potem , tekom desetletij, razvila današnja Gorska reševalna zveza Slovenije - GRZS.

V stotih letih so reševalci, katerih osnovne vrline so tovarištvo, srčnost, iskrenost, pogum, požrtvovalnost in seveda prostovoljna pomoč, tudi za ceno lastnega življenja, opravili že preko 8366 akcij, kar pomeni, da v današnjih časih preko 700 reševalcev opravi na leto 400 akcij. Žal je prenekatera njihova akcija zadnja pot ponesrečenca v dolino.

In s takimi fanti, ob njihovem jubileju MORAŠ biti.

Ker je program prireditve, Dan slovenskih planincev in 100 letnica organiziranega gorskega reševanja v Sloveniji, nakazoval zanimivo dogajanje v Kranjski gori, se nas je v Kranjski gori 16. 6. 2012 (natančno 100 let po ustanovitvi GRS), poleg nekaj tisoč ostalih planincev, zbralo tudi devet Cekinčkov (s podmladkom  4 letno Tajo in 6 letnim Timom) ter prijateljema iz PD Vrhnika Jožetom Školcem in praporščakom društva Marjanom Cafuto. Vsak je imel svoj cilj, prilagojenim nalogam in zmožnostim, zato smo se ob 9. uri razdelili in se podali na različne pohode.

Večina se nas je odpeljala do Doma pod gozdom, od koder smo pod strokovnim vodstvom in budnim očesom vodnika in reševalca Andreja Žemve, v slabih treh urah hoje, po senčnatem gozdu, opravili vzpon  na Mavrinc  1562 m.n.v.) in povratek do koče. Na vrhu razglednega grebena smo prisluhnili Andrejevim besedam in sledili smeri njegove roke, ko nam je po vrsti kazal in opisoval okoliške grebene in vrhove, na katerih smo pred leti že stali ali pa še bomo, nismo pa vedeli, da je tudi z druge strani pogled na njih tako lep.

Po kratkem postanku pri koči je sledil povratek v Kranjsko goro, kjer je že bila Vesna s podmladkom. Seznanili so nas s svojim pohodom do jezera Jasna. Spotoma so v Kranjski gori obiskali še rojstno hišo Josipa Vandota in se srečali s teto Pehto. Vsi, odrasli in otroka smo bili nad dopoldanskim delom izvedenega programa navdušeni, nismo pa si predstavljali kaj nas še čaka popoldne.

Dogajanje se je nato preselilo na Dolenčev Rut, kjer je bil opravljen prikaz reševanja potnikov, ki se niso mogli sami rešiti s sedežnice, ki je zaradi tehnične napake obstala. Srčni fantje, gorski reševalci, so brezhibno in izredno hitro opravili nalogo in potnike varno spravili na tla.

Takoj po tem pa se je v zraku že razlegel hrum helikopterskih motorjev in začel se je drugi del prikaza reševanja – reševanje ponesrečencev s helikopterji v vseh možnih različicah. Istočasno so člani GRZS pokazali še vaje iskanja oseb, nudenja prve pomoči, vkrcavanje ponesrečenih v helikopterje….  Med prikazano vajo je bilo zanimivo opazovati obraze naših Taje in Tima ter predsednika države Danila Turka in njegove soproge, ki so bili očitno vzhičeni nad strokovnostjo in srčnostjo, s katero so delovali fantje v helikopterjih, na vrveh, pri vitlih, na tleh pri nudenju prve pomoči. In ne bi bilo pošteno, če v tem trenutku ne bi omenil tudi njihovih štirinožnih pomočnikov, brez katerih si uspešnega iskanja izgubljenih in ponesrečenih ni mogoče predstavljati.

Vrhunec dnevnega dogajanja v Kranjski gori pa je bil mimohod, ki se je vil po celotnem naselju. V njem so sodelovali gorski reševalci, pripadniki drugih reševalnih enot iz Slovenije in tujine, domačini v oblačilih, kakršne so nosili v začetku delovanja reševalcev. Prikazali so tudi »stare« načine transporta poškodovanih z gora.

Najlepše pa je bilo videti prapore slovenskih planinskih društev, med katerimi nam je, kljub njihovi številčnosti, padel v oči ravno prapor PD Vrhnika, ki ga je, s ponosom v očeh, nosil Marjan.

Po zaključku dogajanja na odprtem se je zgodila še slavnostna akademija z vsemi slavnostnimi govori in kulturnim programom. Cekinčki z Marjanom in Jožetom smo v tem času že v globoki senci obujali svoje vtise in si poskušali v spomin vtisniti čim več dogodkov tega dne. Bil je namreč dan, ki ga doživiš samo enkrat v življenju, zato nam ni žal, da smo ga preživeli v družbi enako mislečih prijateljev planin, predvsem pa v družbi gorskih reševalcev, teh pogumnih in srčnih fantov, ki za druge mnogokrat izpostavljajo tudi svoja življenja.

Naj jim bo trden in srečen korak!

Besedilo: Miran Klavora, fotografije: Jože Školc in Miran Klavora

31.05.2012
Cekinčki po Cankarjevi poti

V sobotnem jutru, 19. 5. 2012, se ob prebujanju prelepega dne, ki ga nakazuje vzhajajoče sonce, v živalskem vrtu Ljubljana, oglaša večina njegovih prebivalcev, ki so se zbudili iz nočnega sna. Mimo ograje pa v hrib, proti 394 metrov visokemu Cankarjevemu vrhu, hitijo množice oseb, s pohodniškimi palicami v rokah in različnimi modeli nahrbtnikov na ramenih. A čemu v hrib, ko pa je njihov današnji cilj na Vrhniki, pri cerkvi Sv. Trojice. Skrivnost je kmalu razkrita. 250 pohodnikov, kolikor so jih našteli organizatorji in med njimi tudi 13 Cekinčkov, se je zbralo na startu 9. Cankarjeve poti. In start je bil že ob odprtju poti, leta 2004, simbolično postavljen na vrh, ki se imenuje po Ivanu Cankarju, ker je pač na tem vrhu pred davnimi leti bila kmetija, na kateri je med leti 1910 in 1917 živel in ustvarjal veliki slovenski literat, eden od začetnikov slovenske moderne.

Prvo opravilo mnogih pohodnikov, takoj po prihodu na vrh je fotografiranje ob Cankarjevem doprsnem kipu, postavljenem leta 1948 ob 30. obletnici pisateljeve smrti ( Ivan Cankar * 10.5.1876 + 11.12.1918 ).

Tudi Cekinčki smo se postavili za skupinsko fotografiranje, najbolj pa smo bili veseli, da je bila med nami ponovno tudi Franja, ki zaradi zdravstvenih težav nekaj čas ni hodila z nami.

Ob 8.00, po uvodnih nagovorih predstavnice Sveta knjige in našega vodnika Milana, pa skupinski start udeležencev, ki so se pod budnim očesom vodnikov Mirota in Milana iz PD Vrhnika podali proti Vrhniki, kjer so po dobrih 25 kilometrih, kar pomeni dobrih 5 do 6 ur hoje, hoje dosegli cilj pri cerkvi Sv. Trojice.

Med potjo preko Rožne doline in Vrhovcev, skozi vas Podsmreka, skozi senčne gozdove do Loga pri Brezovici in nato dalje preko Barja do Sinje Gorice in Vrhnike, preko zadnjega 600 metrov dolgega vzpona do cilja, nas je grelo pomladansko sonce. A naša sreča je bila, da je ta dan tudi ves čas rahlo pihalo, tako, da so se nekoliko ublažile posledice peklenske pripeke, ki smo jo udeleženci doživljali prejšnja leta. Med potjo pohodniki nismo imeli težav, razen tega, da nam je pred vasjo Podsmreka pot zaprl toplo zračni balon, ki je z vsemi svojimi potniki, očitno moral zasilno pristati kar sredi ceste, kar je pomenilo, da smo morali traso pohoda »premakniti na travnike«.

Po prihodu na cilj je vsem izredno prijal ričet in nekaj hladne tekočine, potem pa smo svojo pozornost usmerili prireditvi, ki jo vsako leto po končanem pohodu pripravijo organizatorji. Najprej je besedo povzela in predstavila namen ter potek prireditve ga. Mirjam Suhadolnik, predsednica TD Blagajana z Vrhnike. S svojimi ubranimi glasovi so nam nekaj manj znanih slovenskih narodnih pesmi zapele pevke ženskega pevskega zbora »Trlice« iz Ligojne. Po zasluženem aplavzu, ki so jim ga namenili pohodniki, pa je sledil vrhunec tega dneva: ker je imel tokratni pohod tudi solidarnostno noto in je bil namen del startnin nameniti za delovanje društva Beli obroč, je predstavnik Sveta knjige, predsednici društva Beli obroč Vlasti Nusdorfer izročil simbolični ček, na katerem je bil zapisan osupljiv znesek, 4.700,00 EUR. In pohodniki smo s ponosom, tokrat aplavz namenili sebi, saj bo iz tega denarja nudena pomoč marsikateremu otroku, žrtvi kaznivega dejanja ali nasilja na splošno.

Konec pohoda in še prgišče dobre volje, po preživetih naporih, je nato dodal s svojimi pesmimi še Adi Smolar, za katerega velja poudariti, da se je odpovedal honorarju za nastop.

Po končanem programu še pot v mesto Vrhnika, ki vodi mimo spominske hiše Ivana Cankarja, stoječe na mestu, kjer je stala Cankarjeva rojstna hiša, ki pa je žal pogorela. Seveda je vsako leto znova zanimivo vstopiti in si ogledati razstavljene  eksponate in preko njih podoživeti življenje v Cankarjevem času.

Pred odhodom na avtobus, ki nas odpelje do Ljubljane še obvezna kavica in sladoled pred Mantovo ter zadnji pogled na spomenik Ivanu Cankarju sredi Vrhnike.

Ne bom vas sicer utrujal s Cankarjevim pisateljskim opusom, ki je, kljub temu, da je umrl mlad, zelo obsežen in močno zaznamuje slovensko literarno zgodovino.

V branje pa vam ponujam črtico Hoja v šolo, v kateri je Cankar v prvem delu opisal svojo prvo pot v Ljubljano, ko se je kot 12 leten deček z mamo odpeljal na šolanje v velemesto in se, kot zapiše v drugem delu ob Božiču, tri leta pozneje, peš vračal na obisk k svojcem na Vrhniko. In ta hoja naj bi bila podobna tej, ki smo jo pohodniki prehodili 19. maja 2012. V tretje delu pa izredno lepo opiše svoj odnos do matere in slovo od nje.

Besedilo in fotografije: Miran Klavora

28.05.2012
Cekinčki obiskali cvetlični vrt

Da ne bo pomote in, da ne boste mislili, da smo postali tako leni, da smo odšli na domači cvetlični vrt ali v Ljubljano na Ižansko cesto ter si tam ogledali Botanični vrt.

V letnem programu pohodov za Cekinčke piše, da se mora v soboto, 12. maja 2012, zgoditi pohod iz Zazida na Kraški rob, kjer bomo obiskali štiri tamkajšnje vrhove. In z namenom in trdno odločenostjo, da obiščemo Kojnik (802 m.n.v.), Golič (890 m.n.v.), Kavčič (883 m.n.v.) in Lipnik (804 m.n.v.) se nas je v prijetni kraški vasici Zazid zbralo 24 Cekinčkov, pripravljenih preživeti vse izzive in težave sobotnega dne.

Že vožnja do Zazida je nekaj posebnega, saj se moraš z vozilom prebiti, po ozki cesti, mimo kamnitih ograd in zidov kraških hiš. Po zanimivi vožnji se ustaviš v vasi Zazid, ki je planincem znana kot izhodišče mnogih poti po kraškem robu, saj iz nje lahko kreneš v več smeri in se seveda iz več smeri v vas tudi vrneš. Zanimivo je dejstvo, da je bila vas njega dni obdana z zidom in iz tega dejstva tudi izhaja njeno današnje ime Zazid. Skozi zgodovino se vas že v 10. stoletju omenja kot Xaxid oz. Xaxa in pozneje kot Villa dei sassi (kamnita vas). Imenu se ni čuditi, saj se takoj v začetku hoje sprehodiš skozi vas, v kateri so bivališča, postavljena tesno drugo ob drugem, še danes grajena v starem slogu, iz kamenja s portoni, nadstreški in prizidki.

V »centru« vasi, v kateri so bile vse hiše naseljene in ki je imela, kljub revnemu prebivalstvu, v preteklosti celo sedem oštarij in so bili njeni prebivalci znani »proizvajalci« brinjevca (ćuhali so ćepin), stoji cerkev Sv. Martina, na kateri so našli letnico 1697, vendar še do danes niso ugotovili ali je to datum izgradnje cerkve ali je to že datum njene obnove. Iz vasi so se ljudje odpravili redko, samo, če so odšli prodajat drva in seno v Trst ali Koper, v ostalem času pa so se ukvarjali s kmetijstvom za lastne potrebe. Vaški zavetnik je Sveti Martin, v čast kateremu vaščani prirejajo 11. novembra vaško šagro.

Po pripravi nahrbtnikov, zavezovanju čevljev, nastavitvi palic in pregledu fotografskih aparatov, smo se v strnjeni skupini podali proti vasi. Najprej smo se ustavili ob spomeniku padlim, ki jih je okupator pobil med 2. svetovno vojno ter si ogledali tudi cerkev sredi vasi. Po »vaških ulicah« smo nato nadaljevali pot v hrib, mimo vodnih zajetij, v katera se po stikih apnenca in fliša zliva voda, zaradi česar je vas izredno bogata z vodnimi izviri, kar je dokaj nenavadno za kraški svet. Na železniški postaji Zazid, na progi Divača – Pula smo se za hip ustavili in pripravili na vzpon mimo Jampršnika do kraškega roba. Pot skozi gozd je bila, kljub temu, da se je nad nami že kar lepo smejalo sonce, prijetna. Obrazi vseh pa so se razlezli v nasmeh, ko smo na prvih gozdnih jasah, na višini približno 700 metrov, naleteli na rastišča planinskega cvetja, na katerih so se, v vsej svoji lepoti, na ogled postavljale gorske narcise (bedenice ali ključavnice po domače), divje potonke in poleg njih modre kojniške perunike. Prekrasen pogled, ki se mu pohodniki nismo mogli upreti, kar je imelo za posledico, da smo se na rožnatih planjavah zadržali kar nekaj časa. Še posebno so bili vzhičeni fotografi, od katerih so nekateri kot pred božanstvi pokleknili pred cveticami, se z njimi »pogovorili« in jih seveda fotografirali. Vse to pa ni ostalo brez posledic, kajti ob naslednjem postanku, za kratek oddih ter požirek vode, je eden od fotografov ugotovil, da je, verjetno eni od potonk, v spomin pustil svoja očala. Ker pa spominka ni dal prostovoljno, temveč so mu očala padla na tla med fotografiranjem, se je podal na ponoven obisk k »svoji potonki« in k sreči zelo kmalu našel pravo ter od nje dobil nazaj očala.

Po tej prigodi, ki je v nadaljevanju ob vsakem postanku povzročila salve smeha, saj smo vsi udeleženci pohoda našega fotografa opozarjali na nahrbtnik, palice, fotografski aparat, očala, tisti najbolj zlobni pa celo na ženo, smo se po krajšem vzponu po travnatih ravnicah znašli na prvem cilju, 802 metra visokem Kojniku. Na vrhu samo kratek postanek za požirek vode, pogled preko kraških ravnic proti naslednjemu cilju ter seveda pogled proti Slavniku, ki se je v vsej svoji lepoti nastavljal našim očem in nadaljevanje poti po široki makadamski poti proti Goliču, najvišjemu cilju naše »planinske odprave«. Prijetno sonce, še prijetnejši vetrič, ki je skrbel, da ni bilo prevroče ter žgolenje škrjančka nekje visoko nad nami, so bili tisto, kar nas je poneslo do naslednjega cilja. Na vrhu  890 metrov visokega Goliča smo si privoščili daljši počitek z malico in seveda, kar je že navada, posneli skupinsko fotografijo. Med našim počitkom smo doživeli še srečanje s skupino pohodnikov, zdravstvenih delavcev iz ZD Koper, ki so hiteli v nasprotno smer od naše.

Po počitku na vrhu Goliča smo korak usmerili po utrjeni poti proti Kavčiču, ob vznožju katerega pa smo se odločili za brezpotje. In ne boste verjeli, hoja po tem brezpotju je bila, po mnenju večine pohodnikov, podobna hoji v novem snegu. Travnata ruša se je namreč ob vsakem koraku vdrla za približno pet do deset centimetrov, kar je res dajalo občutek hoje v snegu. A kljub tej, lahko rečemo, manjši težavi, smo se povzpeli na naslednji vrh s seznama, 883 metrov visoki Kavčič. Z njega se nam je odprl prekrasen pogled poleg slovenske, še na hrvaško stran, kar smo izkoristili za daljši ogled in orientacijo po sosednjih hribovjih. Tudi na tem vrhu je nastalo kar lepo število zanimivih fotografij, med njimi posnetek metulja lastovičarja, ki je na ogled postavil svoja prekrasna krila.

Po postanku smo nadaljevali hojo po robu, s prekrasnim razgledom po lepem delu Primorske, proti zadnjemu cilju, 804 metre visokemu Lipniku. Spotoma smo se ustavili še na več razglednih točkah ter uživali v prelepih panoramah, a žal je časa vedno premalo in morali smo pohiteti proti cilju. Spotoma smo se ustavili še pri spomeniku ubitim, ki jih je okupator presenetil na poti proti partizanski enoti, v katero so želeli vstopiti in jih v grapi pobil.

Nekoliko sicer že utrujeni od sončne pripeke, ki jo je k sreči nekoliko omilil stalen vetrič in ob spremljavi stalnega »žvrgolečega prijatelja » škrjanca, smo se povzpeli še na Lipnik, od tu pa nas je pot vodila samo še v dolino. Po senčnih gozdnih potem smo kar hitro prispeli v Zazid, kjer smo opravili še nekaj fotografiranj in seveda sklepno analizo pohoda. Ponovno smo, zaradi dobre organizacije in zavesti vseh udeležencev, da je skupen in prijateljski duh najboljši recept za uspeh, pohod vsi končali brez poškodb.

Ob koncu še dogovor za »panoramsko vožnjo« skozi kraške vasi Rakitovec, Sočerga, Movraž, Smokvica do Gračišča, tudi po meji s Hrvaško in skupna pijača v gostilni. Med srebanjem hladne, osvežilne pijače, smo opravili še kratek povzetek poznavanja cvetlic, ki smo jih »srečali« med našim obiskom naravnega cvetličnega vrta. V spomin smo si priklicali: javorkin rdeči koren, spomladanski svišč, tržaški svišč, zlati koren, kojniško peruniko, divjo narciso, divjo potonko, kobulasto ptičje mleko, gorskega kosmatinca, gorsko logarico, navadno jarico, navadnega jesenčka, francosko grebenušo, navadno kukavico, gorsko narciso, travniški ali francoski lan, mehkodlako jurjevino, netresk, reliko, šmarnice ter gorskega kosmatinca.

Pa naj še kdo reče, da je hoja po kraškem robu dolgočasna. Imeti je treba samo odprte oči in srce  in doživeli boste prekrasen dan, kot so ga doživeli Cekinčki med svojim obiskom naravnega cvetličnega vrta.

Besedilo: Miran Klavora

Fotografije: Evgen Gržanič, Andrej Kolenc, Miran Klavora, Tine Šubic

Fotografije rož: isti avtorji    

16.05.2012
Cekinčki po Krpanovi poti

Kdo ga ne pozna, Martina Krpana, slovenskega narodnega junaka, ki mu je večno slavo med Slovenci, že leta 1858, v svoji umetni pripovedki Martin Krpan z Vrha, zapisal slovenski pisatelj Fran Levstik. Pripovedka je bila istega leta tudi objavljena v Slovenskem glasniku, pri čemer je Anton Slodnjak menil, da je Levstik s to pripovedjo želel uresničiti svoj literarni program in pokazati, kakšna proza naj se piše za Slovence. Velja pa ob tem omeniti še manj znano – ali Slovencem sploh neznano - rokopisno verzijo  Kerpan z Vrha v dveh poglavjih, napisano pred  tisto, o kateri je bilo govora v prvem odstavku tega zapisa, ki pa je bila prvič objavljena šele leta 1931 v Zbranem delu in še to samo prvo poglavje, ki ga je pisatelj za objavo nekoliko spremenil, drugega poglavja pa v objavi sploh ni več.

In po teh objavah pripovedi o Martinu Krpanu se je začela prava »mala vojna« med Blokami in Pivko, saj tako eni kot drugi trdijo, da je bil rojen blizu Svete trojice, ki naj bi bila na njihovem območju.

V počastitev spomina na klenega Slovenca, ki je že v tistih časih reševal severni del Evrope, so si Bločani omislili ter »trasirali« in označili Krpanovo pot, ki po območju Bloške planote poteka v dolžini 18 ali nekaj več kot 22 kilometrov že 12. leto.

Ker je v prejšnjih letih kar nekaj Cekinčkov pot prehodilo »v lastni režiji«, smo jo letos umestili v letni program in 29.04.2012 ob 7. uri se nas je pri Bloškem jezeru na Volčjem, med množico ostalih pohodnikov, zbralo tudi 21 Cekinčkov. Dobre volje ni manjkalo, saj so rahle meglice nad jezerom napovedovale, da bo dan lep, sončen, ne prevroč, skratka primeren za hojo. Žal so nas organizatorji obvestili, da na startu ne bo Krpana, ki se je, zaradi »štrajka policistov« na Brniku, ob povratku z Dunaja, zadržal dalj kot je bilo predvideno. Zagotovili pa so, da bo do konca pohoda zanesljivo že med nami, kar se je potem tudi uresničilo in v spomin je nastala skupinska fotografija z Martinom Krpanom.

Po nekaj uvodnih ravninskih kilometrih, preko nizkega barja ob Bloščici, za ogrevanje nog, mimo vasi Kramplje in Sveti duh, smo se spustili v dolino Iške, kjer so bili naši pogledi deležni lepote neokrnjene narave in bistrega potoka. Iška je sicer ena od najkrajših slovenskih rek, dolga vsega 30 km, ki se nato izliva v Ljubljanico ter zaradi tega, človek ne more verjeti, spada v Črnomorsko povodje. Spotoma smo si ogledali razvaline Bašteč malna, enega izmed šestih mlinov, ki so nekdaj delovali na povodju reke in bili leta 1952 podrti. Nekaj malega »grizljanja kolen« nam je povzročil ponoven vzpon na višino »redne trase« pohoda in kaj kmalu smo se znašli v prijetni vasici Ravnik. Ogled cerkve, požgane leta 1942 in obnovljene šele leta 1984 in že smo, preko rumene preproge regratovih cvetov, hiteli proti naselju Gradiško, kjer smo si privoščili prvi daljši počitek. Domačini so pripravili pestro ponudbo jedi in pijač (predvsem so vsako leto pridni čebelarji, ki dajo na pogled in pokušnjo izdelke svojih živalic), ki so nam dale moči za nadaljevanje pohoda. V vasi smo prvič opazili tudi markantno pojavo Martina Krpana, ki sta ga zvesto spremljala dva državna uradnika.

Po krajšem vzponu in prečenju  prevala nad Gradiškim nas je pot vodila mimo (letos nove pridobitve pohoda) klopi, na kateri naj bi Martin prvič okusil mehkobo ženskih prsi, dalje skozi vas Zavrh, mimo žičnatega Bloškega vola, ki naj bi simboliziral nekdanjo govedorejo na planoti, v časih, ko je na sejmih na Dolenjskem in Beli krajini veljal rek:«Če ni Bločana, ni sejma!«

Ponovno krajši vzpon do cerkve Sv. Urha v notranjosti katere smo bili priča prekrasnemu pevskemu nastopu, v katerem je sodelovalo tudi nekaj Cekinčkov. Pred cerkvijo pa smo srečali in pozdravili nekaj članov ostalih pohodniških skupin iz PD Vrhnika, ki so se, tako kot mi, odločili ta dan opraviti s Krpanovo potjo.

Pot proti dolini nas je, mimo znamenja za Fajglovo kmetijo, v kateri naj bi njega dni bival Martin Krpan in ruševin gradu Pajkovo, popeljala mimo »pajštabe« - stare sušilnice sadja, v vasi Zales, v kateri naj bi Martin imel skrivno skladišče soli. Po krajšem spustu so naše noge dosegle Bočkovo žago in mlin in ker so nam do tega trenutka dobro služile, smo jim ponovno privoščili nekoliko daljši počitek. Ob uživanju dobrot, ki so jih tudi tu pripravili domačini je čas hitro tekel in klic na pot je bil neizogiben. Pot pod noge in vzpon v hrib na vrhu katerega stoji cerkev Sv. Trojice, ki pa si jo pohodniki ogledajo samo od daleč, ker je pač nekoliko odmaknjena od trase pohoda.

Po vseh naporih, vzponih in spustih si noge nekoliko odpočijejo med hojo preko bloških mokrišč in prečenju Bloščice, po zanimivi leseni brvi. Ob izhodu iz gozda smo že ugledali Velike Bloke, kar nam je dalo novega poleta za dokončanje poti. Tisti, ki na pohodu nismo bili prvič, smo se zavedali, da nas čaka še nekaj »grizenja kolen« preko Bloškega hriba in na drugi strani  Bradatke, »prvopristopnikom« pa je bilo to prihranjeno in so korakali do konca v »polnem tempu«. Po zadnjem spustu in prečenju polj proti cerkvi Sv. Volbenka na Volčjem se je v daljavi že zarisalo jezero in z njim konec poti.

Po obilni malici in nekaj pijače, ki so jo pripravili organizatorji, smo uspeli v množici najti tudi gostitelja Martina Krpana in se z njim postaviti pred oko foto kamer. Žal smo nekateri pohodniki odšli v pregloboko senco in nas prijatelji pred fotografiranjem niso našli oz. so nas celo osumili, da smo takoj zapustili prizorišče. Obljubimo, da bomo naslednje leto tudi mi na fotografiji z Martinom.

Končni rezultat pohoda je slabih 23 dolžinskih kilometrov in približno 200 višinskih metrov, kar je neusmiljeno zabeležil moj zvesti spremljevalec Garmin.

Besedilo: Miran Klavora

Fotografije: Milena Bregar, Miran Klavora, Milan Jerman

03.04.2012
Cekinčki prehodili Kostelsko planinsko pešpot

Izziv za vsakega pohodnika - planinca je, obiskati kraje, v katere redko stopi človeška noga, kraje, v katerih lahko uživa v prvinskosti, na svežem zraku in kraje, ki jih po lastni odločitvi, glede na to, da so dokaj odročni in nimajo pohodniške tradicije, verjetno nikoli ne bi obiskal. Še večji izziv pa je obiskati kraje, v katerih domujeta medved in ris, kraje, v katerih obstaja veliko možnosti, da boste srečali jelena ali srnjaka z družinico, v zraku pa se vam bo oko lahko ustavilo na planinskem orlu ali orlu selcu, ki ju v Sloveniji že redko vidite. Tla so posejana z raznobarvnimi cvetovi, ki si jih sicer lahko ogledate tudi drugod po Sloveniji, nekateri pa so vseeno izjemni, saj so kraji, v katerih smo bili, njihova najjužnejša rastišča.

Mimo gradu Kostel iz leta 1336, je v času turških vpadov potekala pomembna pot v notranjost Slovenije. V tistem času so se domačini, okrog leta 1531, zaradi nevarnosti začeli izseljevati, oblast pa je naseljevala Uskoke. Grad, ki je kljuboval napadom Turkov vse do leta 1578 in nad dolino dominiral okrog 500 let, so nato leta 1809, zaradi upora domačinov, podrli Francozi. Grad je danes v celoti obnovljen.

Nekateri viri kažejo, da je bilo območje Kostela poseljeno že v času Rimljanov, Slovani pa naj bi se v te kraje naselili pozneje kot v druge slovenske predele. Prvi zgodovinski vir poselitve krajev je iz leta 1247, živahna poselitev pa se je začela v prvi polovici 14. stoletja. Kljub nekaterim pozitivnim premikom v sodobnem času pa se je v kostelski dolini število prebivalcev, ki jih je bilo v začetku 20. stoletja še 3000, zmanjšalo na današnjih 600.

Za zadovoljitev izziva, in, da bi si ogledali prelepe kraje nad dolino mejne reke Kolpe ter njen kanjon, preko katerega se pogled odpira na sosednjo Hrvaško, sva z Milanom Cekinčke povabila, da se nama 31.3.2012 pridružijo na Kostelski planinski pešpoti, za katero domačini trdijo, da je »pravi orlovski polet«, saj nas od Kolpe popelje na razgledna, prepadna ostenja kanjona in so jo trasirali in odprli za uporabo 21.5.1994. V vabilu je bilo zapisano, da možnosti tople hrane ni, ker gremo v neobljudene kraje, v katerih ni koč in planinskih postojank, zato naj bodo nahrbtniki dobro založeni s hrano in pijačo. Naše vrle Cekinke pa so hotele »sotrpine« vseeno presenetiti s toplim »divjačinskim golažem«, zato so že na poti proti zbirnemu mestu, ki je bilo določeno v vasi Potok, v bližini Banja Loke, trčile v srno, iz katere bi skuhale golaž. A žal se jim namera ni uresničila, ker je srna pač ocenila, da še ni čas za v lonec in je po trčenju oddirjala preko travnikov v gozd. Na vozilu pa je pustila kar lep spomin.

Z manjšo zamudo, zaradi »kuharskih podvigov«, se nas je nato v vasi Potok (223 m.n.v.) zbralo 41 in po obilnem zajtrku sestavljenem iz različnih sladic in pijač, smo se odpravili novim dogodivščinam naproti. Po dobrih dveh urah hoje in premaganih približno 500 metrih višinske razlike, nas je na Stružnici (697 m.n.v.) sprejela družina Ofak ter nam ponudila izvrstni čaj in piškote. Seveda so pohodniki iz svojih nahrbtnikov nemudoma potegnili tudi lastne zaloge, in prvi postanek, na lepi, sončni jasi pred Ofakovo hišo, je trajal krepko več kot pol ure. Polni novih moči in dodatne energije smo se podali v boj z naslednjimi 200 metri višinske razlike in se povzpeli na najvišjo točko pohoda, 874 metrov visoko Kuželjsko steno. Po več minutnih užitkih v razgledu in prvi skupinski fotografiji, smo se podali proti naravni znamenitosti tega dela kraškega sveta in sicer približno 7 metrov visoki odprtini z naravnim mostom, ki jo je v steno izrezala narava, domačini pa jo imenujejo Kuželjsko okno. Kratek postanek, pogled v dolino na Kuželj, ki ga Kolpa deli na Slovenski in Hrvaški in že so nas noge nesle, mimo zapuščenega zaselka Rake, v dolino, čisto do bregov Kolpe. Po premaganih skorajda 700 metrih nadmorske višine so noge milo prosile za kratek oddih in, ker je mimo nas šumela Kolpa, ker so vabili topli sončni žarki in pihljal rahel vetrič, smo prisluhnili njihovi želji in se ustavili. Med počitkom na bregu reke, so se mimo nas po vodi pripeljali »raftarji«, tako, da je bila idila popolna – na obali planinci, na vodi raftarji. A žal, vedno tisto, kar je lepo, traja kratek čas in morali smo dalje. Po nekaj kilometrih asfaltne podlage smo se podali v gozd, v katerem nas je ves čas prijetno hladil pomladanski vetrič, tako, da je bila hoja prijetnejša kot bi bila ob vroči poletni pripeki.

Gozdna pot, ki se ves čas zlagoma vzpenja, nas je pripeljala do vasice Laze (315 m.n.v.). Pred vasjo se nam je še zadnjič ponudil prekrasen pogled na Kuželjsko steno in Kuželjsko okno. Ob pogledu nanju smo razumeli, kako so domačini lahko po njej določali približen čas dneva (ob 9. uri je bila stena še v senci, ob 12. uri pa je bila v celoti obsijana). In ko so nas naše utrujene noge peljale pod steno, je bila že močno obsijana.

Kratek predah v vasi Laze, in potem vzpon preko travnikov, po gozdni poti, posuti z listjem in večkrat zaprti s podrtim drevjem, proti zadnjemu »hudemu vzponu«, Kosi, preko katere mora pohodnik v kratkem času premagati približno 100 m.n.v.

Ob vznožju Kose nas je pričakalo novo presenečenje. Najprej so se oči ustavile na rdečih cvetovih dišečega volčina (daphne cneorum), ki mu domačini pravijo planinski nagelj, nedaleč stran pa so soncu svoje prelepe bele cvetove nastavljale narcise (narcissus poeticus radiiflorus), katerih najjužnejše rastišče je v tem delu. V neposredni bližini smo opazili tudi rožo z vijoličnimi cvetovi, katere imena v trenutku, ko smo jo opazili nismo vedeli. Pozneje doma,  pa smo jo, s poznavalci cvetja, določili kot kranjsko buniko (scopolia carniolica).

Ko že pišem o cvetju in rastlinstvu v tem delu, ki smo ga lahko opazovali med hojo, naj zapišem, da smo ob poti, poleg čemaža, ki so ga nekateri nabrali za domov, opazili še modro cvetočo rožo, ki spominja na spominčico, smo pa pozneje ugotovili, da je dejansko spomladanska torilnica (omphalodes verna). Poleg nje najbolj izstopa še zeleno - rumeno tevje.

Po napornem prečenju Kose nam je ostal samo še »dokaj enostaven spust« v dolino mimo zaselka Štajer, do vasi Potok, kjer so nas čakala vozila. Omeniti velja še »modrasovo obleko«, ki smo jo opazili ob poti, pustil pa jo je modras, ki se je levil in se preoblekel v poletna oblačila, ker očitno prihajajo vroči dnevi.

Utrujeni, a vendar polni lepih vtisov, smo, po devetih urah hoje, posedli v vozila in se odpeljali do nekaj kilometrov oddaljenega kmečkega turizma Padovac v vasi Selo pri Kostelu. Domačini so nas prijazno sprejeli s prijazno dobrodošlico in doma pripravljenimi aperitivi, sledila pa je domača hrana, značilna za te kraje in sicer »kostelski čušpajz«, nekakšna enolončnica iz zelenjave in mesa ter jota.

Kljub napornemu dnevu, ki je bil za nami, kljub temu, da smo ostali brez divjačinskega golaža je bilo videti samo nasmejane obraze in prostor je kar žarel od dobre volje.

Na koncu nam je ostal samo še nasvidenje na Krpanovi poti, kjer se snidemo 27. 4. 2012.

Besedilo: Miran Klavora, fotografije: Andrej Kolenc in Miran Klavora

09.03.2012
Cekinčki v Polhograjskih dolomitih

Na programu Pohodi planinske skupine Cekinčki v letu 2012 na dan 25. 2. 2012 piše: Sora -Osolnik -Tošč (1021 m) – Grmada – Katarina – Jakob –Tehovec - Sora, lahka označena pot, 5 ur hoje. Kako optimistično! Kaj se je dejansko dogajalo pa v nadaljevanju, lepo po vrsti!

Tokratna pot nas je odpeljala v Polhograjsko hribovje, ki obsega najnižji del predalpskega sveta zahodno od Ljubljane in je bilo, s svojimi 13.938 ha, že leta 1974, z občinskim odlokom razglašeno za krajinski park, ki obsega območje od Stranske vasi – Dolnic – Šentvida -  Dvora – Stanežič - Preske – Goričan – Sore – Gosteč – Pungerta do doline Poljanske Sore in Bodešč. Žal pa je ostalo samo na formalni razglasitvi, dejansko pa nikoli ni zaživelo kot krajinski park z vso svojo skrbjo za naravo in zdravo okolje.

Za območje se, zaradi sestave kamenin, med katerimi je tudi veliko dolomita, uporablja poimenovanje Polhograjsko hribovje, starejši viri pa uporabljajo tudi ime Polhograjski dolomiti, neredko pa srečamo tudi imeni Polhograjci ali celo Pograjci. 

Naš pogled bo skoraj celotno območje parka najlažje zajel, če bomo stopili na katerega od njegovih vrhov kot so Polhograjska gora (824 m), Grmada (898 m), najvišji vrh Tošč (1021 m), Sv. Jakob (806 m).

Na tem območju bo pozoren obiskovalec med hojo kaj hitro opazil prelepo cvetlico, blagajana imenovano. Gre za botanično znamenitost, blagajev volčin (Daphne blagayana ), ki raste na Gori. 22. maja 1837 je grofu Blagayu (1786-1858) eden od kmetov iz Polhovega gradca prinesel vejico rumenih jožefic, kot so jih takrat imenovali. Ker grof rastline še ni poznal, jo je poslal v Deželni muzej v Ljubljano prijatelju Henriku Freyerju (1802-1866) s prošnjo, naj jo, kot temu pravijo botaniki, »določi«. Ta jo je poslal še nemškemu kolegu  Reichenbachu, ki je potrdil, da gre za novo vrsto in se tudi strinjal, da se poimenuje po grofu Blagayu. Nahajališče volčina je nato že 14. maja 1838 obiskal saški kralj Friderik Avgust II. Blagajev volčin pa so morali že leta 1898, skupaj s planiko zavarovati. Je na seznamu ogroženih praprotnic in semenk ter danes spada med ranljive vrste.

Ko smo že pri zanimivostih, povezanih z našim pohodom naj omenim še, da smo v zadnjem delu naše hoje proti Sori, hodili po pobočjih, pod katerimi je veliko število globokih rovov. V zaselku Knapovže, v dolini Ločnice je bil namreč od daljnega leta 1716, pa celo do nekaj let po koncu druge svetovne vojne, rudnik svinca in živega srebra. Na to, malo znano dejstvo iz zgodovine Medvod in okolice, danes spominjajo samo še ruševine nekdanje topilnice na koncu doline Ločnice, tik pred začetkom vzpona na Katarino.

Z Milanom sva, teden pred datumom pohoda, opravila »ogledno turo« in ob koncu, po dobrih osmih urah hoje, ugotovila, da bo, zaradi še skoraj zimskih razmer na trasi, zelo verjetno treba pot skrajšati in končati že na Topolu, da nas ne bi prehitela noč. Ko sva se v opoldanskem soncu, po zelo zasneženi in spolzki poti,  povzpela na vrh Grmade, nisva mogla verjeti očem, saj je na vrhu že stala skupina Cekinčkov »pod poveljstvom veselega Vesel Metoda«. Beseda je dala besedo in pojasnili so nama, da bosta Franja in Darinka nekaj časa odsotni iz naše družbe, da pa ne želita, da bi bilo v seznamih preveč praznih okvirčkov, zato so se odločili, da s turo opravijo teden prej. Nekaj besed vzpodbude, prijateljski stiski rok, skupinska fotografija in že sva hitela proti Topolu. Na spustu z Grmade sva srečala še našo Beto s sestro, se tudi z njima fotografirala in odšla cilju nasproti.

Viri govorijo, da je vstop v Polhograjske dolomite možen na štirih koncih in Cekinčki smo se odločili za Soro. Na dan pohoda se nas je na začetku poti zbralo 30 (in ko smo seštevku dodali še skupino iz prejšnjega tedna nas je bilo 36). Miran je najprej vsem prisotnim razdelil karte območja, za primer, če bi se kdo izgubil na dolgi in naporni poti. Milan je nato, kot je to že običaj, vsem pohodnikom predstavil ugotovitve »najine ogledne ture« ter posebej poudaril, da bomo končno obliko izdelali šele na Topolu. Kolona je krenila, po strmi, na posameznih delih še zasneženi in celo poledeneli poti, navkreber proti Osolniku. Prvi daljši postanek za okrepčilo in skupno fotografiranje smo opravili na vrhu Osolnika. Po spustu v dolino in poti mimo odcepa za Tošč nas je snežena, poledenela, na nekaterih delih pa blatna pot, pripeljala do gostišča na Gontah. Četrturni postanek za topla okrepčila in malice iz nahrbtnikov so vsem pohodnikom dale novih moči, tako, da bi bili pripravljeni pot nadaljevati celo preko vrha Grmade. Vendar pa je bila odločitev, iz varnostnih razlogov, da tokrat pohod opravimo v podnožju gore in se posamezniki, po želji seveda, vrnejo na vrh poleti, ko bodo ugodnejše razmere za vzpon preko vrha.

Pot z Gont do Topola je minila v prešernem vzdušju, saj imajo Cekinčki, kljub zimskemu počitku, kar dovolj kondicije in hoja za nikogar ni bila prenaporna. Po dobri uri hoje nas je v zavetje sprejelo gostišče Pr' Jur na Topolu, ki ga upravlja Jani Kršinar. Marsikdo bo rekel: «Pa kaj, gostišče kot gostišče in Jani kot Jani«. A ni tako. Povsem drugače boste stvar sprejeli, ko vam povem, da nas je v gostišču stregel osebno Jani Kršinar, slovenski smučarski tekač, ki je našo bivšo državo Jugoslavijo zastopal na olimpijskih igrah v Sarajevu leta 1984 ter zasedel 12. mesto v štafeti 4x10 km, 36. mesto na 50 km in 51. mesto na 30 km in nato še na olimpijskih igrah leta 1988 v Calgaryju, kjer je osvojil 30. mesto na 50 km, 34. mesto na 30 km in 39. mesto na 15 km. Pa povejte, če si ne štejemo lahko v čast, da nas je stregel tako vzdržljiv Slovenec.

Da ne bi delali sramote Janiju in seveda tudi imenu in slovesu Cekinčkov, smo se, kljub pozni uri odločili, da pohod izpeljemo do konca, torej, da gremo mimo Sv. Jakoba do Sore peš.

Po uri in pol pospešene hoje po gozdni poti po obronkih dolomitov in nad že prej omenjenimi rovi, nas je ob 18.00 v Sori že ujela tema. A kdo bi si gnal k srcu deset ur trajajoč napor, ko ob koncu ugotovimo, da smo spet enkrat vsi, brez problemov, zmogli dolgo in naporno hojo.

Milan je ob koncu še izdal pobudnika oz. predlagateljico te ture v letni koledar in pohodnike povabil na naslednji pohod ob koncu marca.

Tekst: Miran Klavora

Fotografije: Evgen Gržanič in Miran Klavora

17.02.2012
Poročilo planinske skupine Cekinčki za leto 2011

Cekinčki smo ponosni, da smo že eno leto del tako obsežne organizacije, kot je Planinsko društvo Vrhnika. V tem letu smo dokazali, da se enakovredno kosamo z ostalimi planinskimi skupinami, saj smo opravili vse pohode po načrtu, le Grintavec se nam je zaradi slabih vremenskih razmer izmaknil.

Tako znamo ubirati svoje poti, se udeleževati organiziranih pohodov in tudi pri delovni akciji na Planini smo se kar dobro odrezali.

Vsako leto osvojimo enega od Triglavov, tokrat smo obiskali štajerski Triglav – Donačko goro svoj ognjeni, da ne rečem vodeni, krst smo doživeli na dvo in pol dnevnem pohodu po Pohorju, kjer nam je prva noč pokazala vse svoje grozote, a sta nas čudovita naslednja sončna dneva pripravila tako daleč, da smo pohodnice kar večkrat zaplesale kan-kan. Vedrina, ki nas preveva ob osvajanju novih vrhov, nas tudi v takih trenutkih ne mine in z zadovoljstvom spoznavamo prelepe kraje naše čudovite dežele.

Če pogledate na naši spletni strani slike z naših pohodov, boste ugotovili, da so obrazi polni nasmeha, saj znamo v hribovju in gorah pozabiti na vsakodnevne tegobe in izzive in le uživati ob krasotah, ki nam jih nudi narava v kateremkoli letnem času.

Zbrane od vseh vetrov, od Idrije, do Jesenic, Cerknice, Kočevja, Ptuja do Ljubljane in njene okolice nas združuje čudovito prijateljstvo in strast po pohodništvu, kar vse skupaj združujemo na naših pohodih, ki se bodo nadaljevali tudi v tem letu.

V imenu Cekinčkov pa bi se zahvalila našemu vodji Milanu. Hvala ti, Milan!

03.02.2012
Cekinčki na Jančah – pogumno v leto 2012

Obetal se je lep, sončen, hladen, zimski dan, a žal, kakor mnogo letošnjih, brez snega. Cekinčki smo seveda rade volje odgovorili na Milanovo povabilo, v katerem je bilo zapisano, da nas, za odprtje sezone 2012, vabi na »sprehod« na Janče. Lepo število, preko 40, se nas je v soboto, 21. januarja 2012 zbralo »pod uro« na železniški postaji v Ljubljani. Ob prihodu seveda ni manjkalo voščil ob vstopu v novo leto, saj smo se mnogi srečali prvič v mladem letu 2012.

Po voščilih in pozdravih nam je Milan predstavil traso pohoda ter povedal, da se nam bo na postajah do Jevnice na vlaku pridružilo še nekaj prijateljev, tako, da nas bo Janče »osvajalo« 52. Na koncu je res tako tudi bilo. Na železniškem postajališču v Jevnici se nas je zbralo 52.

Omeniti velja, da se je v Jevnici in okoliških krajih že v 15. stoletju širilo kajžarstvo, kar pomeni, da so kraje v lasti graščaka, naseljevali pripadniki revnejšega vaškega družbenega sloja. Širilo pa se je tudi brodarstvo na Savi, ki je bilo sicer razvito že v dobi Rimljanov (konec leta 476), vrhunec pa je doseglo v začetku 19. stoletja. Prvo šolo so v Jevnici zgradili leta 1921, leta 1928 pa so domačini zgradili še železniško postajo, ki na istem mestu stoji še danes.

Po uvodni Milanovi predstavitvi trase in urnika (še za tiste, ki so »zamudili« ljubljansko), smo se, po nekaj metrih asfaltirane ceste skozi Jevnico, pognali v hrib proti Zgornji Jevnici. Božično-novoletna dogajanja se nam niso preveč poznala, tako, da smo kar hitro in dobre volje ter brez nepotrebnega sopihanja prišli do kmetije   Pr' Valentin. Tu smo naredili daljši postanek kot bi ga normalno, vendar je bilo vredno, saj nam je domačin povedal zgodbo svojega življenja, kako je moral kot komaj nekaj dni star dojenček, skupaj s starši in sorodniki bežati pred okupatorji v gozd, se skrivati v bunkerjih, preživljati ob skopi hrani…. Po zelo doživeto povedani življenjski zgodbi nas je spustil še v svoje domovanje, staro hišo, zgrajeno iz »brun«, kjer smo si ogledali »črno kuhinjo« in bivalne prostore, v katerih je razstavljenih mnogo zgodovinskih in verskih eksponatov. Po »okrepčilnih« požirkih žganega, ki ga je dal na pokušino smo se odpravili v hrib, cilju nasproti. Narava nam je nasproti poslala nekaj megle, ki pa se je, ko je uvidela, da se nismo prestrašili, razkadila in ponovno se je pokazalo sonce.

Sonce, preproga iz listja, hlad in dobra volja so bili naši sopotniki do izhoda iz gozda na cesto, na kateri nas je pričakalo za vzorec snega in s katere se je že odprl pogled na cilj – vas Janče, s cerkvijo Sv. Miklavža, prvič omenjeno leta 1526. Po ustnih virih naj bi jo dal zgraditi popotnik, ki so ga na Janškem vrhu napadli razbojniki in se je zaobljubil, da bo, če preživi, sezidal cerkev. V notranjosti cerkve je več bogatih, baročnih oltarjev, glavni oltar pa nosi letnico 1857.

Leta 1895, ko je Ljubljano prizadel rušilni potres, je bil epicenter na območju Janč.

Na tem mestu smo se ustavili za krajši čas in Milan Jerman je, med pogledovanjem proti Grintovcem našteval njihova imena, potem pa kar naenkrat, ko je kazal nekam med Brano in Kočno, kjer se nahaja Kamniško sedlo, postavil vprašanje: «Kako se po ljudskem pripovedovanju imenuje Kamniško sedlo, in od kod mu to ime?« Ne moreš si misliti, kako »čudni« in »telečji« so lahko pogledi ljudi, ko jim postaviš vprašanje, o odgovoru na katero se jim niti sanja ne. Milan se je rahlo namuznil in izustil: «Ja, Jermanova vrata!!!«. In spet mnogo neverjetnih pogledov, zato se odloči in nam podari dve zgodbi o nastanku imena: » kamniško« in »savinjsko«.

»Savinjska« različica pravi, da je Kamniško sedlo dobilo ime Jermanova vrata po rokovnjaču Jermanu. Njega dni so namreč imeli pravico pasti na sedlu samo tisti, ki so živino prvi prignali gor. Običajno so bili to lastniki ovac s kamniškega konca, ki so žival prignali po južni strani, kjer je običajno sneg prej skopnel. Nekega leta, ko je bila zima podobna kot letos, pa so Savinjčani  prosili Jermana za pomoč. In res, rokovnjač, ki je poznal vsak pedenj gora, je nadelal pot z Okrešlja na sedlo in tako prignal drobnico na sedlo cel teden pred Kamničani.

Po »kamniški« različici pa je junak zgodbe lovec Jerman, ki je pomagal slovenskim plemičem v boju proti Turkom. Po slovenskih krajih, tja do Celovca je ropal turški paša Abdala, ki se je odločil zasesti tudi Celovec. V Celovcu pa je bil poveljnik obrambe plemič Golobek (verjetno Gallenberg), ki se ni pustil premagati z vojaško silo, zato se je Turek odločil za prevaro. Plemičevemu sinu Enriku je za pomoč in izdajo obljubil visoko čast v turški vojski in izdatno količino zlata, zato je ta poskrbel, da so se Turki navidezno umaknili izpred Celovca in očeta Golobeka obvestil, da so krenili proti Kamniku, ki ga nameravajo osvojiti.

Plemič Golobek je z vojsko pohitel proti Kamniku, med potjo pa ugotovil, da na tej strani ni nobenega sledu o Turkih in da je bil prevaran. Ob tem spoznanju ga je izdalo srce in umrl je. Brambovci, ki so v trenutku ostali brez vodje, so se zavedali , da bi bila pot preko Ljubelja predolga in bodo prepozni za rešitev Celovca, zato so zaprosili lovca Jermana za pomoč. Jerman jih je popeljal po strmih in nevarnih poteh preko sedla med Brano in Kočno in uspeli so pravočasno priti pred Celovec, kjer so izbojevali odločilno bitko. Abdala so nato na begu ubili, izdajalski Enrik pa si je sodil sam. Lovec Jerman, ki so mu brambovci obljubili, da ga nikdar ne pozabijo je v bitki sicer umrl, vendar pa so po njem poimenovali preval, ki se od tistih dni imenuje tudi Jermanova vrata.

Po tej »zgodovinski uri« nam je preostalo še nekaj sto metrov po rahlo zasneženi cesti in že smo stali pred planinskim domom na Jančah. V notranjosti prijetna toplota, vonj po hrani in tudi veliko pomoči za »žejne duše«. Čas je ob prijetnem klepetu, dobri hrani in seveda, ker je začetek leta, ob plačevanju članarin ter fotografiranju pohodnikov, hitro tekel. Skozi okna se nam je odpiral pogled na čudovite Julijske Alpe, Ljubljansko kotlino z značilno Šmarno goro in, če si stopil iz doma, tudi na Snežnik, Dolenjsko hribovje ter še kam. Skratka pogled, ki si ga lahko samo želiš in mi smo ga ta dan dobili v polni meri.

Ko nas je dosegel »klic doline« smo se kaj hitro odpravili na pot, pred odhodom pa seveda še opravili skupinsko fotografiranje. Polni energije smo kaj hitro premagali strmo pot do Laz. Med potjo smo si ogledali še cerkvico na začetku naselja Laze, ki je plod zanimive arhitekture. Na železniški postaji smo potem imeli še ravno dovolj časa, da so se tisti najbolj premraženi ogreli v čakalnici, ostali pa smo preštevali vlake in že obujali prijetne spomine na prehojeno pot ter sestavljali načrte za prihodnja druženja.

Vzpodbuden in srečen vstop v novo leto!

Besedilo: Miran Klavora

Fotografije: Andrej, Evgen, Metod, Miran in Tine

21.12.2011
Slovenski planinski muzej in Cekinčki

Natanko eno leto po tem, ko je kar 24 Cekinčkov obiskalo Slovenski planinski muzej v Mojstrani in natanko na dan gora letos, 11. decembra 2011 je druga pošiljka Cekinčkov uživala v predstavitvi zakladnice, ki jo muzej nudi, tako s stalno razstavo, kakor tudi dvema občasnima razstavama o slovenskih planincih in gornikih v Bariločah in o okoliških olimpijcih zimskih športov. Najlepše pove naše vzušje Miranov zapis v knjigo vtisov: "V oblačnem dnevu, kot je današnji, se namesto v gore podaš v muzej. Vstopiš v pričakovanju nečesa, a sam ne veš česa. A muzej ti da toliko, da odideš poln vtisov in lepih misli. In dan je lepši!"

Besedilo: Milan Jerman, fotografije: Miran Klavora

21.12.2011
Cekinčki na Donački gori

Ljubljana, sobota 3. 12. 2011, neprijetno jutro, temni, težki oblaki, lije kot iz škafa, mi pa na poti proti svetemu Juriju pri Rogatcu, od koder naj bi krenili na pot proti vrhu Donačke gore, enemu zadnjih vrhov Karavank (prosim lepo, a Karavanke na Štajerskem koncu??), za katerega je že leta 1940 dr. Josip Ciril Oblak zapisal, da je to prava gora, gorska osebnost, ki obvladuje vso okolico.

Planinski pisatelj Janko Mlakar je o njej zapisal:«Ta gora je že po temperamentu ženska, sprejemljiva in muhasta, vabljiva in odbijajoča, krotka in divja – vse je odvisno od tega, kako in od kod se ji približamo.

Zaradi specifične oblike (treh zaporednih vrhov), so ji nadeli tudi ime Vzhodni Triglav, če jo pogledate od zahoda, pa ima ta gora obliko popolne piramide.

Preko Trojan v smeri Štajerske nas spremlja dež, ko se bližamo Celju, pa se na vzhodu začne pojavljati krasen rdeč sončni sij, ki kaže malo možnosti, da bo sončen dan – in bil je.

Na parkirišču pred cerkvijo svetega Jurija, ki je bila zgrajena v 14. ali 15. stoletju in so jo Turki leta 1532 požgali, nakar so jo domačini obnovili (portal nosi datum 1658),  v istoimenskem kraju, v bližini Rogatca se nas je zbralo 29 Cekinčkov.

S parkirišča je tudi prelep pogled na cerkev svetega Donata, ki stoji na mestu, na katerem naj bi se ustavil cerkveni zvon, ki se je ob udaru strele v cerkev na vrhu gore, privalil v dolino.

Na vrhu gore (ki jo po Rogatcu imenujejo tudi Rogaška gora) in s katerega je, kot je zapisal leta 1896  v Planinskem vestniku g. Orožen, pogled v osmero dežel na Ogrsko do Blatnega jezera, so bile sezidane v 16. in 17. stoletju »straže«, v katerih so prebivali stražarji, ki so s kurjenjem kresov opozarjali pred vpadi Turkov.

Pozneje je bila na vrhu postavljena cerkev svetega Donata, v katero je prvič leta 1740 in nato ponovno leta 1741 udarila strela, pri čemer je bilo obakrat veliko število mrtvih, zvon pa se je, v drugem primeru, kot že zapisano, odkotalil v dolino in se ustavil na mestu, kjer je danes cerkev svetega Donata.

Samo še ena zanimivost, potem pa krenemo proti vrhu. Neverjeten je podatek, da so, zahvaljujoč dr. Frohlichu, v tem koncu Slovenije že leta 1853, skoraj 15 let pred Julijskimi Alpami, dobili prvo nadelano in označeno planinsko pot, ki je bila označena za potrebe »zdraviliškega turizma« in je služila gostom Rogaške Slatine za vzpone na vrh gore.

Pot proti vrhu smo začeli, kot je obljubil Milan, s kar malo »pogrizenimi koleni«. V uteho nam je bilo dejstvo, da je bila podlaga prelepa barvna preproga jesenskega listja, ki je pod nogami prijetno šelestelo. Opogumilo nas je tudi dejstvo, da nič v zraku ni kazalo, da bi nas lahko presenetil dež, zato smo pogumno koračili do prvega postanka, ko so z nas »padla« odvečna oblačila. V nadaljevanju smo po lepo nadelani poti prišli do kar strah vzbujajočega kamnitega skoka, ki pa je lepo opremljen z jeklenicami in zelo dobro varovan. Klub temu so pristopi posameznikov različni in videli smo razno razne figure in slišali različne komentarje ob premagovanju te ovire. Ves čas je bilo slišati  Milanove:« Palice v drugo roko, tri točke oprijema, stopi čez »zajlo«, stopi na desno polico, dvigni levo nogo…«, a zmagali smo in po nekaj minutah stali na srednjem, 884 m visokem vrhu. V prvem trenutku nihče ni povedal pomembnega podatka in sicer, da to ni »pravi vrh«, zato so iz nahrbtnikov nemudoma pogledali sendviči, steklenice, čokolade in ostale dobrote iz »domače shrambe«. Manjkalo ni niti žigosanje planinskih knjižic in potem pot pod noge proti »pravemu«, tretjemu vrhu »Donačke verige«, ki uradno meri samo 883 m in je celo meter nižji od drugega.

Ob piramidi na vrhu je bila že zbrana velika skupina otrok, ki pa so se kmalu po našem prihodu odpravili proti koči, v kateri so prejšnjo noč čakali Miklavža. Po odhodu otrok smo ostali Cekinčki sami ter opravili nekaj »formalnosti«.

Kot prvo nas je Milan spomnil na našo, zelo dobro prijateljico Mileno, ki nam jo je narava v začetku leta, mnogo prezgodaj vzela. In verjemite, ni manjkalo rosnih oči, sploh pa ob pripovedovanju o dogodku, ko sta Milena in Vlasta, s pomočjo jeklenic in močne volje, »premagovali« skalni skok na poti na Donačko goro.

V nadaljevanju smo se, bo vznožju skalne piramide, ki stoji na vrhu gore, pogovorili o programu pohodov za leto 2012, ki je že izdelan in smo se z njim vsi prisotni strinjali, saj nudi za vsakogar nekaj. Torej vsi Cekinčki in Cekinke, vljudno vabljeni »na delo v letu 2012».

In zadnja stvar pred odhodom proti dolini še dogovor za obisk Slovenskega planinskega muzeja, ki smo ga, v majhnem številu sicer,  nato opravili v nedeljo, 11.12.2011.

Pot v dolino ni bila naporna, saj smo jo opravili po pragozdu Donačke gore, po lepo urejeni in označeni poti, ki nas je pripeljala do Rudijevega doma pod Donačko goro. Velja pa omeniti, da so nas ves čas spusta proti dolini spremljali, levo in desno od poti, mali rastlinski prebivalci gozda »Lunaria biennis« ali po domače srebrenke in, da bo še bolj zanimivo, »cekinčki«!!!!!!!

V domu dobra hrana, pijača in obilo smeha, saj se nam je dan iztekel tako, kot si človek lahko samo želi – jasno in sončno. Prehitro je minil čas, določen za malico in postanek in podali smo se na pot proti svetemu Juriju, kjer smo si izrekli še običajni nasvidenje ter se podali proti domovom.

Na poti domov pa se je ponovila jutranja zgodba – Domžale, temni, težki oblaki, dež, lije kot iz škafa in človek je zadovoljen, da je dan preživel s prijatelji, na pohodu, med katerim ga je ves dan božalo sonce.

Besedilo: Miran Klavora, foto: družine Klavora, Kolenc in Šubic

23.11.2011
Cekinčki so se povzpeli še na Dobrčo

Sobota, 5. november 2011, ura sedem zjutraj, ko se na vzhodu, izza Šmarne gore, pojavi rdeča ognjena krogla, ki obeta lep, sončen dan. Posedemo se v avto in odbrzimo proti Brezjam pri Tržiču, od koder se bomo, v  družbi ostalih Cekinčkov, podali na pot proti vrhu Dobrče, kar nas bo stalo približno 1000 metrov nadmorske višine.

Po cesti iz Tržiča proti Begunjam, ki je bila zgrajena že leta 1830, asfaltirana pa šele 1977, se pripeljemo do križišča nad vasjo Brezje, kjer se snidemo z ostalimi.

Pomembno je omeniti tudi, da je, pred izgradnjo ceste, po trasi ceste, ki smo jo prevozili, potekal slab kolovoz, po katerem so oglarji iz Loma in od Svete Ane vozili oglje v fužine na Jesenice in Bohinj.

Kraj se imenuje Brezje po najbolj zastopani drevesni vrsti na tem območju, to je brezi, ki je rasla na predelih, kjer se je pasla živina.

V vasi je pomembna cerkev sv. Neže (zavetnice ovčjih pastirjev), o nastanku katere govori legenda o gradu Gutenberg (Hudi grad), v katerem naj bi njega dni živela graščak Jurij in njegova žena Neža. Na gričku pod gradom je graščak sezidal cerkev sv. Jurija, njegova žena pa je postavila cerkev sv. Neže. Cerkev sv. Neže je bila zgrajena v neznanem obdobju, nakar so med leti 1861 in 1870  zgradili novo cerkev, katere posebnost je bila, da je bil zvonik ločen od cerkve. Po približno 100 letih se je začela pogrezati in razpadati, zato so v letu 1966 pozidali novo, kakršna je še danes, s tem, da so stari zvonik spojili s cerkvijo.

Tudi naselje se je v tistih časih uradno imenovalo Sveta Neža, vendar pa so ga domačini že takrat spodnji del imenovali Brezje, zgornji del pa Sveta Neža.

Zanimivost vas je tudi, da je na travnikih v okolici cerkve, imenovanih Spodnji in Zgornji vaz, pred mnogimi leti lastnik posadil murve, na katerih je gojil sviloprejke. Še dandanašnji na tem območju rastejo tri murve. Pa bodi dovolj zgodovine in gremo na pot.

Na parkirišču se nas je zbralo 32 in polni energije in potrebe po novem izzivu smo zrli v lep jasen dan.  Po predstavitvi novih članov skupine in kratkem opisu poti smo se podali na pot, po pisani preprogi, ki nam jo je iz jesenskega listja pripravila narava. Da pa le ne bi bilo prelahko, nam jo je malo navlažila, tako, da smo na spolzkem terenu morali paziti na vsak korak in iskati primerno varno oporo. Uro trajajoča pot do betonskega korita je minila brez posebnosti in v jasnem vremenu. Pri koritu, na katerem je napis RAZGLEDNA TOČKA, se nas je nekaj podalo na rob, vendar smo doživeli razočaranje. V dolini in povsod okrog nas – megla (ejga, n'č se ne vid' – po Gorenjsko). 

Ni bilo potrebno veliko časa in že je celotna skupina naletela na pas megle, ki se je dvigal proti vrhu. Poleg tega se je v krošnje dreves zapletel še veter in z njih na pohodnike vsul nemajhno količino vodnih kapelj, ki so do takrat čakale na vejah, da se približa nekdo, ki mu bodo zagrenile dan. Oblačenje vetrovk, natikanje rokavic in dalje proti koči in vrhu. Po dobri uri in pol hoje se je pred nami, iz megle, 1478 metrov nad morjem, izluščila Koča na Dobrči .

Koča stoji nad robom strmega južnega pobočja Dobrče, imenovanega Kres, ker so v času Turških vpadov na njem kurili opozorilne kresove. Prvo kočo so zgradili po I. svetovni vojni štirje zasebniki, nakar jo je leta 1952 prevzelo PD Tržič in jo poimenovalo po tragično preminulem planincu Ladislavu Kostanjevcu. 16. septembra 1974 je požar kočo v celoti uničil, nakar so leta 1976 začeli graditi novo in jo 10. junija 1978 tudi ponovno odprli ter jo poimenovali Koča na Dobrči.

V toplem zavetju koče in ob hitri in vljudni strežbi oskrbnika Milana in njegove ekipe, smo doživeli novo presenečenje (skoraj nepojmljiv šok). Navajeni na porcije hrane iz drugih planinskih postojank in gostiln po dolini, smo si naročili jedi na žlico, pa klobase z zeljem. Ko pa so skodele in krožniki »začeli prihajati na mizo«, smo ugotovili, da bi se lahko iz ene porcije hrane najedli trije. Res obilne porcije in izredno okusna hrana, za kar moram posebno pohvaliti vse osebje koče. HVALA!!!!!! Zaradi obilice hrane smo se zadržali krepko čez uro in pol ter nato, ob dodatnem šilcu »močnega«, ki ga je vsakemu pohodniku natočil oskrbnik, krenili proti vrhu. Po slabi uri hoje, še naprej v hladnem, mokrem in meglenem okolju, smo dosegli cilj – stali smo na vrhu Dobrče, 1634 metrov nad morjem. Kljub temu, da napis vabi na komaj 5 minut oddaljeni, zelo razgleden Šentanski vrh, se nanj nismo podali, saj razen megle ni bilo kaj videti. Milan nam je z vrha nazorno pokazal, kje se nahaja kateri od znanih vrhov, a megla je pač megla in videli nismo ničesar. Pa drugič! Po skupinskem  fotografiranju smo se preko Lešanske planine začeli spuščati proti dolini.

In tedaj se je tudi ozračje začelo spreminjati, in nekoliko nižje od planine, se je že začelo iz megle kazati modro nebo. Ko smo, ob ubranem petju nekaterih (zapeli so Kekčevo pesem in še kaj), ponovno prikorakali do korita z napisom razgledna točka, se je v dolini megla že razkadila. Podali smo se na obronek in z njega uživali v pogledu na dolino pod nami ter si v mislih risali pot, ki jo moramo še prehoditi do naših zvestih jeklenih konjičkov.

Na parkirišču, ob koncu podviga, ki smo ga, brez težav zmogli vsi, še kratka analiza dogajanja, kratka predstavitev naslednjih pohodov, prijateljski pozdrav in odhod proti domovom.

 Besedilo: Miran Klavora, foto: Evgen Gržanič, Miran Klavora, Andrej Kolenc

25.10.2011
Cekinčki na Blegošu – še en dolg poravnan

Lani, novembra meseca, nam ni bilo dano priti nanj, ker nam jo je zagodlo vreme. Da pa dolgovi ne bi predolgo ostajali, nam je Milan letos pripravil zgodnejši termin. Sredi oktobra, natanko 15.10.2011, smo se odpeljali proti zahodu, kjer je še svetila luna, novim dogodivščinam naproti.

Cilj motoriziranih Cekinčkov je bila vasica Volaka, ki jo zgodovinski zapisi omenjajo že leta 1291. Ime vasice naj bi izviralo iz imena Vlahi, kar kaže, da so bili prvotni prebivalci tujerodni, ki so na tem območju prebivali še pred prihodom Slovanov. Ime se je spreminjalo od leta 1200, ko jo zasledimo kot Felasi, leta 1291 dobi ime Vlach, nakar jo leta 1500 preimenujejo v Vlatzi, leta 1630 pa postane Velaczi. Dolgo jo je krasilo tudi ime Voljaka, nakar je pred vojno dobila današnje ime Volaka.

Nad potokom Volaščica, ob katerem smo si določili izhodišče in zborno mesto, leži grič Gradišče, na katerem naj bi njega dni bil grad Svete Heme, ob potoku pa naj bi stala cerkev Sv. Eme, ki pa jo je, kakor tudi fužine, ki so bile ob potoku, odnesla velika povodenj leta 1564.

Ob prihodu Cekinčkov na izhodišče se je že dvignil svetel, sončen, a vseeno hladen dan, kljub temu pa nas je z neba pozdravljala tudi še luna, ki je nekoliko zamujala s svojim odhodom. Milan nas je naštel 24 in podal načrt osvojitve 1562 metrov visokega Blegoša, najvišjega vrha Škofjeloškega hribovja. Preden pa smo zagrizli v hrib je bilo potrebno rešiti še prevozne zadrege. Pot namreč ni krožna v celoti, zato je bilo potrebno nekaj vozil odpeljati v nekaj kilometrov oddaljene Čabrače, da bi se ob povratku v Blegoša vozniki odpeljali po vozila in nato pobrali še svoje potnike in jim s tem prihranili kar nekaj hoda. Tudi ta del smo uspešno opravili in potem strumen korak v gozd, Blegošu naproti.

Kljub hladnemu jutru je vzpon kaj kmalu dvignil delovno temperaturo in ob prvem postanku so vetrovke romale v nahrbtnike.

Ob stalnem šelestenju vetra v krošnjah dreves, smo brez posebnih zapletov, nekateri z več, drugi z manj težavami, dosegli Zavetišče gorske straže pri Jelencih. Lesene mize in stoli so kar vabili k počitku in nemudoma so se na mizah znašle dobrote iz nahrbtnikov in – čas je za malico. Sonce nam razdaja svoje tople žarke, zato je postanek zelo prijeten in nekoliko daljši.

Potem pa spet pot pod noge, v mešan, pretežno smrekov gozd, kjer se kar naenkrat razleže glasen »jurčeeeek«. Pa da ne boste mislili, da je kdo klical Jureta. Ne, naša ostrooka pohodnica je našla pravega, zdravega, prekrasnega gobana. In doslej kolona Cekinčkov se raztegne levo in desno od poti in začne se tekma, kdo bo našel naslednjega, mogoče lepšega, mogoče večjega. In bilo jih je res še nekaj, zanesljivo pa je marsikateri ušel našim ostrim pogledom. Ob takem krajšanju časa smo se kar nenadoma znašli ob vznožju vzpona do Koče na Blegošu, kjer nas je že čakala obilna malica.

Vsakdo si je privoščil kaj »na žlico« in seveda okrepčilno pijačo, potem pa naskok na vrh. Ker je pot lepo nadelana in dobro vzdrževana, smo se brez težav vsi, tudi dva člana, ki sta se nam pridružila pri koči, povzpeli na vrh.

Že med potjo, še posebno pa potem z vrha, smo kljub vetru, uživali v pogledu na vse štiri strani neba, kjer so se nam na ogled postavile slovenske gore in planine, na čelu z očakom Triglavom. Res pogled, ki si ga človek lahko samo želi in mi smo ga ta dan doživeli.

Pravijo, da vse lepo hitro mine, in to se je zgodilo tudi nam. Klicala nas je namreč dolina, do katere je bilo še kar nekaj hoda. Zato smo hitro opravili tradicionalno skupinsko fotografiranje in se podali na strmo pot, pretežno ob Rupnikovi liniji, proti Čabračam.

Brez zapletov smo se vsi srečno in brez poškodb spustili v dolino, v vas Čabrače, kjer so nas čakali zvesti jekleni konjički. Kratek pozdravni nagovor, predstavitev programa za jesen in zimo, prijateljski nasvidenje in že smo hiteli vsak svojemu domu naproti. Ponovno se snidemo novembra, ko bomo morali biti kar pridni, da bomo izpolnili zadani program.

Besedilo in fotografije: Miran Klavora

07.09.2011
Cekinčki prečili Pohorje – bilo je noro in nepozabno

Milan nam predstavi Pohorje kot 1543 metrov visoko naravno oazo, širnih gozdov in celo pragozda Šumik, polno obsežnih pašnikov in jas, neokrnjenih voda, slapov, jezer in šotnih barij. In v tej oazi domujejo tudi največji metulj Evrope in druge dragocene živalske vrste. In na koncu sledi povabilo na izlet, na edino silikatno gorovje pri nas, ki naj se zgodi med 2. in 4. septembrom.

Če bi vabilo pozorneje prebrali, bi verjetno odkrili v njem skrito zanko, katero pa sem tudi sam razvozlal šele po koncu našega druženja v pohorskih gozdovih. V opisu poti je Milan namreč zapisal, da bomo hodili mimo Partizanke (ne Partizanskega doma) in v višinski razliki - malo gori - doli - naokoli. V čem je bila zanka, vam bo popolnoma jasno, ko boste prispevek prebrali do konca.

Po vseh tehničnih pripravah in po že opravljeni ogledni turi, je Milanu organizem sporočil, da je prišel čas, ko tudi on potrebuje nekaj predaha in, da bi lahko tura preko Pohorja imela neprijetne posledice za njegovo zdravje.

To sporočilo je razumel in ga vzel resno, zato me je nekaj dni pred začetkom pohoda poklical in prosil, če bi prevzel vodenje. Da ne bi priprave, ki so bile že izvedene šle v nič in ker zaupam v kolektivni duh Cekinčkov, sem po kratkem premisleku privolil in se pripravil, kolikor je v danih okoliščinah bilo najbolj mogoče.

V petek se nas je pod uro na ljubljanskem kolodvoru zbralo 21 Cekinčkov, ki smo ocenili, da imamo sposobnost premagati Pohorje. Na zbornem mestu je Milan pohodnikom predstavil zamenjavo v vodenju in vsem zaželel srečno pot ter ob odhodu vlaka nemo (verjamem, da tudi s cmokom v grlu) obstal sam na peronu, mi pa smo z vlakom oddrdrali proti Mariboru.

Pot je kaj hitro minila in nato tudi z mestnim prevozom do vznožja Pohorja ni bilo težav, saj smo imeli občutek, kot da je avtobus čakal samo na nas. Tudi na vzpenjači ni bilo zastojev in vseh 22  v Mariboru se nam je namreč pridružila še Ptujčanka Vlasta) se nas je znašlo na začetku poti.

Skrb mi je vzbudila izjava enega od zaposlenih pri vzpenjači, ki je na moje vprašanje, če nas bo na poti do Mariborske koče in dalje do Ruške koče zajel dež, izjavil, da prej tema kot dež. A naj zapišem že kar sedaj, in kot boste brali v nadaljevanju, smo dobili obojega obilo.

Hoja do Mariborske koče je minila v prijetnem kramljanju in izmenjavi novic med prijatelji, ki se že dalj časa nismo videli. Po kratkem oddihu, žigosanju transverzalnih in ostalih knjižic ter nekaj debelih deževnih kapljic smo se podali proti Ruški koči. Tudi pri Mariborski koči je bila zanimiva izjava enega od domačih planincev, ki je v šali dejal, naj dajo vodniku karto Pohorja, ki ga ne pozna in se bo izgubil. Do drevesa, na katerem je smerna tabla za dom Zarja, je hoja tekla gladko in brez zapletov, potem pa se je začelo. Ker mi je iz v spominu odmevalo, da ne smemo v smeri Zarje, temveč po drugi, slabše označeni poti, sem hrabro zakorakal v smeri markacij, navzdol v gozd. Po nekaj minutah hoje so se, na široki poti markacije izgubile, vendar smo kljub temu, po občutku, nadaljevali v desno. Ker pa je smer in višina postala sumljiva, sem uporabil »klic v sili« in po kratkem usklajevanju sva z Milanom ugotovila, da smo nekoliko preveč desno in prenizko. Sam sem se podal na izvidniški pohod po strmem smučišču, in se, ne boste verjeli, znašel na vrhu smučišča »Partizanka«.  Po ugotovitvi, da je točka prava za nadaljevanje proti Ruški koči, sem poklical ostale in nadaljevali smo pot. Takrat pa se je že začel napovedovati tudi drugi, težji del poti, začelo je namreč deževati ter padati tema. Dežniki, nekaj pelerin in pogumno naprej.

Vendar tokrat samo dobrih  deset minut, kajti potem se je vlilo »kot iz škafa«, začelo se je neurje in divji ples narave, z grmenjem, strelami, močnim nalivom in celo meglo. Po gozdni poti se nam je pod nogami začel valiti hudournik, voda vdirati v čevlje, na nekaterih mestih so nastale globoke luže, lilo pa je tako, da tudi s pomočjo čelnih svetilk ni bilo mogoče slediti markacij ob poti, saj je bilo videti komaj ped pred nosom.

Vendar pa smo le našli markacijo, za katero smo menili, da bo rešilna. Na drogu električne napeljave se je v soju svetilk zasvetil znani rdeče-beli krog, pod njim pa bela puščica, ki je kazala, mimo električnega transformatorja nekam proti dolini. Ker sem po telefonu dobil tudi potrditev lokalnega poznavalca, ki mi je povedal, naj gremo »naravnost mimo transformatorja in bomo po desetih minutah v koči«, smo se podali v smer, ki jo je kazala puščica. NAPAKA!!! Po približno 20 minutah hoje navzdol, sem ocenil, da pri stvari nekaj ne more biti v redu, saj smo, kljub izredno težkim nevihtnim razmeram, hodili že predolgo in bi že morali doseči cilj. Ponovno sem z domačinom opravil usklajevalni telefonski pogovor. Ugotovila sva, da hodimo v napačno smer in se dogovorila da se vrnemo do transformatorja, kjer nas počaka domači vodič. In res smo, po slabe pol ure hoje navkreber, pri transformatorju, zagledali odrešilne luči osebnega avtomobila. Še dobrih petnajst minut hoje do koče in utrujeni, premočeni a hkrati tudi zadovoljni, da se je srečno izteklo, smo se ob 21.30 uri znašli pred vrati Ruške koče. In na koncu ugotovili da je bilo to tisto »malo gori – doli - naokoli«.

Po preoblačenju in namestitvi premočenih oblačil v zasilni sušilnici pa se je zgodil skorajda čudež. Kar naenkrat se v jedilnici zbere celotna odprava, ki se ji je pridružila še Monika in začel se je zabavni večer. Kljub vsemu hudemu, kar smo prestali do koče, šalam, smehu in petju, kar ni hotelo biti konca. A na koncu je zmagala utrujenost in počasi smo se odpravili spat ter pripraviti za sobotno »dolgo turo« do Ribniške koče.

V lepo, svetlo jutro smo se zbudili, kot da prejšnji večer ne bi preživeli norega plesa narave. Posledic e čutili tudi zaposleni v koči, saj je bil edini način plačevanja računov gotovina, ker je neurje uničilo vso hišno telekomunikacijsko napeljavo.

Ob 8. uri smo krenili novim dogodivščinam naproti. Ker sta se nam pri koči pridružila še planinski samohodec Marko iz Ljubljane ter Cekinček Bojan, je bila skupina številčnejša in tako tudi pozitivne energije več. Naj na tem mestu zapišem, da smo, kljub Markovemu dokaj dobremu poznavanju hribov, zaradi slabo markiranih poti, na nekaj mestih morali kar dobro pogledati v karte, združiti moči ter se odločiti za pravo pot. Posebno doživetje, ki ostane večno v spominu je bila hoja skozi pragozd Šumik, ki mu piko na i doda slap, do katerega se moraš spustiti, ker sicer, tako trdijo, nisi bil na Pohorju. In res je bil ta dan, zaradi dodatne vode od pretekle noči, še posebno veličasten.

Mimo Koče pod Klopnim vrhom in po cesti pod Klopnim vrhom spet nekaj orientacijskih težav in dogovorov (eni bi po gozdu, drugi po cesti naokrog), a kljub temu uspešno prikorakamo do Koče na Pesku. Dogovor, da se ustavimo za daljši čas, da si privoščimo kosilo in nekaj osvežilne tekočine. Čas hitro teče, in da bi izpolnili dnevno normo ter za dne prišli do Ribniške koče, je treba kar prehitro na pot. Tik pred odhodom pa peterica »članov odprave« oznani, da so ocenili, da so njihove zmogljivosti na meji zmožnosti in se odločijo, da je njihove hoje za ta dan konec in bodo v »lastni režiji« nadaljevali pot. Seveda smo spoštovali njihovo pametno in pretehtano odločitev ter nas je 19 odšlo dalje, v smeri Ribniške koče.

Eden vrhuncev je, ko se povzpneš na stolp ob Lovrenškem jezeru in s pogledom objameš vso lepoto, ki jo narava ponudi, verjetno v opravičilo za preteklo, nevihtno,  noč. Preprosto nepozabno – prečudovito!!!! Podobna slika in podobni občutki tudi ob Ribniškem jezeru. Človek ne more verjeti, da je v Sloveniji toliko lepote,na tako majhnem prostoru. A je vseeno res.

Od jezera še kratek vzpon in prihod na greben s spomenikom, s katerega se odpre pogled na kočo, ki pa je žal na sosednjem grebenu, tako, da je za zaključek dneva treba ponovno v dolino in potem navzgor do koče. A zmogli smo tudi to in po nekaj manj kot 12 urah hoje, utrujeni sicer, a vseeno zdravi in dobre volje, vstopili v zavetje Ribniške koče. Po večerji še nekaj smeha in pogovorov, a se je vseeno že poznala utrujenost, saj je pogovor zamrl prej kot prejšnjo noč.

V nedeljo smo se prebudili v jasen a nekoliko vetroven dan ter po obilnem zajtrku, ob 8. uri krenili proti cilju poti – Slovenj Gradcu. Med hojo je bilo slišati kar nekaj izjav o utrujenosti, o žuljih, ki so jih dobili tudi nekateri, ki do tega časa niso vedeli, kaj to žulji so, vendar dobra volja ni pošla in je bilo ves čas obilo smeha in zabave. Nepozabni so trenutki, ko se povzpneš na najvišji vrh Pohorja 1543 m visoki Črni vrh, ko uživaš v pogledu na prostrane pašnike in pohorske jase, ko hodiš po travnati preprogi in zreš na mesta in vasi v dolini.

Pri Grmovškovem domu pod Veliko Kopo na višini 1371 m pa, kot se reče, »da te kap«. Dobra volja na vrhuncu, sonce lepo pripeka in Cekinke zaplešejo, ne boste verjeli, kan-kan. Še nekaj rund polke in po nekaj kozarcih zaužite osvežilne pijače je čas za nadaljevanje. Poguma Cekinčkom ne vzame niti strm vzpon preko Velike Kope, na višino 1542m, saj se zavedamo, da nas na drugi strani čaka spust, ki je za noge težji, a vseeno, pot gre navzdol, proti cilju.

Brez posebnih težav, ob vse pogostejšem omenjanju žuljev in utrujenosti, smo prispeli do Partizanskega doma, na višini 1443m. Ponovno počitek, ki ga noge, pa tudi duša, potrebujejo in potem nadaljevanje proti  Koči pod Kremžarjevim vrhom. Na višino koče 1102 m, pridemo ob 13.30 uri. Ker nas po telefonu doseže glas, da se je Milan z avtobusom »prebil« do Gradišča in nam s tem prihranil kar dobro uro hoje, se odločimo, da bo postanek za kosilo nekoliko daljši. V družbi neštetih os in ob čakanju na »pogrevanje » hrane, je čas hitro mineval. Vsi Cekinčki smo si, tako ali drugače »lizali rane«, nameščali povoje in obliže ter razmišljali, kako bomo uspeli prehoditi še zadnjo uro spusta do odrešilnega avtobusa. In človek kar ne more verjeti. Po obedu in popiti pijači smo se odpravili v dolino in uro trajajoč spust je minil v sproščenih pogovorih in dobri volji, kot bi ne bili ta dan na nogah že 7 ur.

Potem pa, nepozabno srečanje na Gradišču, kjer sem, in mislim, da me občutek ne vara, videl tudi kakšno solzo sreče, ob srečanju z Milanom. Cekinke so mu, za dobrodošlico in v zahvalo za prihranjeno uro, zaplesale svojo »kan kan točko«, ob kateri je tudi Milan onemel. Po prehojenih 63 kilometrih in vseh prestanih naporih te ženske še plešejo. Res so neumorne, zlate Cekinke!!!!!!!

O vožnji proti domu nič posebnega.

Upam, da vam je v tem trenutku jasno, kaj je pomenila Partizanka, kaj je pomenilo » malo gori – doli - naokoli« in, da bomo mogoče v prihodnje vsi bolj pozorno prebrali Milanove namige in se pripravili na presenečenja.

Ob koncu vsem udeležencem pohoda iskrena hvala za potrpljenje, podporo, kolektivni duh in zaupanje, ki ste mi ga, kljub nekaterim napakam, izkazali. Res ste zlati Cekinčki, pravi prijatelji, na katere se lahko človek zanese v vsakem, tudi najtežjem trenutku.  BILO JE NORO IN NEPOZABNO!

Besedilo: Miran Klavora     Fotografije: Miran Klavora in Tine Šubic

24.08.2011
Tosc končno premagan, skrivnost ostaja

Tosc, gora v Julijcih, ki se nam je dolgo upirala, je bila v soboto 13. 8. 2011 končno premagana in 45 Cekinčkov je stalo na njenem vrhu.

Res končno, saj se je upirala od lani, ko smo najprej, zaradi slabega vremena, pohod nanjo preložili in potem končno celo odpovedali ter jo uvrstili v letošnji program. Tudi letos nam je v prvem poskusu prekrižala račune, saj jo je zopet zagodlo vreme, v drugem poskusu pa smo se odločili priti na vrh in uspeli smo.

In čemu tako obsežen uvod? Gora je očitno imela namen pred nami nekaj skriti, in priznati moram, da kljub temu, da smo stali na njenem vrhu, skrivnost ostaja. Med gorniki se namreč že mnogo let govori in piše o gori – debeluhu naših gora; plečatem Tošču; gori, ki skriva pogled iz Bohinja na Triglav; o gori,  s katere je najlepši pogled na Triglav – za katero uporabljajo štiri imena in dve nadmorski višini.

Rudolf  Badjura, poznavalec terenskega ljudskega izrazoslovja,  goro,  v svojem delu Vodnik na Triglav iz leta 1913, imenuje Tolstec in Tošč ter mu pripiše višino 2273 mnv, poleg tega pa mu še pridoda simpatičen vzdevek »debeluh naših gora«, kar izhaja iz njegove oblike.

Dr. Henrik Tuma ga v svojem delu Imenoslovje Julijskih Alp poimenuje Tosc.

Priznani slovenski gornik in jamar Pavel Kunaver mu, v knjigi Moje steze, pripiše ime Tošč in višino 2275 m. Nanj se je najpogosteje vzpel v časih, ko je kot začetnik taborništva v Sloveniji taboril ob Bohinjskem jezeru.

V karti Vodnik po Julijskih Alpah se naš znanec pojavi kot Tošc, z višino 2275 metrov. In končno, da ne bo predolgo, ga najdemo v karti Julijcev »Razgled s Triglava« (ki je takrat uradno meril »samo 2863 mnv«), ki jo je izdalo PD Ljubljana-Matica, kot Tosc, v višino pa mu pripišejo 2275 mnv.

Ne glede na ime in višino pa smo se Cekinčki odločili, da bomo v enem dnevu osvojili vse štiri vrhove in premagali obe višini. V ta namen se nas je, na parkirišču pod Planino Konjščica, zbralo 46. Vremenska napoved ugodna (popoldanske plohe) in po kratki Milanovi predstavitvi poti in pozdravu dvema »novima Cekinčkoma«, se kolona pomakne proti planini. Pri sirarni na Konjščici kratek predah, preštevanje in naročanje popoldanske malice ter kmalu nadaljevanje proti Studorskemu prevalu. Kolona se vije v hrib, pojavlja se prva žeja, zato kar prav pride kratek postanek na planini in nekaj požirkov hladne vode iz potoka. Takoj nato preizkušnja za kolena, pred nami je namreč preval, ki ga, brez omembe vrednih težav vsi premagamo in že smo na »ravnini« proti Vodnikovi koči. Sredi ravnine opazimo kamen, na katerem se bohoti rdeč napis Tosc in puščica v desno. Pogled v to smer nam izda, da bomo »imeli kar nekaj dela«, da bomo osvojili vrh. Kratek oddih, sendvič in nekaj požirkov pijače in že se, vsi razen enega, ki je ocenil, da je greben prehud, pričnemo vzpenjati proti vrhu. Po dokaj napornem vzponu nas »napade« trop ovac, usta pa se raztegnejo v nasmeh, saj smo »na vrhu«. A glej ga zlomka, pomota, osvojili smo namreč šele prvo oviro,cilj pa je za grebenom in prehoditi je treba še kar dolgo in strmo brezpotje. A je zato, ob prihodu na vrh, veselje še toliko večje. Na vse strani se odpira prekrasen pogled, najlepši pa je seveda na slovenskega očaka. In ravno ta se je poigral z nami, saj je svoj vrh ves čas skrival v meglicah, kot da nam sporoča – pridite na to stran in pokažem vam vso svojo lepoto. V mislih si rečeš – le počakaj, nekega dne pridem na vrh in ti snamem megleno kopreno, da te bodo videli tudi s Tosca.

Po skupinskem posnetku na vrhu še Milanovi napotki o pripravah potrebnih za varen spust. Vezanje čevljev, drža palic, varen korak in že se kolon vije proti dolini. Ob 14.00, na Studorskem prevalu, pa uresničitev vremenske napovedi – ploha. Oblačenje vetrovk in nekoliko hitrejši korak proti Konjščici, kjer nas oskrbnik in njegova ekipa že čakajo s hrano, ki smo jo naročili zjutraj. Po zaužitju okusne hrane in nekaj krepčilne pijače nam je ostal samo še spust do vozil in vsi smo ga uspešno prestali.

Ob koncu dneva Milanova analiza pohoda, ki smo ga, ponovno, vsi brez težav in poškodb uspešno končali. Še nekaj besed o pohodih, ki jih bomo opravili v septembru, prijateljski nasvidenje in že se kolona vozil vije preko Gorij proti Bledu in dalje proti domovom pohodnikov.

Skrivnost imen in nadmorske višine pa naj ostane na gori kot izziv zanamcem.

In Cekinčki, da ne pozabim, zmogli smo nekaj več kot 14 km z višinsko razliko malo preko 1000 metrov.

Besedilo: Miran Klavora

Fotografije: Franjo Dizdarević, Evgen Gržanič. Andrej Kolenc, Miran Klavora

22.06.2011
Debela peč – več sreče prihodnjič

V vabilu za mesečni pohod Milan piše – v letnem načrtu smo imeli namen obiskati Kojnik, Golič in Lipnik, vendar je zaradi prelepega vremena v aprilu in maju narava pohitela in večina rož je že odcvetela. Zato se bomo podali na Debelo peč mimo planine Lipanca in se vračali pod Brdom ter po želji osvojili še Lipanski vrh in Mrežce.

Toda, ponovno račun brez krčmarja (narave). V soboto zjutraj, po mojem bioritmu »sredi noči«, zvoni mobitel in na drugi strani Milan: «Miran ali gremo?« Pogled skozi okno kaže sinje modro nebo in greh bi bil ne iti. Zato je odgovor jasen: «Gremo!«

Skok iz postelje, obisk računalnika in spletne strani vreme.com, ki za Debelo peč pokaže 15 stopinj in 48% možnost padavin. In na koncu smo v gori žal, dobili ravno tistih 48% možnosti.

Po poti proti Mrzlemu studencu na Pokljuki, že nekaj kapljic na vetrobranu, vendar je volja boljša, ko prispemo na Mrzli studenec. Nebo se namreč jasni in dežja ni, čeprav se nad Julijci ves čas preganjajo gmote temnih oblakov. Hitra razdelitev novih majic Cekinčkom, presedanje v avtomobile in odhod proti Medvedovi konti.

Tu pa se že začnejo prve težave, ki kažejo, da se dan ne bo izšel po naših željah. Najprej na cesti opazimo veliko število trojk policistov in vojakov v športni opravi, ki tečejo na vso moč, kar kaže na to, da bi radi bili čim prej na cilju ter se izognili dežju (bili so udeleženci Brajnikovega memoriala, ki je potekal v spomin na pet tragično preminulih gorskih reševalcev, ki so, zaradi spleta nesrečnih okoliščin, umrli med vajo na Okrešlju).

Na Medvedovi konti se izpod enega od vozil naših pohodnikov razlije temna luža in pregled podvozja pokaže, da je bila voznica med vožnjo nekoliko prehitra ter na eni od številnih lukenj na cesti močno poškodovala karter, tako, da jo je po povratku z gore, čakala vožnja domov z avto vleko.

A vseeno, tudi to nam ni vzelo volje in po Milanovi predstavitvi relacije in preizkusu še ene nove pridobitve – UKV postaj, se kolona prične vzpenjati proti Blejski koči.

Pada vse močneje in potrebne so pelerine, a pot do koče mine brez nadaljnjih zapletov. V koči kratek postanek, topel čaj in odhod proti Debeli peči. V času, ko smo se krepčali s čajem in sendviči, se je nebo nekoliko zjasnilo in že smo menili, da se bomo izognili tistim 48% možnosti za padavine. A žal ni šlo. Kmalu se je ulilo in kolona 37 pohodnikov se je zavila v pelerine ter brez besed korakala v goro. Na znani energijski točki, kjer je dež ponovno za kratek čas ponehal, smo na hitro opravili skupinsko fotografiranje in nadaljevali pot.

Med potjo, kot običajno, pogosto zvonijo mobiteli in ena od naših novih pohodnic svojemu sogovorniku v dolino slikovito pojasni situacijo, v kakršni je: «Hodim in umiram!«

In nato nov postanek in ob odhodu s kraja počitka nov zaplet. Miranova UKV postaja zapiska in iz nje glas: «Milan, eden od pohodnikov je izgubil Garmina in se bo vrnil do koče, da ga najde. «Kljub vsemu sva s pohodnikom pregledala kraj, na katerem se je med postankom igral s snegom in k sreči Garmina zelo hitro našla, tako, da smo nadaljevali pot v polnem številu in vso opremo.

Naslednji postanek, odločilen za današnji dan, na višini 1955 m.n.v. Pred nami se odpira pogled na cilj, Debelo peč. Pohodniki se strnemo v gručo, upremo poglede proti cilju in za trenutek globoko razmišljamo  - varnost ali cilj? In prevlada odločitev za varnost, kar pomeni, da se na Debelo peč tokrat ne bomo povzpeli temveč se bomo preko Lipanskih vratc spustili do koče in od tam v dolino.

Spotoma nam je pot presekal še star gams, ki je pokazal umetnost gibanja v gorah, poziral našim fotografom in nato po strmem bregu izginil za bližnji obronek.

Po tem srečanju še spust do Blejske koče, tam pa, kot običajno jedi na žlico, mnogo dobre volje, smeha, nekaj požirkov prepotrebne tekočine in predvsem mnogo prijateljstva.

Mojo pozornost je v koči pritegnila predvsem slika bronastega bodala, za katero piše, da je bilo najdeno v grušču na planini Lipanci. Ker me je zanimalo, kaj naj bi to pomenilo, sem si pogledal zapise na spletu in ugotovil, da so na območju Alp mnogokrat opazili, da je v nekaterih predelih podoba tal podobna kraterjem na luni. S skrbnimi raziskovanji, ki jih je vodila ga. Marija Ogrin so nato ugotovili, da so na teh krajih prebivalci Julijskih Alp kopali železno rudo in jo v majhnih, približno 30 cm velikih pečeh topili v železo. Zato so bili še posebno cenjeni nabiralci rude, oglarji, topilničarji in obdelovalci železa. O detajlih pa se zainteresirani lahko poučite na krožni poti, ki vodi po sledeh bobovca na Pokljuki. Rudarska tradicija v teh krajih ima preko 2800 let.

Po obilni malici spust do vozil in tam zadnji Milanov nagovor, v katerem je v kratkih besedah predstavil načrte za julij, opozoril na zahteven pohod na Grintovec in traso dvodnevnega pohoda po Pohorju, ki ga bomo izvedli v septembru.

Kljub nedoseženemu cilju in mokrim pelerinam so nam ostali lepi spomini in zaveza, da bomo Debelo peč, ki se je tokrat izognila podplatom naših čevljev, zagotovo počastili s svojim obiskom v lepših vremenskih razmerah. V vseh ostaja zavest, da smo se ponovno, kljub slabim vremenskim razmeram, vsi, nepoškodovani vrnili v dolino, za kar gre zasluga pametni presoji trenutka in možnosti.

Kronist: Miran Klavora in fotografi: Franjo Dizdarević, Miran Klavora, Andrej Kolenc in Metod Vesel

21.05.2011
Cekinčki na Cankarjevi poti 2011

Levstikova pot, Jurčičeva pot, Prešernova pot – vsi velikani slovenske poezije in proze imajo »svoje poti«. In ima jo tudi Ivan Cankar, 10. maja 1876 na Vrhniki rojeni in 11. decembra 1918 v Ljubljani umrli največji slovenski pisatelj, dramatik in pesnik. Kdo ne pozna njegovih črtic ( Skodelica kave, Zatajil sem mater…), romanov, dram ter povesti ( Martin Kačur, Novo življenje, Hlapec Jernej in njegova pravica, Za narodov blagor….) o katerih smo v šoli, pa tudi kar tako, rekli marsikatero besedo.

Ko te na 8. tradicionalno, 23 kilometrov dolgo, vandranje od Ljubljane (z Rožnika, na katerem je po letu 1909 Cankar nekaj časa tudi živel in ustvarjal), do Sv. Trojice na Vrhniki, Milan povabi z vabilom, v katerem piše, da je pohod kondicijska priprava za daljše in težje poletne izzive, ne moreš reči ne.

V sončnem jutru, v soboto 14. maja 2011, nekaj pred osmo uro, se nas je na Rožniku zbralo devet Cekinčkov. Marsikdo bo ob tem zamahnil z roko in rekel: «Pa kaj, saj jih je bilo samo devet«! A vedite, da tudi devet, v skupnem številu udeležencev pohoda, ne pomeni malo. Po bujenju z obvezno kavico, plačilu startnine, kratkem pogovoru z Milanom, ki je do srečanja na Rožniku že prehodil traso od Vrhnike do Ljubljane in jo opremil s smernimi tablami, smo se podali na »trnovo pot« proti Vrhniki.

A glej ga zlomka; že po nekaj minutah hoje nas preseneti ogromna, rjava pojava v gozdu – MEDVED. Pa brez panike, ugotovimo namreč, da je to le eden od prebivalcev ljubljanskega živalskega vrta, mimo katerega teče prvi del Cankarjeve poti. Po prvem jutranjem šoku nadaljujemo pot po cesti, ki se preko polj, polnih različnega cvetja, vije do Podsmreke. Tam pa prvi resen preizkus dihalnih sposobnosti – po prehojenih petih ravninskih kilometrih, je treba v kratkem vzponu premagati približno 160 metrov višinske razlike  in zelo prav pride kratek počitek pri vodnem zajetju nad Podsmreko.

Po premaganem strmem delu se pot »položi« in polni vtisov in pozitivne energije nadaljujemo, v zavetju senčnih gozdov, do druge kontrolne točke in osvežilne pijače na Logu. Ker smo do tu prehodili že približno 15 kilometrov, res prija hladna voda, kakšen sendvič in energijska ploščica ter seveda, pri nekaterih, tudi obvezna cigareta (a moram priznati, da sem jih videl malo, ki so prižgali »mrtvaške žeblje«).

Od tu dalje, približno 8 kilometrov, pa prava kalvarija – po makadamski cesti po Barju, brez sence, izpostavljeni sončni pripeki, premagujemo, korak za korakom, razdaljo, mimo Drenovega griča in Sinje Gorice, do Vrhnike. V grla zlivamo vodo v litrih, iz nas teče znoj v potokih, a zmaga je naša. Tik pred koncem, ko podplati že pošteno pečejo, nas pričaka še, tisti, ki smo bili na pohodu že večkrat, ga dobro poznamo, zadnji, 600 metrov dolgi, vzpon do cerkve Sv. Trojice na Vrhniki. Uh, kako je odveč, a vseeno ga vsi premagamo in nepopisen je trenutek, ko stopiš skozi vrata v cerkvenem obzidju.

Na koncu malica ter kulturni program, ki ga pripravijo organizatorji, s kratkim nastopom mlade harmonikarice in Cankarjevo črtico Vrzdenec. Pogrešali smo samo tradicionalni županov nagovor, ki ga bomo mogoče, upam vsaj, dobili naslednje leto.

Sonce je nadaljevalo s svojim nekontroliranim praženjem udeležencev, zato smo se kaj hitro spustili do spominske hiše, ki stoji na mestu, kjer je nekoč stala Cankarjeva rojstna hiša in se, po kratkem ogledu muzejske zbirke, odpeljali proti Ljubljani.

25 kilometrov, sončne poti in nasvidenje naslednje leto ob 9. pohodu Po Cankarjevi poti.

Besedilo in slike: Miran Klavora

 

03.05.2011
Cekinčki na Poreznu – slab začetek, dober konec

Zgodovinski viri o naseljevanju dokazujejo, da so bili naseljenci na tem območju že v 14. stoletju. Kraj so v letih 1560 do 1580 kolonizirali s Slovenci., ki so sprva pripadali županstvu v Sorici, v 17. stoletju pa je vas Davča dobila samostojno županstvo. Po prejšnjih obsežnih pašnikih so vas imenovali » In der Alls« - v planini. Današnje ime kraja pa izhaja iz razmerja plačevanja davkov, saj so v tedanjem cerkljanskem narečju, ko so šli davke plačat dejali:«Grem davče plačet.« in od tu ime Davčerji in Davča. Vas, ki se razteza po dolini in grebenih v dolžini 10 kilometrov in je najdaljša vas v Sloveniji, in do leta 1878 nima pravega središča, nato pa zgradijo cerkev Naše preljube gospe srca Jezusovega, ki postane nekakšen center vasi.

Porezen je najvišji vrh Cerkljanskega hribovja, s katerega je prekrasen razgled na okoliške hribe in nekoliko bolj oddaljene gorske verige.  Na vzhodni. strani je v bližini hribovit svet Davče s samotnimi kmetijami, za njim Škofjeloško hribovje z Blegošem, še naprej Polhograjsko hribovje, Ljubljanska kotlina in Posavsko hribovje. Na južni strani vidimo najprej strma pobočja Porezna in Počanske gore nad ozko dolino Zapoške s Počami ter dolino Cerknice s Cerknim, naprej pa Bevkov vrh, Idrijsko hribovje in Trnovski gozd, pogled pa seže do Nanosa in Snežnika. Na jugozahodu je pod nami globoka Zakojška grapa, nad njo pa se dviga Kojca. Proti zahodu je ob vznožju Porezna Baška grapa, nad njo vrhovi tolminskih gora, naprej pa Matajur; če je ozračje čisto, vidimo tudi Furlansko nižino in Dolomite. Na severu se nad Baško grapo dvigajo vrhovi Spodnjih Bohinjskih gora s Koblo, Črno prstjo, Rodico in Voglom, na južnih pobočjih opazimo vasici Stržišče in Kal, za Črno prstjo pa se kaže Triglav; desno so v ospredju Slatnik, Lajnar in Dravh nad Soriško planino ter Ratitovec, v ozadju pa Karavanke in Kamniško-Savinjske Alpe.

Med obema svetovnima vojnama so Italijani, zaradi izredne strateške lege, močno utrdili vrh Porezna. Še zdaj je videti dolge betonirane podzemne hodnike do utrdb, obrnjenih proti tedanji državni meji. Med NOB so na območju Porezna delovale različne partizanske enote, tam so bila tudi osvobojena ozemlja na Cerkljanskem. Na Porezen pa nas najbolj spominjajo tragični dogodki marca 1945, ko so Nemci želeli v svoji zadnji ofenzivi »Winterende« (»Konec zime«) potisniti enote NOV stran od prometnih poti, tako da bi se lahko varno umaknili iz Italije in Slovenije. V noči s 23. na 24. marec 1945 so s Črnega vrha prišli na Porezen borci Kosovelove brigade, Gorenjskega vojnega področja, Inženirsko-tehničnega bataljona XXXI. divizije, kulturniška skupina IX. korpusa in predstavniki različnih civilnih ustanov, skupaj približno tisoč ljudi. Na Poreznu so nameravali ostati čez dan, naslednjo noč pa nadaljevati pohod proti Bohinju. Toda 24. marca zjutraj se je del 14. SS policijskega polka v gosti megli povzpel na Porezen in presenetil na boj nepripravljene borce, ki so počivali v podzemnih hodnikih in kavernah. V spopadu je padlo 36 borcev in bork, 183 pa so jih ujeli v podzemnem hodniku in okolici. Tega in naslednjega dne so jih 145 brez sojenja ustrelili pri Zaprviču in v Jesenici. Na to tragedijo opozarja spomenik na vrhu Porezna, PD Cerkno pa vsako leto konec marca organizira spominski pohod na Porezen.

Milan je v vabilu, poslanem po ogledni turi, obljubil in ocenil, da je vzpon na Porezen  lahka, označena, ponekod strma pot, a narava je imela svoj scenarij in zgodilo se je….

Že prihod na mesto začetka pohoda je pravi podvig, saj prevoziti zadnji, 11 kilometrov dolgi, od povodnji pred nekaj leti uničeni del ceste, po dolini Davče, ni mačji kašelj. In ko se nas večina pripelje na določeno parkirišče, Milan oznani slabo novico:« Na pohodu nas bo 12 manj, ker se je skupini Cekinčkov iz Ivančne Gorice, med potjo proti Ljubljani, pokvaril kombi in se nam, žal, ne bodo mogli pridružiti.« Prisotnim štiriinštiridesetim Cekinčkom je Milan nato orisal potek poti in krenili smo, v dokaj jasno, sobotno jutro.

A narava, ta naša dobra mati, ima običajno pripravljenih več preizkušenj, in z eno od njih je začela že dvajset minut po začetku pohoda. Ker je menila, da Milan ni dovolj natančno preveril opreme pohodnikov, je nad nas spustila dež, a smo kmalu ugotovili, da imamo vsi primerno opremo – v nekaj trenutkih smo bili namreč vsi v pelerinah, vetrovkah in pod dežniki.  Pot smo nato, v miru in ob rahlem pršenju dežja, nadaljevali po mokrih, nekoliko blatnih in spolzkih gozdnih poteh, do pastirske koče. Med kratkim postankom in Milanovi predstavitvi življenja pastirjev na planini je narava ocenila, da prvi preizkus ni bil dovolj in, da potrebujemo še enega. Preko pašnikov nad nami se je začela razvijati meglena zavesa in višje kot smo se po postanku pomikali, gostejša je bila. Ob prihodu na izpostavljen vršni greben, ki se vzpenja proti vrhu Porezna, pa smo dobili dokončno potrditev dejstva, da je v gorah vse mogoče. Nad nas se je namreč zgrnila meglena zavesa, v kateri si videl samo pohodnika, ki je bil 5 metrov pred teboj, dalj pa pogled že ni prodrl. Poleg tega je padla temperatura zraka in začel se je ples sodre – vse skupaj je bilo zelo podobno snežnemu viharju. A Cekinčki bi ne bili Cekinčki, če kljub vsem nadlogam ne bi vztrajali in dosegli vrha Porezna. Pri spomeniku na vrhu hitra skupinska fotografija in odhod preko prevala v kočo Andreja Žvana-Borisa.

V koči nekoliko daljši postanek za gašenje žeje in polnjenje želodcev, nato pa zopet skozi vrata, v neprijeten sobotni popoldan. Pred kočo še ena skupinska fotografija in Milanov opis poti, po kateri se bomo vračali v dolino Davče ter prikaz bližnjih gora in gorskih verig. Z roko pokaže nekam v daljavo in resno pove:« Cekinčki, v tej smeri je  Cerkljansko pogorje, v tej smeri Golaki, v tisti smeri Karavanke in Kamniško-Savinjske Alpe, v oni smeri je Triglav, povsod okrog vas pa je morje ( pa ne Jadransko, ampak morje megle )!«  Po tako slikovitem »prikazu razgleda« se je razlegel smeh in pesem, ki je še bolj prispevala k že tako dobri volji, ki nas ta dan ni in ni hotela zapustiti.

Po dobre pol ure trajajoči hoji, je narava spoznala, da smo Cekinčki nekaj posebnega, da se, kljub težavam ne predamo in verjetno se je ravno zato odločila, da nas za vse trud nagradi. Temni, koprenasti oblaki so se začeli redčiti, in še preden smo prišli do lovske koče, je na nas po sijalo sonce. In ne boste verjeli, izpred lovske koče smo videli vse tisto, o čemer je pred kočo govoril Milan. Najbolj pa nas je prevzel pogled na greben, po katerem smo ob vzponu na vrh trpeli najhujše muke. Kakor bi narava hotela reči:«Poglejte. Česa ste sposobni in kaj ste danes uspeli premagati!«  

Med hojo v dolino, preko Cimprovke,  po makadamski cesti, je med pohodniki še vedno vladala dobra volja, ki nas do konca, kljub prehojenim dobrim 14 kilometrom, ni zapustila, saj je bilo kar nekajkrat slišati prešerno pesem.

Na koncu pa še SMS, ki nas je dosegel iz Ivančne Gorice in ga je spisal ducat Cekinčkov, ki jim je zjutraj druženje z nami preprečila okvara avtomobila:«Da bi dan ne šel v nič, smo se povzpeli na Gradišče nad Stično ( 519 m.n.v.) in tam preživeli prijeten dan!«

Pred odhodom domov še kratko povabilo na pohod Po Cankarjevi poti, pa na pohod v sklopu bančnih športnih iger  in tisti nasvidenje, ki vedno znova obljubi, da se bomo kmalu spet videli.

Kronist: Miran Klavora

Fotografije: Andrej Kolenc, Miran Klavor, Tine Šubic, Vili Rojko in Zdravko Aš

30.03.2011
Cekinčki na Sivki in »kmetiji slavnih«

Splošno znano dejstvo je, da v Cekinčkih ves čas živi raziskovalni duh. Da bi ga vsaj delno potolažili, smo se odločili, da v duhu aktualnih dogodkov v svetu, v soboto 26. marca 2011, preverimo, kakšen je vpliv japonske jedrske katastrofe in Rudnika urana Žirovski vrh, na okolje in zdravje ljudi, v Žireh in bližnji okolici. V želji po čim bolj natančnih in verodostojnih podatkih smo se odločili, da vpliv preverimo na vrhu Sivke (1008 m n/v ). O tem, kako smo do vrha prišli pa nekoliko pozneje.

Najbrž ni Slovenca, ki ne bi vedel za Žiri, vendar pa jih velika večina ne ve prav natančno, kje Žiri so. Naj vam takoj povem, da se nahajajo v Rovtarskem hribovju, na stičišču treh slovenskih pokrajin: Gorenjske, Notranjske in Primorske. Iz Žirov nas Poljanska Sora pripelje v Škofjo Loko (Gorenjska), čez hribe se po cesti lahko spustimo v Idrijo (Primorska), po drugi cesti pa se pripeljemo v Logatec (Notranjska).

O imenu kraja obstaja več domnev, najpogosteje pa se pojavljata dve. Po prvi naj bi ime izviralo iz plodu bukovega drevesa – žira, kar bi bilo zelo mogoče, saj so bili včasih v okolici Žirov veliki bukovi gozdovi. Druga domneva pa pravi, da ime izhaja iz imena Močvirje. Menda je bilo v davnih časih na tem ozemlju jezero in mnogokrat  so nato v zemlji, v globini enega sežnja (1,89 m) našli korenine hrastovih dreves. Poleg tega pa je še sedaj ponekod zemlja močvirna. Iz imena Močvirje naj bi se sčasoma oblikovalo ime Čvirje, kasneje Žirje in končno Žiri.

Kraj so kolonializirali brižinski škofje, ki so imeli tu svojo posest od zgodnjega srednjega veka do leta 1803. Po urbarju iz leta 1291 ( Žiri so se tedaj uradno imenovali  Syroch) je bil tu sedež županstva, ki mu je pripadalo 16, po urbarju iz leta 1854 pa celo 26 vasi. Dolga leta je na tem območju cvetelo furmanstvo, na kar še vedno spominjajo stare nadstropne hiše z napušči ob glavni cesti. Na tradiciji čevljarske obrti, ki se je razvijala od leta od druge polovice 19. stol. Dalje, je po drugi svetovni vojni zrasla tovarna čevljev Alpina, katere izdelke je nosil tudi marsikdo od nas. V drugi polovici 19. stol. Pa se je preko Idrije na Žirovsko razširilo klekljanje čipk, ki je še danes vodilna domača obrt.

Četudi se krajem pravi Rovte in prebivalcem Rovtarji ( saj vsi vemo kaj to pomeni, kajneda? ), so ti kraji dali mnoge pomembne može, ki so ponesli glas o teh krajih v Slovenijo, Evropo in širom sveta. Tu so bili doma akademski slikarji Maksim Sedej, Franjo Kopač, Tomaž Kržišnik, pa številni slikarji samorastniki Janez in Pavel Sedej, Jože Peternelj-Mausar, Konrad Peternelj-Slovenc, Ivan Gluhodedov ter mnogi drugi, ki so pravi svetovni fenomen. Od neslikarjev pa samo še omemba mladinskega pisatelja Leopolda Suhadolčana in matematika Josipa Mazija. In imenovani še daleč niso vsi…..

V soboto, v sončnem jutru, se nas je 44 Cekinčkov podalo na »raziskovalni pohod«. Po uvodnih Milanovih napotkih v Žireh, na nadmorski višini 487 m, smo se podali Sivki naproti. Od prvih metrov hoje so nas spremljali ščebet sinic, krakanje vran, in visoko nad nami »pivkanje« jastreba ter žuborenje Sore, kar vse se je zlilo v pomladansko simfonijo, ki so jo s svojimi prikloni dopolnjevale kronce in pomladanski žafrani. Pol ure hoje po ravnem ter kratek vzpon in že smo pri cerkvi Sv. Ane, biseru med okoliškimi cerkvami, mimo katere vodi evropska romarska pot Sv. Eme. Takoj za cerkvijo se začne resen vzpon, zaradi katerega se kmalu pokažejo prve posledice. Nekdo ni spoštoval pravila planincev, da je treba »nove čevlje doma uhoditi« in sledila je kazen – žulj in preobuvanje.

Komaj se je kolona ponovno premaknila, že je mimo mene prihitela skupina pohodnikov, ki so, glej ga zlomka, panično hiteli v nasprotno smer. Vzrok – iskanje avtomobilskih ključev. Po nekaj minutah je bila zagonetka rešena in ključi najdeni – v napačnem žepu.  

Potem pa, brez ustavljanja in novih težav, v Milanovem ritmu do vrha Sivke. Ker vrh ne nudi razgleda, smo zelo hitro opravili skupinsko fotografiranje in se podali na rob gozda, na obronek travnika, od koder je lep pogled po okoliškem hribovju, pogled na tiste v daljavi pa je žal zastirala meglica. Ni ga večjega užitka kot sedenje na spomladanskem soncu, ki te polni z energijo. Ker je bilo energije dovolj, smo opravili še nekaj pogovorov o znaku Cekinčkov in izbiri majic, ki bodo postale naš »zaščitni znak« ter majskem pohodu ob Bančnih igrah. Žal pravijo, da tisto, kar je lepo ne traja dolgo in treba se je bilo odpraviti proti dolini. Hoja preko poljan, prekritih s preprogami pomladanskega žafran, na katerih so se mnoge pohodnice vlegle in ovekovečile, je bila nekaj nepozabnega. Spotoma smo zavili še na »kmetijo slavnih«. Ob skupinskem fotografiranju pred kajžo, je bila najbolj posrečena izjava, da na kmetiji še nikoli ni bilo in nikoli več ne bo toliko slavnih Slovencev kot na današnji dan. Pri kmetiji smo srečali še lastnika, ki nam je v prijetnem pogovoru »izdal« nekaj skrivnosti o dogajanjih na »kmetiji slavnih«. S kmetije pa v bukov gozd, ki sicer, zaradi golih vej, še ne nudi pravega zavetja in po dobri uri hoje smo ponovno v Žireh.

Ugotovitev pohodnikov na koncu je bila, da je vpliv japonskega sindroma in Žirovskega vrha zanemarljiv, da pa je vpliv pohoda na počutje pohodnikov vzpodbuden, saj smo vsi žarečih obrazov in dobre volje, po prehojenih 13,3 km in premaganih 521 m višinske razlike, srkali kavico in pivo pri Lengerju.

Po dokončni odločitvi o barvi majic, ki jih bomo v bodoče nosili Cekinčki, je bilo izrečenih še mnogo znanih; srečno pot ter nasvidenje na naslednjem srečanju in za nami je ostalo samo prazno parkirišče.

Besedilo: Miran Klavora

Fotografije: Andrej Kolenc in Zdravko Aš

Komentarji k slikam: večinoma Zdravko Aš

 

08.03.2011
Cekinčki po Jurčičevi poti

Ali ga poznate? Koga? Josipa Jurčiča, velikega slovenskega romanopisca, 4. marca leta 1844 na Muljavi pri Stični rojenega sina samostanskega kočijaža in bajtarja, ki je kljub kratki življenjski poti (*1881), Slovencem zapustil prekrasen opus romanov, povesti, novel in iger. Mnoge izmed njih smo spoznavali že v šolah (prvi slovenski roman Deseti brat, prvo realistično povest Sosedov sin, zgodovinsko povest Jurij Kozjak slovenski janičar, tragedijo Tugomer,  Pripovedka o beli kači, Jurij Kobila), v branje pa jih radi vzamemo še danes. Jurčič pa ni bil samo plodovit pisatelj, temveč je velik del svoje, žal kratke življenjske poti, deloval tudi  kot novinar in urednik pri časniku Slovenski narod.

Ob 150 letnici rojstva te slovenske pisateljske legende, so se turistični delavci Višnje Gore odločili počastiti njegov spomin s pohodom od Višnje Gore, kjer je eno leto obiskoval šolo, do rojstne Muljave. Ker je pot izredno zanimiva in je letos potekala že osemnajstič, smo se po njej podali tudi Cekinčki.

Petega marca, v hladnem in oblačnem jutru, se nas je 48 pridružilo osem tisoč glavi množici, ki se je podala na pot iz Višnje Gore do Muljave.

Iz Višnje Gore, katere simbol je polž, priklenjen na zlato verigo, ki naj bi ga višnjegorskim grofom (zlatega, premera 15 cm, okrašenega z diamanti), podarila žena Beneškega doža, katere sina, ranjenega 1593 leta v bitki pri Sisku, je gotove smrti rešila Sofija Višnjegorska, hči višnjegorskega grofa, smo krenili v strm breg proti razvalinam Starega gradu. Da bi pot ne bila prelahka, je poskrbela narava, z ledeno podlago, rahlo posuto s svežim snegom, kar je veliki večini pohodnikov povzročalo nemajhne težave. Kar nekaj je bilo padcev in celo poškodb, a na srečo ne med Cekinčki.

Med razvalinami Starega gradu, ki je bil, tako zgodovinski viri, verjetno zgrajen že v 11. stoletju, prvič pa omenjen 1154 kot Wichelberg in nato v 15. stoletju prešel v last celjskih grofov in kasneje Habsburžanov (leta 1456) ter potem v 17. stoletju Turjačanov, je videl dobre in slabe čase, končno pa so ga, v 18. stoletju, zadnji lastniki Auerspergi opustili in prepustili propadu, smo napravili skupinsko fotografijo ter takoj nato pohiteli po zasneženih in poledenelih stezah, našemu cilju naproti.

Skozi vasi Pristava in Zavrtače smo kaj kmalu prispeli do doma na Polževem, kjer smo si privoščili kratek oddih za sendviče in nekaj tople pijače ter nato preko smučišča, mimo cerkve Sv. Duha, najvišje točke našega pohoda  (630 m n/v), usmerili korak skozi Velike Vrha in Roje do Muljave.

Na Muljavi smo napravili kratek postanek in se nato, željni hoje in novih dogodivščin, odpovedali ogledu osrednje proslave ter po fotografiranju ob čebelnjaku pod Jurčičevo rojstno hišo, krenili proti izviru Krke in Krški jami.

Med hojo proti Krški jami, okrog poldneva, so se oblaki ob pomoči rahlega vetra razvlekli in sonce je sramežljivo začelo kazati svoje obličje, tako, da je ob tradicionalnem postanku pri kmetiji v Znojilah, že kar prijetno grelo. Kot bi se hotelo odkupiti za naše dopoldanske muke, je ob prihodu do Krške jame iz katere, na nadmorski višini 268 m izvira reka Krka, že sijalo na vso moč, tako, da je bil obisk jame skrajšan na nujno potreben čas. Tudi čas kosila pri Hočevarjevih, kjer so nam pripravili okusno obaro in ričet, smo opravili v rekordnem času in se nato, pred gostiščem, skupinsko nastavljali sončnim žarkom.

Ob prijetnem »martinčkanju« je kar prehitro prišel čas odhoda, saj smo morali prehoditi še kar nekaj poti do vasi Krka, kjer pohodnike običajno čaka odrešitev v »obliki avtobusa«, ki jih popelje do Višnje Gore.

A tokrat se je dan zaključil po tisti znani; »najboljše pride na koncu«. V vasi Krka so nas namreč v svojo sredo povabili mali sončki, učenci Podružnične osnovne šole Krka, ki so s svojimi učiteljicami pripravili kulturno-turistično prireditev, ki so si jo, glede na dejstvo, da v stari šoli znanje nabirajo samo še letos, naslednje leto pa se selijo v novo, zamislili kot šolski muzej. Stavba šole, v katero so nas »zvabili«, je namreč stara že 200 let in v njej še vedno poteka pouk, v času od 1851 do 1855 pa je v njej znanje nabiral tudi Josip Jurčič.

Komaj se nas je pol stotnije odraslih posedlo v šolske klopi, so sončki pričeli z nastopom, v katerem so, na radoživ, iskriv, prisrčen in samo otrokom lasten način, prikazali šolski dan, kot je potekal pred več kot sto leti. Najbolj je v srca gledalcev segel prizor, ko učitelj ob preverjanju prisotnosti pri pouku vpraša deklico, zakaj v šolo ni prišla tudi njena sestrica. In odgovor iskren, a hkrati tudi zelo žalosten, in slika tedanjih razmer:« Imava samo eno oblekico in danes sem v šoli jaz, jutri pa pride sestrica!«.

Ob koncu nastopa močan aplavz, ki mu je sledil še ogled šolskih prostorov in kratko druženje s sončki. Druženje je bilo res kratko, krajše kot bi si ga otroci zaslužili, a žal je odhod pogojen z voznim redom avtobusa, ki nas je odpeljal nazaj v Višnjo oro, do naših vozil.

V Višnji Gori še Milanov nasvidenje 26. marca 2011 na Sivki in odhod utrujenih, a zadovoljnih pohodnikov proti domovom.

In da ob koncu ne pozabim – GPS Garmin je na koncu pokazal, da smo prehodili 18,4 km, koliko korakov je napravil, pa naj si izračuna vsak sam.

Besedilo in fotografije: Miran Klavora 

23.02.2011
Cekinčki na pohodu na Sabotin – začetek novega obdobja skupine

V zgodnjem jutru 19. februarja 2011, smo se, z vseh koncev Slovenije proti Solkanu, podali člani pohodniške skupine Cekinčki. In razlog? Na parkirnem prostoru, v bližini mostu z največjim betonskim lokom na svetu, nas je čakal Milan, s svojim nepogrešljivim seznamom, na katerem je sproti »obkljukal« vsakega prišleka. Seveda ni manjkal tudi prijazen pozdrav, ki smo ga ponovili še vsi, ki smo na parkirišču že bili.

Še zadnji pregled opreme, kakšen sendvič, kavica iz »termoske« in že ušesa doseže Milanov klic:«No, pridite malo bližje!« Najprej nas Milan, vseh 48, ki smo se odločili ta dan preživeti skupaj,  razveseli s prijetno novico, da se je prejšnji večer začela pisati »nova zgodovina« Cekinčkov. Naši prijatelji, planinci PD Vrhnika, so nas namreč soglasno sprejeli v svoje vrste, kot novo skupino pohodnikov, z imenom, ki ga že dalj časa uporabljamo – CEKINČKI. Seveda ob tej novici ni manjkal močan aplavz.

Nato še kratek opis poti, obvezna opozorila o upoštevanju varnostnih pravil med hojo in krenili smo, po severni poti, vrhu Sabotina nasproti.

Komaj so se noge dobro ogrele, že je Milan ukazal, zanj sicer nenavadno hitro, počitek. Ko smo se vsi ustavili, ob kamnitem spominskem obeležju, v gozdu, visoko nad zeleno Sočo, ki ga krasi majhen šopek cvetja in napis Moj mir, je Milan, s svojim globokim, a tokrat še bolj resnim glasom in komaj opazno solzo v očesu začel: »Dragi Cekinčki, dovolite mi, da vam na tem mestu, primernem za to dejanje, povem žalostno novico, da nas je, pred slabim mesecem, po dolgem in hudem boju z zahrbtno boleznijo, zapustila naša prijateljica, pohodnica Milena. Od nje smo se poslovili 28.01.2011 v Vidmu pri Ptuju, ob vznožju haloških hribov, kjer bo večno počivala v miru. Naj bo Milena danes, ves čas pohoda z nami«. Z minuto molka in mnogo solzami v očeh, smo počastili spomin na zvesto in dobro prijateljico, ki bo ostala z nami večno.

In potem, komaj je rahel vetrič posušil solze v očeh, se je pot proti vrhu Sabotina »postavila pokonci«. Potni obrazi, malo težje dihanje, slačenje vrhnjih oblačil, še krajši postanek in že smo pri kavernah, v neposredni bližini koče in muzeja pod Sabotinom. Majhen krepčilen požirek pijače, nekaj dodatne energije in že smo pred muzejem, kjer nas pričakuje Bogdan, naš gostitelj.

Ne da bi izgubljal veliko časa, nas povede v zgodovinski svet Sabotina, o katerem je povedal toliko novega, da smo besede sproti »požirali« z odprtimi usti in ušesi. Svoje neizmerno znanje o Sabotinu in njegovi zgodovini nam je podajal tudi več čas, ko nas je vodil po skrivnostnem podzemlju »bivalnih in topniških kavern«. Seveda smo si spotoma, v prekrasnem sončnem dnevu, ogledali tudi del Italije in Slovenije, od Jadrana do Triglava, ki se je ta dan kopal v sinji modrini neba.

Po ogledu kavern, ki se je, ob Bogdanovem bogatem znanju in izredno zanimivem podajanju zgodovine, zavlekel bolj kot je bilo predvideno, smo se vrnili v muzejsko restavracijo, kjer smo z velikim tekom »pospravili« vsak svojo joto z rebrci in seveda poplaknili z nekaj pijače. Po obroku še obvezno »martinčkanje« na prekrasnem soncu, in kar prekmalu se je ponovno oglasil Milanov znani: »Pridite vsi malo bližje«.  Sledil je kratek opis poti, po kateri se bomo vračali v dolino in nekaj formalnosti, potrebnih za nemoteno delovanje skupine. Določili smo, poleg Milana, ki je že tako vodja skupine, še blagajnika (naša Marjeta), tajnika (naša Vesna) ter kronista (vlogo katerega bom do nadaljnjega opravljal pod člankom podpisani Miran). 

Polni energije, ki so jo na vrhu Sabotina zbrali naši sončni kolektorji, smo se odpravili proti vrhu Sabotina ter nato nadaljevali pot po grebenu (bivši italijansko – jugoslovanski meji) do ruševin cerkve Sv. Valentina, kjer smo imeli še krajši postanek ter pripravo na strmi spust v dolino. Tudi zadnji spust, po kamniti, a na srečo suhi poti, je minil brez posebnosti in na koncu smo zadovoljni ugotovili, da je za nami še en prelep dan, preživet v naravi, v slovenskih planinah, z dobrimi prijatelji.

Dovolite, da zaključim z Milanovim:« Vidimo se 5. marca na Jurčičevi poti!«

Besedilo:Cekinček – Miran Klavora

Foto: Cekinčki – Andrej, Miran, Tine

 
Untitled Document
 
  Strojni tlaki - estrihi kon&#...
Lintverni na Kamnitem lovcu, ...
Zavetišče na Planini osv...
Celodnevno družabno sreč...
Akcija Lintvern prestavljena
Sončki od Osankarice do ...
Prostovoljna delovna akcija -...
Nova koča v križanki Naš...

Vse novice
  Pzs.si
Grzs.si
Gore-ljudje.net
Vrhnika.si
Stara Vrhnika.si
Barje.net
Zavod Ivana Cankarja
Zaplana.net
Planinec.si
Hribi.net
  Vreme ARSO
Vreme Vrhnika
Vreme Slovenija
 
  Stolpi na Planini nad Vrhniko skozi čas z gradnjo zadnjega v letu 2008