barjani
Untitled Document
© 2006 Planinsko društvo Vrhnika. |Izdelava: Mesec.org & PD Vrhnika
Untitled Document
Untitled Document
 
 
  - Veseli triglavci
  - Lintverni
  - Triglavke
  - Vašani
  - Povžarji
  - Zimzelenčki
  - Cekinčki
  - Sončki
  - Barjani
 


     Zgodovina
     Izleti
     Foto galerija
     Aktualno
 
 
31.10.2017
Barjani na Slovenski obali

Tokrat Barjani smo jo ubrali na obalo,

ker najlepše vreme tam je kazalo.

V jutro pričakal nas je Strunjan,

še zaspan, a že z soncem obsijan.

Brž krenili v tlakovani smo klanec,

da takoj minil je spanec,

od kapel`ce do cerkve Marijinega prikazovanja,

šlo je brez godrnjanja.

Tu sledil je ogled muzeja,

še nas mučila ni žeja.

Potem krenili do kamnitega križa,

ki varuje mornarje, ko je kriza.

S klifa razgled je bil ta prav,

se vid`lo širno morje in naš Triglav.

Res čudovit je ta svet,

lahko biti je poet.

E6 nas vodila je čez soline,

čez Pacug do Fiese,

pa Pirana in Portoroža,

tu porjavela nam je že koža.

In prispeli do Istranke "Parenzana",

nekoč železna cesta bila speljana,

zdaj pa pešci in kolesarji,

na tej so vladarji.

Ko odštela deseta je milja,

prišli vsi zdravi smo do cilja.

Ta zopet je Strunjan,

nič več zaspan, a še vedno z soncem obsijan.

Za zaključek pa še malica "jota z vratovino",

res imeli smo se fino.

Pa še lepo se posladkali,

ker Mileno in Andreja smo praznovali.

Spesnil: Marjan Nicoletti

Fotografije: Stane Kržmanc in Andrej Verbič

16.10.2017
Barjani v dolini Kamniške Bistrice

Kakor se je iz deževnega, neobetajočega jutra rodil lep jesenski dan, tako se je iz naših dilem kam in kako, razvil dober predlog: namesto na zamegljeno Veliko planino Koželjeva pot ob reki Kamniški Bistrici. Pot poteka od Stahovice do izvira Bistrice v Kamniški Bistrici. Žal je večji  del poti po žledu leta 2014 še  vedno neprehoden. Mi smo pričeli našo pot pri spodnji postaji žičnice na Veliko Planino, vendar nismo prišli daleč zaradi podrtega drevja. Še dobro, da poteka vzporedno z reko pot preko planine Brsniki, po kateri smo nadaljevali pohod ob reki Kamniški Bistrici. Vrhunec poti sta bila Veliki in Mali Predaselj, kjer je najožji del struge reke. To je več kot 100 m dolga soteska, v kateri dere med skalne stene ujeta Kamniška Bistrica. Zagozdene skale so v preteklosti ustvarile dva naravna mostova. Tudi drugače je soteska polna ogromnih balvanov, ki so značilni za vse ledeniške doline.

Vreme se je izboljšalo in povzpeli smo se še po dolini Kamniške Bele do slapu Orglice. Slabo uro vzpenjanja mimo partizanske bolnice in groba ameriškega pilota iz druge svetovne vojne in naš trud je bil poplačan pri Orglicah. Potem pa vrnitev v dolino do planinskega doma v Kamniški Bistrici, kjer nas je čakal avtobus.

Naš »raziskovalni« pohod, kot je dejal Tone, smo nadgradili z dobro malico v lokalu v bližini Kamnika.

Sonja, hvala, odločitev je bila prava!

Zapisala: Vida Praprotnik

Fotografije:  Sonja Zalar Bizjak in Stane Kržmanc

09.10.2017
Barjani na Mali in Veliki Plešivici

Po bolj ali manj aktivnih, a vsekakor zasluženih dvomesečnih počitnicah nas je Barjane vodnik Milan 28. septembra popeljal namesto na zamegljen Dobrač, v sončno Čičarijo. Našemu pohodu se je tokrat pridružila tudi naša torkova vodnica Sonja.

Po postanku v Kozini smo se peljali med Brkini in Slavniškim pogorjem skozi za nas skoraj neznane vasice Obrov, Golac in Zagrad, kjer se je naša vožnja tudi končala. Naš cilj sta bili Mala in Velika Plešivica. Velika Plešivica je za 45 m nižja a bolj »plešasta«, od tod tudi njeno ime, kar nam je razložil vodnik Milan.

Pot nas je vodila mimo kala rahlo navzgor, ki je na začetku zaradi vetroloma slabo označena, kar pa sta naša vrla »markacista« s prestavitvijo skale z oznako Slavnik uredila in skrajšala pot marsikaterem pohodniku.

Bolj kot smo se bližali vrhu, bolj intenziven je bil vonj bora, brina, šetraja ter drugih zapoznelih rožic; prava aromaterapija. Na vrhu Male Plešivice (953 m) se nam je odprl prečudovit pogled na Golič, Kojnik, Žbevnico, Učko, Koprski zaliv in Slavnik, naš prvi osvojeni vrh daljnega leta 2013.

Med spustom proti Velikim vratom smo si po malici ogledali vodovod, ki je potekal od Buzeta do Obrova in deloval od leta 1933 do 1969. Ob vzponu na Veliko Plešivico (908 m) pa nas je presenetilo »morje« žajblja, ki smo si ga kar obilno nabrali za domačo lekarno šele ob povratku.

Na poti domov smo se okrepčali v naselju Obrov, kar je še pripomoglo k naši dobri volji, lepim vtisom in zmerni utrujenosti.

Hvala Milanu, Sonji in vsem slavljencem za lepo doživetje.

Zapisal: Milan Pavlin

Foto: Sonja Zalar Bizjak, Jana Marušič, Stane Kržmanc, Andrej Verbič in Milan Jerman

28.06.2017
Pohod Barjanov na Vogel 1923 m

Pot nas je vodila mimo sončnega Bleda, do gondole pod Voglom. V Bohinju nas je pričakala megla. Ko smo se z gondolo dvignili nad megleno morje, nas je presenetil prelep pogled na Triglav in okoliške vrhove. Vse se je kopalo v soncu, v dolini je iz megle sramežljivo gledala le Rudnica.

Triglava se upravičeno drži ime Očak. Od blizu je resnično videti kot da bi nekdo sedel v velikem udobnem stolu. Po izstopu iz gondole smo se zbrali pred Ski hotelom (stoji na Rjavi skali) in se pripravili na pohod. Počasi smo hodili proti Orlovim glavam. Med potjo je vidno veliko urejenih smučarskih prog in spomnili smo se dogodivščin iz smučarskih dni na Voglu. Vzpenjali smo se proti Šiji in se nato usmerili na pot proti Voglu.

V Vratcih, na 1625 m, smo malicali, podprti smo se nato vzpenjali proti vrhu. Pot je bila ponekod varovana z jeklenicami. Splačalo se je. Z vrha se nam je pogled odprl na drugo stran hriba (na Baško grapo in Tolmin z okolico). Vzhodno od Vogla smo videli piramidasto Rodico, Veliki in Mali Raskovec in slutili Črno prst. Zahodno se vidi Krn, Bogatin in v daljavi Kaninski podi. Pred nami pa se vidi vse Triglavsko pogorje in v dolini Bohinjsko jezero.

Z Vogla smo se spustili na planino Zadnji Vogel, kjer imajo sirarno. Nato nas je čakal še zadnji vzpon do koče Merjasec,  kjer nas je čakalo zasluženo kosilo.

Med potjo smo si ogledovali planinsko cvetje (pogačice, orlice, ranjak, francoski lan, svišč, encijan, kosmatinec, rododendron in druge rožice).

Pohod je uspel. Hvala vsem, ki so izlet pripravili in ga vodili. Posebna hvala vodniku Milanu, ki o vseh poteh veliko ve in nas varno vodi, hvala Andreju, ki je pazil da se ne bi kdo izgubil in hvala Valeriji za dobre piškote in pijačo.

Besedilo: J. Piškur

Foto: Marija Armič, Stane Kržmanc in Milan Jerman

01.06.2017
Barjani na Lipniku in Kavčiču

Po nočnem neurju nad Vrhniko in Logatcem smo se zbudili v prijazno in  sveže jutro. Sledi sodre so bile vidne predvsem v Logatcu, kjer nas je vodila pot proti Primorski.

Po obvezni jutranji kavi in jezikovni telovadbi smo prispeli v Zazid. Tu nam je bila izhodiščna točka četrtkovega pohoda, mimo opuščene železniške postaje proti Lipniku 804 m in Kavčiču 883 m visokima vrhovoma. Veseli in  polni energije smo občudovali pozno pomladansko  cvetje: odcvetele gorske kosmatince, bele narcise, tukaj imenovane bedenice, potonike, jesenčke, grebenuše, travniške kadulje, ki krasijo to prečudovito naravo.   Naš vodnik Milan, ljubitelj gora, poznavalec rastlin in zgodovine nam je  s svojo pripovedjo in razlago popestril dan. Navdušeni  nad videnim in slišanim nam je pot hitro minila.  Veter v laseh, lepo sončno vreme in prečudovit razgled proti morju, Slavniškemu pogorju, Učki nas je napolnilo z energijo.

Naša pot se  je končala  v vasi Rakitovec. Tu smo se poveselili  z našim slavljencem Tonetom in mu zaželeli vse dobro. Naši neumorni vodniki vedno poskrbijo za naše lačne želodčke. Polni lepih vtisov in dobre volje smo se vrnili domov. Milan hvala ti, za lep dan, prav tako pa tudi vsem Barjanom za prijetno druženje. Uživajmo in se veselimo teh pohodov, vsak dan je nekaj posebnega, le videti in opazovati moramo znati. Srečno.

Zapisala: Emi Vinšek

Foto: Franci Kržmanc, Andrej Verbič in Milan Jerman

13.05.2017
Barjani na poti z Vrhnike do Rupnikove linije

Barjani smo se v velikem številu zbrali pred  šolo Ivana Cankarja in  se z dežniki podali na pot proti Planini. Na polovici poti do ''štirne'' je nehalo deževati in razpoloženje v skupini se je takoj spremenilo. V dobri uri smo v zelo prijetnem vzdušju prispeli do razglednega stolpa.

Pot smo nadaljevali proti Zaplani, po Poti dveh Janezov in se spustili do nekdanje Rupnikove linije, kjer smo lahko opazovali ostanke bunkerjev, ki jih je zgradila vojska Kraljevine Jugoslavije pred 2. svetovno vojno. Tu je postavljenih tudi več energetskih točk. Na sončni  poti smo imeli krasen razgled na Logatec in okolico. Razposajeni vodič Frenk je dobro voljo prenesel na celo skupino in nas opozarjal na razne cvetlice ob naši poti. Poleg šmarnic,  velecvetne orlice, dolgolistne naglavke  in različnih kukavic je bilo še veliko drugega cvetja. Sonce nas je spremljalo in vodilo na poti iz Strmice proti Vrhniki,  kjer smo občudovali urejene hiše in čudovite vrtove. Vse se je poklopilo in razigrani kot osnovnošolci smo sledili našemu vodniku Frenku do gostišča, kjer je za nas naročil bograč in jabolčni zavitek. Tokrat  nismo rabili avtobusnega prevoza, z Vrhnike in nazaj smo prehodili skoraj 20 km. Zadovoljni in veseli smo se odpravili na svoje domove.

Besedilo: Milenka in Marko Nagode

Fotografije in zemljevid:  Stane Kržmanc

02.05.2017
Barjani na Gori Oljka

Zaradi praznika smo se tokrat podali na pohod v sredo. Za načrtovano Korado je bilo napovedano slabo vreme zato je vodnik Milan spremenil smer našega pohoda. Predviden je bil pohod na Goro Oljko nad Polzelo. Z avtobusom smo se odpeljali do Šmartnega ob Paki. Tu smo si nadeli nahrbtnike in krenili po cesti ob Hudem potoku in naprej proti Dobriču. Ob poti smo opazovali cvetje in prebujajočo naravo. V strugi hudourniškega  Hudega potoka nam je Milan pokazal lepo izdolbene vdolbine oz. kotanje imenovane draslje, ki so nastale z vrtinčenjem kamenja ob hudih nalivih dežja. Zaradi tega so tukajšnji prebivalci v strugi potoka naredili številne kamnite in betonske pregrade, ki omilijo hudourniške vode. Malo pred našim ciljem je pričelo rahlo deževati zato smo si nadeli dežnike in pelerine. Po približno dveh urah zložne hoje po delno asfaltni in makadamski cesti smo prispeli na vrh 733 m visokega kraškega osamelca, s katerega se v lepem jasnem vremenu vidi Posavsko hribovje, Paški Kozjak, del Kamniško Savinjskih Alp ter najjužnejši del Karavank. Le te smo videli le delno, saj je bila večina zavita v oblakih. V planinski koči na smo imeli za kosilo zelo dober ričet.

Po kosilu smo se odpravili na ogled cerkve sv. Križa. Dvostolpna cerkev na vrhu Gore Oljke je bila zgrajena leta 1757. Domačini pravijo, da cerkev mogočno kraljuje nad Polzelo in sam pogled nanjo jim že od daleč naznanja lokacijo domačega kraja. Cerkev so gradili od leta 1754 do 1757 na živi skali in na umetno izravnanem terenu. Cerkev ima ob glavnem vhodu dva 38 metrov visoka zvonika, ki obdajata 21 metrov visoko pročelje.  Na nastavku oltarja cerkve sv. Križa je slika Fortunata Berganta Jezus na Oljski Gori, po katerem je Gora Oljka dobila ime. Pod samo cerkvijo je še danes ohranjeno podzemno svetišče z božjim grobom.

Po ogledu smo napravili še skupinski posnetek, nato pa smo se počasi odpravili nazaj proti dolini. Med potjo smo opazovali tudi močerada, ki smo mu stopili na pot. Malce se je zmedel, ker mu je toliko pohodnikov prekrižalo pot, nato pa se je  urno splazil do najbližjega skrivališča. Ob prihodu do avtobusa smo se posladkali z dobrotami naših slavljencev.

Na koncu naj se zahvalim še našemu vodniku Milanu za lep pohod.

Zapisal: Berginc A.

Foto: Stane Kržmanc

19.04.2017
Barjani v Krnici

Na prvem aprilskem pohodu smo se Barjani namenili med visoke vrhove Julijcev, zbrane okoli ledeniške doline Krnice. Avtobus nas je zapeljal po dolini Pišnice do odcepa za Krnico, kjer smo nadaljevali peš in se med hojo ob hudourniški strugi potoka kmalu ozirali po ostenjih Prisojnika in Razorja. Prečkali smo nekaj grap in obsežnih prodišč in že smo ozrli še stene Škrlatice in sosednjih vrhov. Nadvse veličastno! Pri Koči v Krnici smo posedli po klopeh in malicali, pogledi pa so nam kar naprej uhajali na visoke gore okoli nas.

Pot smo nadaljevali proti Koči na Gozdu. V gozdu ni bilo veliko pomladnega cvetja, pozornost pa so vzbudili številni belo cvetoči jetrniki, pomešani z normalnimi modro cvetočimi. Na grbinastih travnikih so še cveteli šopki črnega teloha in redke nunke, beli žafrani. V Malem Tamarju smo se ustavili pri spominskem obeležju gornikom, ki so izgubili življenje v okoliških gorah. Ob Pišnici smo se povzpeli do Mihovega doma nad cesto in nadaljevali do Ruske kapelice, kjer nas je ujel dež, ki so ga obetali za popoldan. Hvaležni vremenu, da nam je namenilo lepo dopoldne, smo med kapljicami  pospešili korak po cesti do Koče na Gozdu, kjer nas je čakalo prijazno osebje in nas postreglo v okusnim golažem.

Veseli, da smo obiskali malokomu znano dolino Krnico, v smo se v oblačnem vremenu vrnili domov.

Besedilo: Sonja Zalar Bizjak

Fotografije: Sonja Zalar Bizjak in  Stane Kržmanc

01.04.2017
Primož in Šilentabor
Vsak naš pohod je odkrivanje novih kotičkov Slovenije, vsaj za večino nas pohodnikov. Tudi ta četrtek je bilo tako, ko smo se v oblačnem jutru odpeljali proti Pivki. Pot na Šilentabor smo začeli pred Vojaškim muzejem. Naš vodnik Milan nas je popeljal po poti proti hribu jugovzhodno od Pivke – Primožu (718 m).

Vseskozi nas je spremljalo bujno cvetoča narava, zvončki, trobentice, beli žafrani, kakor tudi cvetoči dren in mačice. Pot nas je popeljala mimo energijskih točk. Razgledna tabla je odkrivala za kakšno težavo označen kamen z številko pomaga. Malo pod vrhom Primoža so nas pričakale razvaline cerkvice, ki je bila posvečena Sv. Primožu in Sv. Felicijanu. Hrib pa ima že od nekdaj pomemben strateški položaj, saj je z vrha lepo vidna vsa Pivška kotlina. Kadar je obilo padavin se vidijo jezera (17).  

Dominanten položaj Primoža je prišel še posebej do izraza med obema vojnama, ko so Italijani na njem zgradili eno od največjih utrdb vojaški objekt s številnimi rovi in bunkerji. Mimo teh utrdb smo se spustili na kolovoz, le ta pa nas je ob robu pašnikov pripeljal na označeno razpotje. Desno nas je pot peljala na Šilentabor. Ko smo prispeli na večji razgledni travnik, smo že videli Šilentabor (751 m). Nad vasjo je oddajnik, kjer je vrh našega današnjega pohoda. Tu se odpira lep razgled proti Vremščici, Nanosu, Pivški kotlini, grebenu Javornikov, Sv. Trojici, Snežniku in hribovju nad dolino reke Reke.

Milan nam je povedal zgodovino tega hriba, ki se imenuje tudi Silni tabor. Tam je nekoč stal tudi ogromen grad. Prebral nam je pesmico o Šilentaborju.

  SILNI TABOR

Silni tabor, silni tabor !

Kdo te je do tal porušil,

da zidovje razdrobljeno

med bršljanom kvišku dvigaš ?

Al so Turci te podrli,

Turci divji, Turci ljuti ?

Al so plami  te požrli,

plami grozni, plami strašni ?

»Niso Turci me podrli,

niso plami me požrli,

ni me doba razrušila,

ni me strela razdrobila !

Mene so deželi v brambo

zidali Ravanci-knezi,

Pivčani pa in Dolani,

steno skladali na steno.

Bivali od nekdaj v meni

vitezi so trdosrčni,

ki so kmete v sužne grenek,

težke jarme uklepali.

Dvakrat so prijeli kmetje

kopja, sulce, buzdovane,

dvakrat pa s krvavo glavo

od zidovja se vračali.

Tretjič primejo orožje,

planejo nad silni tabor,

kri polnila je nasipe,

v krvi sem se grad razrušil ! »

Silni tabor, silni tabor !

Glase čuj iz podrtine:

Kdor te zidal, se protivši,

te razrušil kri prelivši !

Po drugi poti smo se vračali proti Pivki. Dolgo smo hodili ob visoki žični ograji in se spustili do vojaškega muzeja. Za malico smo imeli pasulj. Bil je dober, pravi vojaški, sladice naših slavljencev pa še boljše.

Pohod se je končal dokaj razburljivo. Našega Tonija pa je odpeljala nujna medicinska pomoč. Na srečo pa se je vse dobro končalo. Toni se je še isti dan vrnil domov.

Besedilo: Milena Žnidaršič

Fotografije: Stane Kržmanc

19.03.2017
Barjani na Petričevem hribu

V torek, 14. marca, smo se Barjani z vodnikoma Frenkom in Sonjo odpravili na Petričev hrib.

Odpeljali smo se po stari cesti proti Planini in zavili na Jamborno pot.  To pot so uporabljali že v rimskem obdobju in kasneje, ko so tovorili les iz naših gozdov na Reko in v Trst za izdelavo ladijskih jamborov.

V kraju Lohača smo izstopili in krenili  po makadamski cesti navkreber. Opazovali smo,  koliko škode je naredil žled, saj mnogo podrtega drevja še danes leži po tleh.

Na prelazu smo zavili na travnato površino, polno belih žafranov, proti Petričevem hribu (937 metrov). Pašniki Petričevega  hriba so zelo razriti od divjih prašičev. Presenetili  smo tudi čredo gamsov, ki so se razbežali na vse strani. V zraku je zabrnelo in opazili smo vojaški helikopter, ki je za nekaj trenutkov pristal na vrhu hriba.

Ker je bilo lepo sončno vreme, smo imeli krasen razgled na  bližnje  hribe in gore. Kar hitro smo se odpravili po pašnikih naprej do Lovske koče Planina. Prava paša za oči so bili telohi, zvončki, trobentice  in kronice ali veliki zvončki.

Pri koči smo se okrepčali  in nadaljevali pohod  po gozdni cesti proti cerkvi sv. Marije (iz leta 1630).  Ustavili smo se pred staro italijansko podzemsko utrdbo, iz katere se je zaslišalo klicanje na pomoč. Ugotovili smo, da v rovu že drugi dan leži poškodovan tuj državljan, potreben pomoči. Oba vodnika in nekaj Barjanov je poskrbelo za najnujnejše ukrepe in poklicalo pristojne službe. Kmalu je prispelo osebje NMP in gasilci, ki so poškodovanca oskrbeli in ga prinesli iz rova, kjer je preživel verjetno najdaljši dan svojega življenja. Pomirjeni, da smo naredili nekaj dobrega, smo nadaljevali pohod do romarske cerkve sv. Marije, nato pa se po strmi gozdni poti spustili v Planino, kjer nas je pogostila slavljenka Marija.

Vračali smo se zadovoljni, ker smo spoznali nov delček naše lepe dežele in ker smo morda ravno mi rešili nekomu življenje.

Zapisala: Marinka Grom

Slike: Sonja Zalar Bizjak, Stane Kržmanc

25.02.2017
Barjani osvojili Pasjo ravan in Sivko

Zadnji četrtek v februarju 2017 smo šli Barjani na Pasjo ravan in Sivko. Pot nas je vodila skozi Horjul in Polhov Gradec do Črnega vrha. Kljub temu, da v Črnem vrhu ni gostilne, nam je naš iznajdljivi vodič Milan priskrbel kavico. Svoje dobrote je ponudila Marija, Jožko in Emi pa slastne krofe saj je bil »ta debeli četrtek«. Zaradi bolezni Emi ni šla z nami, zato smo ji zaželeli čimprejšnje okrevanje.

Od gasilnega doma na Črnem vrhu smo se podali peš po asfaltni poti proti Pasji ravni. Pri kapelici se nam je razprl razgled proti Črnemu vrhu in cerkvi sv. Lenarta. Žal smo bili za pogled na poljansko stran in proti Alpam zaradi megle prikrajšani. Zavili smo levo in kmalu so nas markacije usmerile v gozd. Ob pestrem klepetu in opazovanju spomladanskega cvetja (teloha, trobentic) smo v zložnem vzponu prišli na vrh Pasje ravni. Prepričali smo se, da je res ravna. Pasjo ravan je sredi 70 let prejšnjega stoletja zravnala Jugoslovanska narodna armada, ki je na vrhu postavila raketno bazo. Zato je vrh raven in ima polno vojaških bunkerjev in rovov. Ta poseg je Pasjo raven z najvišjega hriba v Polhograjskem hribovju postavil na drugo mesto. Tako je Tošč s svojimi 1021 m  za 1 m prerasel Pasjo ravan.

Na pasji ravni so leta 2014 postavili vremenski radar, ki skupaj z vremenskim radarjem na Lisci pri Sevnici spremlja celostno vremensko dogajanje nad Slovenijo. Radarski sistem je postavljen na kovinski stolp, visok 20 m. Tu je bil predstavnik iz ARSA, ki nam je prijazno ponudil dostop na vrh, vendar smo  ga odklonili, ker smo bili obdani z meglo.

Na območju Pasje ravni stoji ob cesti spomenik NOB, kjer smo se podali proti Sivki, ki se nahaja na zahodnem delu Polhograjskega hribovja. Pot nas je vodila mimo hiš in samotnih kmetij, ki so razmetane po teh pobočjih. Ob poti smo opazili nekaj tabel z zanimivimi napisi. Najbolj zanimiv nam je bil napis »Dneva ne moreš zadržati, lahko ga pa izkoristiš!«. Ob tej misli smo hitro osvojili travnat vrh Sivke. Na velikem kamnu v obliki noge je med prsti napis Sivka – 934 m. Naš vodič ni samo iznajdljiv je tudi hudomušen. Vedno poskrbi, da se še malo nasmejemo, zato nam je povedal šalo, zakaj ženske gledamo moške v  čevlje. Sledil je pohod proti Suhemu Dolu in od daleč smo opazovali slikovito cerkvico sv. Andreja. V Planini nad Horjulom smo zaključili pohod, kjer nas je čakal avtobus.

Besedilo: Valerija Žibert

Fotografije: Stane Kržmanc in Andrej Verbič

25.02.2017
Pohod Barjanov na Križno goro in Sv. Duh

Torek, 14. februar, je bil za  Barjane poseben in zanimiv dan. Odpravili smo se na pohod na Križno goro in Sveti Duh nad Podkrajem.

Še predno je avtobus odpeljal  izpred šole Ivana Cankarja, sta nas počastili z obiskom in nam zaželeli varen in srečen korak ter povratek Elica in Metka, kar ravno ni običajno. Metka nas je presenetila s čokoladnimi srčki in nam zaželela vse lepo ob prazniku. Hvala vama!

Pot nas je vodila po  vijugasti stari cesti mimo Logatca vse do Podkraja, kjer smo zagrizli v breg. Med vožnjo smo občudovali zimsko idilo, saj so bile  visoke pokončne smreke odete v srebrnobeli plašč,  ki so ga božali prvi jutranji sončni žarki.  Predajali smo se lepoti, ki nas je spremljala na vsej poti.  Ja, res lepo! Na poti proti Križni gori pa smo prišli v pravo pomlad.

Pot na Križno goro in Sveti Duh je bila dolga dobrih 7 km. Na tej poti smo doživeli  pravo zimo, prijazno pomlad in skoraj nekaj jeseni. Naš  vodnik Frenk nam je pripovedoval razne zanimivosti, anekdote o kraju in o  poteh,  kjer smo hodili. Hvala ti za lep dan, ki smo ga doživeli. Hvala tudi našim slavljencem za vse dobrote.

Pa  še tole:

Letos februarja je minilo leto dni, kar sem postala članica skupine Barjani. Moram se zahvaliti sestavljavcem programa,  vodnikom za izredno skrbno pripravljene planinske pohode in tudi naši planinski skupini za lep sprejem. Naj nas še naprej druži strpnost, prijateljstvo, dobra volja in pozitivna energija, ki nas povezuje.

Res, res se imamo lepo, le da dolgo bi tako bilo.

Lep planinski pozdrav 

Besedilo: Emi Vinšek

Slike: Stane Kržmanc

27.01.2017
Barjani na Kraškem robu

Tokrat smo se Barjani odpravili na pohod po Kraškem robu, kjer se kraška planota s strmim robom spušča v flišno pokrajino Istre. Kraški rob, ponekod ga imenujejo Breg ali tudi Bržanija, se začne že nad Trstom in poteka v dolžini 20 km do Mlinov na slovensko hrvaški meji. Mi smo dva dela te poti že prehodili, tokrat pa smo začeli v Črnem Kalu. Vas je mogoče še najbolj znana po cerkvi Sv. Valentina in njenem nagnjenem zvoniku, tu pa stoji tudi najstarejša slovenska hiša. Ob poti smo srečevali čudovite lesene skulpture domače umetnice, ki prikazujejo tukajšnje ljudi in dejavnosti, s katerimi se ukvarjajo. Nad vasjo, na robu pečine, so vzdrževani ostanki gradu, ki ga je v 11. stoletju zgradil grof Ulrik za obrambo poti med Rižansko dolino in kraško planoto.

Od tu naprej smo hodili po Robu in se ogledovali po gričevnati pokrajini in morski obali od Trsta do Kopra. Burja nam je sicer brila okrog ušes, je pa poskrbela za sonce, ki nam je po nekaj oblačnih dneh doma zelo prijalo.

Z roba smo se oddaljili le toliko, da smo na Gradišču obiskali cerkev Marije Snežne iz 17. stoletja. Od tu smo se spustili do vasi Praproče, nato pa spet povzpeli na rob do beneškega obrambnega stolpa z utrjeno naravno jamo. Stolp je bil del sistema utrdb med Avstrijo in Beneško republiko. Od tu smo se spustili po bregu strmo navzdol do vasi Podpeč. Vas je stisnjena pod steno, pod njo pa pelje  železniška proga. Zanimivost te vasi je kraški vodni izvir, ki nikoli ne presahne.

Tu se je naš pohod končal. Avtobus nas je popeljal še v Hrpelje na dobro malico, potem pa domov, zadovoljne s čudovitim dnevom in odlično vodenim pohodom.

Zapisala: Dragica P.

Fotografije: Stane Kržmanc in Milan Jerman

14.01.2017
Barjani na Ravniku pri Hotedršici

Barjani smo se na prvi pohod odpravili na drugi torek januarja v mrzlem jutru. Vsi pohodniki še malce v prazničnem vzdušju, smo se veselo posedli v avtobus in ga skoraj polno zasedli. Kar štiriintrideset se nas je zbralo.

Z avtobusom smo se zapeljali dobrih dvajset kilometrov v kraj Hotedršica pri Logatcu, od koder  smo se napotili skozi Žejno dolino, ki pa nikoli ne čuti žeje, vode ima v izobilju in nasploh je vsa dolina precej zamočvirjena. Leta 2010 so ob obilnem deževju vode odnesle dotrajan jez in poplavile vas Hotedršica. Kadar je deževje obilno, skozi dolino steče ogromno vode, zato so leta 2011 na novo zgradili protipoplaven jez. Voda, ki teče v potokih po Žejni dolini ponika v Kmetovem breznu, ostale vode pa poniknejo v ponorih pri Hotedršici. Po približno treh km prehojene poti po Žejni dolini, smo se mimo travnikov povzpeli na planotast svet Hotenjskih Žibrš  in že se nam je ponudil razgled na Medvedje Brdo.  Če bi bilo nebo jasno, bi se nam pokazali tudi višji vrhovi, tako pa so jih zakrivali oblaki. Na vsake toliko nas je malce sramežljivo pozdravilo sonce, veter pa nam je radodarno uprizarjal ples snežink.

Pot nas je vodila mimo redkih kmetij. Ustavili smo se ob hiši z lepo urejenim dvoriščem in  vrtom  ter si ogledali zanimivo vremensko postajo. Kmalu zatem smo prišli do kmetije odprtih vrat Tumle, kjer sta nas prijazno sprejela  pasja čuvaja v družbi mačkona. Ker gospodinje ni bilo doma, smo si v zavetju domačije postregli malico in topel čaj iz nahrbtnikov, za posladek pa so poskrbeli slavljenci.

Na poti navzdol smo se ustavili še pri hiši s spominsko tablo, ki je bila med vojno požgana, v njej pa je nesrečno zgorel skrit partizan. Od tu naprej nas je čakalo še približno za dobro uro hoda po Zeleni dolini, mimo lepo zgrajenih hiš in vikendov po poti ob potoku Hotenjka, ki je bil obložen z ledom. Ko smo zapustili dolino, smo že lahko pred sabo zagledali jedro vasi Hotedršica.   Šli smo še mimo nekdanjega kamnoloma, zdaj ta prostor vaščanom služi za kulturne in športne namene.

Še nekaj korakov po cesti mimo spomenika padlim borcem, nato preko mostu in že smo vstopili v domačo gostilno Turk, kjer nam je prijazno osebje postreglo odlično obaro z ajdovimi žganci, zabeljenimi z ocvirki.

Za dobrih enajst prehojenih kilometrov, smo potrebovali nekaj več kot tri ure. Za odlično vodenje sta poskrbela  Frenk in Sonja,  za fotografijo pa prizadevni Stane, Andrej in Sonja, za kar smo njim, kot tudi vozniku in naši Metki, ki skrbi za organizacijo, zelo hvaležni.

Polni vtisov lepih doživetij smo se zadovoljni odpeljali proti Vrhniki in si rekli, da še kdaj skupaj ali v lastni režiji prehodimo te lepe poti tudi v drugih letnih časih, ker … »Saj je potem spet vse drugače«, je dodal Frenk!

Zapisala: Marija Armič

Fotografije: Sonja Zalar Bizjak, Stane Kržmanc, Andrej Verbič

06.01.2017
Barjani na Čelkovem vrhu

Barjani smo bili v letu 2016 na 19. pohodih in enemu predavanju. Zadnji pohod je bil v četrtek 22. decembra  na Čelkov vrh. Ko smo bili obveščeni, da gremo na Čelkov vrh smo se mnogi spraševali, »le kje je to«?! Le bežen pogled na zemljevid nam je dal  vedeti, da je to 1106 m visok vrh nad Črnim vrhom nad Idrijo.

Avtobus, ki nas je na dan pohoda ob 8.00 čakal pred OŠ Ivana Cankarja na Vrhniki smo skoraj napolnili, saj se je pohoda udeležilo 31 Barjanov. Pot nas je vodila mimo Logatca do zasneženih Kalc in naprej čez Hotedršico proti Črnemu vrhu. Po dobrem kilometru v smeri proti  Colu smo izstopili iz avtobusa, od tam naprej pa se je naša pešpot šele začela. Zasnežena gozdna pot nas je vodila na Čelkov vrh, ki je bil obsijan od sonca. Na  vrhu je lep pogled na Julijske Alpe, Karavanke, Kamniške in Savinjske Alpe, skratka videli smo skoraj celotno slovensko visokogorje. Pohod smo nadaljevali proti »Veliki peči«, od koder je pogled na bližnje Idrijsko Cerkljansko pogorje. Žal nam je megla ta pogled v veliki meri onemogočila. V dolini nas je čakal avtobus in nas odpeljal nazaj na Vrhniko.

Ker je bil ta pohod zadnji v letu 2016, smo že tradicionalno skupaj odšli na novoletno kosilu v gostilno Pri  Kranjcu.  Kosilu so se nam pridružili še Elica, Sonja in Metka, pa tudi  nekaj Barjanov, ki se pohoda na Čelkov vrh niso udeležili.

Po odličnem kosilu smo izvedli kratek program, v katerem smo se zahvalili vsem tistim, ki so v letu, ki je za nami, pomagali pri izvedbi letnega programa pohodov, pa tudi tistim Barjanom, ki so se večino pohodov udeležili.

Veseli in dobre volje smo si nazadnje voščili vse lepo v letu 2017,  z željo, da bomo še naprej dobra skupina, ki si bo tudi v prihodnjih letih ogledovala to našo prelepo Slovenijo.

Tekst: Nada Kostanjevec

Foto: Stane Kržmanc in Andrej Verbič

21.12.2016
Barjani na Krimu

Za predzadnji pohod v tem letu sta naša vodnika Sonja in Frenk izbrala Krimsko hribovje , najvišji vrh Krim pa za naš končni cilj.

Izhodišče pohoda je bilo nad vasjo Preserje ob vznožju hribovja. Pot nas je vodila po kolovozu in nato po lepi gozdni poti do Planince in cerkvice sv. Tomaža . Po kratkem postanku za malico smo se podali naprej.  Končno je posijalo še sonce in naredilo kamnite steze tega kraško - dinarskega  sveta prijaznejše.

V tem letnem času rožic ni, zato smo kaj hitro napredovali. Dobro razpoloženi smo prispeli v planinsko kočo, ki se nahaja prav na vrhu Krima (1107 m). Sam vrh je, kadar ima oblačno “kapo”, zanesljiv napovedovalec slabega vremena za Ljubljano in okolico. V domu nas je že čakala topla  malica “Krimski lonec” in potolažila naše lačne želodce. Tudi rojstnodnevnica Marinka s pecivom ni pozabila na nas!

Več kot 20 let je bilo širše področje Krima (s planinskim domom vred) zaprto območje zaradi strateške pomembnosti za bivšo JLA. Šele v samostojni Sloveniji smo ponovno začeli prihajati sem gor. Kar je pravzaprav velika škoda. Ta planinska postojanka se namreč ponaša s prav neverjetnim razgledom na vse strani neba. Občuduješ lahko Barje spodaj, bližnje in bolj oddaljene hribe, ob dobri vidljivosti še Julijce, Karavanke, Kamniško-Savinjske Alpe, Pohorje, Posavsko hribovje, Nanos, Snežnik ... in vse do morja! Mi pa, žal, nismo videli kaj dosti več od Barja in okoliških hribov!

Navzdol smo se vračali po prijetni krajši poti v smeri Rakitniške planote. Sonja nam je povedala marsikaj zanimivega in poučnega  o kraški ponikalnici Rakitniščici, umetnem jezercu, klimatskem  zdravilišču in še drugih  zanimivostih.  Gotovo  nas bodo zapeljale, da pridemo še kdaj na ta lepi košček  naše dežele.

Besedilo: Lavrih Alenka

Fotografije: Sonja Zalar Bizjak, Stane Kržmanc

26.11.2016
Pohod Barjanov po Steklasovi poti

Tokrat so bili izpolnjeni vsi pogoji, da smo se lahko držali programa in odšli na obisk Dolenjskih gričev in vinskih goric.

Ob osmi uri zjutraj smo se z avtobusom odpeljali v Šentrupert na Dolenjskem, kjer se naš pohod tudi začne. Steklasova pot se imenuje po domačinu zgodovinarju Ivanu Steklasi, ki je napisal knjigo Zgodovina župnije Šent Rupert na Dolenjskem. V njej je zgodovino kraja  podrobno opisal že leta 1913. Zato so se na tamkajšnjem planinskem društvu odločili, da pot imenujejo po njem.

Pot je dolga 22 kilometrov, mi smo prehodili prvo polovico, od Šentruperta preko Vesele gore do Drage. V Šentrupertu, kjer je bilo naše izhodišče, smo si najprej ogledali gotsko cerkev svetega Ruperta, ki je lepo obnovljena, tako da je še vedno ohranjena njena stara podoba.

Potem smo se odpravili proti Veseli gori. Med potjo smo si od daleč ogledali kozolce. Pot smo nadaljevali mimo Križevega pota, kjer je na vrhu kapelica žalostne Matere božje. V daljavi smo videli grad Škrljevo iz leta 1015 in spada med najstarejše na Dolenjskem. Dodeljen je bil grofu Viljemu II iz Breže na Selškem, po njegovi smrti pa ga je žena Hema Krška podarila Krški škofiji. Nadaljevali smo po gozdni poti in se povzpeli na Veselo goro, kjer smo si ogledali Barbovo graščino iz leta 1768. Služila je kot romarska hiša za viteze. Izvedeli smo, da je cesar Jožef II, dal zapreti več takih romarskih hiš,z namenom, da bi se več delalo in manj hodilo. Na gori je tudi lepa baročna cerkev sv. Frančiška Ksaverija, v njej so slike Metzigerja, Berganta in Postla.

Pot smo nadaljevali proti vasici Ravnik. Ob poti v gozdu se je Marjan zagugal na veliki gozdni gugalnici, dvignil se je visoko nad drevesa. Videti je bilo kar adrenalinsko, verjetno zato ni noben drug poskusil. Prispeli smo na Ravnik, kjer smo malicali in občudovali razgled po okoliških gričih, ki so porasli z urejenimi vinogradi. Mimo turistične kmetije Pri Vidi na Okrogu, smo se povzpeli do cerkve sv. Barbare, od tu se, kadar je dobra vidljivost, vidijo Gorjanci, Mirna gora pa vse do Snežnika na jugu in Triglava na zahodu.

Spustili smo se mimo vinogradov in po z listjem posuti gozdni poti, do potoka Bistrica v Dragi, kjer smo se na izletniški kmetiji Možina, okrepčali z odličnim ričetom in kozarčkom dobrega cvička.

Spet je za nami lep izlet. Hvala vodniku Milanu, da nas je spet varno vodil tokrat po zanimivi in lepi Dolenjski . Slavljencu Andreju pa vse dobro v naprej in hvala za odlično sladico.

Besedilo: Mira Lavrič

Foto: Stane Kržmanc, Marjan Nicoletti in Andrej Verbič

13.11.2016
Barjani od Mengša do Rašice

Za naš prvi novembrski pohod nam je naša vodnica Sonja izbrala pot po Grebenski poti, od Mengša do Rašice. Avtobus nas je vseh 32 pohodnikov izkrcal v Mengšu, od koder smo se kljub deževnemu vremenu, opremljeni z dežniki in pelerinami, dobro razpoloženi podali na pot. Že po nekaj prehojenih metrih se nam je pogled ustavil na graščini ob cesti, katero je v svojih delih omenjal že Valvazor. Sonja in sedanji lastnik sta nam na kratko opisala zgodovino te graščine.

Med dežjem je že rahlo naletaval sneg, mi pa smo se podali navkreber po gozdni poti in po dobrih 20 minutah že prispeli do Mengeške koče na Gobavici (433m). V prijetno urejeni koči smo si privoščili kratek oddih in jutranjo kavico.

Po Grebenski poti smo se podali proti našemu naslednjemu cilju, Rašiški koči. Po gozdnih poteh, z nekaj spusti in vzponi, smo morali hoditi previdno, saj je mokro listje pod našimi nogami od nas terjalo precej pazljivosti. Na višje ležečih predelih smo prečkali tudi že rahlo zasnežene dele gozda. Med potjo so našo pozornost pritegnile kraške vrtače, raznovrstne gobe in še vrsto lepot, ki jih narava nudi v dežju.

Ko smo zagledali razgledni stolp smo vedeli, da smo prispeli tudi do našega drugega cilja, do planinskega doma Rašiške čete na Rašici (631 m). Topel čaj in okusna obara sta se nam vsem prilegla. Ob spustu do vasi vasi Rašica, kjer nas je čakal avtobus, se nam je odprl čudovit panoramski pogled na Ljubljano in Ljubljanska vrata med Golovcem in Rožnikom.  Na koncu smo bili vsi veseli in zadovoljni, da smo kljub deževnemu vremenu opravili lep pozno jesenski pohod.

Hvala Sonji in Frenku, ki sta nas varno vodila vso pot, pa tudi Nadi, ki je poskrbela za posladek za vso skupino.

Besedilo: Dragica in Andrej Verbič

Fotografije: Stane Kržmanc, Sonja Zalar Bizjak, Andrej Verbič

01.11.2016
Barjani na Sabotinu

Spet smo se Barjani zbrali pred O. Š. Ivana Cankarja, da se odpeljemo na pohod. Oblakov avtobus nas je popeljal do vznožja čudovitega Sabotina, kamor smo bili tudi namenjeni.

Za začetek nas je pot vodila po kolesarski poti, pri hidroelektrarni  pa smo zagrizli v kar strmo pobočje. Nekaj časa smo hodili po široki in lepo narejeni mulatjeri, kasneje pa se je pot še bol postavila  pokonci. Malo pod vrhom smo si ogledali oficirski štab z vsem komfortom, ki so si ga privoščili – tudi kopalnico. Nad tem pa so vojaški rovi, skozi katere smo se povzpeli  do doma na Sabotinu. Od doma pa se nam je po kakšnih 15. minutah odprl pogled iz vrha na obe strani. Na levi strani Sveta gora ali Skalnica, na desni pa Brda . Ne smem pa pozabiti še na čudoviti ruj, ki nas je spremljal vso pot in je v jesenskem soncu žarel kot razbeljen ogenj.

Po malici in ogledom lepo urejenih ruševin cerkvice sv. Valentina smo se spustili v dolino, kjer nas je že čakal avtobus. Tudi tokrat smo imeli slavljenca, ki je poskrbel, da smo obnovili izgubljeno energijo.

Vse najboljše Janko, Milan tebi pa hvala za odličen pohod in super vodenje.

Besedilo: Zlata Kržmanc

Foto: Stane Kržmanc in Andrej Verbič

18.10.2016
Potopisno predavanje Durmitor

Planiran pohod na Veliko Planino ta torek ni bil izvedljiv. Tudi za Križno goro pri Ložu je bilo napovedano deževje. Zato sta se Sonja in Frenk odločila, da bomo imeli potopisno predavanje o Durmitorju, ki ga je pripravila  Sonja Zalar Bizjak iz svoje bogate arhivske zbirke. Predstavila nam je del Črne gore, ki ga je obiskala trikrat, prvič že daljnega leta 1968.

Durmitor je največji gorski masiv na severozahodu Črne gore, ki je bil leta 1952 proglašen za narodni park. Dviga se nad planoto z višino okoli 1400 m in je obdan  z globokimi kanjoni rek Tare, Pive in Sušice ter Grabovice in Komarnice na jugu, ki se izlivata v Pivo. Okrašen z 18 ledeniškimi jezeri smaragdne barve.  Reka Tara ima drugi najglobji kanjon na svetu in je silovita, divja in čudovita reka. Kar s skalnega razgledišča Čurovac visoko nad njo ne da slutiti.

Največji kraj na planoti je upravno središče Žabljak (1450 m), ki je tudi izhodišče za vse planinske ture. Markirane so le poti na najbolj znane planinske vrhove. Vrhovi Međed (2280 m), Savin kuk (2312 m) in bližnje Šljeme (2477 m) so najbližji Žabljaku in lahko dostopni. Najvišji vrh  Bobotov kuk (2522 m) je tudi najbolj obiskan. Nudi prelepe poglede na Škrke, Šarene pasove in zanimiv, prav neobičajen greben Zupce. Ob poti na Bobotov kuk je lahko dostopna ledena jama, kjer se celo leto obdrže ledeni stalagmiti.

Durmitorsko planoto razdeli težko prehoden Sušiški kanjon z 600m visokimi pobočji na Jezersko površ (1500m) z morenskimi nanosi in Pivško površ (1700m) ki je ohranila svojo zakraselost izpred poledenitve. Na jugu so geološko najbolj slikoviti vrhovi Uvita in Sedelna greda, Stožina, Bolske grede, Šareni pasovi in Prutaš. Tu so skladi apnenca postavljeni popolnoma navpično in se izmenjujejo z vmesnimi zelenimi pasovi, kjer je bila mehkejša kamenina erodirana.

Gorska pokrajina je podobna naši alpski. Po travnatih dolinah so nastala pastirska naselja - katuni. Lesene hišice imajo en bivalni prostor, zunaj v ogradi imajo prostor za živino. Odvisni so od kapnice in snežnice. Na skromni plodni zemlji pridelujejo najnujnejše pridelke. Največje bogastvo so travniki in pašniki, ki hranijo črede drobnice in goveda. Konje potrebujejo kot tovorno  in jezdno žival.

Res veliko lepot ima naša nekdanja država. Morda se bo kdo opogumil in odšel planinarit v Durmitor. Hvala Sonji za čudovito predavanje.

Besedilo: Metka Krašovec

Foto: Stane Kržmanc

02.10.2016
Pohod Barjanov po bohinjskih planinah: Blato, Krstenica, v Lazu, pri Jezeru

Tokrat Barjani nismo osvajali vrhove gora, pač pa lepote bohinjskih planin, na katerih poleti pasejo živino. Ker smo že konec septembra, so pastirji le to že odgnali v dolino.  Vreme pa kakor, da ne pozna na koledar, sončno in toplo kot sredi avgusta, enkratni pogoji za popoln izklop.

V četrtek 29. 9. 2016 ob 7.uri smo se 30 Barjanov pod vodstvom vodnika Milana odpravili z avtobusom  proti Gorenjski, čez Bled v Bohinj, skozi Staro Fužino in po strmi in ozki asfaltni cesti skoraj adrenalinsko a varno prispeli do našega izhodišča na 1161 m. Krenili smo mimo Planine Blato na 1147 m po lovski poti  skozi prekrasen gozd z mogočnimi iglavci proti naslednji lepoti, Planini Krstenici 1670 m. Pastirske koče-stanovi so mi delovale kot iz pravljice. Povzpeli smo se še nekaj višje in odprl se nam je božanski razgled na okoliške vršace. Nekaj posameznih rožic je pozabilo na slovo od poletja in bohotile so se v svoji lepoti. Človek bi kar ostal v tem raju, toda pred nami je še kar nekaj poti. Malo dol in nekaj gor po markirani planinski poti in pred nami se odpre še večja krasota, Planina v Lazu 1560 m. Še dodatno jo bogatijo razne apnenčaste umetnije značilne za kraški svet. Naprej ob poti smo naleteli na nenavadne grbine, posledica delovanja ledenika v davnini. Spremlja  nas čudovita narava in že smo pri koči na Planini pri Jezeru 1453 m. Tu smo se po skoraj petih urah čiste hoje okrepčali z ričetom. Skrbnik Ivo nam je na harmoniko zaigral nekaj veselih viž in zavrteli smo se v ritmu polke in valčka. A čas nas spet preganjal in morali smo naprej. Imeli smo še uro hoje proti dolini do Planine Blato, kjer smo po osmih urah potepanja zaključili krog po rajskih planinah.

Za nami je bilo več kot 15 km poti in 740 m vzpona, vendar je lepota planin vse tako očarala, da nihče ni kazal znake utrujenosti.

Posebne čestitke slavljencema, vodniku Milanu in pohodniku Jožetu ki sta nas sladko pogostila in zahvala šoferju za varno vožnjo in srečen povratek.  

Zapisal: Marjan Nicoletti

Fotografije: Andrej, Franci, Milan

18.09.2016
Barjani na Viševniku

»Pa je konec počitnic«, smo Barjani dejali v torek, 13. septembra in se z majhno zamudo odpeljali proti Pokljuki. Naš cilj, Viševnik, se nam je zaradi slabega vremena že dvakrat uspešno izmuznil, a tokrat nam je bilo vreme naklonjeno.

S parkirišča na Rudnem polju smo krenili desno po makadamski cesti, ob kateri so kažipoti za Triglav. Pot se rahlo vzpenja do smučišča, nato se začne zmerni vzpon skozi gozd, ki se konča na manjši ravnini Zlate vode. Po spet bolj strmi poti smo prispeli do sedelca, s katerega se nam je odprl lep razgled na Spodnje Bohinjske gore. Pot se nato vzpne skozi pas rušja, ki preide na razmeroma strma travnata pobočja. Sledi kratko prečenje kamnitega  pobočja, nato se pot strmo vzpne in nas pripelje na razgleden vrh Viševnika (2050 m).  Z vrha smo imeli lep razgled na sosednja Draška vrhova, Triglav, Ablanco nad planino Konjščico in na temno zelene gozdove Pokljuke.                         

Po kratkem počitku, žigosanju in fotografiranju, smo se počasi in previdno po isti poti vrnili na Rudno polje. Ob poti so nas spremljale maline, jerebike, okrašene z rdečimi plodovi, resasti sviščevec, volnatoglavi osat, smetlika in še kar nekaj gorskih cvetlic.

Prijetno utrujeni, a ponosni, saj smo osvojili najvišji vrh v pohodniški karieri Barjanov, smo se vkrcali na avtobus,  na katerem smo glasno razpravljali o našem podvigu. Glasnost razprave je sorazmerno z bližanjem domu upadala in prešla v tišino, v kateri smo podoživljali svoje prijetne vtise.                                                                                                      

Jutranje kave in dobrot slavljencev ne bom omenjal, saj so že stalnica naših pohodov.

Hvala Frenku in Sonji za varno izpeljan pohod, hvala vsem za prijetno razpoloženje..

Zapisal: Milan Pavlin

Fotografije: Stane Kržmanc, Sonja Zalar Bizjak, Andrej Verbič

02.07.2016
Barjani na Snežniku

Na zadnji pohod pred poletnimi počitnicami smo se Barjani 23. junija podali na Snežnik, naš letošnji najvišji vrh. Avtobus nas je pripeljal skozi Ilirsko Bistrico  po vijugasti cesti do Sviščakov (1242 m).

Oprtali smo si nahrbtnike in barvna paleta pohodnikov usklajena z naravo se je napotila v jutranjo tišino in svežino gozda. Premagovali smo gruščnato pot do sedla, kjer smo si privoščili malo oddiha in malico. Pred vzponom so si nekateri naložili nekaj polen, da so ohranili težo nahrbtnikov. Potem smo počasi vstopili v predel ruševja, ki je zelo podoben stezam v alpskem visokogorju. Občasno se nam je odprl pogled na Mali Snežnik (1694 m), Veliki Snežnik pa se nam je skrival za megleno zaveso. Kadar ni razgledov so oči uprte v bližnjo okolico in v tla, iščejo skrivnosti in lepote bližine. Na ogled so se nam postavile rožice v vseh barvnih odtenkih: talin, pogačice, orlice, alpski srobot, krvomočnice, še v popkih brstične in turške lilije, mračice, ranjak, modro so žareli encijani (Clusijevi svišči), še in še lepega cvetja. Leta 1964 je bil Snežnik razglašen za botanični rezervat.

Ko smo prispeli na rob prepadne stene, kjer smo pričakovali še zaplate snega, teh ni bilo več, snežno belino pa so nam pričarali alpski kosmatinci. Megla nam je za trenutek odstrla svojo zaveso in lahko smo strmeli navzdol v eno od mrazišč na dnu skrivnostne globeli. Mrazišča so vegetacijski obrat v kraških kotanjah, kjer robove prerašča bukovje, nižje so smreke, proti dnu pa ruševje in trava.

Še malo in dosegli  smo 1796 m visok Snežnik, ki je najvišja slovenska zunaj alpska gora. Tik pod vrhom stoji Koča Draga Karolina, imenovana po graditelju snežniških postojank (1901 – 1933).  Preko obširnih snežniških gozdov se ponujajo izjemni razgledi po večjem delu naše lepe domovine, po Istri, Kvarnerskem in Tržaškem zalivu, do Risnjaka in Snježnika. Žal nam megla vseh  teh razgledov ni privoščila.

Ob povratku sem se na sedlu ozrla,  tudi megla se je odmaknila in Snežniku sem lahko pomahala v slovo. Le kdo bi postavil meje kje je lepo in kaj je lepo, v naravi ni razmejitev.

Na enim od križišč smo se odcepili od prvotne poti in po drugi poti prišli do Planinskega doma na Sviščakih, kjer smo si privoščili odlično enolončnico in dobrote naših dveh slavljenk.

Da bi bolje spoznali Notranjsko smo se odločili, da se vračamo v smeri Mašuna,  mimo gradu Snežnik, skozi Lož in Cerknico. Ko je avtobus prijetno brnel proti domu sem v mislih k mojim spominom na zimske vzpone na Snežnik dodala še sveže vtise tega tako želenega poletnega vzpona.

Hvala vodnikom, organizatorjem in vsem pohodnim prijateljem za prijetno preživet dan. Vsem želim lepo poletje in nasvidenje jeseni.  

Zapisala: Metka Tušar  

Foto: Anica Kogovšek, Jana Marušič, Stane Kržmanc in Andrej Verbič   

20.06.2016
Barjani na Mirni gori

Zgodaj zjutraj smo se odpravili na Mirno goro, visoko nekaj nad 1000 m. Peljali smo se po dolini, kjer si je pot utrla dolenjska lepotica reka Krka. Na poti smo občudovali lepo urejene domačije, ki krasijo kraje Muljava, Krka, Žužemberk, okolico Dolenjskih toplic in  Črmošnjice. Na avtobusu nam je naša vodnica Sonja obnovila zgodovino iz šolskih klopi. Tudi veliko novega smo še slišali, saj je ona prava zakladnica znanja, tako zgodovine, biologije in še marsičesa drugega. Uživali smo v njenih pripovedih.

Na Mirni gori smo bili deležni lepega razgled na Belo krajino. Dežne zavese so  se nam približevale, a dosegle so nas šele na poti proti domu.

Ja opažam, da nas je Sonja zastrupila, če temu lahko tako rečem, z opazovanjem narave in rastlinstva. Ne hitimo brezglavo po poteh, da bi dosegli cilj, ampak občudujemo naravo, jo znamo opazovati, uživati in si nabirati energijo. Ne občutimo utrujenosti, vse je poplačano, ko dosežemo cilj in varno prispemo domov. Energija in druženje nam Barjanom daje tudi razne male skrivnosti, katerim se od srca nasmejimo. Res nam je lepo.

Do jeseni, ko se ne bomo družili na naših pohodih, vam želim vesele počitnice in vrnite se zdravi in srečni.

Lep pozdrav: Emi in Jože

Fotografije: Sonja Zalar Bizjak in Andrej Verbič

30.05.2016
Pohod Barjanov na Kršičevec

Le kje je ta Kršičevec, ki je v programu za četrtek, 26. maja?! Seveda, nekje v kraški pokrajini, vzhodno od prijazne vasice Juršče v Pivški kotlini.

Z avtobusom smo se odpeljali proti Postojni in naprej proti Pivki. Po nekaj kilometrih ozke makadamske poti smo prispeli do mirne  odmaknjene  vasice Juršče. Na njenem začetku stoji lepo obnovljen vodnjak, na sredi vasi pa  dve tabli z opisom značilnosti teh krajev.

Od tu smo se odpravili po široki kolovozni poti proti našemu cilju. Sonček nas je lepo pozdravljal in pogrel, tako da smo hitro odložili vrhnja oblačila. Že kmalu smo opazili  ogrado, znotraj katere so se po travnih zaplatah med skalovjem pasle ovce. Takoj so nas opazili trije ovčarski psi in nas pozdravljali z laježem. Sicer pa so najboljši čuvarji ovac.

Kolovoz se je kmalu zožil v potko, ob kateri so se po travi bohotile pomladanske  cvetice:  bele narcise, ki jim domačini pravijo bedenice, peresaste bodalice,  navadni zlati koren, mračice, francoski lan, veliki šopi  potonik, ki so bile videti, kot bi jih nekdo posadil na njihovo mesto, pa odcveteli kosmatinci, dišeče šmarnice – botanični vrt.

 Med potjo nas je presenetilo tudi brezno in kmalu smo prispeli do drevesa, kjer je bil napis Lipa. Kaj hitro smo na levo od naše poti  zagledali lipe (14 dreves), združene kot bi bilo eno drevo. Pot se je lepo vzpenjala po kraškem redkem gozdu in že smo zagledali klopco pod zadnjim vzponom.  Do razgledne table na Kršičevcu (1091 m) pa smo imeli še slabih 10 minut. Z vrha smo imeli lep razgled do Snežnika, Vremščice, Nanosa, Julijskih Alp, Kamniško Savinjskih Alp…

Po krajšem postanku za malico in obveznem skupinskem fotografiranju smo se odpravili po drugi poti v dolino. Med potjo smo še vedno lahko občudovali rožice, kar je še malce podaljšalo naš pohod, saj jih je bilo res veliko in vse so bile vredne naših pogledov. Po prihodu na naše izhodišče pri Turistični kmetiji Cunar smo si privoščili pravo  kosilo.

Hvala vodniku Milanu za izvedbo čudovitega pohoda.

Besedilo: Cvetka Berginc

Slike: Jana Marušič, Stane Kržmanc, Simon Kogovšek in Milan Jerman

14.05.2016
Barjani na poti skozi Zalo

Na dan, ko smo se Slovenci, še posebno pa Vrhničani, spomnili na 140. letnico rojstva Ivana Cankarja, smo se pohodniki iz skupine Barjani odpravili na pot skozi Zalo. Pot nas je  spomnila na še enega velikega slovenskega pisatelja, Ivana Tavčarja, saj je to tematsko pot TD Žirovski vrh uredilo na podlagi pisateljeve povesti »V Zali«.

Avtobus je nas, 33 pohodnikov, zapeljal do kmetije Pr' Bukovcu na Žirovskem vrhu, od koder smo krenili na pohod. Mimo velikih mravljišč in mladih jelk smo prispeli na vrh Zale (899 m).  Malo nižje, na lepi gozdni jasi, ki jo krasi lična brunarica in številni didaktični pripomočki, smo se malo odpočili, na igralih pa smo se nekateri tudi malo razvedrili. Nedaleč od jase smo se srečali z medvedko Štefko z mladičem. Medvedka, narejena iz mahu, nam je dovolila, da smo se slikali v njeni družbi. Pot nas je vodila mimo preprog borovnic, ki so v polnem cvetenju. Med potjo smo se ustavili na  dveh kmetijah, kjer so nam prijazni domačini z veseljem pokazali zelo lepe rezbarske umetnine in lične lesene izdelke. Uživali smo tudi ob lepih razgledih na vrhove nad Žirovsko kotlino. Ob slikoviti strugi potoka Zala in mimo  bunkerjev na Rupnikovi liniji, smo se že bližali našemu cilju, kjer smo zjutraj pričeli pohod.

Prijetno utrujeni smo sedli v avtobus, okusno obaro pa smo si privoščili v gostilni Kasarna v Smrečju. Jutranji zamudnik Jože se nam je za zamudo opravičil in nas pogostil s kavico.  Vso pot smo imeli oblačno  vreme, a dežja k sreči ni bilo. Preživeli smo spet en lep in prijeten dan in se polni pozitivne energije vrnili domov.

Zapisala: Dragica in Andrej Verbič

Fotografije: Sonja Zalar Bizjak in Andrej Verbič

01.05.2016
Snežena pravljica

Barjani smo se kljub obilici snega, ki je zapadel čez noč, in močnega vetra, odpravili na pot od Predmeje do Otliškega okna.

Ko smo izstopali iz avtobusa, smo si lahko ogledali reševanje osebnega avtomobila, ki ga je v ovinku zaneslo s cestišča.

Bilo je mrzlo in na nekaterih mestih smo občutili moč burje. Pot nas je vodila po Robu, kot temu rečejo domačini. Vodnik Milan je bil na čelu kolone in z ostrim očesom sledil zasneženim markacijam. Desno v dolini se nam je odprl razgled na Vipavsko dolino, v katero je občasno posvetilo tudi sonce. Za njo pa smo v daljavi videli tudi Piranski zaliv in rt Savudrije.

Zanimiv je bil ogled Otliškega okna ,  od koder je bil lep razgled po dolini brez snega.

Presenetila nas je kamnita piramida in za njo še kamniti Otliški polž, narejen iz naloženega  kamna. Nekateri tu začutijo močno energijo. Danes tega nihče ni priznal, nas  pa je za nekaj trenutkov pobožalo sonce. Na poti, kjer je burja razpihala sneg, smo opazili  rumene cvetove avriklja.

Dobro  prepihani smo se v gostilni okrepili s toplo enolončnico, se  posladkali z dobrotami našega slavljenca Staneta, nato pa se odpeljali proti domu.

Besedilo: Milenka in Marko Nagode

Foto: Stane Kržmanc in Milan Jerman

18.04.2016
Barjani nad idrijskim kotlom

Drugi aprilski torek smo imeli Barjani pohod na Kobalove planine nad Idrijo.

Avtobus nam je prihranil prve asfaltne ride nad Idrijo in nas je dostavil skoraj do zgornje kapelice križevega pota nad cerkvijo sv. Antona. V lepem vremenu smo se podali nekoliko navkreber in po severnem pobočju Kobalovih planin nad kmetijo Na Stanu. Pot nas je vodila naprej po tesni grapi, kjer si moral kar paziti, da med obračanjem nisi zadel z nosom v nasprotno pobočje, do domačije Lomar na sedlu na višini naše Planine. Tam smo si privezali dušo, nato pa se s krajšim, malo resnejšim vzponom zavihteli na Cerkovni vrh nad Spodnjo Idrijo. Z njegovih približno osemsto metrov se odpre razgled daleč naokoli – od Porezna na eni strani do Javornikov in Golakov na drugi, da si kar oddahneš od prejšnje stisnjenosti.

Med potjo so nas vlekle za rokav najrazličnejše rožice v polnem pomladanskem razcvetu, od pohlevnih mrtvih kopriv, vijolic, spominčic in torilnic, podlesnih vetrnic in pljučnikov, prek peterolistne konopnice pa vse tja do aristokratske Scopolijeve kranjske bunike. Zato tudi nismo dosegali kakšne prav športne povprečne hitrosti – kar pa ni nič novega in tudi ni nič narobe.

Pot smo nadaljevali po grebenu Kobalovih planin, kjer nam je popestrili razgled še Blegoš, nato pa se je začel pol kilometrski spust nazaj v dolino. Med potjo smo čakali, ali se bo velika geološka prelomnica, ki teče mimo Idrije, kaj premaknila, pa se na našo veliko srečo ni. V Idriji so nas pri Kosu čakali žlikrofi s tremi polivkami. Porcije so bile knapovske, tako da smo se kar nagarali z njimi, na avtobusu med vožnjo domov pa nekoliko globlje sopli.

Besedilo: Uroš Aleksič

Fotografije: Stane Kržmanc, Jana Marušič, Andrej Verbič, Sonja Zalar Bizjak

01.04.2016
Barjani na Grmadi in Šmarni gori

Barjani smo se tokrat odpravili proti Ljubljani, kjer smo osvojili »hišno« goro Ljubljančanov. Na severu Ljubljanskega polja je osamelec, ki ima dva vrhova; višjo Grmado (676 m) in nižjo Šmarno goro (669 m). Ime Grmada izvira iz turških časov, ko so na vrhu prižigali kresove in tako opozarjali na bližajočo se turško vojsko. Drugi vrh so domačini imenovali Gora, kasneje pa je dobila ime Šmarna po Mariji – zavetnici, h kateri so hodili romarji.

Pod vznožjem Šmarne gore smo popili kavo. Med pohodom pa so nas razvajali Milenka, Marko, Dragica in Milena. Voznica Mateja nas je peljala še do Vikrč, kjer je bilo naše izhodišče.

Na Šmarno goro vodi kar 17 poti, naš vodnik Milan je izbral Mazijevo pot. Vilko Mazi se je zapisal v zgodovino po izgradnji dveh poti: Mazijeve in Poti svobode. Pot nas je vodila pod vznožjem Turnca, kjer je odcep za plezalno - Pogačnikovo pot. Med potjo smo videli kar nekaj spomladanskih cvetlic: pasji zob, trobentice, tevje, vijolice. Na razpotju smo prišli na Westrovo pot, ki nas je pripeljala na vrh Grmade. Pot je bila ves čas razgledna proti Škofjeloškemu hribovju, proti Gorenjski… Nadaljevali smo po poti navzdol do sedla in se vzpeli do zvončka sv. Antona - zvončka želja. Pravijo, da se želja izpolni, če za vrv potegnemo le enkrat, zvonček pa se oglasi trikrat. Še nekaj korakov in bili smo mimo otroškega igrišča in fitnes naprav na vrhu Šmarne gore. Srečali smo razred osnovnošolcev, ki jih je poleg učiteljice spremljal alpinist Viki Grošelj.

V gostišču Ledinek so nas postregli z zelo dobrim ričetom s šunko. Oskrbnik Miha, ki je z družino na gori že 42 let, pa nam je v cerkvi povedal mnogo zanimivega. Zvedeli smo, da je bila cerkev najprej v gotskem slogu. Današnja baročna cerkev je bila posvečena leta 1729. Poslikal jo je Matevž Langus, posebno zanimiv je svod cerkve, kjer je Langus poleg nabožnih oseb naslikal tudi svoj avtoportret, družino Jakoba Aljaža, Prešerna, Primičevo Julijo,... V zvoniku, ki je pravzaprav preurejen obrambni stolp, visijo štirje zvonovi. Najtežji (3878 kg) je drugi najtežji bronasti zvon v Sloveniji.

Posebnost šmarnogorske cerkve je, da se opoldansko zvonjenje opravlja pol ure prej v spomin na odvrnitev turškega napada. Turki Šmarne gore niso osvojili nikoli. Prijetno je bilo poslušati oskrbnika in prav gotovo brez njega in njegove družine na Šmarni gori ne bi bilo tako, kot je vse urejeno, prijetno. To potrjujejo številni obiskovalci in priznanja.

V dolino smo šli po Romarski poti, pri tacenski kapelici pa smo zavili na Šmarsko pot, ki nas je pripeljala v Šmartno, od koder nas je voznica Mateja varno pripeljala na Vrhniko.

Preživeli smo lep dan. Hvala slavljencem, hvala našemu vodniku Milanu za vodenje po zelo lepi poti, po kateri sem šla prvič, čeprav je bila Šmarna gora dolga leta tudi moja »hišna gora«.

Besedilo: Marija Žnidaršič

Fotografije: Stane Kržmanc

11.03.2016
Pohod Barjanov po Vertovčevih poteh

V deževno – snežnem jutru smo se Barjani odpeljali na Vertovčevo pot, namesto na zasneženo Pasjo ravan. Že na avtobusu je Andrej vse ženske pohodnice razveselil z drobno pozornostjo za 8. marec.

Pot nas je vodila preko Ajdovščine do vasi Dolenje, od koder smo se po kolovozu povzpeli do cerkve sv. Marjete iz 17. stoletja, obnovljene leta 2011. Na panoju pred cerkvijo smo imeli priložnosti videti slike fosilov, ki se nahajajo na tem območju. Od tu smo imeli krasen pogled na zasnežen Čaven, Trnovski gozd in Nanos.

Nadaljevali smo skozi gozd, kjer so nas spremljali »vrtički« trobentic, teloha in grmi rumeno cvetočega drena. Prvi postanek za malico smo imeli pri cerkvi sv. Kancijana iz 17. stoletja v vasi Planina. Tu smo se počutili kar nekoliko domače, ko smo slišali, da so na tem območju do leta 1782 delovali menihi kartuzijani iz Bistre pri Vrhniki. Na Planini je od leta 1809 do 1813 služboval duhovnik Matija Vertovec. Bil je napreden učitelj, domačine je opismenjeval in jih učil naprednega kmetovanja, vinogradništva in vinarstva. Medtem se je vreme poslabšalo in v dežju smo nadaljevali strmo v breg do prevala Trešnik in nato navzdol med  skrbno obdelane terase že pripravljenih trt.  Čeprav je bilo deževno in je bila pot ponekod blatna, to ni motilo našega prešernega razpoloženja.

Zaradi neprijetnega vremena smo se odločili, da bomo pohod končali v naselju Šmarje. Spotoma smo obiskali še zaselek Jakulini, rojstni kraj duhovnika Vertovca. V Šmarjah smo si vzeli čas in si s pomočjo domačega vinogradnika g. Polšaka ogledali znamenitosti kraja. V starem delu Šmarij je farna cerkev sv. Marije iz leta 1620, na vaškem trgu pod njo pa spomenik Matiju Vertovcu, postavljen ob 150 letnici njegove smrti. Gospod Polšak nas je povabil v svojo vinsko klet na pokušino vina, od domačega kmeta pa smo lahko kupili tudi dober ovčji sir. Klepet z domačini smo počasi zaključili, preostanek poti pa smo si prihranili za naslednji pohod.

Na koncu so na avtobusu vsem dekletom podelili še rožice za njihov praznik. Ob strokovnem vodenju vodnice Sonje smo preživeli zanimiv pohod in spoznali kulturne ter naravne znamenitosti vipavske pokrajine.

Zapisala: Štefanija in Alojzij Rus

Fotografije: Sonja Zalar Bizjak in Andrej Verbič

27.02.2016
Barjani pod Krvavcem

Včasih ne gre vse po načrtih, toda nič za to. Vedno se najde alternativa, samo če je volja in si ljubitelj pohodov. Vreme včasih rado ponagaja, vendar nas ne ovira.

Naši vodniki se prilagajajo  in izbirajo prave, predvsem pa varne pohodniške poti. Za vse to lepo skrbijo naši vodniki Sonja,  Milan in Frenk ter seveda naša Metka, ki nas pridno obvešča o pohodih.

Zadnji četrtek v mesecu februarju 2016 smo se odpravili na Štefanjo goro (ni bilo po načrtu, zaradi vremena). To je privlačna pohodniška pot, ki pelje iz vasi Adergas proti Štefanji gori. Na vzpetini jugozahodno od naselij stoji cerkev sv. Štefana, sezidana leta 1805.

V  lepem in sončnem vremenu, kar pa ga mi nismo imeli, se vidijo po pripovedovanju našega vodnika, kar mu  seveda verjamemo, prisojna pobočja kamniških gora vse do Storžiča na zahodu.

Sama pot nas je vodila po gozdu, kjer smo med hojo občudovali prve spomladanske cvetlice. Imena videnega cvetja pa  zna slikovito opisati naš vodnik Milan. Te  cvetlice se ti kar same ponujajo, da jih utrgaš. Vendar so najlepše tam, kjer rastejo in so okras narave, ki se prebuja iz zimskega spanja.

 Ko vse to vidiš in slišiš, pozabiš na utrujenost, mokre in blatne poti, močno bitje srca… Človek je  poln energije in zadovoljstva.

 Ne pozabimo, da živimo v čudoviti naravi, ki nam ponuja veliko zanimivih pohodov . To je naša  prelepa Slovenija.

Opisala sem vam svoje  vtise. Zakaj? Zato, ker sem se letos priključila tej skupini,  mladi po srcu. Smo polni energije, kondicijsko dobro pripravljeni in dobrosrčni. Vesela sem, da sem del njih.

Zapisala: Emi Vinšek

Foto: Franci in Stane Kržmanc ter Andrej Verbič

GPS zapis: Franci Kržmanc

12.02.2016
Barjani po Jurčičevi poti

Vremenska napoved za pustni torek 9. februarja ni bila ravno obetavna, zato so se naši vodniki odločili, da nas popeljejo na Dolenjsko, namesto na Križno goro pri Ložu. Odločitev je bila na mestu, saj nam je vreme v dopoldanskem času bilo naklonjeno, imeli smo celo kratka sončna obdobja. Nekaj pohodnikov je bilo našemljenih in na ta način so poskrbeli za pustno vzdušje.

Z avtobusom smo se zapeljali do Višnje Gore, kjer smo se posladkali s pustnimi krofi naših slavljencev.  Povzpeli smo se na sleme, kjer leži staro mestno jedro in si ogledali simbol Višnje Gore - polža, priklenjenega na verigo ter Valvazorjev vodnjak. Pot smo nadaljevali mimo šole v hrib in kmalu prišli do Starega gradu. Od samega gradu so do danes ostale le razvaline, vendar visoki zidovi pričajo o nekdanji mogočnosti gradu.

Naša pot nas je nato vodila do Polževega, kjer smo imeli krajši postanek. Od tu smo malo više uzrli cerkvico Sv. Duha na 630 metrih nadmorske višine in se preko smučišča povzpeli do nje. Cerkev ima zanimiv portal in je grajena v gotskem stilu.

Od začetka pohoda v Višnji Gori pa vse do tukaj je speljana Gozdna učna pot v skupni razdalji 6 km, ki je označena s 26 napisnimi tablami, na katerih opisujejo vrsto in značilnosti različnih dreves, ki rastejo na tistem območju.

V čudovitih razgledih po okoliškem dolenjskem hribovju smo se spustili navzdol v grapo ob potoku in po pobočju opazovali prelepe cvetoče telohe in ostale znanilce pomladi. Ob nadaljevanju pohoda smo se za kratek čas vstavili pri cerkvi sv. Janeza Krstnika  z grobom viteza Foedransberga (enega lastnikov gradu Kravjek).

Mimo vasi Oslice smo kmalu prišli do Domačije Josipa Jurčiča na Muljavi, ki  je svet kulturne dediščine in izvirne domačnosti. Razvila se je v pravi etnografski muzej na prostem, ki ga vsako leto obišče več kot 15 tisoč ljudi. Posebno privlačnost daje domačiji Letno gledališče na prostem, kjer domača gledališka skupina vsako leto uprizori eno od Jurčičevih del. Na Muljavi si lahko ogledamo še poznogotsko cerkvico Marijinega Vnebovzetja, ki je znana po zlatem baročnem oltarju in freskah Janeza Ljubljanskega iz sredine 15. stoletja.

Na Jurčičevi domačiji smo naredili krajši postanek za malico in dočakali prvi dež, ki je bil odločilnega pomena glede nadaljevanja  poti do Krke. Ta del poti smo prihranili za naslednje pohode, mi pa smo odšli do avtobusa in se pred pričetkom vožnje proti domu posladkali z dobrotami in nazdravili slavljencem.

Zapis: Marija Armič

Foto: Andrej Verbič, Sonja Zalar Bizjak, Stane Kržmanc

31.01.2016
Pohod Barjanov Socerb, Osp, Tinjan, Rižana

Težko pričakovani četrtek smo le dočakali in Barjani smo se zbrali pred Cankarjevo osnovno šolo, kjer nas je že čakal vodnik Milan.

Avtobus nas je odpeljal proti Kozini, kjer smo spili nepogrešjlivo Cankarjevo kavo. Po kratkem postanku smo se odpeljali do Socerba. Najprej smo si ogledali vhod v Sveto jamo, nato pa še zunanji del gradu, ki  je bil zaprt.

Naslednji naš cilj  je bil Osp, ki  je ena najstarejših vasi v Sloveniji. Na sredi slikovite vasi stoji cerkev  sv. Tomaža. Nad vasjo  se dvigajo prepadne čez 200 m visoke stene, ki dajejo užitek plezalcem. Po malici iz nahrbtnika smo se napotili proti gorski vasici Tinjan, ki leži 374 m nad morjem.

Potrebovali smo dobro uro prijetne hoje po gozdu do vasi. V sredini naselja stoji cerkev sv. Mihaela, poleg nje pa antenski stolp, ki kvari lep izgled vasi.

 Od Ospa naprej nas je spremljal  prijazen kuža Roky, ki je dobro poznal pot do Tinjana. Ker nas je skrbelo, če bo našel pot domov, je Milan poklical lastnico, da ga je prišla iskat. Mnogim je odleglo.

Sledil je še spust v dolino do gostilne v Rižani, kjer so nam postregli z odlično primorsko joto, slavljenca Andreja in Franci  pa sta poskrbela za sladico.

Vreme je bilo žal megleno, tako da lepih razgledov proti Tržaškem zalivu nismo bili deležni. Vseeno pa smo dan zaključili zadovoljni, saj smo se družili s prijatelji in nekaj naredili za svoje zdravje. Prehodili smo kar 10,5 km v nekaj več kot v 4 urah.

Zapisala:  Zlata in Stane Kržmanc

Slike: Andrej V., Jana M., Milan J. in Stane K.

GPS zapis: Stane Kržmanc

16.01.2016
Barjani iz Brezja čez Ključ na Koreno in v Horjul

Drugi torek v januarju je bil načrtovan prvi pohod v letu 2016. Toda še v ponedeljek zvečer  je lilo ko iz škafa. Kaj bo jutri zjutraj?

Toda jutro nas je razveselilo, saj je obetalo sončen dan. Odpeljali smo se proti Horjulu, se ustavili na kavici in se posladkali s pecivom, ki so ga  prinesli slavljenci. Po megleni horjulski dolini smo se pripeljali v Brezje, od koder smo se odpravili po gozdni poti do Partizanskega doma na Ključu (550 m), ki je bil postavljen v spomin borcem in aktivistom Dolomitskega odreda.
Pot je bila blatna. Še malo vzpona in bili smo na vrhu Ključa (623 m).
Prikazal se je sonček, ki nam je dal mnogo  energije. Kako smo se ga razveselili. Od  tam smo videli cerkvico sv. Urha in  hribovje nad Ljubljanskim barjem.
Horjulska dolina je bila v vodi,  saj je prejšnje dni močno deževalo.
Predno smo se povzpeli  po strmi poti (Frenkov greben) na Koreno, smo pomalicali.
Ko je strmina popustila, smo prišli na jaso, od koder  smo imeli čudovit pogled na
Polhograjsko goro sv. Lovrenca, Grmado in drugo hribovje.

Kmalu smo prispeli na Koreno (729 m), s cerkvico in križem na vrhu. Spet smo se razgledali po bližnji in daljni okolici.
Bili smo veseli, saj smo se naužili toplega sončka, lepih razgledov in
kar je najvažnejše v dobri družbi.

V Horjulu nas je čakal avtobus in nas odpeljal proti domu.

Zapis: Grom Marinka

Slike: Stane Kržmanc, Andrej Verbič, Sonja Zalar Bizjak, Jana Marušič

27.12.2015
Pohod od Naklega do Hrušice

Barjani smo se 24. decembra podali na zadnji pohod v letu 2015. Glede na datum je bila udeležba odlična. Pridružili so se nam tudi vsi vodniki in gospa Elica, katere smo bili še posebej veseli.

Ob sedmi uri zjutraj smo se odpeljali proti Kalcam in potem proti Naklem, kjer se nam je pridružil lokalni vodnik. Izvedeli smo, da je kraj Kalce dobil ime, zaradi apnenca, ki so ga žgali za pridobivanje apna, da so ga potem uporabljali v gradbeništvu. Vodnik nam je opisal kraške pojave, kot so uvale, vrtače in požiralniki ter nam povedal, da na tem področju, ob večjih in daljših nalivih, poplavlja.

Pot smo nadaljevali po cesti, ki so jo še pred našim štetjem, zgradili Rimljani. Potekala je vse od Emone do Ogleja. Po njej so vozili z vozovi, ki so imeli tako širino koles, kot jo ima današnja železnica. Cesto so kasneje uporabljali tudi v 1. svetovni vojni. Prišli smo do utrdbe na Lanišču nad Kalcami. Zgradili so jo Rimljani v 4. stoletju pred našim štetjem. Služila jim je kot postojanka, za vojake, ki so ščitili Rimski imperij pred osvajalci. Utrdba je zelo akustična, zato so v njej imeli že nekaj predstav in koncertov. Nam pa je vodnik pokazal nekaj svojih najdb: kovanec, značko, prstan, zanimive fosile in celo vulkanski kamen.

Naprej smo hodili po gozdu ki je bil nekoč v lasti planinskega graščaka Windischgraetz-a. Drugi del pa je bila zasebna last. Gozdarji, ki so upravljali z gozdovi so po več tednov živeli v gozdarskih hišah v gozdu. Žene pa so jih doma težko čakale. Opazili smo tudi rimske zaporne zidove, ki segajo od Hrušice pa vse do Vrhnike. Prišli smo do ogromne smreke, ki ima 117 cm premera, tako, da so jo trije veliki gospodje komaj objeli. Visoka je 51 m, po izračunu je to 20,50 kubičnih metrov lesne mase. Sicer pa je verjetno že malo zrastla od zadnje meritve in so številke malo večje.

Z avtobusom smo se odpeljali na prelaz Hrušica pri Stari pošti , kjer so Rimljani zgradili ogromno obrambno trdnjavo z zapornimi zidovi in s stolpi. Bila je pomembna zapora, ki je varovala rimski imperij in je bila tudi upravno središče Rimske vojne krajine. Ob gostišču Stara pošta je manjši muzej, kjer so razstavljeni arheološki predmeti iz tistega obdobja.

Izvedeli smo tudi, da se je pri Vrhpolju v 4. stoletju pred našim štetjem odigrala pomembna bitka med rimskima cesarjema Teodozijem in Evgenijem. Zaradi izdaje je slednji bitko izgubil. Pomeni, da so že takrat dobivali bitke na račun izdajstva. No, kljub temu je Rimsko cesarstvo razpadlo.

V gostišču smo imeli zelo dobro kosilo, organizatorjem in vodnikom smo se zahvalili za odlično vodene pohode. Imeli smo tudi zabavni kviz. Skratka kljub deževnemu vremenu, smo imeli lep in zanimiv pohod.

Na koncu pa želim vsem zdravo in srečno novo leto 2016.

Zapisala: Mira Lavrič

Fotografije:  Stane Kržmanc, Sonja Zalar Bizjak in Andrej Verbič

13.12.2015
Barjani na pohodu od Štanjela do Branika

Na letošnji predzadnji pohod smo se 8. decembra  odpravili na Primorsko, tako kot so vodniki predvideli v programu pohodov. Vreme je bilo vse prej kot zimsko, saj smo Vrhniko zjutraj zapustili v megli. Udeležba je bila, lahko bi rekli, rekordna, saj je avtobus proti Primorski odpeljal 38 dobro razpoloženih pohodnikov.

Naš cilj tega dne je bil: Štanjel – Rabotnica – Branik. Čez s slano pobeljene travnike na Krasu smo kmalu prispeli do železniške postaje v Štanjelu. Že med vožnjo nam je vodnica Sonja veliko povedala o Štanjelu in več o naši današnji poti. Rekel bi, kdo pa ne pozna Štanjela. Pa vendar moramo priznati, da smo marsikaj o tem slikovitem mestu slišali prvič, predvsem o zaslugah arhitekta Maksa Fabianija, ki je odtisnil pečat temu kraškemu naselju. Po ogledu parne lokomotive iz leta 1943 na železniški postaji, smo krenili do avstro-ogrskega vojaškega pokopališča  iz I. svetovne vojne. Nadalje nas je očarala arhitektura Ferrarijevaga vrta, po sprehajalni poti smo obšli Štanjel, nato pa skozi glavni vhod v obzidju vstopili v mesto.

Po kratkem ogledu mesta in malici iz nahrbtnika, smo »vzeli pot pod noge« in krenili po kolovozih skozi kraške gozdiče in čez širne travnate planjave mimo vasi Lukovec. Skrenili smo s poti in se  povzpeli na 431 m visok vrh Rabotnice, od koder se nam je odprl prekrasen pogled proti Vipavski dolini, Trnovskemu gozdu, pa vse do Kanina in še dlje. Za nas Barjane to ni bil ravno hud vzpon, saj smo v tem letu premagali že mnogo večje strmine. Mimo kmetije Grižnik, kjer nas je gospodar prijazno sprejel, smo se spustili proti Braniku. Spotoma nas je očaral pogled na slikoviti grad Rihemberk, nestrpno pa smo že pričakovali prihod na vinogradniško kmetijo Ličen, kjer nas je gospodar pogostil s pravo primorsko joto s klobaso. Še dobro si nismo obrisali usta po slastni jedi, ko nas je gospodar že povabil v »hram« na degustacijo vina. Po pokušini vina, smo nekaj malega kupili tudi za domov, saj so novoletni prazniki pred vrati. Po 13 kilometrih hoje in po dobri hrani in pijači, smo bili kar veseli avtobusa, ki nam je pripeljal naproti. Poslovili smo se od sončne Primorske in se napotili na, še vedno megleno, Vrhniko.

 Z zadovoljstvom smo na koncu zaključili, da smo preživeli še en lep dan v naravi, v dobri družbi pohodnikov in pod odličnim vodstvom naše vodnice Sonje, ter seveda tudi Frenka, ki je vseskozi pazil, da se v tako veliki skupini kdo ne bi izgubil. Z zadovoljstvom smo si še ogledali plan pohodov za leto 2016, ki nam ga je razdelila naša vestna Metka.

Besedilo: Dragica in Andrej Verbič

Fotografije: Stane Kržmanc, Jana Marušič, Andrej Verbič, Sonja Zalar Bizjak

01.12.2015
Pohod na Jošt

V četrtek, 26. novembra 2015, smo se Barjani podali na Jošt nad Kranjem, ki je visok 847m in je priljubljena izletniška točka.

Sv. Jošt, po katerem je dobila ime cerkev na vrhu Jošta, je bil zavetnik romarjev, zato je ta vrh privabljal romarje od  blizu in daleč.

Vreme ni bilo obetavno, sončni žarki se niso prikazali. Kljub temu smo bili očarani nad zimsko pokrajino, meglicami in snežinkami, ki so naletavale.

Do izhodiščne točke - Zabukovje, vasi pod Joštom, nas je avtobus pripeljal po stari cesti za Kranj. Po obvezni jutranji kavici smo krenili proti Joštu.

Nekaj časa smo hodili po asfaltni cesti, nato smo krenili proti gozdni poti, po kateri smo se začeli vzpenjati. Spremljale so nas mogočne smreke, okrašene s snegom.

Na poti smo prišli do lepe kapelice pri sv. Studencu, ki je bila zgrajena v času romanja na sv. Jošt. Tako kot romarji, ki so se tu odžejali, smo mi popili čaj in nadaljevali pot. Še eno kapelico smo opazili, kapelica pri Puščavi, vanjo so romarji polagali lesene križce, ki so jih naredili med potjo. Nasproti te kapelice je obnovljen dom Puščava z zanimivimi freskami na njej.

Zimska pravljica nas je očarala na vrhu Jošta, kjer se je v megli bohotila cerkev sv. Jošta, zgrajena v gotskem stilu.

Vstopili  smo v Smučarski dom na Joštu. Znotraj nas je objela toplina in prijaznost lepega prostora, okrašenega s slikami in toplo pečjo.

Uživali smo v okusno pripravljenih jedeh, ki so nam bile prinesene na mizo.

Poslovili smo se od vrha na Joštu in spustili  v naselje Čepulje, od tam pa proti  domu, polni vtisov in notranje spokojnosti, ki nam jo je podarila narava. V mislih sem se zahvalila našemu vodiču Milanu, ki nas je popeljal v ta lepi zimski raj.

Besedilo: Jana Marušič

Fotografije: Jana Marušič, Stane Kržmanc in Milan Jerman

25.11.2015
Barjani na Lubniku

V torek, 10. novembra se nas je ob sedmi jutranji uri 29 Barjanov dobro razpoloženih odpravilo z avtobusom proti Logatcu in nato skozi Žiri proti škofjeloškemu Lubniku. Med potjo smo se ustavili na obvezni jutranji kavici. Zbujeni smo nadaljevali do vasice Gabrovo, kjer nas je vodnik Frenk usmeril po markirani stezi proti Lubniku.

Pot ni bila naporna, razen tik pod vrhom 1025 metrov visokega Lubnika. Po poldrugi uri prijetne hoje smo prišli na vrh našega cilja. Tu se nam je ponudil čudovit razgled po Gorenjski vse tja do Kamniških in Julijskih Alp. Ker je bilo prijetno toplo, smo si kar pred sicer odprto kočo privoščili malico iz nahrbtnikov. Po razgledovanju in malici smo se dobro razpoloženi pričeli spuščati s Lubnika. Po urici hoda nas je pot pripeljala do okrepčevalnice Majolka na sončnem pobočju pod Lubnikom. Naši vodniki nas vedno presenetijo z izbiro dobre in cenovno zelo ugodne kuhinje. Okrepčilo v Majolki je bilo obilno, saj so nam postregli z ričetom, klobaso in dušeno repo, namesto s sladico, pa smo se posladkali s pečenim mesom. Vidno utrujeni, bolj kot od pohoda od obilice hrane, smo se povzpeli na avtobus, ki nas je skozi Logatec varno pripeljal na Vrhniko. Zadovoljni zaradi lepo preživetega dneva v dobri družbi smo se nekaj čez četrto uro popoldne razkropili vsak proti svojemu domu.

Zapisal Jože Batič

Fotografije: Jana Marušič, Sonja Zalar Bizjak, Stane Kržmanc

29.10.2015
Barjani in popotni utrinki s Kraškega roba nad Sočergo

Za dolgotrajnim oktobrskim deževjem je končno nastopilo tudi obdobje suhih, sončnih dni.  Dan pred  načrtovanim pohodom je zato padla odločitev, da se, namesto na razmočeno Gorenjsko, odpeljemo raje proti sončni, a vetrovni Slovenski Istri.

Izhodišče našega pohoda je bilo pri cerkvici sv. Kvirika (410 m). Od tu se nam je odprl lep razgled daleč naokoli. Na eno stran grebena bi lahko krenili  proti Movražu, Smokvici ter Gračišču in planoti Lačna (451 m). Mi pa smo jo ubrali v nasprotno smer  proti  Velem Badinu (359 m) in slikovitim »ušesom Istre«.

Pot po grebenu nas je vodila najprej do bunkerja iz 2. svetovne vojne, potem pa po nezahtevni stezi rahlo navzdol. Pozne jesenske cvetke ob poti, brinje in omamni vonj divjega šetraja so nas pripeljale do pobočja, posutega z grmi ruja. V tem letnem času se ruj očarljivo obarva od rumene in oranžne do vseh odtenkov rdeče. Ko pa se vanj uprejo še sončni žarki, ruj »zažari«!

Malo kasneje smo desno navzdol po novi označeni stezi.  Dobro je imeti vodnika ali pa vsaj dobro orientacijo, da ne zaideš in  pristaneš v kateri izmed »val«! Našo skupino je vodnik zanesljivo in varno pripeljal na Kraški rob nad mednarodnim mejnim prehodom Sočerga in vasico Mlini. Najprej smo zagledali naravni skalni most, nato pa so naše poglede začarali bolj atraktivni spodmoli, tako imenovana »uha Istre«. Menda se sliši gor vse, kar se pogovarjajo spodaj v vasi. V spodmolih raznih oblik se v belem apnencu  rišejo navpični rumenkasto-rjavi in sivi trakovi v številnih odtenkih. Ponekod  pronica še voda in taki trakovi so videti skoraj črni. Na bližnji informacijski tabli smo lahko prebrali, da je pri nas v navpičnih skalah Velega Badina mogoče najti redka naravna gnezdišča  skalnega goloba, rdeče lastovke, planinskega hudournika in puščavca. Tudi mi smo visoko v steni opazili preletavanje drobnih ptičkov. Samo ugibali smo lahko, kateri so.

Na tem lepem in zanimivem koščku naše dežele smo si končno privoščili tudi zasluženo malico. Naš vodnik Milan je našel celo svoj lepo zavit in nedotaknjen sendvič s pršutom izpred dveh dni, ko je bil tam z drugo skupino. Ni mi jasno, zakaj ga ni takrat pojedel?

Nazaj grede smo nad maloobmejnim prehodom med Slovenijo in Hrvaško videli še, kje je potekala »znana« tihotapska pot. Po njej je brez sledu za vedno izginil na jug marsikateri avto, ukraden iz naših mest.

Dobro razpoloženi smo se vračali vzdolž lepe in na videz spokojne Movraške vale. To kraško polje namreč občasno poplavijo dolgotrajne in obilne padavine. Odtekajoča se voda pa priteče na dan v Mlinih. Malo kasneje je na poti vodnik opazil živalco, na hitro podobno kobilici. Izkazalo se je, da je prava, živa bogomolka. Na njegovi dlani nam je dovolj dolgo pozirala, da smo si jo dobro ogledali in jo poslikali z vseh strani.  Izvedeli smo, zakaj ima tako ime in za njene krute navade po parjenju. Nato smo si, vsaj  čelo  kolone, krajšali čas s šalami. Hitro je prišla na vrsto tudi aktualna begunska tematika in naša vedno »nepredvidljiva« JV soseda… Od daleč smo namreč zagledali terenca z domačini, ki se je naši koloni za vsak slučaj »umaknil« malo vstran na kolovoz.  Kaj pa , če so pomislili, da je »zeleno mejo« že zamenjala »skalnata«? Milan je hitro izkoristil svoj arabski videz, pristopil  k avtu in potnike prijazno ogovoril v »čisti« arabščini. Začetno osuplost mladcev v avtu je hitro zamenjal širok nasmeh olajšanja. Prepričala jih je izdajalska značka planinskega vodnika na vetrovki!

Končno smo prikorakali do avtobusa nad vasjo, se posladkali z odličnimi kolački, popili  borovničke in zapeli rojstnodnevniku. Malo kasneje nas je v gostilni v Gračišču  že čakala okusna ričetova juha z mesom in vino iz domače kleti.

Skupaj smo preživeli še eno lepo druženje naše skupine. V popoldanskem soncu žareči ruj ob avtocesti nas je še lep kos poti spremljal proti domu!               

Besedilo: Lavrih Alenka   

Foto: Andreja Mole, Stane Kržmanc in Andrej Verbič   

GPS zapisa: Stane Kržmanc                                                                 

17.10.2015
Barjani v Idriji

»Že spet ta dež!« Tokrat ne bo šlo po načrtu naših pohodov. Naši vodniki so se zato odločili, da v dežju ne gremo na Lašček (plan A), tudi na Hleviške planine ne (plan B), ampak v Idrijo (plan C).

Pred Idrijo smo izstopili  in se dobro opremili za hojo v deževnem vremenu. Ob informacijski tabli v Podroteji nam je naša vodnica Sonja razložila, kje se nahajamo – na meji krajinskega parka Zgornja Idrijca.

Področje Idrije leži na stiku alpskega in dinarskega sveta. Razgiban svet, ki sta ga izoblikovali Idrijca in Belca s pritoki in ustvarili soteske s tolmuni zelenkaste vode in slikovite grape s slapovi. Povsod je dovolj izvirov odlične pitne vode. Tukaj so rastišča znamenitih rastlin kot so scopolijev kranjski volčič,  tevje, kranjski in idrijski jeglič, lepi čeveljc in še mnogo drugih.

Po nekaj minutah hoje smo prišli do Divjega jezera. To je kraško sifonsko jezero, ki leži v kamnitem kotlu pod stometrsko prepadno steno. Voda priteka v jezero iz globine skozi nagnjen rov, kjer so našli tudi človeško ribico. Ob močnem deževju pride do močnih izbruhov vode na površju. Iz jezera odteka naša najkrajša reka Jezernica v dolžini 55 m in se izliva v Idrijco.

Po visečem mostu smo prečkali Idrijco in pot nadaljevali ob vodnem kanalu Rake. Zgrajen je bil pred štiristo leti za potrebe idrijskega rudnika živega srebra,  predvsem pa za pogon vodnega kolesa Kamšt. Vodo Idrijce so zajezili pri Kobili in jo speljali 3636 m po umetno narejeni strugi do Idrije. Danes je pot ob Rakah naravoslovna, učna in rekreacijska pot. Na koncu poti je Jožefov jašek in Scopolijev botanični vrt, kjer uspevajo rastline, ki jih je prvi opisal idrijski zdravnik Scopoli.

Idrija se ponaša z rudnikom  z najdaljšo tradicijo nepretrganega delovanja na slovenskem ozemlju, to je 500 let rudarjenja. Je drugi največji  živosrebrni rudnik na svetu.  V Antonijevem  rovu, ki je urejen za turistični obisk,  smo si najprej ogledali multivizijo o rudniku, nato pa še skrivnostno podzemlje.  Pod vodstvom vodičke smo spoznali težko delo rudarjev, orodja od najstarejšega do sodobnega, dragoceno cinabaritno rudo, kapljice živega srebra, podzemno kapelo svete Trojice, slišali smo o mnogih bolezni rudarjev in  srečali jamskega škrata Perkmandeljca, ki je rudarjem zelo rad pomagal.

Po ogledu rudnika smo se sprehodili po trgu sv. Ahacija, zavetnika rudarjev in si spotoma ogledali najstarejše slovensko gledališče iz leta 1770. Na  poti do našega avtobusa smo videli stavbo, v kateri je Kamšt, eno največjih vodnih koles v Evropi. Veliko lopatasto vodno kolo s premerom 13,6 m je iz globine 200 m izčrpalo vodo iz jamskih rovov. Kolo je bilo postavljeno v bližini Jožefovega jaška že v 18. stoletju, kar je bilo v tistem času velik napredek za idrijski rudnik, saj so do tedaj vodo dvigovali z vedri.

Med našim pohodom so nas v času postankov slavljenci Milenka, Marija, Janko in Marjan razvajali z domačimi dobrotami. Našima požrtvovalnima vodnikoma  zahvala za odlično izpeljan in premišljen pohod in pohodnikom za prijetno razpoloženje kljub deževnemu vremenu.

Besedilo: Metka Krašovec

Fotografije: Sonja Zalar Bizjak, Andrej Verbič, Stane Kržmanc

01.10.2015
Barjani na Debeli peči

Zaradi slabega vremena je bil pohod na Debelo peč prestavljen s 24. na 29. september (še dobro, da ima september pet torkov). Do Kozarij se nas je nabralo 25 pohodnikov.  Po Milanovih jutranjih zgoščenih poročilih in obvestilih smo se  ustavili v Gorjah pri Bledu, kjer nas je Milan presenetil z rojstnodnevno Cankarjevo kavico, Metka pa  posladkala s svojimi sladicami.

Odpeljali smo se na Pokljuko  mimo Mrzlega studenca in Kranjske doline, kjer je naša voznica avtobusa, Mateja, uspešno »slalomirala«  med požaganimi smrekovimi vejami, ki so jih zagnani gozdni delavci pustili kar na cesti. Na koncu so morali še naši fantje zavihati rokave in očistiti pot. Na planini Javornik smo zapustili avtobus in se veselo odpravili proti Blejski koči.

Pot se je v objemu smrek vzpenjala navkreber. Pokljuka je znana po smrekah (resonančni les), borovnicah, brusnicah in gobah, pa tudi okolje je zelo čisto, kar dokazuje lišaj po drevesih.

 Nismo se še dobro ogreli, ko se nam je odprl pogled na Viševnik, ki se je že dvakrat  izmuznil naši osvojitvi. Ko smo prispeli do Blejske koče (1630 m), smo spili čaj, Jože in Lojze pa sta nas pogostila z okusnim pecivom. V nadaljevanju poti, ki se je kmalu strmo dvignila, smo videli navadno zvončico, grinte, resasti svišč in kamnokreč. Pri odcepu poti na Brdo se nam je nenadoma odprl čudovit pogled na okoliške vršace, ki je prijetno presenetil pohodnike, ki so se prvič podali na Debelo peč.

Po nadaljnjih vzponih in spustih smo se po strmem pobočju povzpeli na Debelo peč (2014 m), kjer so nas pričakale kavke, zmeren veter in čudovit razgled. Debela peč je najvzhodnejši dvatisočak v Julijcih. Globoko pod nami je bila Krma, visoko nad nami pa Triglavsko pogorje, na drugi strani Karavanke, pogled pa nam je segel vse do Kamniško Savinjskih Alp. Videl se je tudi Snežnik. Lahko bi naštevala imena gora in  razkošje čudovitih razgledov, ki jih človek shrani za vse življenje, vendar bi zmanjkalo prostora. Mene Debela peč vedno znova in znova očara. Zato je tudi moja najljubša gora.

Po krstu, ki sta ga opravila Milan in Frenk, smo se po isti poti spustili do razcepa za Brdo. Spremljale so nas radovedne kavke in ena od njih mi je celo jedla iz roke. Pot smo nadaljevali pod Brdom vse do Blejske koče. 

V  koči smo se okrepčali z okusnim ričetom in malo odpočili. Navzdol smo hodili kar hitro. Pred odhodom so nas naši rojstnodnevniki še malo pogostili, zato smo jim v avtobusu zapeli gostilniško ubrano voščilo. Med vožnjo domov smo urejali vtise in že zbirali predloge pohodov za naslednje leto.

Hvala vodniku Milanu,  pomočniku Frenku in vsem planinskim prijateljem za čudovit dan. Hvala tudi organizatorjem, ki si prizadevajo, da lahko doživljamo lepote naše Slovenije.                                                           

Zapisala: Metka Tušar

Fotografije: Andrej Verbič, Jana Marušič, Lojze Rus, Milan Jerman, Stane Kržmanc

GPS zapisa: Stane Kržmanc

13.09.2015
Barjani na Pršivcu

V torek, 8. septembra, smo se Barjani po dvomesečnih počitnicah skoraj sredi noči (ob šesti uri zjutraj) s kombijem in minibusom odpeljali na pohod proti Pršivcu.

Po vožnji skozi Bled in Bohinjsko Bistrico smo se v Stari Fužini ustavili na za mnoge prepotrebni jutranji kavi, nato pa po plačani »gorski cestnini« po asfaltno -makadamski cesti nadaljevali vožnjo do parkirišča planine Vogar.

Pohod smo začeli s počasnim vzponom, ki pa se je kmalu postavil pokonci in naša kolona je postajala vedno bolj zelena (naše majice so lepe zelene barve). Na poti proti Vodičnemu vrhu se nam je nepričakovano odprl čudovit pogled na Triglav, Tosc, Veliki Draški vrh in ostale vrhove.

Ob poti, ki se je med smrekami in skalami strmo dvigala in spuščala je Janko celo uspel upleniti majhnega jurčka. Veseli smo bili koče na planini Pri Jezeru, kjer smo si privošči malico iz nahrbtnikov in malo počili.

Naš naslednji cilj je bila planina Viševnik, kjer nas je oskrbnik Jele pričakal s harmoniko. Kljub prisotni utrujenosti in slabšim vremenskim obetom smo se složno odločili, da se  povzpnemo na naš prvotni cilj, to je 1761 m visok Pršivec. Ob poti nanj smo videli vhod v Majsko jamo, ki je dolga 570 m, ter zeleno jelšo, sorodnico naše črne jelše ter zapozneli rdeči slizek. Na vrhu smo bili poplačani z lepim razgledom na Spodnje Bohinjske gore, videli smo Komno,  pod seboj pa smo občudovali Bohinjsko jezero v vsej njegovi veličini. Le Triglav in okoliški vrhovi so se nam sramežljivo skrili za oblake.

Počasi in previdno smo se vračali na planino Viševnik, kjer nas je že čakala okusna jota, ki nas je kar malo polenila. Pospremljeni z zvoki harmonike smo se po lažji poti odpravili proti planini Pri Jezeru, od tam pa nadaljevali spust proti parkirišču pod planino Blato, kjer sta na nas že čakala Mateja in Tadej.

Na poti domov so sladokusci po sistemu »to go« nabavili znane blejske kremšnite v spomin na vse planine, ki smo jih obiskali. Malo utrujeni, a zadovoljni s seboj in pohodom smo ugotovili, da drži pregovor »Rana ura, zlata ura«, saj smo bili na poti skoraj 13 ur.

Hvala Frenku in Sonji za dobro načrtovan in varno izpeljan pohod, ter lepo vreme.

Zapisal: Milan Pavlin

Fotografije: Sonja Zalar Bizjak, Andrej Verbič

26.06.2015
Barjani na Belski planini

V četrtek, 18. junija 2015, se nas je petindvajset Barjanov podalo na Struško. Zbrali smo se ob šestih zjutraj in se z minibusoma odpeljali proti Javorniškemu Rovtu in Domu Pristava. Tukaj smo se lepo okrepčali, saj sta nas Milena in Andrej pogostila s kavico ob rojstvu vnukinje. Valerija pa je spekla piškote in nas tako  "pocrkljala" za rojstni dan.

Odpeljali smo se še naprej po makadamski cesti do Križovca, kjer smo zapustili naša prevozna konjička. Počasi smo se vzpenjali preko Pustega rovta, po novejši cesti za traktor, vse do Belske planine, kjer smo najprej pomalicali ob prijetni pastirski koči.

Ko smo si znova nabrali moči, nas je vodnik Milan vodil proti Korenščici in sproti razkazoval čudovite rože. Najbolj me je očarala kranjska lilija ali zlato jabolko. Na planini so nas že pričakali konji, krave in telički.

Nadaljevali smo prav do avstrijske meje do prepadnega roba, od koder je bil čudovit pogled v Avstrijo.

Ker je bilo vreme jasno, smo se nagledali tudi vrhov do Triglava in Golice.

Vračali smo se po graničarski poti in se ustavili v Domu Pristava na dobrem kosilu, kjer smo  se zahvalili vodniku Milanu za nepozaben dan in strokovna vodenja.

Prijetno utrujeni, veseli in zadovoljni smo se vrnili na Vrhniko.

Zapis: Ivanka Osredkar

Slike: Andreja Mole, Stane Kržmanc in Andrej Verbič

15.06.2015
Barjani v Pokljuški soteski

Nekateri Barjani smo se zelo veselili planiranega pohod na Viševnik, a sta se naša vodiča, Frenk in Sonja, zaradi napovedanih neviht odločila drugače. Odpeljali smo se mimo Bleda, preko vasi Zgornje Gorje do Krnice, od koder smo se peš napotili v Pokljuško sotesko.

To je naša največja fosilna soteska, dolga 2 km. Pred desettisočletjem sta v povodju reke Radovne nastali soteska Vintgar pri Blejski Dobravi in na robu pokljuške planote Pokljuška soteska. Vintgar je izdolbla reka Radovna, Pokljuško sotesko pa je izglodal pritok Radovne, potok Ribščica, ko je po njem odtekala voda talečega ledeniškega pokrova na Pokljuki. Soteska je prehodna po dnu, ker v njej ni stalnega vodnega toka. Prepadne in ponekod previsne stene oblikujejo tesni in razširitve - »vrtce«. Širina soteske se spreminja, na najožjem  delu so stene le dober meter narazen. Dostop in prehod skozi njo nam omogočajo v steno vdelane galerije kraljeviča Andreja, zgrajene leta 1930 in nato leta 1982 obnovljene in urejene za obiskovalce. Zanimiva je tudi Pokljuška luknja, kjer je Primož Trubar pridigal, preden je bežal v Nemčijo. Varno zavetje, na stropu v skalovju pa so tri okna in vrata.  Soteska je prijetno hladna.

Ob poti smo občudovali zanimivo praprot imenovano navadna peruša, že odcvetel avrikelj,  trpežno srebrenko in okroglolistni kamnokreč.

Na poti po soteski smo se izognili vročini in se  pustili razvajati  z raznimi dobrotami naših treh slavljencev, Sonje, Metke in Toneta. Imeli smo se lepo.

Besedilo: Marko in Milenka Nagode

Fotografije: Sonja Zalar Bizjak

31.05.2015
Barjani na Soriški planini

Mujo in Haso se z dvokolesom peljeta na Soriško planino. Ko se vsa premočena in upehana ustavita pred Litostrojsko kočo, pravi Mujo: »Uh, kako uzbrdo«, Haso pa mu odgovori: »A, da ja nisam kočio, išlo bi nazad.«  Podobnih misli so bili v četrtek, 28. 5. 2015, tudi Barjani, katerim se je na avtobusu priključila skupina Zimzelenih.  Na vhodu v prelepo vasici  Sorico nas je pozdravil kip slikarja Ivana Groharja.  Prvi počitek po napornem vzponu z avtobusom je bil na soncu pred Litostrojsko kočo.

Kljub misli, da je okolje pri koči zelo prijetno,  smo se odpravili na pot proti Možicu. Vsak korak nas je popeljal višje in nam odpiral vedno nove poglede. Na Možicu na višini 1603 m  pa: »Oooo«. Vzklik navdušenja nad čudovito panoramo, ki se nam je odprla na vse strani. Čisto ozračje nam je zbistrilo pogled najprej na zasneženi Triglav, nato pa še vse naokrog. Spodaj  se je lesketalo Bohinjsko jezero, nekateri pa so v navdušenju videli celo Blejsko jezero, čeprav se je videl  le grad nad njim.  Na tem območju so na vsakem koraku vidni še dobro ohranjeni ostanki , kjer je potekala Rapalska meja in vsepovsod so utrdbe italijanske Valle Alpine. Tudi mi smo se spustili v podzemni bunker  in ugotovili, da so prostori še vedno v dobrem stanju.

Pot proti 1609 m visokemu Slatniku je bila bolj položna in bilo je več priložnosti za opazovanje okolice in planinskega cvetja, ki je že bogato krasilo pobočja. Med drugim smo občudovali avrikelj, pogačico, alpskega kosmatinca ter šopke Clusijevega in spomladanskega svišča. Ob poti je lepa, iz klesanih kamnov zidana kasarna, ki pa danes žal služi le za ovčji hlev.  Občutki na Slatniku so bili podobni tistim na Možicu. Vendar je razgled na vsakem vrhu malo drugačen. Tako smo od tu videli Porezen, ki iz Možica ni bil viden. Nato smo pohod nadaljevali  proti Lajnarju. Ko smo se ozrli nazaj, smo ugotovili, da smo se spustili po precej strmem pobočju. Sledil je vzpon na Lajnarja. To je bil že naš tretji osvojeni vrh. Soriška planina kot tudi njena širša okolica in bele gore v daljavi nudijo tako sproščeno in pomirjajoče občutje, da čas zgubi svoj pomen.

Ker je bil čas kosila, smo se spustili proti Litostrojski koči. Prijazni oskrbnik nas je postregel  s pasuljem, joto, ješprenjem in še čem, tako da smo lepo zaključili pohod po Soriški planini. Za sladico sta poskrbeli slavljenki, ki sta nas presenetili z domačim pecivom. Za dobro razpoloženje je poskrbel  Milan Jerman, ki nas je vodil, naročil lepo vreme in povedal marsikaj zanimivega.

Besedilo: Nada in Miro Metljak

Fotografije: Andreja Mole, Stane Kržmanc, Joža Miklavčič, Marjan Nicoletti in Andrej Verbič

17.05.2015
Čaven - Kucelj

Barjani smo se spet odpravili na Primorsko. Tokrat sta bila naš cilj Čaven in Kucelj na Trnovski planoti.

Po tradicionalni jutranji kavici, tokrat v Hotedršici, smo se odpeljali skozi Črni vrh na Col in od tam proti Otlici in Predmeji. Med naseljema Gozd in Kovk smo ob cesti zagledali škraplje, zavarovane kot naravni spomenik, nastale v debelih skladih apnenca. Še en nenavaden pojav, ki govori o pestrosti narave na Trnovski planoti.  V Predmeji smo pod spominsko ploščo, ob Mileninih dobrotah,  slišali nekaj zanimivosti o izumitelju in gozdarju Josefu Resslu. Poznamo ga predvsem kot izumitelja ladijskega vijaka, manj znane pa so njegove zasluge pri uvedbi naprednega gozdarjenja, pogozdovanja Krasa in gradnji cest.

Od tu smo se začeli vzpenjati. Pot je bila zelo prijetna, vodila je skozi prelep bukov gozd. Po približno uri hoje se nam je odprl prekrasen razgled na Vipavsko dolino z Ajdovščino, nad njo Sinji vrh, Kovk, celo do Učke je segel pogled. Nadaljevali smo do koče Antona Bavčerja na Čavnu, kjer smo si malo oddahnili pred spustom in nato ponovnim vzponom na 1237 m visok Kucelj. Kucelj je travnat in najbolj razgleden vrh pogorja Čaven.  Res ponuja prečudovite razglede na dolino, okoliške vrhe (Veliki rob, Trstelj…), morje, no Benetk pa tokrat nismo videli. Pa ni samo razgled tisti, zaradi katerega se je vredno povzpeti sem gor, Kucelj ponuja tudi pravo botanično bogastvo, od avriklja, več vrst sviščev, petoprstnika, kamnokreča, planike, narcis…. Tu raste tudi naša posebnica,  samo pri nas rastoča rebrinčevolistna hladnikija. Gre za majhno kobulnico, poimenovano po ustanovitelju Botaničnega vrta v Ljubljani Francu Hladniku. Mi nismo imeli sreče, da bi jo videli.

Vračali smo se po isti poti, v Bavčerjevi koči pojedli okusno malico, nato pa se po cesti spustili skoraj do Predmeje. No malo prej nas je čakal avtobus in nas odpeljal domov malo utrujene, a zelo zadovoljne, ker smo spet preživeli čudovit dan in videli veliko lepega.

Besedilo: Potrebuješ Dragica

Fotografije: Sonja Zalar Bizjak

28.04.2015
Barjani na Blegošu

Pohodna skupina Barjani, ki je najmlajša ustanovljena skupina Društva upokojencev Vrhnika obstaja od aprila 2013. Od takrat naprej smo Barjani zelo aktivna skupina, saj se na pot podamo dvakrat mesečno. V tem času smo si ogledali že kar veliko število vrhov Slovenije, tako nižje, pa tudi vrhove, ki sodijo v zahtevnejšo stopnjo pohodov.

V četrtek 23. aprila 2015 se je 28 članov skupine Barjani podalo na Blegoš, ki je s 1562 m nadmorske višine najvišji hrib Škofjeloškega pogorja. Pred 2. svetovno vojno je tam potekala meja (po Rapalski pogodbi  iz 1920 leta) med Kraljevino SHS (in  kasneje Kraljevino Jugoslavijo) in Italijo. Slovenci te kraje poznamo tudi po tako imenovani Rupnikovi liniji.

Z Vrhnike smo na pot krenili z avtobusom že ob 7.00 zjutraj, vodil pa nas je vodnik Milan Jerman. Pot nas je vodila po podlipski dolini do Smrečja in nato mimo Račevskega jezera do Žirov, od tam naprej pa po soteski Sore v Poljansko dolino. Ustavili smo se v Hotavljah, predvsem zato, da smo spili jutranjo kavo, nato pa pot nadaljevali do Zgornje Žetine.

V Zgornji Žetini smo zapustili avtobus in pričeli pohod proti Blegošu. Po lepi makadamski poti smo prišli do prevala Črni kal, ki je visok kar 1110 m nadmorske višine. Med potjo smo gledali na Polhograjsko in Škofjeloško hribovje, med tem pa videli čudovite cvetove lapuha, belega repuha, tevja in druge visokogorske cvetlice. Po dveh urah zahtevne hoje smo prišli pod vrh Blegoša. Vodič Milan nam je pred vzponom na vrh Blegoša povedal lepo misel, ki se glasi »kdor hoče osvojiti Blegoša kapo, mora krepko zajeti sapo!« Na poti proti vrhu smo videli več bunkerjev, ki sodijo še v tako imenovano Rupnikovo linijo. Vreme nam ni bilo najbolj naklonjeno, saj je na vrhu Blegoša močno pihalo.  Kljub temu pa je bil pogled z vrha Blegoša na Škofjeloško in Polhograjsko hribovje, Žirovske in Idrijske hribe, Snežnik, Javornike in Julijske Alpe s Triglavom ter Kamniške Alpe s Storžičem čudovit. Na zahodni strani Blegoša je planinska koča, ki pa je bila žal zaprta. Na nekaterih predelih je bil še vedno sneg, zato smo hodili počasi in še posebno previdno.

Postanek pri planinski koči smo izkoristili za malico, ki smo jo imeli v nahrbtniku, nato pa smo naredili skupinsko fotografijo. Prvič smo se fotografirali v novih zelenih majicah z logotipom naše pohodne skupine, nato pa smo krenili v dolino.

Šli smo mimo zavetišča na Jelencih do vasi Leskovica, kjer nas je čakal avtobus. Pri stari šoli v Leskovici sta nas »posladkala« naša člana Ivanka in Stane, ki sta pred kratkim praznovala rojstni dan. Iz Leskovice nas je avtobus odpeljal do Hotavelj, kjer smo v gostili Lipan imeli odlično kosilo, po kosilu pa smo se veseli in prijetno utrujeni vrnili na Vrhniko.

Tekst: Nada Kostanjevec

Foto: Andreja Mole, Stane Kržmanc

20.04.2015
Barjani na Javorniku nad Črnim vrhom

Drugi torek v mesecu ima pohodniška skupina Barjani pohod, tokrat smo šli po planu na Javornik.

V Logatcu smo pobrali Marijo, na Kalcah smo se prebudili ob jutranji kavici, nato nas je spreten voznik Boris popeljal v Godovič in levo do Črnega vrha proti Colu. Na tretjem ovinku smo izstopili. Smerna tabla in markacija nas je usmerila na pešpot proti Javorniku. Povzpeli smo se skozi gozd do zaselka Šajsna Ravan. Hiše na tem področju imajo značilno idrijsko arhitekturo: so velike z majhnimi okni, strmimi strehami, vhodni portal z vrati pa postrani po notranjsko.

Mimo odcepa za Čelkov vrh smo nadaljevali pot čez travnata pobočja, nato pa skozi gozd do razpotja. Razdelili smo se v dve skupini: ena je šla proti vrhu Javornika, druga manjša pa proti Pirnatovi koči. Levo in desno ob poti in na poti smo občudovali velike množine čemaža, ki smo ga tudi pohodili in njegov česnov vonj je močno zavel okrog nas. Videli smo veliko cvetja in ker nas je zanimalo, kaj cveti,  smo imeli uro botanike. Spoznali smo: beli žafran - nunke, kranjsko buniko, dvolistno morsko čebulico, beli repuh, veliki zvonček - kronce, lapuh, podlesno in zlatičnato veternico, votle petelinčke, tevje, torilnico in še kaj. Na poti in ob poti je bilo na nekaterih osojnih legah v gozdu še kar nekaj snega.

Javornik (1240 m) je z gozdom poraščen vrh, zato je na vrhu postavljen razgledni stolp. Žal smo imeli sivo oblačno vreme, vendar nam je naš vodnik Frenk predstavil, kaj vse se vidi ob jasnem vremenu: Dolomiti, Karnijske in Julijske Alpe, Karavanke, Kamniško-Savinjske Alpe, Snežnik, Škofjeloško in Cerkljansko hribovje, del Ljubljanske kotline, Notranjsko hribovje in Snežnik.

Pri koči smo imeli nekaj časa za počitek, marčevski »rojstnodnevniki« pa so nas razvajali s sladkimi dobrotami iz nahrbtnika.

Na poti proti Podkraju smo obšli po levi strani Streliški vrh. Po travnatih planotah, poraščenimi z nunkami in ponekod borovnicami, se nam je po dveh urah hoje odprl pogled na Podkraj, kjer nas je čakal avtobus. Odpeljali smo se do gostišča Stara pošta na Hrušici, kjer so nam postregli joto s klobaso, Metka pa nam je razdelila majice z logotipom Barjanov z znakom blatnika.

Zadovoljni, da smo nekaj naredili za svoje zdravje, izmenjali izkušnje in preživeli lep dan v prijetni družbi prijateljev smo se v popoldanskih urah vrnili domov.

Besedilo: Andrej in Milena Velkavrh

Fotografije: Sonja Zalar Bizjak in Stane Kržmanc

15.03.2015
Pohod v deželo Martina Krpana

V torek je šlo vse po planu. Čakal nas je čudovit hrib, vrh Sv. Trojice nad Pivko. Pozdrav sonca, dobra volja, veseli Barjani, dva vodnika,  moderen avtobus, dober šofer, ... Logatec, Postojna, Pivka in kavica  pri Šešlju.

V Pivki smo videli edino krožišče, ki ponazarja, kako deluje vodni krog na Pivškem. Zaradi neenakomerno porazdeljenih padavin in prevotljenega dna doline Pivke prihaja do velikega nihanja gladine podtalnice. Ob visokih vodah pa nastane v dolini  več  jezer, tudi do sedemnajst. Šofer nas je odložil  v Slovenski vasi, od koder nas je čakalo malo več kot tri ure hoje. Na informativni tabli smo videli,  da je na tem območju doma bogato rastlinstvo in živalstvo, ter da je tu veliko prehodov divjadi  od vsepovsod, tudi  iz Hrvaške.

Iz Slovenske vasi smo najprej hodili po gozdnih poteh, okrog pa občudovali številne pašnike. Enega smo tudi prečkali in si ga še posebno zapomnili po zelo zanimivih vratih. Kmalu smo se začeli vzpenjati v hrib in postalo nam je toplo. Opazovali smo zanimive borovce, tudi  kakšen brinov grm. V bližini smo zaslišali hrupna vojaška lovska letala, ki so kar precej dolgo  krožila nad nami, kot orli. Na zadnjem delu poti smo še ujeli malo snega, ostanek poslavljajoče zime. Pot nas je vodila še skozi bukov gozd, kjer nas je opogumil napis »ŠE MALO«  in  res smo kmalu prišli iz gozda na goličavo in zagledali vrh. Malo pod vrhom je obnovljena cerkev Svete Trojice, ki ima temelje iz 17. stoletja. Razgled se nam je razširil na Javornike, Snežnik in Nanos v megličastem ozadju. Pod nami naj bi bila vidna Palško in Petelinjsko jezero, a kaj ko je ravno mesec marec - sušec, ki je letos opravičil svoje ime.

V zavetju  cerkvenega zidu smo se okrepčali, naredili eno lepo spominsko fotografijo, zapeli tistim, ki praznujejo  rojstni dan in žigosali planinske knjižice. Uživali smo sončne žarke, sveži zrak in preganjali gripo.

V dolino smo se vrnili po drugi poti in spet so nas  spremljale »železne ptice« in njihov nadležen zvok. Na koncu poti v dolini Vlačno je bil avtobus kljub vsem lepotam zelo dobrodošel.

Na Vrhniki smo se zahvalili  Sonji in Frenku  za dobro vodenje in srečno vrnitev, šoferju pa za umirjeno vožnjo.

Napisala Majda Rihar          

Fotografije: Andreja Mole, Sonja Zalar Bizjak, Stane Kržmanc 

GPS zapis: Stane Kržmanc                                                                                                              

01.03.2015
Barjani po Tigrovski spominski krožni poti

Po nekajdnevnem deževju, smo se v četrtek, 26. 2. 2014 zbrali v lepem jasnem vremenu pred Osnovno šolo Ivana Cankarja na Vrhniki. Vožnja do Kozine je prav hitro minila, saj nam je vodnik Milan razložil, kje bomo hodili, kaj bomo videli in kdo so bili Tigrovci. To so bili mladi fantje iz teh krajev, ki so se uprli terorju italijanskega fašizma v času od 1933 do 1940. V spomin na te pogumne rodoljube so v Ocizli leta 2000 odkrili spominsko ploščo na Komunski hiši.

Po Cankarjevi kavi v Kozini smo se odpeljali do vasi Ocizla, kjer smo začeli s pohodom. Nisem si predstavljal, da je na Krasu lahko toliko tekoče vode kot smo jo videli. Pot je bila zelo razgibana, tako, da je bilo veliko spustov in vzponov, pa tudi kakšen padec na zadnjico bi se našel. Najprej smo ob potoku naleteli na zapuščen Malnrjev maln, ki je žal že v razpadajočem stanju. Nedaleč stran stoji poseben hrast, kmalu zatem pa so se začele še zanimivejše posebnosti, kot so slap Žlebina, jama S-3, Jurjeva jama, Miškotova jama, naravni most, Maletova jama, Blažev spodmol in Ociska jama. Po zasluženi malici na lepo urejenem prostoru, pa smo nadaljevali pot do deponije materiala od izkopa predora Kastelec.

Po nekaj sto metrih ob lepem razgledu na Ocizlo in cerkev svete Magdalene smo se povzpeli na pobočje hriba na katerem je bilo 18 kavern. Na vrhu pa so posejani bunkerji in strelski jarki. Ob koncu 6,2 km dolge poti smo ob vznožju hriba naleteli na čudovite grmičke bodeče lobodike z čudovitimi rdečimi jagodami. Malo višje pa smo prečkali potok na katerem je Cumpetov slap. Tik pod vasjo Ocizla pa je še Kromonov studenec, ki pa je bil na začudenje vodnika Milana brez vode.

Tudi na tem pohodu smo imeli slavljenca in sicer Francija, ki nam je postregel z dobro kapljico, s katero smo si privezali dušo, posladkali pa smo se z dobrotami, ki smo jih bili deležni tudi na občnem zboru. Seveda brez: »Kolkor kapljic tolko let …« na Francijev račun ni šlo.

Dobre volje kot vedno in prijetno utrujeni smo se vrnili domov že v poznem popoldnevu.

Besedilo: Kržmanc Stane

Fotografije: Andreja Mole in Stane Kržmanc

GPS zapis: Stane Kržmanc

24.02.2015
Barjani od Izole do Portoroža

Na predpustni torek, 10. februarja smo se dobro razpoloženi Barjani  zapeljali proti morju in ves čas se nam je nasmihalo toplo sonce, ki nas tudi tokrat ni pustilo na cedilu. Ko smo se pripeljali do Izole, smo si privoščili kavico, nato pa smo si nadeli nahrbtnike in veselo ubrali pot pod noge.

Na poti ob obali prelepega mesta Izola smo občudovali apnenčaste skale, jahte in galebe. Na koncu plaže San Simon smo se povzpeli  do Belvederja in pot nadaljevali na vrh polotoka Ronek in tako vstopili v prečudovit Krajinski park Strunjan, ki vključuje tudi notranji del Strunskega zaliva s Strunjanskimi solinami in laguno Stjužo. Tukaj smo se srečali s flišem, kamnino, ki gradi prepadni Strunjanski klif, od koder je čudovit razgled na morje, na Mesečev zaliv in na severno obalo Strunjanskega polotoka.

Pri znamenitem kamnitem Strunjanskemu križu, ki se razprostira nad Mesečevim zalivom, smo se za nekaj časa ustavili, se posladkali s slastnimi dobrotami naših slavljencev in se razgledovali krog in krog. Pot nas je nato vodila v Strunjan, kjer smo si na plaži privoščili kavico in nazdravili slavljencem. Pot smo nadaljevali preko Strunjanskih solin, kjer smo se srečali še s tretjo strukturo tal, poplavno ravnico ob izlivu Strunjanskega potoka.

Nato nas je pot vodila skozi tunel, kjer je nekdaj potekala ozkotirna železnica Porečanka -Parenzana, ki je povezovala Trst s Porečem. Dandanes je tod speljana kolesarska pot. Ob izhodu tunela, nas je na parkirišču v Portorožu pričakal avtobus in nas odpeljal v Izolo, kjer nas je čakalo kosilo. Po končanem kosilu smo se zadovoljni in nasmejani odpeljali domov v upanju, da obiščemo tudi ostale kraje naše prelepe slovenske obale.

Besedilo: Marija Armič

Fotografije: Sonja Zalar Bizjak, Andrej Verbič

27.01.2015
Barjani v Živem muzeju Krasa

Barjani smo se v četrtek, 22.  januarja, zbrali pred šolo, da se odpravimo na pohod. Vodnik Milan nam je povedal, da bomo šli  na Kras gledat živi muzej. Odpeljali smo se z avtobusom do Sežane, kjer smo šli najprej na Cankarjevo kavico, nato pa do začetne točke našega ogleda. Lične informacijske table obveščajo pohodnike o znamenitostih na poti. Markacije so v obliki pastirske hiške, tudi s smerokazi  pomagajo. Vodnik Milan nas je najprej vodil do štirne sredi gmajne, ki je zelo lepo ohranjena. Videli smo tudi pastirsko zaklonišče pred burjo.

Med ogledom in sprehodom ob lepotah Krasa smo videli  vsepovsod okoli nas kamenje, vrtače, udornice, doline, suhe kamnite zidove, žlebiče, škraplje, škavnice, kamnite gobe in tudi črne bore z več vrhovi. To  je  na krasu normalno.  Med  ostanki vrat (stebri) smo prišli na območje nekdanje orleške smodnišnice.

Z a rekreacijo je še posebej poskrbljeno s posameznimi trim točkami. Potem smo si ogledali največjo jamo (udornico) z imenom Golokratna jama, premera 65 m in globine 120 m. Tam smo si privoščili počitek in pojedli malico iz nahrbtnika. Nato smo se sprehodili okoli nje  in  občudovali  škavnice raznih velikosti.  Ogledovali smo tudi skale različnih oblik v naravni forma vivi, kjer je posameznim pohodnikom neverjetno delovala domišljija. Kaj vse so si predstavljali! Tudi dve skalnati gobi sta bili zanimivi. Vmes so manjše udornice, porasle z mahom in smo jih poimenovali škratova dežela. Marsikje pa raste tudi redka bodeča lobodika.

Po ogledu kala in večje pastirske hiške iz kamenja za več pastirčkov, smo po Resslovi gozdni poti počasi šli proti Lipici na avtobus, ki nas je odpeljal na toplo joto in klobaso s kozarčkom terana, ki se nam je zelo prilegel. Za poobedek in digestiv je na koncu poskrbela naša slavljenka Andreja.

Nato smo se peljali proti domu z lepimi spomini na čudoviti Kras.

Besedilo: Marinka Grom

Fotografije: Andreja Mole, Andrej Verbič in Stane Kržmanc

19.01.2015
Barjani na Slivnici ali lov na čarovnice

Neverjetno, kako hitro je leto naokoli in spet se začenjajo  naši pohodi. Prvi je bil na notranjsko goro Slivnico. In ker nas je vreme uslišalo, smo se nanjo tudi odpravili. Sam sem bil že večkrat na vrhu Slivnice in vedno znova se vračam v upanju, da bom morda enkrat le srečal tiste čarovnice, ki bojda po starih legendah živijo v breznu pod vrhom in letajo okoli Slivnice.

Zjutraj smo se s stalnega zbornega mesta odpravili na pot. Med vožnjo nas je vodnica Sonja poučila o geoloških, botaničnih, geografskih in drugih posebnostih pokrajine, kamor smo se napotili. Kmalu smo prispeli  v Cerknico, ki je večini ljudi znana po znamenitem jezeru in vsakoletnem pustnem karnevalu. Manj pa je znano, da prvi zapisi o kraju segajo več kot tisoč let nazaj. V srednjem veku je bila pomembna zaradi obrti in trgovine z dragoceno soljo, ki so jo tovorili iz Primorske po poti skozi Menišijo naprej do Ljubljane. Po poživljajoči jutranji kavici in smo zakoračili v  hrib, takoj za halo lesno predelovalne industrije Brest, kjer je nadmorska višina približno 560 m.

Pot nas je vodila skozi borov gozd, ki ga je lanskoletni žled hudo prizadel. Lastnikom in skrbnikom je uspelo očistiti glavne poti, veliko gozda pa je še vedno polnega polomljenega drevja. Ko smo  prispeli na planoto, ki v toplejšem delu leta služi paši, nas je ob nekaj centimetrih snega pričakala prava zimska pravljica. Ob skednju, od koder je bil prekrasen razgled po dolini, smo si privoščili postanek in se okrepčali. Pod planoto se nahaja na Gradišču (858 m n.m.) prazgodovinska naselbina. Tu so odkrili ostanke suhega zidu. Odrinili smo naprej proti vrhu in tistih nekaj centimetrov snega nam je dajalo občutek zimskega pohoda.

Čarovnic pa tudi tokrat ni bilo. Pa vendar, v daljavi smo opazili tri postave v črnih oblačilih, eno z zakritim obrazom, ki so vzbudile zanimanje… Ko smo se približali, smo ugotovili, da to niso, ampak…, prepustite se domišljiji.

Po dveh urah vzpenjanja smo prispeli na vrh Slivnice, 1114 m.n. m. Močan veter nam je kuštral lase, ni pa nam skazil prelepega razgleda. Zapustili smo vrh mimo kamnite vrtače, od koder nam je pogled pritegnilo Cerkniško jezero, okoliške vasi in vrhovi, Javornik, Snežnik … Tu je sledilo obvezno fotografiranje. Pot nas je potem peljala do Doma na Slivnici, 1075 m.n.m., ki je bil zaprt, a v njegovem zavetju smo si poiskali prostor, kjer smo se okrepčali iz nahrbtnikov in nabrali moči za povratek v dolino.

Barjani smo tako imeli lep pohod, čarovnic spet ni bilo in zato se bomo na za nas bližnjo Slivnico gotovo še vračali. Lov na čarovnice je torej še odprt.

Besedilo: Marjan Nicoletti

Fotografije: pet Barjanov

13.12.2014
Barjani na Sv. Treh kraljih

V torek, 9. decembra, smo se Barjani podali na naš zadnji planinski pohod v letu 2014. Kot običajno vsak drugi torek v mesecu,  je bila naša vodnica Sonja. Z nami je bil  tudi vodnik Frenk, ki na vsakem pohodu skrbi, da se na koncu kolone kdo od nas ne izgubi. Po programu nas je čakal pohod po Vrtovčevi poti na Primorskem. Po več kot enem tednu oblačnega  in meglenega vremena, se je v torek le pokazalo izboljšanje, vendar je vremenska napoved prav na področju Vipavske doline napovedovala močno burjo. Že smo se odpeljali z Vrhnike v smeri proti Logatcu, ko nas je vodnica Sonja seznanila s spremembo našega programa pohoda. Naš novi cilj: Vrh sv. Treh kraljev. Ker našim vodnikom zaupamo, da vedno pravilno presodijo, kaj je v določenem času najboljše za skupino, smo nov predlog brez ugovarjanja sprejeli.

Po kratkem postanku v Logatcu, smo pot nadaljevali po vijugasti cesti mimo Rovt do kraja Sopot, kjer smo izstopili iz avtobusa in pričeli naš pohod ob reki Sovri.  Sonja nam je povedala, da je na naš današnji pohodniški cilj Vrh sv. Treh kraljev možno več pristopov, mi pa da bomo uporabili enega manj znanega. Po poti mimo Hleviš smo pred Hlevnem vrhu zavili iz asfaltirane poti najprej na makadamsko in končno tudi na gozdno pot. Na razpotju, kjer se cesta odcepi desno proti Smrečju, smo izbrali smer levo in se ustavili pred zanimivostjo, pred vhodom v jamo, kjer je vhod v »dvorane«, izklesane za vojaške potrebe oz. obrambo Rupnikove linije iz  tridesetih letih prejšnjega stoletja. Vodnica nam je razložila, da jama skriva splet mnogih hodnikov in dvoran pod celim hribom.

Mimo koče PD Rovte smo ponovno zavili na gozdno pot in naš cilj, cerkev sv. Treh kraljev (884 m) je bila že skoraj pred nami. Na vrhu se nam je odprl lep pogled na zasnežene vrhove Krna, Porezna, Blegoša, … le Triglav se je skrival v kapo iz oblakov. Pot smo nadaljevali v smeri proti Žirem. Vodstvo je prevzel vodnik Frenk in nas popeljal mimo nekaj naselij in samotnih kmetij do planinskega doma na Goropekah. Po krajšem počitku smo nadaljevali samo še navzdol in že smo se znašli v Žireh, kjer nas je čakal avtobus. Po trinajstih kilometrih hoje nas je pogostila pohodnica, ki je te dni praznovala rojstni dan. Nato smo rade volje posedli v avtobus, saj smo vedeli, da nas čaka še eno prijetno doživetje – kosilo v gostilni Pri Kranjcu na Vrhniki.

Še preden smo posedli, nas je Marija Armič vse presenetila z darilcem. Po slastnem kosilu se je naša organizatorka Metka v imenu vseh zahvalila našim vodnikom za njihovo celoletno požrtvovalno delo, priložnostno darilce pa so dobili tudi trije pohodniki, ki so se udeležili vseh pohodov v letošnjem letu. Druženje je minilo v sproščenem in prijetnem vzdušju, za izobraževalni del pa je poskrbel še Milan Jerman, ki se nam je pridružil po kosilu, ter nam teoretično in praktično demonstriral pomen in uporabo »derezic« na pohodih v zimskem času.

Tako smo Barjani zaključili zadnji pohod v letu 2014, prejeli smo tudi program pohodov za leto 2015 in se že veselimo našega prvega v naslednjem letu.

Barjani, srečno in zadovoljno novo leto 2015

vam želita Dragica in Andrej Verbič

Fotografije: Andreja Mole,  Sonja Zalar Bizjak, Stane Kržmanc in Andrej Verbič

05.12.2014
Barjani v Mojstrani in pri slapu Peričnik

Zadnji četrtek v novembru smo Barjani krenili proti Mojstrani. Vreme nam ni bilo naklonjeno, ampak deževalo pa le ni. Med vožnjo po gorenjski avtocesti smo si na postajališču Voklo privoščili »Cankarjevo kavico« in kmalu zatem prispeli v Mojstrano.

Dan je bil namenjen obisku edinstvenega Slovenskega planinskega muzeja v Mojstrani. Svoj prostor je dobil ob vstopu v Triglavski narodni park in v dolino Vrat. Vas Mojstrana (641 m) leži ob izlivu Triglavske Bistrice v Savo Dolinko ima zelo bogato gorniško tradicijo in je tudi odlično izhodišče za številne pohode v Julijske Alpe in Karavanke.

V muzeju si podajata roke preteklost in sedanjost. Bogata zbirka predmetov s pestro zgodovinsko pripovedjo, raznolikost fotografskega in arhivskega gradiva ter obsežna strokovna knjižnica nudijo obiskovalcem vpogled v množičnost in pomembnost planinske dejavnosti v slovenskem prostoru.

V mansardi muzeja je stalna razstava, zasnovana kot muzejska pripoved, ki jo doživljamo skozi lasten vzpon na goro. Bogato filmsko, fotografsko in predmetno gradivo ter interaktivne vsebine so povezane v 11 vsebinskih sklopov:

1.     Gore nas kličejo

2.     Sem član planinske organizacije

3.     Zbiram cilje in pot (Izberi pot, ki si ji dorasel!)

4.     Pripravljam se na pot

5.     V gore grem z vodnikom

6.     Hodim po gorskem svetu in ga spoznavam

7.     Če se zgodi nesreča

8.     Ustavil sem se v planinski koči

9.     Kot alpinist obiskujem domače in tuje stene in vrhove

10.  Prispel sem na vrh (Osvojitev vrha je vmesni cilj, končni pa je varna vrnitev domov!)

11.  Gore puščajo sledi (Naj ostanejo gore vedno svetišče tistih, ki iščejo sonca!)

V dvorani muzeja smo si ogledali predstavitveni film s planinsko tematiko, ki opisuje zgodovino, ljudi,  lepote in zanimivosti iz rastlinskega in živalskega sveta naših gora, predvsem Triglavskega narodnega parka, odpre pa nam duri tudi na tuje gore, kjer je že opazno stopala slovenska alpinistična srenja.

V pritličju muzeja je informacijski kotiček – svež vir informacij za planince in turiste za celotno območje Triglavskega narodnega parka. V avli pritličja pa se vrstijo občasne razstave ali srečanja s tozadevno tematiko.

Čas, ki smo ga prebili v muzeju ob slikovitem predstavljanju kustosinje Neli pa tudi našega Milana, je zelo hitro minil, čeprav smo se v njem zadržali več kot 3 ure. Izdali so nas prazni želodčki, nakar smo pohiteli na Kmetijo odprtih vrat »Pr` Železn`k«, kjer nas je čakalo kosilo. Tako dobrih ajdovih žgancev z ocvirki in okusno obaro še nisem jedla, pa mislim da je še marsikdo enakega mnenja Res smo se prenajedli in je bilo nujno, da čimprej krenemo na pot proti slapu Peričniku (cca 5 km). Ta mogočen slap je nastal z ledeniškim preoblikovanjem Vrat. Med umikanjem ledenikov so vode izpod njih odnašale material in ga odlagale po dolinah. Nanešen material se je v Vratih sprijel v konglomerat, ki se vleče po levem bregu Triglavske Bistrice.

Ker se je že začelo mračiti, se nismo vračali peš v Mojstrano, ampak je avtobus prišel po nas k slapu. Sledila je vožnja domov na Vrhniko, kamor smo zadovoljni in polni lepih vtisov prispeli okrog 17.00.

Besedilo: Nadja Francetič

Fotografije: Andreja Mole, Stane Kržmanc in Andrej Verbič

15.11.2014
Barjani na Jančah

Janče so priljubljena izletniška točka, saj je z vrha lep razgled na slovenske gore in hribovja. Ležijo med Ljubljano na zahodu in Litijo na vzhodu. Janče so najvišji vrh Janškega hribovja, ki ga na severu omejuje dolina Save, na jugu pa dolina Besnice.

V torek, 11. novembra, to je ravno na god sv. Martina, smo se na Janče podali Barjani. Našo pot smo začeli v dolini Besnice. Spočiti in polni pričakovanj smo se podali na gozdno pot. Že takoj na začetku je bila pot strma. Ob poti so nas spremljala podrta drevesa, ki so ležala še od januarskega žleda. Vodnica Sonja nas je opozorila, da hribovje sestavljajo nepropustni karbonski skrilavci in peščenjaki. Ker so tla bolj kisla, v gozdu raste značilna praprot rebrenjača, borovnice, resje, kostanj in ko je čas zanje, tudi gobe. ... V gozdu je bilo čutiti jesen, saj smo na tleh opazili kostanjeve ježice in odpadlo listje, ki je bilo jesensko obarvano. Kmalu smo prišli iz gozda in odprl se nam je razgled na bližnje vrhove, ki so kukali iznad megle. Videli smo Krim, Šmarno goro, Nanos in Škofjeloško hribovje.  Zložna pot nas je naprej vodila mimo vasi Gabrje, kjer smo opazovali dvojne kozolce, ki so značilni za to vas. Prečkali smo več pešpoti: Sadno, Kostanjevo in Borovničevo pot. Ob opazovanju okolice in klepetu, nam je čas hitro minil. Kar naenkrat je bila pred nami vas Janče z veliko kapelico pod vasjo in cerkvijo, posvečeno Sv. Miklavžu. Podali smo se do planinske koče, kjer nas je čakala prava pojedina: kislo zelje s žganci, krvavico in pečenico. Ker  je bilo Martinovo, smo si privoščili tudi kozarček rdečega. Čaščenje sv. Martina se je pri nas razširilo zlasti v vinorodnih krajih, zaznamujejo ga pa tudi drugod. Po ljudskem prepričanju je to dan, ko »Sv. Martin iz mošta dela vin«. Po tako dobri pojedini smo si vzeli čas in se še razgledali po okolici.

Za povratek smo izbrali drugo pot, ki vodi proti Lazam. Podali smo se v gozd mimo samotnih kmetij. Pot je bila na koncu zelo strma. Vmes se nam je odprl pogled na reko Savo, na vrhove Cicelj, Murovico, sv. Miklavž in Zasavsko goro, ki smo jih osvojili pred dobrim letom dni. Po dobrih dveh urah hoje smo prišli do avtobusa in tako zaključili naš pohod.

Besedilo: Valerija Žibert

Fotografije: Sonja Zalar Bizjak, Andreja Mole, Franci Kržmanc

09.11.2014
Barjani, dobrodošli na svoji spletni strani

Pozdravljeni, sedaj z veseljem čakamo vaše pisne in fotografske prispevke.

Le korajžno.

Lep planinski pozdrav

 
Untitled Document
 
  Predavanje Alenke Mihorič...
Prvi sneg krstil kočo
Naravovarstveni izlet "Žare&...
V tem tednu se dogaja
Z Veselimi Triglavci na Marti...
Zimzeleni po Kriško - Polževs...
Barjani na Slovenski obali
RTV SLO MMC o naši koči

Vse novice
  Pzs.si
Grzs.si
Gore-ljudje.net
Vrhnika.si
Stara Vrhnika.si
Barje.net
Zavod Ivana Cankarja
Zaplana.net
Planinec.si
Hribi.net
  Vreme ARSO
Vreme Vrhnika
Vreme Slovenija
 
  Stolpi na Planini nad Vrhniko skozi čas z gradnjo zadnjega v letu 2008